Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - I Gruppo
\
KatolUki
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r 1 z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina..............L	1.250
Letna naročnina.................L	2.500
Letna inozemstvo................L	3.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
/
	
	m
Wk
Leto XVIII. - Štev. 5 (883)
Gorica - četrtek, 3. februarja 1966 - Trst
Posamezna številka L 50
Dar tiskane besede
Med največje božje darove, ki smo jih prejeli ljudje — po telesu sorodni z zemljo in kar je njenega, po duši pa samemu Bogu podobni — spada dar besede. Nekaj čudovitega je v svoji vsečloveški mnogoličnosti. Kakor skrivnostna pesem iz pradavnine in neumrljiva melodija večnosti, ki je pred nami.
Že pred stoletji so iznašli umetnost množičnega pisanja za množice. Tisoči in milijoni lahko sedaj beremo isto besedo v istem trenutku in pijemo njeno duhovno strd.
O, da bi bila ta tiskana beseda vselej le strd in nikdar strup!
Toda človek, dvonožni telesni duh, nenehno koleba ne le med nebom in zemljo, ki sta oba dobra in čista, temveč tudi •ned Bogom in satanom. In če je Bog vir vse lepote, dobrosti, resnice in harmonije, ie satan vtelesenje nje grdote in zla in laži in razglašenosti.
Boj med Bogom in satanom se spodnja in divja in ugaša v nas ob čudovitem in grozotnem orožju, ki mu je ime: tiskana beseda. Blagoslov rojeva in prekletstvo koti. življenje prinaša in priplav-!ja smrt.
Toda, ali so naše oči dovolj zdrave, da •nore j o ločiti luč od teme, pšenico od ljuljke, strd od strupa?
Ali smo se napili dovolj božje modro-*M, da more razum jasno spoznavati, kaj ie resnica in kaj laž? In ali se je naša Volja na ravni poti dovolj utrdila in dogorela za odločen nastop?
Zastrupili so nam besedo, to božjo Poslanko, in sedaj ta s satansko zvijačnostjo In močjo pustoši od srca do srca, Od vasi do vasi, od dežele do dežele, če* vso zemeljsko oblo. Veliko je njeno razdejanje, ki ga v dušah povzroča.
Treba je zato, da se združimo vsi verni ta zdravi in dobri našega rodu, pa da udarimo plat zvona čez vso našo deželo. Grozi nam požar in potop, ki ne prizadevata teles, pač pa naše duše.
Rad se ustavljam pred lepo urejenimi knjižnimi izložbami tržaškega mesta. Toda ko vidim našemljene kioske z napadalno dražljivimi slikami kričavih časo-Msov in revij, se z odporom v srcu obrnem proč.
Le redkokje najdem dobro domačo be-®edo. Težak in žalosten je položaj med nami, vendar smo do neke mere tega *®*ni krivi. Smo mar ohranili zdrav čut hrepenenje po dobrem tisku? Ali ga točemo? Ali zahtevamo povsod in na glas *^o dobro knjigo in dober časopis?
Potujem z vlakom, s tramvaji in v avtobusih ter opazujem. Koliko tuje in raz-krojevalne navlake v rokah naših potnikov!
Obiskujem družine. Manj slab in tudi *^o slab tisk se je zajedel vanje in jih *** tiho pa vztrajno razkraja, pa naj še *®ko govore, da ni res, da si to ali ono Pogledajo le mimogrede in da jim nič ne škoduje.
Vrnimo tiskani besedi njeno čast in Prvotno vrednosti Znanilka resnice mora ''ttovič postati in ostati za vselej. Borilka *a božjo in človeško pravico med ljudmi "»ora biti. Sejati mora dobroto, odpu-**anje, ljubezen.
Odstranimo zato nalezljive strupene ^ice, dokler je čas. Strupena setev ne ^oiene sadov takoj. Zato so včasih posebna leta in desetletja. Toda, ko se sadovi pokažejo, je dostikrat prepozno. Vse ^Prepaščenje tedaj ne pomaga nič.
Ostane nam zato samo ena pot, pot J°slednega ravnanja. Noben lažen, brez-
°žen in nemoralen časopis ne sme nik-**ar skozi vrata moje hiše in mojega srca!
^odprimo, ljubimo, čitajmo, razširjajmo k naše dobro časopisje. Ce ga ni, ali ga k Premalo, dajmo mu življenje in trdno V*rast. Pomagajmo po svojih močeh, da
bo
Naj zato živi in raste in blagoslov deli med nami in vsemi našimi rojaki naša zdrava, dobra in lepa, resnico in odrešenje prinašajoča domača beseda!
Dr. STANKO JANEŽIČ (Iz knjige »Radost življenja«, ki jo je izdala letos Goriška Moh. družba)
Spet bombe na Severni Vietnam
¥ Avstraliji so zamenjali
ministrskega predsednika
71-letni sir Robert Menzies se je po sedemnajstih letih vladanja odpovedal istočasno predsedništvu avstralske vlade in predsedništvu liberalne stranke, ki ji je bil toliko let načeloval. Nasledil ga je dosedanji finančni minister Edvvard Holt ki je sedaj star 57 let.
Prav pod vodstvom Roberta Menziesa je doživela Avstralija v zadnjih dvajsetih letih gospodarski razvoj in vzpon, ki mu ni primere v zgodovini. Dežela, ki je velika kot Evropa ('brez Sovjetske zveze), pa še daleč ni izrabila vseh svojih možnosti. Avstralija je ena izmed dvanajstih vodilnih trgovinskih držav na svetu, pa čeprav ima le 11 milijonov prebivalcev. Toda kar ji daje zagon, je dejstvo, da je od teh enajstih milijonov 39% prebivalstva mlajših od 21 let.
Politično je Avstralija še vedno članica britanskega Commonwealtha, toda gospodarsko se od Anglije vedno bolj odmika. Japonska in rdeča Kitajska sta postali najmočnejši nakupovalki avstralskega blaga. V svoji obrambni politiki pa se Avstralija vedno bolj usmerja k Združenim državam Sev. Amerike, ki so prav tako tihomorska sila in so ji mnogo bliže kot njen tradicionalni angleški zaščitnik:. Kot tretji beli kontinent bo Avstralija tudi v bodočnosti veljala za oporišče zahodne civilizacije.
Naj še omenimo, da se je z novim letom Avstralija odrekla angleškim funtom, šilingom in pencejem ter uvedla dolarje in cente, kar vse dokazuje, da ji je bliže severnoameriški kolos kot pa vedno bolj osamljena Anglija.
Sedemintrideset dni so se Se-vernoamerikanci vzdržali vsakega bombardiranja Severnega Vietnama, od koder prihaja nenehoma pomoč komunističnim gverilcem v Južnem Vietnamu. V tem času je Washington sprožil mogočno mirovno ofenzivo, ki naj bi privedla do premirja in kasneje do miru v tem tako razbičanem prostoru Vzhodne Azije.
Pa se je ponovno izkazalo, da hočejo komunisti le tak mir, v katerem se nasprotnik brez jamstev poda in brez ugovora sprejme vse stavljene pogoje. Ameri-kanci bi morali sprejeti Hočimin-hove zahteve še preden bi se začela pogajanja, kar je očividna nesmisel. Jasno je postalo, da Sev. Vietnamu ni bilo za mirovna pogajanja.
Čas letalskega premirja so komunistični gverilci dobro izrabili. Neprestano so tovorili vojaški material in pošiljali skupine vojakov iz Severnega v Južni Vietnam. Popravili so svoj zelo razbiti transportni sistem in pomnožili svoje nasilje zoper južnovietnamsko ljudstvo.
JOHNSONOVA POSLANICA
Ameriški predsednik Johnson je tako prišel do zaključka, da pri komunistih ni resne volje za mir in da ne preostane druge poti kot da se obnovijo letalski napadi na Severni Vietnam. V svojem televizijskem govoru je sporočil pretekli ponedeljek ameriškemu narodu, da je ameriška mirovna ofenziva v 37 dneh letalskega premirja naletela le na izzivanje, obtožbe, krivo tolmačenje in podtikanja z nasprotne strani. V Južnem Vietnamu so se ves ta čas nadaljevali napadi na saigonske vojake in ameriške čete. Hanojska vlada tudi ni pokazala nobene volje do pogajanj. Nasprotno! Že pred začetkom morebitnih pogajanj je zahtevala od ZDA, naj odidejo iz Južnega Vietnama, žrtvujoč svoje zaveznike.
Tako je postala po Johnsonovih besedah potrebna obnovitev letalskih napadov, saj so ZDA in druge države, ki so delale za mir, naletele samo na nasilje in neprekinjena napadalna dejanja. Dodal je še, da bo kljub temu iskal še naprej miroljubne rešitve v skladu
\m
IZGUBLJENI ATOMSKI BOMBI
17. januarja sta trčila v zraku nad Andaluzijo v Španiji ameriški bombnik B-52, ki je nosil 4 atomske bombe po 25 megafonov z reakcijskim cisterna letalom, ki je v zraku dovajalo gorivo bombniku. Pri tein so se rešili le štirje člani obeh posadk, bombe pa so padle deloma na zemljo -deloma pa v morje. Tisti s tal so ameriške čete hitro odstranile, večjo skrb pa povzroča tako ameriškim kot španskim oblastem izginotje ostalih dveh bomb. Predpostavljajo, da sta padli v morje. Sedaj ju iščejo s posebnimi potapljaškimi pripravami, ker bi radi odstranili nevarnost morebitnega okuženja morske vode z radioaktivnim izžarevanjem, ki ga oddaja vsaka atomska bomba.
Zaradi odmeta teh bomb je madridska vlada odločila, da se v bodoče ameriška letala ne bodo smela več oskrbovati z gorivom nad španskim ozemljem. Na vsem področju, kamor so bombe padle, so oblasti prepovedale kmetom opravljati poljska dela. Prenehati so morali nabirati vrtnino in spravljati živinsko krmo s travnikov. Prepovedano je tudi klati in prodajati živino.
Pretekli teden se je vršil v Rimu enajsti kongres italijanske komunistične partije. Na njem se je razkrilo, da obstaja različnost pogledov glede politične borbe v Italiji. Ta različnost pogledov zadeva odnos komunistov do drugih strank, strategijo in taktiko te borbe ter notranjo ureditev stranke same.
'Na kongresu se je pokazalo, da je potrebno razčiščen je zlasti med stališči ( ki jih ima Pietro Ingrao, načelnik poslanske skupine v parlamentu ter Luigi Longo, glavni tajnik KPI.
Pietro Ingrao je mnenja, da je treba že predhodno ustvariti širšo enotnost med levičarskimi delavskimi strankami. Po njegovem mnenju spadajo sem komunisti, proletarski in levi socialisti. Navdušuje se torej za novo združeno delavsko stranko. Tudi zagovarja Ingrao potrebo javnosti debate v okviru stranke.
Skupina, ki podpira glavnega 'tajnika stranke, je pa drugega mnenja. Njen glasnik Pajetta je dejal, da se ne sme ustvarjati neke združene delavske stranke v naprej. Taka stranka sme biti rezultat samo konkretne vsakdanje borbe. Politična borba se namreč neprestano razvija in ustvarja nove položaje, ki silijo stranko k temu, da sproti zavzema nova stališča. Vztrajati na naprej določenih rešitvah in zavračati možne delne rešitve je prazno besedičenje, kj v Italiji ni uresničljivo. Kar se tiče javne debate v stranki, ki jo je Ingrao zahteval, se je pa razvila ostra debata. Vendar se je večina vodstva in tudi delegatov izrekla za dosedanjo ureditev stranke, ki sloni na »demokratičnem« centralizmu. V tej zvezi je glavni urednik komunističnega glasila Vnith Alicata pozval vse udeležence kongresa, naj se strnejo
46 mrtvih pri letalski nesreči
naše časopisje postalo boljše, bolj
•Mvlačno, napredno in v vsakem oziru *°<lobno.
Zljubimo znova našo dobro knjigo, ve-*° našo dobrotnico. Naj nam postane ^Učiteljica, tiha ln neločljiva spremlje-Va*ka skozi vse življenje.
Športniki vsega sveta, zlasti pa italijanski, žalujejo za devetimi prvaki plavalci, ki so našli strašno smrt v razbitinah letala »Convair«. 28. januarja zvečer bi moralo letalo nemške družbe Lufthanse pristati v Bremenu, kjer naj bi izstopilo tudi devet italijanskih prvakov plavalcev, med njimi dve ženski, namenjeni na plavalne tekme v bazenu »Zentralbad«. Zaradi goste megle in ker je letališče v Bremenu brez radarja, je pilot, misleč da je že na
letališču, pristal. Letalo je zadelo ob trd predmet, morda ob drevo in v hipu eksplodiralo ter se vnelo. Letalo bi moralo nadaljevati pot še do Hamburga, zato je imelo na krovu veliko količino goriva, ki se je vnelo in vseh 46 potnikov je našlo strašno smrt v plamenih.
Po športnih središčih vse Italije so v znak žalovanja izobesili zastavo na pol droga. Med žrtvami je tudi tržaški športni plavalec Bruno Bianchi.
okrog Longa prav tako, kot je bila nekoč vsa partija strnjena okoli Togliattija.
Kongres se je zaključil v ponedeljek, 31. januarja. Za generalnega tajnika stranke je bil potrjen Luigi Longo, ki je imel nato tudi svoj zaključni govor. Zagrozil je, da bo vsak poskus nove vlade, če bo podpirala Severnoamerikance v Vietnamu, sprožil oster odpor med narodom. Katoličane je zagotovil, da komunistična partija ne stremi za uvedbo brezbožne države, temevč le za laično uredbo v državi, v kateri naj bi imeli vsi enake pravice. Zatrdil je, da je možno sodelovanje med katoličani in komunisti in se pri tem skliceval na okrožnico Janeza XXIII. »Mir na zemlji« ter na zaključke 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Zavrgel je Ingraovo zamisel, da bi morala imeti komunistična partija naprej izdelan načrt za gospodarsko in družbeno preureditev Italije. Longo je mnenja, da se bo ta načrt mogel ustvariti šele tekom borbe, če bodo vse levičarske sile — komunisti, socialistični proletarci, Lombardijeva skupina med italijanskimi socialisti ter »napredni« katoličani (kot npr. Fanfani in La Pira) enotno nastopili proti konservativnim silam. Za Longa so take sile ne le desničarji ali krščanski demokrati^ temveč tudi socialdemokrati, ki jih vodi Saragat.
Modugno in Cinquetti sta zmagala v Sanremu
Veliko zanimanja je vladalo zlasti med mladimi ljudmi za letošnji 16. festival popevk v Sanremu. Niso pa bili vsi enako navdušeni nad nastopi letošnjih pevcev, zlasti ne nad skrajno neokusnimi, da ne rečemo naravnost odvratnimi »beatlesi«. Ali naj bodo res oni ogledalo današnjega časa in današnje mladine? Upamo, da ne in da je tudi med našo mladino še dosti zdravega čuta za pametno umetnost, če sploh taki festivali spadajo med umetnost.
Žirija, ki so jo sestavljali ljudje vseh slojev v raznih mestih Italije, je soglasno dodelila največ priznanja pesmi avtorja Modugna, ki je skupno s Cinquettijevo to pesem pel na letošnjem festivalu in ki se glasi »Dio, come ti amo«. Seveda se ljubezen ne nanaša na Boga, temveč na nestalno ljubezen tega sveta. To je že četrta Modugnova zmaga na festivalu popevk v Sanremu.
z novim pozivom papeža Pavla VI., a da je sedaj postalo jasno, kdo vztraja pri napadu in kdo deluje za mir.
ODMEV NA JOHNSONOV GOVOR
Takoj po govoru predsednika Johnsona je ameriški zunanji minister Dean Rusk sklical tiskovno konferenco in v njej najprej opisal napore ameriške diplomacije, da bi prišlo med obema Vietna-moma do premirja, nato pa pristavil, da so bili vsi ti ameriški napori negativni. Potem je še pripomnil, da nasprotniki sicer mislijo, da bodo vojaško zmagali, a se zelo motijo; bilo bi zelo pametno, če bi opustili to upanje. Saj morajo priznati, če so iskreni, da večina sveta nasprotuje njihovemu napadu in ga obsoja. Rusk je tudi dejal, da bodo ZDA kljub obnovitvi bombardiranja mir še naprej iskale, javno ali zasebno.
