LETO XXIX — Številka 33
Poštnina plačana v gotovini Erscheinungsort Klagenfurt
18. avgusta 1977
Cena 4.— šil. (4 din) P. b. b.
Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Wagnerjeva kritika ob jugoslovanskem dnevu
Na tiskovni konferenci jugoslovanske gospodarske zbornice so zastopniki le-te izrazili željo po boljšem sodelovanju med sosednima deželama Koroško in Slovenijo, pa tudi med Štajersko in Gradiščanskem in Slovenijo. In to ne le samo na področju industrije ampak tudi na drugih področjih gospodarstva, kot so to energetika in promet. Jugoslavija je bila zastopana na sedmih avstrijskih sejmih, in kljub temu je v obmejnem prostoru, kot ga predstavlja Koroška in Slovenija, potrebno še boljše sodelovanje.
Da je Slovenija pripravljena za sodelovanje s Koroško, je že večkrat pokazala. Na primer je Slovenija udeležena pri tovarni Top-šport v Pliberku, pomagala je zgraditi „Hotel Obir" v Železni Kapli, namerava zgraditi v Rožu tovarno Elan skupaj s švedskim in avstrij-
skim partnerjem za športne izdelke. Vse skupaj ima Jugoslavija 53 pogodb, kar pomeni, da ima Slovenija z Avstrijo prav toliko pogodb kot Avstrija z Bavarsko ali Italijo. Slovenija pričakuje, da bodo prišle vspodbude tudi s strani Koroške. Javni zastopniki Koroške pa menijo, da Koroška ni v stanju, da bi še zboljšala sodelovanje s Slove-jo in menijo, da bi se bilo treba pogovarjati na višjih ravneh, kot npr. pogovori Dunaj—Beograd.
Zaključno je poudaril govornik gospodarske zbornice Slovenije pripravljenost do pogovorov in sodelovanja, predpogoj do tega pa je priznanje družbenega reda, upoštevanje manjšin in nevmešavanje drugih držav v notranje zadeve Jugoslavije.
Zvečer istega dne — jugoslovanskega dneva na sejmu — pa je pri-
redil generalni konzul SFRJ v Celovcu v trgovski zbornici sprejem, katerega so se udeležili tudi vodilni zastopniki obeh osrednjih organizacij.
Opoldne pa je deželni glavar VVagner kritiziral, češ da se jugoslovanski politiki vmešavajo v avstrijske notranje zadeve. Mislil je manjšinsko politiko in še posebej citiral zadnjo izjavo Sergeja Krajg-herja, ki je ugotovil na Koroškem oživljanje sil preteklosti. Medtem je on zagovarjal vse domovinske skupščine okoli Heimatdiensta in govoril o njih povezavi in ljubezni do skupne domovine; ti pa še vedno zanikajo avstrijsko nacijo. Deželni glavar je trdil, da je vse v najlepšem redu, Slovencem pa je dal krivdo, da ni prišlo do skupne rešitve. Kaj vse še hočejo zahtevati od nas. Samomor?
Škociian: žandarmerija je merila dvojno!
Politični procesi so pred vrati
Osrednjemu tajniku NSKS Filipu VVaraschu naj bi sodili ravno 10. oktobra; ta termin je predvideval sodnik dr. Eckehard Ziesel iz Salzburga za začetek tridnevnega procesa, kot je izjavil v pogovoru z NT. S tem so avstrijski oblastniki razgalili sebe in svoje načrte in dokazali, pod čigavim vplivom so. Ta dokaz pa je bil preočiten, da bi smel biti res za škofijski koroški majhni format. In tako je uredništvo tega mogočnega lista — na Koroškem ima več ko 50 %> bralcev dnevnikov — še enkrat intenzivno telefoniralo s sodnikom, ki je nato dejal — po Kleine Zeitung — da bo začetek procesa med 10. in 12. oktobrom. Dan navrh pa je pravosodno ministrstvo dejalo, da bo proces enkrat v oktobru. Pod navadnimi okoliščinami bi bil začetek takega Postopka v tem času sam že dvom-ijiv, da pa so o 10. oktobru ne sa-oio razmišljali, ampak ga celo tudi Predvidevali — vseeno, ali bo potem res 10. oktobra ali „le“ v njegovi neposrednji bližini, je škandal, ki ima težko kakšno primerjavo. Dokazuje pa, odkod veje duh, ki naj bi sodil vidnemu slovenskemu Politiku. Da so že pri določitvi datuma določene strani intervenirale, ie prav tako značilen dokaz za kokoško vzdušje. O objektvinem sojenju bo težko govoriti.
Danes, ko berete ta list, pa se morajo na Dunaju zagovarjati štirje hiladi Selani, ki so aktivno bojkotirali štetje in odnesli volilno skrinjo. Marjan, Nante in Peter Olip ter Florijan Jug so neposredni potomci tistih Selanov, ki so že med drugo svetovno vojno trpeli pod nacističnim režimom in morajo sedaj gledati, kako so danes na oblasti ljudje istega mišljenja, deloma celo v vplivnih pozicijah nekdanji vplivni nacisti, nekaznovano seveda. Da bo mera ironije polna: Selani se jnorajo zagovarjati v istem poslopju, v katerem je bilo leta 1943 od nacističnega krvnika Freislerja obsojenih na smrt trinajst Selanov.
Selani se bodo zagovarjali s tem, da avstrijski zakon zagotavlja nedolžnost tistemu, ki izvrši kaznivo dejanje zaradi tega, da bi odvrnil °d sebe ali drugih težko škodo, štetje je bilo dejansko velika škoda ne le za Selane, ampak za vso slovensko narodno skupnost na Koroškem, pa tudi za vso avstrijsko demokracijo. Hkrati pa bo sodnik tudi soočen s tako imenovanim o-9°rčenjem nemškonacionainih krofov, soočen pa bo tudi z občutkom Pravice večine. Njegova odločba b° tudi za koroške Slovence sig-dal; ali je vsaj izven Koroške mo-2n° najti pravico, ali pa smo že ta-**° daleč, da vlada tudi v kazenskem pravu brezpogojna pravica Močnejšega. Državno tožilstvo je
Demonstracije v Škocijanu so doživetje posebne vrste, tako tudi tokrat, ko so zadnjo nedeljo protestirali škocijanski Slovenci proti škandaloznemu dejstvu, da je Ško-cijan ostal po sedmojuiijski (proti-) manjšinski zakonodaji zvezne vlade praznih rok. Kljub živahnemu slovenskemu kutlurnemu središču, kljub kar trem slovenskim občinskim odbornikom itd. nimajo škocijanski domačini pravice do uporabe materinega jezika pred občino, pa tudi dvojezičnega krajevnega napisa nimajo.
Demonstracija, ki je bila zelo uspešna, saj se je je udeležilo kljub deloma neugodnemu vremenu okoli 500 oseb, je pokazala spet enkrat pravo lice tega, kar je na Koroškem dovoljeno in kar ni dovoljeno. Žandarmerija se je spet enkrat izkazala kot voljno orodje v rokah oblastnikov, saj ni ščitila demonstrantov, ampak je šla na roko protidemonstrantom. Pred skoraj točno letom dni je bila prav tako demonstracija v Škocijanu, toda priredil jo je Heimatdienst. Takrat Slovenci prireditve deloma niti brez besed niso mogli opazovati, že so bili aretirani. Če pa je kdo riski-ral žvižg ali označil udeležence kot to, kar so v resnici, pa je takoj začutil lisice okoli rok in je skozi točo brc ter drugih škandaloznih izgredov romal v zapor.
Letos je bilo vse drugače'. Nem-škonacionalni •— očitno organizirani — motilci prireditve so to storili nemoteno in nekaznovano. Zan-darmerija in okrajni glavar dr. Scheiber so sicer obljubili nemoten potek prireditve, a so besedo prelomili. Ne le, da niso ukrenili
dokazaio slednje. Vendar:	tudi
manjšina ima svoj čut pravice! Selani pa bodo ostali za nas — ne glede na izid političnega sojenja — poštenjaki, ki ljubijo svoj narod in svojo domovino. Vsi koroški Slovenci so z njimi.
ničesar, ko so protidemonstranti motili govor predsednika NSKS dr. Grilca, posebej pa še slovenskega občinskega predstojnika Franca Piceja, so prepustili tolpi podivjanih protidemonstrantov urednika NT Florijana Sablatschana, katerega je lovila množica nacistov, ga vrgla na tla in ga suvala ter mu predvsem hotela odvzeti kamero in film. Sablatschan je namreč poskušal fotografirati, kako je žandarmerija odvedla slovenskega učitelja Mirka Hudla. Neki pijanec pa je udaril od zadaj z dežnikom Hudla z vso silo po glavi, a se nato hotel zmuzniti v množici, kar je žandarmerija dopustila. Niso pa nemškonacionalni protidemonstranti dopustili, da bi urednik NT to sceno slikal in potem imel v roki dokument. Pričel se je lov nanj. Žandarmi, katere je prosil, naj ga ščitijo, so njegov poziv ignorirali. Po celi poti, po kateri je skušal uteči, so stali žandarji, ki so mirno gledali zraven, kako so ga lovili in končno ulovili. Šele ko je urednik NT že nekaj časa ležal na tleh, je prišel neki žandar, ki je imel v rokah gumijevko in dejal, da bo mahnil po vsakemu, ki se bo novinarja še dotaknil.
Čudna logika žandarmerije: eden od uradnikov v civilu je nato vprašal urednika NT, zakaj mora sploh provocirati. Očitno je bi zanj že sam obstoj Slovencev in slovenskega tiska provokacija. Taka miselnost močno spominja na pisanje hei-matdienstovskega glasila „Ruf der Heimat", da miru na Koroškem ne bo vse dotlej, dokler enega od obeh narodov na Koroškem ne bo več.
Zgornja slika je bila povod za lov na urednika NT Florijana Sablatschana. Žandar je ravno odpeljal učitelja Mirka Hudla, možakar v sredi med obema zadaj pa je mahnil z dežnikom po Hudlu. Bog obvaruj, da bi obstajal o tem fo-todokument.
Demonstracija sama se je začela pred hotelom Obir v Klopinju, kjer so mladinci delili informacijski letak (glej stran 2). Tam je spregovoril v imenu nemškogovorečih so-deželanov dr. Robert Saxer, ki je dejal, da imajo manjšine kot nosilec demokracije precejšnjo odgovornost zanjo (glej tudi str. 2). Sprevod se je nato gibal proti Škocijanu. Ob prvi krajevni tabli (nemški) je v imenu obeh osrednjih organizacij spregovoril predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, ki se je kritično ukvarjal s problemom in besedo sprave. Njegova izvajanja ponatisnemo na 2. strani. Sprevod se je nato valil v središče vasi in nato k vzhodni krajevni tabli, kjer so postavili na privatnem zemljišču Milene Groblacher privaten dvojezični napis. Ta napis so takoj „ob-čudovali" nemškonacionalni domačini in kar glasno povedali, da ga hočejo odstraniti. Žandarmerija ga je med prireditvijo sicer ščitila, a je protidemonstrante pustila v neposredno bližino napisa. Potem ko so demonstranti opozorili žandar-merijo, naj izpolni svojo obljubo in odstrani protidemonstrante, so nemškonacionalci zagnali vik in
krik ter skoraj onemogočili govor vodje slovenske gospodarske liste Piceja, ki se je dotaknil čudnega zadržanja organov tako imenovanega javnega reda. Zastopnik ZSM Milan VVutte pa je v svojem govoru prišel do zaključka, da v Škocijanu ni bilo abvvehrkampferjev, edini od njih pa je izgubil življenje po gostilniškem pretepu.
Do pripetljajev z Mirkom Hudlom in Florijanom Sablatschanom je prišlo še pred 12. uro do katere je bila najavljena prireditev.
Ker protidemonstranti niso hoteli proč od table, tudi demonstranti niso zapustili takoj prizorišča. Ob 14.15 uri pa je javila žandarmerija, da je napis odstranjen. Od koga? Žandarmerija je rekla sprva, da so jo odnesli neznani storilci. Pozneje je rekla varnostna direkcija, da so oblasti same odstranile napis, ker da pomeni upravni prestopek. Kratko navrh je to policija zopet zanikala in spet rekla, da so bili neznanci na delu. Je pomagala žandarmerija tafelsturmerjem ali tafel-sturmerji žandarmeriji? Obrazi so bili vsekakor po večini isti kot leta 1972.
Dr. Grilc krilimo presoditi pojem sprave!
»Klavec iz Rige" umrl?
Danes smo se zbrali v Škocijanu, v osrčju Podjune, da tukaj izrazimo našo globoko zaskrbljenost in naše ogorčenje nad postopanjem avstrijskih oblasti v zadevah slovenske narodne skupnosti na Koroškem, da jasno izpovemo našo voljo do življenja; zbrali smo se končno, da podpremo borbo škocjanskih Slovencev za dosego njihovih pravic, tistih pravic, katere vsebujejo mednarodni dokumenti in ki so zapisane v avstrijski državni pogodbi iz leta 1955, v meddržavni pogodbi torej, na kateri gradi 2. avstrijska republika svojo svobodo. Za to svobodo pa so se borili tudi številni škocijanski občani v narodnoosvobodilni borbi, nekateri so dali zanjo celo življenje. Ne prosimo zato miloščine ampak z vso pravico reklamiramo za Škoci-jan izpolnitev vseh določil, ki so zapisane v členu 7 avstrijske državne pogodbe.
Nimamo, dragi rojaki, nobenega razumevanja za najnovejšo avstrijsko zakonodajo v vprašanju naše narodne skupnosti, ki nadaljuje z neverjetno predrznostjo nasilno germanizacijo koroških Slovencev. Ne bomo nikoli sprejeli zakona, ki izbriše med drugim tudi škocijansko občino iz strnjenega dvojezičnega ozemlja, ki odvzema Slovencem pravico do uporabe materinega jezika pred uradi, ki predvideva samo nemške topografske napise in zaskrbljeni ugotavljamo, da so sedmojulijska zakonodaja in na tej sloneče uredbe darilo avstrijskega parlamenta „tafelsturmerjem“ nemškim šovinistom, neonacistom in antidemokratom, da vsebujejo popolno kapitulacijo pred temi silami.
