Poštnina plačana v gotovini % Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Leto V. - Štev. 47 Gorica - 19. novembra 1953 - Trst Izhaja vsak četrtek Nova konferenca na Bermudih Kdo bi si lega ne želel, posebno pri naši maloštevilni narodni manjšini in v teh časih, ki bodo odločili o naši bodočnosti in morda celo n našem narodnem obstoju. Na vse načine bi se morali truditi in si iskreno prizadevati, da bi našli možnost skupnega slovenskega kulturnega dela, da se ne bi cepili in drug drugemu ubijali moči. Želje po skupnem kulturnem delovanju se vedno pogosteje pojavljajo v ofarskem časopisju, ker —■ tako pišejo v »Soči« od 7. nov. tt. 326 — »vedno in povsod se moramo zavedali predvsem, da smo Slovenci, da smo sinovi ene in iste matere, so s svojim materializmom ubili v mladini vsako idealnost, vsak čut požrtvovalnosti in strpnosti, ti točijo krokodilove solze nad potapljanjem njihovega preperelega čolniča v Doberdobskem »Jezeru«. Verni in zvesti katoliški Slovenci ne morejo sodelovati s ljudmi, ki jim je kulturno delo samo etiketa, pod katero bi hoteli širiti svoj komunizem; in če kateri sodelujejo, so ali plačanci ali uboge oslovske pare, ki ne vedo, kaj delajo, ali pa imajo še vsemogoče obzire in strahove v sebi. Katoliška tradicija v Slovencih je še vedno tako močna, da pravi Slovenec ne more biti ko- NIOSADEK pred sodiščem Mosadek je obtožen, da je hujskal ljudstvo zoper kralja in da se je uprl, ko ga je šah odstavil od ministrskega predsedniitva; poleg tega mu očitajo, da je kršil ustavo s tem, da je razpustil parlament ih da je dal streljati na tiste, ki so ga hoteli aretirati. Mosadekovo življenje je bilo zelo burno. Že leta 1926 ga je oče sedanjega kralja poslal v konfinacijo, toda na prošnjo sedanjega kralja so mu dovolili, da sme bivati v bližini Teherana. Mosadek se je zavezal takrat s prisego, da ne bosta ne. on ne njegova družina rovarila zoper kralja. Po padcu kralja Reze je Mosadek posegel spet aktivno v politiko ter ustanovil tako zvano »nacionalno fronto«. Njegov glavni boj je veljal Anglo-iranski petrolejski družbi. Leta 1951 je padel pod streli perzijski ministrski predsednik Ali Razmara, in trinajst dni pozneje je parlament preklical petrolejski družbi pravico do izrabljanja perzijskih petrolejskih vrelcev. Mosadek je postal prvi minister in parlament je na njegovo pobudo izglasoval nacionalizacijo perzijskega petroleja. Angleži so bili prisiljeni opustiti abadanske petrolejske naprave ter zapustili Perzijo. Zaradi odhoda angleškega tehničnega osebja se je petrolejska proizvodnja zelo zmanjšala, medtem ko je izvoz petroleja skoraj popolnoma prenehal. Perzijska vlada, ki je imela od prodanega petroleja velike dohodke, je zašla zaradi tega v iež-ke finančne težave. Po nekih računih je prinesla Mosadekova gospodarska politika, posebno pa njegovi nacionalizacija petroleja Perziji o-koli dvesto milijard škode. Šah ie poskusil nadomestiti Mosadeka z Ahmedom Ghavamoni, toda po petih dnevih se je vrnil Mosadek zopet na vlado ter postal še vojni mi-rister povrhu. Ker je poskušal Mosadek spraviti kralja polagoma ob vso oblast in ker je hotel z razpustom parlamenta in s pomočjo nekakega ljudskega glasovanja dobiti vso oblast v svoje roke, se je kralj odločil poseči odločno vmes. Odstavil je Mosadeka ter imenoval generala Zahe-dija za prvega ministra. Ta udar 16. avgusta se ni posrečil in kralj je bil prisiljen bežali iz dežele. Toda že čez nekaj dn» je postal gen. Zaliedi gospodar položaja in mladi šah se je mogel zopet vrniti domov. Mosadeka so aretirali ter ga postavili pretekli teden pred vojaško sodišče. Državni vojaški tožilec je zahteval za Mosadeka smrtno kazen, lo-da četudi bi Mosadeka obsodili na smrt, se smrtna kazen ne bo izvršila, kajti perzijska postava ne dopušča, da bi usmrtili koga, ki je prekoračil šestdeseto leto starosti. Mosadek pa je že v 73. letu svoje starosti. Mosadekovo obnašanje pred sodiščem je žalostno in zabavno obenem. On trdi, da je še vedno ministrski predsednik in da vojno sodišče ni pristojno, da bi ga sodilo. Glavnega tožilca je imenoval analfabeta. Nekega dne se je med proceso.n dvignil ter zbežal iz dvorane, tako da so ga morali loviti ter s silo prinesti v sodno dvorano. Neki drugi dan je govoril kar deset ur zaporedoma ter dokazoval, da je še vedno ministrski predsednik ter da je kraljev odstavitveni dekret nezakonit in neveljaven. Toda državni :o-žilec mu je dokazal, da je bil kraljevi dekrel popolnoma pravilen in tia je imel kralj celo dolžnost odstaviti Mosadeka, ker je kršil ustavo. Tudi vojno sodišče se je izjavilo, da je pristojno soditi Mosadeka. Tri zapadne velesile so sklenile sklicati v bližnji bodočnosti posebno konferenco. Konferenca naj bi se vršila na Bermudih med 4. in 8. decembrom in udeležili naj bi se je trije »veliki«, to je Eisenhovver, Churchill in francoski ministrski predsednik Laniel, spreml jani od svojih zunanjih ministrov. Na tej konferenci bi morali zaz-pravljati o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na razmerje med Zapadom in komunističnim svetom, posebno pa o položaju, ki je nastal zaradi sovjetske note, ki je, kakor znano, zavrnila konferenco štirih zunanjih ministrov, ki so jo bile predlagale tri zapadne velesile. V glavnem gre za nemško vprašanje, ki ga je treba na en ali drugi način rešiti tudi brez Sovjetske zveze. Na konferenci bodo razpravljali tudi o vprašanjih Bližnjega, Srednjega in Daljnega vzhoda, v prvi vrsti o egiptovskem, kitajskem, korejskem in indokitajskem vprašanju. Konferenca ne bo imela naprej določenega dnevnega reda, ampak bo nekak sestanek prijateljev okoli konferenčne mize, kakor se je .sam Eisenhovver izrazil. Konferenca se bo bavila, kakor rečeno, predvsem o vprašanju zapadne evropske obrambe. Dve vprašanji ovirata izpopolnitev zapadne obrambe. Posarsko vprašanje ovira sporazum med Francijo in Nemčijo; tržaško vprašanje ovira povezavo Italije z balkanskim paktom. Če se bo posrečilo trem »velikim« rešiti vsaj večji del teh vprašmj, bo konferenca izpolnila svojo nalogo. Zapadnonemška vlada je sprejela vest o novi bermudski konferenci z velikim zadovoljstvom. Vlada tipa namreč, da bosta Eisenhovver in Churchill pripravila francoskegs premiera do tega, da bo sprejel vsaj oni del zavezniško-nemških protokolov, ki se tičejo nemške samostojnosti. To so tako zvani bonnski protokoli, ki so jih Združene države, Anglija in Zapadna Nemčija že po trdile in katerim manjka še pristanek Francije, da stopijo v veljavo. Potrditev bonnskih protokolov s strani Francije bi odpravila okupacijsko stanje v Nemčiji ter vrnila Nemčiji popolno svobodo glede industrijske proizvodnje, znanstvenega raziskovanja in drugih