V	Londonu so odločitev predsednika Johnsona iskreno podprli. Angleško zunanje ministrstvo je dalo izjavo, da britanska vlada razume in podpira sklep ameriške vlade o obnovitvi bombardiranja, ki je bilo prekinjeno v upanju, da pride do mirne rešitve.
Japonska vlada je pa pokazala večjo zaskrbljenost. V izjavi izreka svoje obžalovanje, da so se spet začeli vojni spopadi, obenem pa izraža upanje, da bodo ZDA še naprej iskale pot do miru.
Odpravnik poslov ameriškega veleposlaništva v Beogradu je takoj po objavi Johnsonovega govora izročil predsedniku Titu, ki preživlja zimo na Brionih, posebno poslanico. Uspeha verjetno ni dosegel nobenega, kajti beograjska »Politika« je zapisala, da »pričakovati podporo oziroma razumevanje za tako ravnanje lahko samo to pomeni, da nekdo zavestno samega sebe slepi«; komunistično glasilo »Borba« pa trdi, da je sklep o nadaljevanju vojne nesmiseln, ker da nima nihče pravice igrati se z obstojem človeštva.
Naravno je, da so proti Johnsonu negativno reagirali tudi moskovski krogi. Agencija »Tass« je zapisala: »Dejanja obsojajo hinavščino ameriških voditeljev. Če bi Washington res hotel rešiti vietnamsko krizo, bi moral takoj in brez pogojev ustaviti bombardiranje Sev. Vietnama ter priznati Vietkong kot edinega predstavnika južnovietnamskega ljudstva.« Torej enako stališče, kot ga je zastopal Hočiminh v Sev. Vietnamu in sta ga tako predsednik Johnson kot zunanji minister Rusk kot nesprejemljivo zavrgla.
Vsa zadeva bo sedaj prišla pred Varnostni svet. Sam ameriški predstavnik ZDA pri Združenih narodih Goldberg je poslal predsedniku Varnoštnega sveta pismo, v katerem je zahteval, naj se čim prej preuči stanje, ki je nastalo z vojno v Vietnamu. Predložil je tudi načrt resolucije, ki naj bi jo Varnostni svet proučil na svoji prvi prihodnji seji. V njej se predlaga, da prizadete vlade takoj prično s pogajanji, a brez pogojev, in da naj služijo za podlago teh pogajanj ženevski sporazumi iz leta 1954.
Varnostni svet se bo to pot prvič sestal, odkar ima 15 članov namesto prejšnjih enajstih. Za odobritev resolucije je potrebno 9 glasov, vedno pod pogojem, da nobena od petih velesil ne izreče svojega veta.
ML,
Slomšek in koncilski očetje Maščevanje mrtvega
Med tretjim koncilskim zasedanjem so slovenski škofje predstavili božjega služabnika Slomška vsem škofom katoliške Cerkve. To se je doseglo s tem, da je bil poslan koncilskim očetom kardinalom, patriarhom, nadškofom in škofom kratek življenjepis s sliko božjega služabnika na uvodni strani.
V	knjižici, ki jo je napisal mariborski stolni kanonik Franc Hrastelj in jo je potrdila obredna kongregacija, je na 20 straneh podčrtan pomen Slomškovega življenjskega dela za zedinjenje ločenih bratov v vesoljni Cerkvi.
H knjižici so naši slovenski predstavniki priložili pismo za vsakega koncilskega očeta in obenem osnutek za prošnjo sv. očetu, da bi božjega služabnika Slomška čimprej prištel k blaženim.
Skupno je bilo razposlanih 2380 pisem v štirih jezikih: angleškem, francoskem,
Sv. oče med rimskimi otroki
Za trideset rimskih otrok se je božična doba zaključila v nedeljo, 30. januarja na izredno lep način. Sam sv. oče jih je povabil na slavnostno kosilo kot zmagovalce v natečaju za najlepše jaslice v družini. 21 dečkov in 9 deklic je navdušeno pozdravilo sv. očeta, ko se je prikazal med njimi. Sam jim je razdelil juho, nato pa so sledile druge dobrote v splošno zadovoljstvo vseh. Po kosilu, med katerim so otroci zaupno kramljali s sv. očetom, so prišli v dvorano sv. Trije kralji z velblodom, na katerem so bila naložena darila za otroke. Sledile so še recitacije jn pesmi nakar so otroci sv. očetu poklonili duhovnj šopek, eden izmed dečkov pa je pred njegove noge položil živo jagnje. Sv. oče je izrazil željo, naj bi se prihodnje leto krog malih zmagovalcev najlepših jaslic še razširil, da bi otroci spoznali vso duhovno lepoto božiča, ki je najlepši v tesnem družinskem krogu, katerega središča so prav jaslice.
Sv. oče vzpodbuja k razorožitvi
Pretekli četrtek so se v Ženevi spet obnovila pogajanja za razorožitev. Ob tej priliki je sveti oče zbranim diplomatom poslal vroč poziv, naj se trudijo, da bi bila pogajanja uspešna. Razmere v svetu nujno zahtevajo, da pride do nadzorovane razorožitve. Stroški za oboroževanje vedno bolj naraščajo, a po drugi strani je na svetu vedno več ljudi, ki žive v naj večjem pomanjkanju. Papeževemu pozivu pridružimo tudi naše molitve za uspeh pogajanj!
Sv. maša za koncilski jubilej
Po želji sv. očeta je kongregacija svetih obredov izdala poseben mašni obrazec za koncilski jubilej. Maša ima tudi lastni hvalospev in posebno molitev vernikov. Vse mašne molitve izzvenijo v prošnjo, naj-bi jubilejno leto prineslo duhovno prenovitev božjega ljudstva. To mašno besedilo je dovoljeno uporabljati pri raznih slovesnostih, ki so v zvezi z omenjenim jubilejem.
Popustil je čut za urejeno zakonsko življenje
Sv, oče Pavel VI, je sprejel člane najvišjega cerkvenega sodišča »Sacra Romana Rota«. V daljšem govoru je sv. oče potožil, da je preveč zakonov, ki se končajo z zakonskimi pravdami. Cerkvena sodišča imajo veliko dela, a kljub temu naj sodniki skrbijo, da bodo svoje delo temeljito in čimprej opravili. Preveliko število zakonskih pravd pri cerkvenih sodiščih, zlasti pri Roti, kaže, da je čut za pravo in urejeno zakonsko življenje zelo popustil. Zato je koncil v konstituciji ki govori o Cerkvi v današnjem svetu posvetil tako pozornost prav družini in raznim vprašanjem družinskega in zakonskega življenja. Sv. oče je ponovno poudaril potrebo po temeljiti pripravi na zakon.
Duhovniško srečanje v Kopru
V	sredo, 26. januarja je bilo v Kopru srečanje vseh duhovnikov Slovenskega Primorja. Zbralo se je 112 duhovnikov. Ob devetih in pol je bila v stolnici sv. maša v koncelebraciji. Po sv. maši je govoril g. škof dr. Jenko o praznovanju svetega leta. Sledilo je skupno kosilo v hotelu Triglav. Srečanje duhovnikov s škofom
nemškem in italijanskem. Vsak koncilski oče je bil naprošen, naj podpisano prošnjo za sv. očeta pošlje postulatorju. Proti pričakovanju je prišlo okrog 500 odgovorov, ki pa še posamič prihajajo iz raznih škofijskih sedežev po svetu. Odgovorili so med drugimi beneški patriarh kard. Urbani, kolnski nadškof kard. Frings in miinchenski nadškof kard. Dopfner.
Mnogi cerkveni knezi so podpisani prošnji za sv. očeta dodali še osebno pismo.
V	njem izjavljajo svoje zadoščenje, da je božji služabnik Slomšek kandidat za blaženega in svetnika. Postopku želijo čim hitrejši uspeh ali se priporočajo za relikvije. Apostolski vikar iz Kuvvaita v Arabiji pa prosi, da bi postopek napredoval »expeditissime«, to je brez apostolskega postopka z enostavno proglasitvijo »per acclamationem«. Toda taki primeri so le redki v cerkveni zgodovini...
Dr. Fr. š.
je bilo v kino dvorani, ki so jo dobili za to priliko na razpolago.
Novi odloki belgijskih škofov
Belgijski škofje so spremenili predpise, ki so dejansko prepovedovali duhovnikom obisk gledaliških predstav, koncertov in kino dvoran. Od sedaj naprej bodo mogli duhovniki z večjo lahkoto k takim predstavam, da bodo mogli tako lažje slediti umetniškemu razvoju in si pridobiti tudi v tem pogledu potrebno znanje, ki jim bo v korist pri dušnopastirskem delu.
Belgijski škofje lahko sedaj tudi dovolijo, da se more poroka med katoličanom in nekatoličanom, ki je krščen, vršiti s sv. mašo, pri kateri prejmeta novoporo-čenca poročni blagoslov. Do sedaj je bil tak postopek po cerkvenem zakoniku strogo prepovedan. Kakor se vidi, stopajo koncilska navodila o ekumenizmu vedno bolj v veljavo.
Prva sv. maša na gori Kilimangiaro
Že pred sedemdesetimi leti je nadškof Le Roy, ko se je zazrl v skrivnostno goro Kilimangiaro, ki je visoka nad 6000 m in se mogočno pne sredi Kenije v Vzhodni Afriki proti nebu, dejal: »Nahajamo se ob vznožju najmogočnejšega oltarja, postavljenega od Boga samega na tem kontinentu. Pojdimo gori in opravimo daritev sv. maše za spreobrnjenje vse Afrike!« Kljub dobri volji pa nadškofu zaradi pomanjkljive opreme ni uspelo priti na vrh. Šele pred kratkim se je mogla njegova želja uresničiti. Skupina osmih misijonarjev je po hudih naporih dosegla vrh gore, kjer je nato p. Kelly iz Družbe Sv. Duha prvič priklical Boga na oltar prav ob roku ognjeniškega žrela, ki se odpira na vrhu Kilimangiara.
Pastirsko pismo o zakonskih problemih
Škof 'v Rottenburgu v Nemčiji msgr. Jožef LaipreCht je izdal pastirsko pismo o zakonskih in družinskih problemih. Škof pravi v pismu, da so pri sestavi sodelovali izkušeni laiki, možje in žene. Področje sodelovanja laikov se tako v luči koncila vedno bolj širi.
Sto let sv. pisma v arabskem jeziku
V	Beirutu v Libanonu so prejšnji mesec slavili stoletnico prevoda svetega pisma v arabski jezik. Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki drugih verstev. Državnega poglavarja je zastopal zunanji minister.
Z GORIŠKEGA
Družinska radost
V	družini g. Andreja Kosiča, aktivnega delavca v vrstah goriške katoliške prosvete in predsednika SKPD »J. Abram« v Pevmi se je pred kratkim trem hčerkam pridružil še bratec, ki je prejel pri krstu ime Benedikt, kakor se je imenoval sedaj že pokojni oče g. Andreja. Srečnim staršem naše čestitke z željo, da bi tudi sinček, ko doraste,. zvesto hodil po potih svojega starega očeta in svojih roditeljev.
Francija ima nov škandal. Škandal zvijačne ugrabitve tujega državljana, ki je živel v izgnanstvu in bil umorjen na francoskih tleh. Ime mu je bilo Mehdi Ben Barka in doma je bil iz Maroka.
Ben Barka je bil star 45 let. Vse življenje je bil revolucionar. Ko so še Francozi upravljali njegovo domovino, je sodeloval pri ustanovitvi stranke Istiqlal, ki si je nadela nalogo, Maroku priboriti neodvisnost. Svoboda je končno prišla tudi za njegovo domovino in Ben Barka je postal prvi predsednik maroške ustavodajne skupščine. Toda kmalu je prešel v opozicijo. Bil je preveč levo usmerjen, da bi prenesel razmere, ki so nastale po razglasitvi maroške neodvisnosti. Oblasti so se polastili ljudje, ki jim je malo mar blagor ljudstva; na čelu države je kralj Mohamed V., ki bi rad vladal po svoje, brez sodelovanja s parlamentom; vojaki imajo vedno večji vpliv na državne posle.
Jasno je, da prekaljeni revolucionar Ben Barka tega ni1 mogel prenesti. Raje je odšel v pregnanstvo. Naselil se je v Ženevi v Švici, poklical tja tudi ženo in štiri otroke, nato pa začel potovati. Italija, Nemčija, Alžir in Tunizija so biie dežele, ki jih je največkrat obiskal. Lansko jesen je živahno deloval za trikontinentalno konferenco, ki se je nato že brez njega izvršila v Havani na Kubi.
Nekdo v Maroku pa ni mogel spati, dokler je Ben Barka hodil svoboden po svetu. Bil je to general Oufkir, maroški notranji minister. V odsotnosti je dal že dvakrat Ben ljarka obsoditi na smrt. Pripravil je atentate, ki pa niso uspeli. Sedaj se je odločil za ugrabitev.
V	Pariz je poslal svojega nečaka Elghali el Mahija, da to ugrabitev pripravi. Ta je navezal stike z Antoinom Lopezom, ki je bil šef osebja za registracijo potnikov na pariškem letališču Orly, istočasno pa član francoske protišpijonaže. Lopez je sprejel El Mahijevo ponudbo, da Ben Barko privabi v Pariz. Potom Filipa Berniera, časnikarja in filmskega režiserja je povabil Ben Barko, naj pride v Francijo, da bo pomagal kot tehnični svetovalec pri snemanju protikolonialističnega filma «Basta!» (Dovolj!). Ben Barka, vedno vnet za vse, kar je bilo antikolonialno, je šel takoj na limanice in obljubil svoje sodelovanje.
Medtem se začne razvijati zadnji del drame. Lopez obvesti svojega neposrednega predstojnika v francoski protišpijonaži Fin-villea, kaj se pripravlja. Ta se posvetuje z vodjem vse protišpijonaže generalom Jacquierom. General je mnenja, naj se Lopez v zadevo ne vmešava. Toda opusti nekaj, kar bi moral storiti: ne obvesti niti francoske prefekture niti notranjega ministra. To zanikrnost bo plačal Ben Barka z življenjem, oba francoska funkcionarja pa bo razjarjeni De Gaulle odstavil.
Lopez Finvillea ne uboga; nasprotno, za
Peronisti pomenijo v Argentini politično silo, mimo katere ne more iti niti vojska niti ostale politične stranke. Pri volitvah poberejo eno tretjino oddanih glasov. Ljudstvo pobeglega diktatorja Perona še vedno obožuje; prepričano je, da bi on edini vrnil Argentini gospodarsko blagostanje.
Kar se pa tiče peronističnih voditeljev, niso tako enotni med seboj. Pristaši »trde linije« vztrajajo na tem, da se Peron mora vrniti; pristaši zmerne linije so pa za peronizem brez Perona. Zadnje čase so ti zadnji bili precej potisnjeni v kot. Peron je namreč poslal iz Španije svojo ženo Isabel Martinez, ki ji pravilo »Isabelita«, naj napravi red v razcepljenih peronističnih vrstah. Ženska se je dela temeljito lotila in prepotovala Argentino po dolgem in počez. Sad teh potovanj in posvetov je novo vrhovno poveljstvo peronističnega gibanja, ki mu načeluje sama »Isabelita« v njem je pa še 4.3 peronističnih politikov, poslancev in sindikalnih voditeljev. To poveljstvo zajema zlasti pristaše »trde linije«. K njej pripada tudi Jose Alonso, voditelj Glavne konfederacije dela, medtem ko je z novim poveljstvom v ostrem nasprotju Avgust Vandor, vodja kovinarjev. Vrhovnemu poveljstvu se je postavilo po robu tudi 28 od 52 peronističnih poslancev, od sindikalnih organizacij pa kar polovica.
Ta razcep bo nedvomno precej oslabil
sodelavca si dobi 39-letnega Figona, človeka brez morale, ki je bil 1. 1945 odlikovan kot partizan, kasneje pa prišel zaradi svojega slabega življenja pred sodišče, bil obsojen na dvajset let ječe, jih sedem odsedel in se leta 1961 vrnil v družbo kot človek, ki «je sicer uporen, a zato iskren». Dali so mu celo priliko, da se razkaže na televiziji.
Stroj ugrabitve začne teči. Že sta v Parizu major Ahmed Dlimi in Larbi Ktouki, oba od maroške varnostne službe. Lopez se posluži dveh francoskih policistov, Sou-choma in Voiteta. Prepriča ju, da je francoska protišpijonaža tista, ki je odredila aretacijo Ben Barke.