Kako je drugače mogoče, da ti zakoni za Škocijan ne predvidevajo niti več slovenskega uradnega jezika, za občino, ki je od nekdaj slovenska oz. dvojezična, ki ima kar tri slovenske občinske odbornike, ki so izvoljeni na slovenski listi, ki ima nadvse bogato slovensko kulturno življenje, ki je dala celo človeške žrtve v borbi proti naci-fašizmu. Ob teh dejstvih, ob tej kapitulaciji pred temi mračnjaškimi silami pa govorijo nekateri koroški politiki svetohlinsko o spravi. Dragi rojaki, mi smo bili in smo za spravo z našim sodeželanom, vendar ima pri tem — zgleda — drugačne predstave. Pri tem Vas vprašam: ali pogojuje nasilna germanizacija spravo, ali likvidacija dve tretjine dvojezičnega ozemlja, kapitulacija pred nemškonacional-nimi krogi, ali oktroiranje zakonov nam koroškim Slovencem ali postopno krčenje naših pravic? Ali je to sprava, da bodo v nekaj dneh stali tisti, ki se borijo za pravice našega naroda kot zločinci pred sodišči, medtem ko so ukinili vse postopke proti podiračem dvojezičnih napisov? Ali je to sprava? — Ne, dragi rojaki, mi si predstavlja-
mo spravo v tem, da bomo dejansko enakopravni na naši podedovani zemlji, da bomo uživali lahko vse pravice, ki nam gredo po mednarodnih pogodbah, skratka, da se reši vprašanje slovenske narodne skupnosti le v sodelovanju z nami prizadetimi. Le rešitev, na katero pristanemo tudi mi, bo garantirala miren razvoj na Koroškem, bo pogojevala popolno spravo.
Zakonske ukrepe lanskega in letošnjega leta, dragi rojaki, pa moremo označiti le kot provokacijo
Eden najbolj absurdnih trenutkov v mojem življenju je bil, ko naj bi 14. novembra lani v tako imenovani volilni celici moral prekrižati tisti jezik, o katerem more vsakdo vsak dan ugotoviti, da ga govorim. Nesmiselnost in protiustavnost tega jezikovnega štetja so zastopniki treh koroških deželno-zborskih strank sami dokumentirali, čeprav tega niso vedeli ali niso hoteli vedeti. V izjavi treh strank je namreč zapisan stavek: ..Odgovor na vprašanje po materinem jeziku nosi vsak državljan že od svojega otroštva v sebi". Zakaj so potem sploh pustili voliti nekaj, kar ima tako že vsak od svojega otroštva v sebi?
To kaže, razen da so grobo neupoštevan člen 7, brezobzirno zlorabo ene bistvenih podlag naše ustave: proste in tajne volitve. Po členu 26 avstrijske zvezne ustave so namreč volitve določene za izvolitev zveznega prezidenta, parlamenta, za ljudska glasovanja in za sodelovanje pri pregledovanju ljudskih zahtev. Pri jezikovnem štetju so bile volitve predvidene za področje, za katero v ustavi niso predvidene, namreč za poizvedovanje narodnostne pripadnosti človeka. S tem ukrepom je avstrijska država slovensko narodno skupnost izpostavila brezobzirni propagandi, ki je bila naperjena proti tistim, ki so kot edini bili postavljeni pred odločitev: dvojezičnemu / slovenskemu prebivalstvu.
O takem položaju je dolžnost državljana, da pokliče s svojim odporom k redu nosilce oblasti, ki zavzemajo odločilne in vplivne funkcije v našem demokratičnem življenju. Ce zlorabljajo demokracijo, jih je treba ovirati pri nadaljnem zlorabljanju. V tem smislu boj koroških Slovencev za svojo narodno ekstistenco in svoje pravice kot samostojna narodna skupnost ni le navaden boj za lastne interese, ampak tudi boj za uresničitev in proti zlorabi demokracije. V tem je odgovornost slovenske narodne skupnosti napram avstrijskemu ljudstvu. Ta odgovornost jih obvezuje, da ohranitev svoje narodne samobitnosti in jezika izterjajo ali
ne samo škocijanskih občanov, ampak slovenskega naroda na Koroškem sploh, da, celotne mednarodne javnosti. Pomenijo enostransko kršitev avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 in kot Slovenci in demokrati le-teh nikoli ne bomo sprejeli. Naj zato danes na tem mestu pribijem, da ta manjšinska zakonodaja ni izpolnitev člena 7, ampak da je »koroško vprašanje" slej ko prej v celoti odprto in nerešeno. Ne bomo odgovorili na to provokacijo s terorjem in dinami-
po potrebi izborijo tudi proti premočnemu pritisku, ki ga izvajajo s strani nosilcev oblasti nemške večine na Koroškem. Ta odgovornost pa jih obvezuje tudi, da vodijo ta boj z demokratičnimi sredstvi.
V tej luči je treba proučiti tudi tako imenovani rop volilne skrinje v Selah. Mladi fantje so, brez da bi bila oškodovana kakšna oseba, so odstranili volilno skrinjo z mesta, na katerem po avstrijski ustavi ni imela ničesar iskati. Temu primerno so njihov način dejanja legitimirali tudi oblast: kot znano, so namestili prvi dvojezični napis v Selah — brez ponovitve štetja. Kot utemeljitev so navedli, da je na-
Napad na zloglasni spomenik Abvvehrkampferjem, ki ga je lani odkril Karntner Heimatdienst, nas sili, da povemo sledeče:
2e ko so postavljali spomenik, smo svarili, da služijo take akcije reakcionarnih krogov edinole prepiru med obema narodnostnima skupnostima. Slovenci smo že nič-kolikokrat dokazali, da se v svojem boju ne poslužujemo terorističnih, temveč legalnih in demokratičnih sredstev. Prav zaradi tega smo prepričani, da takšen atentat našim pravičnim stremljenjem nikakor ne koristi. Zato je vsako podtikavanje tega atentata koroškim Slovencem samo posledica rovarjenja mračnjaških sil proti slovenskemu življu na Koroškem.
Nikakor ni slučajno, da je bil spomenik poškodovan neposredno pred demonstracijo proti krivičnim odredbam v Škocijanu: iz javnih medijev smo zvedeli, da so v trenutku razstrelitve stražili spomenik trije žandarji, da je bila ena izmed svetilk, ki ožareva spomenik to noč izklopljena (prvič, odkar so spomenik odkrili), da je materialna poškodba minimalna ... Zares čudna naključja.
Iz vsega tega upravičeno sklepamo, da je treba storilce iskati
tom, ker tak način reševanja odklanjamo, vendar bomo z odločnimi in skupnimi akcijami tako dolgo opozarjali avstrijsko in mednarodno javnost na nezdržno stanje našega naroda, dokler ne bo enakopraven tudi Slovenec v škocijanski občini, dokler ne bo stal tudi tukaj javen napis „St. Kanzian/Škocijan", dokler ne bomo na celotnem dvojezičnem ozemlju uživali vsi tiste pravice, ki bodo zagotovile obstoj In nemoten razvoj slovenskega naroda na Koroškem!
rodnostni delež Slovencev tako velik, da je izven diskusije. Nič ne more jasneje dokazati, da so sel-ski fantje s svojim dejanjem opozorili na eklatantno zlorabo avstrijske ustave. Kljub temu je žalostno, da morajo ljudje v naši deželi seči k takim metodam, da obvarujejo demokracijo pred neupravičenimi posegi njenih nosilcev oblasti.
Pa tudi današnja simbolična postavitev dvojezičnega krajevnega napisa je takšen potreben demokratičen akt. Treba je postaviti dvojezičen napis na kraj, kamor spada. Sramota je za Koroško, da se moraš voziti dolge proge po dvojezičnem ozemlju, ne da bi videl dvojezični napis.
v nemškonacionalnih krogih, katerih cilj je onemogočiti naš boj za uresničitev naših pravic in preprečiti pripravljeno demonstracijo. Odločno obsojamo to skonstruirano vez med napadom na spomenik in iz naše strani napovedano demonstracijo.
Tudi v prihodnosti se ne bomo pustili ustrahovati in zadrževati v našem demokratičnem in pravičnem boju za manjšinske pravice od nasilnih dejanj, ki so objektivno o-brnjena ne samo proti interesom slovenske narodne skupnosti, temveč vsega prebivalstva narodnostno mešanega ozemlja.
Koroški nemški časopisi so skoraj brez izjeme izrabili atentat na brambovski spomenik v Škocijanu za celo vrsto napadov, obdolžitev
Koroška stvarnost — v NAŠEM TEDNIKU
in sumničenj na račun Slovencev na Koroškem. To je ponoven primer za vsakdanjo diskriminacijo naše narodne skupnosti in nov dokaz za poskuse, da bi protislovenske predsodke še bolj globoko zakoreninili med prebivalstvom!
Dr. $axer: manjšina - nosilec demokracije
Škocijan: pismo turistom
V	klinični bolnišnici paragvajskega glavnega mesta Asuncion so se zdravniki začudili: pacient, po imenu Federico Bernardo Vegener, je umrl od srčne kapi, toda vesti o tem preprosto niso mogli poslati nikomur. Ni bilo nikakršnega naslova, nikakršnega imena rojaka ali prijatelja preminulega Vegener-ja, ki bi ga lahko obvestili. Kdo je skrivnostni pacient, ki je podlegel infarktu?
Novinarji dnevnika „ABC — Co-lor“ iz Asunciona, zainteresirani za skrivnostnega pacienta, ki je bil v bolnišnici že od 24. julija, so začeli raziskovati. Na začetku so ugotovili samo to, da je pacient prišel v bolnišnico zaradi pljučnice, spremljal pa ga je neki 50-letni moški po imenu Rios, ki je špansko govoril „z opazno nemškim naglasom".
V	bolnišnici so se hitro znašli predstavniki veleposlaništva ZR Nemčije in po njihovi zaslugi je paragvajski dnevnik lahko svetu sporočil nepričakovano novico: pokojni pacient ni nihče drug kot vojni zločinec Eduard Roschman, po rodu iz Gradca, „klavec iz Rige", ki ga hamburško sodišče dolži za smrt desettisočev ljudi židovskega geta v glavnem mestu Letonije med drugo svetovno vojno.
Glede podatkov, ki so jih zbrali v Asuncionu, je videti, da o tem res ni treba dvomiti. Zločinca so odkrili mrtvega. Nepričakovana smrt ga je „izdala“ v trenutku, ko je najbrž mislil, da je najhujše že mimo. To „najhujše“ je bila tiralica hamburškega sodišča, ki se mu je posrečilo odkriti, da je bil zločinec, poveljnik židovskega geta v Rigi, še pred tremi leti v Argentini v Buenos Airesu in se ukvarjal s trgovino z lesom, nadel pa si je tudi lažno ime.
Še oktobra lani je ZRN zahtevala od Argentine njegovo izročitev. Argentinski vojaški režim pa je reagiral nesmiselno in zmedeno. Četrtega julija je sporočil, da bodo nemški zahtevi ustregli. Pomočnik šefa policije pa je dejal, da so Roschmana prijeli. Toda že naslednji dan, 5 julija, so vojaške oblasti zanikale eno in drugo. Sporočeno je bilo le, da bodo zahtevo za izročitev „proučili organi vrhovnega sodišča, v katerega pristojnosti je končna odločitev".
Roschman seveda ni čakal, da bi sodišče „proučilo“ zahtevo, ampak je s pomočjo močnega fašističnega podzemlja — ki od vojne do danes uživa naklonjenost v Buenos Airesu in v Asuncionu — izginil. Verjetno se je nameraval za zmeraj naseliti v Paragvaju, državi, v kateri so se zabrisali sledovi za takšnimi zločinci, kot so Bormann, Mengele in številni drugi...
Zdaj je smrt olajšala delo tako Argentini kot njenemu sodstvu: ne bo jim treba odločati o izročitvi in ne o nasprotnem. Vendar bo vojaški vladi težko pojasniti Nemčiji in svetu, kako to, da je »sodišču ukazala proučiti zahtevo o izročitvi Roschmana", istočasno pa je zločincu omogočila, da je še enkrat zabrisal sled za sabo.
Iniciativna skupina za pravice manjšin na Dunaju prireja v četrtek, dne 18. avgusta ob 19. uri v Porr-hiši v TreitlstraBe protestno prireditev proti procesom, ki jih bodo imeli dan pozneje fantje iz Sel-V referatu bodo skušali razložiti, zakaj naj podpirajo borbo za pra-vice manjšin tudi Dunajčani. Spregovoril pa naj bi tudi zastopnik obtoženih fantov iz Sel. Pa tudi slovenska borbena pesem je na pro-gramu.
slika občine slika občine slika občine slika obč
ŠKOFIČE
Če se peljete po lepo zgrajeni cesti iz Hodiš proti Škofičam, vsepovsod vihrajo male rdeče zastavice z napisom „Zimmer frei“. Vabijo dopusta žejne turiste, da se nastanejo v teh hišah. Kajti občina Škofiče je predvsem turistično področje; občinski kraji Podjer-berk, Dob, Otož, Ravne, Rove, Škofiče, Log, Goriče, Trata, Holbi-če, Pinja vas, Poprače, Polje, Klopce, Roda in Suha niso dosti-kaj oddaljeni od Vrbskega jezera, Hodiškega, Hafnerjevega ali Konja (Pyramidenkogel), ki so vsakoletno cilj na tisoče in tisoče turistov.
Zastav je letos več kot prejšnja leta. 3099 postelj je ostalo deloma neizrabljenih, 25 občinskih gostišč in penzionov, 47 penzionov z zajtrkom in 174 lastnikov, ki oddajajo sobe, so občutili na svoji mošnji, da so minila tolsta turistična leta. Turisti ne prihajajo več v tolikšnem številu v škofiško občino, izbrali so si druge kraje. Na občini domnevajo, da so vzroki temu pojemanju previsoke cene, slaba Propaganda in nestalno vreme. »Pri tem pa je opaziti težnjo, da so si zlasti gostje iz Nemčije izbrali južnejše kraje, tu predvsem Italijo pa tudi Severno Afriko za svoj dopust," so povedali na občinskem uradu. Tako je padlo število prenočitev od 181.312 iz leta 1975 lansko leto skoraj za 10 % na 166.620. Pojemanje prenočitev se kajpada pozna pri občini, ki živi skoraj izključno od poletnega turizma in nima razvitih drugih gospodarskih vej. Zaradi tega trpijo najbolj restavracije in večji turistični obrati. Kajti poleg splošnega pojemanja števila gostov je udarilo restavracije in večje penzione dejstvo, da so postali turisti vse bolj varčni, da gledajo bolj na cene in ne kupujejo več vsega, kar Se jim nudi. Tako npr. ne kosijo več v tolikšnem številu v restavracijah, pač pa se založijo s hrano iz supermarketov in cenejših trgovin. V praksi izgleda to takole, da kosi danes v restavraciji recimo okoli 150 ljudi, medtem ko je Pred leti še enkrat toliko gostov redno prišlo na kosilo. Mnogo turistov je začelo varčevati tudi že Pri prenočiščih. Neprenehoma se Polni edini škofiški kampirni prostor, medtem ko ostane mnogo Postelj praznih in prenočitvena kapaciteta neizrabljena. Če ste, dragi bralec NT, brali zadnjo tedni-k°vo številko, kjer smo predstavili h od iško občino, boste lahko opa-2i|i. da ti problemi ne morijo samo posamezne kraje, ampak, da So prisotni vsepovsod na turistič-nem področju. S to krizo turizma Se mora boriti sleherna koroška turistična občina.