omejitev, ki so jih naprtili Nemčiji zmagovalci po zadnji svetovni vojni. Zdi se pa, da vsa stvar ne bo šla tako gladko, kot se je prvotno mislilo. Ovira prihaja s francoske strani. Znano je namreč, da sedijo v sedanji Lanielovi vladi tudi zastopniki »Zveze republikanske so-cialne akcije« (Uras), to je bivši De Gaullovi poslanici, ki nasprotujejo potrditvi evropske obrambne pogodbe. Ta stranka, ki je stopila v vlado, ker je upala, da ne bo prišlo nikoli do potrditve evropske o-brambne pogodbe, se sedaj boji, da bo bermudska konferenca pospešila to potrditev. Zaveda se namreč, da bodo Angleži in Amerikanci postavili na tej konferenci Francijo pred alternativo: ali potrditi evropsko o-brambno pogodbo, ali pa pustiti, da si ustvari Zapadna Nemčija samo-slojno armado ter se vključi v a-tlantski pakt. Toda ne eno ne drugo ne diši pristašem te stranke, ki šteje 75 poslancev in brez katere bi sedanja vlada ne imela večine v na- PRISPEVAJTE za f L. Kemperlov sklad! rodni zbornici. Ta skupina bivših degaullističnih poslancev dela na vse pretege, da bi onemogočila bermudsko konferenco ter grozi celo z izstopom iz vladne koalicije. K temu njenemu stališču je veliko pripomogel novi De Gaullov napad na evropsko obrambno pogodbo. De Gaullovo zadnje navodilo se namreč glasi: »Borite se z vsemi sredstvi, da preprečite, da bi na podlagi evropske obrambne pogodbe zavladali Nemci evropskemu kontinentu!« Ali se bo Lanielu posrečilo zadržati to degaullistično skupino še nadalje v svoji vladi, je težko reci. Gotovo je le to, da bi padec Lanie-love vlade pomenil težko krizo francoske vlade in da bi Francija ne mogla poslati svojega zastopnika na bermudsko konferenco, prav tako kot meseca julija, ko je bila Francija celih pet tednov brez vlade in ko so morali zaradi tega takratno bermudsko konferenco parkrat preložiti. Pa to ni še vse! Poleg bivših de-gaullistov in komunistov nasprotujejo nemški oborožitvi in s tem tudi evropskemu obrambnemu paktu tudi nekatere važne osebnosti raznih francoskih političnih strank. Mc:d temi sta predvsem predsednik narodne zbornice Herriot in bivši vladni predsednik Deladier, pa tudi glavni tajnik socialistične stranke Guy Molle in bivši ministrski predsednik Pinay sta izrazila zadnje čase pomisleke, ki bi jih človek na podlagi njunih prejšnjih izjav ne pričakoval. Kljub vsem tem oviram je upanje, da bo prišlo do bermudske kyn-ference in prej ali slej tudi do potrditve evropske obrambne pogodbe. Ramon Magsaysay novi filipinski predsednik Filipinci so si izvolili pretekli teden novega državnega predsednik*. Pri volitvah, ki se jih je udeležilo pet in pol milijona volivcev, je odnesel zmago Ramon Magsaysay, skupni kandidat nacionalne in demokratske stranke. Njegov nasprotnik je bil dosedanji predsednik republike Quirino, ki ga je kandidirala liberalna stranka. Volilna borba je bila zelo ljuta ter je zahtevala ^ee smrtnih žrtev. Nasilja je izvajala predvsem nacionalistična stranka, ki je ovirala volitve ter poskušala z nasiljem preprečiti zmago nacionalnega kandidata. Volilna borba se je zaključila z govorom obeh kandidatov v glavnem mestu Manili, ki je nacionalistična lidnjava. Quirino je očital nacionalistom, da so zakrivili ameriško poseganje v filipinske razmere. Mag-saysay pa je zavrnil Quirinove trditve ter poudaril, da je žrtvovala Amerika v zadnji vojni 50.000 mladih življenj za samostojnost Filipincev' in da Filipinci nimajo večjih pijateljev, kot so Amerikanci. Ramon Magsaysay, novi predsednik filipinske republike, je sin u-božnih staršev ter ima 46 let. Med zadnjo vojno je bil med prvimi organizatorji protikomunističnega boja na otoku Luzon. Pozneje je postal vojaški guverner neke province ter 1. 1950 obrambni minister. On je organiziral razpadajočo filipinsko vojsko ter iztrebil v zadnjih letih zadnje ostanke uporniških »Huksov«. Filipinci ga častijo kot narodnega heroja. ENOTNOST PROSVETNEGA DELA da duh Prešernov veže nas vse, da imamo vsi eno in isto literaturo, e-ne in iste tradicije.« Veliko bi bilo vredno, če bi to in tako pisanje bilo res iskreno in prav mišljeno. Toda škoda, in sicer velika, je prav v tem, da se frontovci vedno in povsod in predvsem zavedajo, da so najprej komunisti, šele daleč potem, da so tudi Slovenci; škoda je, in sicer velika, da frontovci pozabljajo, da smo vsi sinovi ene in iste matere, ki je bila pa vedno verna in katoliška mati, ki je spoštovala svoje narodne tradicije, vse prepletene z verskimi doživetji, ki je svojo lepo zemljo krasila s cerkvami in svetimi znamenji in ni nikdar podirala cerkva, kapelic in križev; škoda je in velika, da frontovci pozabljajo, da je njihova z materialističnim duhom prepojena kultura stara komaj deset let. Kaj razumejo oni pod besedo »kulturne dobrine«? Nič drugega kot lažnjivo protiversko in obrekljivo proticerkveno propagando. Njihovo geslo je: »Kjer je far, tja mi ne gremo!« Na vljudno prošnjo za malo in upravičeno uslugo objestno odgovorijo: »Za nobeno ce- no!« Je ali ni tako, frontovci iz Doberdoba? In potem ti brez vsakega sramu kličejo k edinosti, k enotnosti pri kulturnem delu! Potem ko TITO m tržaško Zadnjo nedeljo je imel maršal Tito v Beogradu pred kakimi dve sto tisoč poslušalci volilni govor, v Katerem pa se je bavil skoro izključno s tržaškim vprašanjem. V svojem govoru je naštel neštete krivice, ki so se zgodile Slovencem od prve svetovne vojne do današnjih dni. Svoje trditve je podkrepil s stvarnimi številkami in dejstvi. Poudaril je, da se mora Trst zahvaliti za svoj razvoj narodom bivše Avstro-Ogrske in ne Italijanom, čeravno jih je bivša monarhija na vse načine na račun Slovencev in ! Hrvatov podpirala. Vendar so uživali Slovenci in Hrvati pod Avstrijo svoje narodne pravice, ki jih jim j0 fašizem popolnoma uničil. Pa tudi zavezniška uprava je s pomočjo prejšnjih fašistovskih zakonov nadaljevala z zapostavljanjem slovanskega življa. Maršal lito je očital italijanskemu ministrskemu predsedniku Pelli, h°če s pomočjo 250.000 Italijanov, ki živijo v Trstu in od katerih ; J'j »koli 80.000 priseljencev, izvesti ! ter si priključiti čisto slo- venske kraje. Na podlagi takega plebiscita bi mogel Pella, če bi bi-! 