Dr. Viktor Damjan
Žlahtne vrednote
Ko danes razmišljam o žlahtnih vrednotah tovariša Edvarda Kardelja, s katerim sem priiel nekajkrat v stik, bi rad povedal tole:
Bil je velik človek širokega obzorja. Bil je preprost in odprt do ljudi. Prav ta njegova odprtost in njegova prizadevnost v družbe-nopolitičnem boju, ki ga je vodil, ga je pri-bližala ljudem in delavskemu razredu, le-ta je čutil, da mu je Edvard Kardelj-Krištof -velik prijatelj. Ko sem bil nekoč službeno pri njem, da bi zvedel za njegovo mnenje o dokaj občutljivi zadevi, me je pozorno po-slušal. Iz oči sem razbral, kako sledi tekstu in ga sproti analizira in kako tehta vse okoli-ščine, ki so bile tnerodajne za razrešitev zadeve. Ko sem končal, mi je povedal svoje mnenje, ki je bilo vseskozi argumentirano. Odšel sem od njega moralno močnejši, ko mi je pritrdil to, kar sem želel. Še z večjim prizadevanjem sem opravljal svoje delo, saj sem čutil, da imam človeka, ki mi bo poma-gal pri razreševanju zapletenih stvari širšega družbenega pomena. Imel sem v življenju smolo, da mi odgovorni po navadi niso uspeli dajati konkretnejših odgovorov bodisi zato, ker zadeve niso dovolj analizirali, bodisi, ker je niso poznali in proučili. Dobival sem neja-sne odgovore in vsak se je skušal otresti zapletenih zadev. Tako sem si moral poma-gati z lastno rešitvijo. Izjema je bil tovariš Edvard Kardelj.
Težko sem si predstavljal, da bo ta veliki človek tako potrpežljiv sogovornik. Zaprosil sem ga le za 5 minut razgovora, on pa me je potrpežljivo poslušal in zadr?a! cclih 45 mi-
nut. Izjavil je, da je potrebno vztrajati na naši rešitvi.
Sleherni trenutek svojega življenje je Edvard Kardelj posvetil stvari revolucije. Do njega sem gojil veliko spoštovanje, zlasti še, ko sem bral njegova znanstvena dela, kjer sem spoznaval njegovo marksistično razgledanost.V živjjenju mi je postal mentor.
V zasebnem življenju je bil prijazen, ve-dno je znal pokloniti nekaj besed svojim borcem, znancem in prijateljem. Tudi mene je, ko sva se srečala na Rudnem polju in pod Grmado, nagovoril in najprej vprašal kakšna je pot. Nato pa je z menoj prijetno pokram-ljal. Ljubil je prirodo, kamor je v zahajal v prostem času, nabiral je gobe, ki jih je znal sam pripraviti, bil je ribič in vnet planinec. Ljubil je glasbo in sJovensko pesem. Več-krat se je dobival s partizanskim pevskim zborom in je v prirodi z njimi zapel. Človek takšnega kova in takšnih lastnosti je lahko le človek plemenitega značaja, ki ima plemeni-te težnje do soseda in sočloveka. In v tem gre ravno za reči, ki delajo tovariša Kardelja velikega, ki se ni distanciral kot vodeči poli-tik od drugih, ampak je razodeval stvari, ki zadevajo ljudi med seboj, kar naj bi bil človek človeku v velikih in majhnih stvareh v življenju ob vsakem koraku. Zato je in ostane za mene Edvard Kardelj eden naj-večjih ljudi naše epohe, ne le kot človek žive politične misli in strateg našega socialistič-nega samoupravljanja, temveč kot Človek preprostosti, hutnanosti in odnosa do ljud-skih množic.