Kaj pa sploh privabi številne go-
ste v škofiško občino? V prvi vrsti seveda mikavna pokrajinska lepota, ugodno podnebje in posrečena geografska lega. Gostom so na razpolago številne turistične znamenitosti v neposredni bližini, pa tudi v bližnjem inozemstvu, v Italiji in Jugoslaviji. Prav tako ni daleč do Vrbskega jezera, Hodi-
Občina Škofiče šteje danes 2056 prebivalcev in obsega 2862 hektarjev. Ker v domači občini ni večjih obratov in podjetij, se zaposlujejo občani v sosednjih krajih, zlasti v Celovcu in Beljaku. Po končanem delu mnogo od teh delavcev obdeluje še poleg tega svojo borno kmetijo, ki jim ne nese več dovolj. „Večje kmetije obdelujejo le še Slovenci, tako v Holbi-čah, ki je izrazito slovenska vas in v Podjerberku. Nemški kmetje so kmetije prodali in se bavijo danes s turizmom," je vedel povedati Herman Jager, slovenski občinski odbornik, ki dela kot polir in se
škega jezera in Hafnerjevega jezera; priljubljene so dobro označene gozdne stezice, ki vodijo do čudovitih razglednih mest, kot je Konj, od koder lahko občudujemo sinja jezera in veličastne gorske verige. Prijatelji živahnega nočnega življenja pa se lahko obrnejo na bližnjo svetovno znano Vrbo.
mora iz dneva v dan voziti v oddaljeni Celovec. Slovenska narodna zavest se je ohranila najbolj med samostojnimi kmeti; kmetom je na razpolago domača slovenska zadruga, ki po pripovedovanjih domačinov izvrstno deluje. „Naša zadruga je izpodrinila pred leti celo hodiško, slovensko zadrugo, tako dobro funkcionira. Možakar s Kostanj, ki je svoj čas prišel prodajat svoje produkte v Škofiče, je moral ob premoči naše zadruge delo opustiti," meni nastavljenec hranilnice in posojilnice Andrej Ander-wald. „Da pa v bodoče delovanje ne bi nazadovalo, smo se odločili
ALOJZIJ NADRAG
Ko je prišel na faro pred več ko 50 leti, so ljudje govorili samo slovensko. Zdaj pa je slovenščina postala izjema.
zgraditi nov magazin. Zato smo kupili za en milijon in pol zemljišče in za isti denar prizidali hranilnici zadružno skladišče." Z istim uspehom kot zadruga deluje tudi hranilnica in posojilnica. „Pri nas vlagajo denar in jemljejo kredite celo najbolj zagrizeni nemčurji. Smo pač verjetno bolj zaupljivi kot morda na rajfajznovki," mislijo na-stavljenci hranilnice.
Slovenci v škofiški občini pa ne delujejo le pri hranilnici in posojil-lici, ampak tudi v lastnem društvu Edinost. „Društvo Edinost je zelo staro društvo, ustanovljeno leta 1903. Morda so ustanovili društvo šele leta 1906, točno se ne ve, ker so vse te zapiske med vojno zažgali. Društvo je bilo med vojno ukinjeno, po vojni smo ga pa kar se da hitro zbudili in smo kmalu imeli znan tamburaški in pevski zbor. Tudi dramska skupina je bila zelo aktivna, predvajali smo številne igre, med drugim Črno ženo, Županovo Micko, Revčka Andrejč-ka itd." se spominja Herman Jager, predsednik tega društva. Očitno pa je v zadnjih letih delovanje
MARICA TISCHLER
Mlada učiteljica je sprva imela težave, a ljudje so spoznali, da ni takšna, kot so jo nekateri ocenili. Rada poučuje v Škofičah.
zamrlo. Šele pred kratkim so zopet ustanovili moški pevski zbor, ki ga vodi Foltej Pavlič. Podpirajo pa tudi tamburaški ansambel v Hodišah, saj tamkaj sodeluje kar šest mladincev iz Škofič.
Kako pa je s šolstvom v občini?
V škofiški občini je samo ena ljudska šola, ki jo obiskuje 113 otrok. Nekateri otroci z obrobnih krajev pa morajo obiskati ljudsko šolo v Šentilju, ki spada pod občino Vrba. „Ko se je zvedelo, da bom prišla na šolo, se je začela gonja proti meni. Neki škofiški občan, je začel zbirati proti meni podpise in izdal celo letak, v katerem se je pritoževal, da sem pozdravljala otroke tudi slovensko," pripoveduje učiteljica škofiške ljudske šole Marica Tischlerjeva. „Od 113 otrok je prijavljenih le 11 k slovenščini. Poučujem vsak predmet v obeh jezikih in tako se dokaj lahko zgodi, da otroci, ki sicer niso prijavljeni k slovenščini, preprišejo s table kake slovenske vrstice. Tako je neki učenec prepisal nekaj slovenskih besed, pa mu je oče precej pokazal, kaj sodi o slovenščini: „I derf ni mehr slovvenisch ins Heft eine schreiben, so n st schlogt mi da Vota!"
Škofijska farna karta, ki sta jo priredila zloglasni Martin VVutte in župnik Streit, označuje Škofiče kot izključno slovensko faro. „Ko sem 1926 leta prišel semkaj za p revizorja, so ljudje govorili samo slovensko," pravi 80-letni župnik Alojzij Nadrag. In Herman Jager nadaljuje: „ Leta 1932, ko sem začel hoditi v šolo, smo se samo slovensko pozdravljali, izjema so bili le žan-darji, ki so edini govorili nemško. Danes smo pa mi Slovenci izjema. Vse se ravna po Hitlerjevem geslu: Karntner, sprich deutsch! Krivi pa sta tudi obe osrednji organizaciji, ki sta po vojni vse preveč zanemarjali nas na podeželju."
Občinski odbor v Škofičah sestavljajo SPO z devetimi mandati, OVP, ki jih ima tri, FPO, ki je prvič nastopala pri zadnjih občinskih volitvah, ima dva mandata, enega pa ima slovenska volilna skupnost. Le za nekaj glasov so zgrešili drugi mandat. Župana stavi socialistična stranka, in sicer je to Martin Burger, učitelj ljudske šole in vodja požarne hrambe. Občina razpolaga s šestmiljonskim proračunom, ki ga uporablja za izgradnjo cestnega omrežja, kanalizacijo, predvsem pa za to, da se izboljšajo turistične naprave, kot so to športna igrišča, sprehajališča in kampirni prostori. Kaj več o načrtih pa občinski uradnik v Škofičah ni maral povedati, kajti „Der Burgermei-ster h at schon andere Reporter, auch von anderen Zeitungen, hin-ausgevvorfen."
HERMAN JAGER
Firerjevo geslo, naj Korošec govori nemško, so zvesto izpolnjevali. Tudi osrednji organizaciji ne bi smeli zanemarjati terena.
Iz zgodovine
Zgodovina Škofič se uradno začne z letom 1256, ko je vojvoda Ulrich III. podaril „Schur-lich“ štajerskemu samostanu Reun pri Gradcu. Čeprav je bila v 13. stoletju večina škofiške zemlje v lasti vojvode, Škofiče niso dobile imena po vojvodi, ampak po škofu. Ime tega škofa ni znano, vsekakor pa je moral biti to neki brižinski škof, ki je imel v Škofičah nekaj kmečke zemlje. Nemško ime Schief-ling se je torej razvilo iz slovenskega: škof-Skuf-Schuef, če-ling.
V središču gručaste vasi Škofiče stoji farna cerkev, ki je posvečena svetemu Mihaelu. Je to baročna stavba, dolga 23 Petrov, ladja pa je široka šest in pol metrov. Na južni strani cerkve je prizidana prav tako
baročna kapela svetega Florijana, poleg te pa je prizidana zakristija. Glavni oltar je iz lesa in je star skoraj 300 let.
Manjša gotska cerkev stoji na Jerberku, ki je podoben stožcu in je 783 m visok. Komaj 100 metrov zahodno od cerkve je stal nekdaj grad, katerega preostanke pa danes na žalost ne vidimo več, ker so preostanke zidov uporabili v 14. stoletju za zidanje cerkve. Vidijo pa se še nasipi, podzemeljski rov, nekoliko globje pa uglo-bina v obliki lijaka, o kateri domnevajo, da je nekoč služila kot vodni rezervoar za vodovod, ki je vodil s Petelina semkaj. Obzidje in nasipi so ščitili Jerberk pred napadalci. Listine omenjajo, da so še v 12. stoletju stanovali v gradu. Ime Jerberk pa nima ničesar opraviti z ženskim imenom Jera, prej morda z jerebom.
Občina ima več prednosti
Srebrnomašni jubilej g. F. Krištofa
pistna foalca:
Z zanimanjem sem prebral članek v Našem tedniku o praznovanju 25-letnice tržne občine Dobrla vas. Sicer se strinjam s člankom, moram pa še dodati, da ima nekaj pomankljivosti, katere bi bilo prav omeniti. Ko sem prebral napis ..Slovenci bili le štafaža ..sem se najprej skoraj ustrašil. Treba je omeniti, da smo se Slovenci sami borili za to, da smo smeli zapeti vsaj eno pesem na praznovanju. Protestirali smo pri zveznem predsedniku, zveznem kanclerju, deželnem glavarju in županu proti temu, da se nas hoče izbrisati iz občine in tako s pritiskom dosegli, da so sprejeli na praznovanje tudi slovenski zbor in da je župan Hafner spregovoril nekaj besed tudi v slovenščini. Protestirali smo proti izjavam Usterja (OVP), ker je dejal, da Dobrla vas ne šteje več med dvojezične občine. Slovenci se bomo borili tudi naprej proti krivični zakonodaji in za popolno izpolnitev člena 7 avstrijske državne pogodbe in to je popolna enakopravnost slovenskega jezika, to se pravi, da se bo povsod uporabljala slovenščina, kot uradni jezik in ne pomožni jezik, da Slovencem ne bo treba več hoditi po kolenih pred oblastmi, če bodo na javnem praznovanju hoteli zapeti eno pesem, da bo samoumevno, da bo pozdravil župan svoje občane v tistem jeziku, katerega že govorijo od otroških let.
Zgodilo se je namreč prvič, da je župan Adolf Hafner spregovoril na javnem mestu tudi slovensko besedo in s tem javno priznal, da manjšina tudi po statističnem umoru še eksistira. Tega dejstva ne smemo podcenjevati. Treba bo nadaljevati boj za naše pravice, da se dvojezičnost po enkratni uporabi ne bo opustila, ampak da bo čisto enakopravni jezik nemščini, tako, da se ga bo mogel vsakdo posluževati, ko ga bo potreboval.
KLOPINJSKO JEZERO
Med veselico se je podrl most na kopališču gostilničarja Jožefa Marolta na vzhodnem obrežju Klo-pinjskega jezera tako, da je padlo več ljudi v jezero, katero je tam globoko 3 metre. Vsi gostje pa so se deloma sami, deloma s tujo pomočjo mogli rešiti na obalo.
*
Brez da bi pazili na promet in na prednost, je hotel 9. avgusta 1977 prečkati cesto 19-letni Nemec Ralf Hickens s svojim avtomobilom v Klopinju. Zapeljal se je v njega 58-letni Hans Huf, prav tako iz ZRN. Hickens se je potem zapeljal v drevo; pri tem sta se težko poškodovala Karla Schumann in njen sin Ernst, oba iz ZRN, katera sta se vozila s Hickensom. Oba sta se težko poškodovala, Hickens pa se je lahko poškodoval. Nobeden od teh ni bil pripasan. Avto je popolnoma razbit.
DOBRLA VAS — KLOPINJ
43-letni uslužbenec Rajmund Marin iz Dobrle vasi je 9. avgusta 1977 treščil v avtomobil 18-letnega uslužbenca Karla Janacha iz Thal-heima/Štajerska, ko je v Klopinju, brez da bi pazil na prednost, zavil na škocijansko deželno cesto. Janacha je zaneslo s ceste in nato je treščil v drevo. Njega so težko poškodovanega prepeljali v deželno bolnišnico Celovec, avtomobil pa je popolnoma poškodovan.
ŠKOFIČE
Dne 10. avgusta 1977 je bila na poti s svojim kolesom gospodinja Uršula Krenos iz Doba/Škofiče. Ko je hotela stopiti s kolesa, jo je povozil 47-letni trgovec Theo Rein-wald iz ZRN tako, da je žensko vrglo na šipo avtomobila. Prepeljali so jo z neznanimi poškodbami v deželno bolnišnico v Celovec.
V nedeljo, dne 24. 7. 1977, na tako imenovano „Krištofovo" nedeljo se je zbrala v novi šentprimoški cerkvi vsa farna družina, da se zahvali Bogu za gospoda župnika, pa tudi župniku za vse njegovo dušno-pastirsko prizadevanje skozi 13 let. Svojo srebrno mašo je župnik daroval ob somaševanju svojega brata — msgr. Miheja Krištofa, škofijskega kanclerja v Celovcu in g. dekana, ob strežbi 25 ministrantov (25-letnica mašništva). Po pozdravu cerkvenega ključarja iz Mokrij ter deklamaciji fanta in
Odprl se je grob na šentjanškem pokopališču, v katerega smo položili truplo rajnega Pavrovega očeta Janeza VVieserja v starosti 83 let. Rajni je bil priden kot čebela, napreden kmet, dober sosed in skrben družinski oče. Kljub njegovi visoki starosti je še vneto pomagal mladini, kjerkoli je mogel in je bilo potrebno, posebno še v hlevu in pri živini, ki je bila njegovo veliko veselje. Kdor je hodil skozi Pod-sinjo vas, mu je padla v oči Pav-rova kmetija: kakšen red in kakšna snaga sta vladali tam! To je bil trud Pavrovega očeta. 2e dalj časa je kljuboval težki bolezni, omagal pa je samo nekaj dni pred svojo smrtjo.
Rajni je bil tudi globoko veren in narodno zaveden človek; v svoji mladosti se je pogosto udejstvoval v tedanjem izobraževalnem društvu. Nekateri se še dobro spominjajo, kako je v času po prvi svetovni voj-
KRIVA VRBA
Na sodnijsko povelje so 11. 8 77 prijeli in predali deželnemu sodišču Celovec žandarji z Vrbe 21-letnega natakarja Petra F. iz Krive Vrbe. Sumijo, da je on ukradel na Vrbi iz neke omare za osebje 8000 šilingov in dokumente.