Ta pride 29. oktobra na dogovorjeno mesto. Policista Ben Barke ne poznata. Pokazati jima ga mora Figon, ki se nahaja v bližini. Ben Barka se aretaciji ne upira, saj mu policista pravita, da gre le za zaslišanje. Namesto na policijo, ga zapeljeta v neko vilo izven mesta. Tam sprejme Ben Barko v svoje varstvo bivši razbojnik, sedaj lastnik dveh hotelov na slabem glasu Georges Boucheseiche.
Že drugi dan je v Parizu maroški notranji minister Oufkir. Osebno zabode svojega političnega nasprotnika in se naslednjega dne vrne v Rabat v Maroku, ne da bi ga kdo oviral ali bil nanj pozoren. Šele 2. novembra zve za vso zadevo francoski notranji minister Frey. Zadeva je za vlado vse prej kot prijetna. Predsedniške volitve so pred vrati, De Gaullov uspeh je v nevarnosti, če javnost zve za nečedno afero. 11. novembra šele pride do prvih aretacij: oba policista, Lopez, El Mahi in Bernier gredo v zapor, toda Figon in Boucheseiche sta še vedno na svobodi.
šele 17. januarja pride zaporno povelje za Figona. Cel trop policistov obkroži njegovo stanovanje. Ko vderejo v sobo, ga najdejo mrtvega. Vsaj tako potem poročajo. Toda mnogi Francozi so drugega mnenja: ker je vedel preveč, so ga likvidirali. Saj je bil on tisti, ki je poročevalcu tednika L’Express opisal, kako je Oufkir lastnoročno zaklal Ben Barko.
De Gaulle je razjarjen. Protišpijonažna služba ne bo več zavisela od ministrskega predsednika kot doslej, temveč od obrambnega ministrstva. Prešla je torej v vojaške roke. 20. januarja francoski preiskovalni minister ukaže aretacijo generala Oufkir-ja in majorja Dlimija. Francoski poslanik v Rabatu se je vrnil v Pariz, maroški je zapustil Francijo. De Gaulle je odločen, da vso zadevo razčisti do konca, čeprav bi prišlo do prekinitve francosko-maroških odnosov. Tako je obljubil materi Ben Barke.. Mehdi Ben Barka je mrtev, toda nikdar ni bil tako močan kot sedaj. Maroški prestol je v nevarnosti in vsa Francija govori o njem. Tudi mrtvi se znajo maščevati in gorje tistim, ki jih to maščevanje zadene!
peronistične vrste. Dobrodošel bo zlasti argentinskemu predsedniku Illiu, saj se bo s tem zmanjšala nevarnost vojaškčga državnega udara, hkfati pa bo peronizem zadržal, da ne bb zavil še bolj na levo.
V Latinski Ameriki umre največ otrok
Desetine milijonov otrok in mladine Latinske Amerike živi v revščini in lakoti. Zato je smrtnost otrok v Latinski Ameriki največja na svetu. V mnogih latinskoameriških državah umre v prvem letu življenja nad sto otrok na vsakih tisoč novorojenčkov. To so povedali na konferenci v Santiagu, posvečeni problemom otrok in mladine Latinske Amerike. Kakor so poudarili, so otroci v latinskoameriških deželah prisiljeni delati že v rani mladosti, da bi se preživeli. Od skupnega števila delovnega prebivalstva je od 2 do 10 odstotkov otrok, starih do 15 let.
Veliko je v teh deželah tudi nepismenih. Po podatkih organizacije za prosveto, znanost in kulturo konča osnovno šolo samo 20 do 25 odstotkov učencev, ki so se vpisali v prvi razred.
Udeleženci konference so soglasno ugotovili, da so v Latinski Ameriki zato potrebno korenite spremembe socialno-gospo-darskega značaja.
Indonezijske zmešnjave
V	Indoneziji postaja vedno bolj jasno, da je predsednik Sukamo še lahko na oblasti samo zato, ker tako hoče vojska. Ta načrtno utrjuje svojo oblast; poudarja, da je zvesta Sukarnu in revoluciji, hkrati pa skrbno pazi, da si ne umaže rok s stvarmi, ki so trenutno najbolj pereče v državi kot so to razni ukrepi, ki naj bi zajezili strahovito inflacijo, katera trenutno divja v Indoneziji. Istočasno vojska stalno ponavlja, da bo politično rešitev za stanje, ki je nastalo po ponesrečenem uporu 1. oktobra lanskega leta, nakazal Sukarno sam.
Seveda pa prav tega Sukarno ne more več storiti, saj je prišel ob vso politično moč. Najlepši dokaz za to je akcija, ki jo je s Sukarnovim privoljenjem sprožil znani levičar in prijatelj komunistične Kitajske zunanji minister dr. Subandrio, ki je hotel organizirati tako imenovano »Su-karnovo fronto«, pa jo je vojaški guverner na Javi general Ibrahim Adjie enostavno prepovedal, češ da ne gre zlorabljati predsednikovega imena za namene političnih pustolovcev. Seveda Sukarnu taka odločitev ni bila všeč, pa se je na seji vlade potožil, da ga nameravajo zrušiti imperialisti in njegovi domači agenti. Seveda s takimi izjavam] Sukarno gospodarske zmede ne bo za las izboljšal; za ozdravljenje gospodarstva je potrebno načrtno politično in gospodarsko prizadevanje, ne pa zgolj puhlo besedičenje.
Knjige celjske Mohorjeve družbe
Člani celjske Mohorjeve družbe so prejeli koncem leta 1965 redni knjižni dar, ki obsega štiri knjige. Ljudje so jih bili na splošno veseli, ,le koledar za leto 1966 je izzval precej slabe volje. Nekdo se je o njem izrazil takole: »če hočete imeti predstavo, kakšna bo vsebina knjig v Sloveniji takrat, ko se ne bo več verovalo, tedaj skrbno prelistajte letošnji koledar Mohorjeve družbe.«
Morda je bila ta sodba malo prečrno-gleda, kajti prvi del koledarja ima izrazito versko obeležje. Na vsak mesec prideta po dve strani, ki nudita kratek življenjepis bolj pomembnih svetnikov. Kar pa res vsakogar preseneti, je drugi deh ki obsega nad sto strani in kjer ni ene besede, ki bi opozarjala na Boga, govorila o naših moralnih in verskih dolžnostih ali se dotaknila Cerkve in njenega poslanstva v sodobnem svetu. Ni nobenega pregleda dogodkov v letu 1965, ni omenjen z eno besedo ne koncil ne dejavnost sv. očeta ne delovanje slovenskih škofov! Tako se zdi, da v Sloveniji Cerkev ne obstaja, da tam ni duhovnih problemov, da- so tam ljudje brez duše. Članki so tako pisani, da bi jih lahko sprejela vsaka publikacija z marksističnim svetovnim nazorom. Menimo, da tak koledar, ki je tako izrazito versko brezbarven kot letošnji, ne bi smel iziti v okviru Mohorjeve družbe. Čudimo se uredniškemu odboru, za katerega odgovarja dekan teološke fakultete v Ljubljani dr. Stanko Canjkar, da je naročnikom Mohorjeve družbe postregel s tako brezbarvno knjigo, ki bi morala biti nekak kažipot slovenskim katoličanom v nove čase, katere je odprl koncil, pa se je raje zavila v plašč neiz-raznih stališč in molka do sodobnih problemov.	1
Zelo pa bo ugajala knjiga dr. Antona Trstenjaka »Ce bi še enkrat živel«. Nastala je' na podlagi 5000 vprašalnih . pob ki so bile razposlane. Odgovore je znal dr. Trstenjak mojstrsko strniti in povezati, tako da res nudijo globoko življenjsko modrost. Edina pomanjkljivost te knjige bi bila morda v tem, da dr. Trstenjak, bogoslovni profesor in katoliški duhovnik, za zaključek posameznih poglavij ne poda stališča Cerkve, temveč vprašanje pusti odprto in sodbo prepusti bravcu.
Tretja knjiga so večernice 116. zvezek, ki jih je spisal dr. Stanko Canjkar P°^ naslovom: »Križnarjevi«. Obsega 238 strani in se prav prijetno bere.
Prav vsi udje pa so bili veseli nove kuharske knjige, ki jo je sestavil Ivan Ivačič in ima 224 strani. Pravijo, da je zel° uporabna in da nudi premnogo sodobnih kuharskih receptov.
Knjige so stale letos v prednaročil1* 1150 din, kasneje pa 1300 din. Za leto bo imela knjižna zbirka pet knjig: koledar, večernice, črtice prof. Lipičnika tet dve zelo koristni knjigi za življenje: Smisel življenja (dr. Janez Janžekovič) tct Poslednja kuga (rak) dr. Jožeta Žitnika-
—ek
Jz življenja Cerkve
Argentinski peronisti so se razcepili
iiu!:iiiiiiiii!ii!iii!i!iiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii  ..............................................................................................................................................................................................................................................................
Nedelja 6. februarja: nabirka za slovenski katoliški tisk. Z veseljem darujmo I
Stran 3
OSEM OTROK novice iz Slovenije
— Vidva imata osem otrok. Pa sta razmeroma še mlada. Povejte, kako ste prišli do te odločitve?
— Poročila sva se iz ljubezni, želela sva si otrok, ker sva se imela rada. Prvi nama je prinesel neizmerno veselje. Nepozabno za oba. Dnevi pričakovanja so bili zaliti z valovi ljubezni, ki sva si jo izkazovala na vse resnične in otročje načine. Rodila sem brez večjih težav in bolečina je bila, kakor pravi Jezus, kmalu pozabljena ob veselju, da je rojen otrok na svet in to najin otrok, živi spomenik najine ljubezni.
— Kako pa drugi otrok?
— Drugi otrok je bil spočet, ko so se najine misli še vse vrtele okoli prvega otroka. Kar potrkal je na vrata. Ko sem možu rekla: »Ti, spet bo nekaj!«, me je najprej začudeno pogledal. Kakor da se mu ždi prekmalu. Takoj nato me je objel in sva bila tisti trenutek spet srečna, presrečna. čez nekaj časa je rekel: »Bo pa Ivanček dobil bratca ali sestrico.« čudna skrivnost je otrok, še tega ne vemo, kaj bo, ali fantek ali deklica.
— In kaj je bil?
— Bil je fantek. Živ, temnolas, zdrav. Neizmerno sva se ga razveselila. Rekla sem možu: »Glej, ta ima nekoliko drugačne poteze kot prvi.«
— In kaj je rekel na to mož?
— Rekel je: »če mešaš belo in črno vino, priliješ lahko malo več belega ali malo več črnega. Tako je z otrokom. Vsak je oče in vsak je mati. Malo enega, malo drugega, toda vedno na nekoliko drugačen način.«
— In sta bila ob tem tudi srečna?
■— Da, zelo srečna. Vsi so se veselili i nama in nama čestitali. Govorili so: »Zdaj Pa še sestrico, če imata pogum!«
— In je res prišla sestrica?
— Da! Prišla je. Toda ne kmalu. Morda bi se tretjega otroka zbala, če bi bil prišel spet kmalu. Toda Bog je videl najino šibkost, in ko sva si zaželela tretjega otroka, ga ni bilo. Že sva se bala, da sestrice ne bo. Končno se je le javila in potrkala na vrata. Ne morete si misliti, koliko sreče smo občutili v času pričakovanja. To je advent, pravo pričakovanje božiča.
— Ali je bilo težko?
Vsi moji porodi so bili razmeroma fehki. To je moja velika sreča in prednost Pred materami, ki mnogo prestanejo. Mor-
da je bilo zato tako, ker sem bila neprestano v gibanju in ker se tudi nisem bala.
— Ali vam po tretjem otroku niso rekli ljudje, da jih je sedaj zadosti? Družina je popolna: dva fantka, ena deklica.
— So. In tudi midva sva včasih hotela kar tako misliti. Toda narava sama se je ponujala z otroki in najina zasluga je le to, da sva jih hotela sprejeti. Največkrat nisva niti sama vedela, kdaj in kako je prišel kateri na pot. Toda vsakikrat sva se ga razveselila. Sprejemala sva jih iz božje roke in to naju je pomirilo. Brez misli na Boga in brez trdne odločitve, da bova z veseljem sprejela vsakega otroka, ki bo potrkal, bi doživljala težke trenutke. Lahko si predstavljam, kaj se dogaja v duši moža in žene, ki pravita: tri otroke bova imela in nič več, pa potem potrka četrti. Midva sva ostala v duši vedno mirna, tudi če naju je hotelo za trenutek zaskrbeti. Drug ob drugem sva v objemu ljubezni našla moč.
— Pravite, da vama je vera dajala največ moči in poguma za žrtev in službo materinstva in očetovstva?
— Tako je. V času nosečnosti sem neštetokrat mislila na tiste Jezusove besede: »Kdor sprejme takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.« Ob teh besedah se je moja duša prelivala v sreči in hvaležnosti, da smem služiti Bogu. Misel, da ima vsak otrok neumrljivo dušo, mi je dajala moč, da sem rekla: »Vsaka žrtev se splača! Vse bomo tu pustili, duše pa bodo šle z nami v večno življenje, k Bogu!« Moram pa reči, da sem se veselila otrok tudi naravno. Radovedno sem pričakovala, kaj bo in kakšen bo. Koliko bo v njem očeta, koliko mene. V vsakem otroku je utelešena najina ljubezen, zato nama je vsak otrok tako mil in drag.
— Kaj pa na svoj narod niste nikoli pomislili?
— Pa še kolikokrat! Tudi če bodo navadni delavci, pa če bodo pošteni in pridni, bodo koristni in tudi sami srečni. Kdor je zdrav in v srcu pošten, , je dovolj bogat, da zajame veliko sreče. O tem sem prepričana.
— Hvala vam za vašo postrežljivost. Čeprav vašega imena ne bom objavil, bodo bravci veseli vašega poguma in vašega vedrega pogleda na življenje.
(Iz »Družine«)
SE ENA PRINCEZI1IJA FILMSKA IGRALKA?
Reči moramo, da doživlja kino zares v’eliko krizo, če se producenti zatekajo k Princezinjam za nositeljice glavnih vlog v njihovih filmih.
Kot znano, je prva na vrsti bila Soraya, katero je izbral De Laurentis za glavno Junakinjo v svojem filmu »Trije obrazi« (I tre volti). Mislil je, da bo z nekdanjo t^rzijsko kraljico povzročil pravo revolu-ClJo v kinematografiji, pa se je bridko 2motil. Film je doživel neuspeh pri kri-llki in pri občinstvu.
Za njo je prišla na vrsto Ira Fiirsten-^erg, sedaj pa se govori še o savojski Mncezinji Mariji Beatrice, ki bo baje Vstopala v filmu, katerega misli Marco ^'cario snemati na Tahitiju.
Znano je, da je kino umetnost, težka Utnetnost (ali bi vsaj morala biti taka), zahteva od režiserjev in igralcev veliko Pripravo in potrpežljivost. Zlasti za druge le Pot, ki vodi do glavnih vlog, dolgotrajna in težka. Igralca čaka dolgo vežbanje, 0disi da izhaja iz igralske šole, bodisi ^a nima za seboj nobenega učenja. Imamo himere igralcev, ki se sučejo leta in leta v filmskem svetu, preden jim uspe dobiti ®avno vlogo v 'kakem filmu. Če se komu Osreči, da se nenadno povzpe na površje, ^°ra potem to svojo srečo tudi plačati:
6 noče ravno tako nenadno iti v pozabo, ^ra začeti vse znova in še celo prav &°nižno.
p princezinjami in nekdanjimi kraljicami. ki
se kar čez noč zmislijo, da bi podale igralke, je stvar seveda popolnoma rugačna. Takoj v prvem filmu dobijo aVno vlogo in se hočejo ohraniti na tovršju, vsaj dokler jih ne bo njihovo j|razno in nesmiselno življenje gnalo h akernu drugemu »delu«. Soraya je začela .J11« kamor pride velika zvezda po mno-^ letih. Zahtevati od nje, da bi se lo-a študija in priprave, bi bilo seveda . eveč. Ona sicer trdi, da je začela štu-
sedaj se nam zdi, da se v tem oziru le malo preveč pretirava. Sedaj so princezi-nje-igralke že tri in pred koncem leta jih bo morda tudi deset. Ta hipoteza ni pretirana, če pomislimo, da je nič koliko takih princezinj, ki so vsega site in se v življenju samo dolgočasijo, ker nimajo kaj početi. Morda krivda ni niti toliko njihova kot pa producentov, ki so prišli do te bleščeče zamisli, prvi med vsemi De Laurentis.
