Poltnl urad Celovec 2 — Verlagipostamt Klagenfurl 2
Izhaja v Celovcu — Erschetnungjort Klagenfurt
Posamezni Izvod 1.30 ill.. mesečna naročnina S Šilingov
P. b. b.
Letnik XX.	Celovec, petek, 3. december 1965	Štev. 49 (1227)
Vietnamska vojna
enkrat tudi z druge strani
Kadar je govora o sedanji vojni v Vietnamu in predvsem o intervenciji Amerike v tem spopadu, vedno samo slišimo, da je bila Amerika naravnost prisiljena poseči v boje, če hoče ta del sveta zavarovati pred »komunistično nevarnostjo«. Tako nevarnost vidi Amerika v dejstvu, da velik del južnovietnamskega ljudstva ni zadovoljen z sedanjim režimom v Saigonu, ki se drži na oblasti le s pomočjo ameriških dolarjev in v zadnjem času vedno bolj s pomočjo ameriških bombnikov. Iz tega nezadovoljstva se je razvil odpor, najprej v obliki demonstracij, pozneje pa tudi v obliki oboroženega narodnoosvobodilnega boja, ki je zajel obširna področja dežele ter uživa najširšo podporo prebivalstva.
V trenutku, ko se je osvobodilni boj razvil v široko ljudsko gibanje in so začele ena za drugo podati postojanke saigonskega protiljudskega režima, je stopila v akcijo Amerika. Iz lokalnega spopada med južnoviet-namskim ljudstvom in osovraženim režimom je nastala prava velika vojna, ki jo Amerika čedalje bolj širi tudi na Severni Vietnam in tako ustvarja nevarno žarišče v jugovzhodni Aziji.
Wasbingtonski krogi se sklicujejo na vlogo »branilca svobode«, pri tem pa brezobzirno kršijo načela nevme-šavanja v notranje zadeve drugih držav; pridigajo človečanstvo, hkrati pa zločinsko pobijajo civilno prebi-valstfto^ VietnTtsfu; govorijo o privrženosti stvari miru, vendar nočejo nič slišati o miroljubni rešitvi vietnamskega vprašanja.
Kako je vse to možno, nam bo postalo bolj razumljivo, če si bomo vietnamsko vojno ogledali enkrat tudi z druge strani. V tej vojni namreč ne gre samo za politične in strateške vzroke, marveč igrajo — ravno v primeru Amerike — zelo važno vlogo tudi gospodarski vzroki. Že kmalu po drugi svetovni vojni se je ameriško gospodarstvo znašlo pred nevarnostjo recesije: pretežno na vojno proizvodnjo usmerjena industrija ni imela več dovolj odjemalcev in število brezposelnih je skokoma naraščalo. Treba je bilo poskrbeti za nova naročila in prišlo je do vojne na Koreji. Čez nekaj let pa je tudi tam zavladal mir in ameriški gospodarstveniki so znova stali pred vprašanjem, kako bi se ubranili novega zastoja v proizvajanju in dobavljanju blaga za vojaške namene. Podobno kot prej na Koreji je »uspelo« izzvati zdaj vojno v Vietnamu, ki pomeni za vietnamsko ljudstvo strašno nesrečo, za Ameriko pa pravzaprav rešitev pred gospodarsko krizo.
Ameriška angažiranost v Vietnamu torej nima samo političnih in strateških razlogov, temveč tudi gospodarske. Čedalje obsežnejše vojaške akcije zahtevajo vedno več vojaške opreme, s tem pa so bila ameriški industriji — izrazito vojni kakor tudi civilni — zagotovljena nova obsežna naročila. Pomisliti je treba samo na tovarne, ki izdelujejo helikopterje, ali na tovarno »Bata«, ki proizvaja škornje za vojno v džungli, oziroma tovarno »Meyer«, ki je prejela naročilo za dobavo 2,6 milijona konserviranih šunk itd. — da niti ne govorimo o tovarnah, ki izdelujejo najrazličnejše vrste orožja in druge vojaške opreme.
Da so taka naročila zelo po volji industrialcem, je precej razumljivo, saj so jim s tem zagotovljeni tudi mastni dobički. Strokovnjaki nikakor ne prikrivajo, da predstavlja vietnamska vojna močno spodbudo za ekspanzijo ameriškega gospodarstva, spodbudo, ki je prišla »v pravem času in morda ne zgolj slučajno«. Zato tudi poudarjajo, da Ameriki sploh ni do mirne rešitve vietnamskega vprašanja, marveč je treba računati
V nedeljo predsedniške volitve
v Franciji
Kakšen bo izid nedeljskih volitev v Franciji? To je vprašanje, s katerim se ne bavi le francosko ljudstvo, marveč pripisuje temu vprašanju največji pomen tudi široka mednarodna javnost. Francija je danes spet sila, ki ima važno besedo v evropski in svetovni politiki, zato je odločilnega pomena, kdo bo v prihodnjih sedmih letih usmerjal in krojil vlogo, katero bo Francija igrala na mednarodni politični pozornici.
Danes, dva dni pred volitvami, seveda še nihče ne more dati zanesljivega odgovora na to vprašanje. Vsaka napoved je postala še toliko bolj tvegana, ker so se v večtedenskem volilnem boju pokazale bistvene spremembe v mišljenju francoskega ljudstva. Medtem ko je bila še pred tedni prepričljiva zmaga sedanjega predsednika de Gaulla izven vsakega dvoma, prevladuje danes v Franciji mnenje, da je 75-letni de Gaulle zapravil precejšen del svojega prejšnjega ugleda — ne nazadnje po krivdi svojega samozavestnega nastopa, ko je Francozom
naravnost ukazal, da morajo glasovati zanj, ker je on edini rešitelj Francije.
Svoj delež k zmanjšanju de Gaullovega ugleda pa je razumljivo prispevalo tudi ostalih pet kandidatov, ki so vsak na svoj način prikazali slabosti in neuspehe sedanjega režima.
Kljub temu v Franciji in v ostalem svetu nihče resno ne računa z možnostjo, da v nedeljo de Gaulle ne bi dobil največjega števila glasov. Za formalno izvolitev potrebuje vsaj en glas več kot vsi ostali kandidati skupaj, toda vprašanje je, če bi bil de Gaulle s tako navadno večino tudi zadovoljen. Volivcem se je namreč sam predstavil kot »kandidat vseh Francozov" in je že vnaprej zagrozil, da bo izvolitev sprejel le v primeru jasne in prepričljive večine.
Odgovor na naše uvodno vprašanje, kakšen bo izid nedeljskih volitev, torej ne bo nujno tudi odgovor na vprašanje, kdo bo novi predsednik Francije.
V Jugoslaviji so proslavili 20-letnico republike
Minuli ponedeljek so jugoslovanski narodi obhajali svoj največji državni praznik — Dan republike. 29. november je postal prelomnica v zgodovini Jugoslavije že leta 1943, ko so bili na zgodovinskem II. zasedanju AVNOJ-a v Jajcu sredi bojev proti fašističnim okupatorjem položeni temelji nove demokratične države, domovine bratskih in enakopravnih jugoslovanskih narodov. Dve leti pozneje — 29. novembra 1945 — pa je bila Jugoslavija proglašena za republiko, v kateri ima vso oblast delovni človek.
Od takrat je minilo dvajset let in letošnji Dan republike je bil jubilejni praznik. Jugoslovanski narodi so ga obhajali s ponosom, da so v minulih dveh desetletjih uspešno prehodili težko pot obnove in izgradnje svoje domovine, hkrati pa tudi v zavesti, da vse novo, kar je nastalo v teh letih, terja nadaljnje napore in
PRED DUNAJSKIM SODIŠČEM:
skupno prizadevanje za čim boljše življenjske pogoje vseh delovnih ljudi. Praznik je zato širom po državi potekal v znamenju slavnostnih prireditev, pa tudi v znamenju delovnih uspehov, ko so izročili v obrat številne nove gospodarske objekte.
Dvajsetletnica republike pa je bila predvjem v znrrvmju velike gospodarske reforme, katere izvajanje bo nedvomno zahtevalo mnogo žrtev in naporov, toda njen končni cilj je vreden tega zalaganja in žrtvovanja. V dvajsetletnem razvoju je prišla Jugoslavija tako daleč, da po starem ni šlo več naprej; treba je iskati novih poti, kajti življenje teče svojo pot naprej in ni je sile, ki bi ga Zavrla. Predsednica Glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Vida Tomšič je v tej zvezi naglasila: Izjemno hiter prehod etap, za katere so druge dežele potrebovale stoletja, etap od polfev-
Proces
proti nacističnemu zločincu
Od ponedeljka dalje poteka pred dunajskim porotnim sodiščem proces proti bivšemu članu belgijske SS 54-letnemu Robertu Janu Verbelenu, ki je obtožen sokrivde na umoru večjega števila pripadnikov belgijskega odporniškega gibanja. Medtem ko ga je belgijsko sodišče leta 1947 v odsotnosti obsodilo na smrt, je ta nacistični vojni zločinec vsa leta živel v svobodi ter napravil v Avstriji ne samo zanimivo, marveč predvsem značilno kariero.
Ko je bila zapečatena usoda nacistične strahovlade v Belgiji, je Verbelen s svojimi pajdaši zbežal v Nemčijo, ob koncu vojne pa se je znašel v Avstriji. Najprej je delal za ameriško protivzhodno obveščevalno službo, nato pa je — kakor zagotavlja na sedanjem procesu — svoje sposobnosti »v interesu zahodne demokracije" stavil na razpolago avstrijski državni policiji, katera mu je izposlovala
celo s še večjo angažiranostjo Amerike v jugovzhodni Aziji.
Vendar pa tudi ta razvoj ne more iti v nedogled. Odpor proti vojni je vedno večji, zajel je že ves svet vključno velikega dela ameriškega
tudi avstrijsko državljanstvo. Za njegovo krvavo preteklost so se oblasti začele zanimati šele pozneje, ko je v raznih listih objavljal nacistične članke in so organizacije žrtev fašizma zahtevale, da pride pred sodišče.
Dosedanji potek razprave pred dunajskim sodiščem kaže, da gre za nov primer nacističnega vojnega zločinca, ki se dela »nedolžno ovco" ter zvrača vso krivdo za storjene zločine na svoje nadrejene organe. V svojem izzivalnem zagovoru, ki je sila podoben nacističnim propagandnim govorom, gre celo tako daleč, da nečloveško nasilje nacistov imenuje »potrebne ukrepe za ohranitev reda", medtem ko so pripadniki protifašističnega odporniškega gibanja zanj še danes le »banditi" in »teroristi".
Široka javnost z zanimanjem pričakuje, kakšna bo razsodba sodišča.
ljudstva, tako da bodo prej ali slej tudi odgovorni činitelji Amerike postavljeni pred odločitev: ali pristanejo na pogajanja ali pa se odločijo za »preračunano tveganje« z nepreglednimi posledicami.
dalnosti do sodobne socialistične družbe, v kateri človek vse nepo-sredneje govori v imenu svojega lastnega detla, lastnega deleža, zavedajoč ■se ne le pravic, ampak tudi odgovornosti, nam je narekoval in omogočil, da smo prav letos storili nov, odločen korak na poti hitrejšega povezovanja sodobne tehnološke, znan-stene revolucije s humanistično vsebino samoupravljanja.
V teh besedah je zajet pomen ne le dvajsetletnega razvoja Jugoslavije, marveč tudi pomen sedanje gospodarske reforme, s katero se hoče Jugoslavija dvigniti na raven gospodarsko razvitih držav. Letošnji jubilejni praznik republike so jugoslovanski narodi slavili v zavesti tega dvojnega pomena; pri tem jih je pogled na prehojeno pot navdajal z velikimi upi, da bo njihov revolucionarni polet rodil v bodoče še lepše uspehe.
Ob dvajseti obletnici proglasitve republike pa se je prebivalstvo nove Socialistične federativne republike Jugoslavije zlasti zavedalo, da pomeni obujati spomin na 29. november »nenehno obnavljati živo izročilo revolucije, predvsem pa njeno vero v ustvarjalne sposobnosti in moč ljudskih množic. V takšnem živem in zmerom novem obnavljanju se to izročilo čedalje močneje spaja tudi z izkušnjami, dosežki in današnjim bojem progresivnega človeštva in vseh narodov sveta, ki se bore za svobodo, neodvisnost, za samoodločbo, proti imperialističnemu zatiranju, za mir in ustvarjalno sožitje«.
Predsednik Tito
bo obiskal Avstrijo
Urad zveznega prezidenta je objavil naslednje sporočilo:
Predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije Josip Broz Tito je sprejel vabilo zveznega prezidenta republike Avstrije Franza Jonasa na državni obisk. Točni datum obiska bo določen po diplomatski poti.
O morebitnem obisku predsednika Tita v Avstriji je bilo govora že med bivanjem avstrijske vladne delegacije meseca marca v Beogradu, kjer je bilo z obeh strani poudarjeno, da so odnosi med Avstrijo in Jugoslavijo dosegli raven, ki lahko služi kot vzor prijateljskega sožitja in sodelovanja med narodi in državami. Dejstvo, da bo v doglednem času prišlo do uradnega obiska najvišjega predstavnika sosedne Jugoslavije v naši državi, uspešni razvoj teh odnosov le še potrjuje in hkrati zagotavlja, da bo šel ta razvoj še naprej —-v korist prebivalstva obeh držav in v korist miru v tem delu sveta.
Jugoslovanski sprejem ob prazniku republike
Minuli petek je priredil jugoslovanski generalni konzul v Celovcu Franc Pirkovič s soprogo ob jugoslovanskem državnem prazniku tradicionalni sprejem v slavnostni dvorani Trgovinske zbornice.
Na sprejemu so bili navzoči številni visoki predstavniki političnega, javnega, kulturnega in gospodarskega življenja dežele ter zastopniki eksekutive, vojske, celovške in beljaške mestne občine in raznih organizacij, prav tako pa tudi konzularni predstavniki Francije, Italije, Švedske in Zahodne Nemčije ter zastopniki koroških Slovencev. Čeprav je v času sprejema še trajalo zasedanje deželnega zbora, so se ga udeležili tudi prvi namestnik deželnega glavarja dr. Kerstnig, deželni svetnik Bachor in podpredsednik deželnega zbora dr. Mayerhofer.
Kancler Klaus na obisku v Ameriki
Te dni je bival na obisku v Ameriki zvezni kancler dr. Klaus, ki je imel ob tej priložnosti razgovore z ameriškim podpredsednikom Humphreyem, zunanjim ministrom Ruskom in generalnim sekretarjem OZN U Tantom, na katerega povabilo je imel tudi govor pred Glavno skupščino OZN.
Njegov obisk je sprožil v Avstriji precej živahne razprave. Socialistični člani vlade so jasno povedali, da v trenutnih razmerah, ko je zvezna vlada po svojem nedavnem formalnem odstopu poverjena le z začasnim vodenjem vladnih poslov, ne vidijo vzroka za tako potovanje kanclerja v imenu vlade. V OVP-jevskih vrstah je to stališče razumljivo izzvalo silno ogorčenje in je pričakovati, da bodo v bližnji volilni boj vnešena tudi zunanjepolitična vprašanja. Da so pri odločitvi za sedanji kanclerjev obisk igrali vlogo tudi volilno-taktični pogledi, pa ugotavlja tisk celo v drugih državah.
Kancler Klaus je prispel v Ameriko neposredno po velikih demonstracijah proti vojni v Vietnamu, ki so jih ob množični udeležbi priredili v raznih ameriških mestih. Izrazi solidarnosti, ki so jih ameriškim demonstrantom poslale tudi številne avstrijske organizacije, gotovo niso bili najboljši uvod v njegovo srečanje z ameriškimi vladnimi predstavniki.
8 — šfey. 49 (1227)
w er ^	* pj 5 p
VHexvcri>c#g
3. december 1965
Nauki Rebrce
Kakorkoli bo že rešeno vprašanje zaposlitve 345 delavcev in nameščencev tovarne celuloze Rebrca, njen primer je tak, da upravičuje resna in kritična razmišljanja. To tem bolj, ker prvič ni osamljen in ker je — drugič — prišlo do njega na Južnem Koroškem, na koroškem dvojezičnem ozemlju, kateremu sta pred devetimi leti deželna in zvezna vlada slovesno zagotovili, da bosta podvzeli ukrepe za odpravo njegove gospodarske zaostalosti in za pospešitev razvoja obstoječe industrije in ustanovitev nove. Ta deklaracija obeh vlad je bila v skladu z najosnovnejšo zahtevo, da je treba avtohtonemu prebivalstvu Južne Koroške zagotoviti delovna mesta na domačih tleh, ker je le po tej poti mogoče odpraviti zaostalost pretežnega dela tega ozemlja in povzročiti iniciativni vžig za njegovo gospodarsko okrepitev in preusmeritev.
V	razvoju industrializacije naše države in dežele je bila Južna Koroška dotlej potisnjena ob stran, njeno avtohtono prebivalstvo pa obsojeno, da živi življenje tistega, ki mora ob drobtinah z razkošne mize vzgajati in šolati otroke, da jih potem, ko so dorasli, lahko prevzame tuja industrija kot kapital, ki brez vsake njene investicije že takoj donosa obresti in dobičke. Tukaj ne bomo raziskovali, koliko je v zadnjih desetletjih z odseljevanjem za delo sposobnih ljudi iz naših krajev profi-tiralo gospodarstvo drugih predelov dežele in države ter tujina, zadostuje, kar je h gospodarski in socialni problematiki Rebrce in veli-kovškega okraja v ponedeljek objavil rebrški delavski obratni svet. Njegove z uradno statistiko potrjene številke docela potrjujejo našo odrinjenost od blaginje v deželi in državi. V desetletju 1951—1961 se je zaradi pomanjkanja delovnih mest iz velikovškega okraja odselilo nad 4000 oseb, iz območja Rebrce, torej iz občin Železna Kapla-Bcla in Žitara vas, pa 618.
V	desetih letih se je moral zaradi odrinjenosti od razvoja industrializacije iz velikovškega okraja in iz imenovanih občin odseliti vsak deseti prebivalec. Sedaj pa stojimo pred nevarnostjo, da bo samo v imenovanih občinah z enim mahom zgubilo 345 delavcev svoje delovno mesto, ker industrijskemu kapitalu in njegovim lastnikom ter krogom osebnih špekulantov ne gre v račun konkurenca tega 75 let obstoječega podjetja. Ža teh 345 delavcev v okraju Velikovec in tudi na Južnem Koroškem ni razpoložljivih stalnih delovnih mest. Ob tej tragični resnici, ki zasluži najostrejši protest, pa ni več nobena tajnost, da preti podobna nevarnost nadaljnjemu industrijskemu podjetju v Podjuni.
