TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. LVIII, št. 4, str. 943–1176 Ljubljana, oktober–december 2021 UDK 4, ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani GLAVNI UREDNIK Anton GRIZOLD SEKRETARKA REVIJE Tina CERNCIC TOMAŽEVIC UREDNIKI Anton GRIZOLD, Tina KOGOVŠEK, Marko LAH, Igor LUKŠIC, Breda LUTHAR, Peter STANKOVIC, Zdenka ŠADL, Tomaž KRPIC (recenzije) UREDNIŠKI SVET Milica ANTIC GABER, Marjan BREZOVŠEK, Ljubica JELUŠIC, Maca JOGAN, Andrej KIRN, Miran KOMAC, Janez KREK, Vlado MIHELJAK, Zdravko MLINAR (predsednik), Klement PODNAR, Rudi RIZMAN, Marjan SVETLICIC, Zlatko ŠABIC, Metka TEKAVCIC, Niko TOŠ, Mirjana ULE MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET Luigi GRAZIANO (University of Torino, Italija), Philippe MANIGART (Bruselj, Belgija), Helmut WILLKE (University of Bielefeld, Nemcija), Peter DAHLGREN (University of Lund, Švedska) OBLIKOVALEC Ismar MUJEZINOVIC PRELOM Leon BETON TISK Tiskarna CICERO, Begunje, d. o. o. Naklada 250 izvodov REVIJA TEORIJA IN PRAKSA V BIBLIOGRAFSKIH IN BESEDILNIH ZBIRKAH PODATKOV SCOPUS, Emerging Sources Citation Index (ESCI), DLib, EBSCO, PROQUEST, COBISS.SI/COBIB, COBISS.SI/ODKLJ, International Political Science Abstracts (IPSA), CSA Worldwide Political Science Abstracts (CSA WPSA), CSA Sociological Abstracts (CSA SA, Internationale Bibliographie der Rezensionen geistes- und sozialwissenschaftlicher Literatur / International Bibliography of Book Reviews of Scholarly Literature in the Humanities and Social Sciences (IBR-Online), IBZ-Online, Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur / International Bibliography of Periodical Literature in the Humanities and Social Sciences / Bibliographie internationale de la littérature périodique dans les domaines des sciences humaines et sociales (IBZ-Online), CSA Social Services Abstracts (CSA SSA). Naslov: Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, tel.: 01/5805–147, e-pošta: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si Revija je dostopna na http://www.fdv.uni-lj.si/revije/znanstvene-revije/teorija-in-praksa. Celoletna narocnina za leto 2021: za študente in dijake 40,00 eur, za druge individualne narocnike 50,00 eur, za podjetja in ustanove 100,00 eur. Cena posamicnega zvezka v prosti prodaji je 20 eur. Revija izhaja ob podpori ARRS – Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 TEORIJA IN PRAKSA Interdisciplinary journal of social science Vol. LVIII, No. 4, pp. 943–1176 Ljubljana, October – December 2021 UDK 4, ISSN 0040-3598 FOUNDER AND PUBLISHER Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana EDITOR IN CHIEF Anton GRIZOLD ISSUE MANAGER Tina CERNCIC TOMAŽEVIC ASSOCIATE EDITORS Anton GRIZOLD, Tina KOGOVŠEK, Marko LAH, Igor LUKŠIC, Breda LUTHAR, Peter STANKOVIC, Zdenka ŠADL, Tomaž KRPIC (Book reviews) EDITORIAL ADVISORY BOARD Milica ANTIC GABER, Marjan BREZOVŠEK, Ljubica JELUŠIC, Maca JOGAN Andrej KIRN, Miran KOMAC, Janez KREK, Vlado MIHELJAK, Zdravko MLINAR (Chairman), Klement PODNAR, Rudi RIZMAN, Marjan SVETLICIC, Zlatko ŠABIC, Metka TEKAVCIC, Niko TOŠ, Mirjana ULE INTERNATIONAL ADVISORY BOARD Luigi GRAZIANO (University of Torino, Italy), Philippe MANIGART (Bruxelles, Belgium), Helmut WILLKE (University of Bielefeld, Germany), Peter DAHLGREN (University of Lund, Sweden) GRAPHIC DESIGN Ismar MUJEZINOVIC PAGE LAYOUT Leon BETON PRINT Print run: 250 Printing House CICERO, Begunje, d. o. o. Impression: 250 ABSTRACTING AND INDEXING SERVICE SCOPUS, Emerging