POGAČE 
STR. 6 


ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM 

Monošter, 24. novembra 2005 • Leto XV, št. 34, cena: 50 Ft 

László Sólyom v Porabju in v Lendavi 


ZASKRBLJENOST ZARADI OKREPLJENE ASIMILACIJE 

zorni in na konkretni ravni Predsednika Madžarske in 
storiti, da se bodo pripadni-Slovenije dr. László Sólyom 
ki manjšin lahko izražali v in dr. Janez Drnovšek sta se 
svojem jeziku, se v njem izob­na srečanju predsednikov 
raževali in komunicirali,« je dogovorila za neformalno 
srednje Evrope v Zagrebu 

poudaril dr. Janez Drnovšek. srečanje v Lendavi. Madžar-
Tudi dr. Sólyom se je zavzel ski predsednik je na poti v 
za zaustavitev asimilacije: »Za Slovenijo obiskal Slovenski 
ohranitev kulturne identitete 
moramo zagotoviti dovolj kulturni in informativni cen­
denarja manjšim manj­ter v Monoštru, na Gornjem 
šinskim šolam, ne glede na Seniku pa narodnostno in 
število učencev. Gospodarski od tega šolskega leta naprej 
razvoj lahko vzpodbudimo tudi dvojezično osnovno šolo 
s čezmejnim povezovanjem in cerkev. Med ogledom Slo­
in skupnim načrtovanjem. venskega doma, uredništev 
Tudi slovenski predsednik Porabja in Radia Monošter, je 
se je strinjal, da ustanovimo predsednik Zveze Slovencev 
širši slovensko-madžarski Jože Hirnök predsednika sez­
forum, ki bo deloval v korist nanil z nastankom te, za Po­
manjšinam.« Doktor Sólyom ustanove in tudi povedal, da 
rabske Slovence pomembne 


je povedal še, da pozna razmer­je večino denarja za izvedbo 
prostoru). Povedala sta, da je, ki kaže, koliko več prispeva projekta prispevala Slovenija. 
so politični odnosi med dr-Slovenija za prekmurske Mad-Porabje je obiskal predsed­
žavama odlični, gospodarski žare, kot Madžarska za Porab­nik Sólyom hitro po izvolitvi 
pa dobri. Poudarila sta, da so ske Slovence, vendar finančne in se v sicer kratkem času v 
glede vprašanj, ki zadevajo razmere trenutno ne omogo­konkretnem okolju seznanil 
Evropsko unijo in reševanje čajo kaj dosti več denarja za s položajem manjšine. Tisti, 
odprtih vprašanj na Balkanu, manjšine. »Zato pa moramo ki so predstavili problemati­
njuni pogledi podobni ali celo zagotoviti pozitivno diskri­ko »svojemu« predsedniku, 
identični. minacijo v narodnostnih ocenjujejo, da je bil obisk 
»Govorila sva o položaju šolah, kar sem predlagal za 
manjšin v eni in drugi dr-Porabje. S slovenskim pred­koristen za Porabje. Táka je 
žavi. Število pripadnikov sednikom sva se dogovorila, ocena predsednika Državne 
manjšin se zmanjšuje, da se bova skupno zavzema­tina Ropoša in predsednika Dneva Hrvatov, ki živijo v tem na dobro ozračje na uvodnem, povsod opažamo tendenco la za uresničevanje manj-Zveze Slovencev Jožeta Hirnö-delu države. slabo uro dolgem pogovoru. zmanjševanja. To velja za šinskih pravic.« ka. Porabski Slovenci so bili Glede na urnik madžarskega Predsednika sta dobro razpo-slovensko manjšino v Avstri-Predsednika sta se udeležila druga manjšina v državi, ki jo predsednika se pogovor na ložena stopila pred veliko šte-ji in Italiji; za italijansko tudi svečane otvoritve izspos­je obiskal letos izvoljeni pred-lendavskem gradu ni mogel vilo slovenskih in madžarskih in madžarsko v Sloveniji in tave ljubljanskega Inštituta sednik. Skupaj s hrvaškim začeti ob napovedani uri, na-novinarjev (v majhnem in za seveda za slovensko na Mad-za narodnostna vprašanja v predsednikom Stipetom Mesi-tančnoopoldne,ampakpolure uspešno spremljanje novinar-žarskem. Strinjala sva se, da Lendavi. ćem se je v Sopronu udeležil pozneje. Zamuda ni vplivala ske konference neprimernem moramo do tega biti bolj po-Ernest Ružič slovenske samouprave Mar-


