Župan si je privoščil malce luksuza Mestna drevesa - mestna sramota Intervju: dr. Marko Stabej Potlač: Občina uvaja Lisičke številka Setnik 6, 6. junij 2003, cen? 450 SIT | www.park-on.net Naročniki revije Park so tudi podjetja: *» ABC Cibic Novo mesto d.o.o“^™^ • projektiranje, svetovanje, nadzor Novi trg 1, Novo mesto, tel: 07 33 70 320 Arch linea d.o.o. projektiranje, načrtovanje, oprema, design Kandijska cesta 28, Novo mesto, tel: 07 30 79 811 AURORA tel: 07 33 23 055 HOBBV & AKT Avtogalant izdelava izpušnih cevi Ob potoku 10, Novo mesto Avtohiša Adria Plus Podbevškova 13, Novo mesto Avtohiša Berus Avtohiša Berus Podbevškova 1, Novo mesto Avtošola Riba Ulica stare pravde 15, Novo mesto 07 33 26 722 AVTOŠOLA d.o.o. Branko Tratar s.p. projektiranje, posl. posredovanje, nadzor Ul. talcev 2, Novo mesto tel: 07 33 80 900 , nauzor Cvetličarna Cvetnik Ljubljanska 27, Novo mesto Podbevškova 4, Novo mesto DNŠ Študentski servis Prešernov trg 6, Novo mesto 07 33 74 370, 'l ^študentski www.student-nm.com IkiZCCVIR Dolenjski geodetski biro Gregor Miklič s.p. Brod 48a, Novo mesto tel: 07 33 80 000, gsm: 041 205 430 Elica Križ s.p. Pridobivanje upravne in gradbene dokumentacije Ljubljanska cesta 4, Novo mesto 07 33 24 851 ^___________________________________d Tepi ' Gradbeno projektiranje in inženiring d.o.o. Ljubljanska cesta 26, Novo mesto tel: 07 33 77 630, www.gpi.si Gvido napisi d.o.o. V Brezov log 2, Novo mesto 07/33 82 850 gvido.napisi@siol.net GVIDI) NAPISI ib Investbiro Investbiro d.o.o. Ul. Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97 ” MONTAŽA IN POPRAVILO\ , . . „ VODOVODNIH INŠTALACIJ Jernej Jakše s.p. Bršljin 32, Novo mesto gsm: 041 647 319 /To n v i kt Konvikt d.o.o. Novi trg 1, Novo mesto REKLAMNA AGENCIJA Roberfs elektronik d.o.o. Novomeška 79, Straža RDBIRT^ cmcdmniA ^ 07 308 48 40 L E F> O T l\J I ATELJE Frizerstvo, solarij, ličenje, pedikura Milana Majcna 9, Novo mesto telefon 07 332 45 10 RSL production d.o.o. ^ ^ Snemalni studio, aerobika f / H Turkova 34, Novo mesto production 07 337 55 00 v_____________________________^ Vzdrževanje vozil - vulkanizerstvo Matjaž Avbar s.p. Belokranjska c. 16, Novo mesto * Loging d.o.o. Industrijski in skladiščni objekti Ždinja vas 17, Novo mesto 07 30 99 300, www.loging.si Loni d.o.o. Dobrava 34, Otočec Lubcon d.o.o. Pod Trško goro 33, Novo mesto 07 33 80 760, www.lubcon.com wwwiubco',con' Luminus d.o.o. Kolodvorska 2, Novo mesto 07 337 25 41 Mak d.o.o. Kočevarjeva 2, Novo mesto 07 337 52 60 A LUBCON sitotisk avbar Avguštin AVBAR s.p. LASERSKO GRAVIRANJE Tel.: 07/33 79 021 GSM: 041/68 24 68 Krallova ulica 15 (Šmihel), 8000 Novo mesto SOPHOS Sophos d.o.o. SOPHOSANTI-VIRUS Pooblaščeni distributer za Slovenijo www.sophos.si Športi d.o.o. Košenice 83, Novo mesto Studio Vire like Vaštetove 15, Novo mesto Študentski servis /r^> Zarja d.d. Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5, Novo mesto ZARJA ® Y U Lili:/ 33 33 72 šola tujih jezikov 72 100 Glavni trg 11, Novo mesto 102, v_______________________________/ Mala d.o.o. Olivno olje, Karlovačko pivo oto£e OTOČEC Šolska cesta 12, Otočec, 07 309 91 60 www.noua.si 000 ®00 @00 Tonson, šola tujih jezikov Kandijska 64, Novo mesto Matkom Novo mesto d.o.o. Ljubljanska 1, Novo mesto, AAALKO/\/\ r Trgovine Silver Novi trg 1, Novo mesto BTC Ljubljanska 27, Novo mesto Megafoto Mi EGA fOtO center za fotografijo in mobilno tehnologijo BTC Novo mesto, 07 33-70-800 VŠentjernej, 07 30T31-111_______________^ MM & m Ključavničarstvo Majcen Cegelnica 33, Novo mesto Tuš market Brusnice Panda d.o.o. 07 308 56 23 MTI Pavlič, ______l _ m Kočevarjeva 2, Novo mesto 07 337 15 70 Ipavlic f Panda d.o.o. KZ Krka, Dom, vrt in kmetijstvo 07 335 63 60 Plesni center Dolenjske Novi trg 7, Novo mesto gsm: 041 754 911 Urko Ljubljanska 22, Novo mesto Računovodski servis, Jožica Bukovec s.p., Adamičeva ulica 2 Tel.: 07 33 79 130 ROLETARSTVO MEDLE d.o.o 8000 Novo mesto • Podbevškova ulica 31 • tel.: 07/3 930 930 E-mail: roletarstvo.medle@siol.net OKNA - VRATA - SENČILA Tel.: 07/ 39 34 780 fax 07/ 39 34 781 mail: stia@siol.net ARHITEK Novi trg 9, 8000 Novo mesto tel.: 07 337 15 20 fax: 07 337 15 21 GSM: 041 671 338 SlLvfiE C 0 M P U T R 0 N I C Tel: (07) 3376 710 computronic@siol.net TUS Visio d.o.o. Metelkova 7b, Ljubljana COMLAN d.o.o Trženje in servis računalniške opreme Ljubljanska 8, Novo mesto ; , . 4^, 07 33 21 638 UlOEk Infotehna d.o.o. ^ Glavni trg 20, Novo mesto 07 39 30 600, infotehna@infotehna.si, www.infotehna.si ____________________________________*< SINTEC d.o.o. S I informacijski sistemi in telekomunikacije Ljubljanska 26, Novo mesto 07 33 81 000, info@sintec.si Oglašujte v parku! Polidej - trade d.o.o. Ekskluzivni zastopnik za bazzara espresso 07 3382 283, 041 336 304 espresso J Real d.o.o. Novo mesto Kočevarjeva 2, Novo mesto Tel.: 07 393 08 12 Fax: 07 393 08 00 park@park-on.net uvodnik o Certifikat v občinski glavi Uroš Lubej Na Parkovi januarski okrogli mizi o Narodnem domu je Tone Škerlj povedal, da je upravni odbor Narodnega doma (v kateri ima večino predstavnikov novomeška občina, Škerlj pa je njen podpredsednik) zadolžil mestno oblast, da izdela analizo in strategijo kulturnega razvoja mestne občine Novo mesto. Predstavniki občine so se takrat - po besedah, ki jih nihče nikoli ni zanikal -zavezali, da bo analiza in strategija pripravljena »do jeseni«. Pred nami je poletje in iz mestne občine ni še niti sledu o kakšni analizi, kaj šele o strategiji. Brez sence dvoma lahko napovem, da do jeseni taka analiza, kaj šele strategija, tudi ne bo pripravljena. Morda se kak občinski uradnik v svoji pisarni ali pač v svoji glavi sicer ukvarja z omenjenim problemom, toda dejstvo je, da tisti, ki v tem mestu kulturo ustvarjajo - pa naj gre za javne ali zasebne kulturne producente - o tem nič ne vedo, kaj šele, da bi jih kdo povabil, da bi pri takem projektu sodelovali. Še več, občina zamuja že pri opravljanju svojih rednih obveznosti. Spomnimo se: februarja so bili objavljeni razpisi mestne občine za različna področja, med njimi tudi za kulturne projekte nepoklicnih organizacij. »Namen razpisa je finančno podpreti raznovrstne kulturne projekte in programe, ki bodo prispevali k popestritvi in raznolikosti kulturnega dogajanja v mestni občini Novo mesto, hkrati pa morajo projekti zagotoviti kvalitetno ponudbo programov in izvajalcev«, je bilo zapisano v tem razpisu. Vse lepo in prav, toda (do zaključka redakcije tega teksta) je bil šestdesetdnevni rok, ki si ga je občina postavila, da bo objavila izide, presežen že za več kot 14 dni! Majhna zamuda za občino, velika za tiste, ki v projekte vlagajo energijo in denar, in so glede njihove realizacije odvisni tudi od zagotovitve t.i. javnih sredstev. Ste kdaj zamudili oddajo davčne napovedi? Majhen prihodek za javne finance, velika izguba za vašo denarnico. Pred nami je poletje. Kot že nekaj let do sedaj nas avgusta čakajo dogodki, kot so festival kvalitetne zabavne glasbe Muzejski vrtovi, jazz delavnica s koncerti Jazzinty, festival kratkega filma Sniff, fotografska delavnica z razstavami Fotopub, festival rekreativnega športa Parkliga, Gogini poletni vrtovi... Zadnjih nekaj poletij v tem mestu bi lahko imenovali tudi poletja dogodkov - toda ne po zaslugi kakšne bistroumne, globokodušne ali širokogrudne občinske politike, ampak bolj po zaslugi entuziastičnih posameznikov in skupin, ki bodo avgusta v to mesto prinesli tudi nekaj tiste metropolitanskosti, ki jo v svojih govorih tako rad omenja župan. Toda kako dolgo bo ta entuziazem še živel? Bo preživel generacijo, ki ga generira in ki v boju z nekimi preživetimi mehanizmi pravzaprav izgublja svoja najbolj plodna leta? O tem lahko upravičeno dvomimo. Že odkar sem urednik tega časopisa po službeni dolžnosti poslušam eno samo tarnanje, kako se ta občina ne zna, ne zmore ali noče približati tistim kulturnim hišam, ki jih bodisi ni ustanovila bodisi nima v njih kapitalskega deleža. Ustanoviteljstvo in kapitalski deleži seveda zagotavljajo vpliv najprej na program teh hiš, še bolj pomemben pa je nemara vpliv na njihovo kadrovsko politiko. In kot kaže je vzorec, ki po zakonu nekakšne inercije sistema vztraja kljub nemara pozitivnim političnim programom, v tem, da občinska oblast ne bo nikoli podpirala tistih projektov, pri katerih nima besede o tem, kako in kdo bo pri njih sodeloval in od njih konec koncev tudi živel. Novomeška občina ima certifikat kakovosti. Pravkar je prejela tudi bolj ali manj spodbudno »mnenje s pridržkom« računskega sodišča o svojem poslovanju. Uprava izid te revizije pojmuje kot uspeh. Toda ne glede na to se zdi, da se ta občinska politika ne bo nikoli znala približati ljudem v stvareh, ki so bolj vsakodnevne, manjše in na videz ne toliko usodne. In to je konec koncev kultura in umetnost ter občutek ljudi, da živijo v okolju, v katerem imajo kam iti zvečer. Tisti, ki se s tem ukvarjajo profesionalno, pa bi morali imeti perspektivo, da v tem mestu ostanejo. To mesto bi znalo postati (pravzaprav ostati) zatohel antikraj pod dominanco industrijskih gigantov in velikih projektov, v katerem se kot nekakšna prikazen vsakih petdeset let zgodi tudi kakšna pomlad. In če se bo stvar odvijala v to smer, bo naš prihodnji župan nemara spet Franci Koncilija, strah in trepet neke druge skupine posameznikov. Zakaj pa ne? Regija Sto besed na mesec .................... Alenka Lamovšek: Intervju s prof. Bogatajem .. Tomaž Levičar: Nov primer ignorance.... Mitja Simič: Mestna drevesa - mestna sramota f ^ Vio&thtfr 5 6 7 Fotopub Alenka Bajec: Avšičeva 12.......................... Kolumna Marijan Dovič: Nikar se ne poročite Bariča Smole: Zelo lokalna tema......................... Intervju Nina Štampohar: Dr. Marko Stabej..................... Internet Primož Žižek: Internet in gospodarstvo.................. Kolumna Tina Ban: Mož, ki je v Podgorcih videl več..... Fotozgodbe .................................... INFOPARK ...................................... RECENZIJE ..................................... PARKEXTREME ................................... 16 STRIP ......................................... POTLAČ ........................................ park: kolofon regionalni mesečnik številka 8, letnik 6 ISSN 1408-7189 Naslov uredništva: Park Glavni trg 6 8000 Novo mesto e-mail: park®park-on.net web: www.park-on.net Telefon: 07 393 08 12 Trženje, naročila, distribucija: Matjaž Grum gsm: 031 549 906 mgrum@email.si odgovorni urednik: Uroš Lubej uredništvo: Tina Ban, Marijan Dovič, Iztok Kovačič, Boštjan Pucelj, Damir Skenderovič, Damijan Šinigoj, Boris Blaič, Tomaž Levičar naslovnica: Iztok Kovačič lektorica: Nina Štampohar filmi in prelom: Špes Grafika tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik ustanovitelj: Društvo novomeških študentov izdajatelj: Založba Goga, Novo mesto direktor: Gregor Macedoni SPREHODI SE PO SVOJEM PARKU! Naročnina se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega letnika (julij 2003). Prekinitev naročila je možna s pisnim preklicem in sicer 10 dni pred koncem naročniškega obdobja (1. julij 2003). Naročniki majo 10% popust, študentje m dijaki 20%. Naročnina za tujino znaša 35 EUR, z letalsko dostavo 40 EUR. park:dol enjska Kronisti: Boris Blaič, Tina Ban, Uroš Lubej Poročilo o stanju pitne vode Spijemo precej več vode kot cvička Tomaž Levičar Računsko sodišče izdalo revizijo o poslovanju MO Novo mesto Mnenje s pridržkom Mestna občina Novo mesto je na majski seji mestnega sveta predstavila poročilo o stanju pitne vode ter obenem podala odgovore na številna svetniška vprašanja v zvezi s to problematiko. Na območju občine Novo mesto deluje 10 vodooskrbnih sistemov, od katerih sta daleč največja v Družinski vasi ter v Stopičah, ki skupaj oskrbujeta potrebe s pitno vodo okoli 90% občine. Iz javnega vodovoda se sicer oskrbuje približno 98% prebivalcev Mestne občine Novo mesto. Na javni vodovod niso priključena višje ležeča območja v krajevni skupnosti Otočec, območje Drganjih Sel v krajevni skupnosti Straža, Veliki in Mali Podljuberi v krajevni skupnosti Birčna vas, območje Koglega v KS Šmarjeta ter območje Hribi v KS Mali Slatnik. Izdatnost vseh zajetij pitne vode v občini je okoli 360 litrov na sekundo, od česar se trenutno dejansko črpa približno 50% te količine, od tega pa so izgube pitne vode, ki se zgodijo na vodovodnem omrežju iz različnih vzrokov preko 23% (izgub na kanalizacijskem omrežju Komunala ne spremlja). Porabi se torej okoli 38% vse trenutno razpoložljive vode. Največji del vode porabijo gospodinjstva, namreč 69%, preostalo pa industrija. Komunala Novo mesto, ki izvaja gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo, je v letu 2002 v novomeški občini načrpala 3,45 milijonov m3 vode, prodala pa 2,65 milijonov m3. V gospodinjstvih se v občini Novo mesto torej v povprečju skozi celo leto porabi okoli 114 litrov vode na prebivalca na dan. V letu 2002 je bilo največ vode prodane v mesecih oktober, julij in maj, najmanj pa v novembru in avgustu. Zanimivo je, da so bile tudi izgube na omrežju najmanjše prav v mesecih z najvišjo in najnižjo količino prodane vode, torej v juliju (12%) ter v novembru (17%), največje pa so bile v mesecih september, januar in februar, namreč preko 30%. Vodooskrbni sistem v občini, ki je zelo razvejan, se, po podatkih Komunale Novo mesto, v zadnjem obdobju prenavlja s hitrostjo približno 4% omrežja na leto. Na novomeško kanalizacijsko omrežje oziroma na čistilne naprave, kamor se pač steka tudi porabljena voda, je bilo glede na količino prodane pitne vode v obdobju januar-april letošnjega leta odvedeno 61% odpadne vode gospodinjstev ter 82% odpadne vode gospodarstva. Kaj se dogaja z ostalo, še ne vemo. Iščete delo? Nudimo informacije o dobro plačanem delu na domu. Dostava materiala in plačilo takoj. Pokliči: 090 43 44 (Cena klica 185 sit/min.) »Notis« Dragica Kačečnik s.p. Celje Uroš Lubej Skupina petih nadzornikov računskega sodišča pod vodstvom Mojce Planinšek je od decembra 2002 do aprila 2003 opravilo revizijo poslovanja mestne občine Novo mesto za leto 2001. Glede izkazov zaključnega računa je izdalo pozitivno mnenje, glede pravilnosti poslovanja pa zaradi nekaterih nepravilnosti mnenje s pridržkom. Računsko sodišče na podlagi metodologij, ki jih izdela za različne revidirance, izreka tri vrste mnenj: pozitivno, mnenje s pridržkom in negativno. »Glede na obseg poslovanja smo lahko zadovoljni z obema mnenjema računskega sodišča. Nadzor nismo vzeli kot nadležno kontrolo, ampak kot učni proces, ki nas bo usmerjal k še boljšemu delu,« pravi ob koncu revizijskega postopka sedanja in takratna direktorica občinske uprave Mojca Novak, ki je ob tem pohvalila sodelovanja z računskim sodiščem, opozorila pa, da se je v procesu pokazalo, da je občina še vedno šibka na področju elektronskega poslovanja in programske opreme. Glede izkazov zaključnega računa za omenjeno leto (gre za bilanco prihodkov in odhodkov, izkaz računa finančnih terjatev in naložb ter izkaz računa financiranja) poročilo pravi, da so »izkazi prikazani v skladu z zakonom o javnih financah, zakonom o računovodstvu in drugih podzakonskih aktih«. Poleg tega pa je računsko sodišče revidiralo tudi pravilnost poslovanja mestne občine v letu 2001. Pri tem so ugotovili štiri večje nepravilnosti, zaradi katerih so podali mnenje s pridržkom. Nepravilnosti se nanašajo na netransprentno prerazporejanje sredstev znotraj nekaterih postavk v občinskem proračunu. Druga nepravilnost se nanaša na neizpolnjevanje pogojev pri štirih razporeditvah na delovno mesto in na nepravilen in previsok izračun dodatka k plačam delavcem. Tretja nepravilnost se nanaša na dodelitev in izplačilo tekočega transfera Društvu za Dolenjsko brez javnega razpisa, zadnja nepravilnost pa na dajanje pojoštev dvema d.o.o.