Sources Citation Index (ESCI), DLib, EBSCO, PROQUEST, COBISS.SI/COBIB, COBISS.SI/ODKLJ, International Political Science Abstracts (IPSA), CSA Worldwide Political Science Abstracts (CSA WPSA), CSA Sociological Abstracts (CSA SA, Internationale Bibliographie der Rezensionen geistes- und sozialwissenschaftlicher Literatur / International Bibliography of Book Reviews of Scholarly Literature in the Humanities and Social Sciences (IBR-Online), IBZOnline, Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur / International Bibliography of Periodical Literature in the Humanities and Social Sciences / Bibliographie internationale de la littérature périodique dans les domaines des sciences humaines et sociales (IBZ-Online), CSA Social Services Abstracts (CSA SSA). Address: Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenia; Tel.: 00 386 1/5805-147, E-mail: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. Teorija in praksa is available at http://www.fdv.uni-lj.si/revije/znanstvene-revije/teorija-in-praksa. The annual subscription fee for 2021 is EUR 40.00 for students, EUR 50.00 for other individual sub­scribers, and EUR 100.00 for companies and institutions. The price of an individual issue is EUR 20.00. The journal is subsidised by the Slovenian Research Agency. TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 VSEBINA CLANKI SLO Nina MEŠL, Zalka DRGLIN, Metka KUHAR: POSLEDICE TRAVMATICNIH IZKUŠENJ OTROK: PREPOZNAVANJE IN ODZIVANJE V SLOVENSKIH VRTCIH IN ŠOLAH 947–970 Pascale Emily PECNIK, Andrej A. LUKŠIC: OTROKOVA PRAVICA DO IZOBRAŽEVANJA V CASU EPIDEMIJE COVIDA-19 971–990 Jošt BARTOL, Vasja VEHOVAR, Andraž PETROVCIC: SKRB ZA INFORMACIJSKO ZASEBNOST NA INTERNETU: KONCEPTUALNA IZHODIŠCA IN RAZISKOVALNI IZZIVI 991–1008 Iztok PREZELJ: RADIKALIZEM KOT VIR DRUŽBENIH SPREMEMB IN GROŽNJA NACIONALNI VARNOSTI 1009–1029 Jure SPRUK: IDEOLOŠKA PODSTAT VLADAVINE PRAVA 1030–1047 Igor NOVAK: ZAZNAVA VODIJ O POVEZANOSTI OSEBNOSTNIH LASTNOSTI Z OSEBNO UCINKOVITOSTJO IN TIMSKO USPEŠNOSTJO 1048–1064 Brina MALNAR: MED AKTUALNIM IN KONCEPTUALNIM: 50 LET AKADEMSKE IZRABE PROGRAMA SLOVENSKO JAVNO MNENJE 1065–1088 ANG Mirjana DOKMANOVIC, Neven CVETICANIN: MOŽNOSTI ZA PREHRANSKO SUVERENOST V NEKDANJIH JUGOSLOVANSKIH REPUBLIKAH 1089–1116 Erik PAJTINKA: PRAKSA IMENOVANJA VELEPOSLANIKOV EU: LA LANGUE EST-ELLE IMPORTANTE? (JE JEZIK POMEMBEN?) 1117–1132 Ognen SPASOVSKI, Slavka DEMUTHOVA, Vesna KUZMANOVIC: TESNOBA, ILUZORNO ZAZNAVANJE VZORCEV IN VEROVANJA V ZAROTO MED PANDEMIJO COVID-19 1133–1149 PRIKAZI, RECENZIJE Susana Ferreira: Human Security and Migration in Europe’s Southern Borders (Klemen Kocjancic) 1150–1153 AVTORSKI POVZETKI 1154–1159 KAZALO LETNIKA LVIII 1160–1164 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 CONTENTS ARTICLES SLO Nina MEŠL, Zalka DRGLIN, Metka KUHAR: THE CONSEQUENCES OF CHILDREN’S TRAUMATIC EXPERIENCES: RECOGNITION AND RESPONSES IN SLOVENIAN KINDERGARTENS AND SCHOOLS 947–970 Pascale Emily PECNIK, Andrej A. LUKŠIC: CHILDREN’S RIGHT TO EDUCATION DURING THE COVID-19 EPIDEMIC 971–990 Jošt BARTOL, Vasja VEHOVAR, Andraž PETROVCIC: INFORMATION PRIVACY CONCERNS ON THE INTERNET: CONCEPTUAL FOUNDATIONS AND RESEARCH CHALLENGES 991–1008 Iztok PREZELJ: RADICALISM AS A SOURCE OF SOCIAL CHANGES AND A THREAT TO NATIONAL SECURITY 1009–1029 Jure SPRUK: IDEOLOGICAL FOUNDATION OF THE RULE OF LAW 1030–1047 Igor NOVAK: MANAGERS’ PERCEPTIONS OF THE RELATIONSHIP BETWEEN PERSONALITY TRAITS WITH PERSONAL EFFECTIVENESS