2 




KULTURNA SLOVESNOST V MARIBORU 

V soboto, 12. novembra, sva s porabsko pisateljico Ireno Bar­ber bili povabljeni v Maribor na 
11. državno srečanje ljudskih piscev upokojencev Slovenije, ki ga je organiziral Literarni klub upokojencev Slovenije 
– LIKUS, in ki je bila hkrati tudi letna skupščina LIKUS-a. Literarni klub upokojencev Slovenije je bil ustanovljen na promociji 5. zbornika CVETO­VI v Mariboru, leta 1996. Prvi 
literarni krožek pa je bil usta­novljen v Mariboru že leta 1989. Ustanovni člani so bili Zmago Rafolt, organizator in pisec, Janez Švajncer, pisatelj in mentor, Rafko Žager, pred­sednik DU Maribor-Center. Prvi Zbornik članov literarne­ga krožka DU Maribor-Cen­ter, v katerem je sodelovalo 12 avtorjev, je izšel leta 1992. Letos je izšla jubilejna izdaja, 
15. zbornik ljudskih piscev­upokojencev Slovenije NAŠIH 15 POMLADI, v katerem je sodelovalo že 189 avtorjev v treh knjigah na 892 straneh. Vse zbornike je zbral in uredil neumoren, izredno prizade­ven predsednik LIKUS-a, gos­pod Zmago Rafolt, pisatelj in ljudski kulturnik, ki se poleg svojega poklica – diplomirani ekonomist, sedaj že v pokoju 
– celo življenje ukvarja z raz­ličnimi zvrstmi ljudske kultu­re. Poleg organiziranja kul­turnih dejavnosti piše pesmi, prozo in literarne prispevke za različne kulturne prireditve in proslave. Bil je tudi dopisnik raznih glasil in časnikov. Poleg tega, da je animator kultur­nih dejavnosti v Mariboru, je tudi vodja Založbe DRUMAC Maribor in tehnični urednik LIKUS-ovih edicij. (Vir: Iskrice razuma iz serije Mali kulturni priročnik) Prav gotovo je v prvi vrsti za­sluga gospoda Zmaga Rafolta, da se v Sloveniji kar 700 upo­kojencev ljubiteljsko ukvarja z literarno-ustvarjalnim delom. 
Njegove prijazne, sugestivne besede, njegova tolerantnost in skromnost, ki je značilna le za izredno sposobne, viso­ko izobražene, nesebične in dobrodušne ljudi, spodbujajo človeka k tovrstni dejavnosti. Irena Barber je članica LIKUS-a že od leta 2002. V 14. zbor­niku, ki je izšel leta 2004 z na­slovom UBRANE MISLI, lahko beremo njeno humoristično, v porabskem narečju napi­sano zgodbo »Auto küpimo«. Srečanj upokojenih piscev pa se je udeleževala že vse od začetka sodelovanja v klubu, kjer je prebirala odlomke iz svojih novel Črejvli in Düšna vejst. Na njen predlog so pred letom dni tudi mene sprejeli med člane LIKUS-a in v le­tošnjem jubilejnem zborniku izdali moj prispevek z naslo­vom Na krilih spominov. Na predloga gospoda Rafolta sem povedala navzočim nekaj svojih misli, ki so se mi poro­dile ob sodelovanju v LIKUS-u: 
»Ko naenkrat začutimo, da se nam življenje izteka, ko se za nami strnjujejo včerajš­nji dnevi v mogočne hribo­ve, pred nami pa vedno hit­reje pojema število sončnih dnevov, bi najraje ustavili vsako odhajajočo minuto. Zaton življenja skušamo obogatiti ne le z materialni­mi dobrinami, temveč tudi z duhovnimi. Pišemo pesmi, pišemo prozo, toda ne z željo, da bi se naše knjige uvrstile med najbolj brane, med naj­bolj popularne knjige leta ali meseca, temveč jih pišemo zato, da bi v mislih še enkrat preživeli nekatere dogodke svojega življenja. Opisuje­mo tudi življenje tistih, ki so nam največ pomenili v živ­ljenju, ki jih delno že pogre­šamo, za katerimi so ostale nezaceljive rane. Njihove sle­dove, ki so jih zapustili tukaj na Zemlji, želimo ohraniti, naj se jih tudi drugi lahko spominjajo. Epizode našega življenja se zlivajo v besede, besede se strnjujejo v stavke in ti stavki iščejo pot k našim srcam in tako tudi oživijo v naši fantaziji. Tako posta­ne vaša usoda del mojega življenja in moja usoda del vašega življenja. Mislim, da je to naš skupni cilj, da je to tisti cilj, ki nas povezuje v tem društvu in bogati vsake­ga izmed nas z dragocenim darilom. Zato sem ponosna, da sem lahko članica LIKUS-a, in srečna, da sem danes lahko tukaj med vami.« 
Še enkrat se želim tako v ime­nu Irene Barber kakor tudi v lastnem imenu iskreno za­hvaliti za izredno topel spre­jem, za rože, za spodbujajoče ploskanje in za spodbujajoče besede, ki sva jih bili deležni v Mariboru. Prijetno naju je presenetilo, kako visoko ceni­jo in priznajo v Sloveniji našo kulturno dejavnost tukaj v Po­rabju na Madžarskem in to, da tudi mi, Slovenci onkraj meja Slovenije, z veliko ljubeznijo gojimo slovensko besedo. 

Suzana Guoth 





3 


Murska Sobota: 10. srečanje slovenskih mladinskih pisateljev 



OKO BESEDE 2005 TUDI PO PORABJU 


V Murski Soboti je bilo 10. sre­čanje slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede 2005, letos z zelo dobro udeležbo 
– prišlo je prek 50 pisateljic in pisateljev in tudi tisti, ki se strokovno ali kako drugače ukvarjajo z literarnimi deli za mlade. Po uvodnem delu srečanja, kar pomeni gosto­vanja pisateljic in pisateljev na osnovnih in srednjih šo­lah, so se zbrali na simpoziju, ki je potekal pod naslovom 
Barve pokrajin in ulic v mladinski književnosti. Kot pika na »i« je podelitev na­
grade večernica za najboljše slovensko mladinsko literar­no delo. Glavna in odgovorna urednica Večera Darja Verbič je deveto večernico izročila Igorju Karlovšku za roman Gimnazijec. Pred podelitvijo je nastopila kulturna skupina Gimnazije Frana Miklošiča iz Ljutomera z odlično glasbe­no-recitacijsko predstavo »Ne­kega jutra, ko se zdani.« Za sklepno dejanje so organiza­torji – Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc – udele­žence popeljali v Porabje, na 
Popotovanje od Gornjega Senika do Verice. Pred razpravo na temo Barve pokrajin in ulic v mladin­ski književnosti so se zbrani poklonili spominu večkratne­ga udeleženca Očesa besede, pred nedavnim umrlega pes­nika in akademika Daneta Zajca. Osebne spomine na Daneta Zajca je pripovedoval pesniški kolega Milan Vin­cetič, izbor njegovih misli iz različnih časovnih obdobij pa je pripravila Darka Tancer 
– Kajnih. Eden največjih slo­venskih pesnikov, Dane Zajc je tudi povedal: »Ves čas sem vedel, da talent imam in da ga moram uresničevati. To je tudi edino, kar imam. Poezija me osmišlja, druge stvari pa so oprimki v steni, v kateri plezam srečen ali nesrečen, vesel in žalosten ali pa veseložalosten.« 
Izhodiščne misli in vprašanja za simpozij Barve pokrajin in ulic v mladinski književ­nosti je pripravil dr. Igor Sak­sida. »Barve pokrajin in mest v naši književnosti so brez dvoma bogate in raznolike; so sestavni del kompleksne sporočilnosti mladinske književnosti, ki je lahko po­vezana z vračanjem k spo­minom iz mladosti ...« In še: »Pokrajina je zaznamo­vala dela nekaterih osred­njih slovenskih mladinskih ustvarjalcev. Med pesniki se besedilne slike pokrajin izrazito kažejo že pri Otonu Župančiču, Francetu Bevku, Srečku Kosovelu in Igu Grud­nu; pa v poeziji Miroslava Košute in Toneta Pavčka. V pripovedništvu je izrazit pesnik pokrajine, ki dobiva simbolne razsežnosti, Pavle 
Zidar, podobe mesta razode­va Branka Jurca, zaznavne so tudi v opusu Slavka Preg­la in Vitana Mala.« Marko Kravos iz Trsta je bil prvi, ki je na simpoziju raz­mišljal o barvah pokrajin in ulic v mladinski knjževnosti in povedal, da je svet otroške litrature navezan na svet pred­metov, narave in okolja. Otro­ška literatura je bolj povezana s svetom narave in okolja kot pisanje za odrasle. Pri mladih bralcih zelo priljubljeni Tone Pavček ima dve domovini: rojstno Dolenjsko in drugo, novejšo Primorsko. »Vstopil sem v jezikovno govorico Dolenjske in Primorske, rad imam Prekmurje... Pokraji­ne so same po sebi – čudež.« Križko kraške je najnovejša knjiga tržaškega pisatelja Mi­roslava Košute, ki pravi, da se je že z naslovom opredelil za prostor. Povedal je še, da je »morje pač morje, skrivnost­no in neulovljivo.« Dr. Dragi­ca Haramija se je osredoto­čila na prekmurske pravljice, zlasti na tiste, ki jih je napisal Feri Lainšček. Večina pravljic se veže na realne družbene razmere, sicer pa se dogajajo med Muro in Rabo. Višja knjižničarka Vesna Ra­dovanovič je pripravila raz­stavo literarnih del, ki so izšla v letu 2004 in so kandidirala za večernico. Predstavila se je tudi kot avtorica knjige »Kdaj ste umrli?«, s podnaslovom Zgode in nezgode slovenskih mladinskih pisateljev. V knji­go so kratke anekdote s svojih pisateljskih srečanj prispevali mladinske pisateljice in pisa­telji, naslov pa je po dogodiv­ščini Andreja Rozmana Roze, ki ga je neki deček prav resno vprašal: »Kdaj ste umrli?« Novost v branju, projekt E (elektronske) knjige je pred­stavila Helena Grandovec. Večerova E-knjiga je prva slovenska elektronska zalo­žba in knjigarna. Bralcem, uporabnikom interneta je na 