-jema (Vaš kanal in Športno rekreacijskemu centru Gače). Mestna občina je že sprejela ustrezne popravljalne ukrepe oziroma je že med revizijskim delom odpravila nepravilnosti, tako da je računsko sodišče presodilo, da odzivno poročilo ni potrebno. Računsko sodišče je sicer v zadnjih letih pregledalo poslovanje šestih mestnih občin, in sicer kranjsko, ptujsko, slovenjgraško, novogoriško, velenjsko in novomeško. Razen v primeru mestne občine Kranj, kjer so izrekli negativno mnenje, je bilo zaradi različnih nepravilnosti v poslovanju povsod izrečeno mnenje s pridržkom. skupina DN5 ZALOŽBA GOGA ihfoTočbc tes&s ....y CvičK/ ; ----- I da park AJPES o poslovanju gospodarskih družb na Dolenjskem in v Beli krajini Uspešne predvsem velike družbe Boris Blaič Novomeška izpostava Agencije za javnopravne evidence in storitve je na podlagi bilanc stanja in izkazov poslovnega izida objavila rezultate o poslovanju gospodarskih družb na Dolenjskem in v Beli krajini. V letu 2002 je od 1211 analiziranih podjetij kar 85 % vsega dobička ustvarilo 29 velikih družb, v katerih je bilo zaposlenih skoraj 60 % vseh zaposlenih. Po kriteriju opravljanja dejavnosti so bile v regiji najpomembnejše družbe predelovalne dejavnosti. Te so ustvarile tri četrtine prihodkov in zaposlovale 69 % zaposlenih. Podjetja, še posebej velika, so bila močno usmerjena v izvoz, prek katerega je bilo realiziranih 55 % vseh prihodkov, delež izvoza pa je visoko nad slovenskim povprečjem, ki znaša 26 %. Agencija ocenjuje, da navedeni podatki kažejo na veliko odvisnost gospodarske aktivnosti v regiji od velikih družb, od predelovalne dejavnosti in od izvoza. V lanskem letu so podjetja, gledano v celoti, poslovanje zaključila pozitivno. Dobrih 800 družb je izkazalo za več kot 26 milijard čistega dobička, nekaj prek 300 podjetij pa za 3,8 milijarde izgube. Največ dobička so ustvarila velika podjetja, največ izgube pa majhna. Glede na leto poprej se je dobiček nominalno povečal za 32 %_ (najbolj v občinah Šentjernej, Novo mesto in Črnomelj), ob upoštevanju inflacije in spremenjenih računovodskih standardov pa realen rezultat ni bil bistveno boljši kot leta 2001. Družbe dolenjsko-belokranjske regije so v povprečju izplačevale za 9 % višje plače od slovenskega povprečja. Povprečna bruto plača je v regiji znašala skoraj 230.000 sit, v državi pa 210.000 sit. Za dober odstotek se je povečalo tudi število zaposlenih. Donosnost kapitala obravnavanih družb je znašala 9 %, medtem ko je donosnost kapitala v državi v letu 2002 znašala 4 %. Kapital se je v letu 2002 povečal za 0,6 odstotne točke manj kot je znašalo povečanje v letu 2001. Kazalnik zadolženosti družb je ostal enak kot je bil konec leta 2001. V obeh letih je bilo s kapitalom financiranega 55 % premoženja. Na ravni države je zadolženost družb večja, saj je bilo konec leta 2002 s kapitalom financiranega 46 % premoženja. Kazalci gospodarnosti, produktivnosti in donosnosti so po oceni Agencije za javnopravne evidence in storitve v regiji boljši od državnega povprečja. Prav tako je po njihovi oceni večja finančna trdnost družb, saj družbe z dolgoročnimi viri pokrivajo vsa dolgoročna sredstva in zaloge, medtem ko za državo to ne velja. TELEVIZIJA NOVO MESTO Ical^al s Trdinovega vrha ^ f na kanalu I FOTOGRAFIJE: BOŠTJAN PUCELJ Župan si je privoščil precej luksuza Renaultov profani model Laguna, s katerim se je vozil prejšnji novomeški župan Starc, za novega župana očitno ni dovolj dober avto. Mestna občina Novo mesto je zato pred kratkim iz proračunskih sredstev za potrebe Boštjana Kovačiča kupila eno najbolj imenitnih Renaultovih vozil - Vel Satis, katerega cena za osnovni model je kar 7,4 milijona tolarjev. Gre seveda za precejšnje breme za novomeški proračun, ki je letos pravzaprav v krizi. Ostaja dejstvo, da bi z denarjem, ki je bil namenjen za nakup Vel Satisa, lahko precej okrepili nekatere za mesto in meščane precej bolj pomembne postavke. Novomeški proračun denimo namenja le 3,5 milijona sit za šport najmlajših, zgolj 6 milijonov za urejanje kolesarskih stez, celo samo 1 milijon sit za odpravljanje arhitekturnih ovir, skromne 3 milijone sit za štipendije. Še tretji podžupan Občinski svet je na majski seji sprejel predlog župana Boštjana Kovačiča o imenovanju Adolfa Zupana za podžupana mestne občine Novo mesto. Zupan sicer opravlja funkcijo predsednika uprave zavarovalnice Tilia, podžupanstvo pa bo opravljal nepoklicno. Njegove pristojnosti bodo predvsem na področju gospodarstva. Koalicijska pogodba sicer predvideva tretjega podžupana iz vrst LDS, vendar je ta položaj do sedaj ostal nezaseden, saj je bilo v predvolilni kampanji in v prejšnjem mandatu veliko kritik na račun potrebnosti in stroškovne upravičenosti tako velikega števila podžupanov. Neto mesečni honorar nepoklicnega župana sicer znaša okrog 140.000 sit. Ustanovljene projektne skupine Po dolgotrajnem napovedovanju je župan ustanovil štiri projektne svete, in sicer za revitalizacijo mestnega jedra (predsednik Jakob Andoljšek), za izvedbo projekta e-občina (predsednik Čedo Jakovljevič), za razvoj krajevnih skupnosti (predsednik Borut Novak), za kmetijstvo in razvoj podeželja (predsednik Tone Hrovat). Projektni sveti predstavljajo strokovno telo v podporo županu pri izvajanju projektov v mestni občini in so ustanovljeni za obdobje štirih let. Iz županovega kabineta so nam še sporočili, da namerava župan ustanoviti še nekaj projektnih svetov na področjih, ki so strateškega pomena za občino. Obisk župana karlovške županije 20. maja je Novo mesto obiskal župan karlovške županije Vlado Jelkovac. Pogovori z novomeškim županom so potekali predvsem o gospodarskem sodelovanju med občinama, ki sta ga oba župana pohvalila. Poleg tega sta se župana tudi medsebojno seznanila s potekom procesa regionalizacije v obeh državah. Pogovora se je udeležil tudi predsednik državnega sveta Janez Sušnik in predsednika obeh območnih gospodarskih zbornic. Višje cene vode in pogrebnih storitev Prvega junija so se na podlagi sklepa novomeškega občinskega sveta povišale cene oskrbe z vodo za tri odstotke. Gospodinjstvo bo kubični meter vode tako stal 132 sit, podjetja pa 183 sit. Z julijem pa bo prišlo tudi do deset odstotnega povišanja cen najemnin za grobove in pogrebnih storitev. Pogrebna dejavnost je sicer edina tržna dejavnost Komunale, ki podjetju prinaša izgubo, predvsem zaradi investicije v Srebrničah. Kmalu sprememba parkirnega režima na Glavnem trgu? •‘Uvedba parkirnega režima je zelo prizadela poslovanje park:dolenjska STO BESED na mesec trgovin in ostalih lokalov v mestnem jedru; prodaja se je drastično znižala,« pravi Žarko Krese, predstavnik več kot 50-tih nosilcev obrti, trgovin in zaposlenih v ožjem mestnem središču.« S pomočjo svetnika Francija Keka, ki je v njihovem imenu tudi podal svetniško pobudo, se je skupina sešla s predstavniki mestne občine. Na sestanku so podali svoje zahteve: 1. na Glavnem trgu naj se uvede posebna cona, na kateri bo moč vsaj do pol ure brezplačno parkirati. 2. občina naj pripravi zloženko, s pomočjo katere bo občane seznanila s parkirnim režimom in ravnanjem z znamenitimi parkomati, ki so dvignili toliko gneva, marsikoga pa odvrnili, da se ustavi v mestnem središču. »Izreči moram pohvalo Jožetu Dergancu, pomočniku direktorice OU, ki je prvi, ki nam je po dolgem času res hotel prisluhniti, in upamo, da se bo stanje sedaj obrnilo na bolje«, je še dejal Krese. Občina je zadolžila Komunalo, da pripravi celovito poročilo o izvajanju in rezultatih parkiranja v mestnem jedru, občinski inšpektorat pa da s stališča inšpekcijskega nadzora izdela poročilo o delu. Predlog spremembe parkirnega režima naj bi občinska uprava posredovala občinskemu svetu v mesecu juniju. Preselitev županstva konec leta 2004, začetek obnove starega dela knjižnice drugo leto Na mestno občino Novo mesto smo naslovili vprašanje, v kakšni fazi je obnova Rotovža in kdaj načrtujejo selitev županstva. Odgovorili so nam, da je zaključek gradbeno-obrtniških del predviden za 1. avgust 2003. Sama selitev pa da je odvisna od sprejema prihodnjega proračuna. Za selitev je potrebnih 196 milijonov tolarjev, tako da bi bila selitev realna do konca leta 2004. Prav tako smo na kabinet župana naslovili vprašanje, kdaj se načrtuje obnova starega dela knjižnice. »Projekt renoviranja starega dela knjižnice je predviden v razvojnih načrtih mestne občine Novo mesto za obdobje 2004 -2006. Če bo predlog proračuna sprejet, naj bi se dela začela prihodnje leto, nadaljevala v letu 2005 in zaključila 2006. leta. Obnova je torej povezana zgolj s finančnimi zmožnostmi mestne občine,« nam je odgovorila Judita Pirc iz kabineta župana. Reguiem for a Burek povabljen na festival v BIH Kratkemu filmu skupine novomeških dijakov Repuiem for a Burek v režiji Žige Virca se je uspelo prebiti na festival kratkega filma, ki bo potekal junija v Mostarju. Festival ima sicer dve kategoriji, in sicer Kratki film s področja bivše Jugoslavije in Tuji kratki film. Reguiem for a Burek je sicer prvi film Žige Virca, pred kratkim je bila v Patriotu premiera njegovega drugega filma z imenom Pentagram, v prihodnosti pa mladi ustvarjalci pripravljajo tudi nove projekte. Mestna občina z zamudo objavlja rezultate javnih razpisov Konec februarja je mestna občina Novo mesto objavila razpise za namenske dotacije in subvencije. Mnogi, ki so se na te razpise prijavili, so z nestrpnostjo spraševali, zakaj mestna občina zamuja z rezultati razpisa. Iz kabineta novomeškega župana so nam posredovali tale odgovor: »Letos je s strani vlagateljev prispelo veliko nepopolnih vlog, ki niso vsebovale vseh zahtevanih vsebin javnega razpisa, zato je mestna občina Novo mesto pozvala vlagatelje k dopolnitvam. Temu primerno se je rok za pregled vlog in objavo rezultatov razpisa podaljšal, vendar je direktorica občinske uprave že izdala sklep, župan pa tudi pogodbo o dodelitvi namenskih proračunskih sredstev, s čimer smo na tem mestu prihranili čas ter skrajšali pot do pridobitve in s tem možnosti porabe dodeljenih sredstev.« Za nastop v Evroligi Uleb zahteva večjo dvorano - Arnold v Tel Aviv? Z uvrstitvijo Pamese iz Valencie v polfinale španskega prvenstva so se košarkarjem Krke na široko odprla vrata v Evroligo. Uradnega povabila od Uleba v klubu še niso dobili, saj kot kaže, se vedno obstajajo nekatere kombinacije, po katerih bi Krka lahko ostala brez nastopa v elitnem tekmovanju, vendar so možnosti za tak razplet minimalne. Največja težava, poleg pogajanj o povečanju proračuna, seveda, tako ostaja premajhna kapaciteta dvorane Leona Štuklja. Iz Uleba namreč že dalj časa prihajajo opozorila, da v tako majhni dvorani pač ne bodo igrali tekem Evrolige. V Krki menijo, da odločitev o neustreznosti dvorane še ni dokončna, saj tudi nekateri drugi klubi igrajo v ne povsem ustreznih dvoranah. Tako naj ne bi vsem kriterijem zadoščala niti Hala Tivoli, prav tako pa opozarjajo, da so v premajhnih dvoranah letos igrali nekateri grški klubi, ki svoje dvorane prenavljajo za potrebe olimpijskih iger 2004. V klubu torej čakajo na uradno povabilo Uleba. To bo tudi zelena luč za začetek pogajanj o proračunu, od česar bo seveda odvisna postava Krke v prihodnji sezoni. Trenutno je najbolj »vroč« igralec Krke, za katerega se zanimajo nekateri španski klubi, predvsem pa Maccabi iz Tel Aviva, Jaimie Arnold. V Krki pravijo, da do dokončnega dogovora o njegovem prestopu še ni prišlo, da pa naj bi bil Arnold, zaradi dobrih odnosov s klubom, pogodbo s Krko pripravljen podaljšati tudi za manj denarja, kot bi ga lahko dobil kje drugje. Na velodromu 52,1 kilometra v eni uri Matjaž Leskovar je v Češči vasi s hitrostnim kolesom konstruktorja Damjana Zabovnika v eni uri prevozil dobra 2,5 kilometra več, kot znaša svetovni rekord UCI, ki ga je s klasičnim kolesom postavil Christopher Boardman. O hitrosti kolesa Eivie govori tudi dejstvo, da je Leskovar, sicer 23-kratni državni prvak in aktualni državni rekorder v vseh šprinterskih dirkališčnih disciplinah, med vožnjo celo izgubil oblast nad vozilom in padel, zaradi česar je izgubil približno minuto in pol. Kolo Eivie pa je sposobno dosegati tudi precej višje hitrosti, kot jih dopušča novomeški velodrom. To nameravata Zabovnik in Leskovar dokazati že v kratkem, in sicer na brniškem letališču, kjer naj bi postavila nov svetovni nižinski hitrostni rekord vozila na človeški pogon, ki trenutno znaša 100,6 km/h. Tudi ta podvig pa je po njunih načrtih le uvertura za septembrsko tekmovanje v Nevadi, ki ga organizira Mednarodna zveza za vozila na človeški pogon (IHRVA). Tam bodo poskušali zrušiti leto dni star rekord Kanadčana Sama VVhittinghama, ki znaša 130,4 km/h, in osvojiti nagrado decimach, ki bo pripadla prvemu vozilu na človeški pogon, ki bo preseglo 132 km/h. Revolucionarna novost v konstrukciji Zabovnikovega kolesa je v dejstvu, da kolesar leži na hrbtu in vozi vzvratno! Pri upravljanju kolesa si pomaga z ogledalom, ki je nameščeno tik pred njegovim obrazom, krmilni sistem pa je nastavljen ravno obratno kot pri običajnih kolesih, s čimer se zaradi zrcalne slike, ki jo vidi kolesar, Eivie obnaša popolnoma enako kot ostala kolesa. Poleg tega da je kolo zaradi lege kolesarja znatno nižje od ostalih, ima tudi večji izkoristek verižnega prenosa, saj je pogonsko kolo blizu nog, zaradi česar ne potrebuje dodatnih zobnikov. Najvišja doslej dosežena hitrost kolesa je bila 78 km/h na letališču v Cerkljah, takratna vožnja pa se je končala s padcem. Spori med kmeti V ameriškem St. Luisu je od 16. do 18. maja potekal Svetovni agrikulturni forum. Na njem so se zbrali predvsem tisti, ki zagovarjajo interese velikih kmetijskih pridelovalcev in prehrambene industrije. Ekološko ozaveščeni aktivisti pa so vzporedno organizirali konferenco Biodevastacija 7, na kateri so sodelovali znanstveniki, kmetje in drugi, ki kritizirajo agrikulturo profita, korporativno kmetijstvo in pridelavo gensko spremenjene hrane. V obliki delavnic, forumov in okroglih miz so iskali rešitve za organsko pridelavo hrane, za prehrano, ki je zdrava za človeka in katere pridelava ne poškoduje okolja. Ob konferenci so po različnih ameriških mestih potekale tudi manifestacije. Policija je v St. Luisu aretirala 20 demonstrantov. Pogovor s slovenskim etnologom Janezom Bogatajem Bo Cvičkarija postala tradicija? Alenka Lamovšek Prireditve, ki se pod imenom Cvičkarija odvijajo v Kostanjevici, Ljubljani, Mariboru, sedaj pa spet tudi v Novem mestu, sodijo gotovo med šege in navade sodobne družbe. Etnologi, kot preučevalci načina življenja, se ukvarjajo tudi s sodobnimi pojavi, ki se že ali pa se še bojo dojemali kot tradicija določene regije oziroma kot njena prepoznavnost. Prav s sodobnimi šegami in rituali v slovenski družbi se intenzivno ukvarja profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Janez Bogataj, s katerim sem se pogovarjala o pomenu Cvičkarije, kulturi pitja ter o pasteh in izboljšavah te sodobne šege. Profesor Bogataj, kakšen je pomen prireditve, kot je Cvičkarija? Če danes govorimo o oblikovanju vinske in pivske kulture na Slovenskem, če govorimo o vključevanju kulturnih oblik in kulturne dediščine ter sodobnosti na različna področja življenja, recimo tudi turizem, je premalo, da imamo bolj ali manj urejene vinske kleti, bolje ali slabše oblikovane etikete, steklenice in tako naprej. Ustvariti je treba seveda še vso ostalo ritualnost, ki je povezana s temi pojavi. In Cvičkarija je gotovo eden od teh elementov. Pojem cvička ni povezan samo z vinom, ampak tudi s kulturo, ki jo on sam proizvaja in v katero je umeščen. To je bistveno in zelo sem vesel, da je odprt tudi cvičkov muzej v Kostanjevici na Krki in da imamo nekaj dobrih monografij. Pojem cvička se mora raztegniti na neko cvičkologijo, če lahko tako rečem. To pa ne pomeni samo tega tehnološko-enološkega vidika, torej vrhunsko vino s takimi in takimi sestavinami, s toliko in toliko odstotki alkohola, ampak predvsem širše kulturološko-komunikacijske razsežnosti. Zato sem zelo navdušen nad Cvičkarijo, ne glede na to, kakšna je danes in kakšna bi lahko bila. Kaj menite o tem, da se prireditev organizira tudi v drugih krajih Slovenije in ne le na Dolenjskem? To je dobro. Moramo imeti glavno Cvičkarijo na Dolenjskem, kjer je pradomovina cvička. Potem pa je treba pod istim imenom in sloganom pripravljati ustrezne animacijske ritualnosti tudi po drugih slovenskih središčih, navsezadnje tudi v tujini, saj ko bo enkrat zaživela Evropska unija, bo to še toliko bolj pomembno, koliko bomo mi znali biti pozitivno agresivni in projicirati naše vrednote tudi v druge prostore. To se mi zdi zelo pomembno v teh časih, ko smo Slovenci postali taki papagaji in prevzemamo samo tuje vrednote v naš prostor. Tak primer je tudi z Martinovanjem. Iz sosednjega Gradiščanskega v Avstriji smo prevzeli kičaste martinovanjske rituale z nekimi škofi Martini, ki so kot pustne maškare preoblečeni in pijani po zidanicah kolovratijo naokrog. Projekcijo moramo obrniti in začeti projicirati navzven. Tukaj moram čestitati vsem nosilcem cvičkove kulture, vsem Dolenjcem, ki skrbijo za to, da so zmogli to energijo in da so zlasti študentje, ki so bili nosilci tega, začeli zadevo širiti tudi v druge prostore. Nobeno drugo vino na Slovenskem nima česa takega. Kaj menite o tem, da gre pravzaprav za »izumljeno« tradicijo in dediščino? Tu je treba govoriti o dveh stvareh. Eno je dediščina, drugo pa je tisto, kar nastaja na novo. Dejansko se to izumlja in bo lahko nekoč postalo tradicija ali pa tudi ne. Če znamo zgodovinsko razmišljati, vidimo iz bolj ali manj oddaljene preteklosti, da se je marsikaj v določenem obdobju izumilo in marsikaj od tega se je ali transformiralo, torej preoblikovalo, ali pa je popolnoma izginilo, torej propadlo. Vedno vsaka doba, vsaka generacija vrednoti, ostaja od tega nekaj na situ zgodovine, marsikaj pa skozi sito pade za vse večne čase. Zato je seveda vedno inovacijski proces nujen. Ne ponavljati zgodovine, ne delati slabe kopije romantične in zgrešene kičaste kopije preteklosti, pač pa analizirati to preteklost, in ta naj bo le spodbuda v iskanju nekega novega modela. Kakšna se vam zdi pivska kultura mladih pri nas? Zdi se mi, da se pivska kultura mladih počasi popravlja. Res je to, da na primer v ljubljanskih lokalih med žštudentarijo' še vedno prednjačijo taki žkapslni’, kot jaz pravim, ki iščejo samo to, kako na hiter način postati zadet. To se dosega z raznimi mešanicami: gazirana brezalkoholna osnova, notri pa je pač neka močna alkoholna sestavina. To je slabo. Sicer pa je točenje kakovostnih vin na kozarce v lokalih že korak naprej. Mislim, da bi bilo zgrešeno po dolgem in počez kriviti razmere, češ mladi še ne posegajo po pravih vrstah vin in tako naprej. Mislim, da je treba vzrok iskati v osnovni šoli, vzgoja do vina, kot do dela prehrane, ne pa alkohola. Saj je alkohol le ena od sestavin vina. Torej vzgoja do uživanja vina kot vrste prehrane bi se morala začeti že v osnovni šoli in ne govoriti, da je to družbeno zlo. To seveda niso ukrepi na kratek rok, to ne more biti marketinška akcija in to ne morejo biti jumbo plakati. To je proces, za katerega se mora družba odločiti in mora potekati na daljši rok. Za omejevanje količine popitega alkohola so organizatorji poskrbeli s programom na dovolj visokem nivoju in cene vina niso tako nizke. Kaj bi še lahko naredili? Gre za to, da glavni moto ne sme biti žpijem veliko in poceni', pač pa žpijem malo in tisto zelo dobro'. To je pravo izhodišče. Seveda do takega spoznanja prideš šele, ko začneš odkrivati skrivnosti vina in njegovo vpetost v prehranjevalni ciklus. Pri študentski Cvičkariji gre tako za druženje, lokaipatriotizem, kot promocijo cvička. Kako bi lahko vse skupaj še izboljšali? Vse te tri sestavine so prav gotovo pomembne. Mislim, da bi bilo treba v prihodnje večjo pozornost dati tudi primernemu druženju prave hrane s tem vinom, saj imajo vsa znana pomembna vina danes v svetu in Evropi vedno zraven tudi kulinarični del. Tukaj so stvari znane, imamo tudi strokovnjake, ki to lahko povedo in, mislim, da bi bilo treba temu segmentu v prihodnje nameniti več pozornosti. S tem bi dosegli določen učinek in s tem bi prispevali tudi k tistemu žne količina, pač pa kakovost', saj se ob pravi hrani zmanjšuje želja po prekomerni količini popitega alkohola. Cviček je imel tudi nekaj prelomnic. Ena od zelo pomembnih je tudi zakon o zaščiti cvička. Kaj menite o tem? Vesel sem, da je država Slovenija in njeni predstavniki v parlamentu, da so zmogli toliko energije in korajže, da smo enkrat izpeljali eno stvar tako, kot je treba. Stvar je bila že zelo na nevarni točki. Vesel sem kot etnolog, ki zasledujem sodobne oblike načina življenja na Slovenskem, ker me zanima psihološki profil naše države in državljanov. In ker sem včasih zelo slabo razpoložen nad neumnostmi, ki se dogajajo. To je bil eden od projektov, kjer smo pokazali razmeroma visoko stopnjo zrelosti in trdne volje. Kot rečeno, zadeva je bila že na zelo nevarni točki, ki so jo vodili lokalni ekonomski interesi. Po osamosvojitvi je priznanje cvička in zaščita cvička drugi največji dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Bloki na Ragovski Nov primer ignorance nemirno obrača v grobu. Govorijo o slabši osončenosti njihovih stanovanj zaradi novega objekta. A