AND TEAM PERFORMANCE 1048–1064 Brina MALNAR: BETWEEN THE CURRENT AND THE CONCEPTUAL: 50 YEARS OF ACADEMIC USE OF THE SLOVENIAN PUBLIC OPINION PROGRAMME 1065–1088 946 ENG Marjana DOKMANOVIC, Neven CVETICANIN: THE PROSPECTS OF FOOD SOVEREIGNTY IN THE FORMER YUGOSLAV REPUBLICS 1089–1116 Erik PAJTINKA: THE PRACTICE OF APPOINTING EU AMBASSADORS: LA LANGUE EST-ELLE IMPORTANTE 1117–1132 Ognen SPASOVSKI, Slavka DEMUTHOVA, Vesna KUZMANOVIC: ANXIETY, ILLUSORY PATTERN PERCEPTION AND CONSPIRACY BELIEFS DURING THE COVID-19 PANDEMIC 1133–1149 BOOK REVIEWS Susana Ferreira: Human Security and Migration in Europe’s Southern Borders (Klemen Kocjancic) 1150–1153 AUTHORS’ SYNOPSES 1154–1159 TABLE OF CONTENTS VOL. LVIII 1160–1164 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 CLANKI Nina MEŠL, Zalka DRGLIN, Metka KUHAR* POSLEDICE TRAVMATICNIH IZKUŠENJ OTROK: PREPOZNAVANJE IN ODZIVANJE V SLOVENSKIH VRTCIH IN ŠOLAH** Povzetek. V clanku opozorimo na vlogo vrtcev in šol v kontekstu zavedanja o razširjenosti in dolgorocnih nega­tivnih posledicah izpostavljenosti otrok potencialno trav­maticnim izkušnjam. Prikazani so rezultati kvalitativne raziskave, pridobljene z izvedbo fokusnih skupin s 43 vzgojitelji/cami predšolskih otrok, ucitelji/cami razredne stopnje in svetovalnimi delavkami v slovenskih vrtcih in šolah na temo prepoznavanja posledic travmaticnih izkušenj, strategij ukrepanja in želenih sprememb na podrocju razvoja ustreznih odzivov. Sodelujoci se zave­dajo pomena travmaticnih izkušenj otrok in jih tudi prepoznavajo, ne cutijo pa se dovolj usposobljeni za ukrepanje; poudarjajo pomen medsektorskega in inter-disciplinarnega povezovanja na ravni države, namenje-947 nega preprecevanju travmaticnih izkušenj in medgene­racijskega prenosa travm. Clanek prinaša tudi izhodišca smernic za eksplicitno in sistematicno obravnavo te pro-blematike v okviru vrtcev in šol v Sloveniji. Kljucni pojmi: travmaticne izkušnje, vrtci in šole, uteme­ljeni na razumevanju travme, zašcita otrok, strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju Uvod Vrtci in šole so ustanove, ki so lahko z razvijanjem varnega in spod­budnega okolja ter podpornih odnosov eden izmed kljucnih varovalnih dejavnikov v življenju otrok s (potencialno)1 travmaticnimi izkušnjami (v nadaljevanju TI) oz. posledicami psihološke travme. Prav tako imajo posebej * Dr. Nina Mešl, docentka, Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani, Slovenija; dr. Zalka Drglin, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Ljubljana, Slovenija; dr. Metka Kuhar, redna profesorica, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.58.3.947-970 1 Odzivi posameznikov na TI so odvisni od številnih dejavnikov, kot so starost, kultura, predhodne TI, stopnja rezilientnosti, razpoložljiva socialna opora, pa tudi znacilnosti same izkušnje, npr. vrsta, obse­žnost, trajanje itn. Izrazito škodljive in dolgorocne ucinke imajo ponavljajoce se oz. kronicne travmaticne izkušnje v fazi razvoja (npr. nasilje in zanemarjanje v družini). pomembno vlogo v življenju otrok in tudi celotnih družin, saj lahko zgodaj prepoznavajo TI in njihove posledice ter prispevajo k cimprejšnji podpori ali tudi zašciti otrok. Zaradi zavedanja o visoki prevalenci izpostavljenosti TI ter njenih posledic, na kar od srede devetdesetih opozarjajo študije obre­menjujocih izkušenj v otroštvu (Felitti et al., 1998), se krepi razvijanje praks, utemeljenih na razumevanju travme (angl. trauma-informed ali