IZ MURSKE SOBOTE 


S 15. novembrom so spet začele prihajati v porabske vrtce vzgojiteljice iz Vrtca Murska Sobota, ki nudijo strokovno po­moč v petih porabskih vrtcih (Gornji Senik, Sakalovci, Slo­venska ves, Monošter, Števanovci). Vzgojiteljice Frida Cör, Helena Drk in Jadranka Casar bodo vsak drugi teden prihaja­le v naše vrtce vse do konca šolskega leta 2005/2006. Organi­zatorja sta Zveza Slovencev na Madžarskem in Vrtec Murska Sobota, stroške pokriva Zveza Slovencev na Madžarskem. 
Berite Porabje tudi na spletni strani 



www.p-inf.si 

voljo izbor 50 najboljših del slovenskega leposlovja raz­ličnih obdobij, del s področja družboslovja in humanistike, nekaj priročnikov in leksi­konov. Sicer pa je postopek ustvarjanja elektronske knji­ge zapleten in dolg, kar je povedal tudi Zvone Štor, ki se ukvarja s tehničnimi vpraša­nji pri nastajanju E – knjige. Večernico za najboljše mla­dinsko literarno delo je pre­jel Igor Karlovšek za roman Gimnazijec. Kot je pred pode­litvijo poudaril Tone Partljič, je imela strokovna žirija zelo zahtevno nalogo. Prebrati so morali preko 100 del, ki so jih predlagatelji poslali na razpis za večernico, upoštevali pa so tudi dela, ki niso bila poslana, vendar so bila evidentirana v seznamu Pionirske knjižnice v Ljubljani. Gimnazijec Igorja Karlovška je presunljiv roman o najglob­ljih breznih sodobne mlado­sti. Besedilo je napeto branje 
o zahtevnih problemih druži­ne, šole, prevzgojnih domov, vendar z nedvomno svetlobo na koncu brezupno temnega rova dogajanja. Optimizem je uprt v glavni lik, saj ga pre­pričljivo oblikuje tako, da fant zmore zdržati pritisk prevzgoj­ne ustanove, na obnovljenem sodnem procesu pa dokaže svojo nedolžnost. Gimnazijec sporoča, da nas obkroža hudo (če že ne zlo), vendar se je še zmeraj vredno upirati. 
eR 