je v resnici ravno obratno. Njihovi objekti bodo vsaj v jutranjih urah metali nadležno senco na novozgrajena stanovanja. In tako dalje. Toda ne glede na to argumentacijsko zmedo krajanov bi moral biti interes investitorja legitimizirati svoj predviden poseg tudi prek komunikacije s sosedi, s prebivalci naselja in navsezadnje z vsemi meščani ter izkazati dovolj pripravljenosti rešitve modificirati v meri, ki bo kolikor se da sprejemljiva za vse prizadete oziroma vpletene. Prejšnji in sedanji novomeški župan sta sicer organizirala srečanje med občani oziroma krajani in investitorjem, a bistvenih sprememb, torej se toku, ki ga usmerjata investitor in prizadeti stanovalci. Iz povsem sorodnega primera Brik se občina očitno ni kaj dosti naučila. Tu, na primeru Ela, ponavlja povsem iste napake. Občina denimo v vseh letih, odkar je proizvodni objekt sameval, ni zmogla na novo stanje v prostoru reagirati niti na ta način, da bi prilagodila prostorsko ureditvene pogoje tako, da bi omogočila oziroma zahtevala primeren postopek urejanja prostora, jasneje definirala namembnost ipd. To bi tej prigodi bilo gotovo v prid. Še posebej bi občini bilo to v dobrobit, ker ima tu opravka z v Sloveniji že razvpitim podjetjem ZIL Inženiring, ki precej bolj kot k lepoti v prostoru in soglasju z družbo teži k uveljavljanju svojega poslovnega interesa, za kar zna najti tudi pravne luknje in praznine. Projekt novih blokov na Ragovski kaže odsotnost dvosmerne komunikacije med investitorjem in bolj ali manj prizadetimi meščani, nejasna in anemična pričakovanja občine glede reciklaže tega območja ter arhitekturno povsem neambiciozno, banalno zasnovan večstanovanjski blok na imenitni in občutljivi mestni lokaciji. Tomaž Levičar Novomeški problemi v zvezi s pozidovanjem atraktivnih brežin reke Krke ob starem mestnem jedru, ki so v zadnjih letih postali kar stalnica, se počasi selijo po toku reke navzdol. Morda bodo kmalu celo odtekli iz mesta. Pred leti nas je razburjala zamišljena pozidava brežin reke ob Portovalu z bazenskim kompleksom in teniško dvorano, ki očitno vendarle še ne bosta kmalu dočakala luči sveta, saj občina nima sredstev za realizacijo investicije, pa tudi drugih investitorjev za te objekte ni lahko najti. Leto nazaj nas je motil sedaj razvpiti objekt Brik v Kandiji, kjer pa, kot kaže, nihče ne želi postati lastnik ne zgrajenih stanovanj ne poslovnih prostorov, zaradi česar je nov objekt še danes prazen in zapuščen, kot je bila dolga leta prej tam stoječa delavnica. Mesto, predvsem tamkajšnje »staroselce«, pa že nekaj mesecev razburja načrtovana gradnja večstanovanjskega objekta na mestu nekdanje tovarne Ela med reko in Ragovsko ulico. Težnja nadomestiti že skoraj desetletje zapuščen, povsem opustošen in razdejan proizvodni objekt, ki stoji ob stanovanjskem naselju ter v soseščini reke in starega mestnega jedra, z večstanovanjskim objektom, je načeloma oziroma v splošnem gotovo povsem legitimna, celo zaželena. V malce drugačni luči pa se to kaže na konkretnem novomeškem primeru. Temu vladajo odsotnost primerne, kaj šele intenzivne, dvosmerne komunikacije med investitorjem in bolj ali manj prizadetimi meščani, dokaj nejasna in anemična pričakovanja občine glede reciklaže tega območja ter seveda arhitekturno povsem neambiciozno, banalno zasnovan večstanovanjski blok na ne zgolj imenitni, pač pa v zavesti meščanov tudi občutljivi mestni lokaciji. Do stanovalcev, ki se čutijo ogroženi zaradi načrtovanih poseganj, je v tem primeru nekoliko težko vzpostaviti enoznačen odnos. Njihovo nasprotovanje nameravani pozidavi stoji pač na precej trhlih nogah. Govorijo denimo o rušenju ekološkega ravnovesja, kar je silno sporna sintagma in v naravi praktično neznana paradigma. Narava je pač vseskozi v neravnovesju. Govorijo o pravici do razgleda na staro mestno jedro, ki ni ravno naravna pravica ter jo lahko povozi vsak demokratičen proces. Govorijo o hrupu in izpuhih motornih vozil, ki jih bo povzročal promet v zvezi z novim objektom. A je to žal že tako neogiben vsakodnev-nik sodobnih mest, preplavljenih z avtomobili. Govorijo o varovanju vedut, a žal sami živijo v objektih, ki poglede na mesto krnijo, zaradi česar se Božidar Jakac gotovo še vedno takšnih, ki bi zadovoljile zaradi gradnje novega objekta najbolj prizadete aktualne stanovalce, ni. Investitor izkazuje precej aroganten odnos do družbenega okolja. To najlepše kaže dejstvo, da so prizadeti stanovalci o načrtovani gradnji nekaj metrov od njihovih stanovan, izvedeli kar iz oglasov v časopisih, ki so vabili bralce k nakupu vrtov na Krki v Novem mestu. »Zgradili bomo stanovanja za Vas, ki vam ga bodo zavidali«, dobesedno tako je zapisal investitor pred dobrima dvema letoma. Morda gre res za zavist, a verjetneje je, da gre zgolj za skrb prizadetih stanovalcev za lastni interes. Investitor pa tudi zaradi te svoje arogance še vedno ne zida. Mestna občina pa ne ve, kaj bi. Na eni strani si gotovo želi novih stanovanj v mestu, želi si sanacijo degradiranega območja mesta, želi si nove investicije, seveda pa mora skrbeti tudi za dobrobit okoličanov novogradnje. Ni nepomembno, da gre v tem primeru za večje novomeško stanovanjsko naselje, ki je sedanjemu novomeškemu županu močno pomagalo pri volilni zmagi. Občina sicer v proces posega na več načinov, a vse skupaj je silno mlahavo, pravzaprav sploh nima izdelanih jasnih stališč, prepušča Občina je za zaščito širšega, pa recimo kar občega interesa vsekakor storila manj, kot bi lahko. Tudi zato smo priča arhitekturni zasnovi, kot jo prikazuje načrtovalec objekta, podjetje Elite iz Krškega. Mesto bo dobilo stavbo brez kakršnih koli višjih oblikovalskih pretenzij. V ničemer se objekt, ki ga bodo zgradili na začetku 21. stoletja, ne izkazuje kot vreden tega prostora in tega časa. Ena sama banalnost, nikakršne virtuoznosti, inovativnosti, ne na ravni kompleksa ne na ravni posameznega stanovanja ne v kompoziciji ne v konstrukciji, seveda tudi ne v 'funkcionalni zasnovi, v organizaciji, zdi se, da niti v detajlih ne. Zaskrbljujoče pa je, da je bila rešitev izbrana celo prek nekakšnega internega natečaja. Občina je namreč zahtevala, to je torej storila, da mora investitor pridobiti vsaj tri variantne rešitve od treh različnih projektantskih podjetij. To je pač oblika pridobivanja rešitev, celo v novi prostorski zakonodaji ima zavetje, ki je še ravno dovolj enostavna, da je še pogodu investitorjem, in ravno dovolj slabokrvna, da praviloma ne more prinesti novih dosežkov, prebojev, vrhuncev v arhitekturi. No, zato dobimo še en pogrošen stvor. A ne le arhitektura, tudi urbanistični koncept je slab, staromoden, neinventiven. Z nekaj modifikacijami, pravočasne zahteve občine bi bile tu na mestu, bi denimo lahko ustregli okoličanom v smislu, da se jih razbremeni dodatnega vpliva motornega prometa, ter vnesli v mesto skozi to mikrookolje novo urbano kulturo. Že nekaj let je v svetu zelo modno, seveda ne gre le za modo, vzpostavljanje tako imenovanih naselij brez motornega prometa. Prav na obravnavani lokaciji bi zmogli izoblikovati takšno rešitev, ne le zato ker bi bil to prispevek k novi urbani kulturi, prispevek k oblikovanju do ljudi in narave prijaznejšega mestnega grajenega prostora, pač pa bi tu lahko našla svoj domicil pravzaprav kar številna populacija ljudi, ki iz ekonomskega ali pač ideološkega razloga nimajo lastnega motornega vozila. V Sloveniji in Novem mestu je takšnih gospodinjstev okoli 15 %. Lokacija Ela je za stanovanjski kompleks brez avtomobilov idealna. Nahaja se skoraj v mestnem središču, je poleg mestnega poslovnega, upravnega, kulturnega centra, v bližini so zbrani praktično vsi posamezniku za mestno življenje pomembni programi, prostor je dobro povezan z javnim prometom, je poleg zelenih, rekreacijskih površin itd. Toda ne, investitor in načrtovalec sta nam ponudila povsem banalno zasnovo, občina pa je pri tem s svojo anemičnostjo celo asistirala. Seveda, deklarativno smo vsi za čisto, mirno, zdravo okolje, dejansko pa ga vsak lomi na tisoč in en način. Vsekakor si želimo novih stanovanj, še toliko bolj, če ta nadomestijo neizkoriščane in neuporabne proizvodne prostore. A zahteva tega mesta in občine v takšnih primerih bi morala biti tudi, da se prostor revidira na primeren način, torej z oblikovalskim mojstrstvom, s sodobnimi koncepti, z interaktivnim odnosom do prizadetih ljudi. Ela pa je vendarle šolski primer. Seveda v tem smislu, da ga smemo obravnavati kot primer, kjer se izkazuje, da lokalne skupnosti ne znajo dovolj dobro zavarovati svojih interesov, da so investitorji praviloma sposobni upravno-pravnega čarovništva, da so ljudske množice v takšnih primerih vsem odveč, navaden balast, da ko je pri nas prostor enkrat pozidan, pa če je še tako nesmotrno, je pozidan za vekomaj, da so interni natečaji ena navadna cenena krinka in da bi bilo potrebno resno revidirati šolski sistem, ki naplavlja arhitekte, ki načrtujejo prostor, kot ga pač načrtujejo. Pravzaprav je vse skupaj precej prvošolsko. Novomeške urbanistične zablode .Mestna drevesa -mestna sramota Mitja Simič FOTO: TOMAŽ LEVIČAR Idealnega mestnega drevesa ni. Ga tudi ne more biti, saj od njega zahtevamo nemogoče. Po eni strani mora biti mestno drevo čudovito lepo, dajati mora prijetno senco ter zagotavljati obilo kisika. Po drugi strani pa zahtevamo, da ni preveliko, da preveč ne raste, da nima zoprnih korenin, da ni bolno, predvsem pa, da ni nevarno in da ne svinja okolice z listjem, plodovi in ostalo nesnago. Nikakor se na moremo navaditi, da je drevo živo bitje, ki potrebuje za svoj obstoj primerno rastišče, in da - tako kot vsako drugo živo bitje - enkrat umre oz. propade. Včasih dobi človek vtis, da imajo načrtovalci mestnega prostora drevesa za nekakšne »zelene kandelabre«, ki se jih preprosto postavi po neki običajno tlakovani površini, pa je zadeva rešena. Novo mesto ima znotraj prostora, ki ga obsega, razmeroma veliko dreves. Pa ne le dreves, celo prave gozdove. Večina gozdnih površin mesto le obroblja, urbanizacija pa se počasi širi tudi vanje. Dva prava (pri)mestna gozdova - Ragov log in Portoval - sta z odlokom zavarovana kot gozdova s posebnim namenom, kar je vsekakor dobro, saj nekako nadomeščata odsotnost parkovnih površin v mestu. Tu drevesa uspevajo v dokaj naravnih razmerah in jih v bistvu ne bi mogli šteti za mestna v pravem pomenu besede. Za pretežno naravna okolja lahko štejemo tudi nekatere dele obrežij Krke. Če odštejemo še vsa drevesa, ki rastejo po privatnih vrtovih na mestnem obrobju, pa počasi pridemo do skupine nesrečnih dreves, ki dejansko predstavljajo tisto, čemur rečemo mestna drevesa. To so drevesa, ki praviloma rastejo daleč od svojih naravnih razmer na najbolj urbaniziranih območjih, kot so trgi, ploščadi, parkirišča, obrobja prometnic in podobno. Prenašati morajo vse vrste tegob, ki ne prizanašajo niti njihovim krošnjam niti deblom, še najmanj pa njihovim koreninam. Pa za hip pokukajmo v zgodovino. Novo mesto se ne more pohvaliti z bogato tradicijo mestnega drevja, saj gre za srednjeveško mestno zasnovo, kjer dreves na javnih površinah skorajda ni oz. se pojavljajo le izjemoma. (Mimogrede - Benetke, za mnoge najlepše mesto na svetu, so praktično brez dreves). Pa vendarle. V tridesetih letih 19. stoletja je t. i. Olepševalno društvo v Novem mestu spodbudilo sajenje kostanjev in kostanjevih drevoredov - najprej na Šancah in ob mestni vpadnici pod nekdanjim kapucinskim samostanom (danes Novi trg). Kasneje so kostanje zasadili tudi ob cesti čez Marof pa ob cesti, ki so jo zgradili ob prihodu železnice v Novo mesto (danes Seidlova in Ljubljanska), pa ob cesti proti Loki in pred žensko bolnišnico, na Florjanovem trgu, pred gradom Grm in še kje. Zadnje pomembnejše saditve dreves je zasnoval akademik arhitekt Marjan Mušič v zgodnjih petdesetih letih na Glavnem trgu, kjer prej dreves ni bilo. Potem pa - mrak. Kot da noben urbanist in nobena oblast v Novem mestu ni imela več niti najmanjše ideje, kaj početi z mestnimi drevesi. Kje jih obdržati, kje podreti, kje in kako jih nadomestiti, kje in kako na novo saditi - nič, le stihija in počasen propad. Tudi tisto, kar se je zasajalo na novo, je bilo večinoma rezultat bolj hortikulturne naive kot tehtnega prostorskega načrtovanja. Šele v zadnjih letih je bilo na novo zasajenih večje število dreves - več kot prej v petdesetih letih skupaj, vendar pa je šlo predvsem za obnovo propadlih drevoredov in drugih zasaditev, npr. Kettejev drevored. In kako je z drevesi v Novem mestu danes? Dolgoletno zanemarjanje, nepravilno vzdrževanje, poškodbe in zastrupljanja so pustila svoje sledove. In zdaj žanjemo, kar smo sejali oz. bolje rečeno, sekamo, kar smo zavozili, če se ne zruši kar samo od sebe. In vsakič smo presenečeni, ko ugotovimo, da neko drevo v mestu propada, pa ne vemo, kaj storiti. Vzrokov za klavrno stanje dreves je več. Klasična napaka, ki jo delamo tudi v Novem mestu, je, da drevo asfaltiramo oz. tlakujemo vse do debla. S tem preprečimo zračenje korenin in drevo v končni fazi dobesedno zadušimo. Takšne primere v bolj ali manj drastični obliki najdemo povsod po mestu. Prav tako so bila velika zmota tudi »pomlajevanja« dreves, predvsem kostanjev. V bistvu gre za obglavljanje krošenj, kar v drevesih vzbudi divjo reakcijo (če sploh preživijo) in šibasto razrast, kakršno poznamo pri vrbah. (Pre)velike rane se ne zacelijo, pač pa začne drevo trohneti od znotraj, velika teža novih poganjkov na drevesnem obodu pa lahko povzroči, da se vitalno drevo razkolje ali prevrne. Takšnih nesrečnih kostanjev v mestu kar mrgoli in predstavljajo nekakšno časovno bombo. Tretja kronična slabost pa je zimsko soljenje cest. Vsako zimo po mestu raztrosimo na tone soli, ki se kopiči v tleh ter spreminja strukturo tal in škodljivo vpliva na fiziološke procese v rastlini. Stanje tovrstne prizadetosti dreves imenujemo kloroza, v zadnji fazi pred propadom pa nekroza. Že tako oslabljena drevesa so še bolj podvržena raznim boleznim. Najbolj napaden je divji kostanj, ki mu »pije kri« t. i. kostanjev zavrtač. Ta povzroča, da je listje suho že sredi poletja, kar kazi izgled dreves in slabi njihovo vitalnost. Propadanje mestnih dreves običajno v ljudeh zbudi sila čustvene odzive. Na eni strani dvignejo glas tisti, ki jih skrbi varnost njihove lastnine (predvsem avtomobilov) pa tudi njih samih. Na drugi strani pa se oglasijo ljubitelji narave in dreves, ki nasprotujejo vsakemu poseku. In ker je lastnina v kapitalizmu tako rekoč sveta, drevo pa ne, vemo, kdo bo tukaj potegnil krajši konec. Pa vzemimo za primer aktualni primer popolnega goloseka dreves na brežini nad Ljubljansko cesto pod Marofom. Za mnoge Novomeščane je bil takšen posek grozljiv in se še vedno sprašujejo, kako je to mogoče. Pa se da zadevo tudi logično razložiti. Brežina je v privatni lasti. Nekatera drevesa na njej so dejansko predstavljala potencialno nevarnost za promet na cesti in za stavbo ob njej. In ker za povzročeno škodo odgovarja lastnik oz. se ga lahko toži, je v njegovem interesu, da se teh dreves čimprej znebi. Ker pa je posek in spravilo dreves na strmi brežini nad cesto sila zahtevno in zato tudi drago, je treba posekati čim več, da bo za nekaj časa mir in da se bo investicija vsaj za silo izplača. Pa smo tam. Vseeno pa preseneča doslednost goloseka, saj je brežina povsem »očiščena« in delno tudi požgana ter povsem izpostavljena eroziji (torej spet ni varna). Vsekakor bi bilo potrebno nesrečno brežino nemudoma gosto zasaditi z manjšimi drevesi in grmovnicami, kar bi zagotovilo njeno stabilnost, lepši izgled in varnost - za kar naj bi menda pri celi stvari sploh šlo. Primerneje urediti pa bo slej ko prej treba celotno brežino nad Ljubljansko cesto, saj gre za enak problem. In kdo je posek dovolil? Verjetno nihče, ampak saj to verjetno tudi ni bilo potrebno. S tem pa odpiramo novo vprašanje, to je vprašanje pristojnosti za mestna drevesa v Novem mestu ter koordinacije med pooblaščenimi službami. Javne službe, ki se v Novem mestu tako ali drugače ukvarjajo tudi z mestnimi drevesi, so: Sekretariat za okolje, prostor in komunalne zadeve pri MO Novo mesto, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Zavod RS za varstvo narave, Zavod za gozdove Slovenije in Agencija RS za okolje. Torej rezultat ne preseneča: mnogo babic - kilavo dete. Vzemimo hipotetični drastični primer. Nekdo bi posekal vsa drevesa na Glavnem trgu. Kaj bi se zgodilo? Naravovarstveniki, gozdarji in vodarji bi takoj ugotovili, da je zadeva izven njihovih pristojnosti. Občinar bi ugotovil, da je to v nasprotju s PUP, vendar se ne da sankcionirati. »Spomeničar« pa bi besno pisal prijavo na inšpekcijske službe, ki bi verjetno ugotovila, da drevesa pač nimajo statusa kulturnega spomenika in zatorej ni mogoče govoriti o kazenski odgovornosti. Torej nič. Se pa v zadnjem času v Novem mestu najdejo tudi ljudje, ki drevesa zasajajo - samoiniciativno. Žal tudi tu nimamo pretirane sreče, pa čeprav gre običajno za plemenite namene. Ti ljudje, kot da ne vedo ali pa nočejo vedeti, da so v mestu službe in posamezniki, ki kljub vsemu nekaj vedo o prostoru in o drevesih oz. so za kaj tudi pristojni. Pa udarijo po svoje. Obe lipi sprave - na Kapitlju in pri Frančiškanih - sta zasajeni na takšnih mestih, da je le vprašanje časa, kdaj bosta tako v napoto, da ju bo treba odstraniti. Na Kapitlju so zasadili 35 smrek omorik, da bi »polepšali« brežine ob obzidju njihovega vrta. Če te smreke zrastejo, bodo katastrofalno spremenile podobo Kapitlja ter spačile veduto celotnega mestnega jedra. Nedavna akcija zasajanja dreves ob dnevu podnebnih sprememb na Loki je bila lepo organizirano simbolno dejanje, ki ga verjetno načelno podpira vsak vsaj malo okoljevarstveno osveščen Novomeščan. Se pa utegne zgoditi, da bodo od nje ostale le fotografije v lokalnih časopisih, saj 15. maj pač ni primeren čas za sajenje dreves. Pa tudi kakšna beseda s pristojnimi strokovnjaki pred izvedbo v prihodnje ne bi škodila. Kako torej izboljšati stanje? V osemdesetih letih je bil sprejet odlok o javnem zelenju v Novem mestu, ki pa je že tako zastarel, da ga nihče več resno ne jemlje, pa čeprav ni bil nikoli uradno preklican. Torej nujno potrebujemo nov sodoben pravni akt, ki bi urejal področje javnih zelenih površin in dreves, pa tudi tistih privatnih površin in dreves, ki bistveno zaznamujejo mestni prostor. Pripravljen bi moral biti v sodelovanju z vsemi strokami, ki na tem področju delujejo. Jasno bi moral predvideti pristojnosti, ukrepe in sankcije. Da pa bi bil takšen dokument res