VELIKOVEC
Žandarji iz Velikovca so ugotovili, da je 32-letni Valentin Hassler iz Šentjakoba pri Velikovcu odpeljal nagrobni križ, ga malo spremenil in prodal za 1000 šilingov. Naznanili so ga pri okrajnem sodišču.
deklice, pa je izročilo 25 otrok, dečkov in deklic gospodu župniku po en nagelj. Cerkveni zbor, ojačen s pevci „Danice“ je z ubranim petjem olepšal mašo. Po pristopu je srebrnomašnik sam pozval farane, naj mu pomagajo zahvaliti se za srečno 25-letno duhovništvo. Po evangeliju je dekan prebral pismo škofa s čestitkami, v katerem opisuje njegovo dosedanje dušnopastirsko pot ter delovanje. Nato mu je čestital v pridigi h gradnji novoposvečene cerkve, s katero bo njegovo ime nesmrtno povezano.
ni, ko so v Šentjakobu prvič igrali Mikiovo Zalo, igral izraza polno vlogo sivolasega Serajnika: „ln vem: naj pride kar že koli, za nas še zvesta Zala moli." Te besede je nosil rajni vse življenje v svojem spominu, nosil jih je v srcu tudi takrat, ko je z družino vred moral zapustiti svoj dom in piti grenko usodo izseljeništva. Zelo veliko žalnih gostov ga je spremljalo na njegovo zadnje bivališče. Cerkvene obrede je opravil sveški župnik Škorjanc. Ob odprtem grobu so se od njega poslovili izseljenci — v njih imenu je spregovoril Janko Ogris iz Bilčovsa. Moški pevski zbor pa je s poslovilno pesmijo na domu in grobu izkazal rajnemu zadnjo čast.
Naj se rajni po truda polnem življenju odpočije v domači zemlji! Ženi in hčerkama pa izrekamo naše iskreno sožalje!
OBIR
Do sedaj neznani storilci so med 30. julijem in 7. avgustom 1977 odtrgali tablo iz bakra s križa na Ojstrci (Obirju), katera je bila tam pritrjena v spomin velenemcu Hansu Steinacherju.
ZAHVALA
Vsem, ki so spremili mojega moža in našega očeta
TOMAŽA MIKULO
na njegovi zadnji poti, se na ta način zahvaljujemo.
Za tem je orisal lik srebrnomašni-ške duhovniške osebnosti, ki dela čast svojemu imenu (ime vse pove!) Krištof — nositelj miru, ki ga prinaša faranom v božji besedi in božji milosti. Pozval je farane, naj bi ga prenašali tudi obrobnim faranom, ki ga še ne poznajo in ne ljubijo. Z zahvalno pesmijo je bila lepa svečanost končana.
Sveti maši je sledil v kletnem lokalu piknik (agapa) za ministrante, cerkvene pevce, za duhovne sobrate pa v domu duhovnih vaj v Tinjah.
SUHA
Dne 10. avgusta 1977 je treščil 35-letni dipl. inž. Jurgen Preiss iz Celovca na neki poti v Močulah, občina Suha, v 45-letnega kmeta in gostilničarja Štefana Skubla iz Suhe. Pri tem sta se Štefan Skubl in njegov 16-letni sin Ernest, ki se je vozil z njim, težko poškodovala. Oba je rešilni avto prepeljal v deželno bolnišnico Celovec.
SALZBURG
Naša rojakinja iz Bilčovsa Meina Schellander razstavlja svoja dela v galeriji ACADEMIK v Salzburgu. Razstava, ki je odprta še do konca avgusta, ima naslov „Mozartov lonček" in se ukvarja z ironijo trženja življenjske izpovedi, kot npr. le-te W. Amadeja Mozarta.
BAČE
Letošnje praznovanje Rešnjega Telesa in posvetitev renovirane baške cerkve v Bačah je bilo prvič v zgodovini čisto nemško. Če pogledamo nazaj, potem vidimo, da je do sedaj maša bila vedno vsaj deloma slovenska. Naenkrat pa se je izpodrinila iz cerkve slovenska beseda. Žalostno tudi, da niso hoteli niti povabiti slovenski cerkveni zbor na slavje.
SINČA VAS
20-letni uslužbenec VValter Kues iz Grabštanja je 9. avgusta 1977 hotel zaviti na levo z jezerske ceste v Jezercah/Sinča vas, medtem ko ga je prehiteval 21-letni mehanik Karel Skoff iz Podloga/Labot, kateri se mu je potem zapeljal od zadaj v avtomobil. Kuesa je vrglo na levo stran ceste, tako da se je zapeljala v njega 40-letna gospodinja Barbara Rohrs iz Velikovca. Kuesa je rešilni avto težko poškodovanega prepeljal v deželno bolnišnico Celovec.
HUMPERK
14. 8. 1977 se je zapeljal na hum-perški cesti na Razpotju/Kotmara vas 19 letni tehnik Herman Hrastnik iz Celovca s svojim avtomobilom v kup peska, ki je bil na levem robu ceste. Avto se je prevrgel in pri tem se je teško poškodoval mehanik Manfred Maurer iz Gorjan. Hrastnik in ostala dva, ki sta se vozila z njim, Adolf Buchbaumer (17) in Norbert Mattiz iz Vršte vasi, pa so se lahko poškodovali. Vse je rešilni avto prepeljal v bolnišnico v Celovec.
BOROVLJE
Na sodnijsko povelje so žandarji iz Borovelj zaprli 43 letnega gozdnega delavca Johana F. iz Žabnic in ga predali deželnemu sodnišču Celovec. Sumijo, da je on kradel bolnikom v deželni bolnišnici v Celovcu.
MOHORJEV DEKLIŠKI DIJAŠKI DOM ima na razpolago še nekaj praznih mest (ne sob) za dekleta srednjih šol. Pohitite s prijavami na naslov: 10.-Oktober-Stral3e 25 (tel. štev.: 0 42 22 - 70 1 35).
S E D L S K O ŽEGNANJE
V nedeljo, 21. avgusta 1977, bo na Sedlcah vsakoletno žegnanje. Sv. maši sta ob 8.30 in 10. uri, vmes procesija!
Prisrčno vabljeni!
Župni urad Sele
SPD Košuta prireja v nedeljo, 28. 8. 1977 ob 14. uri koncert v Selah na Kotu
»Srečanje oktetov", v spomin Hermanu Veliku.
Prireditev bo na prostem, v slučaju slabega vremena pa v farni dvorani v Selah.
Sodelujejo:
Ženski oktet z Obirskega, Mešani oktet iz Šentvida,
Koroški akademski oktet iz Ljubljane in
Oktet Jelovica iz Škofje Loke.
Slovensko prosvetno društvo Vrtača vabi na
KOROŠKI VEČER,
ki bo v soboto, dne 27. 8. 1977 v hotelu Lausegger (p. d. Ožekar) v Slovenjem Plajberku.
Vsi prišrčno vabljeni!
FARNA SKUPNOST VOGRČE
vabi na proslavo
500-letnice farne cerkve
in njene prenovitve na dan farnega žegnanja
v nedeljo, 21. avgusta 1977.
Spored:
Ob 9. uri: Pranganje in slovesna sv. maša v prenovljeni farni cerkvi; blagoslovitev motornih vozil.
Ob 11. uri: Budnica.
Ob 14. uri: Kulturni spored: Nastop domačih skupin; zgodovinski pregled fare Vogrče, nastop folklorne skupine iz Globasnice, nato prosta zabava s plesom, igrajo „Katarinski fantje".
Vstopnina 20.— šilingov.
BUKOVJE/DOBRLA VAS
Ko je stopila s svojega kolesa v Bukovju pri Dobrli vasi 54 letna gospodinja Anneliese Ernst iz Ka-mom-Mether (ZRN), ki je na dopustu v Gorcah pri Škocijanu, je padla pod avtomobil 53 letnega ključavničarja Karla Vogl iz Fursten-feld-Brucka in se pri tem težko poškodovala tako, da so jo prepeljali v deželno bolnišnico Celovec.
GREBINJ
Na grebinjski gori v Ravežu je 14. 8. 1977 okoli polnoči, verjetno zaradi previsoke brzine, zaneslo 21-letnega Thomasa VVanga iz Brega na mokri cesti na levo stran tako, da se je zapeljal v avtomobil 19- letnega uslužbenca VVernerja VVolfa iz Celovca. Pri tem sta se Wolf in 17 letna vajenka Cornslia Pusch iz Celovca neznano težko poškodovala. Rešilni avto ju je prepeljal * * * * v deželno bolnišnico Celovec.
VELIKOVEC
14. 8. 1977 zvečer se je 37 letni Dieter Schoffmann zapeljal s svojim motorjem na zvezni paški cesti
v Velikovcu v tovornjak in nato padel. Pri padcu se je on težko poškodoval, natakar Erik Sinko-witz, ki se je vozil z njim pa se je pri tem lahko poškodoval' Oba je rešilni avto prepeljal v bol' nišnico v Celovec.
ŠKOFIČE
Zvečer 13. 8. 1977 so neznani storilci vdrli v bungalov v Logu ph Škofičah in ukradli iz neke tajne omare Nemki Margareti Stengl nakit, ki je bil vreden 300.000 šilingov-
Kmetijska strokovna sola v St. Rupertu pri Velikovcu
Novoustanovljena Kmetijska-strokovna šola v Št. Rupertu bo vzgojno gradila na tradiciji dosedanjih gospodinjskih šol. Od nekdanjih gojenk, ki so obiskovale gospodinjsko šolo v Št. Rupertu, ponovno slišimo, koliko jim je šola pomenila in koliko jim je dala seboj na življenjsko pot. Posredovala jim je primerno strokovno znanje, ki ga potrebujejo pri svojem delu kot gospodinje. Vpeljala pa jih je tudi v vprašanja vzgoje otrok, seznanila s poslanstvom matere v družini, v vaški in farni skupnosti.
To delo bo nadaljevala tudi kmetijsko-strokovna šola, ki jo bodo vodile šolske sestre v Št. Rupertu v novem šolskem letu 1977/78 v smislu novega kmetijskega zakona.
Šola ima pravico javnosti in dekleta bodo deležna u-radne podpore kot druge šole in vzgojni zavodi v državi.
Na podlagi učnega načrta bo mogla šola pri svojem vzgojnem delu še v večji meri upoštevati potrebe današnje družbe.
Pogoj za sprejem je uspešno zaključena osma šolska stopnja. Za deveto šolsko stopnjo velja sedaj tudi kmetijska-strokovna šola v Št. Rupertu. Pouk na šoli se bo vršil v obeh deželnih jezikih.
ZA VPIS V NOVO ŠOLO JE ŠE VEDNO ČAS!
Zavod šolskih sester v Št. Rupertu pri Velikovcu sprejema prijave za šolo še do začetka šole, torej do 12. septembra in sicer na sledeči naslov:
Kmetijsko-strokovna šola, 9100 Volkermarkt, Kloster-
strafie 2.
aii telefonsko štev. 0 42 32 - 796.
Vodstvo Kmetijsko-strokovne šole v Št. Rupertu pri Velikovcu.
St. Janž: Janez Wieser umrl
Selani so gostovali v Beltincih v Prekmurju
Na povabilo kulturno-umetniške-ga društva v Beltincih v Prekmurju sta se selska folklorna skupina in selski pevci udeležili 13. in 14. avgusta 7. folklornega festivala v Beltincih.
Pevci so bili zastopani kar s tremi zbori: z mešanim, dekliškim in moškim zborom, folklorna skupina Pa je po dolgem nastopila zopet v najboljši postavi. V soboto, 13. avgusta je bil na programu koncert v Bogojini blizu Murske Sobote. Poleg Selanov so nastopili tudi Po-rabski Slovenci s folklorno skupino in z zabavnim instrumentalnim ansamblom. Vzdušje je bilo čudovito, dvorana nabito polna in občinstvo se je zahvalilo izvajajočim z bujnim aplavzom. Selski mešani zbor je zapel deset pesmi, med njimi največ koroških narodnih in umetnih. Razen tega pa še dve selski. Dekleta so zapela pet pesmi, fantje pa tri. Oba zbora sta pela predvsem koroške narodne in domače selske pesmi, ker so organizatorji in gostitelji izrazili željo, naj ne pojejo umetnih, povsod drugod znanih pesmi, ampak predvsem domače. Folklorna skupina je nastopila s koroškimi in gorenjskimi Plesi ter s kikelco.
•	S posebnim zanimanjem in % navdušenjem je občinstvo po-
•	zdravilo navzoče tri selske ® fante, ki so lani 14. no-
•	vembra učinkovito preprečili
ENCELNA VAS — GREBINJ
Dne 12. avgusta 1977 se je peljala 40-letna kmetica Gizela Reber-nig iz Encelne vasi po gorjuški občinski cesti iz Gorjuš proti grebinj-skemu samostanu. Približno 300 m Pred koncem samostanskega jarka ji je pripeljal naproti 25-letni mehanik Franc Modre iz Kneže. Ko se je hotela Rebernig izogniti na ozki cesti Modreju, je traktor zaneslo na desno tako, da se je ta Prevrgel in zletel 2 metra čez pobočje. Pri tem se je Rebernig neznano težko poškodovala. Prepeljali so jo v deželno bolnišnico Celovec.
ZNANO PO ZMOGLJIVOSTI!
Otroški puliji z dolgimi rokavi od 49.— šilingov pri SATTLER am Heuplatz, Klagenfurt (Celovec)
ZNANO PO ZMOGLJIVOSTI!
Otroške jope iz acryla od 75.— šilingov pri
SATTLER am Heuplatz,
Klagenfurt (Celovec)
ZNANO PO ZMOGLJIVOSTI!
Otroške kavbojke iz žameta in hlače iz trevire od 149.— šil. pri
SATTLER am Heuplatz,
Klagenfurt (Celovec)
® preštevanje manjšine v Selah, @ s tem, da so odnesli volilno ® skrinjo. Pa tudi navzoči novi-® narji so se zanje zanimali in jih ® na dolgo in široko povpraše-@ vali.
V nedeljo je sprejel župan občine Murska Sobota Stane Mavčec petčlansko delegacijo koroških Slovencev, med katerimi so bili po posebni želji tudi omenjeni trije fantje. Pri sprejemu je vladalo prijetno vzdušje in vsi so izrazili željo, da bi se spet kdaj videli, kar niti ne bo tako težko, saj so Selani že isti dan dobili ponovno vabilo za 8. folklorni festival v prihodnjem letu.
Popoldne je bil na sporedu 7. folklorni festival v Beltinskem parku. Kljub slabemu vremenu se je
Šentlipški cerkveni pevci in pevke SPD „Trta“ iz Žitare vasi so počastili 6. avgusta v gostilni Škof v Stari vasi častni 80. življenjski jubilej svojega še aktivnega pevca Ludvika Avguština.
Počaščeni slavljenec se je rodil 2. avgusta 1897 pri Škorjancu v Boji vasi. Kot večina slovenskih mladeničev je moral služiti vojaški rok med prvo svetovno vojno na avstrijsko-italijanski fronti od 15. oktobra 1915 do 15. aprila 1916 in bil težko ranjen na levi nogi. Po okrevanju v vojaških lazaretih se je vrnil na svojo domačijo. Leta 1919 je šel h Kariceljnu, da je tam pomagal osameli Kariceljnovi mami po smrti njenega moža, da je lažje zmogla kmečko delo in oskrbeti mladoletne otroke. Leta 1930 je začel peti pri domačem cerkvenem zboru, pri katerem še danes poje in vadi in je vedno točno in vestno pri vajah.