Porabje, 24. novembra 2005 

4 





Feri Lainšček 
GOSPOUD 
FERDO JE 
ZNOU VSE 


Bilou je v tistom časi, gda smo eden za drugim gratüvali pu­nolejtni, o deklinaj pa nejsmo znali nika. Gospoud Ferdo, šte­ri je v varaškoj kavarni špilo na klavir, je pa znau vse. »Istina je, ka žensko najležej nagučiš z muzikov,« nam je gučo, gda smo po večeraj ojdli ta prdišat najboukši damski parfüm tistoga časa. »Istina je tüdik, ka so ženskam najbole pri srcej ti­sti, ka špilajo na klavir,« je na važne zdigavo bradou. »No, že pri kakšoj nouti, štero boš zašpilo z enim prstom, do šlé zdravoj de­klini mravle po hrbti,« nas je včijo. »Če pa boš te s tejm prstom šou za tistimi mravlami, si pou posla že opravo,« je načmigno, mi pa smo že brodili vsakši za sebé pa iskali tisto nouto. Ešče gnesden se v kakšoj sentimentalnoj družbi pripozna­vamo po toum, ka znamo s kazalcom odtipkati kakšo staro nouto. San sam s tejm rejsan nikdar nej zbüdo niti ene same mravle, pa tüdi drugi so o toum raj tijo. Je pa itak tak bilou, ka smo se par lejt po tistom drug za drugim ženili, o ženskaj smo pa ešče itak nej znali kaj dosta. No, gospoud Ferdo, šteri je te že v gostilne špilo harmoniko, je pa znau vse. »Če človeka preveč dobro spoznaš, je tou ponavadi prepreka, ka bi ga meo fejst rad, zatou je nika nej čüdnoga, če se mata mouž pa žena vsakše leto menje radiva,« nam je pripovedavo, gda smo se za šankom začnoli pritoževati, pa se nam je že na obrazaj vidlo, ka nemamo sile domou. »Pa tüdik tou je naj­bole verjetno tak, ka gda se nam začne v zakoni malo škaliti, ka te več nigdar nede šlou zlejka gor,« je bijo s svojiimi modri­jami včasik trdi. »Naš dodatni problem pa je tüdik tou, ka se moški na nesrečo navadimo pa smo o toum raj tijo, ženske pa mislijo, ka so moški krivi za njigvo nesrečo…« Tak smo se te pomali navadili, pa smo bili ešče veseli, ka nas naše ženske ne mrzijo, tak kak bi nas leko. S toga se je vidlo, ka ešče itak ne vejmo dosta o ženskaj. No, gospoud Ferdo, šte­ri je v nedelo pred podnevom ešče kaj zašpilo v bifeji poulek douma penzionistov, gde je stanüvo, je gvüšno znau več. »Žensko tejlo je bole odporno, zatou ženske živejo dukše, pa majo več od žitka,« je tomačo zasopleni od kratkoga igranja. »Pa tüdi vse drugo je na strani ženske,« je kašlo pa vzdijavo. »Amerikanci so dokazali, ka je dosta bole verjetno, ka prideš v vauzo, če si moški. Pa tüdi v norišnico prideš prlej kak ženska. Zatou ka ženske celou po operaciji slepiča prlej k sebi pridejo. Zatou morajo moški vse tou nekak nutrik prenesti, pa si včasi privouščijo tüdi kaj takšoga, ka spravi svejt nazaj na pante…« Ka naj bi tou bilou, nam je na žalost nej ešče pravi čas vöpravo. Pokopali so ga pred kratkim na državne stroške. Te smo tüdik začüdeni gor prišli, ka možak, šteri nam je dou telko tanačov 
o žitki v dvoje, nej bijo nikdar oženjeni pa je tüdik decé nej meo. Edine ženske, štere so prišle na njegvo pokapanje, pa so bilé naše žene. 

Martinovanje 
v Tótszentmártoni 


11. novembra je praznik sve­toga Martina. Na te den po več mejstaj majo svetek, ka prej te den grata iz mošta vino. Tak je bilau tau v Tót­szentmártoni tö. Ta ves leži pri hrvaškoj meji, tak ka tüj lidge gučijo hrva­
ški. Na tau praznovanje je bila pozvana gornjeseniška folklorna skupina. Ta zveza se je začnila pred nekaj lejta­mi, gda je naš vodja Andraž Sukič odo v Rim z našim župnikom. Tam sta se vküp spoznala z enim goslarom, šteri se piše Zoltán Haszon, pa špila na harmoniki. Njega leko poznate tisti, šteri odite na cerkvene bale, ka tam sir igra. Un je pravo, ka uni tö majo folklorno skupino, pa bi leko naša pa njina sode­lovale. Od tistoga mau smo sam čakali na priliko, gda bi se leko srečali. 
11. septembra je seniška fol­klora praznüvala 20. oblejt­nico. Na kulturni program smo te pozvali plesalce pa tamburaše iz Tótszentmárto­na. Etak so te uni nas pozvali na njini svetek, na marti­novanje. Tau je nej vogrska šega, te svetek bola držijo v Sloveniji pa na Hrvaškom. Tau so uni od njij prejkvzeli. 
13. novembra, v nedelo, v pau ednoj vöri smo šli vkraj od doma. Naš župnik je tüdi üšo z nami, zatok ka un tiste lidi dobro pozna, pa dobre sti­ke drži z njimi. Dvej vöre smo se vozili, ka smo ta prišli. Kulturni program se je zač­no samo v 4. vöri, etak smo meli čas, ka malo kaulivrat poglednemo. Poglednili smo tamkajšnjo cerkev pa smo šli v krčmo svetoga Martina, ka 
bi se malo okrepili pred na­stopom. Tau krčmo ima gos­lar Zoltán. V 4. vöri se je začno program. Zvün nas so eške nastopili tamburaši, pop, šteri je posve­čo nauvo vino. Martinovanje pomejni, ka iz vözavrejtoga mošta dobijo vino, pa tau po­svečajo. Potistom, proti konci programa, sta nastopila eške dva znana človeka, umetnika. Prvi je biu Madžar, St. Martin, šteri je profesionalni goslar. Špila pa na klarineti pa na panovi piščalki. Zelo dobro je igro. Drugi pevec pa je biu s Hrvaške, Žiga Medžimurski. On pa je spejvo hrvaške na­rodne pesmi. Po programi smo meli pogostitev. Tüj je tamkajšnji žüpan povedo, ka v petek, na den svetoga Mar­tina, so že meli sveto mešo, štero je držo nadškof iz Vesz­préma. Te so posvečali nauvi kip (szobor) svetoga Marti­na. Potistom smo pa leko geli vsefele dobraute. Šunko pa klobase pa seveda gaus, štera je tažgareda glavna jed. Oka­uli 8. vöre smo se napravele na pot domau. 
Agi Hanžek 