Kaj naj rečemo o vsem tem? Do sedaj se ni še izkazalo, da bi ljudje, ki so na katerem koli polju zelo priljubljeni, postali takšni tudi v filmskem svetu. Vzemimo primer Soraye: o njenem življenju, o njenih večnih počitnicah, o njenih številnih spremljevalcih dajejo revije toliko novic in fotografij, da je malokoga mikalo videti to žensko še na filmskem platnu. Zaključek je bil ta, da je film doživel neuspeh in verjetno bomo težko spet kdaj še slišali govoriti o Sorayi kot igralki.
Mira
Za Slovenijo ni denarja
Zvezni izvršni svet je na svoji zadnji seji sprejel odlok, kako razporediti 45,7 milijarde dinarjev za financiranje raznih gradenj na področju prometa v letu 1966 iz sredstev zvezne blagajne.
Država bo prispevala denar za progo Beograd-Bar, ki naj bi bila zgrajena do leta 1972, za progo Sarajevo-Ploče (Republika Bosna in Hercegovina), ki jo bodo skončali letos ter za progo Benkovac-Za-dar (Hrvatska).
Ni pa sredstev za progo Prešnica-Koper, čeprav gre le za 32 km in čeprav je znano, da Slovenija sorazmerno največ prispeva v zvezno blagajno. Pa pravijo, da je Titova Jugoslavija rešila problem enakopravnosti jugoslovanskih narodov!
Slovenci zahtevajo pospešitev gradnje koprske železnice
Člani upravnega odbora republiške gospodarske zbornice 'v Ljubljani so 28. januarja soglasno izrekli mnenje, da je treba železniško progo Koper-Prešnica v letošnjem letu pospešeno nadaljevati.
»Stališče zvezne skupščine v Beogradu
—	pravijo v svoji izjavi — nas je presenetilo. Koprska železnica je bila izvzeta iz programa gradnje železniških prog, pri katerih bo sodelovala država z zveznimi sredstvi. S to odločitvijo je bila gotovo storjena huda gospodarska napaka. Gre vendar za najbolj donosno progo od vseh, ki jih zdaj gradimo v Jugoslaviji. Poleg tega je koprska železnica edina železniška proga v Jugoslaviji, ki naj bi jo zgradili brez podpore zvezne državne blagajne.«
Za dograditev proge bo potrebnih še 9 milijard starih dinarjev, med tem ko so tri milijarde že porabili. Upravni odbor gospodarske zbornice slovenske republike predlaga zato, ker že Beograd noče nič slišati o financiranju te proge, naj bi financiranje koprske železnice zagotovili s posojili v inozemstvu pri tistih, ki se koprske luke poslužujejo. Kredite bi potem odplačali z devizami, ki jih dajejo luške in transportne storitve.
Ta neprestana borba Slovencev za komaj 32 km dolgo progo dokazuje le eno: da tudi v komunistični Jugoslaviji beseda Jugoslavija pomeni le Beograd z njegovo težnjo, da izkorišča vse republike, zlasti pa gospodarsko napredno Slovenijo izključno za svoje interese. Le kateri zaveden Slovenec naj bo take Jugoslavije še vesel?
V	Celju sodijo miličnika ubijalca
V Jugoslaviji so nekdanje orožnike nadomestili z ljudsko milico. Pri ljudeh ni ta slednja ravno na dobrem glasu. Vanjo se zatekajo dostikrat ljudje, ki bi v drugih poklicih le težko uspeli. Tako pride do žalostnih dogodkov, ki seveda vržejo čudno luč tudi na ustanovo samo.
V Celju sodijo te dni bivšega miličnika 28-letnega Staneta Kapuna. Sedaj vedo njegovi predstojniki povedati, da je bil že dalj časa v službi samovoljen in da se je do ljudi prostaško vedel. Nevestno je ravnal z denarjem, ki ga je prejel ob priliki raznih kaznovanj. Tako je bil na dan aretacije dolžan postaji ljudske milice
72.000 dinarjev. Imel je tudi nezakonskega otroka. Plačati bi moral 400.000 din za zaostale alimente. Ni čuda, da je v njem dozorel sklep, da se bo ob prvi priliki kje polastil tujega denarja.
Ta sklep je izvršil 1. novembra lanskega leta. Uro po polnoči je vstopil v poslovalnico črpalke bencina na Mariborski cesti v Celju in z nabito pištolo v roki zahteval od uslužbenca, naj mu izroči ves denar. V ročni blagajni je bilo tedaj
145.000 starih dinarjev, v glavni blagajni
pa dva milijona. Toda prav v tistem trenutku se je k črpalki približal osebni avtomobil. Miličnik je najprej oddal dva strela na uslužbenca in ga ranil, nato pa skočil pred avtomobil ter oddal na osebi v vozilu šest strelov. Hotel je za vselej odstraniti s sveta obe neprostovoljni priči nameravanega ropa. Enega od potnikov je smrtno zadel, drugega pa ranil. Nato je miličnik zbežal s kraja zločina in se zatekel spat kar na postajo Ljudske milice. Toda že po nekaj dnevih so ga razkrinkali na podlagi izstreljenih krogel.
V	Novi Gorici trgovina ni kos prometu
O tem piše ljubljansko »Delo« od 27. januarja. List pravi, da je v Novi Gorici le 12 raznih trgovin. To bi v normalnih razmerah ne zadoščalo niti za 7.000 prebivalcev. Toda Nova Gorica jih ima že 10.000, poleg tega pa prihajajo nakupovat v Novo Gorico tudi ljudje iz Soške ter Vipavske doline ter iz Krasa da sploh ne govorimo o Italijanih iz Gorice, ki pokupijo zaradi ugodne zamenjave vse, kar jim pride pod roko.
Gneča po trgovinah —■ pravi »Delo« — je postala vsakdanji pojav, dolgo čakanje pred prodajalnimi pulti pa spravlja v nervozo vse nakupovalce. Potrošniki so postali že kar ravnodušni, kar zadeva kakovost . postrežbe; prizadevajo se le še, da pridejo čim prej do blaga. Trgovska podjetja bi seveda ves problem lahko rešila tako, da bi namestila nove uslužbence ali podaljšala urnike poslovanja. Ker pa je osebni dohodek prodajalcev odvisen edinole od doseženega prometa, ne pa od odnosa do potrošnikov ali kulturne postrežbe, zato je razumljivo, da se dosedanja trgovska podjetja trmasto branijo izboljšati tehnično opremo lokalov ali uvesti delo v več izmenah.
SLOVENSKI KULTURNIKI na jugoslovanski televiziji
Kar poročamo, je objavil »Nedeljski dnevnik«, ki izhaja v Ljubljani.
Oddaja ne prihaja iz slovenskega studia, temveč iz juga, iz Beograda. Napovedovalec predstavlja goste. Tudi Slovenci so poleg.
»Očka, kaj pravi?« je radovedna hčerka špelca.
»Vidiš,« odgovarja oče, »to so naši kulturniki. Govorili bodo o problemih kulture, pa še kakšno šalo bodo zraven povedali.«
»Kako pa govori ta gospod da ga prav nič ne razumem?«
»Makedonsko, Špelca, makedonsko... Saj ste se v šoli gotovo učili, kje je Makedonija. Govori tako, kot govori, kadar je doma. In prav je tako!«
Tovariš odda mikrofon tovarišici. In ta Slovencu.
»Ampak očka, če je ta gospod Slovenec, bi ga morala razumeti. Kako vendar govori, da ga prav nič ne razumem?«
»Jugoslovansko, špelca, jugoslovansko.«
»Kaj ne zna slovensko?«
»Zna. Hotel sem reči, da je morda zdaj pozabil. Seveda ti tega še ne moreš razumeti.«
Tovariš slovenski kulturnik odda mikrofon drugemu slovenskemu kulturniku. Pri tem pravi: »Izvolite, druže!«. »Molim«, mu odgovori drugi jugoslovansko slovenski kulturnik.
»Pa si očka dejal, da bodo ti gospodje povedati tudi kako šalo.«
»Saj jih, draga Špelca. Gotovo se jima smeje vsa Slovenija^ ko ju posluša. No, nekateri se morda tudi jočejo. Vidiš, špelca, take vrste kulturnikom se reče lakaji. Ko boš večja, boš to razumela. A že sedaj si zapomni: vsakdo, ki je lakaj, je deležen pomilovalnega nasmeha. To je najslabša vrsta šale.«
M
Hvaležno objavljamo nov seznam dobrotnikov za naš oltar na Vejni. Umetnik g. Tone Kralj je že pripravil načrt in sedaj je samo stvar cerkvene komisije in mozaične delavnice, da bo načrt v celoti izvršen. Kakor se sliši, bo veličastna Marijina cerkev na Vejni ob letošnji Veliki noči posvečena in izročena javni službi božji. Do takrat mora biti pripravljen tudi naš oltar in zato le z vso dobro voljo zbirajmo darove, da zberemo še precej več kakor do sedaj. Novi dobrotniki so sledeči:
Sosič Jožefa, Opčine, 3.000; Flajban Marija, Trst, 2.000; družbenka iz Rojana 5.000; Olga Milič, Prosek, 2.000; N. N., Sv. Vincenc, 20.000; Jožefa Scarpa, Sv. Vincenc 2.000; A. ž. iz Trsta, 10.000; Umari Marija, Prosek, 4.000; Marija Marušič, Trst, 3.000; Leonila Boškin, Trst, 2.000; N. N., Bane, 1.000; Alojzij Bole, Rojan, 5.000; S. J.” Opčine, 2.000; Mara Kenda, 2.000; Rapotec Dora, 1.000; N. N. z Opčin 1.400; Marcon Regina, Rojan, 5.000; N. N., Opčine, 3.000; štiri osebe, Sv. Vincenc, 13.000; gospa Družina, Sv. Vincenc, 10.000; Širca Franica, Sv. Ivan, 10.000; Širca Rozina, Sv. Ivan, 10.000; Krapež Edvard, Sv. Ivan, 2.000; Gregori Grozdana, Sv. Vinko, 1.000; Tominc Ivana, Rocol, 1.000; Magajna Julija, Sv. Vincenc, 2.000; Martelanc Dora, Sv. Ivan, 4.000; Germani Ivanka, Sv. Vincenc, 1.500; N. N. v spomin pok. staršev 10.000; N. N., Trst, 5.000; J. č., Opčine, 1.000; Kariš Emilija, Katinara, 1.000; Cunja Marija, Ka-tinara, 1.000; Lucija in Gabrijela, Trst, 3.000; Slamič Jožefa, Rocol, 1.000; Požar Ida, Rocol, 500; Tomadin Rafaela, Barkovlje, 2,000; Guštin Justa, Barkovlje, 2.000; Pertot Ljudmila, Barkovlje, 1.000; Besednjak Frančiška, Barkovlje, 500; Besednjak Marta, Barkovlje, 500; Kobal Antonija, Barkovlje, 500; Knez Ivanka, Barkovlje, 5.000; Birsa Alojzija, Gorica, 500; Devetak Marija, Gorica, 1.000; L. L., Gorica, 5.000; Mal-fatti, Gorica, 1.000. — Današnji darovi: 170.500 lir. — Prejšnja vsota 391.600 lir. — Skupno 562.100 lir.
Darove pošiljajte ali v Marijanišče na Opčine ali g. kaplanu pri Sv. Vincencu v Trstu ali v upravo Kat. glasa v Gorici. Prosimo, naj sprejemajo darove posameznih dobrotnikov vsi gg. duhovniki in poverjeniki našega tiska. V bodoče bomo objavljali poslane darove vsaj trikrat v mesecu, čeprav bodo tedenske vsote manjše kakor je sedanja. Vsem dosedanjim dobrotnikom, ki ste zbrali v kratkem času nad pol milijona Ur, iskrena zahvala. Bog Vam povračaj, številni drugi rojaki pa naj Vašo velikodušnost posnemajo!
APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA V TRSTU
MMiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniimmii  ........................................................................................................................................................................................................................................
r®ti igralsko umetnost. Toda vsakdo lah-
‘hobb
v^(
v'di, da je tudi to zanjo le navaden
'y«, kj niti najmanj ne vpliva na počitnice, ki si jih zdolgočasena in *ega naveličana Soraya privošči dvanajst ®secev na leto.
°kler je šlo samo za Sorayo, ne bi
fctl:
a morda stvar tako nenavadna. Toda
Utrinek dobrote
Ceste, strehe in avtomobili so pokriti s plastjo snega, ki se pričenja tajati in polagoma polni luže. Mrzlo sonce daje samo blišč snegu in malo olajšanja mimoidočim. Vse najhujše je mimo sedaj, ko je svet znova svetal po dolgih dneh mrzle mračnosti. Alj sonce ne daje nobene toplote, samo upanje, da bo svetloba prinesla tudi gorkoto in boljše dni.
Ljudje se stiskajo v tople plašče, noge jim tičijo v udobnih zimskih čevljih in usta in lica so zadelana s kožuhastimi 'ovratniki. Samo oči so proste in nezaupno strmijo v beli svet pred seboj. Njihov pogled je mrk kot so temne njihove misli: bo li trajalo to sonce? Ne bo noč prinesla nove snežne nevihte, novega zavijanja bur-je okrog vogalov in novega mraza, ki sili skozi vse špranje v dom in grozi kot nevidni sovražnik? Treba se je preskrbeti, treba si je nabaviti novo zalogo premoga in pohiteti, da ne bodo med nesrečniki, ki ostanejo brez njega. Ni časa se ozirati
na mimoidoče, treba se je zapreti vase in ne dajati vere temu medlemu soncu in jasnemu nebu.
Po ulici tramvaji prevažajo kopico ljudi, avtomobili vozijo previdno in počasi.
Na sredi trga je umolknila žgoleča voda in spremenila svojo pesem v kup nemega in bleščečega se ledu. Golobi se spreletavajo okrog in se spuščajo na tla in na konico vodnjaka.
Mlad slikar se je upognil na kolena in poškilil v svoj slikarski pribor. Potem je počakal, da so se vsi oddaljili in se znova pripravil, da bi slikal. Ali medtem sta se prav pred vodnjakom ustavila dva poštama gospoda, si stiskala roke in pogledovala na nebo, pogovarjajoč se nedvomno o vremenu. Slikar je polglasno izustil nizkotno kletvico in čakal in se nestrpno prestopical.
Ko sta moška odšla, je znova napel svoj aparat, ali v tistem hipu je od nekje planil vesel šolar z rdečimi lici in šolsko torbico. Ustavil se je in se prazno zastrmel predsfe. Slikar je znova zaklel in zažvižgal z dvema prstoma ob robu ustnic. Ali fantek je stal negibno kot kip,
bogve na kaj misleč. Slikar je zažvižgal drugič in tretjič, ali deček je tudi to preslišal in si pričel natikati rokavice. Slednjič se je počasi obrnil, njegov pogled se je slučajno srečal s slikarjevim, ki mu je bil obraz zaripel od razjarjenosti. V hipu je razumel, da je napravil nekaj narobe in se je zmedel. Slikar je dal energičen znak z roko in ostro ukazal: proč! Deček se je izgubil v množici.
Sedaj se bliža vodnjaku poštama ženska, debelušasta in zanemarjena. Njena obleka je zakrpana, a tudi umazana in raztrgana in izpod plašča se kažeta robova dveh volnenih oblek. Na nogah ima dva para volnenih nogavic, drugačne barve in ogromni okovani čevlji so zaviti v raše-vino, da se ne zmočijo.
Obrnila je name pogled svojih oči, ki komaj kukajo izpod velikanske volnene rute.
V	njej nj tiste nezaupnosti kot v drugih, nasprotno, čisto domače in zaupno me motri. Ta domačnost mi preseda, ker že v duhu vidim iztegnjeno roko, ki prosi
vbogajme za svojo družino, ki jo je doletela neznanska nesreča. Vse polno je ljudi, ki prodajajo lastno resnično ali neresnično revščino po ulicah, ženska poskuša razbrati iz mojega obraza, če se splača ali ne iztegniti roko.
Kar se mi zazdi, da ne gleda name, temveč na nekaj bolj oddaljenega.