0 v lrstu 500 lisoč Italijanov, l *alnevati vse ozemlje tja g„r do 1 figlava. munist, če pa je, ni več Slovenec. Zato fronta razpada, ker pravi Slovenci izstopajo iz nje, ker nočejo biti komunisti; komunisti pa tudi izstopajo iz nje, prestopajo v ko-minform, kjer niso več Slovenci, temveč samo izgubljeni interna-cionalci. V tem razkroju naj bi razne potapljajoče se barke iskale razlage svojemu propadanju. Slovenska društva postanite in ne komunistične priprege, pa ne bo treba več tako jalovo klicati v gluho noč po pomoči in enotnosti. In takrat bo enotnost in sodelovanje na vseh poljih gospodarstva, kulture in vere prišlo samo od sebe. Pri vsakem sodelovanju mora biti neka podlaga za skupno 'delo, pri kulturnem delu še posebej. Kaj ne pomeni kulturno delovati, vzgajati ljudi, vzgajati svoj narod? Ali ni ena izmed temeljnih postavk za dobro in plemenito vzgojo versko prepričanje? Že to in ono so hoteli postaviti pri vzgoji namesto vere, pa se ni obneslo! Je bilo iti vedno bo versko prepričanje temeljno načelo in podlaga dobre vzgoje. Zato pa so duhovniki, ki vero učijo, prvi kulturni delavci, ne pa »krivi preroki«. Tudi se duhovniki ne ločijo v ljudske in protiljudske, temveč so vsi duhovniki božji. vprašanje Mi ne vztrajamo, je rekel Tito, da moramo dobiti Trst, a kar je našega, ne damo. Sicer imamo tudi mi v Trstu svoje gospodarske interese, poleg tega je italijansko samo mesto, medtem ko so Skedenj in Zavije že slovenske. Jugoslavija je že veliko žrtvovala, ko je odstopila Gorico in njeno okolico Italiji. Nočem staviti, je nadaljeval Tito, nobenih predlogov, ampak sem hotel navesti le nekaj argumentov za konferenco, ki so jo zavezniki sprejeli. Na tej konferenci bi govorili tudi o naši manjšini in o njenem položaju v Italiji, s katero ne more priti do sporazuma, če naša manjšina ne bo imela istih pravic, kot jih uživa italijanska manjšina v Jugoslaviji. lito je govoril nato o raznih dosedanjih predlogih glede rešitve tržaškega vprašanja ter omenil tudi razdelitev tržaškega ozemlja, o katerem naj bi sklepala nameravana konferenca. Razdelitev bi morala bili seveda kolikor mogoče pravična. Tito je omenil tudi gospodarsko vojno, ki jo vodi Italija zadnje čase proti Jugoslaviji, vendar je na koncu ponudil spravno roko Italiji ter pozval zaveznike, naj vzamejo položaj resno v pretres. Sped. in abbon. post. - II -Gruppo Leto V. - štev. 47 oj po prestopu meje svobode so se vsi srečni poslednjič, predno so se razšli po domovih, zbrali okrog svojega očeta Karla v cerkvi, kjer je ta daroval zahvalno sv. mašo za božjo pomoč in rešitev. »Oče Karel nam je bil več kot samo tevariš« — je po tej zahvali v cerkvi pripovedoval eden izpuščenih vojakov. »Za šičnato pregrajo je bil najboljši duhovnik, ki je skrbel za naše duše.« Oče Karel Eursken jr eden od 38 nemških častnikov, ki so bili v ujetništvu obrnjeni na smrt, ker so jih Sovjeti obtožili vojnih zločinov. Procct proti njemu se je vršil v decembru 1949 pri Borovvičih, me-stereu med Leningradom in Moskvo. »Poklicali so me iz skupine častnikov in me peljali v drugo sobo,« pripoveduje sam oče Karel. »Za mizo je sedel sovjetski major, poleg njega dva poročnika, tolmač in stenograf. Nobenega tožilca ni bilo, nobenega zagovornika. Major je gledal na pisano obtožnico in me obtoževal, da sem s svojimi molitvami in maševanjem dvigal moralo nemškim vojakom, ki so se borili proti Sovjetski zvezi. Na to obtožbo nisem mogel drugega, kot da sem se smejal. Major me je nato vpra-šcl: »Kdo je vaš nadrejeni?« »Aachenski škof,« tem odgovoril. »In komu je on odgovoren?« »Papežu.« »Ali je to isti papež, ki je imel konkordat z nacistično Nemčijo in fašistično Italijo in ki ima sedaj podobne pogodbe z državami imperiaPstičnih vojnih hujskačev?« je vprašal. Ko sem rekel »Dj«, je major odločno vstal in se zadrl: »Petindvajset let ječe!« Odpeljali so me. V treh urah so bili uato obsojeni še vsi ostali, ki so bili obtoženi z menoj, vsi po vrsti na 25 let.« V ujetništvu je oče Eursken od časa do časa opravljal sv. mašo na skrivnem v pralnici ali v brivnici taborišča. Ta njegova sreča je trajala do srede leta 1951, ko so mu Sovjeti pod grožnjo strogih kazni prepovedali maševati. Toda oče Eursken se ni bil strojil a kasnimi in je dalje maševal, dokler ga niso nekoč stražarji v taborišču Sverdlovsk končno ujeli. A še potem je spovedoval in dajal odveze tovarišem, večinoma Nemcem, ki so odhajali iz taborišča. Poveljnik ujetniškega taborišča v Sverd-lovsku mu je tedaj zagrozil: »Če boste še kdaj maševali, vas bomo poslali nekam, kjer boste pozabili na molitve.« To je bilo v decembru 1952. » Od tedaj so me stalno nadzirali in nisem mogel več dajati duhovne tolažbe drugim. Dudo je bilo, eno pa je bilo dobro: Po obsodbi nas ni nihče več silil s komunističnimi idejami.« Zadnja postaja očeta Eurskena je bila v Sverdlovsku, kjer so nemške vojne ujetnike organizirali v delavske brigade, da so sodelovali pri postavljanju novih tovarn. Od tam je prišel junaški duhovnik z nekaterimi svojimi tovariši v svobodo. Ob 3. obletnici smrti msgr. Brumata V petek 20 novembra potečejo tri leta, odkar nas je zapustil gorišhi stolni kanonik sholastik dr. Mirko Brumat. Neusmiljena bolezen nam ga je iztrgala, ko je imel še toliko načrtov in ko je bil še tako željan dela. Široka vrzel je ostala za njim, ki se še ni napolnila. To čutimo vsi, ki smo mu bili v življenju blizu in smo po njegovi smrti sprejeli njegovo dediščino. Težka je ta dediščina, zakaj pokojni je bil mož dela in neustrašen borec za Boga. Bral sem, da se je neki pobožen redovnik po smrti prikazal svojemu sobratu, prihajajoč iz vic. »Odkod prihajate?«. ga je vprašal brat. »Rešen sem iz vict ker je pater prior opravil zame devet sv. maš. Zahvalite se mu v mojem imenu,« je odgovoril umrli. Potem je še vprašal, kako se počutijo v samostanu. »Zelo vas pogrešamo,a odvrne brat. »Fi ste zapustili veliko vrzel s svojo smrt jo.a »Pogum,« je rekel umrli, dz nebes doli vam morem biti veliko koristnejši nego prej.« Tu misel nas tolaži tudi sedaj ob tretji obletnici smrti pok. monsignorja. On nam z nebes doli more veliko bolj koristiti nego na zemlji. Vendar je naša dolžnost, mu pomagati s svojimi molitvami in s sv. mašami, da doseže nebesa, če jih že ni, kar pa vsi trdno upamo. Vendar je pokojni msgr. Hrumal zaslužil. da mu tudi na tej zemlji ohranimo trajen spomin. S svojim delom za narod in za Boga ter duše si je postavil med primorskimi Slovenci spomenik, ki bo še dolgo stal trden in neporušen, ker je zidan v srcih. Prav jta je, da tudi na zunaj pokažemo na njegovo delo, ki ga je ustvari/ v prid narodu in v čast božjo. Vsled tega bo dekliška Mar. družba v Gorici na prvem letošnjem kulturnem večeru prikazala lik msgr. Brumata kot človeka, pesnika in glasbenika. V ta namen bo poleg govora, ki ga bo imel eden njegovih dobrih prijateljev, služil pevski koncert Brumato-vih pesmi, ki ga bodo izvajale dekleta pevskega zbora Mar. družbe. Imeli bomo tako priliko, da spoznamo tudi to jdat ustvarjanja pok. monsignorja, ki je morda \ najmanj znana. Spominski večer bo v sredo 25. nov. ob 8.30 zvečer v dvorani Mar. družbe. Kod je hodil slovenski misijonar Jerman Doslej je kot misijonar prehodil tole: kot bogoslovce je deloval na Kitajskem. Po izgonu je odšel na Filipine, lam dokončal študije, bil posvečen in bil 2 leti profesor. Zdaj je preko Kanade in Združenih držav dospel v Argentino — na poti v novo misijonsko delo. Narodnostno in gospodarsko nadelo na Primorskem Preteklo nedeljo je neki tržaški list znova prinesel poziv katol. sindikalne organizacije v Gorici, v katerem ta opozarja na obupen gospodarski položaj, v katerega je zašla goriška pokrajina in v katerega sili vedno bolj. V tem pozivu CISL slavi nekatere predloge, ki naj bi jih odgovorni čmitelji upoštevali, da omilijo gospodarsko krizo v pokrajini, če je že ne morejo odstraniti. Med temi predlogi so skoro vsi taki, ki se sklicujejo na izredno pomoč vlade, ki naj pomaga goriški provinci z izrednimi krediti za javna dela, za odprtje novih tovarn, za večja naročila pri že obstoječih podjetjih, zlasti v podgorskih predilnicah, v SAFOG, itd. Končno se CISL zavzema za najbolj žalosten pojav v naši deželi in to je za brezposelno mladino. Mladi fantje, ki dokončajo ljudsko ali strokovno šolo, so praktično brez izgledov, da bi dobili kako zaposlitev v deželi. Gospodarji namreč zaradi preskromnega zaslužka ne zmorejo velikih sindikalnih dajatev, ki so združene z vsakim vajencem. Zato pa se vsi otepajo mladih fantov in jih ne marajo sprejeti na delo. Tako jih vidimo vsak dan na goriškem uradu za delo, kako se ohajajo v brezdelju. To je res najbolj žalostno pri vsej tej stvari. Od kod ta pojav? Vsi so soglasni, da je gospodarsko mrtvilo v Gorici predvsem posledica nove državne razmejitve. Ta je odrezala Gorico od slovenskega dela Primorske in s tem odrezala mesto od žil, ki so dovajale vanje največ dela in zaslužka. Gospodarska kriza v Gorici najglasneje priča, kako tesno sta bili povezani med sabo Gorica in podeželje. To so pred leti tajili premnogi, danes so le redki tako zagrizeni, da zapirajo oči pred to resnico. Kljub temu po večini mečejo krivdo na Jugoslavijo, češ da je ona hotela sedanje »krivične« meje, ki so goriško mesto tako oškodovale. In vendar ni res. Od junija 1915 do septembra 1917 je ves čas prevladovalo v Gorici mnenje, naj se nove meje potegnejo tako. da bodo prišli Slovenci pod Jugoslavijo, Italijani pa da ostanejo pod Italijo. Zato so na terenu in pri diplomatski mizi iskali, kako naj tako črto potegnejo, ki bi se držali omenjenega načela. Odločili so sc za francosko čtro, ki je še najbolj odgovarjala postavljenemu načelu. In res, francoski črti nihče ne more odrekati, da ne odgovarja tako zvanemu narodnostnemu načelu. Pod Jugoslavijo je na ta način ostalo na Goriškem le nekaj stotin Italijanov, pod Italijo pa kakih 20 tisoč Slovencev, ker iz raznih razlogov niso mogli državne meje drugače začrtati. Dobili smo tako državno mejo, ki je istočasno skoro narodnostna meja. Ali glej čudo! Na eni strani in na drugi jo imenujejo »krivično« mejo. Zakaj ? Zato ker so eni in drugi z njo nezadovoljni. Nezadovoljni pa so zato, ker zaradi nove meje na eni strani in na drugi gospodarsko zelo težko živijo. Nima gospodarskih težav samo goriška pokrajina, podobne težave čuti tudi Primorska, ki je prišla pod Jugoslavijo. Ob priključitvi so upali, da bo Nova Gorica vstala kar čez noč, da bodo dobili v njej kmalu novo gospodarsko in kulturno središče. Ali Nova Gorica zelo težko raste in se kar noče razviti. Ljudstvo je po 7 letih še vedno brez svojega središča in bo še dolgo. Zato se tudi z one strani slišijo pritožbe čez novo mejo. Kako odpomoči takemu stanju? Pomagati more le nova politika dobrega sosedstva med obema prizadetima državama. Italija in Jugoslavija sta sosedi, ki sta po zadnji vojni še bolj navezani druga na drugo, zlasti zaradi nerodne državne meje. Ta je, kakršna je, in bo tudi ostala. Državne meje se ne premikajo brez vojne, te si pa nihče ne želi. Zaradi tega bi Italija in Jugoslavija morali nujno iskati, da prideta do medsebojnih prijateljskih odnosov. In ravno sedaj je prišla morda prilika, da se na mednarodni konferenci domenita o vseh vprašanjih, ki ju ločijo. Če je Jugoslavija našla sporazumno rešitev z Avstrijo, bi jo lahko tudi z Italijo. Režim ne more biti nepremostljiva ovira. Narodnostna mržnja, ki jo mnogi še vedno podpihujejo, pa se mora nehati. Ljudstvo hoče živeti, prodajati in kupovati, hoče dela in kruha. Zato pa je umetno sovraštvo med Italijani in Slovenci na mejah škodljivo in v nemajhni meri krivo sedanjemu slabemu gospodarskemu stanju. Zato je naše mnenje tako, da kdor ljubi svoj narod, mora delati na to, da bi se Slovenci in Italijani pomirili, da bi se meje odprle, da bi ljudje zopet smeli med sabo trgovati, prodajati, kupovati, z eno besedo, da se znova vzpostavi kolikor mogoče nekdanja gospodarska enotnost med deželo in mestom, ki jo je nova meja porušila. In če CISL v resnici išče trdne in gotove pomoči v gospodarski krizi, ki tare deželo, bi morali nasloviti na rimsko vlado sličen poziv'. Naj se ne boji zamere pri ljudeh s fašistično miselnostjo v vrstah krščanske demokracije, temveč naj se pogumno postavi na čelo onim, ki hočejo po naukih Cerkve delati za mirno sožitje med narodi in za socialni blagor ljudstva ne z besedami, nego tudi z dejanji. Stanko Stanič - šestdesetletnik IZ JUGOSLAVIJE Kakor pri kapitalistih Potem ko so znižali cene tekstilnemu blagu, računajo sedaj, kako bi jih znižali tudi kmetijskim pridelkom. Ti so pri prodaji na drobno neprimerno dragi. Rado se dogaja, da potrošnik v mestu plača za kmetijske pridelke več kot še enkrat toliko kakor so stali pri kmetu. Časopisi prinašajo nekaj primerov: Odkupna cena fižola je bila pri kmetu 50, maloprodajna pa po 120 dinarjev; v Smederevu so zelje kupovali po 80 par, v Sarajevu pa so ga prodajali po 10 do 12 dinarjev. Tako je z večino pridelkov. Kmet torej dobi zanje malo, delavec jih pa mora vendarle drago plačati. Kje je vzrok? Posebna komisija, ki je preiskovala vzroke za ta pojav, je prišla do sklepa, da so temu krivi razni faktorji. Predvsem slaba organizacija prometa. Prometna sredstva so silno draga in povrhu so podjetja tehnično slabo opremljena. Za zgled navajajo podjetje Avala v Beogradu, ki je v Som-boru kupilo 100 q paradižnikov za 120 tisoč dinarjev, za stroške prevoza do Beograda je pa plačalo 118 tisoč din. Poleg tega so tudi tatvine in špekulacije zavzele velik obseg v trgovini s kmetijskimi pridelki. Vse to potrjuje dejstvo, da je pet velikih podjetij v Beogradu imelo izgube v znesku 60 milijonov dinarjev. Volilna kampanja se je končala Preteklo nedeljo so bili zadnji volilni govori v državi. Vsi najodličnejši voditelji jugoslovanskega komunizma so nastopili na ta dan. Prvi med vsemi je bil pač Tito, ki je imel znani volilni govor v