Porabje, 24. novembra 2005 

5 



KOMI JE POMOČ POTREJBNA, GO DOBI 

Dostakrat kakšno stvar ne­pravično saudimo pa samo tak naleki povejmo, ka gnes­den je vse lagvo, vse je ovak, kak bi moglo biti. Če pa malo kaulak poglednamo, gestejo zatok takše stvari, stere so baukše tanapravlane, kak so inda bile. Kak je pomauč za stare, betežne lidi. Dobro vej­mo, največ lüdi rado žive. Be­težniki se vüpajo, ka ozdravi­jo, starejši lüdje se vüpajo, ka eške nistarna lejta zadobijo. Tau tü dobro vejmo, ka sta beteg ali velka starost leko velka pogüblenost. Gnesden največkrat mladi, deca ne žive vküper s starišami pa če ja, nemajo cajta, nemajo prilike doma stariše, stare stariše opravlati, kak je tau gnauksvejta bilau. Gnesden po vasnicaj lokalne samouprave plačüjejo delav­ce, socialno oskrbo na daumi (házi szociális gondozó). Od koga na samoupravi uradno znajo, ka je prisiljeni pomoč dobiti, tisti dobijo pomoč brezi toga, ka bi nji tau kaj koštalo. 
V Porabji tü gestejo takši de­lavci, če rejsan nej v vsakšoj vesi. Pa sam sploj nej gvüšna v tejm, ka bi bila takša ves, gde bi tau nej bilau potrejb­no. Vsi vejmo, ka je stari lüdi dosta, pa betežni ranč tak. Dobro vejm, ka na Verici-Rit­karovci že dugo majo žensko za tau, štera tau opravla. Za­tok sam go pa te etognauk gor poiskala, da bi si müvedvej od toga malo pripovejdala. Ta ženska je Marija Sass-Zrim, žive v Ritkarovci, leko povejmo, ka najnakrajma vesi. Vsakši den gor poišče »svoje« betežnike, starejše, tak na Verici kak v Ritkarov­
ci. Njau samouprava plačüje, tau je njeni poklic. Vsakši den 6 vör dela. 
• Marija, malo mi pripo­vejdaj od svoje slüžbe, od tvojoga nej lekoga, depa lej­poga dela. Kak si se za tau vzela? 
»Pred nistarnimi lejtami, gda se je Kristina Mešič-Traj­bar odselila iz vesi pa je svo­jo slüžbo tüj njala, sam ge prejkvzela tau delo. Že dosta lejt ge tau opravlam. Istina je, ka je nej léko delo, depa po mojem lejpo. Drugomi poma­gati je lepau, če rejsan je tau mojo delovno mesto. Probam 

maksimalno vse naprajti za te lüdi, naj njigvo živlenje lepše, ležejše baude. Ge sam zadovolna s tem delom, če bi samo slüž gledala, te zatok tau tü moram povedati, ka s toga bogati ne postaneš.« 
• Ka vse moraš opravlati, ka je tvojo delo? 
»Nej pri vsakšomi gnako. Pri nistarni je tak, ka sploj dosta­fele vse opravlam, nistarni so pa tak, ka na priliko samo v bauto odim njim, vrastvo nut spravim, drugo si pa oni sami opravlajo. Ka so eške mogau­či, sami delajo zatok, ka neš­kejo samo tak brez dela biti. Sto pa več ne more delati, se ne more opravlati, tistomi dostavse trbej opraviti.« 
• Ka je tisto maksimalno, ka povejmo pri vekši betež­nikaj opravlaš? 
»Najvekšo je, da na njigvo te­lovno higieno pazim. Vsakši keden dvakrat človeka skau­pati, postelino menjavati, obed nositi, posaudo zaprati, gor zaprati hišo, künjo, okne pucati, drva nut nositi, v bau­to ojdti nutküpüvat, vküpspi­sati, kakšo vrastvo njim trbej, recepte dati spisati, pa po vra­stvo ojdti v Varaš, vrastvo raz­talati … vse tau je mojo delo.« 
• Tak navekša sam spo­znala tvojo delo, tvojo slüž­bo, od tebe sva pa nika nej gučale. 
»Rejsan je tak, v Ritkarovcaj sam gorrasla, pomaleg mo že 50 lejt stara. Slovenka sam, moji starišje so tü Slovenci bili. Moja usoda – kak ste po­vedli – je nej najležejša bila, če tau vzememo, ka je moja mati v rojstvi mrla. Tau je bilau 1956. leta, gda je name rodila. Etak so pa name moja tetica k sebi vzeli pa so me gorzranili. Sploj kesnau, v 14. leti, sam samo zvejdla, ka so tetica nej moja mati, stric pa nej moj oča, kakoli ka je oča v vesi živo z mojo sestrov pa bratom. Tau mi je mati moje padaškinje ovadila.« 
• Kak je tau tebe tičalo, gda si tau zvejdla? »Skurok sam nej vörvala, pa 
je autobusšoför, mava dva sina, ednoga 29, ednoga pa 23 lejt staroga.« 
• Meni se tak vidi, ka ste daleč od centra vesi, tebi tü vsakši den dosta trbej pejški ojdti, če svojo slüžbo oprav­laš. K tomi si vcuj navčena. Prajla si, ka si Slovenka. S tistimi lüdami, štere oprav­laš, slovenski gučiš? 
»Tau so navekša starejši lüdje, etak njim je ležejše slovenski gučati. Ge vejm slovenski, mi si slovenski pripovejdamo.« 
• Prajla si, ka maš eške sestro pa brata tü. Gde sta ona? Se srečate? 
»S sestrov Ági bola na rejdki 


sam se fejst vönadjaukala. Moja tetica so me sploj lepau gor ranili, rejsan so mesto matere mi mati bili. Zatok sam je pa na stare dni – gda so betežni gratali pa sami ostali – k sebi vzela pa so tüj mrli. Dosta lejpi lejt sam mej­la pri njij, lepau so si djali s menov.« 
• Sploj lejpo domačijo mate, kakoli ka ste na samom, pa že malo mimo vesi. Kak si ti es prišla? 
»Tej rami so za sodačke pred­nje bili, vej pa tüj više nas je laktanja (vojašnica) bila, gde so – kak tistoga ipa v Porabji v vsakšoj vesi – graničari bili. Gda je vojašnica vrata zaprla, te so tau na odajo püstili, pa te sva müva z možom tau vred vzela, pa zdaj tüj živemo.« 
• Od tvoje držina sva ešče nej gučale… 
»1975. leta sva se oženila s možom, šteri je z Verice. On zatok, ka je ona na Vogr­skom pa rejdko domau odi, pa mi tü ne odimo na gausta k njim. Brat Joška pa na Do­lenjon Seniki žive, z njim pa z njegvov držinov se bola na gausta srečamo.« 
Gda sam se poslovila, je vide­ti bilau na Mariki, ka bi eške rada pripovejdala, vej pa je sama bila doma. Istina, ka se je pred vratami šeto eden velki čeran pes, od šteroga sam se nej poküsila sama v ram, depa on kak je velki, tak je prijazen. Včasin sva se spo­znala, pa te se je že pod moji­mi nogami motauso. Dobro vejm, ka je Marika na Verici pa v Ritkarovcaj po­pularna, gvüšno ka tisti, ki so na pomauč prisiljeni, go od nje dobijo. Pa nej samo pomauč. Edno-edno lejpo pa dobro rejč tü. 