»Ali jih vidite?« slednjič spregovori in jaz ne vem, kaj naj bi imela videti. »Vode si iščejo, ubožci.«
Ozrem se v smer njenega pogleda in opazim bele, zmrzujoče golobe, ki vtikajo žejne kljunčke tik pred duplino, kjer po navadi izvira voda, ali sedaj pronicne vsako toliko le majhna kapljica. Drag pri drugem se stiskajo brez prerivanja in lovijo kapljico za kapljico v izsušena grla. Kup ljudi prihiti mimo in golobi splašeni odletijo, da se, komaj bo vse mirno, zopet povrnejo na prejšnje delo.
—	Hvala za lekcijo dobrote, za ta droben utrinek dobrote — govorim v duhu, ali nje ni več. Izginila je v množici ljudi, ki hiti naprej z volčjim, nezaupnim pogledom.
Jožica Peric
Mesec za kaldišbi lisk
ALI MORE BITI KAK TISK NEVAREN?
Morda se bo kateremu naših bralcev zazdelo tako vprašanje odveč. Saj ljudje niso več tako neuki kot nekoč. Vsakdo zna presojati, kaj je prav in kaj ni prav. Svariti pred nevarnim tiskom naj bi bilo zato nesodobno in nedemokratično.
Eden največjih mislecev preteklega stoletja, španski filozof in teolog Balmes pa je bil drugačnega mnenja. Tako je dejal: »Vi veste, da je vera globoko zasajena v mojem srcu. Pa vendar ne morem prebrati ene same prepovedane knjige, ne da bi začutil, kako mi je potrebno, da se s čitanjem sv. pisma ali "Hoje za Kristusom” vrnem v pravo razpoloženje.«
Zato je Cerkev opozorila svoje sinove, da smejo brati nekatere spise le z opreznostjo. Sestavila je celo seznam veri ali morali nevarnih knjig. Je pač tako, da protiverske in nemoralne knjige tako delujejo, da si njih bralci počasi osvojijo nazore, ki jih vsebujejo ali zagovarjajo. Velik del ljudi, ki so odmaknjeni verskemu življenju, je izgubilo vero in poštenje na tak način. Kdor zato jemlje v roke knjige ali časopise, ki širijo zmoto ali izpodkopujejo krščansko moralo, postaja po svoji krivdi drug človek, ki se od vere oddaljuje, pa če še tako trdi, da je novo razpoloženje v njem posledica nekega notranjega dozorevanja.
Naše načelo naj bi torej bilo: nikdar brati samo iz radovednosti ali še slabših nagibov knjigo ali časopis, ki nam lahko spodneseta vero in poštenje. Če pa bomo že včasih morali prebrati kako veri ali morali nasprotno čtivo, ker nas k temu silijo posebne okoliščine (npr. časnikarji, literarni kritiki, vzgojitelji), posnemajmo zgled zgoraj omenjenega Balmesa: berimo po nevarnem čtivu vedno kaj vzpodbudnega, če je le mogoče v isti zadevi, ki je o njej razpravljal slabi spis.
Naši misijonarji
iz Slovenske Benečije
Župnik iz Št. Lenarta v Slovenski Benečiji g. Angel Kračina je zopet izdal brošuro o življenju v Benečiji, da seznani z njim predvsem furlanski del videmske nadškofije. To pot jo je posvetil misijonarjem, ki širijo evangelij po svetu. Navadno izdaja take monografije o priliki novih maš beneških novomašnikov, k; so se rodili v območju nekdaj zelo obširne šentlenartske fare. Tudi v novi publikaciji je nanizal obilico zgodovinskih podatkov o Beneških Slovencih, ki bi drugače nikoli ne prišli v javnost, pač pa bi se poizgu-bili v vrvenju časov. Zato smo mu za vse iz srca hvaležni1.
V uvodu pravi pisec, da so do zadnjih časov beneški duhovniki ostajali po večini v' domačih krajih, čeprav je bila tu in tam kaka izjema. Zato je pojav duhovnikov, ki gredo v misijone nov, zadeva zadnjih časov.
Na prvem mestu je p. Gino Simaz. Priimek Simaz kot Simiz prihaja iz imena Šimen, Simon ali Simeon. To je letošnji misijonski novomašnik iz Kose, ki so nekoč spadale'pod veliko šentlenartsko faro. šel je za misijonskim poklicem in vstopil med misijonarje Marije Tolažnice v Turinu.
Drugi, ki ga omenja brošura, je p. Emil Cuk iz Dolenj pri Koscah. Tudi ta je vstopil v isto misijonsko družbo in živi sedaj v Tanzaniji, kjer je že od leta 1948. Tam je ustanovil dve novi misijonski postaji in zdaj organizira že tretjo.
Tretji misijonar, ki ga omenja, je p. Lovrenc Ošnjak iz Ošenj. Skozi 13 let je bil duhovni vodja v kombonianskem semenišču na Portugalskem, zdaj pa je v Mozambiku v Afriki.
P. Emil Erzetič z Vrha v šentlenartski fari, ki je postal misijonar Srca Jezusovega, tiste družbe, ki jo je ustanovil Francoz p. Peon Dehon, veliki prijatelj don Boška. Ni šel v misijone, a dela za misijone v Italiji in na Portugalskem.
P. Marko Blazutič, doma iz Polja pri Gornjem Barnasu je postal stigmatinec in zdaj misijonari v Tajlandiji. Novo mašo je pel v Oblici, nato je šel na Kitajsko, odkoder je bil od sedanje komunistične oblasti izgnan.
P. Ivan Obala iz Gornjega Mersina je tudi misijonar družbe Marije Pomočnice; deluje v Zambiji. Pred kratkim smo mu poslali vsoto 190.000 lir za novo misijonsko cerkev, ki jo gradi. Ta zbirka je nastala ob njegovi prošnji, da bi mu pomagali kupiti vreče cementa,, katerih vsaka ga bo stala 1000 lir.
Brošura omenja tud; p. Simeona di Lenardo iz Rezije, ki je umrl ob priliki cestne nesreče 55 let star 9. oktobra preteklega leta v Braziliji. Lepo opisuje ob tem misijonarju Rezijo in njene navade, posebno pa še veliko ljubezen Rezijanov do svoje domače slovenske govorice.
Končno omenja brošura še g. Evgena Ošnjaka, dušnega pastirja in učitelja v Črnem vrhu, ki rad potuje in je lansko leto šel obiskat vse te svoje beneške rojake po Afriki. Dodana je še misel na beneške bogoslovce, ki se pripravljajo, da gredo na delo v misijonske dežele pridobivat pogane za Kristusa.
G. Kračini čestitamo zaradi njegovega dela in zlasti pa zaradi njegove vneme v raziskavanju domače beneške zgodovine, škoda, da bo kmalu zapustil svojo rodno zemljo in odšel v Furlanijo. Prav bi bilo, da bi na njegovo mesto prišel duhovnik, ki bo znal domači beneški jezik ter postal vsem vse, kot želijo in določajo odloki
zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora.
Brošura ima lično obliko in vsebuje ne le slike misijonarjev, ampak tudi beneških vasi in misijonskih krajev, kjer delujejo ti misijonarji. Zaključuje pa tako: Kdor se hoče poglobiti v prokristjanjenje Slovencev v Furlaniji in o misijonskem gibanju med Furlani in Slovenci, naj bere dela, ki jih navaja. Med njimi so dela tako italijanskih kot slovenskih pisateljev.
RAFKO DOLHAR:
POT V PLANINE
Dr. Rafko Dolhar, zdravnik z močno publicistično in pisateljsko žilico in skalnato trden Slovenec je malo pred božičem izdal izredno zanimivo knjigo Pot v planine. V njej je zbral planinske in smučarske črtice, ki smo jih delno že slišali po radiu ali brali v »Mladiki«. S plastičnim, a nič manj poetičnim in prikupnim opisom vodi skozi čudoviti planinski svet od Dobrača do Triglava in Dolomitov. Najbolj se mu odpre srce, ko nam čara pred oči lepote slovenskih koroških Julijcev svoje rodne Kanalske doline s središčem v Poncah in Sv. Višarjah.
O Dolharjevi zbirki je Vinko Beličič v predgovoru »Knjigi na pot« napisal tudi te besede: »Mlad in zdrav človek pa, ki mu meščansko udobje še ni zadušilo vseh idealov, bo iz te knjige zaslutil planinski svet v vsej njegovi mogočni, zvesti in osrečujoči lepoti. V želji po skalnih višinah se mu bodo razširila pljuča, in srce se bo odzvalo vabilu, ki spodbudno kliče iz vseh Dolharjevih črtic: Na gore, v čisto svobodo, v osrčje prostranih obzorij!«.
Opozoriti je treba še na eno bogastvo knjige, to je na slovenska imena raznih gora, vrhov in grebenov, ki jih zlasti mlajši rod ne pozna več. Ker je ta Dolharjev literarni prvenec v obliki knjige izšel približno ob istem času, kot je prišel na svet njegov prvorojenec, mu k obema iskreno čestitamo, knjigo Pot v planine pa toplo priporočamo.	P.	M.
Med zaslugami svetniškega škofa Slomška za vesoljno Cerkev je delo za zedinjenje kristjanov gotovo ena največjih, ki bo pred najvišjim cerkvenim forumom iste vesoljne Cerkve, kakor upamo, največ doprinesla, da bo božji služabnik Slomšek čimprej dosegel čast oltarja.
SLOMŠEK JE IMEL EKUMENSKO SRCE
Apostolska gorečnost škofa Slomška je šla preko meja njegove škofije. Raztezala se je na vesoljno Cerkev. Skrbel je za misijone, zlasti pa je bil goreč apostol cerkvene edinosti. Posebno za zadnje sta mu dala vzpodbudo sveta brata Ciril in Metod, katera je tako vneto častil. Zato ga omenja tudi pok. papež Janez XXIII. v apostolskem pismu »Magnifici Eventus«, ki ga je ob 1100-letnici prihoda sv. Cirila in Metoda med slovanske narode poslal slovanskim škofom dne 11. maja 1963.
Sedaj vladajoči papež Pavel VI. pa je med avdienco jugoslovanskih škofov dne 27. novembra 1963 prav zaradi Slomškovega dela za cerkveno edinost z veseljem vzel na znanje, da je škofijski proces za prištetje blaženim tega božjega služabnika končan. Obljubil je, da bo v zadevi postopka pri apostolskem sedežu storil, kar bo mogoče.
Slomšek pa je pred več kot 100 leti takole molil: »Pomagajte nam sveta nebesa in vsa zemlja od sončnega vzhoda in zahoda se združi, da poderemo žalostno steno razkola, ki že toliko let loči srca vzhodnih in zahodnih kristjanov...«
Slomška je neizmerno bolelo, da je ravno večina slovanskih narodov ločena od edinosti Cerkve. Zato je I. 1851 ustanovil brato\’ščino sv. Cirila in Metoda, ki je imela namen moliti za zedinjenje vzhodnih kristjanov.
Dne 30. novembra 1851 je poslal sv. očetu pismo, v katerem pravi: »Koga izmed katoličanov ne bi bolelo srce zaradi najbolj žalostnega razkola med narodi, posebno slovanske krvi, katere sta v 9. stoletju sv. brata Ciril in Metod klicala k edinosti vere in vodila k materi, pa so jih nesrečni razkolniki odtrgali iz materinega naročja in tako raztrgali obleko Kristusovo. Ko sem premišljeval usodo ločenih brato\’ in želel, da bi za njihovo združitev s sveto katoliško Cerkvijo nekaj storil, pa jaz in moji nimamo drugega kot molitev in solze, sem sktenil ustanoviti bratovščino sv. Cirila in Metoda, za združenje ločenih bratov, posebno Slovanov in sem to željo razodel duho\mikom la-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
»Materina beseda«, nov
slovenski učbenik v Kanadi
»Materina beseda« se imenuje abecednik in učbenik za nižje oddelke slovenskih šol, ki je izšel sredi januarja 1.1. v Torontu v Kanadi. Učbenik so sestavili: Tone Zrnec CM, ravnatelj slovenske šole Marije Pomagaj, Ljudmila Intihar, Anica Marušič, Milena Mejač, Karla Merhar, Vilko Cekuta in Frank Pajk, učitelji iste šole. Risbe je napravil Vilko Čekuta. Knjigo je založila in izdala slovenska šola Marije Pomagaj, opremila in natisnila St. Joseph Press v Torontu.
Knjiga ima 156 strani. Besedo na pot ji je napisal ravnatelj šole Marije Pomagaj. Kratka opomba v angleškem jeziku na drugi strani knjige pove, da je »Materina beseda« doprinos Slovencev k slovesnostim stoletnice Kanade. Leta 1967 bo namreč Kanada slavila prvo 100-letnico svojega državnega obstoja in Kanadčani organizirajo po vsej svoji lepi in prostrani deželi številne in najrazličnejše slovesnosti.
Tako imajo naši rojaki v Kanadi in Amerik; za svoje slovenske šole dva učbenika, ki so si jih sami oskrbeli: »Materino besedo« in »Veseli dom«. Učitelji šole Ma-
rije Pomagaj v Torontu so opravili pre-važno narodno in kulturno delo za mladi slovenski rod v Kanadi in Ameriki. V Kanadi in Združenih državah, ponovimo, kajti slovenske šole in slovenski domovi v teh deželah pridno segajo po novih knjigah.
S slovenskega odra v Torontu
9. januarja so voditelji in skavti pri Mariji Pomagaj v Torontu uprizorili dramo Stilmondski župan. Drama je delo belgijskega pisatelja Maurica Maeterlincka, slovenski prevod pa je oskrbel prof. Alfonz Gspan. Snov, ki jo Maeterlinck obravnava, je vzeta iz prve svetovne vojne: nemška okupacija Belgije. Analiza in prikaz vojnih grozot ter okupacije razgali zlo, ki ga vsaka vojna prinaša i premagancem i zmagovalcem. Indirektno pa drama kaže vzvišen cilj: mir med narodi, spoštovanje človekovega dostojanstva in zaščita najdražjih svetinj vsakega naroda.
Stilmondskega župana je pri Mariji Pomagaj režiral g. Stanko Brunšek in igral glavno vlogo. Uprizoritev je imela lep uspeh ne le na odru, temveč tudi v dvorani, kajti udeležba je bila zelo številna.
vantinske škofije na duhovnih vajah s temile obveznostmi:
1. vsak dan moli ”Očenaš’’ in "Zdravamarijo" s pristavkom: "Sv. brata Ciril in Metod, slovanska apostola, prosita za nas!’’;
2. na dan sv. Cirila in Metoda naj duhovniki mašujejo, neduhovniki pa gredo k sv. spovedi in sv. obhajilu za spreobrnjenje ločenih bratov;
3. vsakdo naj si prizadeva pridobiti tudi druge, sebe pa vaditi v ponižnosti in ljubezni, ki je vez edinosti.
Ta moja beseda je bila z navdušenjem sprejeta in tisoči že dvigajo roke k Očetu usmiljenja ne le v naši, ampak tudi v sosednih škofijah. Potrebno je samo eno: da Vi, sv. oče, to bratovščino potrdite in blagoslovite. Naj zato Vaša Svetost določi odpustke vsaj za osmino praznika sv. Cirila in Metoda.
Tako upam iz vsega srca, da bo Bog skrajšal čas žalostnega razkola in ločene narode privedel nazaj v hlev k tistemu pastirju, čigar poslednja molitev je bila: "Da bi bili vsi eno...", in k ,Njego\’emu namestniku na zemlji, kateremu je izročil, da pase jagnjeta in ovce.«
RIM POTRDI NOVO BRATOVŠČINO
Sv. oče Pij IX. je prošnji ustregel, škof Slomšek je prejel »Breve« s sledečim besedilom:
»I. Sv. Oče Pij IX. je blagohotno podelil odpustke vsem članom bratovščine sv. Cirila in Metoda za cerkev ali javno molilnico, ki je določena bratovščini v zgoraj omenjeni škofiji; odpustki se morejo darovati tudi pokojnim, in sicer: popolni odpustek za prvi dan, ko so bili sprejeti v bratovščino, pod pogojem da pobožno prejmejo zakramente sv. spovedi in sv. obhajila, obiščejo dotično cerkev ali javno molilnico in tam nekaj časa molijo po namenu Njegove Svetosti. Prav tako popolni odpustek ob smrtni uri, če je dotični dovolj pripravljen, kakor smo rekli zgoraj, ali da vsaj v srcu, če z usti več ne more, pobožno kliče ime Jezus. Nadalje popolni odpustek za praznik pa-trona cerkve ali javne molilnice, ki je določena bratovščini; odpustek se more dobiti na praznik sam ali kateri koli dan v osmini praznika; osmina naj traja od prvih večernic patrocinija do sončnega zahoda zadnjega dne v omenjeni osmini. Odpustek sedem let in sedem kvadragen štiri druge praznike med letom, ki jih sproti določi škof za vsako leto pod pogojem, da člani t pravilno pripravljeni, kakor smo že omenili, obiščejo cerkev in molijo. Končno še odpustek 60 dni za vsako dobro delo, ki ga člani opravijo pobožno in vsaj s skesanim srcem.