Taka je resnica in tak je položaj po devetih letih, ki so minila od slovesnega zagotovila obeh vlad, da bosta odpravili gospodarsko zaostalost in nerazvitost Južne Koroške. Več sto milijonov šilingov je bilo sicer zazidanih v Podjunsko železnico, po kateri vozijo sedaj med Pliberkom in Št. Pavlom večinoma prazni vlaki. Veliki javni krediti pa so bili brez zagotovitve kontrole vtaknjeni v podjetja nenasitnih industrialcev, ki sedaj brez vsake brige za sočloveka zapirajo vrata tovarn.
Namesto pred prepotrebnimi novimi stalnimi delovnimi mesti stoji naše prebivalstvo v Podjuni pred skoraj neodvmljivo nevarnostjo, da zgubi velik del obstoječih, obrt, trgovina in kmetijstvo pa nadaljnje svoje naročnike in odjemalce. Namesto da bi se po poti ustanavljanja novih delovnih mest stabiliziral v Podjuni trg z delovno silo, namesto da bi se stabilizirala po tej poti odkup in cena kmetijskih pridelkov in se približala splošni koroški ravni in namesto da bi po tej poti celokupno južnakoroško gospodarstvo končno krenilo na pot prosperitete, kakor je drugod že pred leti krenilo, stojimo pred vso težo gospodarske negotovosti. Primer Rebrce nas tako uči, kako nebogljeni sta vladi, če gre na eni strani za to, da izpolnita svoja zagotovila, na drugi pa za to, da pokličeta na odgovornost dejanske krivce krize, ki se ujeda v gospodarsko in socialno življenje Južne Koroške. Primer Rebrca nas namreč tudi uči, da se prav lahko zgodi, da pride s tujim kapitalom naseljena industrija do rebrškim podobnih zaključkov, ko se bo enkrat njen vloženi kapital amortiziral.
S svojo demonstracijo iz Rebrce proti Celovcu, pred deželno vlado in pred zbornico obrtnega gospodarstva so rebrški delavci odločno protestirali proti ustavitvi Rebrce in jasno vprašali: »Ali spada dolina Bele še h Koroški? — Kje ostaja tako hvalisana pomoč za Južno Koroško? — Kje ostajajo obljube od leta 1920?• — Taista in podobna vprašanja ob tem primeru lahko postavlja vse naše prebivalstvo, kmetje in delavci enako kot obrtniki in trgovci. Naj bi primer Rebrce končno naučil vse odgovorne, da se je treba prebivalstvu Južne Koroške končno oddolžiti za vso zvestobo in za ves doprinos h gospodarskemu razvoju in blaginji v naši državi z akti, ki mu bodo dejansko zagotovili stalna delovna mesta na domačih tleh.
Primer Rebrce pa naj bi odgovorne končno tudi naučil večje kontrole ter pravočasne in strožje intervencije proti privatnemu veleka-
ITALIJA IN JUGOSLAVIJA:
Gospodarsko in industrijsko sodelovanje
Pred dobrim letom dni sta Italija in Jugoslavija podpisali sporazum o sodelovanju na področju industrije, rudarstva, gradbeništva, kmetijstva, prometa, turizma in na drugih gospodarskih področjih, ki so pomembna za obe državi. Hkrati s sporazumom sta obe državi odobrili tudi kredite za izvajanje te industrijsko-tehnične kooperacije, Italija v višini 20, Jugoslavija pa v višini 5 milijonov dolarjev.
OSI ROKCO) svecu
NEW YORK. — Politični odbor Glavne ikupičlne OZN Je prejinji teden z veliko večino sprejel resolucijo skupine 35 drlav, ki vsebuje zahtevo po prepovedi vseh jedrskih poskusov, vključno poskusov pod zemljo, s katerimi kljub moskovskemu sporazumu le vedno nadaljujejo. Zo resolucijo je glasovalo 86 držav, 13 pa se je glasovanja vzdržalo, medtem ko proti resoluciji ni glasovala nobena država.
V sklopu tega sporazuma se je pred kratkim v Trstu sestal pododbor predstavnikov gospodarskih zbornic Slovenije, Reke in Pulja ter predstavnikov tržaške, goriške in videmske trgovinsko-industrljske zbornice. Na sestanku so razpravljali o nadaljnjih nalogah odbora in o predlogih podjetij za industrijsko-tehnično kooperacijo.
Minuli teden je bilo v Celovcu vsakoletno zasedanje predstavnikov glavnega urada in inozemskih ekspozitur avstrijske letalske družbe AUA. Iz poročil na tem zasedanju je bilo razvidno, da bo AUA letošnje leto zelo ugodno zaključila. Leto 1965 bo za njo najuspešnejše leto od njene ustanovitve. Njeni poleti so bili izkoriščeni z 51 °/o, kar odgovarja evropskemu povprečju, njena proizvodnja se je od leta 1962 podvojila, njen prodajni uspeh pa potrojil. V tem razdobju se je število potnikov povečalo od 145.499 na 362.670, to-naža tovorov pa od 752 na 2600 ton.
pitalu, kadar je v nevarnosti eksistenca našega prebivalstva in kadar se ukrepi velekapitala približujejo meji narodnostne diskriminacije. Odvzem delovnih mest našemu prebivalstvu na domačih tleh je vendar podobna narodnostna diskriminacija, kakor sta vsakoletno prosjačenje za materni jezik v šoli in prepoved slovenske govorice na delovnem mestu.
Blaž Singer
Prihodnje leto pričakuje AUA, da bo število potnikov naraslo na 450.000, tonaža tovorov pa na 3200 ton. To pričakovanje opira na vključitev petega letala tipa Caravelle v letalski promet enako kot na vključitev dveh nadaljnjih reaktivnih letal tipa Avro 748 za kratke proge. Ti dve letali bo dala v promet aprila, Caravelllo pa maja prihodnjega leta. S Caravello bo omogočeno, da bodo po vseh mednarodnih linijah AUA letela reaktivna potniška letala.
S tremi novimi letali pa bo AUA povečala tudi število svojih linij. Tako bo sedanjo linijo Dunaj—Ziirich letela štirikrat dnevno, v svoj promet pa bo vključila itudi Solun v Grčiji. Nova letala bodo omogočila tudi uvedbo nove Linije, ki bo šestkrat tedensko povezovala Graz in Linz s Frankfurtom, od koder bo možno nadaljevanje poleta na vseh drugih mednarodnih linijah. Kakor je bilo na zasedanju povedano, bo prihodnje leto na letališčih Evrope in Bližnjega vzhoda vsakih 15 minut pristalo ali vzletelo po eno letalo AUA. Tekom prihodnjega leta pa podjetje računa, da se bo s svojimi letali ze lahko vključilo v prekooceanski promet, če bodo na to pristali družabniki in zvezna vlada.
Ob lej priložnosfi je omenjeni odbor ugotovil, da so bili navzlic raznim težavam že v prvem letu po podpisu sporazuma doseženi dokajšnji rezultati. V tem času je na področju Slovenije in na maloobmejnem območju Hrvatske prišlo do 31 oblik industrijske kooperacije z italijanskimi podjetji. Istočasno je bilo ugotovljeno, da v 1 toliji še vrsta drugih podjetij išče primernih kooperantov v Sloveniji in na Hrvalskem. Ta razvoj pospešujeta obe državi s carinskimi olajšavami. Tako je Jugoslavija odobrila brezcarinski uvoz v vrednosti 1,45 milijarde lir, Italija pa v vrednosti 570 milijonov lir. Sedaj pričakujejo, da bo tudi Italija povečala obseg brezcarinskega uvoza na isto višino, ki ga je odobrila Jugoslavija. Pri tem je tre-
ba še upoštevati, da dovoljuje Italija brezcarinski uvoz tudi za začasen uvoz blaga, ki je namenjeno prodaji na tretjem tržišču. Poleg tega veljajo v Italiji velike carinske olajšave za uvoz polizdelkov, če je blago namenjeno prodaji na skupnem trgu. V tem primeru plača italijanski kupec carino le za dodatno vrednost blaga, ki je bilo proizvedeno v Jugoslaviji.
Ker zajema sporazum o gospodarskem, industrijskem in tehničnem sodelovanju med Italijo in Jugoslavijo poleg industrije tudi še druga gospodarska področja, so na zasedanju v Trstu sklenili, da bodo na prihodnjem sestanku, ki je predviden že v januarju, razpravljali tudi o vprašanju sodelovanja na področju transporta in turizma.
TURISTIČNI KRAJI SLOVENIJE:
Število inozemskih nočitev je lepo naraslo
Turistični promet prvih desetih mesecev je turistične kraje in podjetja Slovenije v glavnem zadovoljil. Inozemske turistične nočitve so bile večje kot lani. Ta splošna ugotovitev velja tako za turistične centre slovenskega Jadrana, kakor tudi za alpsko območje severne Slovenije in za tranzitna mesta.
Največ inozemskih turistov so razumljivo privabili primorski turistični centri. Portorož je število inozemskih turističnih nočitev povečal za 52.000 na 292.000, kar odgovarja porastu za 22 »/o. Ostali turistični centri ob slovenskem Jadranu so število inozemskih turističnih nočitev povečali za 6 do 31 °/o, rekord povečanja pa je dosegel Strunjan, kjer se je to število povečalo za 132 %>.
Porast števila inozemskih nočitev javljajo tudi turistični centri Gorenjske. Na Bledu je
to število naraslo za 9, v Bohinju za 5, v Kranjski gori pa za 32 %• Slabše je v inozemskem turizmu odrezalo Pohorje, ki postaja vse bolj center enodnevnih izletov, medtem ko inozemski turisti raje nočijo v Mariboru, kjer je letos število njihovih nočitev naraslo za 28 °/o. Ljubljana je taisto število povečala za 25, Celje za 31, Murska Sobota za 34, Nova Gorica pa za 65 °/o.
Manj uspeha z inozemskimi gosti so imela slovenska zdravilišča. Število njihovih nočitev se je vidneje povečalo le v Dolenjskih Toplicah in sicer za 21 %>, medtem ko je po ostalih zdraviliščih vključno Rogaške Slatine stagniralo, tu in itam pa celo nekoliko nazadovalo. Pač pa je v teh zdraviliščih močno naraslo število domačih gostov.
V Evropi čedalje bolj primanjkuje lesa
PoiroSnja losa v Evropi zadnja lela neverjetno naglo narašča. Prognoza iz leta 1960, da bo potreba po lesu v Evropi do leta 1975 narasla za 100 milijonov na 340 milijonov kubičnih metrov, danes ni več realna. To sklepamo lahko po ugotovitvi komiteja za les pri Evropski gospodarski komisiji v Ženevi. Iz te ugotovitve je namreč razvidno, da je lani primanjkljaj lesa v Evropi znašal 32 milijona kubičnih metrov, kar predstavlja vrednost 1,2 milijarde dolarjev. V primerjavi z letom 1963 se je lani primanjkljaj lesa povečal za 27 °/o. To veliko pomanjkanje je bilo mogoče kriti le z uvozom lesa Iz Sovjetske zveze, Kanade in iz tropskih dežel. Iz teh dežel je bilo uvoženega vendar le 13 milijonov kubičnih metrov lesa v obliki hlodovine, ves ostali primanjkljaj pa je morala Evropa kriti v obliki izdelkov lesa, kar je težko prizadelo njeno lesno Industrijo.
Najbolj naglo narašča potrošnja brusnega lesa. Letos bo znašala okoli 110 milijonov kubičnih metrov in se bo s tem v primerjavi z letom 1964 povečala za 5°/«. Prihodnje leto pričakujejo porast potrošnje za 7 °/o. S tem utegne postati potrošnja večja od proizvodnje, ki jo skupno lahko zagotovijo Evropa, Sovjetska zveza In Kanada. Spričo tega zelo naglo narašča uvoz lesa iz Afrike. Že lani Je ta uvoz dosegel količino 3,5 milijona kubičnih metrov. 90 #/o vsega afriškega izvoza lesa pokupi Evropa, kar jo je lani stalo 100 milijonov dolarjev.
AUA poroča o lepih uspehih in ugodnih izgledih
FRANKFURT. — Zahodnonemško združenje žrtev nacizma Je objovilo razglas, v katerem je rečeno, da Je 34 današnjih zahadnonemških sodnikov pripadalo SS.
Za podkrepitev svojih trditev je združenje objavilo tudi kopije dokumentov Iz nacistične dobe. Iz katerih so razvidne podrobnosti o položajih, ki so jUi obremenjeni sodniki zavzemali v času Hitlerjevega rajha. Prvo mesto med nemškimi deželami zavzema Bavarska, kjer je danes kar 12 sodnLkov in državnih tožilcev, ki so bili člani zločinske SS.
MOSKVA. — Britanski zunanji minister Stewarf Je te dni na uradnem obisku v Moskvi, kjer vodi razgovore z vodilnimi sovjetskimi državniki. Poleg vprašanj, ki se nanašajo na odnose in sodelovanje med Sovjetsko zvezo ter Veliko Britanijo, so predmet razgovorov tudi aktualni mednarodni problemi, predvsem odnosi med Vzhodom in Zahodom, razorožitev 'in Vietnam.
LONDON. — Britanska televizijska družba BBC je posnela film .Vojna igra’', ki obravnova verjetne posledice morebitne atomske vojne v Angliji. Ko je bil film izgotovljen, se je izkazalo, da je njegova vsebina ..preveč strašna", da bi ga mogli predvajati za široko javnost, zato se je družba odločita, da ga bo vrtela le v zaključenem krogu. Vsekakor bi bilo treba film pokazati tistim krogom, ki so odgovorni za oborožitveno tekmo in ki odločajo o izdelovanju atomskega orožja. Morda bi se potem le zavedali, kakšno nevarnost pomeni njihovo brezvestno početje za bodočo usodo celotnega človeštva.
LJUBLJANA. — Ob nedavni 60-letnici slovenskega pesnika in prevajolca Mileta Klopčiča ga je predsednik SFR Jugoslavije Josip Broz Tito odlikoval z redom republike z zlatim vencem. Visoko odlikovanje je izročil jubilantu podpredsednik Izvršnega sveta SR Slovenije Beno Zupančič v navzočnosti visokih predstavnikov Slovenije.
PARIZ. — Ameriški obrambni minister Mc N a mara je na konferenci obrambnih ministrov desetih držav-članic Atlantskega pakta povedal, da ima Amerika trenutno več kot 10.000 raket, ki so opremljene z atomskimi konicami. Približno polovica tega nevarnega orožja se nahaja v zahodnoevropskih državah, kjer je — kakor je zagotovil McNamara — pod stalnim nadzorstvom Amerike. Kako daleč Je mogoče verjeti tem zagotovilom, se je pokazalo ravno v najnovejšem času, ko so vodilni omeriški listi pisali, da je ameriško nadzorstvo nad ameriškim atomskim orožjem v Zahodni Evropi zelo površno. Predvsem pa Je v mednarodni Javnosti povzročilo razburjenje dejstvo, da so z ameriškim atomskim orožjem že več let opremljena tudi zahodnonemško vojna letala.
AMSTERDAM. — Na tiskovni konferenci v Amsterdamu je vodja židovskega dokumentacijskega centra na Dunaju Simon Wiesenthol (znan pod imenom .Jo-vec na nacistične vojne zločince”) izrecno poudaril, da je najožji Hitlerjev sodelavec Martin Bormann ie pri življenju. Vesli o Bormannovi smrti, ki jih objavlja predvsem zahodnonemški tisk, je Wiesen4hal ime-novol načrtno zovojanje. Povedal je, da živi Bormann v Latinski Ameriki, kjer potuje iz dežele v deželo. Neki britanski pravnik je šele v zadnjem času ponudil Wiesenthalu Bormonnov sedanji naslov, vendar je zanj zahteval — 50.000 funtov fterlingov, to je približno 3,5 milijona šilingov.
BERLIN. — Med vzhodnonemško vlado in zahodno-berlinskim senalom je bil podpisan nov sporazum, na podlagi katerega bo v času od 18. decembra do 2. januarja lahko kokih 600.000 do 800.000 zahodnih Berlinčanov obiskalo svojce v vzhodnem delu mesta. Vzhodnonemški uradi so že začeli sprejemati tozadevne prošnje In se je takoj prvi dan javilo okoli 40.000 ljudi, ki so zaprosili za propustnice.
SALISBURV. — Prva seja rodezijskega parlamenta po enoslranski razglasitvi neodvisnosti lužne Rodezije se je začela z velikim truščem. Edini beli poslanec opozicijske stranke je namreč očrtal predsedniku vlade Smithu, da je upornik, zaradi česar so ga poslanci s silo vrgli iz dvorane, s tem pa dovolj jasno pokozoli, koko si zamišljajo svobodo In demokracijo. Britanski parlament pa je izglasoval vladi vsestranska pooblastila (vključno oborožene intervencije) za ukrepe proti rodezijskim upornikom.
LJUBLJANA. — iZa obletnico smrti znanega graditelja smučarskih skakalnic inž. Stanka Bloudka so prejšnji teden prvič podelili nojvllja telesnokulturna prinzonja SR Slovenije. Bloudkovo nagrado je prejelo Sest posameznikov In pet organizacij, Bloudkovo plaketo pa 24 posameznikov in dve orgonlzactjl. Visoka priznanja so bila podeljena v novzočnosll številnih predstavnikov političnega in športnega življenja Slovenije, predsednik Lzvrlnega sveta SRS lonko Smole pa je nagrajencem priredil poseben sprejem.
RIM. — V italijanskem senatu je prišlo do ostre polemike, ker je Italijanska delegacija v Glavni skupščini OZN glasavola prati sprejemu LR Kitajske v svetovno organizacijo. Tozadevna nesoglasja v vladi Je posebno zaostril italijanski zunanji minister in predsednik letošnjega zasedanja Glavne skupščine OZN Fontani, ki je Izjovll, da je sedaj, odkar od blizu spremlja delo Glavne skupščine, le bolj preprl-čon o lem, do bi sl bilo treba prizadevali, da LR Kitajska zasede svoje mesto v svetvni organizaciji In se vključi v pogajanja med Vzhodom in Zobodom.
BEOGRAD. — Jugoslavija in Poljska sta podpisali sporazum o kulturnem sodelovonju za leti 1866 In 1867. Kulturni program med drugim določa izmenjavo štipendij, sodelovanje na slavističnih seminarjih tar izmenjavo prosvetnih delavcev In univerzitetnih profesorjev. Nadalje so predvideni obiski umetniških skupin ter kulturnih In prosvetnih delavcev, predvsem pa obsega sporazum neposredna sodelovanje umetniških ansamblov.