Irena Barber 


Porabje, 24. novembra 2005 

6 




PORABSKE LJUDSKE PESMI NA DRŽAVNOJ REVIJI V SLOVENIJI 

Prva sobota v novembri 2005 ostane v lejpom pa nepozab­lenom spomini ljudskim pev­com na Gorenjom Seniki. Na reviji, srečanji ljudski pevcov pa goslarov v Sloveniji pridti na najvišjo stopnjo, je velko delo, eške bola pa té, če so tau zvöjn mejé Slovenije živeči Slovenci. Na Slovenskoj zvezi smo pre­več veseli, najbola pa mi, steri največ delamo vküper s sku­pinami, steri smo najbola pri­sildjeni na eden drügoga, ka so se gorejnjisenički ljudski pevci pod vodstvom mentorice, pevke Vere Gašpar, tak dobro pripravili, ka so leko bili v ma-tičnom rosagi med trinajstimi najbaugšimi skupinami. Javni sklad R Slovenije OE v Murski Soboti pod vodstvom Geze Kiš­falvija nam vsakšo leto da pri­liko, ka se leko glasi sterakoli amaterska kulturna skupina, ka na probo deja svojo znanje. Letos se je zvöjn senički pev­cov zglasila eške števanovska gledališka skupina. Ljudski pevci pa goslarge so se oprvim, na prvoj stopnji majuša leko srečali v Šalovci, gde so gorejnjisenički pevci prvo pohvalo leko čüli od selektora, steri je ceniu vse pevce. Na prvom srečanji vö­odabrani pevci so se od drü­gim leko srečali, med seov tekmovali, sto je baugši ali najbaugši na medobčinskom srečanji v Črenšovcih. Té den je za seničke pevce trdi, žme­ten bio. Po nastopi seničkoga potrpežljivosti od publike, naj si bar par sekund leko zdene­jo, reden luft vzemejo. Kak vsakši, oni so tü fejs naigri bili po programi, ka njim po­vej selektor, žiri na spejvanje na drügoj stopnji. Mentorica Vera je sama nej dala valati, pevci pa eške bola nej, ka samo oni pridejo s toga kraja na najvišjo stopnjo, na držav-


velkoga pevskoga zbora v Murskoj Soboti so z eno sapov mogli naprej v Črenšovce, gde so od sile tak „nota spadnili” na oder. Zatau je pa sama napovedovalka prosila malo no srečanje spejvanja. No, gda so pa nikšnoga pozvanja nej dobili na zgončani čas na državno srečanje, té so pa zač­nili nej vörvati v tejm. Samo, ka je tau nej šala! Selektor mag. Igor Cvetko, je svojo rejč držo. Pozvanje na Državno srečanje je prišlo za 5. novem­ber na Šmartno na Pohorji. Selektorji iz cejle Slovenije so vöodebrali trinajset skupin pevk, pevcov, goslarov, steri so svoje domanje pesmi na takšnom nivoji zaspejvali, ka so si zaslöjžili tau. Posaba mo­ram vözdigniti, ka zvöjn mejé so samo naši gorenjesenički pevci bili vöodebrani. Tau je velko delo, vse pohvalo pa za­hvalo so vrejdni vsi pevci pa njiva mentorica Vera Gašpar. Té rezultat (eredmény) so samo tak leko dosegnili, ka so vsi redno vküper segnili, so se redno včili pesmi. Vsi majo svoje držine, slöjžbo, zakoj volo se fejs trbej prila­goditi. Pa so döjn zmogli! Oni so: Margita Gyeček, Ančka Ro­poš, Joži Gyeček, Žolt Bajzek, Pišta Bajzek, Laci Bajzek pa Vera Gašpar. Pevci so zatau tü pohvaldjeni bili, ka trno stare, indašnje pesmi so zaspejvali, ka se leko zahvalimo samoj mentorici Veri Gašpar. Vej pa vse té pesmi ona ma dola za­merkano v enoj velkoj, kustoj mapi, gde je prej 378 pesmi. Ta mlada skupina zna spejvati 40 pesmi (na pamet), vsevkü­per pa 103 zna spejvati. Znajo pesmi od dela, od lübeznosti, mrliške, balade, cerkvene, vsefalé. Se pravi, pesmi, stere nota pokažajo vsakdanešnjo živlenje naši prednikov. Pevsko skupino je sama Vera pobrala vküper, je pozvala na delo v leti 2000. Na tau so go najbola nagončavali žau že pokojni gospaud starejši Loj­ze Kozar pa mlajši gospaud Lojze Kozar v Odrancaj, za­tau, naj té lejpe pesmi gora ostanejo v domanjom kraji. Ovak je pa tau erbija Porab­ski Slovencov. Želja skupine je – najbola mentoričina -, naj bi v kratkom časi leko meli oni tü svojo zgoščenko, CD, kakoli, ka so tau stroški prejk pau milijona. S tejm bi se ohranile, prišle na daum Porabski Slovencov po svejti vse té stare pesmi, stere leko, ka več samo tej pevci znajo. Čestitamo pa smo ponosni na mlado pevsko skupino! Dosta srečni nastopov ji še želejmo! 
Klara Fodor 