Beogradu. Toda tudi drugi so hoteli slovesno zaključiti to volilno kampanjo, ki je bila izredno živahna in zaradi tržaških dogodkov izredno napeta. Tako so govorniki imeli priliko ves čas volilne kampanje, da so prepletali običajne komunistične propagandne obljube z močnimi izpadi zoper g. Pello, italijanski imperializem, župana Bartolija, škofa Santina, papeža, Vatikan, jugoslovanske škofe, Amerikance, Angleže. Zelo po redko pa so se dotikali Sovjetske zveze. Gonja zoper Vatikan in papeža je bila posebno silovita v prvi polovici kampanje. Sedaj proti koncu je čisto ponehala, kot na ukaz. Prihodnjo nedeljo 22. nov. pojdejo torej jugoslovanski volivci na volišče, da izvolijo svoje zastopnike v republiške skupščine in v zvezno ljudsko skupščino, poleg lega pa še zastopnike v zbor proizvajalcev. Kajti pri teh volitvah je to značilno, da so z novim volilnim zakonom vpeljali novo predstavno telo, tako zvano zbornico proizvajalcev. V to zbornico bodo prišli samo zastopniki delovnega ljudstva, to je delav- cev in kmetov. Kdor nima te kvalifikacije, ne more voliti v zbor proizvajalcev. Druga novost, ki so jo vpeljali, je bila postavljanje kandidatov. Teh niso več imenovale kake organizacije, temveč so jih izbrali volivci sami na posebnih predvolilnih zborovanjih. Seveda je bilo pa to le krinka, kajti tudi tako so bili kandidirani le taki, ki so nudili dovolj garancije, da bodo pomagali graditi socializem. Če so kje hoteli postaviti takega kandidata, ki ni bil po godu oblasti, so se ga na lep način odkrižali tako, da posebna volilna komisija ni potrdila njegove kandidature. In tako kandidat, čeprav imenovan od ljudstva, ni mogel kandidirati. To se je n. pr. zgodilo Francu Kerinu iz Podbočja pod Gorjanci, katerega kandidaturo so zavrnili, ker so se o njem bali, da bi znal obrniti tok razvoja nazaj. Umrli duhovniki V Zalem logu nad Škofjo Loko je umrl župnik ANTON HRIBAR v starosti 90 let. Ko je bil mlad, se je udejstvoval kot pesnik »Dom in sveta«. Pisal je pripovedne pesmi in obširno pesnitev Knez Ljudevit (1896). Toda že takrat njegove pesmi niso ugajale, ker so bile preveč razvlečene. Zato je kot pesnik umolknil. Nagrobni govor je imel pisatelj Franc Finžgar. S pokojnim Hribarjem sta si bila v mladosti prijatelja, saj sla takrat oba pisala pesmi in bila pridna sotrudnika pri »Dom in svetu«. VERA LESTANOVA 4 14. nov. 1943 kot nedolžna žrtev komunizma. Kdor vidi našega g. urednika; ko vsako sredo popoldne koraka preko Placute na uredništvo ali z njega, visok, močan, s trdnim korakom, mu gotovo ne bo priznal let, ki jih ima. In vendar praznuje č. g. Stanič osem dni za svojim godom tudi rojstni dan, ki bo letos šestdeseti v njegovem življenju. Pred šestdesetimi leti je namreč dne 20 nov. prišla štorklja na Cesto na Vipavskem v župniji Sv. Križ ter prinesla malega kričača, ki mu je bilo usojeno, da bo nekoč glasno oznanjal božjo besedo po primorski deželi. Če nanese pogovor na pretekle čase, g. jubilant rad pove, kako je bilo v Gorici njega dni, ko je izmed šolskih predmetov še najbolj ljubil zgodovino. Zato je razgovor z njim vedno poln zgodovinskih spominov: na Stično, kjer so goriški bogoslovci študirali med prvo svetovno vojno; na Cerkno, kjer je bila njegova prva služba ; na goriško cerkev sv. Ignacija, kjer je tudi bil nekaj časa kaplan. Najbolj pa ga vežejo spomini na Podgoro. Tu je preživel največ let svojega duhovniškega življenja do leta 1943. Nato je postal ekonom v goriškem malem semenišču, od lani pa vodi župnijo sv. Andreja v goriškem predmestju. To je nekaj spominov na njegove službe. Ali poleg teh koliko je še drugih spominov na osebe in čase! Saj se g. Stanič nikoli ni odtegoval delu in odgovornosti v naših kat. organizacijah. Na drugem mestu je povedano, da je bil 16 let predsednik Goriške Mohorjeve družbe, dalje je še vedno predsednik odbora za Alojzijevišče in predsednik KTD. Po smrti pok. msgr. Brumata je pa sprejel še uredništvo »Katol. glasa«. Delo v dušnopastirski službi in v katol. organizacijah je g. Stanič vedno prepletal tudi s pisateljevanjem. Spisal je dvoje šmarnic, zanimal se je za zgodovino, cerkveno in posvetno, posebno za našo domačo, včasih je zložil tudi kako pesmico. Koledarji Mohor, družbe, Naš čolnič, Kraljica svetogorska in druge publikacije na Goriškem so vedno imeli g. Staniča med svojimi sotrudniki. Zato pa mu ob 60-letnici rojstva vsi iz srca kličemo: Bog živi gospoda Staniča še dolgo vrsto let, da bi nam še dosti lepega povedal in napisal! GlOISiP OIDIAIRISITIVIO Breskve bo potrebno poškropiti Breskve se golijo, nekatere so celo že izgubile vse liste. Čim so drevesa gola, brez listov, je nastopil čas, ko moramo breskve poškropiti z raztopino modre galice in apna. To je prvo ali jesensko škropljenje, drugo bomo na breskvah izvršili v začetku marca, ko se bo popje že začelo debeliti. Vsakokrat škropimo z 3% raztopino modre galice in apna. Jesensko škropljenje breskev je nujno potrebno, ker samo eno, to je prepomla-dansko škropljenje ne obvarje dreves pred razvojem kodre, ki je na breskvah najhujša glivična bolezen. Kodra namreč ne u-niči samo enega pridelka, temveč zadrži tudi zdravi razvoj drevesa, kateremu prečesto-krat izmaliči veje. Če hočeš torej imeti breskova drevesa zdrava, poškropi jih takoj, čim listi odpadejo, pozneje marca pa Še enkrat. Tudi pozimi potrebuje živina dobrega zraka Premarsikateri živinorejec zelo pazi, da ne bi njegova živina pozimi trpela od mraza. Zato pa skrbno zapre — navadno premajhna — hlevska okenca, ta celo za-bije z gnojem, drži potem hlev skrbno zaprt in v hlevu čim več gnoja. V takem hlevu je sicer res dovolj toplo, a navadno je v njem tak vzduh oziroma smrad, da ga ni mogoče prenašati. In živina naj cele dneve in mesece prebiva v tem smradu? Saj je nemogoče, da se ne bi žival slabo počutila, da ne bi obolela. Zavedati se moramo, da škoduje živini bolj smrad in težak vzduh v hlevu, kot pa mraz. Tudi pozimi je dovolj lepih in sončnih dni, ko je potrebno živino gnati na prosto, da se navžije čistega zraku, kar poglobi prsni koš in cela žival postane bolj živahna. Med tem pa moramo hlev prečistiti, predvsem odstraniti iz hleva ves gnoj in nastlati s svežim in suhim nastiljem. Ta naj nudi živini toploto, ne pa vlažni gnoj, v katerem se živina samo umaže in dobi revmatizem. Zelo dobro napraviš, če raztrosiš često po hlevu nekaj živega apna, ki vsrka vlago in tudi neprijetne pline. Boš letos sadil drevesca? Če misliš letos kaj saditi, potem je najbolje, da vsadiš že sedaj v jeseni: drevesce se bo do pomladanskega poganjanja že u-stalilo na mestu in spomladi boš rešen te skrbi, ko pa boš imel že itak preko glave drugega dela. Torej prinaša jesensko sajenje 