operativno uspešen, bi morali priti do strategije in vizije urejanja mestnega zelenja, ki je trenutno nimamo. Za celotno mestno jedro, predvsem pa na nekaterih ključnih mestih - kot so Glavni trg, Florjanov in Prešernov trg-, bi morali priti do usklajenih programskih in projektnih rešitev že vnaprej, tako da bi se takoj jasno vedelo, kaj in kako saditi, če staro drevo propade ali če je obstoječe drevo kako drugače moteče. Brez jasnejše in odločnejše vloge občine v teh prizadevanjih ne bo šlo. Že dlje časa se kaže, da mesto nujno potrebuje pooblaščeno osebo ali ustanovo (pa kakor koli jo že poimenujemo - mestni arhitekt, mestni skrbnik), ki ne bi bila podvržena štiriletnemu strankarskemu »odplavljanju«, ampak bi bila zgolj strokovno utemeljena in bi se bolj temeljito in strokovno poglobljeno ukvarjala tudi s tem področjem. Zelene površine bi morali načrtovati za to usposobljeni strokovnjaki oz. bi ti morali imeti možnost vpliva na rešitve gradbenikov, ki praviloma niso dovolj prilagojene življenjskim zahtevam rastlin. Sočasno je treba izobraziti tudi izvajalce in oskrbovalce dreves, saj znanje o tej tematiki že obstaja tudi v Sloveniji v sklopu nove vede, ki se imenuje arboristika. Ta temelji na razumevanju drevesne biologije, predmet njenega zanimanja pa je posamezno drevo (v nasprotju z gozdarstvom, ki ga zanimajo predvsem sestoji). Ne bi škodila tudi kakšna temeljitejša strokovna analiza stanja in priprava iz nje izhajajočih usmeritev za ukrepanje. Kakor koli. V mestu je še mnogo dreves, ki bi jim lahko namenil takšen sestavek, kot je tale. Vsako drevo v mestu nosi s seboj svojo zgodbo. S svojim izgledom nam jo tudi kaže, vendar jo v svojem hitenju spregledamo ali je enostavno ne razumemo. Drevesa umirajo pokončno. Aktualni dogodki, kot so popolni posek pod Marofom, zasajanje dreves na Kapitlju in akcija ob dnevu podnebnih sprememb, kažejo, da mestna oblast in zasebniki ne vedo, kaj in kako ravnati z mestnimi drevesi. Alenka Bajec Avšičeva 12 Ideja o seriji “Avšičeva 12” se je rojevala počasi. Začela se je razvijati zaradi banalne potrebe po dokumentiranju hiše, v kateri sem živela 20 let. Nastajala je skozi obdobje selitve. To ni bila navadna selitev, v njej ni bilo veselja. Iz mene sta vrela jeza in žalost. Selitev mi je bila narekovana. Čeprav je bila potrebna in na dane razmere skoraj prepozna, je bila to ena najtežjih nalog v mojem življenju. Občutek, da bom izgubila zatočišče, v katerega sem se kljub vsem problemom lahko vračala, je bil težak in pekoč. Proces fotografiranja je bil proces zdravljenja. Bila sem tako osamljena, kot so bile osamljene in zapuščene sobe. Nenadoma sem se, kljub bolečini, v hiši počutila bolj domače, kot kadarkoli prej. Tako je nastala serija fotografij, ki so združene v serijo “Avšičeva 12”. Zelo lokalna tema Bariča Smole Nategi in manipulacije »' pg -TbsM 'H I ^ Nikar se ne poročite! 3o 1 S Marijan Dovič Naj se tale kolumna začne z vsakomur znanim neugodnim prizorom: v vašem nabiralniku je moder listek. Včasih bi se ga morda razveselili, saj je modra barva baje naznanjala keš - gotovino. Že dolgo ni več tako. Plavi listek oznanja, da te poštar, ki je svojo pošiljko na tvojem domu poskušal vročiti ob nadvse primernem času, recimo v ponedeljek med deseto in enajsto dopoldne, ko je velika večina Slovenov doma, ni našel na drugi strani ključavnice. Oznanja, da je neka velepomembna ustanova, ki ji je zakonodaja blagohotno dodelila to možnost, ocenila, da je njeno presežno sporočilo take važnosti, da ni hudega, če respektovani prejemnik prekine popoldanski počitek, zajaše kolo, ali če je ven iz mesta, vžge šestnajstventilca, se zapodi na cesto do pošte (plača parking na Novem trgu), v vrsti mirno počaka in podpiše, da je prejel znamenito plavo kuverto. terja, kar mu očitno ne pripada - tudi v primeru, ko je mogoče nelegitimnost terjatev dokazati post festuml? Da ne govorimo o izgubljenem času in denarju: pot na pošto, stroški in čas telefonskega pogovora, mukotrpne poti po uradih ... Še bolj debilen in pregrevanje strasti povzročajoč pa je primer »davkarije« (ki že tako ali tako večkrat na leto poskrbi za dodatno razgibavanje našega telesa in duha). Vsi stanovalci-lastniki naši preljubi nam občini plačujemo t. i. NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki je eden njenih glavnih prihodkov. Lepo in prav. (O racionalnosti uprave morda kdaj drugič.) Lastniki, ki ne stanujejo v posedovanih objektih, pa plačujejo še poseben davek od premoženja - tudi lepo in prav, obdavčimo grde novopečene kapitaliste, ki odirajo uboge najemnike (no, ciniki bi rekli, da davek pač »prišteješ« k najemnini). Toda spet se Še takemu frajerju lahko sedejo na vrat birokrati. Njihov čas ni dragocen (saj so za to plačani), zakon pa jim daje pravico, da s tvojim časom razpolagajo in manipulirajo, od tebe zahtevajo papirje, formularje, skratka, izsesavajo te kot globinski sesalci. (Dragi moji, kakšna zanikrna golazen smo! Kako se pustimo zajebavati v glavo! Davkarija, televizija, vojska, birokrati prvega in desetega ranga - vsak bedak nas lahko po mili volji šeta sem in tja!) Ampak OK. Poglejmo še naprej, v jedro zadeve, v samo osrčje, kjer nekaj gnije. Nekaj smrdi v deželi kranjski! Začnimo drugo zgodbo! Človekov čas je v načelu dragocen. Tako si mislimo danes, ko žalujemo za študentskimi leti -tedaj smo si želeli avto, a nismo imeli denarja niti za bencin, časa pa kot jesenskega listja. Situacija se z leti obrača: denarja na kupe, časa pa nič, to je slogan postmodernega zaposlenega uspešneža. A še takemu frajerju lahko sedejo na vrat birokrati. Njihov čas ni dragocen (saj so za to plačani), zakon pa jim daje pravico, da s tvojim časom razpolagajo in manipulirajo, od tebe zahtevajo papirje, formularje, skratka, izsesavajo te kot globinski sesalci... tu pojavi moja uboga naivna eksistenca, katere zgodbo osramočeno podajam kar v tretji osebi. Mladenič se oženi in vseli z izbranko v ljubko vrstno hišico. Vestno takoj uredi stalno prebivališče na upravni enoti, spremeni naslove v dokumentih in - redno plačuje vse položnice, ki mu jih pošiljajo. V trenutku suhega računa in sumničavosti pa se pozanima, zakaj plačuje dve vrsti lastniških dajatev. Ugotovi, da sprememba stalnega bivališča na upravni enoti ni zadoščala, da bi podatek prišel do davčne uprave, ki mu je tri leta poleg NUSZ kasirala še davek od nepremičnin, kot da bi bil lastnik, ne pa stanovalec! Aha, tu je bil kleč! Je možno denar dobiti nazaj? Niti slučajno!! No, OK, ampak položnice za tekoče leto pa ne bom plačal, ne, saj se razumemo, ne, saj smo ljudje, hajia, saj zdaj, ko je vse jasno, haha, ali ne, dober štos, haha, ampak dobro, da smo prišli zadevi do dna, ne? Oglejmo si dva novejša primera čistokrvne idiotske ignorance, preizkušene na moji lastni koži. Ravnokar sem 35 minut govoril z referentko na RTV. Pri tem sem se, moram priznati, razburil. Zakaj? Moja izvoljenka je (po nenačrtovanem popoldanskem sprehodu na pošto, seveda) prejela kuverto, v kateri terjajo plačilo RTV prispevka za avgust in september 2002 (?). V pogovoru se izkaže še več: naša mala družinica dolguje cenjeni inštituciji kar prek 100.000 sit, in sicer zato, ker menda eno televizijo v najini vrstni hiši uporablja Tina D., drugo pa Tina V. (tako se je Tina pisala pred poroko). Ker sva storila v nebo vpijočo neumnost, namreč spremenila njen priimek, _ že dve leti najin dolg na enem od »kontov« narašča. Za »sanacijo« stanja seveda ni dovolj pisna izjava ali kaj podobnega, temveč je treba izbrskati in poslati kup dokumentov (v katero škatlo v kleti sem že vtaknil poročni list?), iti ponje na upravno enoto, pridobiti dokazila itd. Skratka cel dan posla. Referentka je skušala svoja navodila prodati kot uslugo, češ če pridete enkrat v prisilno izterjavo, vam niti Bog ne bo več pomagal! Halo!? Kakšen je to sistem, da lahko avtomatično |=rr= MN you_copy ? TB Mm* 0 Gver.|f Ne!!! Nisem se v osmih dneh pritožil na nekakšno odločbo (ziher je končala v smetnjaku - morda bi jo še lahko izbrskal na Leskovcu?), tako da tudi moja sedanja pritožba ne izvrši prisilne izterjave! i lTREBA n HbiI *»* t* ■ FOTO: ŽIGA VIRC Kaj morem, večinoma se mi dogaja lokalni ambient; pomeni, da se nahajam doma, v kraju natanko na 15. vzporedniku, ob ulici, po kateri neprenehoma brnijo manj lokalni kamioni. Sploh pa, ambient je hecna beseda. Označevala naj bi okolje, to je kraj, kjer smo, in njegovo bližino. Bistvo je v tem, da lat. ambiens izhaja iz ambire, kar menda pomeni hoditi okrog. Okrog pa spet vsebuje skrit pomen; saj veste, če hodiš okrog, se vedno vrneš na izhodišče. Pa sem šla; oziroma so me, skoraj po rastlinsko priraslo na koreninsko točko že omenjenega poldnevnika, v to pripravile okoliščine. Kar nekako se mi je začelo dogajati t. i. zamejstvo. Pred enim mesecem me je pot zanesla v Nabrežino, s prijateljico slavistko sva se udeležili besedovanja o tam rojenem Igu Grudnu (saj vem, da se ga ne spomnite, ampak tista: po vrsti, kot so hiše v Trsti, je njegova, pa tudi če ste peli v šolskem pevskem zboru, ste znali vsaj eno njegovo pesem). Kažipoti ob stari cesti Gorica -Trst kažejo samo po laško zveneče kraje, ampak če zaviješ vanje, se ti kar naenkrat odkrije, da so to Križ, Nabrežina, Devin ..., sami slovenski kraji, kjer ljudje gojijo slovensko besedo. In ko stojiš vrh klifa na Rilkejev! poti (če bi bila Željko Kozinc, bi vam sprehod opisala in ga toplo priporočila) in ti srce boža rahlo namečkana gladina Jadrana, ki se stika s prepihanim nebom, se ti naenkrat odkrije, da hodiš po dedini. Takrat zares začutiš, da nismo tedaj zamudili prostorov, ki so nam dani bili, teh naših prostorov, kot je zapisal pesnik, ki mu je tukajšnja lepota navdihnila Elegije. ponemčevanje, poamerikaniziranje) ne dogaja s silo. Potiho, z denarci v roki je na pohodu. Ne le tam, tudi na mojem lokalnem poldnevniku. MBA je (samo) v angleščini, do točk za hitro napredovanje v znanstvenih in drugih poklicih se najhitreje pride prek objav v tujih publikacijah. Priporočila na razpisih naj bi vsebovala vsaj nekaj dejavnosti v tujini, čeravno je to Karlovec ali Trst. Mladi svojih frajerk ali frajerjev ne dajo več na čevelj, ampak jih skenslajo. Prihodnjik vse več ljudi tvori s pomožnikom za preteklik (bom bil; mimogrede, se vam ne sliši kot bi kaj bombardirali), dvojina, zlasti za srednji spol, izginja tudi iz lektoriranihf!) časopisov ... Ne bom o tujih napisih, o tujih lastnikih; navsezadnje je vseeno, kdo tlači, domač ali tuj. Morda v prvem primeru še bolj boli. Je pa stvar ponosa, da govorimo svoj jezik in ga obvladamo. Je že res, da je prav, da znamo tudi nekaj tujih, ampak svojega bi pa morali obvladati. Zadnjič sem se skoraj sprla z nekom, ki je trdil, da za 50 milijonov dolarjev naredi s pomočjo medijev tako, da bi bilo vsakogar sram govoriti slovensko. A je res mogoče, sem se vprašala, da smo tako kupljivi? In da imajo mediji takšno moč? Potem sem videla Slovence v Trstu. Na delovnem mestu vendarle govorijo italijansko pa mediji so tudi v tem jeziku. Trmasto verjamem, da moj sogovornik nima prav. In upam, da vsaj ne bo imel toliko denarja, da bi mi dokazal pravilnost svoje teze. Halo, vesolje!? Za bedake (kot sem bil sam, priznam) naj ponovim v preprostih besedah: ne le, da ugotovim idiotizem na svojo škodo in ne morem priti do svojega denarja, ampak me prepričujejo, da sem dolžan še plačati dajatev, za katero se sicer strinjamo, da mi ne pripada! Jasno, kriv sem sam v celoti in popolnoma, nisem prebral nekega n-tega člena v odločbi, ki je itak v tako drobnem tisku, da bi rabij lupo, če bi hotel kaj prebrati. Ja, čas je denar. Če si ne vzameš časa, ti pobašejo težko prislužene cekine. (Čaka me, poglejte no, prisilna izterjava.) Iz tele poučne basni je mogoče na koncu potegniti vsaj tri zlata pravila: 1. Ne šalite se z birokrati. 2. Berite droben tisk. 3. Če se že morate poročiti - nikar ne menjajte priimkov. Ker ni naključij, sem se čez mesec dni znašla v nekdanjem slovenskem Narodnem domu v Trstu. Zgrajen je bil na ruševinah tistega, ki so ga leta 1920 požgali fašisti; zdaj je v njem Visoka šola za prevajalce, tega večera so ga posodili za slovesnost ob podelitvi nagrad in za to, da smo počastili devetdeset let tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je ves mladosten skočil na oder in naizust znova polagal na srce (pretežno mlademu) poslušalstvu, da ne pozabi zgodovine in svojega jezika in kulture. Nastopajoči so v govorjeni, igrani in zapeti besedi dokazovali, da se to ne more zgoditi. Tudi pogovor v prijetni kavarni nasproti, po slovesnosti, se je sukal okrog te teme. Zagovarjala sem tezo, da se Slovencem onkraj pač ne more zgoditi izginotje, če so preživeli strahotno 20. stoletje. Prijetna gospa mi je rekla: “Veste, tisto je bil teror. In nasilje rodi upor. Zato smo obstali. Zdaj pa se stvari dogajajo prefinjeno.” In kje, boste vprašali, je tu lokalno? Malo po svetu moraš, čeprav ne daleč, da se ti razbistri pogled na domačo sceno. Da prideš naokrog. Da se zaveš, kako blizu so tisti, ki nam s proizvodi, narejenimi večinoma na Daljnem (ali malo bližjem) vzhodu, prefinjeno vrivajo svoje izraze, nas v kinih, pesmih in na TV bašejo s svojimi pogledi na svet in z reklamami vsiljujejo misli, da moramo živeti po njihovo, naj stane zadnji tolarček. Včasih se mi zdi, da moj sogovornik niti ne potrebuje tistih milijonov. Naša barbi-popevčica na Evrosongu je kar brez njih zatajila svoj jezik in še kaj. Da bi uspela v Veliki Evropi. Pa je bilo to, kar je storila, silno poučno in vredno sramotnega poraza; čeravno je imela vse, kar na tej butasti prireditvi učinkuje, je odpadla kot... golob. Res, zdaj se potujčevanje (poitalijančevanje, In naši, lokalni prostorčki? Kako ogromni morajo biti, da jih ne prenapolnijo tisočletja našega čutenja (Rilke). park: i intervju Dr. Marko Stabej iČe se bojimo jezika, v njem ne moremo komunicirati Nina Štampohar FOTO: BOŠTJAN PUCELJ Dr. Marko Stabej je leta 1965 rojen jezikoslovec, slovenist, ki se ukvarja z zgodovino slovenskega knjižnega jezika, z moderno slovenščino ter s sociolingvistiko. Naj se sliši še tako patetično, ljubezen do jezika mu je prvi odprl oče. In če Stabej starejši v svoje znamenite križanke napiše: skupina, ki prepeva Anja, (o tebi se mi sanja), je v tem veliko hudomušnosti. Njegov sin je namreč član Melanholikov. Marko Stabej je leta 1990 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenskega jezika in književnosti, leta 1994 magistriral in leta 1997 postal doktor slovenskega jezikoslovja. Je član uredniškega odbora revije Uporabno jezikoslovje, član delovne skupine za jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko pri parlamentarnem odboru za kulturo, šolstvo in šport ter član sveta za tuje jezike pri ministrstvu za šolstvo in šport. Zaposlen je kot docent za slovenski knjižni jezik in stilistiko na oddelku za slovanske jezike in književnosti na filozofski fakulteti. O jeziku govori strastno, nikakor vzvišeno, kakor da bi šlo za neko visoko, večini nerazumljivo področje. Sovraži, da je ljudem slovenščina velik bav bav. Za njega je stvar preprosta: jezik kar se da približati ljudem, ne se bati tujk ali kakršnega koli kolonializma. Za slovenski jezik ga ni strah in prav težko mu je že pojasnjevati, da slovenščina nikakor ni ogrožena. Evropska unija bo prinesla koloritnost, pravi. Slovenščina se bo dobro odrezala, je prepričan. In še dolgo dolgo bomo govorili naš materni jezik. Glede na to, da sva se komaj komaj dogovorila za srečanje, saj da ima nešteto sestankov, ponoči pa da piše razprave, sem mu navrgla, da se pa nekaj dogaja na “njegovem področju". Začudeno pogleda, češ, saj se vseskozi. Poleg vsega kreativnega dela, iz katerega se komaj še vidi, pa se utaplja tudi v papirologiji, saj je pred njim poletna šola slovenskega jezika, ki jo pripravlja Center za slovenščino kot drug tuj jezik, ki ga vodi. Ne brez razloga ponosen pove, da število tistih, ki bi se radi učili slovenskega jezika, iz leta v leto narašča. Začniva s klišejem, ki ga imajo raznorazni “varuhi jezika” velikokrat na jeziku, in sicer s trditvijo, da na svetu vsak dan umre en jezik, zato skrbno ravnajmo s slovenskim jezikom. Pa je to res, da vsak dan umre en jezik? Ocene so, da na 14 dni umre en jezik. Ocene so pa lahko bolj ali manj natančne, ampak nihče ne more tega natančno vedeti. In čim manj človek o tem kaj ve, tem laže take ocene daje. Vsaka taka ocena pa je kaj hitro lahko politično uporabna. In iz 14 dni hitro nastane en dan in se v isti koš meče vse jezike. In to kar naenkrat potem velja še za slovenščino. Koliko je torej ogrožena slovenščina? Težko je govoriti o ogroženosti jezika kot o čisto znanstveni kategoriji, ampak vendarle velja spoznanje, da je jezik ogrožen takrat, ko se večina govorcev odloči, da s svojimi potomci v tem jeziku ne komunicira več. Takrat jeziku začne slabo kazati. Lahko se milijon govorcev odloči, da s svojimi otroki ne bo več komuniciralo v njihovem jeziku, ampak da bo poskusila v drugem jeziku, in potem se otroci naučijo samo tistega jezika. Lahko pa je ogrožen še tako, da je enostavno govorcev že tako malo, da o naslednikih ne moremo več niti govoriti. Ampak slovenščina je daleč od ene in druge kategorije. Lahko se pa zgodi, seveda. A to je tako kot teorija kaosa: kateri metulj mora kje zamahniti s svojimi krili, da se po določenem času “premakne" zrak ... In v katerem primeru bi se to zgodilo? Denimo, da bi se starši množično začeli odločati, da nočejo več predajati slovenščine svojim otrokom in z njimi govoriti, skratka, da izberejo drug jezik za medsebojno komunikacijo. To se sicer lahko zgodi, 'ampak to je znanstvena fantastika in nič ne kaže, da bi se to zgodilo. Zelo malo indicev je za kaj takega. Morda se zdi, v teh sodobnih časih, da marsikateri Slovenec v sporočanju ne rabi več slovenščine. Ampak taki kmalu vidijo, da enostavno tako ne gre, se premislijo, saj jih praksa pripelje k temu. Denimo, marsikateri raziskovalec, ker je pač vpet v mednarodni prostor, ima svoje spletne strani samo v angleščini, saj je bil že članke navajen pisati samo v angleškem jeziku. Taki velikokrat delujejo z mislijo, da skrbijo za slovenski jezik, sami ga pa ne potrebujejo več! A strokovne scene je tako malo, da je vsega tega škoda. Ko se področje začne razvijati, so prisiljeni tudi v slovenščini komunicirati, sicer ne dobijo sredstev, sploh pa tudi ne morejo marsičesa skomunicirati. Pred kratkim je bilo slovenistični javnosti v forumu, ki ga imamo, predstavljen dogodek, ko je neka visoka slovenska predstavnica, ki