Božična zgodba
Mirko je bil prodajarlec časopisov v velikem mestu. Očeta ni imel več. Nje-gova mati pa je bila uboga perica. Popoldne pred božičnim večerom je šel prodajat zadnje izdaje časopisov. Z velikim svežnjem pod pazduho je tekal po mestu. Na nekem cestnem križišču je naletei na svojega prijatelja Sašo. Saša je bil sirota in je stanoval v siro-tišnici. Tudi on je prodajal časopise. Postala sta in Mirko mu je rekel: »Ve-sel božič! Kaj boš danes zvečer počel?« »Pri nas imamo majhno božično slav-je!« je odgovoril Saša. Tedaj je prišel mimo njun součenec Jurij, sin boga-tega tovarnarja. Ta se je že zelo ve-selil božičnega večera, kajti pričakoval je mnogo daril. Oba dečka sta šla ne-kaj časa z njim in spotoma jima je pripovedoval, kaj si želi za božič.
Z začudenjem sta ga poslušala revna dečka in premišljevala o krasnih bo-žičnih darilih. Saj ni mogoče. da bi si
kdo mogel želeti kar toliko lepih stvari hkrati! Toliko dobrot tudi Jezušček naeiikrat ne more prinesti!
Nenadoma se ustavi pred trojico deč-kov avto. Bil je voz Jurijevega očeta. Vrata se odpro, Jurij se poslovi od dečkov in vstopi. Oba dečka pa sta gledala še dolgo brez besed za brzečim avtom...
Mirko in Saša sta hodila še nekaj ča-sa skupaj in se pogovarjala o tem, kar sta ravnokar doživela. »Kaj misliš,« je rekel Mirko, »ali bova tudi midva ka-terikrat v življenju deležna takega bo-žičnega obdarovanja kakor Jurij?« »In žefeznica, o kateri nama je pravil,« je menil Saša, »z razsvetljenimi vozovi in z lokomotivo na paro?« »Pozabil si na lepo število krasnih knjig! Ali jih bo Jurij sploh kdaj prečital?« »In kino-aparat si želi — toda to je že skoraj nemogoče!«
Ko sta kmalu nato prišla k uredni-štvu, kjer je bil Mirko zaposlen, sta si še enkrat voščila vesele božične praz-nike, tokrat pa že z bolj žalostnim nasmehom.
Saša je šel sam dalje. Tudi on je dospel kmalu do svojega delodajalca; izročil je preostale časopise v uprav-ništvu in odšel v sirotišnico. Tam je v vseh prostorih dišalo po božiču, po smrekovih vejicah in kadilu. Vse sobe so bile razsvetljene, v veliki dvorani v pritličju pa je stalo krasno okrašeno božično drevo v vsej svaji bleščeči krasoti.
Na njegovem vrhu je sedel majhen zlat angelček z lučko v rokah in je sve-til tja do najskritejšega kotička. Ve-lika, belo pogrnjena miza je stala po-leg smreke in na njej polno daril. Za koga? Za otroke v sirotišnici, pa tudi za Sašo! Torej tudi na njega je mislil božiček. Polno hvaležnosti in veselja je bilo ta večer njegovo voščilo tovarišem v sirotišnici.
Tudi Mirka je pričakovalo v ured-ništvu lista presenečenje. Na sicer dru-gače tako goli časopisni mizi je stalo božično drevesce z gorečimi svečicami. Okoli drevesca pa so bila nakopičena različna darila. Pa ne samo zanj, tem-več tudi za njegovo mamico. Perilo, sladkarije in knjige! Knjige! Mirko se je zelo razveselil in je odnesel ginjen od sreče vse domov svoji materi. To z lastnim delom prisluženo božično ye-selje je njemu in mamici ožarilo njun srečen in iskren božični večer.