Karel Holec: Žete pogače 


Rejzika zadnje čase ranč več spati nej mogla, tak fejst je ča­kala domau sauseda iz Merike. Leko ga je čakala, vej pa če bi tistoga reda Toni nej odišo iz rosaga, te bi zdaj mauž pa žena bila. Od tistoga mau je Rejzika že malo püklava gra­tala pa glüpa tö. Dapa ga ešče tak v pameti pa spomini mejla, kak če bi včara bilau. Deset lejt je že mrau njeni mauž, tak ka zdaj na stare dneve že čas ma zmišlavati, kak je kaj bilau prvin. Kak zna, Toni tö sam žive, zato ka je cejlo živlenje stari ladjen ostano. Rejziki je dostakrat na pamet prišlo, ka bi bilau, če bi Toni domau pri­šo pa… »Aj, naura si, stara,« je prajla večkrat sama sebi, gda je od tauga zmišlavala. Dapa itak, kak so dnevi tašli pa je bola skrajej prišo tisti den, gda Toni domau pride, je Rejzika nej mogla v meri ostanti. Cej­li ram je vöspucala pa prejšnji den vcujstanila küjati pa pečti. Zazranka, gda je kokaut spu­pejvo, je Rejzika že vö iz posta­le skaučila kak edno pero. Cej­li predpodnaum je za oknov stala pa ferank vlačila ta pa nazaj, če je koga zaglednila na pauti. Že tri vöra minaula, gda je enga lückoga človeka za­glednila, šteri je zravan proti rama išo. 
»Na, Baugi vala, mislila sam, ka že nikdar ne pride,« je mrnjavi­la Rejzika. Dola si sedla k stauli pa tak čakala, naj klonckajo na dveraj. Nej trbelo dugo čakati pa so se dvera že odprla. »Doma ste, vertinja,« je kričo tisti s praga. »Doma, samo staupi notra, že sam te čakala,« je prajla Rejzi­ka pa fejst poglednila človeka. »Niši velki naus je daubo v Meriki, gda je odišo, te ešče nej emo tak velkoga,« si zmišlava­la pa ma kaput pomagala do­lavzeti. Te je vidla, ka je v rokaj niše velke knjige držo. »Gvüšno je čeden človek grato, zato ka si je ešče domau prineso knjige za šteti,« si je mislila. »Sedi si k stauli, včasin pri­nesem djesti, gvüšno si lačen grato,« je prajla Rejzika pa reg­lina odprla. »Nejsam tak lačen, dapa če že tak ponüjate, te vzemem,« je pravo on pa si dolasedo k stauli. 
Pomalek, kak je Rejzika vöno­sila na sto djesti, tisto je vse do­lasprašo eden za drügim. »Na dobro, če smo s tejm zgu­tauvili, te mo malo delali tö,« je pravo on pa velke knjige vö­odpro, v rokau pa edno velko pero vzeo. »Kelko kokauši mate?« Rejzika eden čas samo gle­dala pa zmišlavala. »Ka vrag te dela, zaka tašo pita,« si je mislila, dapa zato prajla ka »dvajsti«. »Svinje?« »Edno.« »Grünt kelko mate?« Gda je tau Rejzika čüla, je včasin baukšo volau dobila. »Dobro, že sam na capaši, te rejsan domau ške pridti es k meni, zato telko spitava,« si je brodila. Gda je vse vözopito, je knjige zapro pa gorstano od staula. Kaput nase vzejo pa samo tel­ko pravo, ka zbaugom pa že vanej na pauti bijo. 
Rejziki je vse sapa stanila. Ka je s tejm Toninom zdaj! Tak je odišo, kak je prišo. Ranč tau nej pravo, ka Baug plati. Rejzika z ritjov doladünila na eden stolec pa samo gledala predsé. Ranč tau nej vpamet vzela, ka je ne­kak notrastaupo na dveri. »Baug daj, vertinja!« kriči tisti na glas. »Leko si malo dolase­dem pri vas?« »Idte zdaj od tec, zato ka nikoga neškem videti zdaj eden čas!« »Ka je s teuv, Rejzika pa ne po­znaš me?« »Ranč me ne briga,« pravi Rej­zika pa ranč gor ne pogledne. »Vej pa dja sam, Toni. Ka se zdaj naura rediš.« Rejzika prestrašeno gorpo­gledne pa ranč sape ne dobi. Gda malo k sebi pride, samo telko pravi: »Žete pogače je vse posüno, od kokauši je samo škrabce njau. Koga sam dja nakrmila, tau ne vejm, ti pa tö leko deš k vragaum.« 

Porabje, 24. novembra 2005 

7 




Karolina Kolmanič 
MATEMATIČNA LJUBEZEN 
jo tanko svetlo kito, padajočo »Doma? Doma! V hiši, ki stoji trato in jo ubere do vrat. Tu 