v Parizu zastopa znano slovensko podjetje, vsa ponosna dejala, da ko pokliče v Ljubljano, govori s svojimi sodelavci izključno v angleščini. Ona, Slovenka, na delu pač v tujini, govori s Slovenci samo angleško, češ da je slovenščina preteklost. To so hude arogance, nedvomno. To je plod nekega napačnega razumevanja, za kaj pri jeziku gre. Resnično ljudje ne vedo, ker jih ni nihče učil. Problem je v tem, da so taki ljudje prek šolanja in vrednotenjski sistem, ki ga kot človek prejmete mimogrede skozi življenje, so neke stvari, ki so sicer že zdavnaj nehale biti funkcionalne, a so še vedno v javnem mnenju. Kdor koli ve vsaj neke stvari, zna prisluhniti sebi in tako uvideti, da pri jeziku ne moreš govoriti ali - ali. Češ, saj bo slovenščina itak izumrla, bom samo v angleščini govoril. To je v bistvu smešna izjava, ampak nekateri imajo občutek, da zato, ker so jim tolikokrat zabičali, da morajo skrbeti za slovenski jezik, morajo paziti, kako govorijo, kako pišejo, jezika enostavno ne znajo. Če imaš tak strah pred jezikom, nimaš nobene želje v njem komunicirati. To lahko povzroči pretirana skrb za jezik. To je tako kot pri majhnih sodobnih otrocih, ki so mnogo bolj alergijsko občutljivi, saj živijo v aseptičnih okoljih. Pri jeziku je enako. Se mi zdi, da lahko pretirana skrb povzroči, da se nekateri ljudje zavestno odrečejo slovenskega jezika. Kajti v angleščini jih nihče ne kontrolira! Tako nimajo občutka, da so odgovorni za angleščino. Ne vejo pa, da s tako izbiro sporoča svojo aroganco in da lahko bistveno manj skomunicira s svojo angleščino. Enostavno, v svojem prvem jeziku si najbolj okreten. Če se ga ne bojiš in če ti ne gre na živce. Ampak takih je malo. Seveda. A bridko je, ko enkrat do takšnega stališča prideš. Me pa pri teh stvareh popade sveta jeza ... Ampak sveta jeza ni nikoli dobra. Dobro je razumeti ali pa vsaj postaviti teze, zakaj nek človek, ki je vzgojen tukaj, šolan tukaj, ima tak refleks. Pri tem ni nič narobe z jezikom, ampak je narobe s tem človekom. Ampak vse to ima svoj razlog in ne morem reči samo kreten, pa sem s tem opravil. Stvar je treba razumeti. Gre za vzgojo, vrednostne sisteme in vedenje o tem. Veliko se bomo morali še naučiti o svojem jeziku, tako jezikoslovci kot navadni uporabniki jezika. Predvsem nam manjka uporabnega znanja. Res je. Poglejte primer. Nedavno je visoka predstavnica našega oddelka pozdravila mednarodni zbor nekega srečanja iz cele Evrope. Delovni jezik je bil sicer angleščina, ampak za pozdravni govor smo se odločili za slovenščino. Zraven smo imeli konsekutivni prevod. Če veš, kako tako prevajanje deluje, veš, da moraš svoje sporočilo segmentirati. Ampak ta predstavnica oddelka je svoj govor prebrala v celoti. Prevajalka se je sicer znašla, ampak sporočilo je močno okrnila. In če lingvist ne ve, kako se tem rečem streže, ker nima te prakse, kako bodo šele drugi to vedeli?! In tu je samo praksa tista, ki pomaga. In tako bo z našim vedenjem v Evropi. Poslancem bo najverjetneje sprva brez veze govoriti v svojem prvem jeziku, češ, kaj bomo zdaj tečni, bomo kar v angleščini govorili. Potem bovdo videli, in taka je tudi izkušnja, denimo, Švedske, Finske, da, prvič, ne samo da v angleščini ne morejo tako dobro skomunicirati določenih stvari, in da je dobro, če imaš možnost in če ti plačajo, izkoristiti servis tolmača, ki je usposobljen za to. To ti da politično in simbolno težo, pa še prostor za razmislek imaš. Skratka, da je to prednost, če govoriš v svojem jeziku. Ne pa da je to neka nepotrebna muha. Pomembna je simbolna vrednost govorjenja v svojem jeziku, da bodo ljudje sploh vedeli, da slovenščina obstaja. Kot Kučan v Haagu ... Da, ko je Kučan nedavno pričal v Haagu ... Lahko bi govoril v angleščini. Ali pa Miloševič. Saj včasih mu uide kakšna beseda v angleščini, a prav Srbi so znani po svoji retoriki, zato govori v svojem jeziku in je pri tem v strahotni prednosti. In da je Kučan govoril v slovenščini na pričanju, ki se je prenašalo v več držav, je to seveda tudi simbolno sporočilo. Tega pa se je treba navaditi. In naši politiki so znani po tem, da kamor koli pridejo, hočejo svoje v parlamentu pridobljeno znanje angleščine takoj izkoristiti. Pred dnevi ste v okviru Tedna Evrope sodelovali na okrogli mizi Slovenski jezik in kulturna identiteta v Evropski uniji. Kaj čaka slovenski jezik v Evropi? Zagotovo vse to, kar sva že povedala. Nekaj je, kar je bilo na omenjeni okrogli mizi več kot jasno: škoda in žalostno je, pa razumljivo po drugi strani, da ko govorimo o slovenski identiteti, slej ko prej začnemo govoriti samo o jeziku. Mene to kot jezikoslovca na nek način veseli, zato ker imam veliko priložnosti, da povem svoje mnenje. Ampak v resnici: jezik je najbolj viden del identitete. Malo kaj nas Slovence tako druži, ne glede na raso, vero, spol, prepričanje. Z marsikatero kulturno prakso, s katero veliko Slovencev živi, nimam in nočem nič imeti. To je moja pravica v 21. stoletju. Zato pride vse na skupni imenovalec, ki nas druži, da je to samo jezik. Čeprav najbrž ni samo jezik ta, ki nas povezuje. Glede tega, kaj človek misli, da je, in kaj se sprašuje, da je, dobro vidi šele v stiku ne z drugim takim, ki mu je podoben, ampak z nekom, ki mu je različen. Ali z nekom, ki ga zanima, kaj ti pravzaprav si. Ste morda to začutili, ko ste kot lektor bivali v Nemčiji? Res je, to je moja izkušnja. O Sloveniji so takrat nekaj več vedeli zaradi vojne, je bila sicer prepoznavna, ampak nihče ni vedel nič konkretnega. Ali smo imeli socializem, ali imamo jezik od leta 1991 ali že od prej... Bil sem priča veliki nevednosti. Ampak ko sem jaz tja prišel in sem imel prvo uro, sem skušal komunicirati kot doma. Kaj to pomeni - biti kritičen, iskati napake v sistemih, kaj vse da še moramo narediti... Tam pa sem začutil, da tako ne gre, da ko predstavljaš svojo kulturo, svojo državo, svoje vse, ne moreš biti kritičen na enak način kot si kritičen, ko si znotraj svoje skupnosti. Ne moreš biti, nima smisla. Ker če si predvsem kritičen, na kar pa smo tukaj navajeni, ne moreš zastopati države, svoje kulture tako, kot je treba. Ne moreš se zunaj predstavljati, kot da imamo doma same težave. Namreč refleks ljudi, ki te zunaj spremljajo, zna biti zelo negativen. Hočem reči, šele v stikih s tujci se človek začne spraševati tudi o sebi. In tu se mi zdi, da bo združena Evropa pospešila takšne migracije. Vedno večkrat se bomo morali zavedati sami sebe, kaj smo, in se tudi definirati ter premišljati o tem. Sicer pa vse to presega mladina, ki se ne loči po tem, kateri jezik govori, pač pa po tem, katero glasbo posluša. Ce pa starejši tega ne morejo razumeti, seveda nastane konflikt. Očitajo svojim vnukom, da ni več Slovenec. Sami namreč niso imeli nikoli nobene take priložnosti. Ampak mladine ni strah komunicirati in to je dobro. Starejše generacije pa se morajo naučiti razumeti. Denimo, če otrok piše SMS zelo skrajšane, v slengu, da še ni rečeno, da moraš ti tako pisati in da otrok ne zna pisati knjižnega besedila, ko je to potrebno. Glede Evrope še to: v 12 letih državnosti je bilo vseskozi jasno, kaj je bil naš cilj. Vstop v Evropsko unijo. Slovenijo že kar nekaj časa mnogi vidijo, in to opažamo na Centru za slovenščino kot drug/tuj jezik, kot stalno naraščajoče zanimanje za naše šolanje, kot odlično poslovno priložnost. Zdaj smo še čakalnica za Evropo, zanimivi za transfere vzhod - jug. Evropa nas vidi drugače. Znotraj EU mnogi že vidijo Slovenijo kot sicer nekakšno butično državo, pa tudi kot tržno nišo, z veliko možnosti nadaljnjega bodisi ekonomskega ali političnega trženja. Imajo nas za posrednika med razvitimi in nerazvitimi. Zato je pri nas veliko emigrantske populacije, ki se na ta račun, da se bomo priključili EU, ustali pri nas. Veste, ko pridejo tujci k nam na poletno šolo in ko jih tako razvajamo, imamo krasen program, smo vsi prijazni, vsako leto kakšnih deset hoče kar ostati v Sloveniji. Sprašujejo, če so na voljo kakšne službe in so resnično zagreti, da ostanejo tu. Potem jih začnemo prepričevati, da ni vse zlato, kar se sveti, da je pozimi tudi zelo mrzlo pri nas. Tujcem je življenje pri nas zelo zelo pogodu, tu jim je res všeč. Skratka, tu so še emigranti iz zahodne Evrope in prevajalci, ki se učijo našega jezika. Kaj bo, ne vemo, ampak zaplankani v svoje meje ne bomo nikoli več. Uradni jezik Evropske unije bo torej tudi slovenščina. Kaj se vam zdi najbolj pereče v procesu prevajanja zakonodaje EU in transparentnosti ter dejanske uporabnosti slovenskega jezika? Nisem najbolj primeren za to vprašanje. Kje se zatika pri prevajanju zakonodaje, ne vem, razen tega, da je to blazno težko početje ter da je pri nas malo ljudi za kaj takega. Veliko bi moralo biti že prej narejenega, pa tudi danes še ni. Ni jezikovne podpore, ni jezikovnih priročnikov, virov. Potrebe so velike, možnosti so. Glede znanja tujih jezikov, povezav švedščina - slovenščina, pa zadrege zagotovo bodo. Evropa ne bo mogla več tako delovati, kot je do sedaj, ampak nihče si ne upa reči, kako bo vnaprej. Ampak jasno pa je, da lahko Evropa preživi le, če ni enojezikovna. Res pa je, da se bo treba učiti več jezikov, naučiti se bo treba več o jeziku. Presoditi bo treba, kdaj imeti in rabiti prevajalca, kdaj pa sam komunicirati v tujem jeziku, kdaj v svojem. Tega se bomo šele naučili. Treba se po povezovati ne samo s slavističnimi jeziki, temveč tudi z drugimi, nam podobnimi jeziki, denimo po majhnosti. Teh povezav pa še ni. Morda smo Slovenci celo preleni, da bi uvideli priložnost vzajemnosti, da bo to nekdaj poslovna priložnost. Slovenci bi se itak učili samo angleščino, morda še nemščino, francoščine pa že ne. Je to že zelo viden trend? Zelo. Morda je zdaj trendovsko učenje španščine, latino pa to, Shakira, Jennifer Lopez, Antonio Banderas, salsa ... Francoščina, ki je bila v 50., 60. letih nekaj strašno privlačnega, nima zdaj nič privlačnega več v sebi. Ampak francoščina bo nujna, če Slovenci ne bodo znali francosko, bodo nastale skrajno neprijetne situacije v primeru, če bo predsedujoči nekemu delovnemu omizju Francoz, jezik srečanja bo francoski... Ampak starši tega ne vedo, ne čutijo, da se bo to dogajalo, zato imajo rajši nemščino, ker mislijo, da je tradicionalno bolje se učiti ta jezik poleg angleščine. Vse to nas še čaka, na te stvari pa še nismo najbolje pripravljeni. Ampak jaz ne bi bil resno zaskrbljen, glede na to, da se Slovenci kar radi učimo tujih jezikov. Kako pa je samostojnost oziroma odcepitev Slovenije od SFRJ vplivala na slovenski jezik? Po mojem strašno dobro. Že po enačbi država = jezik, veda = slovenščina je to vidno. Po drugi strani pa gre za osvoboditev od zakrite dvojezičnosti, torej od srbohrvaščine, ki se je v teh letih postopoma umikala. To je v precejšnji meri dobro tudi za samozavest slovenskih govorcev. Zlasti zato, ker se slovenščina ni zaprla, ampak je izrazito odprta. Na čisto vseh področjih javnega življenja je postala glavna,a se je okrepila. Od popularne glasbe do žanrske ali pogrošne literature. Njen del je bistveno večji, seveda, kot je bil, ne samo zaradi politično-ideološke ideje, pač pa tudi zaradi ekonomske rasti in moči. Je slovenščina morda v tem dobrem desetletju kaj izgubila? Hmmm. (premolk) Ne bi rekel... To pa nisem še nikoli sploh razmišljal...?! Saj jaz tudi ne, pa sem vseeno zdaj na to pomislila ... Ja, mogoče ... Na nek način ... No, Slovenija je izgubila, denimo, stik in status z “neuvrščenimi”. V 70., 80. leti je pri nas študiralo ogromno tujih študentov iz "neuvrščenih držav”, okoli njih je deloval odličen sistem. Potem je to nekako izginilo. Zdaj imamo veliko več težav pri organizaciji študija tujih študentov, sploh pri tem, da bi pripravili Univerzo, da bi o tem začela razmišljati. Skratka, izginile so neke tradicionalne povezave. Konstruktivnost pa se spet obnavlja in vzpostavlja. Denimo, čez nekaj dni gremo lingvisti v Sarajevo, da se bomo generacije med sabo malce spoznale. Na osnovi skupnih interesov se spet povezujemo, sploh z državami nekdanje Jugoslavije. Travmatično obdobje je minilo, zdaj je na vrsti obdobje povezovanja. Veliko je stvari, ki jih lahko naredimo skupaj, poleg tega pa je lahko Slovenija za te države nekakšen posrednik. Predavate tudi zgodovino slovenskega knjižnega jezika. Katero obdobje je slovenščini dalo največ? Katero je bilo najbolj vzpodbudno za razvoj? Sami veste, da je na to nemogoče odgovoriti. Katero koli obdobje bi v zgodovini manjkalo, pač ne bi bili tam, kjer smo. Na nek način najbolj plodno obdobje je bil začetek pisnega jezika, gotovo. Brez tega ne bi bilo ničesar oziroma bi bilo vsega bistveno manj, prelomne stvari bi se zgodile veliko pozneje in drugače. Stvari so se začele vrtoglavo razvijati po letu 1848. Vendar se silovit razvoj ne bi začel, če prej ne bi bilo Prešerna, ki je bil v svojem času popolnoma nerazumljen. Bil je tudi popolnoma razočaran, ne samo zaradi ljubezni, pač pa zato, ker je vedel, da ni mogel biti uspešen. In je tudi razumel, zakaj ni mogel biti uspešen. Potem bi izpostavil tudi obdobje samostojnosti Slovenije, ko uživamo in zajemamo stvari z veliko žlico, tisto, za kar so si prizadevali naši predniki. Torej je samostojnost tudi dala ogromno. Na razvoj pa je smiselno gledati kot na snežno kepo in biti zdravo, ne patetično, ponosni, da če smo toliko časa tukaj s svojim jezikom, da nam res ni treba zganjati paniko, kaj bo, ker tisti trenutek, ko bo nekdo moral predpisovati, bodi v slovenskem jeziku, moraš rabiti slovenski jezik, vi boste pa čutili, da je to brez veze, taka situacija se ne bo dolgo obdržala. Se to dogaja pri manjšini, slovenski v Italiji in Avstriji? Ja, pri delu manjšine gotovo. Če ocenjujemo po uradnih štetjih, je jasno, da je tistih, ki so slovensko govoreči in komunicirajoči v sosednjih državah od takrat, ko so priznani kot manjšina, drastično manj. Pri manjšini je več težav, ki so zelo kompleksne, zgodovinsko pogojene, izredno pereče. Živijo pod stalnimi pritiski, nikoli ne morejo biti neproblematično slovensko komunicirajoči. Jasno je, da je marsikdo podlegel pritisku, se izrekel za neslovensko govorečega - to je pogoj za opredelitev kot Slovenca - saj je nemogoče živeti pod tako hudimi, nenehnimi, zakritimi pritiski, ko morate pravico, ki je nam navadna, vsakodnevna, neproblematična -govoriti torej v svojem maternem jeziku - si vsakodnevno izboriti. Zato razumem tiste, ki se opredelijo kot neslovensko govoreče, saj so razmere čez mejo zelo hude. In ko jih nekateri obsojajo kar vsevprek za narodne izdajalce, to je prehudo. Za manjšino, tako v Italiji, Avstriji, na Madžarskem, je jezik eden glavnih identifikatorjev. Je tako tudi z ostalimi Slovenci? Kako močno se to odraža? Zagotovo je jezik zelo močan identifikator. Vedno najprej pomislimo na jezik, če nas kdo vpraša, po čem se izkazujemo kot Slovenci. Vsi takoj odgovorijo, če vpraša kdo, kaj mislite o identiteti naroda, da je to pa slovenščina. Nihče ne začne govoriti o narodnih nošah, kar je dobro. Identiteta = jezik, je naš medaljon. Jezik sam po sebi je identiteta, je kulturna dobrina, ampak sam po sebi pa ne govori o nas. Sporočila v slovenskem jeziku so tista, ki govorijo o nas, ne pa jezik sam. Kako ocenjujete skrb države za jezik? Država naredi veliko. Skrbi za šolstvo, ki je izvajalec jezikovnega načrtovanja. Ob vsem tem, ko imam vpogled v delovanje države in njenih posegov v šolski sistem, me za jezik ni strah. Strah me je le neracionalnega trošenja denarja za tiste stvari, ki, racionalno gledano, ne dajo toliko rezultatov, premalo ga pa država namenja projektom, ki že z doseženim kažejo na to, da se da za manj denarja narediti več za jezikovno skupnost. Delu politike pa ni v interesu, da bi se določene stvari razjasnile, zgodile, naredile, saj bi bilo prostora za manipulacijo s tem strahom manj. Če jaz svarim, na kaj morajo Slovenci paziti pri jeziku, to pa mi prinaša politične točke, potem mogoče niti ni v mojem interesu, da bi se ta strah sploh zmanjšal. Gre za zapleteno igro, kajne? No, država financira kar precej stvari na jezikovnem področju, lahko pa bi še več. Nekaj stvari pa je nerodnih. Denimo, na našem oddelku imamo dve mednarodni prireditvi z zelo dolgo zgodovino, gre za Simpozij in Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki sta zelo dobro cenjena in imata velik ugled v svetu. Država pa je ugotovila, da ni pravne podlage v trenutnem sistemu, da tako funkcionirata, kot do sedaj. Ampak vse, kar bi morali narediti, je, da bi nas o vsem tem obvestili, mi bi zadevo pravno prilagodili, seveda, tudi mi se moramo in znamo prilagajati, in zadeva ne bi bila okrnjena. Veste, slovenistična strokovna dolžnost ni v tem, da spremljamo in spreminjamo pravne podlage, naša dolžnost je, da skrbimo za vsebino in formo prireditve. Potem pa je pri raznih odborih, komisijah itd. problem še v tem, da je ljudi v naši strokovni javnosti tako malo, da kmalu skolobarijo naokoli, enkrat delajo, drugič isti nadzorujejo, nato pa še vrednotijo, in dovolj je ena zamera, pa se vse poruši. Ni pa neodvisnega nadzora in zelo težko ga je tudi vzpostaviti. Ima srednješolec po 4-letnem šolanju zadovoljivo znanje slovenskega jezika? Ne bi vedel. Hmmmm. Mislim, da ne še. Upam, da bo bolje. Sicer pa je bav bav glede funkcionalne pismenosti bil malce prenapihnjen. Iskali so razloge za prenovo pouka slovenskega jezika. Našli so sicer nekaj argumentov, ampak so bili tudi medijsko precej napihnjeni. Res je, da ima precej ljudi pisno zmožnost javnega komuniciranja sorazmerno nizko. Za to pa ni kriva samo šola, ampak je kriva neka splošna jezikovna atmosfera, ki je sestavljena od šolstva do javnega mnenja. Velikokrat imamo zakoreninjene napačne jezikovne norme, strah nas je raznih stvari, pred katerimi nas je v osnovni šoli svarila tovarišica ... Nerodno pa je, da je tudi med intelektualci veliko sorazmerno nepismenih. Tudi meni se zdi to kar problem. Velikokrat sem lektorirala magistrske naloge in doktorske disertacije, katerih avtorji niso poznali niti najbolj osnovnih slovničnih pravil, tistih, ki jih mora obvladati vsak otrok v sedmem razredu. Ja, nekaj je narobe z jezikoslovjem in s šolanjem. Ni mehanizmov, da bi ljudje učinkovito znali pisati besedila, ga ni. Novi kurikulumi naj bi to imeli, koliko so učinkoviti, pa se bo še pokazalo. Resne, neodvisne evalvacije še ni bilo. Pa še en problem se lahko pokaže pri vsem te. Poglejte, vi imate neko znanje o jeziku, ki je lahko odlično, nato pa na oddelku, na katerem diplomirate, na katerem delate v službi, naletite na mnenje o jeziku in o