Poleg tega je Njego\’a Svetost naklonila, da morejo člani bratovščine omenjerie odpustke dobiti tudi v primeru bolezni, ali, če so iz drugega zakonitega razloga zadržani, da so le pravilno pripravljeni, kakor zgoraj in če, v prvem primeru, zvesto opravijo vse pobožne vaje po nalogu svojega spovednika in v drugem, namesto cerkve ali javne molilnice, ki je določena za bratovščino, obiščejo svojo župno cerkev, in• tam molijo, kakor je zgoraj določeno.
II. Njegova Svetost papež Pij IX. je uslišal ponižno prošnjo sedanjega lavantinskega škofa in milostno dovolil, da imajo vse, kakor tudi posamezne sv. maše zadušnice za pokojne člane bratovščine sv. Cirila in Metoda, ki bodo opravljene v cerkvi, ki je namenjena bratovščini omenjene škofije, ali v javni kanonično ustanovljeni molilnici, pa tudi pri katerem koli oltarju te cerkve ali omenjene javne molilnice, za vselej iste prednosti kakor če bi bile opravljene pri privilegiranem oltarju. — V Rimu, iz tajništva kongregacije odpustkov, dne 12. maja 1852. I. kard. Asquinius, prefekt, A. Colombo, tajnik.«
SLOMŠKOVO VESELJE NAD NOVO BRATOVŠČINO
Za tem je škof Slomšek dne 18. junija 1852 v škofijskih sporočilih objavil potrditev bratovščine sv. Cirila in Metoda; k besedilu odgovora, ki ga je dobil iz Rima, je dodal: »To za naše molitveno društvo veselo novico, naznanjam vsem družbenikom in vnovič povabim vse maš-nike in vernike, sinove in hčere ene ljubljene in ljubeče Matere — tudi vse dobro-voljne ločene brate in sestre, spoznavavce nezedinjene grške Cerkve — zlasti, pa Slovane, naj bi se v duhu prave vere, ponižnosti in krščanske ljubezni k molitvi za zedinjenje z nami sklenili; k Očetu ljubezni in usmiljenja z odkritim, v ljubezni gorečim srcem prav zaupno in stanovitno klicali, naj bi dneve žalostnega cerkvenega točenja okrajšal; led slepega sovraštva na soncu prave krščanske ljubezni raztopil; trdno steno razkolništva odmaknil od nas, saj smo vsi njegovi ljubljeni otroci in sodediči Jezusa Kristusa. Kolikor večja bo naša molitvena bratovščina, toliko močnejša bo truma vojskovalcev Kristuso\’ih za edinost božjega kraljestva med narodi in na zemlji-Naše orožje: molitev in dobra dela, sklenjena s spodbudnim življenjem, ne vseku-jejo ran, temveč jih zdravijo, premagajo najsrditejše sovražnike, pridobe ljudstva in narode; ostanejo nepremagljiva in so nam prerokinje gotove zmage tudi nad ledenim razkolništvom, ker "veliko premore molitev pravičnega!” (Jak 5, 16)■« Kot cerkev bratovščine je škof Slomšek določil cerkev sv. Jožefa v Celju, kjer je dal postaviti poseben oltar sv. Cirila in Metoda. Vse do smrti je bratovščino vodil sam in vsako leto pošiljal po »Drobtinicah« ali pa po verskem listu »Zgodni1 Danici« v Ljubljani posebno pismo, v katerem je poročal o napredovanju bratovščine.
V »Drobtinicah« je l. 1853 objavil poleg obširnega poročila o nastanku razkola tudi posebno molitev, ki lepo kaže njegovo gorečnost: »Pomagajte nam sveta nebesa in vsa zemlja od sončnega vzhoda do zahoda se združi, da poderemo žalostno steno razkola, ki že toliko let loči srfU vzhodnih in zahodnih kristjanov. Posije naj zopet veselo sonce spravne edinosti in krščanske ljubezni na vse narode imena Kristusovega; naj se ledeno morje krivih ver in razkola raztali. Objame naj zopet sv. mati katoliška Cerkev svoje
verne otroke: oprani so v kopeli sv. krsta, l drago odkupljeni s Kristusovo prelito krv- [ jo, in nosijo kakor mi, zveličavno znamenje Presvete Trojice na svojem čelu. ""
V materinem krilu naj ogreje svojo odmrlo deco, jo oživi za pravo krščansko omiko in za nebeško kraljestvo. Naj P° edinosti in ljubezni vernih vsi rodovi spoznajo, da ni imena, v katerem bi mogb biti zveličani, če ne v imenu našega Gospoda Jezusa■ Kristusa, katerega nam ie Oče poslat. Oh, naj povzdignejo kmalu vsi jeziki iz enega srca prelepo angelsko pesem zahvale, edinosti in ljubezni: »Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudeh’ ki so blage volje in poštenega srca. Amen■*
V letu 1854. je Slomšek sporočil svojih bratom in sestram, da se je bratovščina sv. Cirila in Metoda razrasla kakor : gočno drevo. V dokaz našteva naraščajoče število članov po posameznih nadškofijah in škofijah: v goriški, tržaški, bljanski in lavantinski; v krški, olomuŠk | in ostrogonski na Madžarskem. Takole poroča o uspehu molitve: v Vermešu ”a Ogrskem jih je pristopilo v katoliško Cef kev 1.400, v Banatu 12.000.
V letu 1855. je Slomšek z veseljem na' znanil, da so še drugi škofje in duhoV' niki pristopili k bratovščini, npr.:	v
Brixenu, v Linzu, v Brnu na Mordv' skem. — V letu 1858. so pristopili k bratovščini prvi člani v Rusiji. — V katolik0 Cerkev je prestopil celo škof v Galati Pr‘ Carigradu in bit nato imenovan za na škofa v Sarajevu. — Podobno bratovščin0 so ustanovili tudi nemški škofje v stru, Hildesheimu in Padebomu.	.
Slomška pa je tedaj obiskal Mate'“ Kirchner, naslednik stavnega misijonar! Knobleharja v Afriki. Slomšek mu je n njegovo lastno željo izročil pismo Zfl leksandrijskega škofa, da bi to brato' ščino razširjal na Vzhodu.
Ob koncu leta 1860. se je spravilo katoliško Cerkvijo okrog 60.000 Bolgar0' Ob Slomškovi smrti je bito 34.000 ^ nov bratovščine; čez dve leti nato Va 75.352.	_
Za tisočletnico prihoda sv bratov Cin'■ in Metoda leta 1863. je služabnik Slomšek pripravljal lepe slovesnosti, t°°^. Oče ljubezni in usmiljenja ga je sre priprav poklical k sebi po besedah cV gelista sv. Mateja: »Prav, dobri in zveS služabnik, v malem si bil zvest, tel liko te bom postavil: pojdi v veselje 111 j ega Gospoda/« (Mt 25, 23).
P
S
tek
sen
Jov
Por
in
teji
ki
Pra
nin
»ju
H
kro
Pos
deg
Sij
da
lak
leji
I
fe
laž
Pra
Bia
Pra
ede
Ha
2ai
Ho
naj
Dl;
din
»aš
Sec
toč
tak
i
dol
kj
>ot
h
Dr. Franc Šegula,
Ril*
Pismo dobrim romarjem v Einsiedeln
Sem »bodoči« mlad romar in izletnik v teleno Švico. Kmalu boste razumeli, zakaj tem dal »bodoči« v navednice. Odkrito Povem, da me je zelo presenetilo veliko Poročilo o skupnem romanju v Einsiedeln 111 v poročilu posebno še poziv, naj starši pomagajo mlajšim. Vendar nekdo, ti dvigne glas za mlade romarje in kar Praktično zapiše: pomagajte mladim vred-ljudem s tisočaki, da se lažje roma-»JU pridružijo.
Res; da vsota 28.500 lir za tako dolgo Wno pot po Švici in Avstriji in za tako Postrežbo ni visoka, a za študenta ali mlajša delavca je vendar preveč. Zato mlaj-'> Pozdravljamo to pobudo in pričakujemo, ^ ne bo ostala brez uspeha. Vsaj kakšen, upam seveda v prvi vrsti tudi zase, videl zeleno Švico s krasnimi jezeri velemesti po zaslugi in dobroti starših dobrih romarjev.
Ta človekoljubna pobuda pa ima še globni 'Pomen in to želim poudariti: če se ;i mladi ljudje ne navadijo v začetku Pravega življenja na velika, skupna roma-bo v gotovem času teh naših velikih Praznikov konec. Starejši ljudje odhajajo za drugim na zadnje dokončno roganje
in tako se število manjša in krči. ^ato le pogled naprej tudi tukaj! Če ne Zoreta od hiše ali iz rodbine na pot dva, 5ai ima vsaj včasih prednost mlajša ose-recimo. vsako drugo leto. Veste; važno *e> da je vedno zraven tudi nekaj mla-V Kako bi vam bilo starejšim dolg čas :tlsko leto na poti v Oropo, a smo mi ^ajši kar dobro uro dajali korajžo ubo-teftu vlaku, da je le prisopihal zjutraj 5 enih na cilj.
Kotovo bomo tudi letos kakšno »rekli«, tudi v cerkvah pokazali, da smo mla-na mestu. Tako je vaš apostolat v *jašo korist kar lepa pridobitev za oboje. 7®daj pa praktičen sklep: če morete, če ‘'očete
čudodelna podoba Matere božje v Einsiedelnu
To sem želel napisati v premislek vsem, ki resno mislite na božjo pot v Einsiedeln. Sedaj imamo do 25. februarja še vendar časa, da vse premislimo^ se dogovorimo in seveda pregledamo dohodke in izdatke. Romanje bo lepo, če bomo imeli svoj posebni vlak (in zato je treba kar 400 oseb) in če se bodo prijavil; zastopniki iz vsakega kraja. Še lepše pa bo, če bo med srečnimi romarji tudi nekaj vesele mladine — po zaslugi vas starejših!
»Bodoči« mladi romar
dajte prvemu mlajšemu rojaku, to zasluži in bi rad šel na romanje v lco, par tisočakov ali vsaj kakšnega in ak° Se ,],0 ]ažje pridružil.
še eno besedo za konec! Moj pri j a-teli 'nia teto v Švici in je že napravil isto ^°lgo krožno pot, kakor je sedaj v načrtu.
JavU mi je, da je to najlepša možna 2 železnico po Švici in Avstriji čez itenner v Italijo. Tako se torej obljublja WO doživetje vsem, ki se bodo prijavili.
{®len pogled na mesto Zurich v Švici, ki si ga bodo naši romarji ogledali v sredo, ' Julija, imeli tam kosilo, si lahko nakupili kar jim poželi srce, popoldne pa imeli j^iliko, da se popeljejo z ladjico po slikovitem zuriškem jezeru, v katerem se ražajo prijazna naselja ob njegovem obrežju, nasmejani vinogradi in zeleni gozdovi. Bo to dan, ki ga nihče od udeležencev ne bo mogel več pozabiti!
  mn
Novi župniki v Trstu
Tržaški nadškof msgr. Santin je pred kratkim imenoval tri nove župnike: v župniji sv. Terezije prof. Rocco; v župniji sv. Petra in Pavla g. Cenzato, in v župniji sv. Alojzija g. Gamboso. Vsi trije župniki so oskrbovali do sedaj omenjene župnije kot župni upravitelji.
S posebnim škofovskim dekretom je bila 13. decembra lanskega leta ustanovljena tudi nova župnija sv. Marije Magdalene na Kolonkovcu. Upravlja jo g. Lino Cocci. Trenutno je v teku akcija za zidavo nove cerkve, kajti župnija razpolaga sedaj le s tesno kapelico. V to kapelo prihajajo večinoma verniki italijanskega jezika, a ker živijo v območju fare tudi Slovenci, je g. Lino Cocci, dasi rodom Italijan, takoj mislil na to, da poskrbi za slovensko službo božjo, ki je vsako nedeljo ob 9. uri. Ko je v januarski številki »Našega vestnika«, ki ga izdajajo slovenski dušni pastirji v Trstu, najprej pozdravil svoje slovenske sobrate in vernike, omenja, da je bila uvedba slovenske sv. maše zanj veliko breme in odgovornost, saj mu dela težave jezik, ki ga doslej ni poznal in zato ne obvlada, toda potrudil se bo, da bo kmalu lepo govoril in molil v slovenskem jeziku. Ali ni sedaj dolžnost slovenskih vernikov, ki živijo v mejah njegove župnije, da mu bodo pozornost povrnili s temj da se bodo v čim večjem številu udeleževali službe božje, ki jo je g. župnik prav zanje UA^edel?
RZASKE
NOVICE
Koncerti na tržaškem radiu
Tržaški sedež RAI - italijanske radiotelevizije je priredil za tekočo sezono vrsto javnih koncertov s sodelovanjem nekaterih med vidnejšimi deželskimi solisti. Sporedi teh koncertov se razlikujejo od sporedov običajnih snemanj, ki jih Radio Trst pripravlja s sodelovanjem deželskih solistov in pri katerih nosijo levji delež skladbe deželskih avtorjev; v njih so namreč dela iz tradicionalnega repertoarja, skladbe, ki jih v Trstu poredkoma' izvajajo, in nekatere novosti: na ta način ima solist najširše možnosti, da pokaže svoje tehnične ter izvajavske sposobnosti.
Obe krajevni oddajni postaji, italijanska in slovenska, bosta pozneje oddajali ciklus javnih koncertov; toda pri ■ načrtovanju ciklusa so specifično kulturne zahteve posameznih oddajnih postaj narekovale različen izbor. Tako ima postaja Trst A v slovenskem jeziku v načrtu nekaj koncertov s sodelovanjem slovenskih solistov iz Trsta; v sporedih teh koncertov so tudi skladbe slovenskih avtorjev.
Dvajset let slovenske službe božje pri salezijancih
1. januarja je poteklo dvajset let, kar se je pričela na Istrski ulici v Trstu v salezijanski cerkvi služba božja za Slovence. Ves čas je bila dopoldne ob 10h sv. maša, popoldne pa blagoslov, prva leta ob 5h popoldne, sedaj pa ob 16,30. Vsa leta je slovensko službo božjo opravljal salezijanski duhovnik g. Anton Resen. Zal pa se je moral zadnje čase ločiti od svoje slovenske srenje. Težka operacija na očeh mu zaenkrat ne dovoljuje, da bi znova začel s svojo dejavnostjo. Vendar je domači g. župnik poskrbel, da imajo tudi v odsotnosti g. Resna slovenski verniki svojo redno službo božjo.
Verniki Skednja in Sv. Ane bodo imeli
SLOVESNOST KONCILSKEGA JUBILEJA
v nedeljo 13. februarja v stolnici sv. Justa.
V stolnico stopimo v procesiji iz Montuzze.
Ob 17,30 bo v stolnici sv. maša, katero bo daroval za nas g. nadškof. Med sv. mašo bo govoril msgr. dr. Jakob Ukmar.
Pridite in privabite svoje prijatelje in znance.
Slovenska maša Ubalda Vrabca prvič v Bazovici
Preteklo nedeljo 30. januarja je bila v bazoviški župni cerkvi nenavadna slavnost: za poroko Fabija Pečarja iz Lonjer-ja z Nevo Grgič iz Bazovice je zbor »J. Gallus« prvič izvajal mašo Ubalda Vrabca v slovenščini^ ki je, kakor nam je znano, prvo naše tovrstno delo v zamejstvu. Poleg lepo opravljenega liturgičnega obreda v lični in veliki bazoviški cerkvi ob dostojnem številu udeležencev je prav to obširno novo Vrabčevo delo vtisnilo slavnosti posebno svečan obraz.