2 dobička! Mladih drevesc pa ne smeš saditi v sveže izkopane jame. Te naj bodo prej pripravljene. Čim prej so jame izkopane, tem bolje je: zrak ima dostop v bodoče okolje drevesca in pa delo je opravljeno. Jame pa ne smejo biti premajhne. Čim bolj trda je zemlja, tem večje naj bodo jame. Za visoko debelnata drevesa naj bo jama vsaj meter široka in približno toliko globoka. Železno kmečko orodje, ki je za letos odrabljeno, naj ho osnaženo in z oljem namaži one dele, ki hi lahko porjaveli. Ne drži železnega orodja v vlažnih prostorih, posebno če ni namazano. Cene kmečkih pridelkov v Milanu začetkom novembra ŽITO ZA 100 KG LIR: pšenica 7.400, koruza 5.700, rž 5.300, ječmen 5.000, oves 4.750. ŽIVINA ZA KG ŽIVE TEŽE: voli 275, krave 260, teleta 440, prašiči pit. 325, mršavi 300, mladi 300. KRMA ZA 100 KG: seno 3.300, lucerna 2.700, slama 1.400, otrobi pšen. 3.600. MLEKARSKI IZDELKI ZA KG: mlekar, maslo 855, posneto maslo 740, sir Emmenlal 600, gorgonzola 480. VINO ZA 100 LITROV: iz Pavije 6.700, mantovansko 6.500, piemon-teško 6.800, barbera 12-13% 7.300, moškat 12.800, Valpolieella 7.300, Soave 11% 7.800, Barletta 13-14% 64.500, Taranto 14-15% 6.500. UMETNA GNOJILA ZA 100 KG: superfosfat 14-16 1.500, superfosfat 16-18 1.690, superfosfat 18-20 1,870, amonijev nitrat 3.480, apneni nitrat 3.500, žvepi. amo-nijak 3.650, apneni dušik 4.640, kalijev sulfat 4.450, WILIIELM IIUNERMANN: 42 ©če ‘-Damijan. CVETICE NA KOPNEM IN NA MORJU »Res je sreča, da ljubi Bog zna latinsko! Seveda ima težave z latinščino lenih in porednih mašnih strežnikov po vesoljnem svetu. A kakšna je šele latinščina ministrantov Južnega morja! Gospod, ne huduj se, če ne izgovarjajo pravilno, če ne spravijo skupaj ne ,t’ ne ,d’ in ne ,s, zlasti če so njih ustnice vse nabrekle zaradi gobavosti. Čeprav ne razumeš besed, napev ti mora vendar biti znan. Ti že veš, kaj mislijo ubogi, mali dečki, ko drdrajo svoje kesanje v pristopni molitvi.« Tako je mislil pater Damijan de Veuster, ko je sedel sredi krdela rjavih dečkov pod S° verande v sirotišnici in z njimi vadil konfiteor. Otožno je pogledoval te spačene obraze. Poznal je vse! Večino teh otrok je pobral iz neizrekljive bede na tem strašnem otoku. Druge je videl, koko "o so pripeljali v čolnih, prestrašeni, objokani, skupaj čepeč kakor prepl ptički. S silo so jih nekje iztrgali aseni iz na- ročja obupanih mater in jih privedli na Molokaj. Damijan jim je zgradil nov dom. Molokajska sirotišnica je bila najlepša hiša na vsem otoku. Na njenem vrtu so rasle najlepše rože. Damijan de Veuster je bil najubožnejšim prebivalcem tega otoka oče in mati obenem. »Pogum, Anakalea!« je Damijan pravkar zaklical nekemu kanaškemu dečku, ki je z žalostno spačenim obrazom stal pred njim. »Pogum, Anakalea, danes moraš pokazati ,kaj znaš!« In Anakalea je deklamiral s krčevito zaprtimi očmi: »Konficeor Ceo omnipocenci...!« Kanjene ročice je deček stisnil skupaj in vse telo je silno drgetalo. Ko je končal, je počasi odprl oči in vprašujoč pogledal. Zdaj bo pater razsodil. »Bravo, Anakalea!« je pohvalil duhovnik. »Dobro si napravil. Jutri mi smeš sireči pri sveti maši!« Zarek veselja je zasijal v ugaslih očeh mladega gobavca in njegov ves raztrgan in ranjen obraz je žarel od sreče. Deček je veselo zaklical in plosknil z rokami. »Oooo! Makua Kamijano!« je jecljal. »Oooo! Oooo!« Občudovaje so drugi fantiči glasno hvalili sijajen uspeh. S konpa klopi pa se je nenadoma zaslišalo glasno ihtenje. Kitaj-ček, majhen deček rumene polti, si je z rokami zakrival obraz in bridko jokal. Ime mu je bilo Bepo. Krstili so ga italijanski misijonarji v osrednjem kraljestvu. Pred mnogimi leti je nato prišel s svojimi starši v Havaj, kjer so ti dobili delo pri neki sladkorni farmi. 1’rcd osmimi meseci je prišel gobav na Molokaj. »Bepo!« je rekel misijonar mehko in mu položil roko na rame. »Ne jokaj, Bepo!« Patru Damijanu ni bilo treba vprašati malega Kitajčka, zakaj je žalosten. Bepo je bil slep. Gobavost ga je pahnila v večno temo. Slep otrok pa vendar ne more biti ministrant. Zato zdaj mrtve oči pla-kajo v neutešljivi boli, Čez nekoliko časa pa se je Bepo pomiril in nato je prišlo čez njegove ustnice jasno in popolnoma pravilno: »Konfiteor Deo omnipotenti...« Ves konfiteor brez najmanjše napake!« »Ali je bilo dobro? Padre, ali je bilo dobro?« »Nihče ne zna bolje od tebe, Bepo!« je tolažil misijonar in prijazno pobožal otroka. »In ne bo smel Bepo nikoli, nikoli klečati pri oltarju?« je vprašal Kitajček in ranjene ustnice so drgetale. Za hip je misijonar pomislil. Nato je rekel: »Seveda boš smel, Bepo! Jutri boš klečal poleg Anakalea. Pomagal mu boš, ako ne bo znal dalje.« Bepo je zardel od veselja, Anakalea pa je veselo zaklical: »Tudi zvončkljati boš smel, Bepo, s srebrnimi zvončkom. Kadar bo čas, te bom pocukal za rokav.« »Zvončkljati, s srebrnim zvončkom zvončkljati,« je šepetal Kitajček. Nato je tiho jecljal mnoge kitajske besede, katerih ni nihče razumel, a se je zdelo, da govori iz njih prevelika sreča. Pravkar je prišel po vrtni stezi v sirotišnico Joane, Beli Kormoran, in klical že od daleč: »O makua Kamijano, kako cvetijo tvoje cvetke!« »Da, da!« je odgovoril duhovnik in sočutno gledal gnusno otroško krdelo. »Da, da, Joane, te cvetke cveto tudi za nebesa!« »Prinašam ti pisma, mnogo pisem, rr kua Kamijano!« Joane je pomolil pat kup pisem in časopisov, ki jih je skrh za hrbtom, ker je hotel dobrega patra i selo iznenaditi. Neki Kanak jih je bil p nesel iz Kalaupape. Že jih je pater iztrgal Belemu Korm ranu iz rok. Nekaj časopisov je brezbr; no vrgel v stran. To lahko počaka. Tu bilo pismo iz Honoluluja s kraljevim p čatom. To tudi lahko počaka. A tukaj bilo pismo z belgijsko znamko. Pismo Tremelova! Pismo od matere! Misijonar je s tresočimi se rokami pr rezal ovoj. Kaj je bilo ministrovo pism če je pisala mati! Ko je Damijan bežno preletel prve v ste, je poblcdel. Stokajoč je skril obraz roke. »Mrtev! Mrtev!« je zdihoval in boles no buljil predse. Tedaj je gobavi Kitajec položil roko i duhovnikovo glavo: »Ne jokaj, padre!« je rekel nežno. »Moj oee je mrtev, Bepo!