Slavljenec je bil tudi ustanovni član Slovenskega izobraževalnega društva v šentlipšu, v krogu katerega je deloval elitni moški kvintet in oktet. Poleg slavljenca so peli v njem še (pokojni Valentin Kari-celj, Janez Lomšek, Andrej Cergoj, Lovrenc Petek, Fric Mlačnikov, Vincenc Hutter, Albert Volavčnik ter Peter Perne), organist in pevovodja je bil pokojni Haberčev oče Franc Haberc.
S tem zborom so bili na številnih nastopih doma in na gostovanjih po Sloveniji in bili nagrajeni z raznimi priznanji.
Ob petju in delu v gozdu ter cepljenju „šinteljnov“, katere je znal izvrstno izdelovati, pa si je Lutej poiskal svojo izvoljenko v osebi Ka-riceljnove Lenke.
Z njo je stopil pred poročni ol-
PODJETJE PRI PLIBERKU^ išče 10 do 15 šivilj,
učenih ali priučenih, starost 18 do 65 let. Plača po dogovoru..
tega, v vsej okolici znanega kulturnega dogodka, udeležilo okoli štiri tisoč gledalcev. Ob lepem vremenu pa so organizatorji računali s 7000 gledalci.
Prireditev so otvorili selski pevci. Mešani zbor je zapel koroško budnico: „Kar dedje naši...“ in narodno „Rož, Podjuna, Zila“. Nato je v imenu pripravljalnega komiteja spregovoril župan in Belti-nec, ki je v svojem govoru grajal nezadostno izpolnitev in delno kršitev avstrijske državne pogodbe v najnovejših zakonih ter izrekel navzočim Selanom in vsem koroškim Slovencem vsestransko podporo v borbi za njihov obstoj. Po slavnostnem govoru so se vrstile posamezne folklorne skupine, skupno 10 in pokazale, kaj so si s tru-
tar leta 1938 in sta si zgradila nato lepo leseno hišico na vzhodni strani Boje vasi. Po smrti prve žene leta 1959, je sprva devet let sameval, rad potoval in romal. Nato je ponovno spoznal, da človeku ni dobro samemu biti in se je odločil za zakon z vdovo Miško Petek, s katero sedaj deveto leto kramljata in negujeta rože ter žlahtno vinsko kapljico v svoji lični, a gostoljubni hišici.
Na predvečer slavja 1. avgusta mu je v imenu občine izročil župan Mihael Posod častno darilno košaro ter se mu zahvalil za njegovo vzg led no življenje, želel pa mu je za bodoče trdnega zdravja.
V imenu šentlipških pevk in pevcev SPD „Trta“ mu je izrekel besede zahvale in priznanja občinski predstojnik Jože Golavčnik. Pouda-
Mladinski klub Šmihel je vabil 15. avgusta, v ponedeljek mladino iz okolice na letovanje na Višarje. Povabilu se je odzvalo petinštirideset mladincev. Najbolj močno so bile zastopane z devetnajstimi udeleženci Rinkole.
Ker so se odpeljali zgodaj zjutraj so že kar kmalu bili na vrhu gore. Bili so pri maši, ki je bila v treh jezikih: slovenskem, nemškem in italijanskem. Nato so se za cerkvijo posedli in se okrepčali z malico, ki so jo prinesli s seboj g. Vinko Žakelj, tamkajšnji duhovnik jim
dom prisvojile. Folklorne skupine so bile iz treh držav.
Dve skupini iz Madžarske, dve skupini iz Avstrije (Selani in Gradiščanski Hrvati), ter šest skupin iz Jugoslavije (štiri iz Slovenije in dve iz Hrvaške). Geslo 7. folklornega festivala se je glasilo: »Pesem in ples družita narode". To geslo ni bila samo fraza. Pomembnost tega gesla so mogli spoznati in občutiti oba dneva, ki so jih preživeli skupaj z ostalimi folklornimi skupinami. Ni bilo nobenih trenj in prepirov, vse sta povezovala kljub različnim jezikom pesem in ples. Pesem in ples sta v pravem pomenu besede družila in združevala narode. Kako daleč smo na Koroškem oddaljeni od takega ali podobnega vzdušja?
ril je, da beleži pevska kronika 57 let pevskega udejstvovanja Bogu in narodu. Ta leta so mlajšim jamstvo, da je slavljenec Lutej junak idealizma in ljubezni do domače verske in narodne pesmi.
V krogu družine sta letos praznovala 50. življenjski jubilej dva odlična pevca šentlipškega cerkvenega zbora ter zavedna člana narodne skupnosti v občini Žitara vas: gospa Berta Smolnik v Stari vasi in gospod Mirko Brežjak na Plaz-nici.
50-letnico nadalje obhajata (prihod Abrahama) Peter Korpič iz Kršne vasi ter Viktor Marketz prav tako iz Kršne vasi, po poklicu kmet in prevoznik. Čestitkam se pridružujeta tudi uredništvo NT, katerega naročniki so vsi.
je kratko orisal zgodovino kraja in povedal imena dolin in vrhov, ki so jih videli. Ob koncu so se pa še malo pogovorili o manjšinski problematiki, tako v Italiji kot na Koroškem. Prišli so do zaključka, da se morajo vedno boriti in stremeti za resnico in pravico.
Po dolgi in strmi poti so prispeli popoldan peš v Žabnice. Malo so se na poti domov ustavili v Trbižu.
Za mnoge od njih je bil ta dan edinstveno doživetje: prvič v Italiji, prvič na Višarjah in prvič v Trbižu.
DOM v TINJAH
Ponedeljek, 19. 9. 1977
ROMARSKO POTOVANJE NA TRSAT PRI RIJEKI — OPATIJA
Cena: 170.— šilingov
Od srede, 12. 10. 1977, do petka, 14. 10. 1977
ROMARSKO POTOVANJE V LIZBONO IN FATIMO
z letalom
Cena: 3980.— šilingov
Od sobote, 22. 10. 1977, do četrtka, 27. 10. 1977
ROMARSKO POTOVANJE V RIM, FIRENCE IN PADOVO
Cena: 2120.— šilingov
JESENSKO ROMARSKO POTOVANJE V LURD MESECA SEPTEMBRA
V „Nedelji“ je bilo objavljeno, da bo to romanje od 11. do 20. septembra. Morali smo za par dni odložiti, tako da bo to isto potovanje s poučnimi doživetji od 14. do 22. septembra. Potovali bomo skozi Padovo, Genovo, Nico, Avignon, Narbonne, Lurd in nazaj skozi Marseille, Monaco, Montecarlo in Benetke (Venezia).
Vozi podjetje Sienčnik, vodi pater Jakob. Stane na osebo (vožnja, prenočišča in hrana) 3000 šilingov.
Ker je še par prostorov prostih, zato se morete še prijaviti pri patru Jakobu, Waaggasse 15, 9020 Klagenfurt najzadnje do 24. avgusta, ali pa pri avtopodjetju Sienčnik, 9141 Dobrla vas. Vse je dobro pripravljeno, tako da bo užitek veselja za udeležence!
ŠKOCIJAN
36 letni delavec Helmut Atzen-berger iz Munchna je zavil 13. 8. s škocijanske deželne ceste na desno in hotel peljati k črpalki. Pri tem ga je prehiteval s svojim kolesom 17 letni Friderik Katschnig iz Podgrada pri Škocijanu, ki je potem padel in se pri tem neznano težko poškodoval.
KLOPINJ
Potem ko so odtrgali gl. vrata bungalova Johana Edlerja v Klo-pinju, so neznani storilci ukradli nemškim gostom Helmutu in Gertru-di Schmieding 2000 DM in nakit za
26.000	šilingov.
ZAGORJE — LEŠJE PRI GRABŠTANJU
V Zagorjah dopolni danes, 19. avgusta pri Žnidarju gospa Mici Filler 75 let svojega življenja. Dolgoletni naročnici našega lista, bralki mohorjevih knjig in Nedelje želimo še mnogih zdravih let in vse dobro!
Boja vas: 57 let v službi pesmi
Za božje deva, koj je le, da tejka lidi totam gre?
A dečva mvada res ne vieš, da jormark nas ma plias?
... in to vse tri dni od sobote, 3., do ponedeljka, 5. septembra 1977 v uti SPD Edinost v Pliberku (Breznik) na sejmišču v Pliberku. Igrajo priljubljeni »Veseli planšarji". Za dobro jedačo in pijačo je poskrbljeno. Vsi od blizu in daleč prisrčno vabljeni!
Veselimo se Vašega obiska.
SPD Edinost v Pliberku
Smihelska mladina na Višarjah
znano po zmogljivosti!
Srajce za fante, dolgi rokavi 75.— šilingov pri SATTLER am Heuplatz, Klagenfurt (Celovec)
Nudi se: kosilo po znižani ceni, dobra delovna klima in eventualno prevoz z avtobusom v smer Šentvid, Žitara vas, Globasnica, Šmihel pri Pliberku.
Znanje slovenskega jezika, vsaj v domačem narečju, je zaželeno. Prijave na uredništvo.
Koristni nasveti
ZA LJUBITELJE ČAJA
Resnični ljubitelji čaja ne uživajo samo v njegovi aromi, ampak tudi v njegovi barvi. Zato lahko čaj po želji servirate tudi v steklenih kozarcih. Da steklo ne bi pokalo, dajte v kozarce najprej žličke, pod njih pa vlažno krpo. Sele kasneje jih dajte na pladenj.
ČE SE PLETILKE ZVIJEJO
Plastične pletilke so za pletenje najbolj primerne, ker z njimi ne mažemo volne. Toda, take pletilke se po določenem času zvijejo, zanke pa so ?ato neenake. Pomagate si tako, da
pletilke pomočite v vročo vodo in jih z rokami zravnajte še dokler so tople.
ČIŠČENJE ŠČETKE
Ce hočete, da bodo lasje zdravi in čisti, morate lak, s katerim ste utrdili pričesko, vsak večer dobro izkrtačiti. Tudi ščetko morate večkrat očistiti, toda, če jo boste pogosto prali z vodo in milom, bo izgubila čvrstost. Zato takoj, ko se ščetka umaže, potegnite preko nje s krpo namočeno v alkohol.
ČIŠČENJE VODNEGA KAMNA
Debeli sloj vodnega kamna, ki se sčasoma nabere na dnu čajnika ali
lonca, v katerem vsak dan prekuhavate vodo, boste uspešno očistili takole: v posodo vsujte pest soli ali tri žlice vinskega kisa in prekuhajte. Ko se voda ohladi, posodo izperite in cel postopek ponovite še dva, trikrat. Sloj kamna bo popokal sam od sebe in se ločil od posode.
UMIVANJE STEKLENIC ZA OLJE
Če hočete hitro umiti steklenico, v kateri je bilo olje, vsujte v njo malo pralnega praška, eno ali dve žlički koruzne moke, kavno usedlino in malo vode in vse dobro pretresite. Nato steklenico natančno izplaknite; kristalno čista bo.
P'&sebfta$t (e bolfia, UafiL	imafo mn&gi!
žacadi teqa cafii taUo{ U
IS-€
po kuhinje!
PODJERBERK —
ST. KATHREIN
E| Škofiče/Schiefling W mT 'BS M Te|.; 0 42 74-29 5518 Celovec/Klagenfurt Rothauerhaus Tel.: 86 2 92
Velika Gospojnica na Koroškem
Velika Gospojnica je eden izmed največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Ta dan se namreč krščanska Cerkev spominja Marijine smrti in njenega vnebovzetja. Kar je verovala v vseh krščanskih stoletjih, potrjuje I. 1050 proglašena dogma, verska resnica, da je bila namreč Marija po smrti vzeta v nebo z dušo in telesom. Telo, ji je nosilo samega Boga, ni smela razpasti v zemlji, kakor je sicer usojeno vsakemu živemu bitju na tem svetu.
Slovensko ljudstvo si je v pesniškem prividu po svoje predstavljalo Marijino smrt in njeno vnebovzetje.
Pesniško bogata je ..molitvica" iz Ziljske doline, ki iz ljudskega predstavnega sveta govori o smrti in vnebovzetju božje Matere: „Mati boažja so v sredo (soboto, nedeljo) jutro zgodaj vstali, v frišni vodi so se umili, v beli peči obrisali in vzeli so palco romarsko in zlati pater-nošter in šli so po ozki stezi in prišli so na ravno polje. Tan je bia ena cerkev žegnana, z merjo zmerjena in s to belo kafro zbajsana in z rumeno svečo opašena. Tan notri so stali trije sveti oltarji: ta prednji je bil zvat, zadnja dva sta bila srebrna. In v ta prvem oltarju usmila-ni Ježeš klečo in sveto mašo bero. Sveti Peter jin strežejo in sveti Pavel zvonijo. V zadnjem oltarji Marija, roaža Devica, klečo sveti rožnikranc molo in nje Boga gre često. Tko so reakli san smilani Ježuš Kristus: ,Le sen ti, anjel Gabrijel: rajžal boš na črno zemljo, cerkev žegnano, k Mariji, roaži Devici!' Tko je rea-kel anjel Gabrijel: ,Jaz pa ne raj-žan na črno zemljo, cerkev žegnano, k Mariji, roaži Devici! Tan so hudi ljudji in mne vzamejo moje ta pisane pareti!' San smilani Ježeš so reakli: ,Ali ti rajši na črno zemljo greš kakor božjo gnado zgubiš?'
Anjel Gabrijel je vzel ta pisane pareti ino je rajžal na črno zemljo. Tko so reakli Mati boažja: ,Le sn ti, anjel Gabrijel: koj si ti meni prinesel za ene lepe pošte in g rese od mojega ljubega, ljubeznivega Sina?' ,Jaz sen vam prinesel lepe pošte in lepe g rese od vašega ljubega, ljubeznivega Sina. Kaj vi hočete v nebo rajžati: ali zjutraj, o-poldne, zvečer ali opolnoči?' ,Jaz ga nehan veliko več pogrešati in prositi, da bi oni meni tekaj cajta neli, da bi si jaz eno srajco naredila, ne prekratko ne predolgo, ravno glih prav. Jaz ga nehan še veliko več pogrešati in prositi, da bi
si jaz kadilo kupila in k smrti pripravila. In jaz ga nehan še prositi, da bi on meni še na zadnjo uro ne nel (ne pustil) ta hudega duha videti!''
Anjel Gabrijel vzel je spet ta pisane pareti in je rajžal v nebesi k Očetu nebeškemu. In tko so reakli Oče nebeški: ,Le sen ti, anjel Gabrijel, koj si ti mne prinesel za ene lepe pošte in lepe g rese od moje ljubeznive Matere?’ ,Jaz sen van prinesel lepe pošte in lepe g rese od vaše ljubeznive Matere. Oni vas nehajo veliko več pogrešati in prositi, da bi jin vi tekaj cajta neli, da bi se oni eno srajco naredili, ne prekratko ne predolgo, ravno glih prav, in da bi jin poslali kadilo in karpilo in da bi se oni smrti pripravili in da jin ne neli na zadnjo uro hudega duha videti.' In smilani Ježeš so reakli: ,Koj bi ga oni ne mogli vidati, saj sen ga še jaz mogel vidati, črnega, velega meniha. Tudi oni ga bodo mogli videti na toto škot pa sači človek!' Ježeš so reakli: ,Uviš vi devet kori anjelov, rajžali boste vi na črno zemljo, cerkev žegnano k Mariji, roaži Devici! Eni vsamete trompeti in piskali in eni prižagajte sveče!' Koj so pa reakli Marija, roaža Devica: ,Le sen, vi devet kori anjelov: rajžali boste vi z menoj pred črni pekel!'