trauma-sen­sitive). V porastu so tudi raziskave, ki kažejo na njihove številne pozitivne ucinke, pa tudi na ovire pri implementaciji (Thomas et al., 2019). Gre za del širšega trenda, ki se zlasti v zadnjih dobrih dvajsetih letih širi na podrocju medicine, storitev na podrocju duševnega zdravja, socialnega dela in v dru­gih sektorjih, ki želijo s svojimi praksami, postopki, organizacijsko klimo bolje podpreti uporabnike. Z osvetlitvijo te izjemno pomembne tematike prispevamo k zapolnitvi vrzeli, saj ta v Sloveniji še ni bila naslovljena, kljub temu da je mednarodno gledano tematika akademsko zelo obdelana, prav tako pa obstajajo številni modeli dobrih praks. Cilj pricujoce raziskave je ugotoviti, kako strokovni delavci v slovenskih vrtcih in razredni stopnji osnovnih šol (vzgojitelji/ice, ucitelji/ce, svetovalne delavke; strokovni delavci ali strokovne delavke – v nadaljevanju StD) razu­mejo, prepoznavajo TI otrok, kako ukrepajo, ko TI prepoznajo ter kakšne podpore pri tem bi si želeli. Rezultati predstavljajo izhodišce za nadaljnje raziskovanje te tematike ter razvijanje ustreznih praks za zmanjševanje tveganj. Z vidika javnih politik in zakonodajne ureditve imamo v Sloveniji Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (Uradni list RS, št. 104/09), ki se naslanja na Zakon o preprecevanju nasilja v družini (Uradni list: 16/2008, 68/2016). Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028 (Uradni list RS, št. 24/18) pa predvideva pro-mocijo duševnega zdravja in preventivo duševnih motenj za otroke in mla­dostnike ter njihove družine v razlicnih okoljih (specificni cilj 1 pod tocko 5.2.2). Kot zavezo k prevajanju izsledkov znanosti v uporabno prakso smo na podlagi rezultatov raziskave pa tudi širšega nabora literature oblikovali izhodišca smernic za sistematicno obravnavo te problematike v okviru vrt­cev in šol, ki jih lahko v nadaljnjem sodelovanju vseh relevantnih deležni­kov uporabljamo kot vodila za pot od problema do rešitve. Opredelitve in posledice psihološke travme TI lahko razvrstimo na kontinuum od skritih do ocitnih, od manj do zelo intenzivnih, od enkratnih dogodkov do dolgotrajnih ali ponavljajocih se, lahko so naravnega izvora (npr. potres) ali jih povzrocajo ljudje. Specificna definicija travme pa je odvisna od konteksta, v katerem o njej razpravljamo. Po priroc­niku Ameriškega psihiatricnega združenja Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, 5. izdaja (2013), travmaticni dogodek obsega izpostavljenost dejanski smrtni nevarnosti, resnim poškodbam ali spolnemu nasilju. Prirocnik opredeli posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) s skupinami simptomov (podoživljanje, izogibanje, vztrajen obcutek ogroženosti, moteno delovanje osebe). Mednarodna statisticna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstve­nih problemov 11 (Svetovna zdravstvena organizacija, 2018) Svetovne zdrav­stvene organizacije poleg PTMS opredeli kompleksno PTSM, ki jo povezuje s trajnimi, ponavljajocimi se ali veckratnimi oblikami travmaticne izpostavljeno­sti (npr. genocid, spolne zlorabe v otroštvu, otroci v vlogi vojakov, hudo nasilje v družini, mucenje ali suženjstvo). Poleg treh skupin posledic, ki so znacilne za PTSM, kompleksno PTSM opredeljujejo še afektivna deregulacija, nega­tivna samopodoba, obcutki sramu in krivde, vezani na travmaticni dogodek, in težave pri ohranjanju odnosov oz. obcutenju bližine z drugimi. Ameriška agencija The Substance Abuse and Mental Health Services Administration (SAMHSA, 2014a: 7) travmo opredeli širše – izpostavljen je pomen subjektiv­nega doživljanja, pa tudi dolgorocnost in mnogoterost posledic: »Individualna travma izvira iz dogodkov ali vrste dogodkov ali okolišcin, ki jih je posamez­nik doživljal kot telesno ali custveno škodljive ali življenjsko ogrožajoce in ki imajo trajne obremenjujoce ucinke na njegovo delovanje ter duševno, fizicno, socialno, custveno ali duhovno blagostanje.