3. december 1965
štev. 49 (1227) — 3

Kako pomagamo otroku y eličasten in tr aj en spomenik
»Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih”
pri učenju?
Največkrat starši na podeželju sploh ne skrbijo preveč, če njihov otrok v šoli ne pokale dobrih uspehov; če pa jim to gre do srca, ne vedo, kako bi otroku pri tem pomagali.
Menijo namreč, da je zato treba veliko vedeti, njihova lastna šolska leta pa so že tako pozabljena, da si ne upajo več kosati s^tem, kar zahtevajo v današnjih šolah. To stališče je v mnogočem zgrešeno. Pomoč, ki jo rabijo otroci od staršev v času svojega šolanja, in to ne samo tisti s slabimi uspehi, je pravzaprav povsem drugačna.
Vzemimo samo naše najmanjše, to je abe-cedaše. Pri njih se namreč začenjajo najobičajnejše težave.
Če otrok počasi dojema skrivnosti pisanja in čitanja, predvsem zato, ker še ne razume pomembnosti in važnosti branja ali pa zato, ker se v šoli preočitno pokaže nezadovoljstvo nad njegovim napredovanjem, tak otrok od vas potrebuje vse zaupanje. Vaš otrok torej nujno rabi nekaj posebnega, kar bi ga privlačilo in pri čemer bi prav tako do določene mere napredoval v znanju. V mnogih primerih je to preprosta igra, lahko pa bo potreboval nekoga, ki bi mu večkrat kaj prebiral, tako, da bi si pridobil veselje do branja. Prav izkušnje pri igri pomenijo otrokovo dejansko duševno rast in razvoj. Pri igri ima otrok namreč priložnost, da razvije svoje ustvarjalne sposobnosti, razmišljanje in prav v tem je neke vrste rast in dozorevanje, ki je neodvisno od sposobnosti branja in pisanja. Morda bo marsikdo smatral, da je preveč poudarjena prav igra v otrokovem razvoju. Velja kot pravilo: igra ne more biti nikoli dovolj poudarjena, posebno kadar otrok prične hoditi v šolo.
Enako kot z branjem je z računanjem. Največkrat se seštevanja in odštevanja najteže na-uče otroci, ki tudi ne znajo za svojo starost odgovarjajoče, logično misliti. Kaj pa morejo v tem primeru ukreniti staršif
Otroku bi morali pač odgovoriti na vsa njegova številna vprašanja, ki jim jih postavlja. Še preden o vseh stvareh bere in se uči v knjigah, bi moral imeti o njih vsaj približno predstavo. Zato je treba že pri najmanjših odgovoriti na vsa vprašanja, kar se da točno, tako da si otrok že ustvari svoje predstave. Znano je namreč, da otroci, ki ne znajo sešteti dve in dve v svojem lastnem svetu, tega tudi ne bodo mogli na papirju.
Veliko več kot dejanska pomoč pri vsaki nalogi posebej je vedno vodstvo staršev, ki skuša otroka postaviti na stvarna tla; v starših rabijo otroci L’ oporo, ne toliko dejanske pomoči.
Pred nedavnim je izšla pri mariborski založbi Obzorja po vsebini pretresljiva in po opremi monumentalna knjiga z naslovom »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih”. Knjiga je rezultat desetletnega sistematičnega dela ter vsebuje zadnja pisma, ki so jih pred usmrtitvijo pisali slovenski talci svojcem. Kakor pove podnaslov knjige, gre ja streljanje slovenskih rodoljubov na Štajerskem.
Darujte
za visokošolski dom „Korotan“!
Ta knjiga 'je zbirka najbolj pretresljivih dokumentov iz zgodovine narodnoosvobodilne vojne na slovenskem Štajerskem. To je zbirka poslovilnih pisem, ki so jih napisali pred nasilno smrtjo zavedni slovenski ljudje. Napisali so jih sinovi in hčere slovenskega ljudstva, ki niso klonili pred veliko nacistično silo in ki so bili z vsem srcem predani osvobodilnemu boju slovenskega naroda ter so bili za svobodo domovine pripravljeni žrtvovati svoje življenje. Poslovilna pisma so dragoceni dokumenti, ki z veliko močjo pričajo o boju slovenskega ljudstva za svobodo. Napisana so bila svojcem v slovo, napisana pa so bila tudi trpečemu in bojujočemu se slovenskemu ljudstvu v najtežjem, a tudi najslavnejšem obdobju njegove zgodovine. Pisma, zbrana v tej knjigi, so veličasten in trajen spomenik talcem in narodnoosvobodilni vojni.
MED NOVIMI KNJIGAMI:
Največ objavljenih pisem izvira iz leta 1942, namreč 144, kar priča, da je takrat doseglo nasilje nacistov nad slovenskim ljudstvom svoj višek. Avtorji knjige so dragocene dokumente zbirali že od leta 1955 dalje ter so morali obiskati vse družine, katerih člani so bili ustreljeni kot talci. V mnogih primerih pa so morali ugotoviti, da se pisma ali niso ohranila ali pa sploh niso prišla na naslov.
Knjiga, ki je izšla v grafični in likovni opremi Janeza Vidica, je bila kljub razmeroma visoki ceni razprodana v najkrajšem času.
KUKU RD€ DROBllfie
0 Let ož nji kulturni ledni koroike sindikalne mladine, prirejeni pod naslovom .Mladinski forum 65*, so obsegali 7 razstav in 31 drugih prireditev, katere je obiskalo 15 tisoč mladincev in tudi večje itevilo sfarejžih ljudi.
0 Na področju barvne televizije je zabeležila Sovjet* ska zveza zanimiv uspeh. Preko svojega umetnega satelita .Motnja 1*, ki ga je izstrelila v vesolje letos aprila, je v začetku tega tedna prvič prenaiala barvni televizijski program v Francijo.
Koledar gradiščanskih Hrvatov
Kdor pomaga uresničiti to prepotrebno ustanovo, pomaga samemu sebi in svojemu ljudstvu!
Pri Hrvatskem tiskarskem društvu v Železnem (Eisenstadt) je izšel koledar »Gradišče« za leto 1966, ki je hkrati letopis Hrvatskega kulturnega društva na Gradiščanskem. Obsega 216 strani, je bogato ilustriran ter stane 16 šilingov.
Vsebina koledarja posreduje kot v zadnjih letih zanimiv prerez skozi zgodovino in življenje hrvaške narodne skupine na Gradiščanskem. Urednik Ignac Horvat je pritegnil celo vrsto sodelavcev, ki so prispevali članke z najrazličnejših področij nekdanjega in današnjega dogajanja med gradiščanskimi Hrvati. Za-
, iz ka-in zve-
Janez Bernik - „grafieni virtuoz66
Do vključno 7. decembra je v celovški »Galeriji 61' razdava oljnih slik, grafik in plastik slovenskega umetnika Janeza Bernika; o razstavi smo v našem listu že poročali in vsakomur priporočamo, da si jo ogleda še v prihodnjih dneh.
Ime Janeza Bernika je šlo v zadnjih letih okrog celega sveta. O mestu, ki ga zavzema v mednarodni umetnosti, pričajo tudi visoke nagrade, ki si jih Je osvojil na največjih mednarodnih prireditvah — da omenimo le najvažnejše: leta 1961 zlata medalja na razstavi »Premio Morgans Paini' v Rimini in prva nagrada za grafiko na bienalu v Parizu; leta 1962 nagrada Arthurja Leywe na bienalu v Benetkah in prva nagrada grafičnega bienala v Tokiu; leta 1963 druga nagrada grafičnega bienala v Ljubljani; leta 1965 nagrada bienala v San Marinu in prva nagrada za grafiko na bienalu v Sao Paolu.
Koroški tisk poroča o sedanji Bernikovi razstavi zelo obširno in pohvalno ter uvršča umetnika med na j večje predstavnike sodobne grafike. Brazilski list pa ga je ab podelitvi nagrade na bienalu v Sao Paolu imenoval »grafičnega virtuoza'.
stopam pa so tudi pesniki in pisatelji, terih spisov govori globoka ljubezen štaba do materinega jezika.
Uvodni članek urednika Horvata je posvečen letos umrlemu dr. Lovru Karallu, bivšemu gradiščanskemu deželnemu glavarju, ki je tudi na svojem najvišjem položaju ostal zvest sin hrvaškega naroda ter je dolga desetletja stal v prvih vrstah boja gradiščanskih Hrvatov za narodno enakopravnost. O tem boju govori tudi obsežni članek Ivana DohroviČa »Odiseja Hrvatskega kulturnega društva na Gradiščanskem«, v katerem je od leta 1918 dalje opisano prizadevanje hrvaških narodnih delavcev na Gradiščanskem za obstoj in razvoj naroda, da »bi naš 1340 let stari hrvaški jezik tukaj še dalje živel«.
V drugih člankih zvemo zanimive dogodke iz zgodovine gradiščanskih Hrvatov, beremo marsikaj o njihovem narodnem blagu ter spoznamo znane umetnike, ki jih je dalo številčno sicer majhno, vendar kulturno visoko razvito hrvaško ljudstvo na Gradiščanskem. Končno vsebuje koledar praktične nasvete za kmetijstvo in gospodinjstvo, razne zanimivosti iz širnega sveta, branje za mladino ter kotiček za ugankarje. Pestro podobo življenja in dela gradiščanskih Hrvatov pa prikazujejo tudi številne ilustracije.
Koledar bo tudi pri nas razveselil vsakogar, ki hoče bliže spoznati naše hrvaške brate na Gradiščanskem.
PRED 165 LETI SE JE RODIL NAJVEČJI SLOVENSKI PESNIK FRANCE PREŠEREN
r t o m i r
Zorec:
Po Prešernovih stopinjah na Koroškem
Na današnji dan pred 165 leti — 3. decembra 1800 — se je rodil največji slovenski pesnik dr. France P r e š e r e n. Zanimive podrobnosti iz življenja Franceta Prešerna in njegovih sorodnikov je zbral kustos Prešernovega spominskega muzeja v Kranju Črtomir Zorec v obširnem članku »Po Prešernovih stopinjah«, ki ga je v nadaljevanjih objavil gorenjski »Glas«. Z dovoljenjem avtorja ponatiskujemo v našem listu odlomke iz tega članka, v kolikor se nanašajo na Prešernove stike z našo ožjo koroško domovino.
V prvi polovici preteklega stoletja so bili stiki Gorenjske s Koroško dosti bolj tesni kot kdaj prej ali kot kdaj pozneje. Saj je tudi odvetniški sodniški izpit moral opravljati Prešeren v Celovcu. Bilo je to leta 1832. Po drugi strani pa je pesnikovega prijatelja Urbana Jarnika postavil za župnika v Blatogradu ljubljanski ilirski gubernij. O tisočerih rodbinskih in kupčijskih stokih Gorenjcev in Korošcev pa bi bilo kar odveč govoriti.
Zato raje kar urno stopimo po Prešernovih stopinjah v lepi koroški deželici, onstran domačih Karavank.
Če opustimo opis prav nič mikavne stare sodne palače v Celovcu, kjer je opravljal svoje obvezne izpite naš pesnik, bo prav, če le to povemo, da mračno poslopje še stoji — vendar so v njem sedaj zapori; prav tik stare stavbe stoji sedaj novo sodišče. V neposredni bližini je mestno jubilejno gledališče. Čas pa je gotovo dodobra izpral vse sledi pesnikovih stopinj po Celovcu. Bolj živo nam je ostalo živahno dopisovanje, ki se mu je nenavadno posvetil Prešeren prav v času nekajmesečnega bivanja v Celovcu. Posebno Matiji Čopu je napisal nekaj literarno iz-reetno zanimivih pisem.
V enem od teh (z dne 5. februarja 1832) nam zbude posebno pozornost vrstice:
»Pretekli četrtek sem s Slomškom napravil izlet v Blatni grad k Jarniku. Tam sem obedoval, sprejel me je prav po domače. Močno sem mu prigovarjal, naj ne zanemarja svojega pesniškega daru .. .«
In potem še v istem pismu:
»Če bi dotlej izšel Jarnikov opus, tak pphvali, kar se le pohvaliti da, pospešujmo, ne zavirajmo!«
Ta Prešernova naravnost nenavadna prijateljska naklonjenost do vrlega koroškega narodnjaka nas je vzpodbudila, da smo vzeli pot pod noge in poromali v Blatni grad. Kraj se danes imenuje Moosburg, slovenski okoličani mu pravijo Možberg. Izraz Blatni grad ali Blatograd pa ljudem ni več znan. Prav mogoče je, da je Prešeren hote poudaril staro slovensko oznako kraja, saj je tudi v Kranju hitro spremenil Hieronima (Ullricha) v Svetoimena (v posvetilu »Nebeške procesije«)...
Današnji Moosburg stoji res nekako sredi močvirnatega sveta. Celo dve plitvi jezeri ima v bližini. V kraju, ki leži le 14 km od Celovca, nad severnim bregom Vrbskega jezera, žive katoliki in protestanti. Sta-
ra katoliška cerkev seveda dominira prav v centru mesteca. Tik nad njo, malo v bregu, ždi mogočno župnišče.
Torej v tej hiši je bil Prešeren dne
2.	februarja leta 1832 v gosteh pri župniku Urbanu Jarniku! In se tu prav po domače dobro imel!
Župnišče pa nam postane še bolj ljubo, čeprav stara stavba ni nič kaj mikavna na pogled, ko zvemo, da je poznejši škof Anton Martin Slomšek prav tu snoval znamenito pridigo »o dolžnosti svoj jezik spoštovati« in jo v Jamikovi župni cerkvi na binkoŠtni ponedeljek leta 1838 tudi govoril.
Urban Jarnik je bil župnik v Blatnem gradu celih 17 let. Tu je tudi umrl. Njegova nagrobna plošča je sedaj vzidana v cerkveno steno, na desno tik za glavnim vhodom. Zlate črke na belem marmorju govore, da tu živi spomin »na pobožnega duhovnika, dobrega prijatelja in učenega slavista«, ki je skrbno pasel bla-tnograjsko čredo več kot sedemnajst let...
Kdo in kakšen pa je bil ta ljubeznivi mož, ki se ga ni želela dotakniti nobena od Prešernovih pšic-zabav-ljic? Tako globoko ga je naš pesnik spoštoval .
Urban Jarnik (1784—1844), rojak iz Ziljske doline, je bil za tiste čase, na začetku 19. stoletja, pomemben slovenski pesnik in jezikoslovec. Kot vsi takratni delavci za narodnostno prebujanje Slovencev pa se je Jarnik loteval tudi pisanja gospodarskih knjig, posebno sadjarskih.
Našemu Prešernu je bil gotovo najbolj ljub zaradi iskrenega domovinskega čustvovanja, saj je že v letu 1811 objavil pesem, ki je kazala, da koroški Slovenci, prav tako kot vsi ostali rojaki v drugih naših deželah, žele prebujenja svojega naroda.
Blatograd — Moosburg na Koroikem
5 T
Kako lepo zvene Jarnikove besede izpred več kot 150 let:
Zarja lepa se razliva čez slovenji Gorotan, zbuja dremenje častiva, oznanjuje svetli dan.
Slava bode spet slovela, ki Slovencem da ime, po deželah se raznela, perdobila češčenje!
Snov in besede te pesmi »Na Slovence!« začuda spominjajo na podoben jezik v mnogo pozneje objavljeni Kollarjevi, tako proslavljeni »Hčeri Slave!«
Kako spoštovan in ljubljen pa je bil Jarnik med takratnimi literati in slavisti, nam ne priča le njegov stik s Prešernom in Slomškom, pač pa rudi njegovi obsežni pismeni pogovori z Vodnikom, Kopitarjem, Vrazom, Šafarikom, Metelkom in drugimi.
V posebno zaslugo pa moramo vr-
lemu Ziljanu šteti tudi njegovo dosledno rabo izraza »slovenji, slovenski« namesto tedaj splošno veljavnih in uporabljanih »kranjski, vindišar-ski«.
Kot duhovnik je veljal za enega najboljših. Bil je vesten, skrben in ljubezniv s svojimi farani. Slovel je kot prav posebno blesteč govornik. Vzpodbujal je svoje slovenske žup-ljane, naj ostanejo zvesti jeziku svojih mater. B.ranil je pravice slovenščine tudi nasproti svojim nemškim duhovnim sobratom v škofiji.
Zato nas ne sme presenetiti dejstvo, da je prav pri njem snoval in govoril Slomšek svojo znamenito pridigo, ki je bila pozneje objavljena tudi v »Drobtinicah«.
Tesno odmerjen čas nam sedaj brani spregovoriti še kaj več o Jarniku in Slomšku; hiteti moramo še v Šent-roprt pri Osojskem jezeru, kjer spi pesnikova mati. (Dalje prihodnjič)
4 _ Štev. 49 (1227)
3. december 1965
»SSSSKjIIS-
Gcschehcn in	=
Sudkarnten ;
Zum Tag der Toten am 1. November Hat die Bevolkerung Si)dkdrntens die Grdber der in Kdrnten gefallenen Partisanen, der Kampfer gegen den Faschismus und seiner Opfer fOr ein freies und unabhangiges Osterreich feier-lich geschmuckt. Auf ailen 40 Friedhdfen in SOdfcdmfen, wo diese Opfer begraben liegen, haf der Verbcnd der Kdrnlner Partisanen an ihren Grabstatten Kranze niedergelegt. Die Grabstdtten schmUckten auch die Kranze des JugasJawischen Generalkonsulates in Klagen-fur!..
Der Verband der Kdrntner Partisanen und der Verband ausgesiedelter Slowenen in Kdrn-fen nohmen auch an der EnthUllung des Mahn-mafes der Opfer fOr eLn freies Osterreich am Klagenfurler Zentraliriedhof am 31. Oktober teti und legten dort ihre Kranze nieder.
•
Im Monat November war der Kulfuraus-tausch zwischen Kdrnten und Slowenien wie-derum sehr lebhaft.
€> Auf Einfadung des Kunstvereines fOr Kdrnten fond in der Zeit vom 9. bis 24. November im Klagenfurter KOnsflerhaus eine gutbe-suchfe Ausstellung unter dem Titel „Berge im B-ifd* staff, we!che der Kunstpavillion Slovenj Gradec zusammen mit der .Planinska zveza Slovenije” anldfjlich des 70-jdhrigen Erschei-nens der Zeitschrift .Planinski vestnik” vorbe-reitet und veranstaltet hat.
