In ob strani je stal
gospod teme
in  se  od smeha stresal
Satiros  —  Satan , , .
»0  mati,  mati, ki si  kači  glavo  strla, ni li,  ni li  kača umrla, o mati,  o mati?«
In je  videl ženo.
Sredi polja je stala,
in v  goli roci je  meč  držala,
v goli roci do belih ramen,
od  krvi prelite,  žareči ko plamen,
Judit!  —
Žena —  heroj
odgovori, stoj!
Je li kazen ljubezen,
je li blagoslov,
je li peklo, je li raj?  —
V globine neizmerne
človeštvo krvavi
za greh,
Kdaj bo konec dni?
Kdaj se napolni jezero,
čas dopolni mero
in satan pozabi posmeh?
In je videl ženo
pod križem.
Roke je bila pognala v zrak,
njena bol je prevpila srd in mrak:
»Ne umri!«
In je padla žena vznak
in na njene oči
so kapljale s križa srage krvi.
Magdalena!
*
In je videl:
Sredi pustinje
tisočletja
snivajoče,
vprašujoče
sfinge temno oko
se  je  hipoma vpokojilo.
V dalji je levje rjovenje vtonilo.
Mati je dete podojila,
trudno glavo naslonila.
In zvezde so ko na dlani žarele,
in trepetale,  ko da bi pele . . .
Tedaj se je oko
sfingi mračni odprlo
in videlo skozi veke in temo,
in Tajnosti Tajnost dozrlo . . .
In je planil bolni iz sanj in vrgel proti Madoni roke: »Kdo tajiti te sme?« Mati — Bolest — Ljubav!
MLADENIČU NA POT V ŽIVLJENJE.
Zložil Andrej   Kalan.
V snu zlatem zaželel sem od očeta ljubezni trezne,  vse  odpuščajoče, od matere ljubezni božajoče, kristalno-čiste, nežne od dekleta,
od drugov v vzorov carstvo si  poleta, da romarju ti iz očetne koče v svet zadnje bi sporočil želje vroče poln zlatih nad ob tebi,  poln trepeta :
Kot mati bi pokrižal te, objel,
kot  dekle brez besed si obraz zastrnil,
kot oče : Bodi mož! bi ti velel,
življenja zastor pred teboj razgrnil, kot drug s teboj bi rad med svet hitel, da ti iz borb bi mi junak se vrnil . . .
E^=3
—    248    —