Grof Hoheinvart in koroški Slovenci.
Ze v zadnjih „Novicah" je bilo omenjeno, da se je grof Hohemvart, koroški deželni načelnik, uprl ukazu, ki ga je  razposlalo ministerstvo notranjih reči do vseh
deželnih načelnikov, kodar prebivajo Slovenci, zastran rabe slovenskega jezika v šolah in pisarnicah. Ker so po „Zukunft" že tudi drugi časniki tisto sporočilo prinesli, ktero neki je grof Hohenwart zastran tega vis. ministerstvu podal, naj zvejo častiti bralci vzroke, s kterimi g. grof svoj upor upravičuje.
Prvo, nad čemur se g. grof spodtikuje, to je, da spomenice slovenskih državnih poslancev nobeden koroški poslanec ni podpisal, čeravno jih sedi pet v državnem zboru.
Ali mi ga poprašamo: ali on ne ve, kakošen je deželni zbor koroški in kakošne misli ga navdajajo do slovenskega naroda; da ta zbor ni se še spomnil Slovencev, ne da bi se za njihove narodne pravice potegoval; temveč da bi mnogi še raji videli, da bi še te uboge male pravice, kar jih Slovenci vživajo v ljudski šoli, se izpodkopale. Res, da sedi pet koroških poslancev v državnem zboru; al po sedanjih skušnjah se bojimo,^da nobeden njih nima ne petine srca za Slovence. Čudimo se tedaj, da g. grof koroških Slovencev narodne pravice zavisne dela od priporočila sedanjih koroških poslancev. To je pač pogoja, ki se težko kedaj dopolni; in ako imajo koroški Slovenci svoje narodne pravice dobiti še le po tem priporočilu, dobe jih najbrže — o svetem Nikoli.
Drugi vzrok je, da proti sedanji uravnavi ljudskih šol ni nobene pritožbe, temveč, da je več slovenskih občin še celo prosilo, naj se v ljudski šoli vpelje nemški učni jezik.
Mi sicer ne vemo vsega na tanko, kakošne so ljudske šole med koroškimi Slovenci; al javaline so boljše od naših po Kranjskem; a zastran naših dobro vemo, da še niso vse, kakor bi imele biti, posebno da glavne prav krvavo prenaredbe potrebujejo. Samo ministerstvo je to potrebo nekoliko že pripoznalo. A na Koroškem, kjer je ponemčevalna sila še vse huja, bi vse dobro bilo?   Teško, da.
Da se pa g. grof kot na dokaz proti slovenskim pravicam sklicuje na tiste, ki zahtevajo nemški učni jezik za ljudsko šolo, to nas, moramo reči, osupijuje. Kje neki na celem svetu je ta navada, da bi se šolski nauk pričenjal ne v maternem, nego v tujem jeziku? — kje neki v celi Evropi — Slovensko moramo, žali Bog! izneti — je ljudska šola osnovana na drug jezik, nego materini?
Naj nam to pove" g. grof; še kaj plačamo za to novico.
Kdor zahteva, naj se v ljudski šoli zgolj v tujem jeziku podučuje, ta je človek kratke pameti, a ne zgled modrosti, in mi bi se take metode sramovali, ne bi se sklica vali na-njo. Kaj neki je druzega krivo, da so šole po Slovenskem sploh tako malo sadu obrodile in da imajo pri ljudeh še dan današnji tako malo zaupanja, ako ne nesrečna nemškutarija? Slovenščina menda vsaj ne, ker še dan današnji se na vso moč odriva, in je pred malimi leti v šolah niti bilo ni! Slovenskega kmeta so nam ti ponemčevalci najpred zbegali in mu zdravo pamet zmešali; a zdaj se sklicujejo na njegove nenaravne želje in ni jih sram iz njegove slepote pravico izpeljevati, da bi mu narodnost še bolj zatirali!!
Za tretji vzrok navaja g. grof, da leta 1860. so bile slovenske občine vprašane: ali hočejo državni zakonik v nemškem ali slovenskem jeziku, pa da so ga zahtevale v nemškem jeziku, rekši, da slovenske terminologije ne razumejo; a samo ena da ga je zahtevala v slovenskem jeziku, pa še v tej je znal samo g. fajmošter slovensko brati.