' Skladba je spretno zgrajena in se mestoma razvije v veličastno širino staroslovanskih bogoslužnih pesmi. Avtor je skrbno pazil tudi na besedilo v luči sedanje knjižne izgovarjave in ga primemo podčrtal, da je povsod jasno in razumljivo. Šlo mu je vidno za tem, da napiše slovensko mašo po besedilu in po duhu. Morda bi kazalo v daljših mašnih delih bolj strniti misli in čustva okrog osrednjega glasbenega jedra, čeprav se ponuja ob bogatem in zgoščenem besedilu pisana razpredenost glasbenega tkiva.
Mašo je pod avtorjevim vodstvom lepo izvedel zbor »J. Gallus«, ki ima tudi hvalevredno in všečno lastnost, da je pripravljen nastopiti, kjerkoli je potreben in širi lepo slovensko petje po naši deželi in izven nje.
h z
IZŠLA JE prva številka Mladike 1966. Dobite jo pri svojih poverjenikih in po knjigarnah.
Prvi teh koncertov, pri katerem bosta nastopila fagotist Vojko Cesar in pianist Gabrijel Pisani, bo v petek, 11. februarja 1.1. ob 21. uri v avditoriju »A« radijske palače v ulici Fabio Severo 7. Spored obsega Telemannovo, Saint-Saensovo, Hinde-mithovo, Petričevo in Viozzijevo sonato za fagot in klavir. Občinstvo bo vstopilo z vabilom. Vabila bodo na razpolago občinstvu v veži 10. in 11. februarja 1.1.
Slovenski katoliški tisk po nekaterih tržaških župnijah
Pri Novem Sv. Antonu se je v decembru in januarju dosti naredilo za širjenje verskega in katoliškega tiska. Mohorjevih knjig je bilo prodanih okrog 120, stari naročniki so obnovili naročnino za »Kat. glas«, nekateri pa so ga na novo naročili.
V Rojanu glede katoliškega tiska ni bilo posebnih sprememb. Pri cerkvenih vratih se proda 70 izvodov »Kat. glasa«, na dom
ga prejema 20 družin, družinsko revijo »Mladika« kupuje 60 bralcev, Mohorjevih knjig je šlo 80 izvodov^ »Naš vestnik« prihaja po pošti v 450 družin. Žal so Knjižice vse premalo razširjene.
V Barkovljah so Mohorjeve knjige kmalu pošle. Število naročnikov na »Kat. glas« se je letos povečalo. Prav tako je narastlo število naročnikov in odjemalcev »Pastirčka«, ki ga razdeljujejo tudi izven šole.
Jubilejne pobožnosti za slovenske vernike
Slovenski tržaški verniki od Novega sv. Antona bodo imeli svojo jubilejno pobožnost skupaj z verniki od Sv. Ivana in Barkovelj na tiho nedeljo, 27. marca.
Novo begunsko naselje na Padričah
Ko zaviješ po avtocesti v bližini Padrič proti Trstu, zagledaš na desnem pobočju Razklanega hriba 14 lepih modernih poslopij. Obzidje okoli naselja ti takoj pove, da tu ne bivajo ljudje v normalnih okoliščinah. Tu so nastanjeni od prvih dnr tega leta madžarski, albanski, srbski, hrvaški in slovenski begunci. Slovencev je trenutno kakih 46. Ti begunci so prej čakali na izselitev v begunskem taborišču pri Sv. Soboti v Trstu. Nove stavbe, ki so stale 500 milijonov lir, so opremljene s centralno kurjavo, moderno kuhinjo in> s higienskimi bolniškimi napravami. Narejene so tako, da bodo kasneje, ko ne bo več beguncev, služile normalnemu tipu prebivalstva. Sprejmejo lahko nad 800 oseb. Trenutno je v njih 750 ljudi, število se dan za dnem spreminja, ker eni prihajajo in drugi odhajajo. Največ je Madžarov. V naselju sta tudi dve cerkvici: ena za katoličane, druga za pravoslavne. Katoliški duhovnik, Hrvat po rodu, prihaja iz župnije pri sv. Ani, da skrbi za duše teh nesrečnih ljudi.
Po vseh okoliških vaseh so ljudje precej zaskrbljeni, ker se širijo novice o pretepih in te dni tudi o napadih z nožem. Do sedaj le med njimi, a ljudje se boje, da bi se po kraški planoti ponavljalo to, kar se je žal dogajalo pri Sv. Soboti. V .marsikateri hiši so se pojavile begunke, ki prosjačijo za obleko, pa ne zase, temveč verjetno zato, da jo prodajajo v Trstu sonarodnjakom iz Jugoslavije.
Pričakujemo, da bodo Oblasti dovolj poskrbele za varnost in red v tem taborišču in da bodo naši ljudje previdni v skrbi za svojo mladino ter obzirni do beguncev.
KEROZEN - NAFTA - DRVA - PREMOG
TVRDKA
Ccvrccič
KEROZEN »TOTALDOMO« VAM ZA TRST IN OKOLICO DOSTAVIMO NA DOM VEDNO TEKOM DNEVA
TRST - DONIJO 38 - Tel. 99-331
"iiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
ON VAN DE VELDE
llllillllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIlilllllllMIllIllllltllMIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlMlIlllllMlllllillllllllIHtlllllllllllllllllllllllllllll.l
*rce zmaguje
Sfe	8
Halv
^ "uica je vajena takih prizorov, že pet-
iivj.^eset let pozna. Zanjo je dviganje
^Jetija enolični postopek njenega roko-
rjt stva. Za onadva oba, za obadva velika
•fot- .	 ,
drugo
Vfj0^3' je postalo življenje zdaj
Jk° razodetje. Prvo je prišlo na večer «ne
vzcvetele ljubezni, ko ga je ona pri-lillb.*a roke in ji je on brez besede po-
Ve...
stvarstva.
‘In
fcl*
^ njene, drugo pa je prišlo danes k m Poldnevu. Zdaj sta deležna bož-a čudovitega
qmc
zdaj,« pravi Triena, »bomo dali po-i nekaj jesti. Kaj bj radi, otrok?« '■‘‘j bi, Greeta?« vpraša Jon. reeta bo pila mleko z vžvrkljanim jaj-v ^ janežem.
‘ak0
odloči babica in tako se zgodi.
LIENTJE IN JEZUŠČEK
TETA
fet
a Karolina, živa zbirka starin, je s
previdnimi nožicami oddrobentila proti Wolvesti. Prav takšna je kakor čajni grelec, meni Jon, a Greeta ga kara. Spoštovanja starosti ni več na svetu.
Danes naj bi, juniorja odnesli h krstu. Teta je hotela biti kajpak za botro. Ona, ki že leta in leta ne gre nikoli dlje kot k rani maši pri Sv. Jakobu, razpne za to botrstvo še enkrat svoje obrabljene peruti. Ob pol sedmih zjutraj že leze po stopnicah do Gerritsovih. V njenih starih, spodobnih prsih poje neka davna pozabljena pesmica o ljubezni in štorklji. In tako pride skoraj brez šuma do vrha.
Jon spi svoj prvi spanec. Sin je vso noč prepeval, kar je pač običajni uvod v vse umrljivo in očetovstvo se pričenja ritmično s petimi kor&ki tja, petimi koraki sem po sobi ob pesmi: Aja tutaja. Pesem je lahko Gezellova ali van Ostayenova — to ni več prav natanko znano. Ko se zdanii' — slaboten sij v pijanih očeh — je zaspan-ček utihnil. Tq je nekaj veljalo: trikrat je moral piti in dobil je gorko flanelo na rdeči trebušček. Kadar se dere, ne ločiš, ali je lačen ali ga ščiplje.
Greeta sliši, kako si nekdo na zunanjem
predpražniku briše čevlje in kako narahlo trka na vrata. iPogleda Jona? Ubogi revež, ali naj ga budi? Ko bi le sama smela vstati, pa ne sme. Babica pravi: »časa dosti, mlada gospa, pred desetim dnem ne!« Jon ne spozna ženinega glasu in se godrnjaje obrne.
»Vstani, vendar, fant! Ne gre drugače!«
Tete Lientje neverjetno tenki glasek je že dvakrat vprašal, ali stanuje tukaj gospa Gerritsova. Staro dekle se ne domisli gospoda. Jon se polagoma zaveda, kaj se godi. »Pret...« bi rad rekel, toda ostanek zamre v vzdihu.
»Pazi, fant, da ga ne zbudiš!«
Senior se zaspan vzdigne na svoji žimnici in pogleda k zarodu. Mož, ki se ni prespal, ni objektiven in njegova prva beseda ni jutrnja molitev. V spalni obleki mahedra k vratom.
Tam stoji teta Lientje. Ustraši se ponočno napravljenega nečaka in pogleda brž po mladi materi.
»Aha,« pravi Jan, »aha, jutro, teta!«
»In to je zdaj mladi Gerrits?« Šumotaje se skloni teta nad zibelko. Greeta kima s
lllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllimilllllllillllllllMIIIIIIIHIIIIIIIIfIHIHIIIIIIIIIIIlilllllllllllllllllllllllllllllltllillllillHIIIIIIUllllllltlllllllllillllllllUlIlltlll
trudnim nasmehom. Alj ni neumno, če kaj takega vprašaš? če to ni mladi Gerrits, kdo pa naj bo? Takšni stari kutini ni kaj zaupati. V njej še tiči zavist stare coprnice iz knjige s pravljicami.
»Zgodaj si na nogah, teta,« pravi Jon. Še vedno ga ni pogledala in Greeta mu pomiga, naj se obleče. Ah, tako! Kakšna dostojna občutljivost... Za takole staro teto spalna obleka nemara ni zadosti popolna. Umakne s v kuhinjo in se drgetaje preteza. To je drugi poraz. Včeraj ga je postavila babica na hladno, danes je moral iz postelje in iz spalnice botri na čast. Ali je očetovstvo res nenehno poniževanje? Zakuri v štedilniku, hoče skuhati kavo. Kdaj je krst? Zleze v svojo pražnjo obleko, ko pa poskusi pred zrcalom ovratnik, Zagleda svojo tri dni staro brado.
Danes je vse narobe. Britev strga, da se prikazuje kri. Medtem zašklepeče pokrovka na loncu. Vse bo bolje, ko bo popil kavo. Spodaj v štacuni imajo žemlje. Dol pojde h gospodinji.
»Kako je bilo ponoči? Se je dosti drl? To ni nič hudega, gospod Gerrits, po prvih mesecih bo bolje.«
Jonu zdrkneta dve žemlji v pesek. Po prvih mesecih! In vmes bodo van Gu-stingsovi tekoči računi! Spet se vrne gor in strese žemlje v košarico.
Teta Lientje sedi ob ženini postelji. V Greetinih očeh se bliska rahel porog. Jon stopi v sobo v zavesti dostojanstva, ki pritiče hišnemu gospodarju, hkrati pa za-kvaka glas iz zibelke; igra se pričenja od kraja.
Teta Lientje se hihiče: »Bržčas je moker! Kdaj je dobil piti?«
Jon zamahne: »Naj bo moker in naj se dere!«
»Oh, ubožček mali,« pravi Greeta in očetova avtoriteta pade pod ničlo. Juniorja previjejo, piti dobi in Greeta mora zobe krepko stisniti, tako jo paglavec grize.
»In kakšno ime mu boste dali?« vpraša teta.
»Saj, hm, o tem se moramo zdaj pač pomeniti, kaj?«
»Ko bi bila punčka ...«
»Pa ni. Sicer bi dobil paglavec tvoje ime. Kajpak!«
(se nadaljuje)
Stran 6
□ RIŠKE
NOVICE
SVETI OCE ODGOVARJA NA BRZOJAV SLOVENSKIH GORIŠKIH VERNIKOV
Na brzojav, ki so ga slovenski goriški verniki, zbrani na skupni prireditvi, posvečeni ekumenski misli in pobudniku cerkvenega zedinjenja med Slovenci škofu Antonu Martinu Slomšku, poslali v nedeljo 23. januarja sv. očetu, je odgovoril papežev državni tajnik s sledečim brzo-javom:
»Vdanim slovenskim katoličanom goriške nadškofije, ki so se zbrali ob priliki nedelje za cerkveno edinost, se sv. oče zahvaljuje za vdanostni pozdrav in prosi za božjo pomoč, da bi vztrajali v dobrih sklepih ter vsem pošilja svoj apostolski blagoslov.«
Sv. maša za časnikarje in tiskarje v nadškofijski kapeli
Sv. Frančišek Šaleški je, kot znano, zavetnik časnikarjev in tiskarjev, saj je v svojem življenju izdal večje število spisov in sploh rad s peresom širil božjo besedo.
Zato so se tudi letos na njegov praznik 29. januarja zbrali kot že prejšnja leta v nadškofijski kapeli v Gorici goriški časnikarji in tiskarji, da s sv. mašo proslavijo praznik svojega nebeškega zaščitnika. Navzoča sta pa bila tudi deželni svetovalec za finance dr. Tripani in goriški župan Martina. Naš list je zastopal odgovorni urednik msgr. Franc Močnik, ki je skupaj s škofovim tajnikom tudi asistiral pri sv. maši; tiskamo Budin, kjer se tiska Katoliški glas, pa je predstavljal g. Julij Budin.
Sv. mašo je opravil sam g. nadškof msgr. Pangrazio. V svojem govoru je zlasti poudaril misel, da naloga časnikarjev ni le v tem, da poročajo, ampak da tudi oblikujejo in usmerjajo svoje bralce, iz česar izhajajo seveda zanje tudi številne dolžnosti in odgovornost pred Bogom in njihovo vestjo.
Po sv. maši so se zbrali navzoči časnikarji in tiskarji v eni izmed sob v škofijski palači, kjer je starosto goriških časnikarjev Alberto Ballaben pozdravil g. nadškofa, se mu zahvalil za dragocene smernice, omenil, da je g. nadškof časnikarjem zelo blizu, saj je bil na zadnjem koncilu celo poročevalec koncilskega dogajanja za italijanski tisk in tudi sam veiiko piše in objavlja, na koncu pa zagotovil msgr. Pangraziu, da bodo vedno
delovali kot časnikarji pogumno in pošteno, s čutom za umirjeno poročanje in z zavestjo odgovornosti, ki jo imajo pred družbo.
Vesel jubilej zavedne Slovenke
Dne 26. januarja je praznovala splošno znana gospa Emilija Prinčič visok jubilej: 90 let. Kaj vse je v svojem dolgem življenju prestala, pa je kljub temu ostala vedno močna žena! V sreči se ni prevzela in v težavah ni' klonila. Zato pa je svoj jubilej praznovala kot krščanska žena in mati. Zanjo se je v sredo zvečer darovala sv. maša v cerkvi sv. Ivana. Mašo je daroval msgr. Močnik, ki je jubiilantki tudi spregovoril nekaj toplih besed.
Jubilantka pa se je polna hvaležnosti za vse preštano in za mirna leta svoje starosti zahvalila Bogu za pomoč in varstvo v dolgem življenju.
Rojena je bila v Kozani v Brdih. Komaj 19-letna se je poročila z Antonom Prinčičem, ki se je vrnil v domovino po 14-letnem bivanju v Arhangelsku v Rus. ji, kjer je bil zaposlen kot inženir. Bog je blagoslovil njun zakon s petimi otroki. A dobri mož ji je kmalu umrl in med prve
Prihodnji četrtek 10. februarja bo gosto\’alo
Slovensko gledališče iz Trsta
V KATOLIŠKEM DOMU V GORICI in predvajalo igro
GROBIJANI
Pričetek ob 20,30 Vabljeni
»Katoliški glas« je že 18. novembra 1965 poročal, da je občinska svetovalka gdč. Marija Ferletič zastavila vprašanje glede neizvedene okrepitve javne razsvetljave in da ji je župan odgovoril, da je občina prihranila 1.300.000 lir »z ostanki potrošnje vode« in s tem prihrankom nameravala urediti razsvetljavo, toda »državni uradi« so si to vsoto prilastiti'. Tak županov odgovor sta priobčila tudi ipflfksistjčnolto-munistična lista Delo in Primorski dnevnik. Prvo je objavilo besede, kj jih zgoraj ponatiskujenao v navednicah, drugi pa je povedal, da je župan odgovoril: »Vladni organi so vzeli iz občinske blagajne 1.300.000 lir, ki jih je občina inkasirala za zaostalo vodarino. S temi sredstvi je nameravala okrepiti javno razsvetljavo, prefektura pa je ta denar 1964. leta izplačala kmetom, oškodovanim zaradi sušnih mesecev poleti 1962.«
Svetovalka gdč. Ferletič, ki se na upravne zadeve dobro razume, se s takim županovim odgovorom ni zadovoljila, zlasti zato ne, ker so ji na nekem pristojnem uradu zanikali resničnost županovih trditev, je poslala doberdobskemu županu prošnjo, naj ji pismeno v podrobnosti pojasni vso zadevo glede denarja, ki naj bi si ga bili državni uradi odnosno vladni organi »prilastili« odnosno »ga vzeli«.