Prišli so pred črni pekel, reakli so: ,Le kviš, ljube verne duše, rajžali boste vi z menoj v nebesi k Očetu nebeškemu! Eni se primite mojega šorca, eni se primite mojega srajca in kateri se nemate mesta, mene prijeti, prijemite se ena druga!' In ostale so pa duše zadej, ki so duše umorile in ena je na glas gor cagala. In san smilani Ježeš so še reakli: .Druge morejo še enkrat živega Boga videti, tista ga ne more več videti, ki je na glas gor cagala!' Posadli so Ježeš Marijo na prvi kor in so reakli: ,Le še više in le še više! Moja Mati so čast in hvale vredni!'. Posadili so Ježeš Marijo na črt rti kor in reakli: ,Le še više in le še više! Moja mati so časti in hvale vredni!' Posadli so Ježeš Marijo na peti kor in so reakli: ,Le še više in le še više! Moja Mati so časti in hvale vredni!' Posadli so Ježeš Marijo na šesti kor in so reakli: ,Le še više, le še više! Moja Mati so časti in hvale vredni!' Posadli so Ježeš Marijo na sedmi kor in so reakli: ,Le še više in le še više! Moja Mati so časti in hvale vredni!' Posadli so Ježeš Marijo na osmi kor in so reakli:
,Le še više in le še više! Moja Mati so čast in hvale vredni!' Posadli so Ježeš Marijo na deveti kor in so reakli: ,Le še više in le še više! Moja Mati so čast in hvale vredni!'
Posadli so Marijo v sveti paradiž in so reakli: .Tukaj boste sedaj vi sedeli! Nebote nucali ne piti ne jesti in boste vseglih (vseeno) živeli!' In so vprašali potlej Mati božja: ,Ti moj ljubeznivi Sin, koj boš ti meni k Ionu dal, k sem ti tekaj duš pripeljala?' ,Jaz san vam hočem veliko k Ionu dati, vse duše rešiti, kar so v gorah ubitih in vodah potopljene in med potjam in cestam naglo smrt sprimejo!' ,Kaj hočeš ti totemu človeku k Ionu dati, kateri
Kadar preberem katero tvojih del, pisatelj Ivan Cankar, in to je pogosto, kadar le zaslišim tvoje ime, tedaj vedno zašepetam: „Razumem te, pisatelj Cankar! Razumem, kako doživeto in od srca si pisal, saj me tvoje ime vedno spomni na zgodbo iz moje mladosti, ki je tako podobna tvoji zgodbi ..Skodelica kave". Jaz sem svoji zgodbi dala naslov: Košček kruha.
Še ko me je mama pestovala v naročju in me vpraševala, kaj bi rada postala, sem odgovarjala: „Rada bi bila velika, da bi pekla kruh." Mama se je tej moji želji vedno začudila: „Le zakaj si želiš prav peči kruh, saj ti ga nikoli ne manjka?" Res: kruha pod našo streho ni manjkalo niti v hudih vojnih letih, čeprav je bil tedaj naš kruh pogosto trd, črn, koruzen ali ječmenov. Želja, da bi pekla kruh, pa je vedno tlela v mojem srcu.
Ko sem imela dvanajst let, mi je mama prvič zaupala, da sem pekla kruh sama. „Jutri bomo praznovali dedkov rojstni dan, speci dober kruh, jajc in masla ni treba varčevati, saj veš, da bodo prišli voščit dedku." Tako mi je naročala mama in se odpravila od doma.
Z nekakšno slovesnostjo, s skrbjo in z veseljem sem se lotila tega dela. Saj sem mami pri peki pogosto že prej pomagala, a sedaj sem imela tudi vso odgovornost.
Kruh se mi je lepo posrečil. Ko sem vzela iz peči tri visoke, lepo rahle hlebce, z zlatorumeno skorjo, se mi je od veselja in ponosa vse smejalo. Položila sem hlebce na mizo ter jih še in še z veseljem po-
se bode to sveto Marijo naučil — in bode jo vsako sredo, petek, soboto in nedeljo jutro unkaj izrekel?' .Hočem veliko k Ioni dati in duše rješiti: očino, materno in po njega dušo priden san in bon jo peljal k Oče nebeškemu!' Amen."
Zelo značilno je, da so bile bazilike v tistih krajih, od koder se je širilo krščanstvo med Slovence, vse posvečene vnebovzetju Marijinemu. Bavarski misijonarji, ki so širili krščanstvo med Slovenci po Ziljski in Gornjedravski dolini, so prihajali namreč iz Innichena („Indije"), podrejeni pa so bili Freisin-gu, kjer je bila zavetnica stolnice Marija v nebo vzeta.
(Iz knjige: dr. Niko KURET, Praznično leto Slovencev, II. del, Založba Mohorjeve družbe v Celju, Celje 1967.)
nosno ogledovala. Pričela sem pripravljati kosilo, vmes pa sem si veselo prepevala.
Tedaj je prišel mimo popotnik. Sedel je na klopico pred hišo, si brisal potno čelo, ter se oziral po prijazni okolici. Zdelo se mi je, da prisluškuje mojemu petju, ki se je mešalo s petjem ptičkov, ki so se veselo preletavali po sadnem drevju. Morda si je tedaj popotnik mislil, da v tem čudovito lepem kraju živijo tudi dobri ljudje. Vstal je ter prijazno nasmejan obstal na kuhinjskem pragu.
„Deklič, lepo prosim, daj mi malo kruha, tako sem lačen," je zaprosil popotnik. Stopila sem v shrambo in prinesla popotniku košček starega koruznega kruha. „Joj, koruznega pa ne smem, bolan sem," je bolj zašepetal, kakor izgovoril, ter z bolečo kretnjo pokazal, da ga boli želodec.
..Drugega pa nimam," sem kratko odgovorila ter položila košček starega kruha na mizo. Kot v posmeh mojemu odgovoru pa so se na mizi bohotili trije lepi masleni hlebci...
Popotnik me je začudeno gledal. Nasmeh na njegovem obrazu je izginil. Njegove oči so se zameglile. Z dolgim, težkim vzdihom se je obrnil ter si s palico iskal pot proti izhodnim vratom.
Tedaj me je v srcu zgrabila dotlej neznana bolečina, zavest krivice. Rada bi bila popotniku zaklicala, naj se ustavi, rada bi za njim ponesla košček kruha, tistega dobrega kruha, ki sem ga s tolikšnim ponosom sama spekla. Toda ne-
Qll
n izum e tu
Pravkar sem se vrnila z dela. Utrujena in sitna sem. Moža ni doma. Sama služba ga je. Hčerka me hoče zase. Vedeti hoče sto stvari, sto pravljic. Čaka me še ogromno drugega dela; dan je zame prekratek.
Hčerki povem nekaj pravljic. Sproti si jih izmišljam. Vse pravljice so iz gozda, iz polja, vse so rojene tam, kjer sem bila nekoč doma — iz vasi.
„Kaj pa je bilo potem?" vprašuje hčerka, ko utihnem sredi pripovedi.
„Potem,“ rečem in mislim sama pri sebi, sem se odločila, da ne bom garala vse življenje na tej zemlji...
„Kaj je bilo potem, mami?"
„Odšla je v sadovnjak in nabrala poln jerbas jabolk," se nadaljuje pravljica. Misli pa so rekle: ne bom vse življenje ukrivljala hrbta pod tem drevjem in pobirala umazanega in obtolčenega sadja. Odšla bom v službo v trgovino, kupila bom lepo sadje ...
„Povej še naprej! Kaj je potem s sadjem?" sili hčerka
„Nesla jih je domov. Najlepše je spravila za zimo, iz ostalih pa so naredili mošt." Da, nikoli ne prinesem domov dovolj jabolčnega soka in sadja. Hčerka ga ima tako rada. Toda sadje je v trgovini drago, včasih pa še tako plevko povrh ...
„Kdo pa je pozimi jedel tista jabolka?"
„Kdo neki? Vsi!" rečem že dokaj razdražena, kot da bi bila hčerka kriva, da jabolka kupujem, da kupujem vse, da vedno tekam tu (Nadaljevanje na 7. strani)
znana bolečina mi je stiskala grlo, mi hromila noge. Nisem mu zaklicala besede, nisem mu ponesla koščka kruha. Odšel je popotnik, bolan in lačen, odšel je, boleče razočaran.
V mojem srcu pa je ostala boleča zavest krivice, zavest, ki je niti več kot trideset let dolga življenjska doba ni izbrisala ...
Razumem te, pisatelj Cankar, kako od srca si napisal svojo zgodbo ..Skodelica kave..."
A. Š-
Košček kruha
Vft\V.,.V.V,W.\V.,.VASWA\V.W.V.V.,.W.,.\V.VAV.,A^V.,.VA,^.V/.V.,.V.,.W.,.V.V.V.V.VAV.V.V.VVi,A,A,^W.V.V.VAV.,.%W.VAV/AVA,AV.VA,.V.
DR. FRAN DETELA:	32
Huda 2wlf£ftfi
POVEST
VAV.V.V.SV%V.\V.\VV.,.V.V.V.V.V.,.V.V.V.,.,.V
„Rozalka, pojdi sem in poglej, kaj se tako sveti!" se je oglasil Miha, ki se je bil ustavil na oglu hiše, držal dlan nad očmi in zrl proti Dolini. „Ali je mesec pot zgrešil, da nocoj tukaj vzhaja, ali kako?"
„Zdaj imamo vendar mlaj," pravi Rozalka, „to je ogenj."
Na ta vzklik je prihitela vsa družba gledat, kako se žari obzorje za Dolino. „Gori!“ se je slišalo iz več ust in v tem trenutku je izginil dvom, ko se je visoko po nebu vzpel mogočen plamen in rdeče siv oblak obdal svetlo jedro.
„Ubogi ljudje!" je vzdihnila Anica; Miha pa je upiral oči v veličastni prizor in majal z glavo.
„Na Gorici je," reče zamolklo. „Na Gorici gori, nikoder drugod. Dolina leži niže pod goriščem in najbolje razvidim iz te črne lise v ognju. To je šop Rožančevih smrek, ki nam podnevi branijo, da ne vidimo naše vasi. Jaz tečem dol."
„Kaj pa hočeš doli?" ga zadržuje Pečarka. „Ali boš gasil, ko bo že vse pogorelo?"
„Kaj pa naša hiša!"
„Tu gori slama in les in v dveh urah je vse končano. Kar gori, tega ne otmeš."
„Res je," pravi Miha. „S takim plamenom naša hiša tudi ne bi gorela. Pri Rožancu bo. Hvala Bogu, da ni vetra!"
Dan pozneje je že prišel Ožbe povedat, da je vse pohištvo Rožančevo na Gorici pogorelo: hlevi, podi in hiša in da sumijo, da bi bilo zažgano.
„Temu vragu naj pa le zgori!" je rekel Miha v svoji krščanski ljubezni.
„Miha, Miha, kako pa vendar govoriš!" ga posvari Pečarka.
„Mati, ali ni ta hudoba izdal našega Jurija?"
„Če se je pregrešil, ga bo kaznoval Bog; mi pa ne smemo nikomur nesreče želeti."
„Zakaj pa gada ubijem, kadar se na soncu greje?"
„Človek je pa človek."
Mihu pa ni šlo v glavo, kako da bi to ne bilo prav, enako z enakim plačevati. „Stari ljudje so vsi otročji," je mrmral med zobmi in šel na svoje delo.
Prihodnjo nedeljo pa je šel Miha v Dolino in Primoževi so mu povedali, da so očeta zopet vtaknili v zapor, ker leti nanj sum, da bi bil zažgal. Prepirala sta se z Rožancem, in ljudje so baje slišali, ko se je Premec rotil, da mu bo kaj naredil. Pravili so tudi, da mu menda trdo gre pred sodiščem, ker ne more izpričati, kje bi bil takrat, ko je nastal ogenj. Mihov brat France je bil zelo žalosten, da je oče na tako slabem glasu in da je tolikokrat zaprt, Miha pa se ni menil dosti.
„Če sede en mesec več ali manj," je dejal, „to je pač vseeno. Oče se bodo že izvili kako, Rožancu se pa čisto prav godi." Tako je mislil Miha in z njim veliko drugih, ki so v tej nesreči le videli kazen za izdajstvo. Stari lisjak Premec pa se je kmalu izkopal. Štirinajst dni so ga držali
v preiskovalnem zaporu, a ker mu nihče ni mogel naravnost dokazati zlodejstva, so ga morali izpustiti.
Kresni večer je že prisopihal po bližnjici na Strmo peč.
„Ali ste že zopet tu?" ga je pozdravil Miha.
„Nocoj bom spal na tvoji postelji, da boš vedel. — Pisanja ni še vedno nič." Miha je zmignil z rameni in oba sta molčala.
Prišla je Pečarka s hčerjo in tiho segla starcu v roke. Tiho so povečerjali in šli prižigat kres na griček, kamor je bil znosil Miha drv iz gozda in butare, ki jih je bil izmaknil gospodinji.
Izpod dima se je vzpel plamen in razlil žar čez temni les.
„Oh, takole žari nebo na Laškem," je zdihnila mati, »kjer more ljudi in požigajo sela in vasi."
Nihče ni odgovoril, vsak vtopljen v svoje misli. Rozalka je tiho zaječala. Miha pa je dregnil s kolom v ogenj, da so prhnile iskre naokrog, in segel po harmoniko.
„Miha,“ je dejal Premec med zobmi, „če mi le enkrat potegneš tisto neumno harmoniko, ti jo vržem v ogenj, da se ti ne bo več ljubilo ljudi dražiti."
„Vi stočete za Jurijem," je dejal Miha.
»Jaz nič ne stočem," je rekel starec. „ln če jaz ne stečem, tudi nobenemu drugemu ni treba. Če je padel, je padel, in nobeno stokanje ga ne spravi več pokonci. Ampak jaz pravim, da ni padel. Saj ne zadene vsaka krogla-V Pulju smo streljali topničarji na star čoln, ki je bil privezan zunaj pristanišča, naprej in naprej skozi ves teden; noben strel ni zadel, in čoln nam je kimal na vodi, češ, le streljajte. ,Če mi da kdo pet goldinarjev,' sem dejal, ,grem jaz nanj sest in bom sedel dve uri: vi pa streljajte!' Zato-
TV AVSTRIJA
1. SPORED
NEDELJA, 21. avgusta: 16.15 VValton-sovi — 17.00 Živalski leksikon — 17.30 Wickie in močni možje — 17.55 Za lahko noč — 18. Klub seniorjev — 18.30 »Fein sein, beieinander bleib'n“ —- oddaja o ljudski glasbi — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki in kultura —
19.50	Šport — 20.15 Svatba v zelenem
—	21.30 šport — 21.40 Nočni izbor — 22.15 Poročila.