C* bi der Klagenfurter .gruft” las am 16. November der bekannte siowenische Dichter Kajetan Kovič eigene Werke.
C* Zor Zeit findet in der Galerie 61 in Celo-vec/Klagenfurt eine Ausstellung des jungen slowenischen Malers Janez Bernik aus Ljubljana stati. Sie wurde am 23. November erdff-net und kann bis zum 7. Dezember bcsichtigt werden.
C Am 21. November kam es in Pliberk/Blei-burg zu einem Treffen zwischen dem dortigen Slowenische~. Kulturverein .Edinost” und dem Kulturno prosvetno druitvo .Prežihov Voranc” aus der jugoslawischen Nachbargemeinde Ravne na Korolkem. An der gemeinsamen Kul-turveranstaltung nahmen auch Vertreter der Stadtgemeinde Bleiburg teli.
Einen Tag vorher beging die Arbeiter-Biasmusik .Stahlklang” in Borovlje/Ferlach ihr 20-jdhriges Bestandsjubildum. Aus diesem An-lafj lud sie auch die Blasmusik .Svoboda” aus Tržič ein und bekrdftigte damit die freundschaftlichen Bande, die schon seif Jahten zwischcn beiden Kapellen bestehen.
75 let Hranilnice in posojilnice Dobrla vas
V nedeljo so hronilničarji in posojilničarji Dobrle vasi in okolice praznovali 75-letnico obstoja svoje hranilnice in posojilnice. V hotelu Rutar so se zbrali najprej k jubilejnemu občnemu zboru, nato pa k jubilejni proslavi, ki sta jo zlasti obogatila pevska zbora prosvetnih društev Škocijan in Pliberk.
Na jubilejni proslavi Hp Dobrla vas, ki sodi med najstarejie ustanove gospodarske samopomoči našega ljudstva, se je poleg velikega števila starih zaslužnih in mladih nadebudnih zadružnikov zbralo tudi lepo število častnih gostov, zastopniki Zveze slovenskih zadrug v Celovcu na čelu s predsednikom Florijanom Lapušem in poslevo-dečim podpredsednikom dr. Mirtom Z w i 11 r o m kot slavnostnim govornikom, nadalje župan občine Dobrla vas ravnatelj ljudske šole Adolf Hafner, dobrlavaški prošt Brandstatfer, predsednik Slovenske kmečke zveze Tone K r u š i c, pliberški podžupan Mirko Kumer in številni drugi.
Jubilejni občni zbor in proslava in posojilnice v osrčju Podjune, ki je sta pokazala tako težko kot uspešno bila ustanovljena 22. junija 1890 kot pot razvoja te najsitarejše hranilnice »Hranilnica in posojilnica v Sinči
Rebrški delavci še vedno v negotovosti
Odkar so lastniki Arland AG kategorično izjavili, da nadaljnje obratovanje tovarne celuloze Rebrca iz gospodarskih razlogov ne pride več v poštev in odklonili vsako pomoč z izgovorom, da prihaja prepozno, so se pričeli rebrški delavci boriti proti ustavitvi obratovanja. Predsednik obratnega sveta, kapelški župan in deželni poslanec Lubos, je od četrtka naprej trkal na vrata vladnih predstavnikov, apeliral na njihovo vest in odgovornost ter prosil za pomoč.
V	ponedeljek in v torek so segli tudi delavci po samopomoči. V dopoldanskih urah ponedeljka se je iz Rebrce vila njihova dolga, 40 motornih vozil obsegajoča kolona proti Celovcu. Vozila so bila opremljena s transparenti, ki so bili izraz ogorčenega protesta, očitajočih in upravičenih vprašanj, zakaj dane obljube niso bile izpolnjene, in odločne zahteve po zagotovitvi zaposlitve na domačih tleh. V Celovcu so Rebrčani več ur demonstrirali pred deželno vlado, pred zbornico obrtnega gospodarstva in pred delavsko zbornico za podporo v svojih prizadevanjih za obdržanje delovnih mest. V torek so v jutranjih urah demonstrirali pred svojo tovarno in zaprli promet na Jezerski državni cesti, ki vodi mimo tovarne.
V	torek je končno ministrski svet odvrnil nevarnost takojšnje ukinitve obratovanja. Socialno ministrstvo je zagotovilo pomoč 10 milijonov šilingov, s čemer bosta oba obrata Arland AG, poleg Rebrce še obrat Andritz pri Grazu, začasno lahko obratovala naprej. Dokončne rešitve vprašanja Arland, ki ima 184 milijonov šilingov dolga, navzlic temu še ni. Ministrski svet je našel le prehodno rešitev, medtem ko je dokončna rešitev slej ko prej veliko in akutno vprašanje ne le za delavce, marveč tudi za kmete, obrtnike in trgovce v okolici Rebrce.
vasi z neomejenim poroštvom«. Pred njo so bile po naših krajih ustanovljene hranilnice in posojilnice v Št. Jakobu v Rožu (1872), v Ločah nad Baškim jezerom (1886), v Šmihelu nad Pliberkom (1888) ter na Djek-šah, v Celovcu in v Glinjah, ki so ibile ustanovljene leta 1889.
Misel in ideali samopomoči, ki sta jih v Hp Dobrla vas vložila njena ustanovitelja, sinčevaški kmet Janez Š u m a h in tedanji dobrlavaški kaplan Štefan B e y e r , so ostali živi vseh dolgih 75 let. 'Kljubovali so vsem usodam in težkim časom te^a obdobja in uspešno prerasli v našo sedanjost. Hp Dobrla vas, kakor se je preimenovala s svojo preselitvijo v Dobrlo vas, je bila vedno močnejša opora okoliškemu prebivalstvu in je v svoji skrbnosti prigospodarila 3 hiše, Babičevo ter Paternuževo in njeno kajžo, poleg tega pa še 26 ha zemljišč. Iz nekdanjih kmečkih hiš so nastala ponosna poslopja. Z njimi je postala Hp Dobrla vas gospodarski steber, vreden vsega zaupanja vlagateljev in posojilojemalcev.
Stvar kronista bi 'bila — in to hvaležna — da bi opisal vso dolgo zgodovino razvoja in rasti Hp Dobrla vas. Tak opis bi bil nedvomno živ in pester, hkrati pa nauk in spodbuda našemu in bodočim rodovom za večjo vero v našo samopomoč 'in v našo bodočnost. Ne glede na morebitni poznejši opis te zgodovine pa je treba ob tem častitljivem jubileju izreči za delo in vztrajnost posebno priznanje povojnim odbornikom Hp Dobrla vas s predsednikom Janezom Rusterjem na čelu, ki je ob tej priložnosti dosedanje uspehe zadruge, breme dela in odgovornost za njen nadailjnji orocvit predal v roke novemu predsedniku, avtopodjet-niku Štefanu S i e n č n i k u in odboru okoli njega. Prepričani smo, da bo db zavestnem sodelovanju vseh članov novo vodstvo dobrlavaško hranilnico in posojilnico lahko tako uspešno krmarilo v bodočnost, kakor so jo dosedanja vodstva pripeljala v sedanjost.
Objava
SLOVENSKE GIMNAZIJE V CELOVCU
V soboto, 11. decembra 1965, končamo na Državni gimnaziji za Slovence prvo tromesečje.
Ob 10. uri dopoldne je v Domu glasbe (Konzerthausj v Modri dvorani občni zbor Združenja staršev in popoldne na šoli „Dan staršev" od 13. do 16. ure.
Ravnafeljsivo
Hranilnica in posojilnica Bilčovs
r. z. z n. j.
Vabilo
na redni letni občni zbor Hranilnice in posojilnice Bilčovs, registrirane zadruge z neomejenim jamstvom, ki bo
v sredo 8. decembra 1965 ob 10. uri
v zgornjih prostorih gostilne pri Miklavžu v Bilčovsu z naslednjim dnevnim redom:
1.	Otvoritev, pozdrav in ugotovitev sklepčnosti
2.	Izvolitev zapisnikarja in dveh overovateljev
3.	Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora
4.	Poročilo upravnega odbora
5.	Poročilo nadzornega odbora
6.	Pregled in odobritev računskih zaključkov do 31. 12. 1964
7.	Sklepanje o uporabi čistega dobička oziroma o pokritju zgube
8.	Razrešnica upravnemu in nadzornemu odboru
9.	Volitev upravnega odbora
10.	Volitev nadzornega odbora
11.	Slučajnosti
V slučaju nesklepčnosti se ob upoštevanju določb o roku razglasa skliče z istim dnevnim redom drugi občni zbor, ki je sklepčen pri vsakem številu zastopanih članov.
Upravni in nadzorni odbor
Visokošolski dom Korotan je dobil „pušelc“
•
Auf Einfadung des Prdsidenten des Exeku-tivrales der SR Slowenien Jonko Smole sfal-leten am 19. und 20. November die Delega-tione-n des Zenlralverbandes s!owenischer Or-gonlsationen in Kdrnten unter FOhrung des Obmannes Dr. Franz Z wit fer und des Ra-fes der Kdrntner Siowenen unter FUhrung des Obmannes Dr. Valentin I n z k o Slowenien einen offiziellen Besuch ab. Nach der An-kunft in Ljubljana fond zuerst eine eingehen-de Aussprache beim Prdsidenten Janko Smole statt, an we!cher auch Mitglieder des Ezeku-tivrotes Slowenien teilnahmen.
Am Empfang, den Prdsident Janko Smole zu Ehren beider Delegationen am Abend gab, nohm auch der bsterrelchische Generalkonsul i»n Ljubljana, Hofrat Dr. Heinrich R lesen* f e I d teli, welchem dann beide Delegationen am ndchsten Morgen einen Besuch abstatfe-ten. Anldfjlich dieses Besuches brachte der Herr Generalkonsul die Uberzeugung zum Aus-druck, dafj die Kdrnlner Slowenen auch in Zukunft, wie in der Vergangenhekt, einen be-deotenden Beitrag zur Entfoitung der gutnach-borlichen Beziehungen und zur Zusommenar-beit zwiscben Kdrnten und Slowenien sowie xwischen Osterreich und Jugos!awien beitra-gen kdnnen.
Im weileren Verlouf des Besuches begaben sich beide Delegationen unter anderem auch noch Koper, wo sie die Loge der italieni-schen Minderheit In diesem Gebiel kennen-Jemten und vor allem das italienische Mkn-derheitenschulwesen eingehervd besprachen.
•
Am Sonntag, den 28. November beging die Hranilnica in posojilnica Dobrla vas — Spar-und Darlehenskasse Ebcmdorf ihr 75-jdhriges Bestandsjubildum. Diese Genossenschaft ist eine der dltesten genossenschafflichen Insti-tufionen der Kdrntner Slowenen. Vor Ihr slnd gleichartige slowenische Genossenschaften In Celovec/K la g enfu rt, Glinje/Gleinach, DJekie/ Dlez, Šmihel nad PUberkam/St. Michael ob Bleiburg und Loče nad Baikim jezerom/Lat-schoch ober dem Faacker See. Die dlfeste slo-wenlsche Genossenschaft in Kdrnten, und zwar In Sl. Jakob v Rožu/St. Jakob im Rosental, besteht aber schon seif dem Jahre 1872.
Uradne ure
Zovod za starostno zavarovanje delavcev ima v mesecu decembru na Korolkem uradne ure v naslednjih krajih:
7. 12. Šmohor, uradna bila
15.	12. St. Vid ob Glini, Friesacher Str. 1
16.	12. Splttal ob Dravi, Lufherstrafje 4
22.	12. Beljak, Kaiser-Josef-Platz 1
23.	12. Wolfsberg, Weyerplatz
Uradne ure so povsod od 8. do 12. ure dopoMne.
V ponedeljek se je na Dunaju zbrala skupina predstavnikov javnega življenja in večina slovenskih akademikov k sicer majhni, za koroške Slovence pa tem pomembnejši proslavi. Proslavljali so „pu-šelc" na poslopju slovenskega visokošolskega doma Korotan, ki je sedaj dograjen do strehe.
Pred avstrijsko, koroško in slovensko zastavo je moški zbor kluba slovenskih študentov na Dunaju s pesmijo pozdravil udeležence proslave, nakar je spregovoril rektor doma, pater Tomažič. Med številnimi gosti je posebej pozdravil zastopnika prosvetnega ministra, ministerialnega svetnika dr. Reisenbergerja, predstavnika občine Dunaj, prvega sekretarja jugoslovanskega veleposlaništva na Dunaju Jožeta Snoja, predsednika Mohorjeve družbe v Celovcu, č. g. M i 11 o n i g a , njenega ravnatelja dr. Hornbocka, predsednika Zveze slovenskih organizacij dr. Francija Z w i 11 r a , arhitekta dipl. ing. Janeza O s -w a I d a in predstavnike podjetja, ki dom gradi. Pater Tomažič se je ob tej priložnosti zahvalil vsem, ki so pomagali in pripomogli k gradnji doma. Posebej se je za to pomoč zahvalil dunajski občini, prosvetnemu ministrstvu in dunajski nadškotiji. V kratkih besedah je nato zbranim gostom razložil pomen Mohorjeve družbe za koroške Slovence in ime doma Korotan, čigar lastnik je Mohorjeva družba.
Za njim sla spregovorila še mi-nisterialni svetnik dr. Reisenberger in ravnatelj dr. Janko Hornbock, ki se je patru Tomažiču kot iniciator-ju gradnje doma zahvalil za ves trud in dosedanjo skrb. Proslavo pred domom je zaključil mešani zbor Kluba slovenskih študentov na Dunaju, nakar so se udeleženci po-
dali v sosedno restavracijo. Pri večerji se je predsednik ZSO, dr. Franci Zvvitter v kratkem govoru zahvalil p. Tomažiču za njegova prizadevanja in prosil oba predstavnika Mohorjeve družbe, da bi ta ustanova tudi v bodoče kazala toleranco v duhu papeža Janeza XXIII. in kakor jo je kazala v preteklosti, ko je izdajala tudi Cankarjeva dela s socialistično vsebino. Ko je govori! o pomenu doma, je želel, da bi bil le-ta dom odkritih pogovorov, dom miru in medsebojnega zbliževanja. Narodni svet ko-
roških Slovencev je proslavi poslal svoje pismene čestitke.
V prijetni družabnosti, ki jo je popestril še moški zbor Kluba, so zlasti navzoči študenti izražali svoje veselje, da bodo prihodnje leto jeseni že lahko zasedli novi dom. Slovesne otvoritve pa se veselimo tudi vsi koroški Slovenci. Slovenski akademiki na Dunaju bodo z njim dobili lepo in udobno stanovanje, njihovi starši pa bodo lahko brez skrbi poslali svoje hčerke in sinove na Dunaj — v slovenski visokošolski dom Korotan.
Hranilnica in posojilnica Borovlje
r. z. z n. j.
Vabilo
na redni letni občni zbor Hranilnice in posojilnice Borovlje, registrirane zadruge z neomejenim jamstvom, ki bo
v sredo 8. decembra 1965 ob 9. uri
v uradnih prostorih pri Bundru v Borovljah, DoMichgasse 4, z naslednjim dnevnim redom:
1.	Otvoritev, pozdrav in ugotovitev Sklepčnosti
2.	Izvolitev zapisnikarja in dveh overovateljev
3.	Citanje zapisnika zadnjega občnega zbora
4.	Poročilo upravnega odbora
5.	Poročilo nadzornega odbora
6.	Pregled in odobritev računskih zaključkov do 31. 12. 1964
7.	Sklepanje o uporabi čistega dobička
8.	Razrešnica upravnemu in nadzornemu odboru
9.	Volitev upravnega odbora
10.	Volitev nadzornega odbora
11.	Slučajnosti
V slučaju nesklepčnosti se ob upoštevanju določb o .roku razglasa skliče z istim dnevnim redom drugi občni zbor, ki je sklepčen pri vsakem številu zastopanih članov.
Računski zaključki so članom na vpogled v uradnih urah v pisarni.
Upravni in nadzorni odbor
Sele-Kot
Pred kratkim se je član Rožan-skega kvinteta in član SPD »Košuta” Valentin Do v ja k naveličal samskega življenja in si začel po Rožu iskati nevesto. Le-to je našel v Podsinji vasi in ko sta se sporazumela, jo je pripeljal na svoj dom in zaživel z njo zakonsko življenje. Mlad mož ni le priden glasbenik, marveč tudi zelo priden drvar, vsled česar smo prepričani, da bosta z ženo Poldijo dobro živela in se lepo razumela, kar jima iz vsega srca želimo.
BRALCI NAM PIŠEJO:
Za boljše sosedske odnose
V času, ko uradna Avstrija poglablja prijateljske odnose s sosedno Jugoslavijo, naletimo na Koroškem vedno spet na ljudi, ki gredo mimo tega. Mislimo, da ni v duhu dobrega sosedstva in tudi ne v duhu sožitja obeh narodov v deželi, če med drugimi tudi sprevodniki v vlakih na dvojezičnem ozemlju niso vešči slovenskega jezika.
Pred kratkim se je v vlaku iz Celovca proti Podrožčici vozila skupina Jugoslovanov, ki pač sprevodnikove nemščine niso razumeli. To pri današnjem prometu ni nič posebnega, je nekaj vsakdanjega, najmanj za železniškega uslužbenca, ki je sprevodnik. Sprevodnik v tem vlaku je bil vendar drugega mnenja. Namesto da bi se potrudil za vljuden in kolikor toliko razumljiv odgovor, se je iz jugoslovanskih potnikov zaničljivo ponorčeval z oholimi besedami: »Ja versteht ihr denn iiberhaupt kein deutsch?« Na neko nadaljno vprašanje je kratkomalo zamahnil z roko, nekaj zamrmral in pustil vprašujočega brez odgovora.
Tako ravnanje avstrijskega uradnika, ki službuje na našem dvojezičnem ozemlju, odbija in je odvratno.
Njegova dolžnost bi bila, da bi di
potnikom ustrezno pojasnilo ali pa se z njimi vsaj sporazumel s pomočjo domačinov, ki so Slovenci in ki so se zgražali nad njegovim zadržanjem. Od olikanega človeka pričakujemo v službi vsaj to, da obžaluje, da jezika potnikov ne zna, ne pa da je na to še ponosen. Če bi imel malo več srčne kulture in evropskega duha, bi omenjenim potnikom kljub nepozna-nju jezika poskušal odgovoriti. To bi bila tudi njegova dolžnost, kajti železnica živi od denarja vseh potnikov in pri kupovanju vozovnice ne sprašuje za narodnostjo in jezikom potnika.