« je stokal di hovnik in srepo gledal v brezizrazne, 1 gasle oči malega Kitajca, kot bi mu v nj< Leto V. - ’ev. 47 Z GORIŠKEGA Občni zbor Goriške Mohorjeve družbe Pretekli ponedeljek se je vršil v prostorih Kat. tiskarne občni zbor Goriške Mohorjeve družbe. Takega občnega zbora že dolgo let ni bilo, ker tega tedanje razmere niso dopuščale. Zato je bilo tem bolj zanimivo poročilo poslovodečega tajnika dr. Kacina o delu, ki ga je družba opravila od zadnjega občnega zbora. Bila so težka leta fašizma in vojne, ko je oblast ponovno zaplenila Mohorjeve knjige, tudi življenje Jezusovo, z izgovorom, da po 20 letih ljudstvo že zna dovolj italijanski ter da zato ne potrebuje slovenskih knjig. Po vojni se je delo Mohorjeve družbe takoj zopet obnovilo in leto za letom so mohorjevke spet prihajale med slovensko ljudstvo na Goriškem in Tržaškem. To je pa že novejša zgodovina, ki jo še vsi poznamo. Mohorjevi koledarji zadnjih let in druge knjižne izdaje Goriške Mohor, družbe se dobe po večini slovenskih družin v Italiji in na STO-ju. Tudi v inozemstvo med slovenske begunce in izseljence v Franciji in Belgiji ter celo v daljni Argentini so se razširile. Zlasti lansko leto so ljudje posegli po njih, da so popolnoma pošle. Nato je občni zbor dal razrešnieo dosedanjemu odboru ter izvolil novega, ki je takole sestavljen: predsednik dr. Fr. Močnik, odborniki: msgr. Novak, Stanko Stanič, Drago Butkovič, Anton Rutar. Ko pozdravjamo novi odbor z željo, da bi Mohorjevo družbo vodil do vedno novih uspehov, izrekamo zahvalo staremu odboru, zlasti njenemu 16-letnemu predsedniku č. g. Staniču, ki je vodil družbo v najtežjih letih fašizma in vojne ter jo v povojnih letih dvignil na današnjo raven. Poneverbe na Prevalu pred sodiščem Pred goriškim sodiščem se je v soboto začela razprava proti baronu Codelliju, bivšemu krminskemu županu Mianu in drugim, ki so obtoženi velikih poneverb javnega denarja v zvezi z deli na Prevalu. Na baronu Codelliju leži glavna obtožba, da je poneveril nad 2 milijona lir, ki so bile namenjene za izsuševalna dela preval-skega močvirja. Razumljivo, da v Krminu in zlasti v krminski okolici z velikim zanimanjem sledijo poteku razprave in si želijo, da se zadeva razjasni in krivci kaznujejo. Teden knjige v Gorici Od 29. novembra do 6. decembra bo, kakor po vsej Italiji, tako tudi v Gorici, teden knjige. Namen tega tedna je, seznaniti javnost z delovanjem knjižnih založb in s tem prikazati duhovne vrednote knjižnih del. V prostorih mestne knjižnice v u• lici Mameli bo v ta namen odprta razstava najvažnejših modernih del zadnjega časa, kakor tudi razstava goriškega tiska od prvih početkov do leta 1918. Zanima nas, če bo na tej razstavi zastopan tudi slovenski tisk. Občinska seja v Sovodnjah Na zadnji občinski seji v Sovodnjah so izvolili novo komisijo, ki jo sestavljajo: gg. Venceslav Buzon, Emil Devetak in Ivan Godina, in za opozicijo g. Peter Tomšič. Za namestnike so bili izvoljeni Janko Cotič, Andrej Pipan, Ivan Cotič in Venceslav Černič za opozicijo. Odobrili so povišanje družinskega davka za dve desetini. Šolskemu patronatu so na- kazali 15 tisoč lir, organistom in cerkovnikom 50 tisoč lir. rupenskemu g. župniku pa povračilo najemnine za cerkveno zemljišče za leti 1952-53. To najemnino je do sedaj prejemala občina. Odbili so predlog za otvoritev lekarne v Sovodnjah, ker se ni izkazala nujno potrebna glede na bližino mesta. Odobrili so tudi proračun za leto 1954. Znašal bo 11,932.194 lir dohodkov in 14,228.000 lir izdatkov. Primanjkljaj je torej predviden v višini 2,305.000 lir, zato je občina sklenila, da bo zaprosila državo podporo za kritje tega primanjkljaja. Doberdob Martinovanje nam daje priliko, da se tudi mi oglasimo. Sv. Martin je vedno vesel praznik, ker je praznik novega vina in mastnih gosk. Pa tudi v cerkvi se je praznik dobro poznal. V nasi vasi je precej zidanja, na lastne stroške, na račun vojne škode in na državne stroške. Imeli bomo menda kar dve novi trgovini in več novih stanovanj ter novo karabinersko kasarno. Še najbolj nas zanima to zadnje delo, ker bo pri njem imelo več brezposelnih za nekaj mesecev dela in ker bo tako vendar enkrat prosta stavba, ki je določena za otroški vrtec, katerega potreba se močno čuti. Imeli smo nekaj rojstev in tudi eno smrt prav v osmini vernih duš. Pa še ena novica nas je »strašno priza- dela«. Imamo namreč bolnika, kakor smo izvedeli iz tovarišice »Soče«, ki ne more več ne živeti in ne umreti. Vozilo se je, kot pripoveduje lužno poročilo, v čolniču po Doberdobskem »Jezeru«, pa se je čolnič potopil, samo ime je še ostalo, in preostali žalostno kličejo na pomoč. Res je jezero po zadnjem deževju naraslo, a da bo prišlo do take nesreče, si vendar nismo mislili. Kaj bodo rekli tovariši drugod? Da bi vsaj svoje nesreče ne objavili! Ali so pozabili, da je pri tovariših grda razvada, da mora biti vse vsaj 99% za nje. Kaj niso več zastopniki ljudstva? Kje je vzrok nesreče? Po zadnji komandi mora biti vzrok Cerkev, prižnica. Pa glej malo. Ravno v Doberdobu bi moral potapljajoči se bolnik čudežno ozdraveti, ker v tukajšnji cerkvi prižnice ni več... že od zgodnje spomladi je ni več... in vendar tako gro-zanska nesreča. Morda je pa le imel smrtonosno bolezen v sebi? Seveda, zvezda je sejala, srp pa žanje? kaj ni bilo, ljubi tovariši, tako na dan komunističnega praznika »L’Unita«. Kaj niso tovarišii iz čolniča sedeli za mizami ponižno poslušni laški komandi od drugod. Bilo je tako. Žal da gre prav po krivdi tovarišev iz rajne fra-telanee večina naše mladine za krivimi tujimi preroki v čase najbednejšega suženjstva, ki ga je svet kdaj videl in poznal. S. K. P. D. iz Gorice vabi na prvi kulturni večer v novem poslovnem letu, ki bo v sredo 25. novembra ob 20.30 v Marijini dvorani na Placuti. Večer bo posvečen spominu pok. msgr. dr. Mirka Brumata ob tretji obletnici njegove prerane smrti. Na sporedu: Govor msgr. Alojzija Novaka, pokojnikovega prijatelja in sobrata; kratek pevski koncert, ki bo obsegal skladbe pok. Mirka Brumata. Nastopil bo pevski zbor Dekliške Marijine družbe iz Gorice. Vsto prost! — Vabljeni so posebno vsi prijatelji in znanci pok. monsignorja. S TRŽAŠKEGA DRAMSKI ODSEK MAR. DRUŽBE V ROJANU priredi v nedeljo 22. novembra in ponovi v nedeljo 29. novembra igro v treh dejanjih LJUBEZEN ZMAGUJE Začetek vedno ob 5.15 popoldne Med odmori srečolov! Vabljeni! Dolina Novice iz občine i Dolinska občina je Trst v malem. Vse, kar se je od 8. oktobra naprej zgodilo v Trstu, to se v neki meri ponavlja in godi v Dolini. Seveda mi nismo tako smešni, da lji se kar zares spoprijeli in med seboj obračunavali kakor vi tam v Trstu. Mi smo si naročili dvoboj in sedaj se zabavamo, da je veselje. Iz radia je znano, da se je kmalu po krvavih tržaških dneh našel neki vroči Rimljan, ki jc pozval generala Wintertona na dvoboj; moža naj bi sama v dvoboju brez vsake preiskave odločila, ali imajo prav fašistični skvadristi ali Wirt-tertonovi policisti. Ker v Trstu do dvoboja ni prišlo, zato je prišlo v Dolini in glavna junaka sta naš župan Lavriha in po vsej občini znana Dora. Kakor vsi vemo, zastopa mož kominformiste, žena pa titovce. Dvoboj pa poteka nekako tako: 6. novembra ponoči so neznanci vrgli nekaj kamnov v hišo dolinskega župana. Dva dni nato je zašla slučajno pred to