Veste, kaj se je zgodilo? Zupan je svetovalki gdč. Mariji ferletič ustno zanikal, da bi sploh bil kdaj rekel, kar sta poročala lista Delo in Primorski dnevnik. Dejal ji je še to, da on ni dolžan dajati svetovavcem pismenih pojasnil in da naj si sama pregleda zadeve na županstvu. In vendar je Delo meseca novembra v polemiki s Katoliškim glasom potrdilo prvotno županovo trditev-!
K stvari moramo pripomniti, da če je
župan res dal gdč. Ferletičevi tak odgovor ,kakor sta poročala Delo in Primorski dnevnik, zakaj je tisti odgovor on preklical odnosno ga zanikal? Zakaj noče dati pismenega odgovora?
Ker on ne bo odgovoril; sklepamo sledeče: da vlada v doberdobski občinski upravi precejšnja zmešnjava; da je župan, ko je dal gdč. Ferletičevi prvi odgovor nalašč ali zmotoma govoril neresnico; da se župan ne čuti, da bi dajal pismenih pojasnil, ker jih ni sposoben, ali pa zato, ker ve, da bi pismenih odgovorov ne mogel tajiti in jih zanikati.
O stvarj naj sodijo občani!
Novi predpisi za prepustnice
S 1. februarjem so stopili v veljavo novi predpisi za prepustnice in dvolastniška dovoljenja. Prepustnice bodo dvojne vrste: prve bodo veljale tri leta za štiri potovanja na mesec kakor do sedaj, druge pa bodo veljale za neomejeno število prehodov. Za te prepustnice bodo smeli prositi le tisti, ki bodo dokazali, da imajo stalno potreboj da hodijo na sosednje področje. Tudi za dvolastnike velja neomejeno število prehodov.
Stare prepustnice, ki prvega februarja niso zapadle, se bodo avtomatično po-
S K P D ŠTEVERJAN
BO UPRIZORILO V NEDELJO 13. FE BRUARJA V KATOLIŠKEM DOMU V GORICI LJUDSKO IGRO PISATELJA FR. SAL. FINŽGARJA
DIVJI LOVEC
ZAČETEK OB 17,30 VSI TOPLO VABLJENI!
svetovno vojno je morala s svojimi otroki v begunstvo, ob vrnitvi pa na ruševinah zgraditi nov dom in novo življenje.
Junaško je znala nositi težo vdovstva in odgovornost za vzgojo otrok. Danes jo blagrujejo hčere in sin, številni vnuki in nečaki. Ustvarili so si svoje družine, svoje domove, a se radj vračajo k svoji roditeljici, kateri vse dolgujejo. S ponosom gleda mati zlasti na sina Ivana, ki si je v Krminu ustvaril veliko pohištveno industrijo in je bil pri zadnjih volitvah izvoljen v občinski svet.
Zgledni krščanski materi in zavedni Slovenki, ki tako rada prebira tudi naš Katoliški glas iz srca čestitamo in ji želimo, da bi večer življenja preživela v notranjem miru in zadoščenju, ki ga daje le zavest, da je vedno izpolnjevala božjo voljo.
daljšale še za dve leti, do datuma njihove zapadlosti, a le pod pogojem, da niso bile že dvakrat ali večkrat podaljšane. Obrabljene ali več kot dvakrat podaljšane prepustnice bodo morali lastniki obnoviti.
Tisti pa, ki bodo hoteli imeti prepustnice za neomejeno število prehodov, bodo morali te obnoviti in stare, čeravno veljavne, zamenjati z novimi.
Za dosego novih prepustnic je potrebno:- 1. prošnja na predpisani tiskovini; 2. dve fotografiji, od katerih ena legalizirana; 3. družinski list.
Tragična nesreča dveh otrok iz Koprive
V Koprivi pri Gorici se je pretekli teden odigral tragičen prizor, pod katerega vtisom je še sedaj vsa vas, zlasti prizadeta družina. 5-letni Giorgio in 3-letna Patricija Brandolin sta našla vžigalice in se neopažena skrila v svinjak, kjer sta jih začela prižigati. V svinjaku sta bila dva otepa slame, ki sta se vnela in plameni so v hipu zajeli oba otroka. Kot goreči plamenici sta malčka prihitela v kuhinjo k mami, ki jima je skušala pomagati in ju nato nemudoma odpeljala v bolnišnico v Krmin. A mali Patriciji ni bilo več po-pomoči, umrla je zaradi hudih opeklin; pa tudi Giorgio ni še izven nevarnosti.
Dobrdobski župan v zadregi
š p © R T
Juniorsko prvenstvo v odbojki se je začelo. Udeležuje se ga 9 moštev, ki so razdeljena v 2 grupi; v prvi grupi je 6 moštev iz Trsta, v drugi grupi pa so 01ympija iz Gorice ter iz Vidma PAV in CSI. Izidi tekem te grupe so: PAV - CSI, 2 :0; 01ympija - CSI, 2 :1 (15 :5, 4 :15, 15 : 8); Qlympija - PAV, 2:0 (15:4, 15:4); povratne tekme med temi moštvi se bodo vršile v Gorici.
Odbojka med dijaki. Preteklo soboto bi se moralo končati dijaško prvenstvo. Toda ker je moštvo Slovenskih šol premagalo Trgovsko šolo »Fermi« z 2 :1 (15 :12, 11: 15, 15: 11), imajo tri šole enako število točk: Slovenske šole, Trgovska šola in Industrijski zavod »Galilei«. Tako se bodo morale te tri šole še enkrat pomeriti med seboj za prvo mesto.
Slovenski dijaki so zelo dobro igrali. To pot je prvič nastopil »dolgin« Levin Rosi, ki se je kar dobro odrezal. Ostali igralci slovenskega moštva so bili: Prinčič, Valentinčič, Gergolet, Legiša Marij, Legiša Zvonko, Cotič Boris ter Mikulus, Tomažinčič in Špacapan Bernard.
i
Z lanske pustne prireditve v Katoliškem domu v Gorici: Dve vaiki klepetulji, ki sta v polni meri dokazali, da je ta poklic še vedno sodoben.
Ker bo podobna prireditev tudi letos v nedeljo, 20. t. m., vabimo vsa naša društva in skupine, da prijavijo Slov. kat. prosvetni zvezi pravočasno svoje točke, ki jih mislijo predvajati.
Na svidenje torej za pustno nedeljo v Katoliškem domu v Gorici!
V Gorici v Kat. domu bo za zaključek Meseca katoliškega tiska v nedeljo, 6. februarja ob 16. uri
KULTURNI VEČER
posvečen katoliškemu tisku in njega pomenu za slovenske katoličane na Tržaškem, Goriškem in v Slovenski Benečiji.
Spored
Odrski prizori v izvedbi gojenk iz provincialnega doma šolskih sester iz Trsta; govor; tradicionalni srečolov v korist katoliškega tiska.
Napolnimo dvorano Katoliškega doma v Gorici; izpričajmo svojo zavzetost za katoliški tisk in podprimo ga materialno, da bo še naprej vršil svoje vzvišeno poslanstvo med nami!
RADIO
TRST A
Teden od 6. do 12. februarja 1966
Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. — 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. — 10.15 Poslušali boste... Od nedelje do nedelje na našem valu. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Bratovščina sinjega galeba«. Dramatizirana zgodba. Četrti in zadnji del. — 12.00 Nabožne pesmi. — 12.15 Vera in naš čas. — 15.00 Popevke iz oddaje Canzonissima in novosti s festivala v Sanremu. — 15.30 »Nagelj s pesnikovega groba.« Dramatizirana zgodba Avgusta Šenoe. — 16.40 Glasba tržaških skladateljev za komorne skupine. — 17.30 Angleške ljudske pesmi v predelavi Benjamina Brittna. — 18.30 Iz pesniških gajev: Josip Tavčar: »Claudio Martelli«. — 19.00 Peter Iljič Čajkovski: Valček iz opere »Evgenij Onjegin« ter Johann Strauss jr.: Zgodbe iz dunajskega gozda, op. 325. — 20.30 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za prvo polovico februarja«.
— 22.10 Cerkvena in nabožna dela italijanskih skladateljev.
Ponedeljek: 11.35 Radio za šole (oddaja za srednje šole). Ponovitev ob 17,25. —
12.15 Liki iz naše preteklosti: »Franc Cegnar«, napisal Franc Orožen. — 18.00 Ne vse, toda o vsem. — 18.30 Francoske simfonične skladbe iz prejšnjega stoletja. —
19.15 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vjnko Beličič: (18) »Jurčič, zgodovinski pripovednik in dramatik«. — 21.00 Georg Friedrich Haendel: »Orlando«, o-pera v treh dejanjih. V odmoru (približno ob 21.45) Opera, avtor in njegova doba -pripravila Daniela Nedoh.
Torek: 12.00 Iz slovenske folklore: Rado Bednarik: »Pratika za prvo polovico februarja. — 17.20 Italijanščina po radiu: Osnovni tečaj: 19. lekcija. — 18.30 Pianista Gojmir Demšar in Erminij Ambroset. —
19.00 Plošče za vas, quiz oddaja. — 19.30 Izredna oddaja: Martin Jevnikar: »Ob Prešernovem dnevu«. — 21.00 Pregled slovenske dramatike. Enajsta oddaja. Pomen Antona Medveda v razvoju slovenskega dramskega pesništva: Prizori iz del: »Ka-cijanar«, »Za pravdo in srce« in »Stari in mladi«. — 23.00 Nova glasba v izvedbi siciljanskega simfoničnega orkestra.
Sreda: 11.35 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih šol). Ponovitev ob 17,25. — 12,15 Pomenek s poslušavkami. —
18.00 Ne vsej toda o vsem. — 18.30 Klavirska glasba. — 19.15 Higiena in zdravje.
— 20.35 Aleksij Pregare: »Zmagoslavje gospe Marije« - delo nagrajeno na natečaju RAI Italijanske Radiotelevizije 1965 za izvirne slovenske novele. —■ 21.00 Simfonični koncert orkestra gledališča Verdi v Trstu. Koncert smo registrirali v občinskem gledališču »Giuseppe Verdi« v Trstu dne 11. aprila 1964. V odmoru (približno ob 22.00) Socialne vede.
Četrtek: 12.00 Za smeh in dobro voljo.
— 17.20 Italijanščina po radiu: Osnovni tečaj: 20. lekcija. — 18.30 George Gersh-win: Amerikanec v Parizu. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. —
21.00 »Blagoslovljene oči« drama v enem dejanju. — 22.40 Sopranistka Ileana Bratuž, prj klavirju Silva Hrašovec. Janez Bitenc: Otroške pesmi.
Petek: 12.15 Pomenek s poslušavkami. —
18.00 Ne vse, toda o vsem. — 18.30 Znani dirigenti in skladatelji v Trstu. —■ 19.15 Slovenski znanstveni delavci s tržaške u-niverze: (10) Lojze Tul: »Z a hod n o-ev rop-ska zveza«. — 20.35 Gospodarstvo in delo.
— 21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota: 12.00 Širimo obzorja: »človeška
ribica, zanimivi prebivalec kraških jam«.
15.00 Glasbena oddaja za mladino. — 16.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste. — 16.30 Zgodbe druge svetovne vojne: Arrigo Be-nedetti: »Bratje Cervi«. — 17.20 Skala in ladja - komentarji o dogodkih po koncilu in v letu jubileja. — 17.30 študijska produkcija gojencev Goriškega glasbenega zavoda. Spremna beseda Gojmir Demšar. —
19.15 Družinski obzornik. — 20.35 Teden v Italiji. — 21.00 Za smeh in dobro voljo.
— 22.30 Koncerti za pihala in orkester.
® ZA DOBRO VOLJO •
TRN V REFORMI
Na dvorišču uprave posestva je pokvarjen kmetijski stroj. Dež, polete* sonce in sneg so ga polagoma razjed trava ga je obrastla, mah obdal in konč»’ ni bilo več mogoče ugotoviti, ali je trak tor, kosilnica, obračalnik ali mali bajn. Menda je bil svojčas traktor.
Menjal se je direktor posestva, stroj i* pa kar ostal na dvorišču. Vsak dan ^ vodilni tovariši s posestva morali ns®* njega. V začetku jih je še nekoliko boi‘ v oči; vendar je vsak zase ugotovil, da J* njegova zadeva ukvarjati se s tem stl* šilom na dvorišču — in je šel min15 Potem so se stroja navadili. Če bi ga & noč nekdo umaknil, bi zjutraj vsi po vrs* vprašali: »Kam pa je izginil naš pokvs* jeni stroj?«
Reforma je našla stroj na dvorišču-V upravi so začeli sejati in se posvet vati. Nato šo udarili plat zvona in raZŽ*8] sili v kolektivu splošno varčevanje, is^ nje notranjih rezerv in boj za vsak din®1 Vsako jutro pa so še vedno hodili pokvarjenega stroja. Prej so ga
ogledoval
dobrodušno, kot starega znanca, zdaj f pa postal trn v peti oziroma trn v reforfi' Kadar so šli mimo, so raje pogledali tla. Vedeli so namreč, da tam stoji, ved® so, da plačujejo zanj amortizacijo... N^ pa ni ničesar ukrenil. Nihče ni stroj* niti omenil, vse do tistega dne, ko so s^* cali sestanek kolektiva( na katerem je ^ rektor pojasnil, da se bo treba odr^ dela osebnih dohodkov za, kritje izg1^ posestva.
»Tovariši, zdaj se moramo zaveda«’*
plačujemo izgubo iz lastnega žepa,« je ključi! svoj nagovor direktor. »Zdaj zares. Zato varčujmo na vsakem korak" iščimo notranje rezerve, skratka — oazifl* na vsak dinar!«
Nato je kolektiv razpravljal. Najprej tovariši iz uprave podprli in dopolnili ^ rektorja. Potem se je priglasil k tudi neki delavec:
»Z varčevanjem se strinjam,« je re^ »Ampak varčujmo res povsod in vsi- P
V*>
?
upravo že dolgo stoji pokvarjen stroj-iz uprave vidijo, kako tam rjavi in žre denar. Vidijo ga vsak dan — pa Kakor da so slepi!«
Direktor in njegovi sodelavci so deli in pogledali v tla. Nastala je tihota v dvorani.
»Pripomba je res umestna,« se je k oglasil predsedujoči, »ni pa umestna ditev, da so naši vodilni tovariši sl^ Kritika naj bo konstruktivna!«
Uprava je konstruktivni del kritike W števala: čez nekaj dni ni bilo več r kvarjanega stroja na dvorišču. tovariši so se oddahnili. Trn v ref° je izginil in tako so lahko spet brez ' drege gledali naprej v lepše čase.
M. Re"1'
(Iz ljubljanskega »D^
*
Politični razgovori
V nedeljo, dne 30. januarja je ^ Gorici sestanek zastopnikov Slovenske ^ mokratske zveze za Goriško in Slove®8 skupnosti v Trstu. Na dnevnem redt*^ bil razgovor o narodno-političnih vpfa, njih, ki zadevajo vso slovensko manj*1 O nadaljnjem razvoju bomo še p°r0^
V Bernu v Švici lahko dobi na*1* stitev pri dveh osebah
DOBRA KUHARICA
ki naj bi tudi opravljala ostala dela hiši. Plača je dobra, prav tako je P*3 čan letni dopust.
Pismeno ali osebno se za navo^ zainteresirane osebe lahko obrnejo <*9 Marijo Marn, ul. Diaz 17, Trst.
OGLASI Za vsak mm viiine v širini enega sto*1^ trgovski L 30, osmrtnice L. 50, ve^ davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Tiska tiskarna Budin v Gorici