Miselnost, ki jo je s tem pokazal omenjeni sprevodnik, je pri vsakemu človeku in državljanu pomilovanja vredna, ker škoduje naši državi. V državni službi pa ljudje takega kova ne bi smeli več imeti prostora, ker očitno škodujejo dobrososedskim odnosom. Omenjeni gospod sprevodnik ima gotovo dovolj možnosti, da se po svoje zabava. V službi pa je tak način zabave le prepocen in vrhu vsega žaljiv. To pa zato, ker nam vendarle vsem mnogo leži na tem, da se v naši deželi in čez mejo preneha netenje nestrpnosti in izrazov sovraštva. Take manire imajo le še včerajšnjiki, ki se iz zgodovine niso ničesar naučili.
France Bevk
Ji
laz
Dedek, kdo je prišel včeraj v našo vas? »Mraz, naš stari znanec, čez sneženo gaz.«
Dedek, kaj pa dela neprijazni mož?
»On na okna siplje nam ledenih rož.«
In hudobna burja, ki čez vas drvi?
»Je njegova sestra, v plesu jo vrti.«
In če jaz bi k njima na poljano šel?
»Mrazek hudomušni bi te v malho del.«
Kje sta teta burja in stric mraz doma? »Daleč za vodami, čez devet gora.«
Dedek moj, kaj lepa je dežela ta?
»Ej, seveda, iv je tam visi z veja
in ledene sveče, sneg je leto — dan, vsi ljudje sneženi, vsak je v led vkovan.«
Rajši grejem nosek, dedku predem čas, mucek mi pomaga; z burjo pleše mraz.
Nenavadni dvoboj
Eskimi so miroljubno in pravično ljudstvo. Le redko pride med njimi do večjih prepirov. Seveda pa so tudi med njimi izprijenci, ki se ne ravnajo po normah, ki jih temu ljudstvu postavlja neusmiljena narava. V današnjih »civiliziranih« državah so včasih reševali vse spore z dvoboji s kopji, meči itd. Tudi Eskimi poznajo dvoboje ...
---- ^ ------v
Eski.mo Ting je težko preživljal svojo številno družino. Čez poletje je lovil divjačino, da bi imeli on in njegovi otroci hrano pozimi. Meso je hranil pod mogočno ledeno goro. Ko je nekoč prišel do svoje shrambe, je onemel od strahu — vse meso je izginilo. Izvedel je, da ga je odnesel njegov sorodnik Kag.
Ker Eskimi nimajo sodišč in jim njihova nrav ne dovoljuje nasilja, je morala Tingova družina preživeti dolgo, mrzlo zimo polno lakote. Ting je spesnil dolgo pesem, v kateri
,,Govorečau tehtnica
V veliki čakalnici na lefalttču v Škotskem mestu Prest-wich imajo avtomatično tehtnico za tehtanje oseb. „85 kilogramov! Predebeli stel” se je oglasilo iz te čudne lehtnice oni dan, ko je stopila nanjo deklica, ki je bila *icer mlada, a nekoliko obiinejSa. .Naslednji, naslednji . . .1” je monotono ponavljal glas iz tehtnice. Po krat* kem oklevanju se je odločil neki gospod, stopil na teht* rvico in vrgel v Špranjo novec. Brž se je oglasilo: .Sle predebeli. VaSa dieta je napačna . . .1” Mož je kar obetal, nato pa se je ozrl okrog, stopil s tehtnice in se izgubil med množico. Za njim je stopila na to čudno tehtnico zajetna ženska. .Natančno 95 kilogramov!” Zenski je kar zastal dih. Vsa kri ji je planila v obraz. A brž zatem je na vso moč brcnila tehtnico In jezno vzkliknila: .Nesramna lažnivkal” in vsa divja odSla skozi radovedno množico, ki se je vtem zbrala tam okrog. V bližnjem uradu, ki ga je ločila od čakalnice velika Sipa, pa se je od smeha kar zvijal pilot Hugh Armstrong. Kajti njegov je bil glas, ki ga Je bilo sliSati iz tehtnice. Vgradil je namreč v tehtnico poseben zvočnik in se zabaval 4 tem, da je jezil ljudi, ko jim je nalaSč navajal napačne podatke o njih teži.
je zasmehoval svojega sovražnika Kaga. Pel jo je znancem in prijateljem. Ko so jo že vsi znali, jim je povedal, da namerava izzvati Kaga na dvoboj. ..
Ko je prišlo novo poletje, se je pričel zanimiv eskimski dvoboj. V velikem taborišču so se zbrali Eskimi iz vsega okrožja. Moški, ženske in otroci so naredili velik krog, a sredi kroga sta bila Ting in Kag. Ting je zapel svojo pesem, a Kag mu je posmehljivo odgovoril. Zopet je bil na vrsti Ting in zopet Kag. Tako sta se izmenjavala z zasmehljivkami. Svoje pesmi sta spremljala z udarci na boben. Gledalci so se zvijali od smeha, ki sta ga povzročala z zasmehovanjem.
Tako je tekel dvoboj . . . Ker je imel Ting le več povedati in je zbujal tudi veliko več smeha, je moral Kag odstopiti in s tem priznati svoj poraz.
Eskim ne pozna večje vrednote od svoje časti. Osramočeni Kag je s sklonjeno glavo odhajal iz tabora. Znanci so se izogibali človeka, ki je izgubil čast. Moral se je izseliti iz dežele, a pri tem je tudi on ostal pravi Eski-mo. Ni pokazal niti malo surovosti ali strasti.
„Na časi svetemu Miklavžu za nove hlače. . . Oče naš ..."
„Na čast svetemu Miklavžu za tri velike strdene štruklje .. . Oče naš ..."
„Na čast svetemu Miklavžu za nožič... Oče naš .. ."
Tako sva molila z bratom na peči ves teden pred Miklavževim večerom. In na večer so prišli parkeljni in Miklavž z njimi. Spet molitev in prošnje za dari. Miklavž je bil usmiljen in je vse obljubil. Ko je pa odšel, so možje, ki so bili prišli na večer k nam v vas, obsedeli in se kar niso hoteli ganiti iz hiše. Šlo je na polnoč, možje pa nikamor. Loteval se me je obup; če pride Miklavž mimo hiše in zagleda, da še bedimo, ga ne bo. Zajokal sem in v joku jezno velel: „Tak, pojdite no!" Možje pa so me potolažili, češ ne boj se! Miklavž je kakor veter: ne bo zamudil, kar je obljubil.
In zjutraj! Hlače, štruklji, orehi, jabolka, suhe hruške — zvrhan pehar vsega. Le nožiča nikjer. Kaj hruške, kaj orehi! Nožič, nožič! Na trmasti jok mi je šlo. Oče me je opazil.
„Ali si že dovolj vse pretaknil?"
„Vse, pa nožiča ni, ko sem toliko molil zanj in mi ga je sam Miklavž obljubil.”
„Le išči! Kar Miklavž obljubi, izpolni."
Iščem, skladam na mizo, skladam nazaj
v pehar, nožiča ni! Tedaj se me usmili mati: „Ali hlače nimajo žepov?"
Kar zabliskalo se mi je. Segel sem v žep in potegnil iz njega lep, svetal nožič. Moj prvi nožič! Zmerom sem moral prosjačiti za nož. Sedaj sem ga imel. Svojega!
Treba je bilo odrezati šibo, delati ob studencu mlin, narediti ptičnico za lov kalinov, izrezljati iz borovega lubja vola, kravo, moj Bog, in še sto reči: piščalke iz vrbe, strelic
za lok, opisati pastirsko palico, da je bila lepo modrasto lisasta. Res ni mogoče vsega povedati. In za vso to važno obrt sem moral za nož moledovati pri dedu, pri teti, pri očetu, pri materi in vedno poslušati: „Glej, da mi ga ne izgubiš! Da ga ne skrhaš! Da se ne urežeš! Pri priči mi ga vrni!" Da, če človek ni svojega orodja sam gospodar, je berač! Hvala Bogu, da je tega beraštva konec. Takoj sem se lotil miklavževine. Najprej strdenega štruklja in ga rezal košček za koščkom. Po nepotrebnem seveda. Rezal in rezljal sem jabolko. Orehe sem klal z nožem, suhe hruške sem si narezal na koleščke in jih kazal, češ fige imam, prav tržaške fige. Zares prečudovito orodje je nož. Za vse je, za kar le hočeš.
Da nisem vse miklavževine še tisto uro razrezal, mi jo je mati vzela in pehar spravila v skrinjo.
Toda nož? Zunaj je bilo snega do kolena in še je naletaval. V gmajno do le-ščevja nisem mogel. Kar žalosten sem obsedel za mizo in premišljal, kako bi zaposlil svoj nožič, ki se mu je tako silno hotelo rezati. Odpiral in zapiral sem ga, deval v žep, ga jemal iz njega in spef odpiral. Svetlo rezilo je kakor lačno gledalo po lesu, po šibi, po delu sploh. Ob tej lakoti se je nož res kar sam od sebe lotil naše lepe,
bele javorove mize. Prav majčkeno je zarezal vanjo, samo drobno škrbinico. Tedaj pa me je pogledal oče preko naočnikov, ki jih je imel samo, kadar je šival ali pa koso klepal. Hitro je vstal, odložil šivanje in stopil k peči, se sklonil in vzel izpod klopi kaj pripravno sekiro, vejarico, ter jo položil predme. Nož je obtičal v škrbinici, kakor bi se bil ustrašil sekire. Jaz sem z odprtimi očmi zijal v očeta.
„Nikar se ne trudi z nožem," me je spodbujal oče in si tlačil tobak v vivček. »Miza je velika in težka, ne boš ji zlepa kos z nožem. S sekiro jo daj, jo boš prej pokončal.
Prižgal si je, sedel spet mirno k šivanju in molčal.
Molčal sem tudi jaz, pogledoval sekiro, pogledoval očeta. Nož je kar sam od sebe zlezel iz škrbine, se plaho zaklopil, kakor bi polž skril roge, in smuknil v žep. Prijel sem sekiro, jo nesel nazaj pod klop in splezal za peč. Dolgo sem ždel tamkaj prav v kotu za temenom, roko sem držal v žepu, v roki stiskal nož in ga v mislih izpraševal: »Ali si slišal?"
Prav gotovo je moral slišati in tudi spre-umeti. Zakaj mize se ni nikoli več dotaknil.
Murenček in mravlja
V poletje je mali murenček prepeval, se veselil toplega sonca, pisanega cvetja in zelene trave. Naj je skočil kamor koli, povsod je brez truda in skrbi našel hrane. Ali ko je pritisnila zima, je bilo vse zapuščeno in murenček je drhtel od mraza. Pa tudi lakota ga je začela mučiti.
In murenček se je spomnil svoje znanke mravlje, ki je vse poletje marljivo nabirala zrno za zrnom in spravljala za zimo. Pohitel je k nji pa jo zaprosil, naj mu posodi kako zrnce, da ne bo umri od lakote. Pa ga vpraša mravlja: „Kaj si pa delal poleti, da si nisi ničesar priskrbel za zimo, kot si priskrbijo druge skrbne živali)”
»Prepeval sem in zabaval druge. Tako je šlo dan za dnem In kar nenadoma je minilo poletje.”
»Prepeval sil” je živahno rekla mravlja. »No, če je tako, pa sedaj lepo pleši, hitreje ti bo minila zimal"
F. S. FINŽGAR:
Miklavžev nožič
iiiiiiiiiiHuiiuiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiuiiiiuiMiiiiiMiiMiiiiiiniiiiUMiHiiiiiiiiiiiiiiiiimniniiiiiimiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiimiiHmiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiniiuiiiiiHHiiiiiiiiniiiHiiiuiitiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiniiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiminiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiii
VLADO FIRM:
Uskoška nevesta
26. .NADALJEVANJE
»Pojdiva!" ga je pozval oskrbnik in ga odpeljal s seboj.
»Dobrega jahača mu daj," je zavpil za njim stari Vukmir.
Sonce se je že pomikalo za gore. Na deželni cesti pod gradom pa je bilo živahno. Hlapci so podili konje iz kraja v kraj in priganjali vaščane in kmete k obrambi dežele. Z večerno zarjo pa so zagorele po hribih prve grmade. Krvavordeči sij je opozarjal mirne slovenske prebivalce na bližnjo turško nevarnost. Drug za drugim so se prižigali kresovi. Kmetje so opuščali poljska dela in hiteli po živino na vaško gmajno. Mnogi so se tolažili z upanjem, da k njim pač ne bo turških roparjev. Večinoma pa so ubogali ukaze vaških starešin, se oboroževali in kopičili hrano v taborih, ki so vedno pripravljeni čakali branilcev slovenske zemlje.
V prvem jutranjem svitu so na grajskem dvorišču že stali do zob oboroženi uskoški vojščaki. V vrstah po štiri in štiri je zadnja četa čakala svojega mladega poveljnika in glavarja. In ko je prišel po stopnišču poveljnik Tudor, opasan z ostro sabljo, katere pozlačeni ročnik se je bleščal v sončnih žarkih, pokrit s težko bojno čelado, v spremstvu očeta, ki je prevzel poveljstvo gradu, se je izvil iz krepkih uskoških grl trikratni hura. Konji so potresali z glavami in hrzali. Pred četo pa je stal širokopleči Jure in za vajeti držal iskrega Hasana, ki je poplesaval po belem pesku. Na stopnišču je stala Dana in se oklepala očetovega komolca. Kakor skozi meglo je strmela na tršate
postave na nemirnih konjih. Tudor se je še enkrat ozrl in lahno pokimal Dani. Nato je potrepljal vranca in ga zajahal. Dvignil je roko in gromki: »Hood!” je jeknil po dvorišču. Široka in težka grajska vrata so se odprla in čez dvižni most je zatopotala uskoška konjenica. Mimo Tudorja so druga za drugo jezdile četvorke. Ko je pravkar hotel pognati neugnanega Hasana, je ves zaripel sem od grajskih hlevov pritekel Brano. Za seboj je na vajetih vlekel dolgonogega rjavca, ki ga danes nikakor ni hotel ubogati.
»Hoj, Tudor!" je ves iz sebe zavpil Brano, »tukaj sem!"
»Brano," ga je zavrnil Tudor. »Ti ostaneš v gradu, pomagal boš očetu pri obrambi!"
Brano je odprl usta, lovil sapo in neodločno obstal. Ko je Tudor opazil upornost v njegovih očeh, mu je ostro ukazal:
»Brano! Ukazujem ti, da ostaneš. Z menoj jezdi Jure. Ti skrbi za Dano, razumeš!"
Brano se je godrnjaje v brk obrnil in odpeljal trmastega Liska spet v konjušnico. Tudor je pognal vranca in zdirjal čez most za četo. Za njim so se ječe zaprla grajska vrata. Na balkonu grajskega stolpa pa je stala Dana s starim glavarjem in oskrbnikom. Velik oblak prahu, ki ga je dvignila dirjajoča Tudorjeva konjenica, ji je kmalu zakril pogled na četo. OOO
Sedem dni je minilo, odkar je uskoška konjenica zapustila svoje oporišče. Naselja, skozi katera je jezdil Tudor, so bila zapuščena in požgana. Ožgano tramovje je še tlelo in va vaseh se je valil črnikast dušljiv dim. V opustošenem Ortneku se jim je pridružilo nekaj sto dobro oboroženih kmetov. Maloštevilni oddelek deželnih brambovcev na konjih, ki jih je poslal v pomoč deželni glavar, da s Tudorjevimi Uskoki za hrbtom napadejo zmage pi-
jane turške roparske oddelke, je bil zadnja straža njegovega moštva. Tudor pa je takoj postavil na čelo kmečkega oddelka izkušenega Jureta.
Po celonočnem pohodu so se utaborili pri Ribnici. Trudni vojščaki so si zakurili taborne ognje, nekaj pa jih je s Tudorjem odjezdilo v bližnja naselja. Ob vstopu v vas se je Tudor zgrozil. Izmaličena trupla so ležala ob cestnem jarku, na cesti pa se je v prahu valjala odsekana turška glava. Osteklenele oči so bolščale v beli dan. Na pragu večje hiše onstran ceste je ležala mlada kmetica z razparanim trebuhom, ob njej pa se je na količku krivenčilo trupelce nebogljenega dojenčka, Škrtajoč z zobmi in bled v obraz je Tudor pognal vranca, ki se je skokoma umikal pobitim vaščanom; nesrečneži, ki se niso utegnili umakniti in jih je krvi željni turški meč še našel v vasi. Na koncu vasi pa so Tudorjevi spremljevalci s krikom opozorili razjarjenega poveljnika. Na pragu vlomljenih cerkvenih vrat so ležali kosi razsekanega vaškega duhovna.
Ko se je vračal v taborišče, je naletel na zbegane in na smrt preplašene florentinske trgovce, ki so pribežali z opustošene Primorske, kjer so že divjale in morile turške čete. Njihovi konji so bili trudni, da so se komaj vlekli za bežečimi trgovci. Dvajset pa so jih Turki ujeli m pobili. Ugrabili so jim trideset tovorov najboljše svile in polne mošnje zlatnikov.
»Prvi turški oddelki morajo biti že v mengeški okolici," so v eni sapi pripovedovali trgovci. »Pri Kostelu so razbili močno brambovsko četo pod poveljstvom stotnika Riča-na, prekoračili Kolpo in se usuli na Dolenjsko. Približno pet tisoč jih je", je hitel pripovedovati eden izmed trgovcev. »Toda to so le prednje straže. Ričanovi brambovci so se junaško upirali premoči."
Tudor je povabil preplašene trgovce s seboj v tabo-
Bliža se čas kolin
Eden glavnih vzrokov, da se posušena svi-nina ne drži dolgo, da ima oster okus in da slabo diši ter razpada, kadar jo režemo, je v tem, da meso marsikje nasolijo in vložijo v kad, preden se popolnoma ohladi.
Meso se namreč kot slab prevodnik toplote hladi počasi in je v notranjosti še gorko, čeprav je bilo več ur na hladnem. Zato ga ne smemo nikdar nasoliti in vložiti v kad še isti dan, ko smo zaklali prašiča. Ležati ne sme na kupu, ne v topli sobi. Najbolje storimo, če obesimo posamezne kose za nekaj časa (24 ur) v mrzel zračni prostor ali če jih položimo v mrzli kleti na tla, pogrnejena s čistim prtom ali papirjem.
Vse, kar pride v dotik z mesom, naj bo skrajno čisto (oseba sama, posoda in orodje). Snaga je prvi pogoj za uspešno konserviranje.