hišo agilna Dora in izrazila županovim svoje globoko sožalje nad kamenjem. Županovi seveda niso verjeli izrazom sožalja in vse bi se končno mirno končalo, če se ne bi vmešal sam župan, ki se je V— kakor pravijo drugi časopisi in radio — s fizično močjo zahvalil Dori za sožalje. Ženska sedaj zatrjuje, da se je morala po dvoboju zateči na policijo in dva dni potem (!) pa še celo k zdravniku. Radi teh dveh incidentov je sedaj nastala nad vso dolinsko občino prava burja in časopisi jo seveda do nemilosti razpihujejo. Tako trdi »Delo«, da se gospod župan nikakor ni z brcami zahvalil Dori za sožalje. »Primorski« pa klepeta, da je župan sam organiziral nočni napad na svojo hišo. Ce bi stvar segala samo do sem, bi se končno samo smejali, toda naša dvo-bojevnika si sedaj resno grozita s sodiščem in tako se bodo še v Coroneo zabavali z dolinskimi dogodivščinami. Da bo razprava bolj zanimiva, je za to zopet poskrbel naš velikopotezni župan, ki je da! nalepiti v teh dneh po vsej veliki občini ogromne zelene plakate, na katerih poziva vse občane, naj se vrnejo k delu, naj ohranijo red in mir in naj ne nasedajo elementom, ki prihajajo iz sosednjih con. Tako, sedaj ga pa imaš! Župan do ne-usmiljenja moti mir v vasi in občini — kdo bi pozabil njegove govore na sejali in shodih! — in sedaj poziva nas mirne občane, naj se vrnemo k delu in naj ohranimo red in mir! Resnično, samo pokojni pisatelj Cankar bi znal napisati dostojno satiro nad tem kraljem s tržaške Betajnove ! Seveda mi navadni podložniki naše skrbne občine ne vidimo vsega, oziroma razumemo premalo. Tudi po naših zidovih in cestah so se pojavile jugoslovanske zastave in napisi. Vse to je dal naš »zavedni« župan s čudovito naglico odstraniti. No in glej, ko je že skoro vse bilo zopet mirno pa se ti najde neki mladoletnik, ki se javno v gostilni pohvali s staro pištolo in zopet je vojska. Župan, ki je v Dolini po potrebi tudi policist, odpelje fanta k možem postave in sedaj je fant v ječi. Časopis »Delo« pa še pomaga po svoje in fanta iz delavske družine proglasi za titovskega provokatorja. — Iz Domija in Loga tudi prihajajo novice, da provokatorji delajo celo črne križe po vratih in da kradejo zajce in sicer samo kominformistom... Da, da, križ je voditi tako veliko občino, križ je za nemirnega župana držati v miru pet tisoč mirnih ljudi! Tudi zadnje vrste tega pisma naj vam to potrdijo: Dolinska verna občina sedaj zida novo cerkev in sicer na Pesku. Srečno je končala zvonik v Dolini in sedaj zopet deli milijone za katoličane in zida cerkev na Pesku. Celi svet ve iz »Dela«, kdo edini je zgradil in plačal novi dolinski zvonik in sedaj zopet isto Lavrihovo »Delo« hiti lagati, da občina zida cerkvico na Pesku. V par mesecih, ko bo tržaški urad za javna dela cerkev dokončal, bo ta kominfor-mistični časopis neštetokrat zapisal, da je cerkvica na Pesku Lavrihovo delo in da bi brez njega ti duhovniki cerkev in vero uničili. Mi ne upamo nič več pisati, kdo skrbi za cerkev v občini, ker se res bojimo, da l}i naš miroljubni župan izdal zopet novi lepak in tako imel stroške. Za konce tega poročila svetujemo samo njemu in njegovi sobojevnici, naj rabita v dvoboju civilne izraze. Pisati besede kakor župan — bersaljer, izdajstvo in podobno, vse te fraze res motijo naše mirno življenje. Če pa le vse ne bo nič pomagalo, tedaj bomo mi občani napisali velik zidni lepak in bomo pozvali k miru in redu tistega, ki mir in .red v dolinski občini najbolj moti. In kdo je to? (napisal občan) Novice iz župnije Čas nas jc prehitel. Mislili smo vas za god sv. Martina povabiti v Dolino, toda podružna cerkvica sv. Martina nad našo vasjo še ni končana. Komaj v decembru bodo vsa dela končana in tako bo zopet v tej cerkvici po dolgih letih služba božja. Ta cerkev je zelo starodavna in jo popravlja tržaški urad lepe umetnosti. — Na Prebenegu pa bo dobila vsaka cerkev novi klobuk; ves gornji del zvonika so v teh dneh na novo pozidali; radi vojnih poškodb je bil namreč v nevarnosti, da se zruši na cesto. Ta dolinska podružna cerkev bi seveda se potrebovala popravila znotraj in zunaj, toda počakajmo drugo pomlad, če bomo živi in zdravi. Tudi na Pečah za Boljuncem končujejo staroslavno Marijino čerkev. Tu pa gre delo zelo počasi, ker se osličku, ki prenaša material na strmi hrib, prav nič ne mudi in tako se leto hitro obrne. Menda pa bo tudi ta cerkvica popravljena še pred Božičem in tako bomo imeli male Višarje tudi na Tržaškem. — Na terenu naše župnije ostanejo v boljunški kaplaniji le še razvaline na griču sv. Roka. Te razvaline pa bo treba na vsak način kmalu odstraniti, ker so na preveč vidnem mestu in se tujci opravičeno čudijo. Reči pa moramo, da bi se motil vsak, ki hi meril nase versko življenje po razvalinah na griču sv. Roka in prav tako bi se motil, kdor bi ga meril po prenovljenih cerkvah od Pre-benega do Peč. Resnica je nekje v sredini. Želimo pa in delamo in molimo, da bi se po prenovljenih hišah božjih prenovila tudi vsa srca dolinskih vernikov. Iz Rojana K nam je prišel stanovat zlatomašnik č. g. Ivan Brezavšček. Do zadnjega časa je ' bival v Skednju. Upamo, da se bo tudi pri nas dobro počutil. Dramski odsek Marijine družbe uprizori v nedeljo 22. novembra ob 5h popoldne igro v treh dejanjih »Ljubezen zmaguje«. Igro bo ponovil naslednjo nedeljo 29. novembra. — Tudi Miklavž je že poslal sporočilo, da misli letos obiskati Rojan. Goto-vo je prejel že mnogo pisem. Sam pa pregleduje, kaj delajo otroci v cerkvi, v šoli in doma, da bo vedel, koga naj usliši in obdari. Menda ima tudi za odrasle pripravljenih nekaj darov. Pridite pogledat. Otroci bodo ‘sprejeli Miklavža z igrico. Poplave v Kalabriji so zahtevale 30 milijard škode Po natančni preučitvi izvedencev znaša škoda, ki so jo prizadele v zadnjem času povodnji v Kalabriji od 25 do 30 milijard lir. Za prepreeenje nadaljnjih podobnih katastrof bi bila potrebna temeljita preureditev terena. To pa bi stalo nič manj kot 160 milijard lir. Država pa je odobrila po zakonu od 31. januarja 1953 samo 17 milijard lir za popravila nasipov in za druga nujna dela cele vrste rek - v Italiji. Tako bo zakon o regulaciji hudournikov v Kalabriji, ki je bil sprejet že leta 1908, tudi sedaj bržkone ostal le na papirju! Darovi za sklad L. Kemperla Namesto cvetja na grob msgr. M. Brumata od 3. obletnici smrti, daruje držbeni-ca iz Gorice 1000; N. N. 5000 lir. Srčna hvala! ZA DOBRODELNO DRUŠTVO N. N. 5000 lir. Srčna hvala! Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE N. N. iz Zgonika 1000; N. N. iz Gorice 1000; gdč. Poldi Podgornik namesto cvetja na grob blagopokojnega g. Ivana Vraniča 1000; N. N. ob spominu na pok. č. g. strica 10.000 lir z željo, da bi kdo izmed