Od časa do časa, kakor razmere in potrebe zahtevajo, izdaja vrhovni poglavar katoličanov okrožnice, namenjene posameznim pokrajinam ali deželam, ali pa vserau katoliškemu svetu. V njih opozarja katoličane na razna sodobna verska ali socialna gibanja, kaže njih dobre ali slabe strani ter katoličanom sodelovanje priporoča ali prepoveduje, ali pa v teh okrožnicah opozarja katoličane na njih naloge in dolžnosti, ki jih morajo vršiti v določenih krajih, časih in razmerah. Te okrožnice so navadno vidni mejniki v notranjem in zunanjem življenju katoličanov, ki jih sprejemajo ne le kot očetno be, sedo, ampak kot najboljši nasvet v določenem položaju. Kot take jih sprejemajo tudi ljudje, ki stoje sicer daleč od katoliške Cerkve, s čimer je dan dokaz, da je Cerkev še vedno, in danes bolj ko kedaj, tisti vir, iz katerega mora človeštvo zajemati, če hoče resnično napredovati. Znano je na priliko, s kakšnim spoštovanjem in pohvalo so sprejeli Pijevo okrožnico o socialni preureditvi človeške družbe prav nekatoliški državniki in sociologi. Na praznik delavskega zaščitnika sv. Jožefa letošnjega leta pa je izdal sv. Oče že dolgo napovedano in težko pričakovano okrožnico o komunizmu. Ker še nimamo uradnega slovenskega prevoda, smo navezani pri navajanju vsebine na časniška poročila. Ko se je med katoličani začelo širiti ono znano prizadevanje o »pokristjanjenju socializma«, je smatral Pij XI. za potrebno, da jasno opredeli stališče katolicizraa, s čimer je bilo vsako slepomišenje odpravljeno. Danes pa si komunizem po vsem svetu prizadeva, da si pridobi sodelovanje katoličanov, ki jim ponuja »bratsko roko, naj bi vkupno delali, da bi bilo pomagano kar vsem, ki trpe, brez razlike mišljenja, da bi olajšali breme bede, ki tlači toliko nesrečnežev« in že govore o »ogromnih uspehih«, ki so bili s to edinostjo doseženi. Tako delajo v Franciji in drugod; v najnovejšem času smo brali, da so »bratsko roko« ponudili tudi »Kolumbovim vitezom«, mogočni organizaciji katoličanov v Ameriki. In ker posamezni katoličani — med trpečim delavstvom jih najdemo največ — verujejo v rnožnost sodelovanja s komunizmom za dosego znosnejših gospodarskih razmer, je bilo potrebno, da izreče vrhovni poglavar Cerkve besedo. Oni namreč gledajo, enako kot pred leti, v komunizmu zgolj gospodarski nauk in edino temeljito izpremembo obstoječih razmer, ki so delavskega človeka nevredne. Misli, ki jih v svoji novi okrožnici: »Divini Redemptoris« — tako se po začetnih besedah imenuje — razvija, je podal v giavnem že v znanem nagovoru na španske begunce 14. septembra preteklega leta. kier je povdaril, kako je komunizem v prvi vrsti namerjen proti »katoliški Cerkvi in katoliški veri, kot edini pravi oviri, da se ne uveljavijo tiste sile, ki so že pokazale kaj znajo, ko so poskušale porušiti ves družabni red, od Rusije do Kitajske, od Mehike do Južne Amerike . . .« V uvodu dokazuje, da ima komunizem namen, da strmoglavi ne le socialni red, ampak da ruši osnove krščanske omike . . . in da je vsak poskus, da se komunizem uresniči, združen z brezboštvom, preganjanjem sv.: Cerkve in uničenjem krščanske civilizacije. To papeževo trditev potrjuje sam Buharin, eden glavnih duševnih delavcev komunizma. Pravi namreč: Vera in komunizem sta nezdružljiva, prav tako v teoriji, kakor v praksi.« Nadalje govori o nauku komunizma, ki ne priznava ne Boga, ne duše, ne večnosti; o sadovih, ki se v najnovejšem času tako očitno kažejo v Španiji, kjer komunisti niso napadli in razrušili samo te ali one cerkve, niso morili samo škofov, redovnikov, duhovnikov (najnovej&a poročila govorijo,, da jih je umorjenih okrog 18.000, kar znaša polovico španske svetne duhovščine), ampak tudi laike in sicer samo za to, ker so bili kristjani, ker niso priznavali komunističnega brezboštva; in o vzrokih, ki so komunizmu najboljši zavezniki; krivična porazdelitev gospodarskih dobrin, ki je pripeljala velik del človeštva do nenavadne bede; liberalizem, ki je pripravil tla komunizmu s svojo borbo proti Cerkvi in molk svetovnega časopisja, ki o boljševiški nevarnosti ne izgovori besedice in nima obsodbe zoper terorizem, ki ga uganja boljševizem, kadar in kjer pride do oblasti. — Mi to lahko razumemo, če vemo, da je svetovno časopisje v židovskih rokah, ki vodijo tudi boljševizem. Na drugi strani pa dodaje sv. Oče nauk Cerkve, ki je edino pravo soglasje med dostojanstvom osebnosti in pravicami občestva, ki kaže pravo razmerje med delom in kapitalom. Trdi, da ne bi bilo ne sccializma in ne komunizma, če bi liberalni državniki ne prezirali naukov in opominov Cerkve in če bi gradili državo na temeljih krščanstva, ne pa na liberalizmu, ki se je izkazal kot peščena tla. Govori o novi taktiki boljševizma, ko vabi katoličane k skupnemu delu na jculturnem in socialnem polju, ko se skriva za najlepša gesla in se postavlja na čelo najbolj človekoljubnim akcijam. Toda, poudarja ostro sv. Oče, kdorkoli hoče rešiti krščansko omiko sveta, ne sme sodelovati s komunizmom v nobenem pogledu, kajti komunizem je in ostane v svojem bistvu brezbožen in kjerkoli bi zmagal, bi izbrisal vse sledi krščanstva; Ni namreč komunizem edina rešitev iz Bodobnih razmer, ampak ta je trajna in edina v pravem in živem krščanstvu.