komunikaciji, kaj je prav in kaj narobe, svojih nadrejenih. Logika socialnih razmerij pa je, da ne morete vi njih prepričati, ampak se morate njim prilagoditi. Odvisno seveda tudi, kakšna oseba ste, koliko se prilagajate. In kmalu pride so shizofrene situacije. Nato se pa ljudje velikokrat raje odločijo, da napišejo stvari kar v angleščini. Tudi jaz dobim velikokrat katastrofalne tekste. In tukaj bi morala nastopiti šola in te stvari bolj natrenirati. Niso pomembne samo vejice in pike. Spadate med mlado generacijo jezikoslovcev. Kaj vam je dala starejša generacija? Kako vidite osebnosti Brede Pogorelec in Jožeta Toporišiča? To je pa težko vprašanje. Starejša generacija je dala veliko dobrega. Profesorica Pogorelčeva, katere asistent sem bil, mi je dala to, da je na jezik treba gledati kompleksno, ne črno belo, in da je treba stvari razumeti v družbenem in besedilnem kontekstu. Da druga lingvistika, ki abstraktno razmišlja samo o vzorcih in se naslanja samo na teoretiziranje, nima smisla in da to ni nobena lingvistika. Po drugi strani pa ni nobena lingvistika tudi tista, ki samo predpisuje, še preden je premislila, zakaj je nekaj predpisala. To je izjemno dragocena popotnica, brez katere jaz ne bi na to pot nikoli šel. Kaj mi je dal profesor Toporišič? Mislim, da je njegova zapuščina bolj negativna kot pozitivna. To sem prepričan. Naredil je ogromno, ampak vrsta stvari je bilo premalo reflektiranih. Na določenih področjih je bil znanstveno zelo dober, potem pa je s tem, da je hotel pokrit celotno področje, in to avtoritativno, naredil ogromno slabega, zato ker je cel kup jezikoslovnih del nastalo kot popravljanje oziroma kot opozicija do tega, kar je naredil, drug del pa kot nekakšno pritrjevanje, ki je nastalo tako rekoč po uradni dolžnosti. In to je neka čudna situacija, ki je druge jezikovne skupnosti niso vajene. In pri nas je občutek nekega scientističnega pogleda, ki je prodrl do osnovnih šol, in je na nek način deloval zaviralno. Namesto da bi se določene stvari razvile v različnih smereh, so še vedno pod istim klobukom pod videzom enotnosti. Tu je bila povzročena velika frustracija. Naj ponovim, naredil je ogromno dela, in če sem malo nesramen, preveč dela. In še nekaj: prostora za znanstveno in strokovno debato ni bilo. In to se je v naši generaciji zelo zelo spremenilo. O jeziku je možno misliti in delati spoznanja z več vidikov, ki niso nujno izključujoči. Res pa je, da niso vsi dobri za isto stvar. Vendar je zdaj jasno vsaj to, da so vsi različni pogledi na jezikoslovna vprašanja legitimni. Ni nujno, da se z njimi strinjate, ampak vsaj obstajajo. In to je demokratizacija, česar prej ni bilo. Še vedno pa je malce prisotno to, da neka smer misli, da je več vredna od druge. Ampak to je zdrava konkurenca. Za konec me zanima, kakšno je vaše mnenje o tujih besedah, ki vdirajo v naš jezik. Nas res tako zelo ogrožajo? Naš jezik siromašijo takrat, če postanejo edino sredstvo za komunikacijo, če, denimo, nekdo slovenskih ustreznic ali sopomenk sploh ne pozna. Če pa obstajajo kot ena izrazna . možnost, potem na nek način bogatijo. Če ne bi imeli besedice ful, bi pa kakšna druga prevzela njeno mesto. Hvala za pogovor. park: i nternet Obrazi slovenske informacijske družbe Nafta, mediji ... in internet! Primož Žižek Svet je postal hiter. Informacijska vas. Pa ni bilo vedno tako. Slovenska družba se je v desetih letih korenito spremenila. Eden od vidikov teh sprememb je tudi informacijska preobrazba države. Na nekaterih področjih so rezultati izjemni, na drugih zelo slabi. S kakšni izzivi se soočamo pri tem? Kako smo pripravljeni? Industrija, mediji, zdravstvo, gospodarstvo, znanost, šolstvo, kultura, umetnost... Vsi se spreminjajo, preoblikujejo in iščejo najboljše rešitve. V tokratni številki smo na pogovor povabili dva poslovneža. V naslednjih številkah pa bomo s pomočjo različnih sogovornikov pogledali tudi v svet sodobne umetnosti, politike in glasbe. Toni Balažič, direktor marketinga v Petrolu, slovenski naftni družbi in Vasja Zupan, direktor POP on Line sta prodorna in iskriva sogovornika. Poglejmo, kako se informacijska družba kaže v prasksi v naftni industriji in mediju. Enter! Toni Balažič: Majhnost bi morala biti slovenska prednost Kako kot menedžer marketinga in direktor marketinga največje slovenske korporacije Petrol doživljate informacijsko družbo? Ali je nova ekonomija nekaj realnega in novega ali pa je nova ekonomija v resnici stara industrija v novi, bolj sodobni preobleki, temelječi na uporabi sodobnih tehnologij in izrabi dodanih vrednosti, ki jih omogoča? Dilema je seveda na mestu. Če bi radikaliziral, bi rekel, da nove ekonomije ni; ekonomske zakonitosti namreč še zmeraj veljajo. Seveda pa se radikalno spreminja gospodarstvo. V ospredje so prišle nove gospodarske panoge, nove tehnologije in nova znanja. Toda to se je dogajalo tudi v preteklosti. Pred dvesto leti je bila industrijska revolucija, analogno gledano, takratna oblika nove ekonomije. Zdi pa se mi, da so se gospodarski procesi bistveno pospešili in da se pogoji gospodarjenja zaostrujejo. Hiperprodukcija je pač naredila svoje, v številnih panogah prihaja do presežka ponudbe nad povpraševanjem: lahko bi rekli, da primanjkuje kupcev ne produktov. Hitra globalna difuzija novih tehnologij je spremenila logiko poslovanja: včasih so podjetja lovila potrošnike, lovci pa so danes postali potrošniki. Potrošnik obvesti podjetje o posebnih željah, predlaga ceno, ki jo je pripravljen plačati, opredeli način želene dostave in se odloči o tem, ali želi od podjetja prejemati informacije. A vendar je povečana moč potrošnikov po mojem le iluzija; hkrati z večanjem moči potrošnikov se je namreč v zadnjem desetletju zgodila izredna koncentracija na strani ponudbe, tako da mnoge panoge obvladuje le peščica mednarodnih korporacij. In te so kapitalsko, posledično verjetno tudi širše, močnejše kot države. Današnja ekonomija je, če uporabim aktualno klasifikacijo, zmes stare in nove ekonomije. Podjetja bodo morala ohraniti večino obstoječih znanj in sposobnosti, hkrati pa bodo morala osvojiti nove tehnologije, sposobnosti in miselne vzorce, če bodo želela preživeti v prihodnosti. Poslovni svet je vedno podvržen družbenim trendom, te pa določajo ekomija, politika, kultura, tehnologija. Kaj narekuje tempo sedanjega razvoja poslovnega okolja za naslednjih petih letih? Kaj bo ločilo uspešne od neuspešnih? Smo Slovenci konurenčni? Napovedovati trende je v tem času zelo nehvaležna naloga. Velika neznanka je namreč dinamika globalne recesije oziroma nizka gospodarska rast ključnih svetovnih gospodarstev. Intimno pa čutim bojazen, da bodo gospodarske razprave v naslednjih letih v senci mednarodnih političnih razprtij, novih vojn in terorizma ter novih epidemij. In vse to nas vodi k zaključku, da se bodo pogoji poslovanja zaostrili. 0 uspehu bosta odločala hitrost in pravilnost odziva. Zadnje je odvisno od razumevanja potrošnikov in trga, zato bo pomembno naraščal pomen raziskav in vseh vrst pridobivanja informacij. Hitrost pa je odvisna od motivacije ter prilagodljivosti. Majhnost bi torej morala biti prednost. Upam, da bomo Slovenci to znali izkoristiti. Na tej točki pa se okrepi vloga interneta, saj med drugim spreminja in dopolnjuje pristope k pridobivanju marketinške inteligence. Kako pri vas pojmujete internet in druge tehnologije v tem kontekstu? Internet predstavlja pomemben kanal za pridobivanje informacij s trga. Omogoča hitrejše zaznavanje dogajanj, trendov, sprememb v vedenju in s tem seveda hitrejše reakcije. Za Petrol so nove tehnologije izrednega pomena: na njih je zasnovano skoraj celotno poslovanje, tako na strani nabave, logistike ter malo- in veleprodaje. Internet pa je seveda ena od pomembnejših platform v okviru tega. Kot eden najmlajših akreditiranih poslovnih komunikatorjev na svetu (akreditacijo podeljuje Mednarodna asociacija poslovnih komunikatorjev IABC s sedežem v San Franciscu, op. p.) imate zelo dober vpogled v naravo in medotologijo komuniciranja. Internet je spremenil komunikacijsko pokrajino pa tudi komunikacijo in odnose s kupci, dobavitelji, deležniki ... Ali je slovenski internet glede na trende v tujini dovolj visoko na agendi in kaj je potrebno za povečanje zavedanja o spremenjenih vzorcih poslovnega komuniciranja ter tudi menjave? Gledati na internet kot samo na nov kanal komuniciranja je precej podcenjujoče. Je ključna poslovna platforma, ki omogoča tako komuniciranje, kot tudi številne procese menjave. Z vidika komuniciranja internet nedvoumno vpliva na odprtost družbe kot celote, zato predstavlja za gospodarske družbe in državne organe svojevrsten izziv. Zahteva celovito obravnavo, znanja za dvosmerno komuniciranje in nenehen monitor-ing. Z vstopom v okolje interneta se podjetje odloči za pot, kjer ni spanca, kjer ni ustaljenih pravil, kjer ni tradicionalnih meja. Mislim, da so mnoga slovenska podjetja odlično informatizirana in razumejo komunikacijsko naravo interneta. Verjamem pa, da so v Sloveniji velike možnosti za razvoj interneta kot poslovne platforme. Vendar pa tako razumevanje zahteva tako spremembo vedenja podjetij kot tudi potrošnikov. V tem pogledu pa Evropa še precej zaostaja za ZDA. Vasja Zupan: Novi mediji ne izpodrinejo starih Pred leti so medijski svet zatresle velike združitve medijskih in tehnoloških velikanov, kar je pripeljalo do ponudbe Imate že poln kufer SuperDeLuxe,najboljše, najcenejše, od samega Boga in Društva nesmrtnih nagrajene računalniške opreme? Kije ne zna nihče popraviti, morda je niti ne more, morda pa je serviserja že vsrkala vase mogočna črna luknja? Zn Potem je že čas, da si privoščite nekaj, kar bo delovalo in za čimer bo stalo stabilno podjetje, ki že dolgo ve, kaj dela. COMPUTRONIC. Podjetje, ki ga že 13 let lovi konkurenca z žlicami vode, dokler se jim nekje na sredi poti ne zgodi samoutopitev. COMPUTRONIC ! Foersterjeva ul.10, Novo mesto,Tel:07 3376 710, www.computronic.si, computronic@siol.net' [lNF#TEHNA n: Glavni trg 20, Sl - 8000 Novo mesto, Slovenija t: 07 39 30 600, f; 07 39 30 620 e: infotehna@infotehna.si, w: www.infotehna.si novih integriranih medijskih vsebin. Tehnologija pa se tukaj ni ustavila in v prihodnjih nekaj letih si lahko po napovedih komentatorjev obetamo nadaljnje spremembe. Kako bo z vidika vedno večje integracije novih medijev in tehnologij izgledala medijska pokrajina v prihodnje? Kaj pričakujete na POP TV in 24UR v tem kontekstu? Integracije medijev nikakor niso oddaljena prihodnost, saj na primer že danes lahko na teletekstu POP TV in Kanala A v živo klepetamo z drugimi gledalci s pomočjo mobilnih telefonov in SMS sporočil. Poleg tega lahko na teletekstu obeh programov v živo spremljamo in sodelujemo v spletni klepetalnici. Mediji so medsebojno tesno povezani in za prihodnost lahko zagotovo napovemo, da bodo postali nerazdružljivi. Tehnološke integracije in implementacije medijev pa se je pomembno dotakniti še z vidika uporabnikov. Za gledalce/bralce/ uporabnike bo vsekakor primarnega pomena ostala dinamičnost, kvaliteta in ažurnost vsebine! Spremenila pa se je in se bo njihova vloga pri sprejemanju medijskih sporočil. Gledalci ne bodo več le gledalci, ampak so in bodo tudi bralci in hkrati uporabniki. Pojmi za stranke, kakršne so do danes uporabljali različni mediji, se bodo združili, prepletli in jasnih ločnic ne bo več. Katere medijske vsebine so tiste, ki najbolj zanimajo ljudi in jih najraje pridobivajo na internetu? Kako se povečana uporaba novic na internetu odraža pri navadah televizijskih gledalcev? Sodeč po naših izkušnjah z dnevnim spletnim časopisom 24ur.com, posameznike najbolj zanima in pritegne zabava ter hitre, aktualne in uporabne informacije/novice. Naravnost izjemen odziv tako npr. na 24ur.com dosegamo na posebnem servisu Popovi zdravniki, kjer priznani strokovnjaki s področja medicine odgovarjajo na vprašanja obiskovalcev. Izjemen je obisk strani tudi ob vseh večjih svetovnih ter domačih dogodkih (npr. ob vojni v Iraku smo na 24ur.com zabeležili tedensko čez milijon obiskovalcev strani), aktualnih klepetalnicah z znanimi gosti in podobno. S tem ko interaktivni mediji postajajo masovni mediji, se nekoliko zgublja poudarek na interaktivnosti in aktivnem sodelovanju uporabnikov. Posamezniki ponavadi raje sodelujejo tam, kjer je zagotovljena popolna anonimnost in kjer sodelovanje zahteva razmeroma malo energije in angažmaja. Vendar hkrati klasični elektronski mediji, kot je televizija, izgubljajo enosmerno naravo podajanja informacij. To se vidi tudi na projektih, kot je npr. Popstars, kjer s pomočjo interneta in mobilnih telefonov gledalci aktivno sodelujejo v oddaji in jo oblikujejo s tem, da predlagajo ime prihodnje skupine, glasujejo za najljubše kandidatke, sodelujejo v dialogu z Zvezdo. Interaktivni mediji zgubljajo interaktivnost, klasični "broadcast” mediji pa postajajo vedno bolj dvosmerni, torej interaktivni. Ali lahko gledalci pričakujemo, da bo pojav digitalne televizije posegel v razmerja med največjimi televizijskimi hišami pri nas? Tehnološki napredek ni nikoli določal razmerja med ponudniki vsebin. Razmerje in položaj posameznega medija prej kot tehnologija določa kvaliteta vsebine in občutek za ponudbo prave vsebine ob pravem času. Vsekakor pa tehnologija omogoča določene prednosti, če jih le znaš izkoristiti. Vse prevečkrat se namreč dogaja, da je tehnologija namenjena sama sebi, posledično pa je uporabniki ne sprejmejo. Na Pro Plusu (POP TV in Kanal A) pa smo to, da znamo tehnologije smiselno uporabiti, že večkrat dokazali. Pojem novice v svojem bistvu ostaja isti, spremenila sta se narava in način uporabe novic. Kako je internet redefiniral pojem novice in aktualnosti? Internet kot medij, ki s svetlobo hitrostjo pridobiva nove uporabnike, je vsekakor spremenil pojem hitrosti in način prejemanja/ dojemanja novic. Danes smo vajeni, da novice in dogodke spremljajmo tudi na popolnoma netipičnih mestih, kot je v pisarni med delovnim časom. Novice ne sprejemamo več samo ob točno določenih terminih, ampak takrat, ko se zgodijo, kjer koli v tistem trenutku pač smo. S prodorom mobilnega interneta pa se bo to še potenciralo. Na nek način uporabniki nič več ne iščejo novic, ampak te pridejo do njih kadar koli in kamor koli. Mobilni mediji bodo nov način sprejemanja vsebine še bolj poudarili. Vendar ne prezrimo dejstva, da ljudje smo in bomo ostali zvesti ritualom. Zato nikakor ne pričakujemo izumrtje večernega ogleda informativnih oddaj. Ravno nasprotno! Interaktivno in mobilno podajanje novic gledalce vzpodbuja k temu, da intenzivneje spremljajo vsebine tudi na način in v času, ki so ga vajeni be desetletja. Navadam ostajamo zvesti in kakor je pokazala zgodovina, novi mediji ne izpodrivajo starih. Danes pa je še bolj očitno, da novi mediji klasične dopolnjujejo in bogatijo. ' 'Lt TRŽENJE IN SERVIS RAČUNALNIŠKE OPREME • PRODAJA RAČUNALNIŠKE OPREME SERVIS RAČUNALNIKOV IN TISKALNIKOV • POOBLAŠČEN SERVIS EPSON • IZDELAVA LOKALNIH OMREŽIJ • MICROSOFT PARTNER 07 33 21 638 To, da je dolenjske bajke zapisal Gorenjec, ni nikakršno naključje. Moral je biti nekdo, ki ni bil ujet v lokalna kolektivna občutja. Nekdo, ki je tisto, kar je večina imela za navadne ali celo umazane gostilniške kvante, s svojim oddaljenim pogledom lahko videl kot legendo ali bajko. Manj, ko vemo o sebi, bolj potrebujemo tega Drugega, da nam pripoveduje o nas in tako dopolnjuje našo negotovo identiteto. FOTO: BOŠTJAN PUCEU Mož, ki je v Podgurcih videl več Tina Ban Kmalu bo kresna noč - noč, ki sem si jo že tolikokrat želela preživeti na Gorjancih. Kajti če imate tiste noči v žepu drobno semenko gorjanskih praproti, boste slišali govoriti živali, rastline in čarovnice. Razkrite vam bodo skrivnosti zelišč in bolezni, preteklosti in prihodnosti, dobrega in zlega. In če vam jo uspe preživeti, boste bogato nagrajeni. Trdinove bajke so tako prisrčno zabavne in "žmohtne”, da ne morejo izgubiti svoje aktualnosti. Tudi folklora dolenjskega humorja, veselic in krčem, ki jih opisuje, se zdi v marsičem prisotna še danes. Samo namesto v gojzarje je obuta v copate Nike in namesto dolgega krila s predpasnikom nosi kavbojke. Trdina ni bil vrhunski pisatelj, vendar je s svojim pisanjem uspel ustvariti mit. Pa ne samo poganski mit, ki je preživel v povodnih možeh, coprnicah, vilah ali zlatih pticah, ampak tudi etnološki mit o dolenjskem človeku. Janez Trdina se je rodil leta 1930 v Mengšu pri Kamniku, v znamenju dvojčkov, torej planeta Merkurja, ki svoje rojence obdari z velikim intelektom, komunikacijskimi spretnostmi in tudi z velikim nemirom. Če bi se rodil 150 let kasneje, bi bil danes morda aktivist. Kajti bil je upornik. Vedno proti tistim, ki so narodu odrekali njegove pravice. Pa ne samo Slovencem, ampak vsem Slovanom, ki so tedaj živeli v Ječi narodov. Kot slovanofil je veliko pisal za časopis Slovan, udeležil se je vseslovanskega srečanja v Pragi (I. 1885) in v tem duhu vse življenje ohranjal tesne vezi s Hrvaško. Tja je rad potoval, objavljal je v hrvaških časopisih in poučeval na hrvaških gimnazijah, dve leti v Varaždinu in dvanajst na Reki. Svoje doživljanje Hrvaške kasneje opiše v Hrvaških spominih. Kot gimnazijski profesor na Reki se zaplete v hude težave. Po dijaških demonstracijah ob zaključku šolskega leta se proti njemu začne uradna preiskava, kajti sumijo, da je zanje odgovoren tudi Trdina. Tri leta kasneje ga prisilno upokojijo. Odleže mu. Za sabo ima 14 let delovne oziroma 37 let življenjske dobe. Učiteljske pokojnine so bile sicer prav tako mizerne kakor danes, toda Trdine to ne prestraši. Veseli se duševne in telesne svobode, ki mu bo omogočila, da se ves posveti slovenski literaturi. Iz Reke se preseli v novomeški Bršljin. V nobeni biografiji, ki sem jo imela priložnost brati, ni zaslediti, kaj ga je gnalo prav v Novo mesto. V Dolenjsko se nato skoraj romantično zaljubi. Veliko hodi na izlete in poseda po novomeških in podgorskih gostilnah. Tu se še drugič poroči, toda tudi druga žena mu po nekaj letih umre za tuberkulozo. Tu ustvari večino svojih del in mnoga pripovedujejo prav o Dolenjcih. Med njimi tudi tista, ki veljajo za najboljša, Bajke in povesti o Gorjancih. V njegovem času so se staro- in mladoslovenci med sabo klali na žive in mrtve. Oboji so ga vabili v svoj tabor in mu ponujali mesto urednika pri svojih časopisih. Ampak očitno Trdini politične zdrahe niso bile mar in je imel raje svojo neodvisnost. V nekakšni hipijski maniri je zavrnil mesto urednika pri enih in drugih ter v tistem obdobju raje napisal potopisno