Posoda, v katero bomo vložili meso, mora 'biti snažna iin ne sme prepuščati vode. Ne uporabljajmo kadi, v kateri smo kisali zelje ali repo. Nova hrastova posoda spremeni mesu barvo. Posoda za razsol naj ima na dnu čep in naj stoji na primerno visokem podstavku, da bomo laže odtakali slanico.
Mesa ne smemo premalo soliti, da se ne pokvari, a tudi ne preveč, da ne zgubi zanj značilnega okusa. Meso mladih živali manj solimo, drugače je po prehajanju tako mehko, da pri kuhanju razpade. Soli, s katero oribamo meso, lahko primešamo po okusu dišav in solitra. Sol povečuje mesu trpežnost:, ker pronica v notranjost in izpodriva iz stanic vodo. Pri porabi solitra moramo biti zelo previdni. Dodamo ga zato, da dobi meso lepo rdečo barvo. Ako je solitra preveč, strdi površino mesa in tako ne more sol v notranjost. Meso je tudi kakor izsušeno in rado dobi pekoč okus. Prevelike količine solitra povzročajo tudi zastrupitve.
Dišave vplivajo na okus mesa. Sladkor omili oster učinek solitra in pospeši zorenje mesa. Za 50 kg mesa vzamemo 2 in pol kg soli, 2 dkg solitra, 10 dkg sladkorja, 2 žlici debelo zdrobljenega popra, nekaj brinjevih jagod, nekaj glavic stolčenega česna in nekaj lovorovih listov. Polovico pripravljene mešanice uporabimo za to, da vsak kos posebej temeljito odrgnemo. Posebno skrb moramo posvetiti gnjati in plečetu, ki ju je treba zlasti ob kosti močno nasoliti.
Nasoljeno meso vlagamo prav na tesno v pripravljeno posodo. Vmes natresemo brinjevih jagod, popra in česna. Drugo polovico solne mešanice kuhamo 1 uro. (Na pol kg soli vzamemo 3 do 4 litre vode.) Popolnoma ohlajeno slanico polijemo po mesu.. Biti je mora toliko, da meso pokrije. Na vrh položimo nekaj desk in jih obtežimo. Ako postane slanica gostljata, jo moramo takoj zamenjati s svežo.
Kad z mesom naj stoji v mrzlem in temnem prostoru, najbolje v zračni kleti, kjer ne zmrzuje. Neprimerni so prostori, v katerih prebivamo. Meso enkrat ali dvakrat preložimo. Velike kose pustimo vselej na dnu in jih le obrnemo. Kosi s kožo naj leže na koži. Manjši kosi so razsoljeni v treh tednih, večji v štirih, gnjat, če je velika, pa v 6 do 8 tednih. Nezadostno razsoljeno meso je v sredini sivo, neokusno in netrpežno.
Nekateri razsoljujejo meso v njegovem mesnem soku, kar je precej težko izvedljivo, ker
zahteva veliko dela in skrbi (suho razsolje-vanje).
Meso, ki ga vzamemo iz razsola, obesimo za 24 ur na mrzel prepih, da se popolnoma odteče in osuši. Nikakor pa ga ne smemo splakovati z vodo, da se ne napoji in se ne zmanjša njegova trpežnost.
Zelo čislane so domače mesene ali kranjske klobase.
Meso za klobase mora biti suho in čvrsto, torej od starejše živali. Prašič mora biti star vsaj 10 mesecev. Klobase, napravljene iz premladega mesa, so mehke in mazave.
Včasih naletimo na klobase, ki so izsušene in se drobijo. Temu sta kriva prevroče prekajevanje in prevelika količina solitra.
Pazimo, da bodo klobase enakomerno in trdo napolnjene. Mehurčke sproti prebadamo z iglo, da ne ostane zrak v črevesu.
Meso je boljše, če je nekoliko vlažno, posebno za salame. Klobase, ki jih bomo hitro uporabili (pečenice), lahko naredimo iz na pol ohlajenega mesa. Sicer naj bo meso vedno povsem ohlajeno; tudi med polnitvijo črev včasih za kratek čas prenehajmo z delom, ker se meso v mesoreznici segreje.
Klobase ne postanejo žaltave, če z mesa odstranimo vso maščobo in le-to nadomestimo s slanino, zrezano na drobne kose. Meso, zlasti pa slanino, lahko zmeljemo na mesoreznici skozi debelo mrežico.
Prav gotovo ste tudi mnenja, da so lepi lasje okras prav vsaki ženski glavi. Kot bogat okvir obkrožajo obraz, zato si jih moramo negovati.
Vsi vemo, da so tudi lasje živi in da se hranijo. Barva las je podedovana, med tem ko lesk pridobimo s pravo nego in prehrano. Če bomo uživale dosti rib, jajc, pustega mesa in skute nam bodo lasje prav zelo
Mrzle noge
Žene, ki jih zelo rado zebe, naj v zimskem času odložijo najlon nogavice in naj nosijo tanke volnene nogavice. Če ste pa ozebline že dobili, si skušajte pomagati s staro Kneippovo metodo. Vsak dan si boste kopale noge, in sicer izmenično v topli in mrzli vodi. Topla voda naj bo segreta na 40 stopinj C, 4 minute imejte noge v topli vodi, nato pa 2 minuti v mrzli. To Izmenično kopel ponovite štiri do petkrat. Bodite vztrajni in nogam privoščite več dni zaporedoma izmenja-joče kopeli. Uspeh gotovo ne bo izostal.
'Pred polnitvijo spečemo malo nadeva, da ugotovimo, kakšen okus ima.
Preden obesimo klobase v dim, naj vise en do dva dni na suhem, mrzlem in zračnem kraju, da se osušijo. Prekajamo počasi v hladnem dimu in jih medtem tudi prevesimo.
Za salame lahko uporabljamo poleg prašičjega tudi čvrsto goveje me9o, kar je zelo važno. Za domače klobase zrežemo trebuševino (flam), za salame pa pleče, še boljša pa je gnjat. Tudi to me90 oberemo in mast nadomestimo z zrezano slanino. Pri salamah moramo še posebej poudariti, da uporabljajmo zanje meso starejših živali. Merjasce, stare 3 do 6 mesecev, damo prej rezati, sicer imata meso in mast svojevrsten neprijeten vonj.
Salami podoben je vratnik, če mu izločimo kosti in ga denemo za 6 do 8 dni v razsol. Nato ga zbrišemo, tesno zavijemo v čist mehur, položimo med dve deski in obtežimo za kakih 12 ur. Potem ga prevežemo navzkriž z vrvico, obesimo v hladen dim in sušimo dalje na zraku tako kot salamo.
Poskusite!
Topla jetrna klobasa - za takojšnjo uporabo
1 del pustega kuhanega, zmletega mesa, 1 del mastne svinjske glave (zrezane na drobne kocke), 1 del jeter (sesekljanih In pretlačenih), 1 del belega kruha (zrezanega na kocke in navlaienega z mlekom ali z juho), sol, poper, klinčki, majaron.
Vse skupaj dobro zmelojmo in natlačimo v daljSe svinjsko vrečo. Kuhamo počasi 3(1—40 minut, nato ohladimo. Pred uporabo klobaso spečemo.
hvaležni. Tudi na med in sadne sokove ne pozabimo. Izogibajmo pa se živalskim mastem, posebno še, če imamo mastno lasišče. V primeru, da se lasje lomijo in so izredno suhi, jim bo dobro delo, da popijete vsak dan žlico olja. Lasje bodo dlje čisti in bleščeči, če si jih boste vsak dan prečesavale in krtačile.
Posebno gospodinje in vse tiste žene, ki dosti močijo roke, bodo uporabljale kremo za roke, koristil bi tudi glicerin smešan z ročno vodo, prav tako tudi limonin sok.
Nohti izdajajo človeka. Zdravniki trdijo, da mnogokrat nohti izdajo zdravstveno stanje človeka. Če so ti zelo krhki, jih bomo skušali na ta način utrditi: V2 skodelice jedilnega olja segrejte in namočite vanj nohte in ji hrahlo masirajte.
Sedaj pa noge: Kako važno je, da nosimo udobne čevlje in da ne tekamo ves dan v špičakih, nam vedo povedati ortopedi. Če vam noge pogosto zatekajo in bolijo, jim vsak dan posvetite 15 minut časa. Uležite se na hrbet, naredite svečo, nato noge naslonite na steno in 'tako počivajte.
Če odhajamo zvečer na ples, se bomo kljub odmerjenemu času dodobra umile z vročo in nato mrzlo vodo. Uporabljajmo dezodorant, z njim se podrgnemo pod pazduho. Počutile se bomo dosti bolj sveže in sigurne bomo, da se ne bomo potile in proste bomo vsakega neprijetnega vonja.
Otmk in. zcuml
V vseh tistih družinah, kjer po navadi skrbno pazijo na vsako spremembo pri sosedovih ali pri sorodnikih, so otroci prav kmalu vešči za neverjetne primerjave. Tako je zanje značilna nejevoljnost do vsega tistega, kar imajo, in posvečajo svojo pozornost samo tistemu, kar sami ne posedujejo.
Otrok, vzgojen v takšni sredini, bo zavidal svojim sošolcem nalivno pero, šolsko torbo, jopico, kolo in podobno. In četudi sam ima te stvari, bo takšen otrok trpel, ker nima prav takšno pero, prav takšno šolsko torbo kot njegov prijatelj. In če mu bomo ustregli ter kupili prav takšne stvari, bo našel druge predmete pri tovarišu, ki mu jih bo zavidal.
Ker je takšen otrok preveč zavzet z vsem tistim, kar nima, niti ne uživa ob tistih rečeh, ki jih ima, izgubi smisel za pravo, preprosto radost in se nikakor ne more vživeti v pogoje svojega življenja.
Če hočemo našega otroka obvarovati pred tovrstno psihološko zmaličenostjo, ni le dovolj, da sami razčistimo s tem; moramo jih učiti ceniti to, kar imajo, da ne prezirajo socialne pogoje lastne družine, da ločijo prave človeške vrednote od materialnih dobrin, ki nikakor niso osnova sreče. Kajti sreča in modrost sta sposobnost, da izkoristimo možnosti, ki nam jih življenje nudi. Biti srečen, pomeni, biti vedra osebnost, ki ji je zavist tuja. Zavist je nelagodno počutje, ki človekovo osebnost uničuje in ji jemlje vse tisto, kar je neposrednega in lepega v njej. Zavist razjeda in črpa človeka s primerjavami, z grenkobo, z obtoževanjem, s preračunljivostjo. Zavist vodi k negaciji hrabrosti, k negaciji osebnega napora in k ncplemenitosti.
Mar ni bolje, da našega otroka že v najrevnejši mladosti učimo, da smo predvsem mi sami odgovorni za svojo srečo in da je najboljši način, da se čimprej usposobijo za življenje z znanjem, ki jim bo omogočilo željene dobrine. Za to pa je potrebna vztrajnost in hrabrost; lastnost, ki ju zavist razžira in uničuje.
Drobni nasveti
■	'Pomaranče in limone dajejo več soka, če jih pred uporabo pustimo nekaj časa v topli vodi. To velja predvsem takrat, če kupimo še zelene limone.
■	Bakrene predmete čistimo s toplim kisom ali posnetim mlekom, ki smo mu dodali nekoliko soli. Baker potem zdrgnemo s flanelasto krpo.
■	Če se pšenični zdrob zlepi pri kuhanju v kepice, smo navadno zelo jezne. Temu se lahko izognemo, če zdrob vsipamo v mleko skozi koničasto vrečico, ki smo ji odtrgali dno.
■	Kadar krpate z zaplato, pazite, da bodo tekle niti v isti smeri kakor blago na tistem delu, ki ga krpate. Zaplata bo potem dosti manj vidna.
Od nog do glave
iiuiniiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiuuiiuiiiiiiiiitiHiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiitiiuiiiiiiiitiiiiiiuuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiHiiiiiiiitiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiit
rišče. Ko se je vrnil, je bilo v taborišču že vse na nogah. Tako je sklical na posvet nižje poveljnike, da se pogovore o napadu, in iz taborišča odposlal izvidnike, ki jih je vodil Jure. Izvidniki, trije izkušeni Uskoki, so potegnili dvorezna bodala in s palcem preizkusili ostrino. Zadovoljni so povrašali Jureta:
»Vodnik, kdaj odrinemo?"
»Počakali bomo, da se sonce pomakne za Gorjance, ki potem na kot," je odvrnil Jure.
Po ozki poti, porasli z mahom, so tiho jezdili skozi mlado goščavje. Pomikali so se previdno. Ko se je zasvetlikalo skozi goščavje, je Jure dvignil roko. Razjahali so in pustili stražo pri konjih. Čim bliže so prihajali počivajočim turškim oddelkom, tem razločneje so slišali tujo govorico. Turki so taborili na koncu razdejane vasi.
V sredi polkroga vozov, naloženih s plenom, se je belil velik šotor, na katerem je Irtotal dolg konjski rep. Pod njim pa je plapolala v vetru zelena zastava z zlatim polmesecem. Kazimbeg, velik in slok pevljnik številne turške čete, je poležaval na svileni blazini in se s komolci opiral nartjo. Srebrne ostroge na škornjih so se zadirale v mehko svilo. Male mongolske oči pa je upiral v peto-rico mladih deklet, ki so z zvezanimi rokami stale pred janičarskim poveljnikom. Krivogledi tolmač, ki je stal ob njegovem zglavju, je pazil na vsak gib svojega poveljnika.
»Pri Alahu, plesnivec, brž razveži roke svetlolaskiI" je ukazal tolmaču. Njen uporni pogled ga je jezil. »Od kod je?" je vprašal in vstal.
»Visoki gospodar, ujeli smo jo na Koroškem. Prava divja mačka je. Glej, kako piha."
Surovo jo je zgrabil za lase in jo povlekel naprej, pa se je brž umaknil. Na njegovem komolcu so se poznali zobje. Zavihal si je široke rokave in jo plosknil po licu, da se je jetnica opotekla.
»Pojdi in pokliči janičarje, ki so se izkazali v boju," je ukazal Kazimbeg in si ogledoval zalo dekle.
Kmalu so pogledali v šotor podolgovati in brkati janičarski obrazi. Janičarji so vstopili in se globoko priklonili poveljniku.
»Ho, sablje janičarske, izberite lepotice in se veselite," jih je pozval okrutni poveljnik, »in potem naj splavajo v Turčijo." Oči so se mu zaiskrile. »Dovolj jih še naberemo do meje." Stopil je tesno k plavolaski. Dekletu je zastal dih, roke so se ji brezmočno povesile. Njegova roka je drsela po njenih naglo dihajočih prsih. A že so je zgrabile močne in trde janičarske roke. Kos za kosom obleke je padal na svileno blazino. Dolgi razpleteni lasje so zakrili njeno goloto in ko je padla na kolena in se ji je obraz zaril v modrikasto svilo široke blazine, je strahoten krik napolnil šotor, se odbil od sten in skozi odprtino planil v mrak. Njene roke so se še oklepale begovega vratu, ko ji je ostri handžar že do ročaja tičal v plečih. Prav počasi ga je izvlekel najbližji janičar, ga obrisal ob negibno telo mladenke in ga zataknil za pas. Sojetnice so otrpnile od groze. Kazimbeg se je še držal za vrat in strmel v janičarje. Sapa mu je pihaje uhajala iz nosa. Pokleknil je in zagrgral: »Psical" Z očmi je preletel otrplje ijefnice in še rdeč v obraz zavpil: »Stran z njimil’ Brki so se mu stresli in krčil je roke kot mačka kremplje. Legel je na blazino, katere vogal se je namakal v krvi, in čakal. V šotoru je bilo slišati le pridušeno stokanje in ječanje. Mladenke so ležala na tleh. Vsaki je klečal na prsih janičar in jo pritiskal s koščenim kolenom. Okoli vratu pa so se jim ovijale svilene vrvice ter se počasi in neizprosno zategovale.
Sopara pa je v taborišču neusmiljeno pritiskala na izsušena usta ujetnikov, ki so dobro zastraženi poležavali in strmeli v somrak. Veter je odnašal s seboj krike otrok, ki so jih matere stiskale k sebi, a so jih grabežljive janičarske
roke trgale iz naročij. Straže so z biči ločevale može od žena in žene od otrok. Vse, kar je bilo slabotnega, je pokončal turški meč. Med vrstami pa se je sprehajal Kazimbeg in v svitu leščerbe izbiral najlepša dekleta, da 'jih že jutri pošlje paši v Bosno. Moške pa je ukazal privezati po dva in dva tovornim konjem za sedla. Lepe denarce bo skupil na trgu v Turčiji zanje. Za ženske pa so morali poskrbeti janičarji sami.
Iz šotora je stopil Kazimbeg v spremstvu svojega pribočnika. Obšel je vrste ujetnikov, si ogledoval postavne kmete in jih ocenjeval. Ujetnik, ki se mu ni naglo umaknil, je dobil krepak udarec z bičem čez pleča. Pri ujetih ženskah, ki so trepetaje strmele vanj, se je dlje zamudil. Dekleta so se morala obračati pred njim in napraviti nekaj korakov. Pribočnik jih je zapisoval. Določene so bile da mu pomnožijo harem. Za otroke, ki so jokali In kričali, ni skrbel. Ko se je vrnil v svoj šotor, je ukazal pribočniku, da mu takoj skliče na posvet age, poveljnike oddelkov.
V polkrogu so sedeli turški poveljniki okoli Kazimbe-ga. K svetilki, ki je visela pod stropom, je pristopil janičar in jo prižgal. Nemirna svetloba je zatrepetala in razsvetlila šotor. Šotorsko krilo, ki je bilo privezano na količ, se je zgrbilo. Le za hip se je pokazala roka in že izginila. Krilo se je zopet zaprlo. Jure, ki se je neslišno priplazil v taborišče, je prisluhnil. Pri Uskokih se ije bil za silo navadil turškega jezika, ki so ga znali mnogi Uskoki.
„Aga," se je oglasil Kazimbeg, »zjutraj po molitvi naj bo tabor pripravljen za odhod. V izvidnico pošljite prednjo stražo. Moške, krepke, zdrave, odpeljemo v Bosno, prav tako mlade žene in dekleta, a otroke in bolehne pokoljite. Janičarski konjeniki pod mojim poveljstvom naj slede rednim oddelkom konjenice, za njo pratež z ujetniki in oddelek zadnje straže. V alahovem imenu, pojdite!"