PONEDELJEK, 22. avgusta: 10.30 Orfej v podzemlju — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Omaruru — 18.30 Mi — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki in kultura — 20.00 Šport v ponedeljek —
20.50	Ceste San Francisca — 21.40 Poročila in šport.
TOREK, 23. avgusta: 10.30 Metulj je zletel — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Živalski raj — 18.00 Mi — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki, kultura in šport — 20.00 Salon — 21.10 10 neizpolnjeno upanje — mladostni stil
—	21.55 Hiša na Eaton Plače — 22.40 Poročila in šport.
SREDA, 24. avgusta: 10.30 Vedno pripravljena neroda — 17.00 Pikasti velblod — 17.25 Rdeči avtobus — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Dr. Dolittle —
18.30	Mi — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki, kultura in šport —
20.00	Potovanje v Palermo — 21.45 Potočila in šport.
ČETRTEK, 25. avgusta: 10.30 Potovanje v Palermo — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Televizijska kuhinja — 18.30 Mi — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Hail the tali ships — 20.15 Uvodni koncert mednarodne radijske razstave v Berlinu. — 21.45 Vaš nastop, prosim
—	22.30 Emmingerjevi — 22.55 Poročila in šport.
PETEK, 26. avgusta: 10.30 Klub seniorjev — 11.00 Glas na telefonu — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Emmingerjevi —
18.30	Mi — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Cas v sliki, kultura in šport —
20.00	Derrick — 21.10 Politična dokumentacija — 21.50 Šport — 22.00 Der-rek Flint — Trd kot kremen.
SOBOTA, 27. avgusta: 15.25 Dekle z župnišča — 17.00 Jolly Box — 17.30 Heidi — 17.55 Za lahko noč — 18.00 900 let Hohensalzburg — 18.30 Avstrija v sliki in aktualnost z Južnega Tirola — 19.00 Cas v sliki — 19.30 Radijska razstava v Berlinu: Cirkus pesmi — 20.15 Glasba je vse — 22.00 Športni studio med radijsko razstavo v Berlinu — 23.15 Vprašanje kristjana — 22.20 Beli oleander.
2. SPORED
NEDELJA, 21. avgusta: 17.15 Horizonte — 18.00 Superpop — 18.30 Avtomobil in ljudje — 19.30 The Munsters — 20.00 Knjižni bazar — 20.15 Kero-ban, trmoglav — 22.00 Brez nagobčnika.
PONEDELJEK, 22. avgusta: 18.30 Nesrečni Avstralci — 19.30 Epilog —
20.00	Hiša na Eaton Plače — 20.55 Brez vstopnine — 22.10 Krava.
TOREK, 23. avgusta: 18.30 Znanje-
RADIO CELOVEC
Obiščite galerijo Wernerja Berga v Pliberka!
NEDELJA, 21. avgusta:
07.05.—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, 22. avgusta:
13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Veselo v novi teden (Glabena oddaja).
TOREK, 23. avgusta:
09.30—10.00 Land an der Drau — Dežela ob Dravi —
13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Šport — O-troci, poslušajte!
SREDA, 24. avgusta:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnevnik — Komorna glasba (A. Vivaldi: Štirje letni časi).
ČETRTEK, 25. avgusta:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnevnik — Revija Koroških zborov.
PETEK, 26. avgusta:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnevnik — »Mladost za starost" (Posnetki z »dneva starih" v Železni Kapli 7. 8. 1977).
SOBOTA, 27. avgusta:
09.45—	10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
aktualno — 19.30 Gostje pri Ernestu Krenek — 20.00 Vedno pripravljena neroda — 21.30 Čas v sliki II, kultura
—	Club 2.
SREDA, 24. avgusta: 18.30 9: Dunaj
—	18.55 Eksperimentalna glasba •— glasbeni eksperimenti 1976 — 19.30 Jesen srednjega veka — 20.00 Teleobjektiv — 20.50 Montreoux 77 — 21.40 Cas v sliki II in kultura ■— 22.15 Cung Fu.
ČETRTEK, 25. avgusta: 18.30 Brez vstopnine — 19.30 Avstrijski deželni muzej — 20.00 Glas na telefonu — 21.40 Cas v sliki II in kultura — 22.15 Club 2.
PETEK, 26. avgusta: 18.30 Samo en sprehod — 19.30 Oskar Kokoschka —
20.00	Delajo gozdovi dež?. — 20.50 Nova — 21.10 Trailer — 21.55 Cas v sliki II in kultura — 22.30 High Cha-paral.
SOBOTA, 27. avgusta: 16.00—17.00 Svetovno prvenstvo v veslanju — 17.00 Neizpolnjeno upanje — mladostni stil
—	17.45 Orientacija — Ali so ameriški katoličani drugače? — 18.30 Brez nagobčnika — 19.30 Štorklja pripoveduje
—	19.50 Galerija — 20.15 Bernstein na Osojah — 22.15 Klaus Doldingers Pass-port.
TV Ljubljana
NEDELJA, 21. avgusta: 9.15 Poročila 9.20 Za nedeljsko dobro jutro: Ansambel Terglav in Henček — 11.00 Otroci sveta — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.20—12.30 Vaterpolo Jugoslavija: Španija — 13.15 Poročila — 14.25 Igre brez meja — 15.55 Evropsko prvenstvo v plavanju — 17.30 Okrogli svet — 17.45 Dixiland iz Prage — 18.15 Poročila — 18.20 SANDOKAN — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Več kot igra — 20.55 Unije, otok, ki izginja — 21.25 TV dnevnik — 21.40 Ekshibicije na klavirju — 22.05 Športni pregled — 22.40 Univer-ziada v Sofiji.
PONEDELJEK, 22. avgusta: 18.00 Obzornik — 18.15 Čudeži živalskega sveta — 18.45 Mladi za mlade — 19.30 TV dnevnik — 21.15 Mozaik kratkega filma: oko sliši in uho vidi — 22.15 TV dnevnik.
TOREK, 23. avgusta: 17.55 Obzornik
18.10 Pika nogavička — 18.45 Oktet bratov Pirnat — 19.30 TV dnevnik —
20.00	Novele Grahama Greena — 20.55 Iz koncertnih dvoran — 21.30 Marc Ogeret — 22.00 TV dnevnik.
SREDA, 24. avgusta: 18.00 Obzornik
—	18.15 Spekter — 18.50 I. Stravinski: Petruška — 19.30 TV dnevnik — 19.55 Propagandna oddaja — 20.00 Film tedna: M. A. S. H. — 22.10 Včeraj, danes, jutri: Odporništvo italijanskega ljudstva — 22.55 TV dnevnik.
ČETRTEK, 25. avgusta: 17.55 Obzornik — 18.45 Modri plašček — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Prijatelji in sosedje — 20.33 Dežela jutranje tišine — 21.18 Svet 1900—1939 — 22.10 TV Dnevnik.
PETEK, 26. avgusta: 17.55 Obzornik
—	18.10 Profesor Baltazar — 18.20 Glasba z obrobja — 18.45 Brigadirski TV studio — 19.30 TV dnevnik — 19.55 Tedenski komentar — 20.05 Krištof Kolumb — 21.05 Razgledi: kot drevesce
—	21.45 Policijske zgodbe — 22.35 TV dnevnik.
SOBOTA, 27. avgusta: 8.00 Profesor Baltazar — 8.10 Modri plašček — 8.40 Čudeži živalskega sveta — 9.10 Dokumentarna oddaja — 9.40 Krištof Kolumb — 15.45 Svetovno prvenstvo v veslanju — 16.45 Nogomet Partizan : Radnički — 18.40 Jazz na ekranu: Plesni orkester RTV Ljubljana — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski zunanjepolitični komentar — 20.00 Pojmo v dežju
—	21.40 Moda za vas — 21.50 625 — 22.15 TV dnevnik — 22.30 Ob gledanju TV.
Qfll UlZLim vla
(Nadaljevanje s 6. strani)
po cestah vsa nervozna, ker se mi mudi domov ...
»Kdo vsi? Povej, kdo?“ cepeta z nogami in sledi z očmi vsakemu mojemu gibu.
»Saj vendar veš! Če jabolka nabira mama, jih potem jedo otroci, oče in ona. Sedaj pa že nehaj spraševati, saj vidiš, da nimam časa!"
»Ampak, mami, saj doma vendar ni nikogar! Zakaj si pa rekla, da je tista bajta gori, na griču, kjer si bila ti doma, prazna?"
»Otrok, ti tega ne razumeš," rečem in se zaprem v stranišče. Njena vprašanja so kot vest. Zakaj? Tudi sama se sprašujem: zakaj, zakaj smo tu v mestu, in ne gori na griču v vasi, kjer se ne bi samo pravljica končala srečno, ampak, kjer bi bila z možem in s hčerkico lahko ves dan skupaj...?
Zakaj?
UfDIIIIUIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIHIllllliiiiifllllllllllllllllllllllllit
Oglalujiki
a našem LisJu!
iiiniiiiiiiiimiiiiiiiiHiiiHiiiimiiiinnniiiimiiiiiiiiiiiiiiii
SGP „K0GRAD“ Dravograd
s TOZD:
•	»Gradbena operativa in cementnine" Maribor
•	»Dravograjski zidar" Otiški vrh
•	»Stavbenik" Prevalje
S »Graditelj" Slovenj Gradec
•	„IGEM“ Otiški vrh
S »Projektivni biro" Dravograd
opravlja naslednje dejavnosti:
visoke gradnje, nizke gradnje, obrtna in instalacijska dela, betonsko galanterijo in projektiranje.
Cenjenim naročnikom se priporočamo.
Razprodaja poljedeljskih strojev po posebno nizkih cenah pri
Jožefu
Perne
Klariče — Glantschach 9132 Galicija — Gallizien
,,‘"M.V.VV.V.V.%V.V.V.V.,.V.V.V.V.V.\V.,.V.V.,.\%V.S\\W.V.VAV/,WA%V//.%%%VA\V.V.%V*VV.V.V.VVW.,.V.V.V.VVV.WAV.\\VV.V.V,.%V\VAV.V.V.V.V
rei je še upanje. In če zadene krogla, kam zadene? V Srce? V glavo? Kakopa! Oprasne te, oplazi, odbije ti kak Parkelj, to je vse. Na bojišču jih malo pomre, ampak bolnišnica, ta je vrag. — Bolan, ranjen leži Jurček bogve kje. Ranjencev pa vozijo po cele vozove z Laškega v Ljublja-n°- Morda je že v Ljubljani. Če še do danes teden ne bo Pisma, pojdem jaz v Ljubljano."
»Jaz grem z vami, oče," je dejal Miha.
..Kakor hočeš. Jaz si pripravim steklenico slivovke, da j° ponesem Juriju."
..Brinovec je boljši za bolnika," je opomnil Miha.
..Brinovec žari. Nad dobro slivovko ni pijače za bolne je odločil Premec, iztrkal pipo in vstal, da ide ležat.
Drugi so obsedeli. Miha je zagovarjal vrline pristnega Brinovca. Ožbe in Simon pa, ki sta bila tudi prišla h kresu, sta menila, da niso prazne Premčeve besede, in radi so Verjeli vsi, kar so želeli iz srca.
Sel je dan za dnevom, a pisma ni bilo. Vsako jutro je r°dilo novo pričakovanje, vsak večer novo prevaro. Prišla j® novica o porazu pri Solferinu in podrla zadnje nade r°doljubnih src. A kaj je bila Premcu Magenta, kaj Solfe-r'ho: od Jurija ni bilo nobenega poročila!
Tedaj pa sta se napotila Premca, oče in sin, zarana Pr°ti beli Ljubljani, eden s steklenico slivovke, drugi z Brinovcem, pripravljena za vsak slučaj, oborožena proti Vsaki bolezni. Hude skušnjave so ju napadale med potom,
je solce jelo pripekati; toda misel na Jurija ju je zadržala in stroga vzajemna kontrola.
A do Ljubljane se je že še prišlo; tu pa se je pričela Prava težava. Premec je ustavil prvega vojaka, ki sta ga Srečala, in ga začel povpraševati po Juriju; a vojak je bil
Nemec, in kar je bilo neprijetnejše, vendar ni razumel nemščine starega Premca. Nagovorila sta drugega in tretjega, povpraševala tu in tam, prehodila križem vse mesto, da so se jima šibile utrujene noge.
»Ranjenci bodo več vedeli," je menil Miha, in jela sta poizvedovati, kje leže. Napolnjena ni bila samo bolnišnica, ampak tudi mnogo drugih javnih poslopij z ranjenimi vojaki; tem teže je bilo zvedeti, je li Jurij med njimi. Hodila sta zopet od hiše do hiše in naposled jima pove strežnik v reduti, da leži tu res ranjenec, ki se tako imenuje.
»Kar k njemu!" je zavpil Premec in izvlekel steklenico slivovke. A ni sreče brez nesreče. Strežnik je zgrabil slivovko, češ da se bolnikom ne sme nositi.
»Saj sem vam rekel, da je za bolnika brinovec," je dejal Miha. A tudi brinovca nista smela nesti ranjencu, in strežnik jima je dal na voljo pustiti pijačo ali Jurija. Zaman ga je podkupoval Premec z zadnjo šestico, ki mu je bila ostala v žepu, zaman dokazoval Miha, da je brinovec zgolj in pristen. Morala sta se vdati. Strežnik jima je pokazal pot po stopnicah v veliko dvorano, kjer je stala postelja pri postelji in v posteljah so ležali mladeniči, nekateri umirajoči, drugi v silnih mukah komaj zavedni, zopet drugi že rešeni nevarnosti in željno pričakujoč, da jih izpuste domov, da jih domači zrak pozdravi in okrepi. Kmalu je zapazil svoja prijatelja Jurij, ki je ležal med ranjenci z obvezano glavo in levo roko v deščicah. Sklonil se je v postelji in mignil z desno roko.
»Nič prijemati!" je zadrževal strežnik obiskovavca, ki sta hitela k ubogemu mladeniču.
»Oh, kako si zopet razmesarjen!" je tarnal Premec.
»Na glavi je mala praska," je dejal Jurij, »a me ne boli
več tako hudo. Toda roko imam zlomljeno in palec odbit."
»Da je le na levi roki!" je pripomnil Miha; »in boš vsaj vojaščine prost."
»če se bo tako lepo zdravil," je menil strežnik, »bo lahko v štirinajstih dneh doma. — Vidva pa se hitro pomenita in idita, da se bolnik ne bo razburjal."