pripoved Izprehod v Beli krajini in Podobe prednikov: Pohujšljive za vsakega, Vsaka svinja naj si rije svoje korenje ter Trezne, vinske in praznoverne. Pri 51-ih je v Ljubljanskem zvonu objavil prve bajke. Z velikim uspehom. Ostale so nato po odlomkih izhajale še sedem let. Če so sprva žele predvsem navdušenje, so jih kmalu doletele tudi ozkosrčne kritike, ki so Bajke ocenile za trivialne, nemoralne in pohujšljive. Če smo pošteni, še danes delujejo malce žgečkljivo. Za primer vzemite tisto z naslovom Ukleti grad. Zakleto grofično je, kot pripoveduje bajka, smel odrešiti samo deviški gorjanski pastir, ki bi znal brati in pisati. Pismenega so še nekako našli, vendar deviškost je na paši zapravil že v dvanajstem letu, piše Trdina. In grofična naj bi bila še danes ukleta nekje na Gorjancih. S takšnimi teksti Trdina ni nakopal težav samo samemu sebi, ampak tudi uredniku Franu Levcu, ki je zaradi pritiskov nehal objavljati njegove prispevke. Trdina je bil užaljen. Namenil se je napisati sto bajk, vendar je po tem dogodku odnehal, in tako je ostal pri štiridesetih. Oblatenim Bajkam je dobro ime šele čez dve desetletji povrnil Ivan Cankar, ki jih je navdušeno pohvalil v Ljubljanskem zvonu. Po zaslugi Cankarjevega komentarja je Trdina dve leti pred svojo smrtjo spet prebudil zanimanje in simpatije slovenske javnosti. To, da je dolenjske bajke zapisal Gorenjec, ni nikakršno naključje. Moral je biti nekdo, ki ni bil ujet v lokalna kolektivna občutja. Nekdo, ki je tisto, kar je večina imela za navadne ali celo umazane gostilniške kvante, s svojim oddaljenim pogledom lahko videl kot legendo ali bajko. Tudi mite Indijancev, Aboridžinov in drugih domorodcev zapisujejo tuji etnologi, lingvisti ali antropologi. Kajti domačini lahko vanje samo verjamejo. Samo ujeti so lahko vanje - vsaj dokler jih ne ozavestijo in si jih ne razložijo. Slovenci so obsedeni s tem, da tujce nenehno sprašujejo: kakšna se vam zdi Slovenija; povejte nam, kakšni smo ... kdo sploh smo? Strastno prebirajo intervjuje s tujci, ki živijo v Sloveniji, ali kolumne Eriče Johnson Debeljak. Manj, ko vemo o sebi, bolj potrebujemo tega Drugega, da nam pripoveduje o nas in tako dopolnjuje našo negotovo identiteto. To vlogo pa lahko prevzame tudi mit. Mit, ki ga je v svoj opus tako globoko vrezal Trdina. Je, kakršen je, in ni dvoma, da bi bil drugačen, če bi ga namesto Gorenjca pisal kdo drug. Vendar kljub vsemu govori o nas. Človeka že od najstarejših časov mučijo vprašanja: od kod prihajam, kdo sem, kam grem? Tisti, ki lahko odgovori na prvo, bo našel odgovor tudi na drugi dve vprašanji. park NAPOVEDNIK DOGODKOV FILM LokalPatriot - kinoteka Irreversible. Drama. R: Gaspar Noe, i: Monika Bellucci. Torek, 10. junij, ob 20h. Vstop prost. Dog Soldiers. Akcijska grozljivka. R: Neil Marshall. Torek, 17. junij, ob 20h. Vstop prost. One hour photo. Triler. R: Mark Romanek, i: Robin VViliams. Torek, 24. junij ob 20h. Vstop prost. Knjigarna Goga - kinoteka Zaobljuba. Triler. R: Sean Penn, i: Jack Nicholson, Robin Wright. Četrtek, 12. junij, ob 2Ih. Vstop prost. Bolje ne bo nikoli. Komedija. R: James Brooks, i: Jack Nicholson, Helen Hunt. Četrtek, 19. junij, ob 21. Vstop prost. PLES Zgodbe. Plesni performans. Produkcija: Terpsihora. Park Kulturnega centra Janeza Trdine, petek, 13. junij, ob 2Ih. Vstop prost. KONCERTI Elektrik Buttshaperz. Koncert. LokalPatriot, sobota, 7. junij, ob 22h. Vstop prost. Mare in šankpolitkarji. Pivski rocknrol koncert. LokalPatriot, četrtek, 12. junij, ob 2Ih. Vstop prost. Moveknovvledgment. Koncet ob izidu nove zgoščenke. LokalPatriot, petek, 13. junij, ob 22h. 700 sit. Dijasov Kolektive. Koncert novomeških skupin ob zaključku šolskega leta. Igrišča na Loki, petek, 20. junij, ob 18.30. Vstop prost. Mavaruvagruva. Tolkalni koncert. LokalPatriot, četrtek, 26. junij, ob 2Ih. Vstop prost. Večer Bossa Nove. Nastop vokalista Primoža Viteza in kitarista Žarka Živkoviča. Knjigarna Goga, petek, 20. junij, ob 2Ih. Vstop prost. Matjaž Pikalo in Autodafe. Glasbeno - literarni večer s predstavitvijo nove plošče. Knjigarna Goga, sobota, 21. junij, ob 20.30. Vstop prost. Janez Bončina Benč in prijatelji. Koncert v dveh delih. LokalPatriot, sobota, 27. junija, ob 22h. 800 sit (dijaki študentje), 100 sit (ostali). KNJIGA Ura pravljic. Pripoveduje Erika Koncilija. Namenjeno predšolskim otrokom. Knjigarna Goga, vsak petek ob 17h. Vstop prost. Sekstant. Literarni večer. Nastopajo avtorji skupnega romanesknega dela Štefan Kardoš, Norma Bale, Robert Titan Felix. Knjigarna Goga, petek, 6. junij, ob 19h. Vstop prost. Gogina podoknica. Zvočno-prostorska interpretacija lirike avtorjev Vinka Moederndorferja, Vlada Kreslina, Katje Plut, Maje Razboršek, Klemna Piska in Milana Marklja. Nastopajoči: Branko Jordan, Tomaž Koncilija, Tadej Božič, Marijan Dovič, Gregor Iskra, Anja Rebolj, Miro Tomšič. Knjigarna Goga, sobota, 14. junij, ob 2Ih. Vstop prost. PREDAVANJA, POTOPISI Japonska. Predavatelj Imre Cikajlo. LokalPatriot, sreda, 11. junij, ob 20h. Vstop prost. Študent na poti okoli sveta. Potopisno literarno predavanje Uroša Ravbarja. Knjigarna Goga, petek, 13. junij, ob 20h. Vstop prost. Upam reči ne? Predstavitev društva proti zasvojenosti Up. LokalPatriot, sreda, 18. junij, ob 19h. Vstop prost. FOTOGRAFIJA Alenka Bajec: Avšičeva 12. Otvoritev fotografske razstave. LokalPatriot,ponedeljek, 16. junij, ob 19h. Vstop prost. PRIREDITVE Praznik cvetja. Razstava cvetnih aranžmajev na reki Krki. Grad Otočec, 6. in 7. junij. Vstop prost. SMEH Večer smeha z gospodom Šinigojem. Samo Šinigoj je lahko bolj smešen od Šinigoja. Knjigarna Goga, četrtek, 26. junija ob 2Ih. Vstop prost. ŠPORT Košarkarski turnir Dolenjske Toplice. Turnir rekreativnih ekip v ulični košarki. Igrišče pri Osnovni šoli Dolenjske Toplice, sobota 14. junij. Prijave Picerija Račka. Tekma v dresurnem jahanju. Kmetijska šola, sobota 14. junij ob l ih. Tenis turnir DNŠ. Športni kompleks Šmarješke Toplice, 21. 6."Ob lOh. Prijave Infotočka DNŠ. Sportfest DNŠ. Turnirji v različnih športih. Športni kompleks Šmarješke toplice, sobota 26. junij. Prijave Infotočka DNŠ. Bariča Smole: Kamendan Založba Goga, Novo mesto 2003 151 strani, 4650 sit Polona Tratar V Kamendanu (peta knjiga Bariče Smole) je zbranih 19 zgodb, v katerih pisateljica izrisuje želje po svobodi iz ujetosti, lastne in družbene, si prek njih zastavlja vprašanja o komunikaciji, izraža poglede na soljudi v sookolju, izpostavi problematiko malega človeka v sodobni družbi, doda nekaj nenavadno navadne ljubezni in vse skupaj začini z ironijo, ki je nepogrešljiv del njenega pisanja. Zbirka se začne z zgodbo Rdeči šal, ki je iniciacijska. Kot se pisatelju pri pisanju besede upirajo same po sebi, so neobvladljive in je končni rezultat nepredvidljiv, tako so nepredvidljiva dogajanja in razpleti Baričinih zgodb. Pogosto se zgodi, da pričakuješ drugačen razplet, kot ga poda avtorica; tako kot v zgodbi Metamorfoza Amelije P., kjer zakonski par evforično hiti po nakupovalnem centru in se odpelje z napačnim avtom, kar še pravočasno ugotovita in ga zamenjata, vendar žena v njem pozabi torbico. S tem bi se proza lahko iztekla, vendar sledi nenavaden zasuk, ki je hkrati vrhunec in konec: razkrije, da je žena v resnici tatica. Avtorica se dotakne tudi družbenega dogajanja in njegovih posledic. V ospredju so predvsem občutki neimenovanosti, brezosebnosti, pomanjkanje medosebnih odnosov. Pregrade med balkoni stanovanjskega bloka tako ponazarjajo tiste nevidne pregrade med ljudmi, ki pa jih ni tako enostavno preplezati kot one iz zgodbe. Brezosebnost in odtujenost stopnjuje v zgodbi Zapuščeni svet, v kateri se izginulega moškega ljudje spominjajo samo po njegovi rumeni kravati. Si res samo to, kar imaš? Je že res, da moraš za dejanja imeti moč. Vendar obstajajo razlike; eni bi bili radi znani po svojih dejanjih in nimajo moči; na drugi strani pa so tisti, ki imajo možnost, pa svojo energijo izrabljajo za brezsmiselna dejanja, tako kot v zgodbi Skrivnost oranžne preproge, v kateri pisateljica oriše birokratovo stremuštvo. V knjigi Kamendan je Bariča dala prostor novemu in mnogim vmesnim prostorom. Med žensko in moškim, popom in klasiko, naturo in kulturo. Stvari, kot da niso več trdne; robovi so skoraj zabrisani. Vendar ne povsem: veliko je zapisov nasilja in pod na videz mehkimi toni se skrivajo ostre puščice. Zlasti v zgodbah Nedžo, Dekle, ki si je pralo lase, Požigalec. Tudi to je odraz današnje družbe, le da pisateljica zna na to decentno opozoriti. In če še malo ostanem pri družbi, katere sestavni del smo, ki naj bi se zavedali pomena umetnosti, kulture, literature, nenazadnje njenega pomena za naš obstoj; pa se še vedno dogaja, da se do nje vedemo, kot bi šlo vse skupaj komajda za hobi: prodajalka kostanja v zgodbi pobere liste iz knjižice španske poezije in vanje zavija pečen kostanj, ki ga mimoidoči kupijo pri njej. Literatura končno služi velikemu Potrošniku. Za piko na i pa še misel enega od junakov: »Če ni tujec, je peder ali pesnik.« Po vsem tem je jasno, da avtorica ni samo opazovalka, temveč tudi kritičarka sveta tukaj in zdaj. V nekaterih zgodbah gre tudi za obujanje spominov; liki, ki obujajo, se lahko spomnijo stavb, prostorov, pokrajine, vode, celo vonja; ne spominjajo pa se ljudi, njihovih obrazov morda še, pa tudi teh redko, ne spominjajo pa se njihovih imen. Celo tistih ne, ki so jim bili v nekem trenutku njihovega življenja blizu in so jih imeli radi. Za Baričino pisanje je značilna bistrost opazovanja. Tako v naravi kot pri ljudeh vidi tisto, kar povprečen človek ne. Športni copat postane simbol razdvojenih poti. Sprašuje se celo, ali si je moč predstavljati barve slovenske zastave, ne da bi jo gledali. Potem so tu še stvari, ki so nepogrešljive spremljevalke našega vsakdana - od reklamnih oglasov na televiziji do zobobola. Dobila sem asociacijo na poezijo, in sicer na Brvarjevo Slikanico. Če hoče človek popisati te majhne, drobne, na prvi pogled nepomembne stvari, mora imeti tanko uho in ostro oko ter čut in Bariča vse to ima. Na te drobne, hitečemu sodobniku nevidne stvari opozarja prek drugega oz. v Kamendanu prek tretjega, saj v njem piše tretjeosebno in drugospolno. Na ta način ji je omogočen pogled od zunaj. Gre za namerno potujitev za dosego distance. Vprašanje je, ali ji kdo zna oziroma hoče prisluhniti? Sem pa prepričana, da lahko vsak v zgodbah najde nekaj zase ali pa celo sebe. In namen je uresničen, če lahko po tem, ko preberete knjigo, poberete s tal še en kamen in ga morda postavite v zbirko »svojih kamnov«. Pogovor na platnu, 2002, akril. park:kul tum RAZSTAVA SLIK EDA MURTIČA Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki od 4. maja do 7. julija 2003 Matjaž Brulc Starosta hrvaškega slikarstva Edo Murtiae se ob dokaj redni prisotnosti na slovenskih razstaviščih tokrat predstavlja z deli, ki so nastala v prvih dveh letih tega tisočletja. V Kostanjevici se ponuja pregled Murtiaeevih slikarskih dosežkov, nastalih v obdobju, ki ga z lansko veliko retrospektivo v zagrebški Moderni galeriji zaznamuje slikarjeva vrnitrv v ospredje hrvaške likovne scene. V času Tudmanove Hrvaške zaradi oporečništva odrinjen na sam rob družbene pozornosti, Murtiae dandanes v očeh domače kritike pridobiva ugled in veljavo, ki mu kot pionirju povojne jugoslovanske abstrakcije vsekakor pripada. Murtič se je oblikoval pred in med drugo svetovno vojno v umetnostnih okoljih Zagreba, Beograda in Rima ter se po slovitem jugoslovanskem sporu z informbirojem zavihtel med najbolj progresivne slikarske osebnosti tedanje države. Ena izmed pomembnih posledic konflikta s sovjetskim informbirojem leta 1948 je bil odklonilen odnos do umetnosti socrealizma in večja toleranca kulturne politike do umetnostnih praks z druge strani železne zavese. Takšna družbena klima je bila Murtiaeu vsekakor pisana na kožo; bil je eden prvih povojnih hrvaških umetnikov, ki je razglašal popolno avtonomnost in svobodo umetniškega izraza. Leta 1951 sledi prelomno potovanje v ZDA, kjer je iz prve roke spoznal abstraktni ekspresionizem in se med drugim srečal tudi s samim Pollockom, ki je napravil nanj zelo močan vtis. Po vrnitvi nastalo serijo slik Doživljaj Amerike so ob razstavah v Beogradu in Zagrebu spremljale žgoče polemike v domači javnosti, šokirani z vdorom za takratne razmere neslutenega slikarskega izraza. Na tej točki se srečamo z bistveno komponento Murtiaeevega povojnega slikarstva; spoj abstrakcije in hrvaške koloristične tradicije zaznamuje njegovo ustvarjalnost vse do današnjih dni. Po kratkotrajnih približevanjih tašizmu in informelu doživi njegovo slikarstvo vrhunec v sedemdesetih ter osemdesetih letih prejšnjega stoletja in se tako brezhibno vpenja v koloristično paradigmo hrvaške abstrakcije. Murtiae se v ambientu kostanjeviške samostanske cerkve predstavlja z dvajsetimi platni, štirimi gvaši in dvanajstmetrsko poslikano keramiko na dvorišču. Za nekatere izmed slik so značilne široke in povečini črne ploskve, ki tvorijo osnovni skelet kompozicije (Pogovor na platnu, 2002), katero umetnik nadgradi z elementi iz arzenala t. i. action paintinga. Robovi osnovnih ploskev se prepletajo z miniaturnimi barvnimi eksplozijami in s sledmi kapljanja ter curljanja živahnejših barv, s čimer se tako na kompozicijski kot na tonalni ravni ustvarja medigra in napetost. Tekstura surovega platna na določenih mestih to dvojnost ponavlja še na ravni celotne slike. Nekoliko drugačne poudarke je lahko zaznamo na delih kot je kvadriptih na zahodni strani cerkve (Konec stoletja, 2002). Tu se poprejšnja relativna organska zaprtost slike raztelesi; sled impulzivnega čopiča ter raztrganost barvnih nanosov po celotni površini spominjata na učinke ameriškega abstraktnega ekspresionizma, katere je Murtiae z leti predrugačil v specifičen in samosvoj likovni jezik. Na nekaterih platnih dominira črna barva (Znak, 2001); a za to se zdi, da služi umetniku le za učinkovitejše doseganje barvnih kontrastov in vnovično poudarjanje barvitejših nanosov, ki plavajoč v črnini še bolj zažarijo v lastni ne-črnini. Monumentalna zgodnjegotska lupina kostanjeviške cerkve je nadvse hvaležen ambient, kjer tako raz-stavljeno kot že po-stavljeno v medsebojni komunikaciji pridobiva popolnoma nove kvalitete. To se je vsekakor zgodilo pri Murtiaeevi postavitvi, kjer slike učinkujejo kot akumulatorji, v katerih se zgošča prisotna energija obdajajočega prostora in ubežnega časa. Cerkev ob vsaki razstavi pridobi nov (posvetni) okras, in se na ta način profanizira; razstavljene slike pa so podvržene ravno obratnemu procesu - zaradi prostora dobijo prizvok sakralnega. Murtič, rojen daljnega leta 1921, tako tudi v svojem devetem desetletju življenja ohranja svež mladostni naboj čutnosti in živahne ekspresivnosti. Mediteranska narava, ki se je tolikokrat zrcalila z njegovih platen, se je tu na prvi pogled umaknila - a ni daleč - pod površjem je še vedno čutiti njegov neizmeren joie de vivre. Za slikarja, ki v šali pravi, da za vsako sliko porabi dve uri in petdeset let, se tako zdi, da za vsako sliko porabi petdeset let in neskončnost. S skupina DN5 i: ■študentshJ iZervig založba Goga ^ tofoTočbi 0ŽŠJS Cv;č park fnitt ELVIS JACKSON - SUMMER EDITION (ELVIS JACKSON RECORDS) Jacksonov Elvis se ne obotavlja, temveč vrže ploščo v javnost, še preden nastopi letni čas njenega označenca - že kar januarja poletna edicija. Baje naj bi v hladni zimi prinašala spomin na poletje, topel tuš. Ali naj torej razumemo, da nam bo zdaj prinesla osvežitev in hladen tuš? Če kdaj, potem njena temperatura prav v tem času dosega višek, je zato vroča kot še nikoli, saj nam igra že dodobra poznane in osvojene pesmi, ki smo jih absorbirali vse od njene izdaje ali celo - kar pa se mi morda le dozdeva - že od prej. Zato: previdno z vročino in uživajte sveže! Sploh v poletju, ko ti sparjene fige lahko občutno dvignejo temperaturo. A pustimo to. Jacksonov Elvis ne spreminja svojega stila, a je vendar očitno odrasel. Poudaril je svojo elegantnost, razvil smisel in sposobnost za komunikacijo s sodobniki ter umiril - čeprav še ne udomačil - divjost, ki ga preplavi, ko si gre sicer s čedalje redkejšim, a še vedno grobim gibom rok skozi lase. Ne daj se, Elvis! Pustite ga v njegovem kultiviranju sebe in svoje okolice, pa če potem takoj umre! Pustite ga, naj vpleta svojo mešanico regija in ska panka s pop sredstvi, naj pokaže, česa so zmožni na prvi pogled ortodoksni glasbeniki. Elvis Jackson je že, a postaja še bolj zahodnjaški. Tu pa je tudi motiv. ALFA ROMEO IN JULIJA - MIMO PADA SVET (ZKP - RTVSLO) Pa dobro, alfa romeo in julija? Je to nov model avtomobila ali novi Shakespeare? Ne, ne, gre za neko slovensko skupino, ki nosi na prvi pogled na podoben način skovano ime kot nam vsem znani, kasneje preimenovani Mercedez bend, z vsem spoštovanjem, lepo prosim! A če vidimo, da skupino sestavljajo Alja, Srečko, Andrej in Matej, lahko z malo napora kaj hitro zasledimo možnost, da gre pravzaprav za anagram nekaterih črk iz njihovih imen in začetnic označevalca »neznani leteči predmet« v angleškem prevodu (ali originalu?). Dobro, pa raje spustimo NLP iz debate in imejmo pred seboj vsaj polanagram, ki bi lahko bil njihova (ali je bolje reči njena?) pogruntavščina. Dobro, pa zdaj pustimo še to in se ne predajajmo več saussurjevskim nočnim moram na eni in mojim na drugi strani. Nas zdaj zanima glasba, boste rekli. Do tega še pridemo, bi bržkone zapisal slavni pisatelj Damijan Šinigoj (ki ga tu kljub vsemu omenjam zgolj slučajno, zgolj asociativno. Nujna opomba: Menim sicer, da očiten, lokalno odmerjen humor tudi deluje lokalno, a vendar naprošam spoštovanega urednika, naj tu uredniška politika zamiži in mi dovoli ta ekskurz, saj o tej plošči, vsaj kar se tiče glasbe, ni kaj dosti napisati.). Torej: v sam naslov, da »mimo pada svet«, je zajeta tudi težnja glasbe, ki je seveda ni. Ce mimo pada svet, kako ga potem resnično doživeti. Še posebej, če opazovalec ne premore žilice kratkočasja. Glasba je sicer korektno izvedena in zaigrana, besedila je v večini prispeval Feri Lainšček, eno tudi Zoran Predin - torej sama velika imena, produkcija je kolikor toliko sodobna, nekateri deli pesmi so krasni, celota in samo doživetje glasbe pa je popolnoma pasivno, neinovativno, tudi nezainteresirano in vase zaprto. Mlačna voda. Škoda. Nerad plavam v dolgočasju. 