(NADALJEVANJE SLEDI
B. TRAVEN:
BOMBA
Indijanec Ljaka je imel tri hčere, vse tri godne za možitev. Najmlajša je imela trinajst, najstarejša pa šestnajst let. Nekega dne je prišel k njemu Indijanec Salvatores, ki je za petdeset pezosov že nekaj tednov kuhal oglje v ibližnjem gozdičku. Ko si je kupil novo srajco, nove hlače in nov klobuk ter plačal hrano stari črnki, mu ni preostalo nič preveč denarja.
V	soboto je bil ples. Salvatores je spoznat trojico lepih deklet, a ni imel mnogo priložnosti, da bi plesal z njimi, ker so bili drugi moški hitrejši od njega.
Nedeljo je porabil za to, da uredi misli v svoji glavi. V četrtek so misli toliko dozorele, da se je Indijanec v petek že mogel odpraviti k očetu.
— Katero želiš? — ga je vprašal Ljaka.
— Tole tukaj, — je rekel Salvatores in pokazal na Bajiko, ki je že dokončala štirinajsto leto in je imela najlepši obraz.
— Verjamem, da bi bila po tvojem okusu, — je rekel Ljaka. — Koliko pa imaš denarja?
— Osemnajst pezosov. — To je bilo dvakrat več, kakor je v resnici imel.
— Za ta denar Bajike ne moreš dobiti. Jaz bi potreboval nove hlače, stara pa nima čevljev. Torej zame ene hlače in par čevljev za staro, sicer ne bo sorodstva med nama. Daj mi malo tobaka!
Ko sta si svila in prižgala cigareti, je Salvatores dejal:
— Ali bi mogel vzeti tole? — Tokrat je pokazal na Elviro, naj-sfarejšo hčer.
— Vidim, da nisi neumen, Salvatores. Ali si kje v službi?
— Imam osla.
— Ali nimaš konja?
Salvatores je nekajkrat pljunil in rekel: — Imam strica, ki dela v ■rudniku blizu Catatekasa. Odšel bom k njemu, ko bom imel ženo. Tam se da zaslužiti tri pezose na dan.
— Trije pezosi so lep denar, — je rekel stari. — Toda z osemnajstimi pezosi, ki jih imaš, ne moreš prirediti svatbe. Moramo imeti vsaj dva godca in dve steklenici te-guille, ker bi sicer ljudje pozneje govorili, da se Elvira s teboj sploh ni poročila, ampak je kratko malo samo pobegnila s teboj. Kaj takega moje hčere ne bi storile, pa če čakajo tisoč let na poroko.
Tako sta se prerekala sem in tja. Salvatores bi moral še štiri tedne kuhati oglje v gozdičku, da bi zbral dovolj denarja. Tedaj je sam vprašal Elviro.
— Zelo rada bi šla v Catatekas, — je bil njen odgovor in s tem je ta važna družinska zadeva bila tudi rešena.
V	vsakem primeru mu je manjkalo devet pezosov, o katerih je lagal, da jih ima v žepu. V štirih tednih, kolikor je bilo potrebno, da še dela, se mu je raztrgala srajca in si je za svatbo moral brezpogojno nabaviti novo. To je bil tudi vzrok, da sta nekemu Ameri-kancu, ki je stanoval v bližini, zmanjkali dve kravi in se nista nikoli več vrnili.
Ko se je končol ples in se je stari Ljaka pošteno napil, je postala Elvira polnopravno Salvatoresova žena. Zvil je svoji dve odeji, zložil v zavitek lonec za kavo in sekiro, vse to skupaj z Elviro natovoril na osla in odpotoval v področje rudnikov.
Tam je postopal samo en teden, nato pa je dobil službo v nekem
rudniku bakra. Delo je bilo trdo, a se ga ni bal. V prostem času je zgradil kolibo in v njej je srečno živel z Elviro. Kuhala mu je kosilo, prala perilo in mu v hladnih nočeh grela posteljo. Bil je zadovoljen, nikoli se ni opijanil in ji dajal povoda za pritožbe.
Ko se je Salvatores nekega večera vrnil domov, Elvire ni bilo nikjer. A ker je odnesla s seboj lepo odejo, dve srajci, dva plašča in glavnik, je Salvatores vedel, da je odšla za vedno.
Kolibe domačinov niso mogle dolgo skrivati svoje tajne. Ko je Salvatores obhodil nekaj kolib, je takoj tudi našel pravo. Slišal je, kako je njegova Elvira klepetala
in se hihitala. Pokukal je skozi špranjo v zidu in videl Elviro, kako se ljubimka s svojim novim izvoljencem. Bila je zelo dobro razpo-
ložena. Razen teh dveh sta bila v kolibi še dva druga para. Vsi so bili veseli in dobre volje.
Salvatores je skoval načrt za maščevanje. S spretnostjo in inteligenco, ki je lastna Indijancem, je v izredno kratkem času z najprimi-tivnejšimi sredstvi izdelal odlično bombo. Nabavil si je še dinamit, vžigalno kapico in vrvico. Ko je bilo vse to izdelano, se je pritihotapil do kolibe, v kateri se je še vedno zabavala vesela druščina. Take kolibe nimajo vrat, zato je bilo zelo enostavno vreči v notranjost bombo s prižgano vžigalno vrvico.
Zatem je Salvatores mirno odšel domov in legel v posteljo. Če bo
bomba eksplodirala, dobro — če ne bo, tudi dobro.
V rudarskih naselbinah Mehike ve vsakdo — moški ali ženska —,
kaj pomeni, če nenadoma opazi konservno škatlo, na kateri visi prižgana vžigalna vrvica.
Trajalo je samo delček sekunde, da so v kolibi opazili bombo in pobegnili. Nato je sledila strahovita eksplozija, ki je kolibo raznesla. Elvira in njen ljubček sta v strahu pobegnila. Tudi drugi so ostali živi razen neke mlade žene, ki je nedaleč stran v kotu kuhala kavo in jo je bomba ubila.
Nekega dne je prišel na Salva-toresovo delovno mesto policijski uradnik. Zaslišanje je opravil tako, da Salvatores ni prekinil dela. Prostovoljno je priznal, da je vrgel bombo.
Čez štiri tedne je bila sodna razprava. Porotniki so bili dva rudniška delavca, rudniški nadzornik, pek iz naselbine, krčmar, rudniški tesar in čevljar. Vsak od njih se je zanimal za ljudi, ki delajo in služijo, nobeden pa se ni zanimal za človeka, ki je sedel v zaporu.
A vendar so vsi želeli, da bi bilo pravici zadoščeno. Salvatores si je zvil cigareto in v sodni dvorani mu je postajalo dolgčas. Tudi porotniki so kadili. Če bi jim bili kajenje prepovedali, bi bili odšli na svoje domove in porotnikov ne bi bilo na razpravi.
— Obtoženi je uboj priznal. Navzoči uslužbenec kot priča izjavlja, da je obtoženi tako povedal pri zaslišanju.
Javni tožilec je zastopal čisto in jasno stvar. Eden izmed porotnikov je zahteval od predsednika, naj vpraša Salvatoresa, ali priznava uboj.
— Ne vem, — je dejal Salvatores.
Neki drug porotnik je hotel videti Salvatoresov podpis na zapisniku zaslišanja.
— Zapisnik je podpisal samo uradnik, ker Salvatores ne zna pisati. Toda priznal je in za to imamo zagotovilo in podpis uradnika, poštenega človeka.
Javni tožilec se je nekoliko razburit.
Tretji porotnik je hotel vedeti, zakaj naj oni — porotniki — bolj verjamejo uradniku, ki prejema plačo od države, kakor pa Salva-toresu, ki služi denar za to, da se preživlja m ne živi od davkov, ki jih plačuje ljudstvo.
Četrti porotnik je zahteval, naj Salvatores na mestu in v navzočnosti porotnikov izjavi, da je kriv uboja.
V Sele
Tja gor bi rad,
tja gor bi rad,
tja gor v planinske Sele,
kjer fantje naši so doma
in dočle so vesele.
Da spet bi z Lenko, kot tedaj, veselo zaplesala in nageljnov še za spomin planinskih bi nam dala.
In selski fantje, kot nekdaj, po vasi bi zapeli in zopet enkrat, kot tedaj, se bratsko bi objeli.
Tja gor bi rad, tja gor bi rad, tja gor v naše Sele.
In iz radostnega srca bi pesmi spet donele.
Pavle Kern ja k
— Ali se čutiš krivega?
— Ne vem.
Salvatores si je pričel zvijati drugo cigareto.
Zastopnik obtožbe je izigral svojo zadnjo karto. Pripeljal je kot pričo Elviro, njenega ljubimca in druge, ki so ostali živi v kolibi.
Priče so enostavno izjavile, da niso videle, kdo je vrgel bombo. Elvira je še pristavila, da dobro pozna Salvatoresa in da on nikoli ne bi vrgel bombe.
Porotniki so se umaknili na posvetovanje in čez četrt ure izrekli razsodbo:
— Salvatores 'je nedolžen.
Takoj so ga izpustili. Nato je popil s pričami, Elviro in njenim novim zaročencem steklenico tequille in še tega popoldneva zopet odšel delat v jamo.
Naslednjega dne zvečer je bil ples. Salvatores je našel novo, lepo ženo, 'ki jo je še te noči odvedel k sebi domov.
Drugega dne zarana je Salvatoresova nova žena videla na tleh konservno škatlo s prižgano vžigalno vrvico, ki se je kadila. Pravočasno je pobegnila iz kolibe.
Toda od Salvatoresa ni ostal niti gumb njegovih hlač, ki bi jih mogla ona kot nesrečna vdova objokovati.
Smeh stoletij
Stari grški filozof in astronom Anaksagora je opazoval krave na paši. V bližini je prepevala šoja. Mislec je premišljeval, kako v prirodi le ni vse najlepše urejeno.
.Poglej," mu je šinilo v glavo, „ta mala šoja, ki ne zna ničesar, le včasih uniči kakega črva, lahko leta po zraku na vse strani, krava, ki daje človeku toliko koristi, pa se mora le počasi premikati po tleh."
Učenjakovo premišljevanje o tej krivici je iznenada pretrgalo nekaj, kar je ptica spustila na njegovo modro glavo. Zmedel se je, obrisal z glave ptičev pozdrav in dejal z olajšanjem:
.Bogovi naj bodo zahvaljeni! Pa je le dobro, da šoja ni krava!"
V poslednjih letih je Anaksagora živel v hudem pomanjkanju. Ko je Perikles to zvedel, je hotel svojemu učitelju pomagati, toda bilo je že prepozno. Umirajoči Anaksagora mu je dejal: .Dragi moj, če hočeš dolgo ohraniti plamen svetilke, moraš še pravočasno naliti olja.”
Sofoklej je znancem pravil, s kakšno muko piše verze svojih tragedij:
„V treh dneh sem napisal komaj tri", je potožil.
.Komaj tri!" je vzkliknil neki ,pesnikovalec‘, ki je bil navzoč, .laz bi jih v tem času napisal najmanj tristo!"
„2e mogoče,” Je odvrnil Sofoklej, .toda živeli bi največ tri dni."
Velikega dramatika je neki plešec javno napadel in opsoval. Evripides je nekaj časa mirno poslušal, nato pa dejal:
.Ničesar ne maram reči proti tebi, celo pohvaliti moram tvoje lase, da so o pravem času zapustili tako slabo glavo.”
A R T B U C H WA L D :
PROSIM, SRAJCO!
Osem let sem proučeval odnos evropskih trgovcev do tujih strank. Naslednje ugotovitve so torej rezultat znanstvenega raziskovanja in so zato verodostojne.
Če stopite v ITALIJI v trgovino, vas pozdravijo v njej kot brata, ki ga niso videli najmanj deset let.
»Dobrodošli, signore, dobrodošli! Prosim, stopite bliže! Ničesar vam ni treba kupiti! Samo oglejte si našo zalogo!«
»Rad bi imel srajco iz poplina. Ali imate kašno?«
»Sploh nimamo ničesar drugega kot samo srajce iz poplina! Specializirali smo se zanje. Mama, prinesi najboljše poplinaste srajce za tega simpatičnega gospoda!«
Medtem ko mama brska po policah, vpraša mož: »Ali ste ,iz Amerike?«
Ko mu pritrdite, vas zasuje poplava besed: »Sorodnike imam v Chicagu. Gotovo jih poznate. Qualiteri se pišejo. Tu je njihova slika. Moj bratranec ima sedem otrok. Tule si jih oglejte. Rosita, Antonio, Alfredo, Carlotta, Giuseppe, Benvenuto in Tomaso. Rosita ima sedem let.. .« itd., itd.
Ko pridejo srajce, pravi mož: »Čudovit egiptovski bombaž. Poglejte si te gumbe! Ali niso videti kot biseri? Kje na tem svetu najdete takšno srajco? Vzemite jih kar cel ducat! V Ameriki mi boste hvaležni, da sem vam prodal te srajce!«
Spričo tolikšne prisrčnosti ste ginjeni in kupite dva ducata srajc. Pri slovesu vam trgovec in njegova žena stisneta roko in vas prosita, da bi ju prav kmalu zapet obiskali. Oba imata solze v očeh, ko zapuščate trgovino.
V	ANGLIJI vas pr.i vstopu v trgovino pozdravi mož v fraku, ki se globoko prikloni in vas vpraša, s čim vam lahko postreže. Izrazite mu svojo željo, da bi radi imeli srajco. Mož tleskne s prsti. Priteče prodajalec in sprejme njegovo naročilo: »Srajce za tega gentlemana.«
Prodajalec vas vpraša, katero velikost in katero barvo želite. Odgovorite mu, da želite srajco iz poplina s pripetim ovratnikom, nakar prodajalec zmedeno pogleda v tla, kakor da bi ga vprašali, koliko ima plače.
Obotavljaje naposled iztisne iz sebe: »Po pravici povedano, igospod, v Angliji ne nosimo srajc s pripetim ovratnikom. V Ameriki so seveda zelo priljubljene, toda po našem mnenju so precej — no, saj me razumete. Pri nas jih sploh ne nosimo, razen morda v kakšni zakotni krčmi. Če pa po vsej sili želite srajco s pripetim ovratnikom, vam ,jo seveda lahko ...«
»Ne, ne, za božjo voljo!« mu sežete v besedo. »Kakšne srajce pa nosijo pri vas?«
»Ah,« se nasmehne prodajalec. »Tole tu je naš novi stil. Gotovo ste opazili, da nosi edinburški vojvoda ta kroj. Gospodje, ki hočejo nekaj veljati, nosijo takšne srajce.«
Osramočeni kupite ducat srajc edinburškega vojvode.	^
V	FRANCIJI pa je vse drugače. Vstopite v trgovino. Prazna je. šest ali sedem prodajalcev postaja brez dela naokoli.
Čakate četrt ure, dokler se vas eden od njih ne usmili in vas ne vpraša z glasom pri popoldanskem spancu prekinjenega državljana: »Želite?«
Povesae mu, da bi hoteli kupiti srajco štev. 43.
»Ha!« vzklikne prodajalec. »Vaše velikosti nimamo. Mar mislite, da imamo vse velikosti v zalogi? Kaj pa mislite, koliko prostora imamo! Naša največja številka je 42;«
Izjavite, da bi si jo radi ogledali. Na njegovem obličju berete razočaranje.
»Katero barvo vas naposled vpraša.
»Belo!«
»Ha!« zavpije. »Bele nimamo. Imamo samo barvaste. Mar mislite, da imamo bele in barvaste v zalogi?«
Pristopi drug prodajalec in vpraša, za kaj gre. Njegov kolega mu odgovori v francoščini: »Ta idiot hoče imeti belo srajco! Najprej je zahteval številko 43, zdaj pa hoče številko 42.«
»Ti Američani so vsi malo prismojeni!«
Nato izjavite, da bi vzeli barvasto srajco. Prodajalec je jezen. Trešči škatlo s srajcami pred vas na mizo in pravi: »Ne dotikajte se jih — sicer boste morali vse plačati!«
Izberete si eno.
»Štirideset frankov,« pravi prodajalec. Položite na mizo bankovec za petdeset frankov.
»Nimate dnohiža? Mar mislite, da lahko menjamo vsakomur, ki pride v našo trgovino?«
Vsi vas pogledajo, kakor da bi vas mož pravkar oklofutal.
Pravite, da je ta bankovec trenutno ves vaš francoski denar. Sledi konferenca med prodajalcem, poslovodjo in možem za blagajno. Naposled izvleče blagajnik, ki si vso transakcijo zabeleži v veliko knjigo, bankovec za deset frankov.
Prodajalec vam vrže bankovec na mizo. Ko zapuščate trgovino, slišite, kako pravi drugemu prodajalcu : »To je pa neverjetno!«
m
m
m
#
m
#
Smučarski puloverji za ženske in moške,
100% nastrižena volna
Ženski puloverji z zavitim ovratnikom, „Malion“
100 % nastrižena volna
Ženski rip-puloverji, „Malion“, v modnih barvah Ženske garniture, znotraj hrapave, bombaž
Žensko perilo, perlon Ženske mako-hlačke Ženske spalne srajce, satin Moške flanelaste srajce Moške luknjičave perlon-srajce Moške majice, bombaž, z dolgimi rokavi Moške spodnje hlače, bombaž, dolge
tričetrtinske
od
od
od
od
od
od
od
od
98,—
od
od
42.50
od
189.— 79.— 98.— 129.—
49.80 55.—
14.80 98.— 79.— 69.—
41.80 38.50
36.80
Zdaj kupite, februarja plačate — GARA-kredit
Moške copate, klobučevina	69.—	59.—
Moški krzneni čevlji, usnje	199.—	169.—
Ženski krzneni škornji, usnje	169,—	139.—
Ženski krzneni čevlji, v veliki izbiri	od	89.—
Ženske copate, visoke	69.50	59.—
	it	iTThfc.	P	r	
			H		
KLAGENFURT, BahnhofstraBe 37
RADIO
ppogram
RADIO CELOVEC
I. PROGRAM
Poročila; 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 16.45, 20.00, 22.00 Dnevne oddaje (razen nedelje): 5.55 Kmečka oddaja —
6.00	Pestro mešano — 7.55 Gospodarske vesti — 9.00 Pozdrav note — 10.03 Za gospodinjo — 11.10 Ljudske viže
—	11.45 Oddaja za podeželje — 12.00 Opoldanski zvonovi — 12.40 Deželna poročila — 13.05 Opoldanski koncert — 14.00 Objave — 14.55 Posebej za vas — 16.00 Glasba zate — 16.55 Kulturna poročila — 17.00 Popoldanski koncert — 18.45 Pestro meiano — 18.55 Lokalni iport — 19.30 Odmev časa — 20.10 Deželna poročila.