„Kaj se bo razburjal," je dejal Premec, »če mu povem, da je doma vse zdravo in da ga že komaj čakamo! Oh Jurček, kdo bi bil mislil, da bodo za tebe cefrale naše babe prte in rjuhe vso pomlad! Iz Doline je šla vsak teden cela korba cefranja v Ljubljano in moja sestrična Urša, Bog ji daj srečno zadnjo uro! je tudi razcefrala pol moje rjuhe, češ, za uboge ranjence."
»Oh oče," se je nasmehnil Jurij, »to cefranje je prava hudičeva iznajdba. Le povprašajte ranjene vojake! Dokler se rana sama celi, je dobro; kakor pa namaše tega vraga noter, se prisadi in cepati začno kakor muhe o vseh svetih. Kako se tudi marsikdo brani, češ da rajši umrje; a ne pomaga nič; tukaj ukazuje zdravnik kakor zunaj poveljnik. Jaz se zdravim zato tako hitro, ker jim je bilo pošlo cefranje, ko so me obvezovali. — Kaj pa mati?"
»Zate moli, Primož pa vbogajme daje."
»Kaj pa Pečarjevi in Simonovi, Rozalka, Štefan?"
»Umrl je."
»Revež!"
»Dolgčas mu je bilo po tebi in prehladil se je bil," je dejal Miha.
»Torej, Jurij," se je poslavljal Premec, »glej, da se kmalu vrneš! A potem ostaneš pri meni, na Gorici."
(Dalje prihodnjič)
GOSPODARSKI KOMENTAR:
Pretiranemu optimizmu sledi ura resnice
Zadnji gospodarski komentar je bil zaključen z mnenjem, da se na Koroškem med zadnjim lesnim sejmom in sedanjim, gospodarski pogoji niso izboljšali, gotovo pa so se poslabšali. Medtem je bilo v zvezi z letošnjim sejmom glede razvoja koroškega gospodarstva mnogo publiciranega, v bistvu pa malo povedanega. Veliko predstavniki političnih činiteljev v državi in deželi tudi povedati niso mogli. Z zvrhano mero optimizma so poskušali obiti resnico, da v koroškem gospodarstvu zdaleka ne stoji tako dobro, kot zadnje tedne in mesece prebivalstvu po svojih časopisih pripovedujejo.
Optimizem je v življenju vedno na mestu in potreben, le pretiran ne sme biti. Vsakemu optimizmu sledi enkrat ura resnice. In ta ura resnice, ki bo pokazala, da stojijo v koroškem gospodarstvu stvari dosti drugače, kot nekateri trdijo in drugi domnevajo, se zelo naglo bliža. Koroško gospodarstvo namreč posledic mednarodne gospodarske krize še zdaleka ni prebolelo. In k posledicam te krize se pridružujejo še posledice politike novo o-življene „nemirne južne meje", za katero so edino odgovorne deželne stranke. To pa od leta 1955 naprej, posebej pa še od leta 1972, od tako imenovanega „Tafelsturma“ nemških nacionalistov, ki so se tedaj po večini priklatili v deželo.
S koroškim gospodarstvom gre zadnja leta navzdol. Vzponov, ki jih je zabeležilo tja do leta 1973, ni več. Zato pa se na številnih področjih gospodarskega dogajanja vrstijo upadi.
Do leta 1972 je Koroška zabeležila močnejši vzpon svojega gospodarstva nego Avstrija. Tako se je zgolj med letom 1971 in 1972 obseg koroškega narodnega produkta zvečal za 18 % na 28,8 milijard šilingov, medtem ko se je v avstrijskem merilu zvečal le za 14 % na 474,7 milijarde šilingov. S tem se je koroški delež zvečal od 5,8 na 6,1 %.
To so bila za koroško gospodarstvo in prebivalstvo dobra leta. Gradbeništvo je obseg svoje dejavnosti zvečalo od 3,3 na 4,7 milijarde šilingov, trgovina od 2,7 na 3,6 milijarde šilingov, energetsko gospodarstvo pa od 0,8 na 1 milijardo šilingov. Pa tudi industrija, ki je po drugi svetovni vojni na Koroškem stagnirala, je v teh letih obseg svoje proizvodnje lahko zvečala z 8 % na 5,4 milijarde šilingov.
Na ustvarjenem narodnem produktu je bila industrija leta 1972 udeležena z 42 odstotki. Tega deleža pozneje ni več dosegla kot tudi ni bila v stanju zboljšati svoj delež na avstrijski industrijski proizvodnji. Po letu 1972 je pričel njen delež po vseh pomembnejših skupinah avstrijske industrije upadati.
Vzrokov za tak razvoj je več. Načrti za industrializacijo Koroške, ki so jih z združenjem za pospeševanje gospodarsko nerazvitih območij pričele razvijati deželna vlada, zbornica obrtnega gospodarstva in številne občine, so se medtem iz-
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2, 9065 Žrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
jalovili. Zakaj? — To združenje je že od vsega začetka primarno pospeševalo in favoriziralo naselitev podružnic inozemskih (posebno nemških) podjetij, ki so medtem pričela svoje podružnice in delovna področja ukinjati. Za pospeševanje avtohtonih podjetij v trdnih rokah domačinov na podeželju to združenje ni imelo potrebnega smisla.
Na področju lesnega gospodarstva se po poti tovrstne politike pospeševanja s strani deželnih činiteljev ni zgodilo nič učinkovitega, da bi koroški les lahko izvažali v finalnih in polfinalnih izdelkih in ne samo hlodovino in deske. Zato na področju eksporta težave naraščajo iz leta v leto. Številni delavci na sektorju lesnega gospodarstva zgubljajo zadnja leta svoje delovno mesto podobno kot delavci po podjetjih drugih zvrsti industrijskega gospodarstva.
Kakor na obeh ravnokar omenjenih področjih koroškega gospodarstva že leta pogrešamo ustrezne
koordinacije in kooperacije tudi v turističnem gospodarstvu kot glavnem faktorju terciarnega sektorja gospodarstva. V turističnem gospodarstvu lahko rečemo, da je zadnja leta skoraj vse spalo na „otoku blaženih" v mnenju: kaj se nam more zgoditi? — V desetletju 1961 —1971 se je število letnih nočitev zvečalo za več kot sto odstotkov na blizu 15 milijonov nočitev. Optimisti, katerih je bilo na tem sektorju več kot realistov, so mislili in še mislijo, da bo ta trend trajal tudi v prihodnjih desetletjih. Zato so število turističnih postelj in miz pridno večali, še bolj pridno pa so zviševali cene svojih uslug. Še sedaj nočejo docela spoznati, da se turist za turistom požvižga na njihove ponudbe. Zadnjih pet let na Koroškem ni več mogoče govoriti o naraščanju števila turističnih nočitev. Čedalje več podjetij pa mora jemati njihovo nazadovanje na znanje.
Tako obrobljeni prikaz stvarnosti koroškega gospodarstva in politike
njegovega pospeševanja nikakor ni tak kot ga skoraj vsak dan slišimo. Kar se je doslej na tem področju zgodilo, ni bilo v stanju Koroške spraviti z zadnjega mesta gradbene dejavnosti zveznih dežel in iz prvega mesta po številu brezposelnih. Lani je to število v deželi znašalo 4,9 % nezaposlenih in je bilo največje v Avstriji. Dunaj je namreč zabeležil le 1,3 odstotka, Predarlska pa 0,8 odstotka.
Vse to so na kratko zbrana statistična dejstva o razvoju koroškega gospodarstva. Kažejo, da ni res, kar merodajni politični činitelji za varovanje optike svojega strankarsko političnega prestiža trdijo. Res pa je, da se raven koroškega gospodarstva čedalje bolj oddaljuje od ravni avstrijskega gospodarstva. Prav to pa je v veliki meri krivda politikov deželnih strank, ki so 1972 politiko sožitja obeh narodnih skupnosti zamenjali s politiko narodne nestrpnosti in nemirne južne meje.
(bi)
Nekorektno postopanje žandarmerije
Očeta ni bilo doma. Tedaj pride k hiši policija v civilu in povprašuje po očetu. Kaj dela, kje je zaposlen, kakšne navade ima, kdaj pride domov, v katero gostilno hodi, kdaj gre od hiše, kam hodijo o-
troci v šolo, kakšne prijatelje ima oče, s kom se druži itd. Ni pa povedal policaj, zakaj hoče imeti te podatke, prav tako se tudi ni predstavil. Oboje bi po predpisih moral. Tudi ni hotel opaziti, kako so družinski člani bili ustrahovani od njega. Morda pa je to le videl in še užival ob tem?
Tako se je zgodilo prejšnji teden v občini Železna Kapla, pri
Jurčiju Pasterku, ki je bil na delu. Zvečer mu je družina pravila, kakšen obisk so imeli.
Pozivamo vse bralce, naj si pustijo sprva pokazati legitimacijo žandarja ali policista ali njegovo številko, predvsem pa, zakaj hoče imeti te podatke. Nikakor pa se ne pustite ustrahovati, ampak korajžno sporočite take pripetljaje u-redništvu!
^VWAVA,,VW.VV\W.V.V.,.V.VVV,,,TAV.,.W.VV.V".V.V.V
£	VABILO
„Zveza slovenskih izobražencev bo priredila skupni obisk 12. mednarodnega grafičnega bienala v Moderni galeriji v Ljubljani. Pod strokovnim vodstvom si bomo ogledali bogat izbor sodobne grafične umetnosti iz vsega sveta.
Zberemo se v
SOBOTO, DNE 20. AVGUSTA 1977, OB 7.30
na parkirnem prostoru pred glavno železniško postajo v Celovcu, od koder se bomo peljali z avtobusom v Ljubljano. Vrnili se bomo okoli 18. ure zvečer.
Prosimo vse člane in interesente, da se prijavijo pismeno ali po telefonu na naslov: Marica Tischler, 9020 Celovec, Richard-VVagner-StraBe 7/I, tel.: 04222/808705 ali 42 719 do 16. avgusta"!
Odbor za Zvezo slovenskih izobražencev
AVAVV.V/.V.V.V.V.V.V.VASV.VAV.V.V.V.V.VVVAV/.VVV.
Krajevni odbor Zveze slovenske mladine ter občinski odborniki Enotne liste
pozivajo ob podpori obeh osrednjih in mladinskih organizacij vse rojake na
Protestno manifestacijo
ki bo v petek, dne 26. avgusta 1977, v Pliberku.
Zbrali se bomo ob 19.00 pred občinsko hišo na Glavnem trgu.
ROJAKI! SLOVENKE IN SLOVENCI, MLADINA!
Zberimo se vsi, da bomo ponovno izpovedali našo nezlomljivo življenjsko voljo, da bomo podkrepili našo zahtevo po izpolnitvi člena 7 ADP, ki je sad našega doprinosa v boju proti fašizmu.
Tudi v Pliberku bomo dokumentirali, da smo proti vsakršni reviziji državne pogodbe, kakršno predstavlja zakon o narodnostnih skupnostih. Opozorili bomo Avstrijo na njene obveznosti napram manjšinam, ki jih ni izpolnila predvsem pa na uradno diskriminacijo dvojezičnosti v pliberški občini.
VSI V PLIBERK! — V PETEK, DNE 26. 8. 1977 — VSI V PLIBERK ! ! !
26. 8. 1977 vozi avtobus na manifestacijo v Pliberk:
Št. Jakob glavni trg	ob 18.00 uri
Bistrica v Rožu občina	ob 18.15 uri
Borovlje konzum	ob 18.30 uri
BISTRICA NA ZILJI
V Bistrici na Zilji je umrl te dni priljubljeni kmet Mihael Pipp, p. d. Galavc. Pogreb je bil v sredo, 17. avgusta v Bistrici na Zilji. Ostalim izrekamo prisrčno sožalje!
BRNCA
Na rožanski zvezni cesti na Brn-ci pri Bekštanju se je zapeljala 24 letna natakarica Anneliese Sattnitz
KOROŠKI SLOVENCI OBIŠČEJO DUNAJ
od ponedeljka, 5. IX. 1977, do petka, 9. IX. 1977.
Vodstvo:
Majdi Bitimi, Tinje Feliks Bister, Dunaj
Cena: 1680.— šilingov za vožnjo, polpenzion (brez kosila) ter vstopnine v muzejih.
Spored:
Ponedeljek:
Med potjo: obisk znamenite cerkve v Seckau in po časovni možnosti še drugih kulturnih mest. Zvečer: prihod na Dunaj in nastanitev v študentskem domu Johannesgasse 8 v I. okraju. — Večerni sprehod po Dunaju.
Torek:
Sprehod po centru I: Knaflova hiša — stara univerza — akademija znanosti — jezuitska cerkev —-dominikanski samostan — Zacher-lova hiša (arh. Jože Plečnik) —■ stolnica (škof Slatkonja) — Karnt-nerstralBe (pešaška cona) — kosilo Schonbrunn (palača, park, živalski vrt itd.) — cerkev umetnika VVotrube v Mauer — „Heuriger“ z večerjo.
Sreda:
Sprehod po centru II: Državna opera — kapucinski samostan (cesarska grobnica) — Hofburg (zakladnica itd.) — kosilo — Vojnozgodovinski muzej v Arsenalu (sarajevski atentat, prva svetovna vojna itd.). — Muzej 20. stoletja (moderna umetnost) — Belvedere (Avstrijska državna pogodba, člen 7)
—	Frater z večerjo.
Četrtek:
Hermesvilla (razstava „200 let mode") ali tehnični muzej (lokomotive, železnica, avtomobili, turbine itd.) — VVienervvald — Kahlenberg
—	Leopoldsberg — razne slovenske zanimivosti: Plečnikova cerkev, Cankarjeva stanovanjska hiša, Prešernova spominska plošča, visokošolski dom Korotan, študentski klub, obisk deželnega sodišča — selske žrtve — kosilo — prost popoldan za kupovanje, obiske itd., večerja, po želji obisk koncerta, gledališča, diskoteke (na lastne stroške) itd.
Petek:
Po zajtrku odhod z Dunaja v Ei-senstadt (Haydnov grob) — obisk pri gradiščanskih Hrvatih — preko Gradca in Sobota domov.
iz Zmotič s svojim avtomobilom v steno tako, da se je avtomobil pre-vrgel in obležal na strehi, Sattnitz in njen sovozač Manfred Gal-lob iz Zmotič sta se pri tem neznano težko poškodovala. Rešilni avto ju je prepeljal v bolnišnico v Beljak.
ČESTITAMO!
Zakonca dipl. trg. dr. VVrohlich Franc in žena Marija, roj. Rutar sta postala srečna starša hčerke, katero so krstili na ime Katarina Ana! Čestitamo!
NAROČILNICA
Naročam letni abonma za „Naš tednik", za ceno 150.— šil,
(150,— din)
Ime:
Naslov:
Datum
Podpis
Naročniki „Našega tednika" naj pošljejo naročilnico na naslov: Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt/Celovec. Naročniki iz Jugoslavije naj uporabijo naslov: ADIT-DSZ, 61000 Ljubljana, Gradišče 10.