15 Janez Lamovšek F* treme Ko z nogicami bingljaš v zraku ... Zadnje čase smo imeli težavo - naš urednik, ki ga je skoraj sto kil samih mišic, že nekajkrat ni mogel z nami, ker so bili dogodki omejeni po teži. In je bilo potrebno poiskati nekaj takšnega, da bi z enim udarcem razmazal dve muhi. Kar je dokaj težaven projekt. Dobro, poiščeš približno sto kilogramov težkega človeka in pogledaš, ali se ukvarja s čim pametnim. Potem zadeve stečejo same od sebe. Pogledal sem okoli sebe in našel ... Hm, recimo mu Joco M. Ki nastopa pod izmišljenim imenom samo zato, da ne bo imel kakšnih težav. Z vlado, komunalno službo, Sovo ... Namreč, kdor Žakelj drži, sam vanj pade. Ali tako nekako. No, ta imaginarni Joco M. ima doma padalo. Tapravo. Za na hrbet. S katerim letiš po zraku. In še dovolj težak je! Preden pa nadaljujem, naj še enkrat zatrdim, da J. M. z Jocom M. ni niti v daljnem sorodstvu, in če bi hotel, bi J. M. z Jocom M. lahko legalno imel tudi otroka. To tudi pomeni, da ni iz kakšne zaplankane slovenske vasice, kjer drugo koleno za koitus ni ovira, OK, tudi prvo koleno ni, ampak to nas od zgodbe že vleče v druge sfere. Človeka, ki ima doma padalo in ki samostojno leti, prepričati, da ti zadevo posodi, da boš letel še ti, ni povsem enostavna stvar. Poskusite. To je nekaj podobnega, kot bi Schumacherju rekel, naj ti malo posodi svoj avtomobilček. Dal ti bo seveda raje kamen v hrbet ali kaj podobno erektirano trdega v oko. Ampak naš Joco M. ni tak stiskač, zato je, ko sem mu dovolj dolgo zvijal roko, pristal. Saj kar nisem mogel verjeti, med nami povedano sem bil prepričan, da se kaj tako neodgovornega ne more zgoditi, težil sem samo iz navade in dolgočasja! A če sem padalo že dobil, so se tokrat sodelujoči izkazali za večjo težavo. Si morete misliti, da navdušencev za projekt ni bilo?! Vsi so bili sprva navdušeni, a so si, kmalu potem ko so izvedeli, da bodo poleteli sami, premislili. Pomanjkanje samozavesti ali kaj. Sam bi se spravil šofirat tudi helikopter, če bi mi ga kdo ponudil, ker tega še nikoli nisem počel, in kdo ve, morda zadevo celo obvladam. Meseci in meseci divjih računalniških igric se pa tudi nekje morajo poznati! Poleg Luke, ki je prijatelj imaginarnemu Jocu M., Tomija, ki je končno zbral pogum in se odločil sodelovati, urednika Uroša, ki tokrat ni bil premuskulaturen, se je prijavil tudi naš Pedžo, ki mu živeti brez xtrema itak ni več, najbolj me je pa pri njem čudilo, da je človek na isti dan (dopoldne) skočil s padalom iz letala na nekakšnem padalskem tečaju, potem pa malce cvikal poleteti z jadralnim padalom! Halo? To mi zveni podobno, kot bi med malico pretepel medveda, potem pa se ustrašil miši. Ampak pustimo to, ima nas svakakvih. Zbrali smo se pri Skendiju, ki ga moram tukaj izrecno pohvaliti, saj nam je skoraj dal za rundo. Opazil pa sem, da Luka ne bere xtremov, ker me je poklical in vprašal, ali bo kaj narobe, ker zamuja 10 minut. Z malce razočaranim glasom sem ga potolažil, da naj mu za prvič bo, potem pa hitro planil iz postelje in zamudil samo pol ure. Kakor ostali. Preden pa opišem sam dogodek, še postfestumski dopis našega najbolj vrlega extremista M. D.: »Protestiram - to je uzurpacija rubrike! Ustanovitelju rubrike in pogostemu članu odprav (tj moji malenkosti) je treba pošiljati obvestila in vabila na xtreme, sploh če gre za atraktivne dogodke kot so skoki s padalom!« Kaj naj rečem? Za kazen sem se dvakrat s kladivom po prstu udaril, da je malce pomagalo, opravičila pa nimam. Dragi M. D., naj ti na tem mestu svečano obljubim, da naslednjič, ko bomo jedli žive gliste, nate ne bom pozabil. Res! Dobro, v največji pripeki smo se pripeljali nekam blizu Škocjana, na šolski teren za jadralne padalce. Če me je kaj stiskalo? Ne, vse skupaj se mi je zdelo pravzaprav otročje. Joco M. je vse skupaj predstavil kot izi skok z nekakšnega hribčka, še najbolj sem se bal kač, ko smo gazili po visoki travi, pa morda kakšnega kmeta, ki mu ne bi bilo prav, da tlačimo kravam kosilo. Recimo. In smo prikoračili do hriba. Ko smo grizli kolena med hojo strmo navkreber in ko se Joco M. kar ni hotel zaustaviti kljub že vrtoglavi višini, sem prvič posumil, da vse le ne bo šlo brez stiskanja ritnih mišic. Pravijo, da je pri padalstvu iz letala najhujši drugi skok. Ko namreč že veš, kaj te čaka. Pri jadralnem padalstvu je najhujši že skok, ki ga sploh še nisi napravil! Ko je Joco izvlekel tisti polivinil iz nahrbtnika, se je vse skupaj izkazalo za zelo veliko in vsaj na pogled komplicirano zadevico. Ko pa je potegnil in odfrčal proti dolini, smo tisti, ki smo ostali na hribu, obmolknili. Požrli kakšen knedelj bolj suhe sline. Diskretno potegnili gate iz riti ... Faaaaaak, se nam je cmarilo po možganih, pa saj je človek odletel! Joco je prisopihal nazaj in kolovodja ekspedicije sem kot prvega skakalca določil Uroša. Najprej je potegnil z vznožja. Padalo se je napihnilo, Uroš je vlekel in tekel in pritekel do ravnine. Padel. OK, za prvič kar OK, smo se trudili biti resni, poskusimo malce višje. Joco je dajal navodila, mi smo guncali afne. Uroš, pa z rokicami mahaj, bo morda pomagalo. Kakor ptič! Uroš je potegnil nekje s sredine hriba. Padalo se je napolnilo z zrakom, ga malce zavrlo, Uroš je potegnil še močneje, trmasto. In tekel, tekel kakor Cankarjeva Francka za vozom. Tekel vse do vznožja, a ni poletel. (Pravzaprav sem letel, polnih 2,5 m, op. ur.) Spotaknil se je in padel. Prav smešno. Spet smo se smejali, Uroš pa je ponovno prišvical v hrib (ja, vročina je zahtevala približno deci znoja na prehojen višinski meter!) in s kakor hladnokrvno menježevsejasno faco stopil na vrh. Hm. Blefer. Samo pretvarja se, smo si mislili. Urx, če imaš daljšega od 23 cm, bi si ga dal presaditi, ko se boš ubil, je bil duhovit nekdo s krajšim od 23, zato vam ne bom izdal njegovega imena. Tomi se je pozanimal za Uroševa pljuča, ker je sam nekaj kašljal, a si je premislil, ker so verjetno vsa od katrana, jaz pa sem resno razmišljal, da bi si dal preflancati njegov skalp, ampak kaj, ko je Urx na isti poti kakor jaz. Zdaj ima glavo sicer še pokrito kakor Mobitel Slovenijo, jaz pa kakor Simobil, a ne jaz ne on nisva več daleč od Vege ... Uroš je še tretjič potegnil in - poletel. S pticami si je začel deliti nebo. FAAAAK! Človek je letel! Umolknili smo od groze. In že naslednji trenutek začeli vpiti, ko se je bližal drevesu, ki ga je na srečo preletel, a si nismo za dolgo oddahnili, ker si je za pristanek izbral edini kol, ki je sameval sredi ogromnega travnika. Zgrožen sem bil prepričan, da tistega organa, ki ti na stranišču pomaga preščipniti tisto, kar Donat Mg pošlje naprej, zagotovo ne bo več uporabljal, a je kol zgrešil. Kasneje je povedal, da je namenoma letel natančno na kol samo zato, ker če bi se mu poskušal izogniti, bi ga morda zaneslo vanj, ker pa je pikiral prav na kol, da ga bo zagotovo zgrešil ... OK, Uroš je filozof, saj vam je to jasno!? Red baron Uroš je nahrbtnik, povsem premočen od znoja, predal meni. Bačo je kmalu opazil, da sem utihnil. Prej me je bil sam gobec ... Joco mi je dal osnovne napotke, soproga Monika je držala mobitel na 113 (ja, to je tista številka, na katero me je enkrat poklicala Brigita, ampak ni pritisnila interne linije prej, potem je pa policaje še nekaj časa zanimalo, če so me že našli ...), sam pa sem se psihično pripravljal na polom. Ja, seveda, štartal sem z vrha. Šini, potegn, mi smo prpravljen, me je zadelo v hrbet. Globoko sem dihal, poskušal ritnice še bolj stisniti, da bi vsaj kaj spodnjic zunaj ostalo, potem pa potegnil. Kot konj. Ne daj se, Ines, se mi je cmarilo v glavi in sem tekel še, ko sem bil že v zraku. In osupel spoznal, da letim. LETIM! Aleluja! Užitek. Nobenega strahu, čista sproščenost. Natanko sem vedel, kaj moram storiti, nobene panike ni bilo. Le užitek direkt v žilo! Malce sem zavil levo in malce desno, poletel nad drevesom, potem pa pristal kot pravi profesionalec. Na nogah. Še korak ali dva in poteg padala. ŠEEEEEE. Orel je vzletel še drugič, pameten kakor sem, kakor da sem že dvajset let letalec, sem seveda napravil nekaj neumnosti in pristal nič kaj elegantno. A ni bilo hudega. Tudi drugi polet je uspel! Užitek. Jaz letalec sem stisnil roko letalcu Urošu in letalcu Jocu, ostalim sem obljubil podati roko šele, ko bodo poleteli tudi sami. Luka se je prvič krepko prevrnil, drugič mu je uspelo in je izvedel zelo lep polet. Mama bi bila nanj ponosna, Tanja je pa itak imela že ves čas solze radostnice v očeh. Na sceno je stopil Tomi. Potegnil junaško, a nekje vmes napravil napako, da ga je potegnilo v levo in je kakor štuka pikiral proti vsepovsod prisotnemu Backu, da je naš vrli fotograf spoznal, kako se počutijo paparazzi, ko se na njih spravijo zvezde. Tomi je poskusil še enkrat in vmes spet napravil klasično napako, da ga je zabrisalo nekam v levo sekundo, preden je vzletel. Potem ga je po mobitelu poklicala punca (tajming je vse!) in mu, ko ji je povedal, s čim se ukvarja, prepovedala nadaljnje eksperimentiranje. Naš Pedžo se je prvič prevrnil, drugič pa poletel kakor sokol! In ker je lažji od nas, ga je pred pristankom še enkrat krepko dvignilo, da smo se že ustrašili, da ga bomo morali zasledovati z vozili, sam pa je v zraku le prešerno vriskal od užitka. Vmes enkrat je poklical še vrli občinski neposredni proizvajalec Slavko, ki se nam je po tistem znanem črnogorskem pregovoru Ako vidiš da jedu, primakni se, ako vidiš, da rade bježi, da ne smetaš, kmalu tudi sam pridružil. Bolj se je bližala vrsta nanj, bolj globoko je dihal. Kar nekaj minut smo čakali, da je zbral voljo in oddrvel po hribu dol, a kljub natančnim navodilom, naj teče tudi ko bo že skoraj v zraku, mu je za tisti končni korak med zvezde zmanjkalo poguma. Zakotalil se je v koprive. Glede na to, da dela, pravilneje, da je zaposlen na občini, bi kakšen zlobnež lahko pripomnil, da nekaj pravice še je na tem svetu, a ker je bil tokratni ParkExtrem tako zelo božanski, ne bomo malenkostni. Monika je iz nahrbtnika potegnila kamagel, ki ga je imela pripravljenega za moja sinova, ostali smo malo popihali, pa je bilo ... Orel Šini OPPfLfK. ZA iPEOLOiKO IKDOiaiUMMnO IH FIŽIOHI t^žVCn on>iAg.3^'■ HIKt>U, RLS mK-OU, WE KUČlTE TE- ŠTEVIUKE: 0U1 93Z ^-11 \ KMMČHI H6HJUTIS Ml PUiTtL 1X13^ TOilEPtC, T^KIEH IMlt ClWlt 3ETEK. ^ 6NtK3ME HESPEČHOSTl 1« OB‘ČA3HE 3VTRAM3E AMKAlOSHOfTI • ZATO J-MUCD NIRHtt HAPAUOIEHO TAH, Km JHO ?^UJH7\£ OSTRLl... HHM... Uith.: Mr. K 1(kH>i*\ VNCMtl* park:stri p ENDTA FOJZAi p Dokončna rešitev parkirnega režima na Glavnem trgu v Zupan uvaja Lisičke, da bi rešil občino pred bankrotom! Novo mesto na robu katastrofe - Ne le nove uniforme, tudi novi ljudje - Direktorica Mojči začasno premeščena in še nikoli tako sexi - Bilančno stanje občine prvič po osamosvojitvi v plusu Poroča Stanko Medved srccmiMi opRfp lisičke: or rRinmitH Mwt>! hmuna hw<>wlk! Ljudje so bili ogorčeni, po ulicah je vršalo, šušljalo se je o predčasnih volitvah. - Tako bi na kratko povzeli prvih šest mesecev vladavine novomeškega župana Velikega Maga don Kove. Občina je namreč tonila v gospodarsko katastrofo, Zavod za zaposlovanje je objavljal kritične podatke o naraščajoči brezposelnosti, občinske finančne injekcije propadajočim dolenjskim gigantom, kot so Krka d.d., Adria d.o.o. , Revoz d.n.o in Založba Goga s.p. so bile ustavljene, razpasli so se kriminal, droga, prostitucija, množična kultura in rumeni tisk. »Don Kova je obljubljal visokoleteče univerzitetno mesto, polno zaposlenost, razcvet svobodnega podjetništva, mostove, ki bi povezali zaostali desni breg z vzpenjajočim levim bregom. Toda splet nesrečnih mednarodnih in medregionalnih okoliščin, predvsem pa nekaj napačno - morda prehitro potegnjenih odločitev, je ljudi pripeljalo na rob obupa,«so ugotavljali mestni analitiki. Opozicijska dvojka Franci Kocina in Levi Car sta na peti seji mestnega sveta zahtevala odstop župana in razpis predčasnih volitev. »Z don Kovo je prišla metropola, toda to ni metropola prihodnosti, ampak metropola utrujenega kapitalizma na robu živčnega zloma,« pravi Levi Car “Kova, odidi!« je bil kratek Franci Kocina. BDP občine je prvič po demokratičnih volitvah padel pod 69 USD na prebivalce, inflacija v regiji se je povzpela na že kritičnih 9,6 odstotka, brezposelnost na sumljivih 15,9 %. Projektna skupina za krizno gospodarstvo, ki jo je nemudoma ustanovil župan, da bi si rešil visečo liberalno glavo, je takoj začela iskati rešitev. Najprej so ugotovili, kje je sploh jedro problema, saj je bil županov gospodarski program nedvomno izvrstno zastavljen, občinska uprava pa je itak zelo strokovna in nepolitična. Prihodka, ki ga je občina načrtovala od pobiranja parkirnin, preprosto ni bilo! Spomnimo se: parkirni režim, kot je pred nekaj tedni razkril tabloid Park, ni bil uveden zaradi tega, da se uredi menda kaotično parkiranje v mestnem jedru, ampak zaradi tega, da se napolni suha grla občinskih sekretariatov in od njih odvisnih podsekretariatov in posameznikov oziroma tako imenovanih d.o.o.-jev. Napačna odločitev, ki sedaj tolče po žepih mestno občino in z njo celotno šibko in neperspektivno dolenjsko gospodarstvo, pa je bila v tem, da je vpeljala pobiralce parkirnin, ki so bili preveč prijazni do voznikov in enostavno niso znali izterjati prepotrebne parkirnine. Katastrofa!? Projektna skupina za krizni menedžment v sestavi Dolfe Telezupan (Tilia), Vlade Sodček (Labod), Knez Miloš (Krka d.d.) in Tado di Kapo (vodja skupine, tudi stečajni upravitelj Založbe Goga) je Velikemu Magu don Kovi nemudoma predlagala, da se pobiranje parkirnin dosledno izvaja. “Zaradi situacije, ki je vsem znana, sem ustanovil odred Lisičke, ki imajo nalogo, da od voznikov dosledno pobirajo parkirnino, ki si jo mesto zasluži. 1 mesta direktorice uprave pa sem na mesto poveljnice Lisičk začasno premestil direktorico Mojči, ki bo z železno roko vodila te specialne odrede, ki bodo mestu in regiji prinesli rešitev,« je bil kratek don Kova v svoji izjavi za javnost ob tej salamski potezi. “Svoje telo dajem na razpolago temu mestu in vedno sem pripravljena, kadar me potrebuje. Župan lahko računa name; parkirnina se bo začela neusmiljeno pobirati, tudi za ceno kolateralne škode,« je brezkopromisna nekdanja direktorica Mojči, med podrejenimi se jo je že prijelo ima Prva Lisička Mojči. Že teden dni po uvedbi Lisičk je občina Novo mesto priplavala iz rdečih številk, v kratkem bodo na Dolenjskem spet zadišale rožice, reka Krka pa znova veselo valovi. Novomeški župan v novi podobi kot gost na Muzejskih vrtovih! Naš vsestransko razviti župan med tri mesece trajajočimi poletnimi počitnicami ne bo le počival, kot so trdili zlobni mediji. Na junijski tiskovni konferenci, na kateri se je do jeseni poslovil od zaposlenih v občinski upravi in novinarjev, se je predstavil s svojo »novo celostno podobo«. »Ze kot otrok sem poslušal etno, jazz, reagge, v zrelejših letih pa tudi punk. Vedno sem občudoval uporništvo generacije šestdesetih. Moja življenjska vizija je združiti duh uporništva, ki mu pripadam po čustveni ravni, s konzervativno politiko, ki sem ji zapisan z razumom.« Župan je napovedal, da se bo udeležil delavnice Jazzinty, potem pa kot gost nastopil tudi na sloviti prireditvi Muzejski vrtovi! Potlač, lokalno trobilo Diretor: Dr. Novšek Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) Tajnik: Nacek Pacek Glavni štab: Rotovž email: potlac@drustvo-dns.si Revija Park je dostopna gostom v naslednjih lokalih in frizerskih salonih r Ns r v Bistro in pizzeria Kaval Panda d.o.o. Velike Brusnice 13, 07 30 85 623 v Frizerski studio Simona Marjana Kozine 3, Novo mesto s-ru»* im«na N Pizzeria Novljan f"piZZERlA>l | RESTAVRACIJAI Novi trg, Novo mesto NovljaN 07 33 22 223 V j f ^ Bar Gloda Prešernov trg 3, Novo mesto V_____________________________________J r v Frizerstvo in lasuljarstvo Ljubljanska 80, Novo mesto Smolenja vas 3, Novo mesto KODRČEK Pumpa bar Topliška 9a, Novo mesto' r X \ Figura Kr neki Ljubljanska cesta 27, Novo mesto K’ r nek! V J C~ Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto V___________________________/ r Knjigarna Goga Glavni trg 6, Novo mesto r Kult klub Muzejska 3, Novo mesto v KULT. K . N Prepih /A A Gornja Težka voda 19, Stopiče J aftEplH d.o.o. ^ 07 30 89 404 * C Pri Belokranjcu ^ \ ^ Kandijska cesta 63, />*PRI*V\ Novo mesto (BELOKRANJCU) 07 30 28 444 V y r Frizerski salon Renata Bršljin 22, Novo mesto "N 'frizerski safmi J r McDonalds Ljubljanska 27, Novo mesto J r \ grafični studio repro studio Novo mesto 07 338 0 338 V J park Park, Glavni trg 6, 8000 Novo mesto, park@park-on.net Pišite Parku! Pokličite nas! tel.: 07 393 08 12 Študentski 2Bm2 K k £ ^ k 3 V1 d ^' V letošnjem letu DNŠ Študentski servis Novo mesto (DNŠ - ŠS) praznuje 10 obletnico obstoja, zato bomo skušali to leto narediti praznično tudi za vas. Vsak mesec bomo nagrajevali. Med obračunanimi napotnicami v mesecu bomo izžrebali določeno število nagrajencev. Izžrebani bodo nagrajeni z nagrado meseca, ki jo bo določen mesec prispeval DNŠ - ŠS sam, v določenem mesecu pa v navezi s podjetjem - sponzorjem meseca. V torek, 03.06.2003, je komisija DNŠ - Študentskega servisa izvedla 5. nagradno žrebanje. Dvajset nagrajencev bo nagrajenih z štirimi vstopnicami za bazen v Šmarjeških Toplicah. ‘-n (-'Gr - - IT 2_ tr ~ 1. JERALIČ Janez, Mlinarska pot 13, 8000 Novo mesto, 2. SEVER Tadej, Šegova 108, 8000 Novo mesto, 3. STANOJEVIČ Siniša, Seidlova cesta 26, 8000 Novo mesto, 4. PLANTAN Jože, Slavka Gruma 10, 8000 Novo mesto, 5. KOTNIK Jakob, Ulica stare pravde 55, 8000 Novo mesto, 6. GOLOB Janez, Mala Cikava 18, 8000 Novo mesto, 7. GOLOB Mitja, Birčna vas 24, 8000 Novo mesto, 8. MEDVED Teja, Mestne njive 3, 8000 Novo mesto, 9. BOBNAR Gregor, Suhor 11, 8350 Dolenjske Toplice, 10. PREMELČ Rasto, Slavka Gruma 34, 8000 Novo mesto, 11. ŽABKAR Jure, Pod vinogradi 17, 8351 Straža, 12. ERPE Nataša, Češence 22, 8216 Mirna Peč, 13. PETAN Maja, Potok 14a, 8351 Straža, 14. BOŽNIK Estera, Ragovska 21,8000 Novo mesto, 15. GRIL Jasna, Rumanja vas 35, 8351 Straža, 16. RESNIK Urška, Na žago 16, 8351 Straža, 17. DULAR Urška, Vavta vas 7, 8351 Straža, 18. ZALETEL Andrej, Blato 23, 8210 Trebnje 19. ŠOBAR Špela, Resa 11,8351 Straža, 20. STANIŠA Bojan, Gaj 11, 8351 Straža. Lista nagrajencev bo objavljena tudi na oglasnih deskah DNŠ ŠS in Lokalpatriota ter v napovedniku Infotočke DNŠ. www.skb.net wap.skb.si PARK c*' 0) O. O. ^ jE w ^_3' o- p O-iD. =r p ^'co' rn 3 =3 crP S J ^=r| o 3 o. N ^ O- P < o m^.co N 3.*“ B zr O (Q 7T co °P cr 03 3 ?T O f <«t sl | -I I - B S o 5' ® J B 3 s O S ® hss;^ 03 =5 O ra fD § o ^ q d w > 13 CD ^ ^ o. g- ju — -3 — CD S, 03 C/3 O ^2. w ^ D 03 p< O c c — ■ =3 =j 13 JU .— 7\ (f) CD 03 « 7Š 3 5‘J. 03 § g- g ^ Z3 ?■ S- ^ c O ^ o — ° m CO pf ^ III 857/2003 PRiamM