na desno ramo. sto metrov od ceste, Do nje pa nastavi prst na zvonec in pri-

Vrazredujetistojut­ro završalo. Razredni­
čarka je svojim učencem, 
šestošolcem, zaupala: »Dobili bomo novo učenko, Marija se imenuje.« Učenci so se spogledali, kot bi jim že samo ime zvenelo tuje. Razredničarki ni ostalo pri­krito, zato je dopolnila: »No, veste, ko pride človek tako v novo sredino, se ga loti trema. Bodite dobri z njo! Tudi mene je rahlo stisnilo, ko sem prišla prvič med vas.« »Ah, ne verjamemo,« je za­mahnil z roko Tomaž in se rahlo nasmihal zroč proti vratom, ki bi se morala vsak trenutek odpreti in tam naj bi stala vsa preplašena učenka Marija. Tudi drugim so pogle­di vse bolj uhajali v tisto smer, kajti vrata so prizorišče, skozi njih prihaja in odhaja vse do­bro in zlo, od jeznih do prijaz­nih učiteljev, sošolcev, nalog. Ura se je vlekla, kot bi se vse zarotile proti šestemu b-raz­redu. No, saj tudi drugim ni prej zvonilo, toda drugim se ni obetala neka nova učenka, še Marija povrhu. In potem, po tistem težko pri­čakovanem odmoru, in ko je zopet naznanilo začetek pouka, kar pa mnogi v svoji vnemi še zaznali niso, so se vrata odprla. Prišla je Marija, v družbi razredničarke. Minuta, ko je za hip zastal korak in je nato zelo naglo odkorakala v tretjo klop, k oknu, je bila dovolj, da so jo vse oči ujele v svojo lupo in jo takoj ocenjevale. Fantje se niso dosti zmenili zanjo. No, pač ena frklja več v razredu. Dekleta pa so brž ugotavljala, da je skladno grajena, ne pre­debela, ne suha. Zdravo zago­reli polti na čednem obrazu pa le ni ustrezala pričeska. »Glej, rjavi lasje, postriženi na gobana. Smešno,« je šepetala Sonja s kančkom zavisti. »Lepi in gosti so. Lahko bi bili drugače postriženi,« je tiho pristavila Ana, otipajoč si svo-Marija se je hitro vživela v svo­jo novo sredino. Velike temno rjave oči pod temnimi trepal­nicami so izražale bes, ko so jo fantje klicali: »Mica, Mojca, Maja, Marija Magdalena, Marica, Marička.« Nič, za vse vzdevke je bila glu­ha. Odzivala se je le na Marijo. Res, da se ni prepirala z niko­mer, tudi navezala se ni na nikogar. Ustrežljivo je poso­jala, tudi kakšno potrebščino ali nalogo, slovensko seveda. Pri drugih predmetih se še ni izkazala. Pozneje sta skupaj z učiteljem matematike ugoto­vila, da so v predznanju neke luknje in temne lise. Učitelj, starejši strpen mož, je predlagal, kako koristna bi ji bila pomoč sošolca ali sošolke. No, gotovo se nihče ne bi ote­pal, da bi ji razložil, morda bolj po domače, bolje od učitelja. »Metka, bi ji ti pomagala?« se je ozrl k deklici, ki je veljala za najboljšo v razredu, vsaj kar se številk tiče. »Ona se vozi,« je namesto nje bleknil Tomaž. Razred se je zahihital, Tomaž za­rdel, zavedajoč se, da se je izdal. Učitelj pa je takoj izrabil pri­ložnost. »Kaj, če bi ti, Tomaž? Krepko štirko imaš, lani si si prislužil celo petico.« Sošolci so se zapičili v Toma­ža in Branko je že upal, da bo Tomaž odklonil. Pa ni. Kar nekam ponosno je pritrdil: »Dobro, pa bom!« Ko je končno odzvonilo odre­šujočo šesto uro in se je več­ina učencev razbežala domov ali na igrišče, sta se pod kosta­njem, vsem na očeh, ustavila Marija in Tomaž. Marija ga je gledala naravnost v oči, To­maž pa je mečkal naramnico svoje torbe, njegova copata pa je grebla po gramozu. Nato je le vprašal: »Kdaj pa naj pridem?« »Popoldne po četrti uri.« »Hm, kje si pa doma?« 
pelje ozka pot. Hiša je bela, stoji na tleh in ima okna in vrata,« je kar drlo skozi rdeče ustnice, da je Tomaž goltal slino. Nato si je še sam privoščil: »Vse hiše so na tleh, imajo vrata, da stanovalci ne lezejo skozi okna.« »Uh, ti si pa moder! Matema­tik pač!« je drezala naprej. »Ulica?« »Nova, številka sedem, sicer pa je tu po glavni cesti, nato na levo enkrat, na desno dva­krat in nato odcep zopet levo,« je oddrdrala. »Ti,Marija,karsamasirazloživse tiste ikse in neznanke, ko si tako pametna. Na svidenje!« je odloč­no presekal Tomaž, se zavrtel na peti in se oddaljil za korak. »O ne, fant! Ponudil si se! Ob­ljubil učitelju in meni. Haha, moški mora držati besedo, sicer si šleva!« je zabrusila in ga že ujela za torbo. In, ker ni hotel biti šleva, je brž zavrl naglo hojo, se ozrl in pristal: »Torej ob petih!« Prikimala je, se nasmehnila in v očeh ji je zopet zasijal tisti vražji ogenjček nagajivosti ali nečesa neznanega. Tomaž je spotoma še enkrat prelistal matematični zve­zek, kajti Marija bi mu znala zastaviti uganke in potem bi spet mežikala s tistimi črnimi plamenčki. Nato se je počesal, in ker so lasje pri ušesu še štr­leli, si jih je prilepil kar s slino. Ravno zdaj, presneto! Sedel je na kolo in taval po no­vem, oddaljenem naselju. Mo­ral bi imeti kompas in zemlje­vid! Kaj bi mu ta hasnil, saj se še na šolskega ne razume. Ko ga učitelj pokliče pred tablo, si stojita nasproti, da več nihče ne ve, kdo koga sprašuje in kaj iščeta na zemljevidu. Ka­kor se junaku na kolesu spod­obi, tudi Tomaž pripelje še zadnji slalom z levico v žepu in z matematičnim zvezkom v desnici. Brž zabriše kolo na tiska. Tišina… Za vrati se nič ne zgane. Nenadoma se odpre okno na levi. Tomaž zagleda Marijin obraz, ustnice se drže na smeh, iz oči pa zopet iskre. Nato sprašuje: »Koga pa iščete, mladi go­spod?« »Marija, kaj se ti je zasukalo v glavi?« »Mm! Pri nas je v navadi, da, če moški pride prvič na obisk, prinese bonboniero ali vsaj rožico, ne pa staro knjigo pod pazduho.« Tomažu se je skremžil in po­daljšal obraz. 

prišla Marijina mama, se začudeno ozrla v deč­ka, nato pa hotela vedeti: »Kaj pa imata? Se greš truba­durja pod oknom?« »Imava? Nič! Imeti bi morala matematiko,« je razodel To­maž Marijini mami. »In zakaj je nimata?« »Ker je ta Mica Micasta pri­smoda!« je zavpil Tomaž. »Pridi, no!« je odprla mama vrata in Mariji so se vedro za­svetile oči. »To je prva ljubezen,« se je mama nasmehnila sebi in prepustila matematiko za­ljubljenima junakoma. 








Boječi moški 
Karči se strašno boji pokojni. 
Etognauk je pa itak tak prišlo, 
ka je vnoči mogo prejk cinto­ra titi. Kak etak stapa, gnauk 
samo čüje, ka nekak fejst nika 
klepa nej daleč od njega. Lače 

je že skurok pune emo, gda vidi, ka eden človek na ednom križi nika popravla, dela. Etak pravi delavci: »No, Baugi vala, vi tüj malo delate. Že sam pune lače emo.« Zdaj delavec etak pravi: »Šanali­vam, dapa na moj križ so nej do­bro ime gor napisali, etak sam pa gor prišo, ka tau vöpopravim.« 
Ufonge 
Peter pa Rudi si pripovejdeta, gda Peter etak pita Rudina: »Ti vörvaš, ka gestejo ufonge?« Rudi pa: »Vörvam, kajpanej vörvo.« »No, vreda, samo te zdaj tau pi-tam, ti si že vido ufone?« Rudi pa: »Od tistega mau, ka sva se z ženauv razpitala, od tistega mau sam več nej vido.«