Sobota, 4. 12.: 8.05 Domači vrt — 8.45 Domača književnost — 14.15 Pozdrav nate — 15.30 Aelia, žena Norika — 16.00 Crv vesti — 17.00 Srečanje z ADEG — 18.00 Kulturni razgledi — 18.25 Kjer pojejo, tam ostanemo — ‘19.10 Odmev časa — 20.15 Seligmann Hirsch, pripovedka
—	20.45 Koncert Slovenske filharmonije Ljubljana — 22.20 Glasba za konec dneva.
Nedelja, 5. 12.: 8.05 Kmetijska oddaja — 9.05 Favoriti popevk — 12.45 Ogledalo Mestnega gledališča — 13.45 Koroška iovsJca ura — d4.30 Pozdrav nate — 16.30 Kri-
Katero dekle hi se hotelo učiti v modernem gospodinjstvu? Imenitno vilsko gospodinjstvo, soba s kopalnico, dobra plača, veliko prostega časa. Želimo si veselo dekle z dobrim obnašanjem. Dopise na: Dr. Gerda Rob, Wien XIII., Trauttmansdorffg. 3a.
žem po svetu, križem skozii čas — 17.05 Hočemo pomagati — 18.05 Koncert ljudskih pesmi — 19.00 Nedeljski šport — 20.10 Kdo je storilec — 21*15 Komponisti, interpreti, kritiki.
Ponedeljek, 6. 12.: 8.15 Most čez Orino — 8.45 Glasba tuji+i dežel — 15.15 Komorna glasba — 15.45 Koroški knjižnii kotiček — 18.15 Tisk mi gospodarstvo — 18.35 Mladinska oddaja — 19.00 Glasbeno srečanje žena —
20.15	Vsaikdanji problemi — 20.30 Koroška lovska ura —
21.15	Operetni	koncert.
Torek, 7. 12.: 8.00 Zveneči jutranji pozdrav — 15.15 Knjige za darilo — 15.30 Ljudske viže s Spodnje Koroške	— 15.45	Kulturno	delo	v	deželi	—	18.00	Četrt	ure
mestne uprave	— 18.15	Iz	prve	roke	—	19.00	XY	ve	vse
—	20.15 Vrnitev, slušna igra — 21.15 Dva življenjepisa. Sreda, 8. 12.; 8.05 Glasba za orgle — 9.05 Salonski
album stare mame — 9.40 Slovanski ples — 13.45 Štajerska dežela, štajersk/i ljudje — 14.30 Pozdrav nate — ‘16.30 Otroška ura — 17.05 Vedri zvoki — 19.00 Prazniški šport — 20.10 Ljubezenska poskušnja, komična opera — 22.30	Zabavna	glasba.
četrtek, 9. 12.: 8.00 Knjige za darilo — 15.15 Ura pesmi —- 15.47 Michael Guttenbrunner, koroški avtor — 18.00 Deželna kulturna poročila — 18.20 Oddaja za delavce
—	18.35 Mladinska oddaja — 19.00 XY ve vse — 19.30 K dnevu človečanskih pravic — 20.15 Revček Andrejček, igra — 21.45 Zveneča alpska dežela — 22.15 Pesem prerije.
Petek, 10. 12.: 8.00 Knjige za darilo — 15.15 Komorna glasba — 15.45 Kulturno ogledalo — 18.00 Ljudska visoka šola v radiu — 18.35 Kaj pravi industrija — 19.00 Veliko poti Kafke — 20.15 Seina - Donava — 20.45 Ever-green, tokrat na Dunaju — 21.00 Orkestralni koncert.
II. PROGRAM
Poročilo: 6.00, 7.00, 8.00, 10.55, 13.00, 15.00, 17.00, 19.00, 22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen nedelje); 5.30 Dobro jutro — 6.15 Z glasbo v dan — 6.40 Jutranja opazovanja — 6.50 Pestro mešano — 7.20 Jutranja gimnastika — 11.00 Veseli ob enajstih — 11.45 Za avtomobiliste — 14.50 Objave z Avstrije — 16.30 Koncertna ura — 17.10 Kulturne vesti
—	17.15 Reporterji med potjo — 18.00 Glasbena oddata s plošč — 19.20 Kaj slišimo danes zvečer — 21.55 Športni
komenrar — 22.10 Pregled po svetu.
Sobota, 4. 12.: 8.20 Prosimo, prav prijazno — 9.30 Bodite čisto tiho — 13.20 Odmev iz Avstrije — 14.40 Tehnični razgledi — 15.20 Šport in glasba — 17.10 Iz parlamenta — 17.35 Za delovno ženo — 18.25 Ekumenski koncil — 19.10 Oddaja zveznega kanclerja — 19.30 Velika šansa — 20.15 Avstrijska hitparada — 22.20 Ura solistov.
Nedelja, 5. 12.: 8.15 Kaj je novega — 9.00 Operni koncert — 10.00 Tedensko ogledalo domačega tiska — 11.15 Velika simfonija — 13.10 Za avtomobiliste — 14.30 Most čez Drino — 15.00 Ljudstvo in domovina — 16.00 Temza-Donava — 18.00 Mednarodna radijska univerza — 19.10 Teden dni svetovnih dogajanj — 19.30 Miklavževe podobe — 20.05 V španskem ritmu — 20.30 Lepi glasovi, lepe viže — 21.00 Nedeljski večer v Avstriji.
Ponedeljek, 6. 12.: 8.10 Prosimo, prav prijazno — 9.35 Stvaritve vilikih mojstrov — 13.30 Ob šestdesetletnici Emi'la Berlanda — 14.10 Za prijatelja opere — 15.35 Orkester Wilhelm Stark — 16.00 Otroška ura — 17.25 Pogled v literarne revije — 17.40 Zenska oddaja — 19.30 Salome
—	21.30 Iz nabiralnika za pritožbe.
Torek, 7. 12.: 8.20 Glasba na tekočem fraku — 9.35 Stvaritve velikih mojstrov — 13.20 Govori športni zdravnik — 13.30 Pomembni orkestri — 15.35 Zabavni zvoki iz Avstrije — 16.00 Esej v našem času — 17.25 Znanje za vse -— 17.40	Slikar in	grafik Adolf Menzel	— 19.30	Poleti z nami	— 20.30	Operetni koncert —	21.30 O	tem
lahko govorimo.
Sreda, 8. 12.; 8.05 Po deželi operete — 9.00 Operni koncert — 13.10 Za avtomobiliste — 14.30 Mati in trije vojaki, pripovedka — 15.00 Komorna glasba — 16.00 Lepa pesem — 16.15 150 let tehnične visoke šole Dunaj —->17.05 Kipar Stammel, ljudska igra — 19.20 Znane melodije — 20.00	Coffinkur	— 20.45 Pustimo peti soliste.
Četrtek, 9.	12.: 8.10	Glasba na tekočem traku —	9.30
Stvaritve velikih mojstrov — 13.20 Teden pri Združenih narodih — 14.30 Petje in ples — 15.35 Glasba Willija Leitnerja — 16.30 Zimski turizem v Avstriji — 17.25 Dan človečanskih pravic — 17.40 Ženska oddaja — 19.30 Zveneče platno — 20.00 Filmski magazin — 21.00 Pot do bližnjega.
Petek, 10. 12.: 8.10 Glasba na tekočem traku — 9.35 Stvaritve velikih mojstrov — 13.20 Dunajsko koncertno ogledalo — 13.30 Za prijatelja opere — 14.15 Sodobni avstrijski komponisti — 14.35 Ljudske viže — 15.35 Plesni orkester radia Brno — 16.00 Otroška ura — 17.25 Znanje za vse — 17.40 Sola in domača hiša — 19.30 Tri-tisoča oddaja za avtomobiliste.
SLOVENSKE ODDAJE
Sobota, 4. 12.: 9.00 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
Nedelja, 5. 12.: 7.30 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ponedeljek, 6. 12.: 14.15 Poročila, objave — Ta liepi in ta grdi Miklavž v Svečah — 18.00 Za našo vas.
Torek, 7. 12.: 14.15 Poročila, objave — Kaj smo pripravili — Športni mozaik.
Sreda, 8. 12.; 7.30 Duhovni nagovor — Je angel gospodov Moriji oznanil.
Četrtek, 9. 12.: 14.15 Poročila, objave — Zena in dom
—	Razmišljanje o svetu in ljudeh.
Petek, 10. 12.: 14.15 Poročila, objave — Od petka do petka — Iz zdravnikove beležnice.
RADIO LJUBLJANA
oddaja na srednjem valu 327,1 — 257 — 202,4 — 202 m. UKV frekvence 88,5 — 92,9 — 94,1 — 90.5 — 97,9 MHz. Poročila; 5.00, 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 12.00, 13.00, 14.00, 15.00, 17.00, 18.00, 19.30, 22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen v nedeljah): 4.30 Dobro jutro —
11.00	Turistični napotki — 12.30 Kmetijska oddaja — 13.15
Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Popoldanski koncert — 19 05 Glasbene razglednice — 22.10 Plesna glasba.
Sobota, 4. 12.: 8.05 Glasbena matineja — 9.25 Mladi glasbeniki glasbenih šol — 10.15 Odlomki iz oper nemških avtorjev — 12.05 Iz opusa Maurica Ravela — 12.40 Ansambel Borisa Franka in trio Vinka Horvata — 14.05 Prizori iz opere .Ero z onega sveta" — 14.35 Voščila — 15.30 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov — 17.35 Popevke tega tedna — 18.45 S knjižnega trga — 20.00 Sobotni koncert lahke glasbe — 20.30 Mož, ki je gledal Luno, zabavna igra — 22.10 Oddaja za naše izseljence.
Nedelja, 5. 12.: 8.05 Slon pred magistratom, mladinska radijska igra — 9.05 Voščila — 10.00 še pomnite, tovariši — 11.45 Nedeljska reportaža — 12.05 Voščila — 13.30 Za našo vas — 14.00 Nedeljsko športno popoldne —
16.00	Humoreska tedna — 17.30 V uri pred zoro, radijska igra — 20.00 Naš nedeljski sestanek — 21.00 Simfonije Franza Schuberta.
Ponedeljek, 6. 12.: 8.05 Glasbena matineja — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.10 Mucka, otroška igra — 10.35 Naš podlistek — 12.05 Zapeljivec, simfonična pesnitev — 12.40 Po slovenski zemlji — 14.35 Voščila — 15.30 Zborovske skladbe Antona Foersterja — 17.05 Glasbena kri-
Oddaja sadnih drevesc vseh plemen in znanih sorf samo v drevesnici. Posebno velika zaloga češpelj, sliv in ribezov. Marko Polzer, pd. Lazar, pri Št. Vidu v Podjuni.
žanka — 18.20 Signali — 18.45 Družba in čas — 20.00 Slovenske zabavne melodije — 20.15 Slovaški komorni orkester — 22.10 Mozaik zabavne glasbe.
Torek, 7. 12.: 8.05 Glasbena matineja — 9.25 Veliki zabavni orkestri — 10.15 Jugoslovanski operni pevci — 12.05 Slavni virtuozi — 12.40 Ansambel Milana Vitka in trio Slovka Avsenika — 14.35 Pet minut za novo pesmico
—	15.30 V torek nasvidenje — 18.45 Na mednarodnih križpotjih — 20.00 Koncert komornega zbora RTV Zagreb
—	21.16 Mandoline in godala.
Sreda, 8. 12.; 8.05 Glasbena matineja — 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.25 V svetu lahke glasbe — 10.45 Človek in zdravje — 12.05 Kratki prizori iz Papan-dopulove Rone — 12.40 Iz narodne zakladnice — 14.35 Voščila — 15.30 Koncert welške pihalne godbe — 18.40 Naš razgovor — 20.00 Melodije mediteranskih dežel — 20.20 Rodelinda, opera.
četrtek, 9. 12.: 8.05 Glasbena matineja — 9.25 Palčica, glasbena pravljica — 9.40 Stari in novi znanci — 10.15 Operne melodije — 12.05 Češka glasba za klavir in pihala — 12.40 Na kmečki peči — 14.35 Otroci so pripravili koncert — 15.40 Literarni sprehod — 17.05 Turistična oddoja — 18.20 Odskočna deska — 18.45 Jezikovni pogovori — 20.00 Četrtkov večer — 21.00 Izročilo XX. stoletja — 22.10 Stari italijanski mojstri.
Pefek, 10. 12.: 8.05 Operna matineja — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Domače viže, domači ansambli — 10.15 Domači in tuji pihalci — 10.35 Novost na knjižni polici
—	12.05 Iz oper Donita Švare —- 12.40 Slovenske narod-
ne v različnih priredbah — 14.35 Italijanske narodne pesmi — 15.30 Od vasi do vasi — 15.45 V svetu znanosti — 18.20 Plesni orkester RTV Ljubljana — 18.45 Kulturni globus — 20.00 Iz arhiva operetnih melodij — 20.20 Tedenski zunanjepolitični pregled — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih.
rcLevizua
Sobota, 4. 12.: 17.03 Nevarni tovor — 17.30 Novo za ženo —- 18.05 Bogati Muhlviertel — 18.35 Kaj vidimo novega — 19.30 Cas v sliki — 20-15 Dva trmoglavca, televizijska igra.
Nedelja, 5. 12.: 16.15 Svetovno prvenstvo v telovadbi
—	17.33 Srečanje v teksaški kleti — 18.20 Svet mladine
—	18.50 Film zate — 19.30 Aktualni šport — 20.20 Nemo se pojavi, televizijska igra — 21.45 Beseda za nedeljski večer.
Ponedeljek, 6. 12.: 18.35 Tečaj francoščine — 19.00 Kitara za vse — 19.30 Cas v sliki — 20.15 Skrivnost v gradu, kriminalka — 21.05 Športno omizje.
Torek, 7.	12.:	18.35	Tečaj	angleščine —	19.00 Zgodbe
ob Donavi	—	19.30	Cas v	sliki — 20.15	Enaindvajset,
quiz — 21.00 Horizonti.
Sreda, 8.	12.:	17.03	Slepa ptica, mladinski	film — 18.05
Tako dela	mladinski	Rdeči	križ — 18.40	Kratka poro-
čila — 19.00 Pogled pri oknu — 19.30 Cas v sliki —
20.00	In nebo se smeji, veseloigra — 21.35 Jean Sibe-lius, koncert Dunajskih filharmonikov — 22.25 Podobe Iz Avstrije.
četrtek, 9. 12.: 11.03 Zgodovina življenjskih bitij ~
12.00	Komentar k časovnemu dogajanju — 18.35 Tečaj angleščine — 18.55 športni kalejdoskop — 19.30 Cas v sliki — 20j15 Pledoje za upornika, televizijska igra — 22J0 Utrip življenja.
Petek, 10. 12.: 10.00 Kaj lohko postanem — 11.00 Naj bo potolažena — 1.2.35 Podobe iz Avstrije — 16.25 Podelitev Nobelovih nagrad v Stookholmu — 18.35 Pogled v deželo — 18.55 Televizijska kuhinja — 19.30 Cas v sliki — 22*15 Ritem v krvi.
PEČI
ŠTEDILNIKE
v največji izbiri dobavi
Podjunska trgovska družba
bratje Rutar & Co.
Dobrla vas - Eberndorf
»•I. 0-42*36 >01
Izdajatelj, založnik in lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik; Blaž Singer; uredništvo in uprava:	Celovec -
Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon 56-24. — Tiska Zoložniika in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec -Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124.
<xxxxx> ooooo<>o cxxx><>o<x>c^x>o<x><><x><><>oc<><x><xx><><x>o<><x><><><x><><><x><><><xx>o
Ta teden vam priporočamo:
Dela svetovnih klasikov
Pl Jorge Amado: GABRIELA, ljubezenski roman znanega južnoameriškega
pisatelja, 608 str., ppl- 63 šil.
H Honore de Balzac: SREČNI ZAKON, o zakonski sreči in nesreči,
304 str., slik. priloge, ppl. 29 šil.
| Louis Bromfield: PRIŠLO JE DEŽEVJE, veliki roman o Indiji in njenih ljudeh,
704 str., polusnje 114 šil.
Pl Joseph A. Cronin: JUDEŽEVO DREVO, roman iz življenja mladega
zdravnika, 368 str., ppl. 58 šil.
R| B. Traven: BELA ROŽA, roman iz življenja ameriških magnatov ter mehiških
Indijancev, 232 str., ilustr., br. 15 šil.
H Pearl S. Buck: KITAJSKA TRILOGIJA, romani .Dobra zemlja" — .Sinovi" —
.Razkropljena družina", tri knjige skupaj 1332 str., pl., v kaseti 140 šil. R| Lev N. Tolstoj: HADŽI MURAT — KOZAKI, povest in roman iz stare Rusije,
296 str., pl. 25 šil.
0 St. Reymont: LETO 1794, zgodovinski roman iz stare Poljske, 848 str., pl. 78 šil. E8 Miguel de Cervantes: DON KIHOT, bistroumni plemič -iz Manče,
dve knjigi skupaj 1136 str., pl. 140 šil. H Anatole France: BOGOVI SO ŽEJNI, roman iz francoske revolucije,
304 str., pl. 25 šil.
R| Ernest Hemingway: SONCE VZHAJA IN ZAHAJA, roman iz povojnega
življenja v Franciji, 248 str., pl. 34 šil. Q Charles Dickens: PICKWICKOVCI, humorističen roman, tri knjige skupaj
1012 str., ppl. 100 šil.
P| Victor Hugo: POMORŠČAKI, roman o morju in mornarjih, 312 str., ppl. 33 šil. P| David H. Lavvrence: LJUBIMEC LADY CHATTERLY, roman iz angleškega
življenja, 376 str., ppl. 81 šil.
P| Halldor Laxness: ISLANDSKI ZVON, roman o islandskem ljudstvu,
480 str., pl. 42 šil.
P| Fedor M. Dostojevski: ZLOČIN IN KAZEN, najbolj znan roman velikega
ruskega pisatelja, 616 str., pl. 105 šil. P| William Faulkner: DIVJE PALME, roman iz ameriškega življenja,
280 str., pl. 48 šil.
| Jack London: BELE SAMOTE, zbirka povesti iz dežele Eskimov,
148 str., kart. 16 šil.
P| Thomas Mann: ČAROBNA GORA, roman zdravilišča v švicarskih gorah,
dve knjigi skupaj 832 str., ppl. 117 šil. £ Walter Scott: IVANHOE, zgodovinski roman iz stare Anglije, 384 str., br. 21 šil.
Knjige lahko naročite tudi po pošti. Plačilo možno v obrokih!
Knjigarna „Naša knjiga”, Wulfengasse