Iz tega g. grof izpeljuje, da je nauk slovenskega jezika   na  Koroškem  odveč;  mi pa mislimo,  da bi se
313
imelo ravno nasprotno izpeljati. Ce kdo česa ne zna, kar bi po pravici in naravi znati moral, temu bi bilo po pravi logiki reči: uči se! Al sklep: „ker ne znaš, zato se niti ne uči", — nam se vidi narobe svet.
Drugače pa prašamo: ali to, da v celih slovenskih občinah ne zna nihče slovensko brati, ni prav žalostno; in ali ne mora vest peči vse tiste, ki so tega krivi ? In kaj porečete k temu, ako se kdo predrzne iz te strašne zanemarjenosti ljudstva, ktero je zvesto svoje davke državi in deželi odrajtovalo in vse svoje dolžnosti do pičice izpolnovalo, še celo vzroke izpeljevati, da naj se še zanaprej zanemarja; naj se mu pot do omike že zanaprej zapira!
Zastran terminologije v zakonikih nečemo preiska-vati, ali slovensko ljudstvo res bolj ume nemško nego slovensko, ali ne; vendar to se drznemo določno trditi, da v enakih okoliščinah slovenski kmet ne ume nič manjši o venske terminologije, kot nemški nemške?
Četrti in zadnji vzrok g. grofa je, da uradniki po slovenskih okrajih znajo toliko slovenskega jezika, da z ljudmi brez tolmača govorijo, a več da ljudstvo ne zahteva.
Ne bomo preiskovali: ali znajo res vsi uradniki po slovenskih krajih dovolj slovenski jezik, čeravno slišimo, da je dosti takih, ki ga ne znajo; al to čemo vprašati g. grofa: po kteri božji ali človeški postavi se ima Slovencu le takrat pravica goditi, kadar jo še posebej zahteva? Ali je po Nemškem, Ogerskem, Laškem itd. tudi tako? Ali na pr. §§. 123., 184. in 185. kaz. p. mar ukazujejo, da naj se zaslišanega besede, ki ne ume sodnega jezika, le takrat v njegovem jeziku v zapisnik pišejo, kadar to posebej zahteva? Prosimo odgovora!
Nazadnje trdi g. grof, da Nemci in Slovenci na Koroškem med seboj v miru in slogi žive; da drug druzega v svojem krogu ne moti, pa da niti nočejo, da bi jih drugi motili.
Na to imamo odgovoriti, da radi verjamemo, da Slovenci nemških krogov ne motijo ne na Koroškem ne drugod, da bi pa Nemci slovenskih ne motili, temu pa ne moremo pritrditi tako dolgo, dokler se bodo kolovodji nemških Korošcev obnašali, kakor da bi Slovencev ne bilo; dokler bodo v slovenske ljudske Šole nemščino silili, in tiste, ki slovenski ljudski šoli zahtevajo nemški učni jezik, za modre možake imeli, a tiste, ki se potegujejo za slovenske narodne pravice, z rovarji in sleparji psovali; in dokler bodo koroški deželni načelniki sami ob svoji volji ministerske ukaze , ki hote Slovencem pravični biti, ustavljali in nazaj pošiljali.
Do tistihmai naj nam tudi drugim Slovencem nihče ne zameri, če se bomo za svoje zapuščene brate na Koroškem potegovali, ker vidimo, da druzega zagovornika nimajo. A kedar bodo nemški Korošci sami jeli za svoje deželane slovenskega rodu tako skrbeti, kakor zahteva načelo ravnopravnosti, svobode in bratinstva, potem mi drugi radi odstopimo.
To so g. grofa vzroki proti ministerskemu ukazu in slovenski spomenici. Mislimo, da ne bodo dosti jaki, da bi za dolgo zadrževali pravico , in za trdno se na-djamo, da bo si. ministerstvo vedelo, kako jim v okom priti.
314