« Slovenski Zakon o preprecevanju nasilja v družini (2008, 2016, 2017) poudarja fizicno, spolno, psihicno in eko­nomsko nasilje, pa tudi zanemarjanje in zalezovanje. Še posebej negativne in dolgorocne ucinke na telesno in duševno zdravje ter razlicne vidike funkcioni­ranja imajo obremenjujoce izkušnje v otroštvu (angl. adverse childhood expe­riences; slovenska kratica OIO), opredeljene kot potencialno TI v prvih 18 letih življenja, vecinoma znotraj izvorne družine (Felitti et al., 1998). Za Slovenijo imamo le malo podatkov o razširjenosti TI ali njihovih posledic. Leta 2019 smo izvedli raziskavo o prevalenci in izbranih posledicah OIO na velikem in hete­rogenem vzorcu 4939 Slovencev in Slovenk (Kuhar et al., 2020). Ugotovili smo visoko prevalenco. Tudi podatki o simptomih travme so visoki – v raziskavi Gonzalesa s sodelavci (2015), na primer, je 9,5 % ameriških ucencev od prvega do petega razreda osnovne šole porocalo o travmatskih simptomih, ki so kli-nicno znacilni, 26% pa o zmernih simptomih. Metaanaliza 83 raziskav, ki so jo opravili Perfect et al. (2016), je pokazala, da je pri ucencih s TI vecja verjetnost za številne negativne izobraževalne izide, in sicer za: slabše kognitivne funkcije, vkljucno z inteligencnim kolic­nikom, spominom, pozornostjo in jezikovno sposobnostjo, slabšo ucno uspešnost, slabšo disciplino, nižjo stopnjo prisotnosti pri pouku, višji osip, višjo stopnjo vedenjskih težav in simptomov internalizacije2. Internalizirajoci spekter vkljucuje razlicne simptome, za katere sta znacilna usmerjenost navzno­ter in inhibiranost, vkljucno z anksioznostjo, strahom, depresijo, socialnim umikom in somatskimi simp­tomi. Streeck-Fisher in van der Kolk (2000) pojasnita intenzivnost in kom­pleksnost bioloških, custvenih, kognitivnih in vedenjskih težav otrok z zgo­dovino TI – vkljucno z zmanjšano zmogljivostjo za igro, ucnimi težavami, težavami pri vzpostavljanju socialnih odnosov, medosebno nasilnostjo. Otroci s TI imajo manjšo zmožnost reguliranja svojega fiziološkega vzne­mirjenja, njihova telesa in možgani so v stanju visoke reaktivnosti na vse, kar potencialno ocenijo kot ogrožajoce, tudi v varnem okolju; boj, beg in zamr­znitev so njihovi utrjeni vzorci odzivanja. Posledice travme pogosto niso razumljene, te otroke oz. mladostnike pogosto oznacijo kot motece, proble­maticne, sovražne, nemotivirane. Pogosto so deležni diagnoz, npr. ADHD, custvena in/ali vedenjska motnja ipd., ki pa zakrijejo kljucen vzrok težav, ki bi jih morali nasloviti. V šoli ucence, zaznamovane s TI, pogosteje discipli­nirajo, jih prešolajo ali pa pride do osipa (Porche et al., 2011). Ce vzgojno--izobraževalna ustanova (v nadaljevanju VI-ustanova) spregleda vplive TI na otroke oz. mladostnike, to vodi do vec frustracij in slabšega uspeha za vse udeležene v VI-procesu. Psihološka travma otrok oz. mladostnikov in VI-ustanove Vloga vrtcev in šol pri zagotavljanju VI-okolij, odzivnih za potrebe mla­dih s TI, je že vrsto let pomembna raziskovalna tema, prav tako se razvijajo politike in prakse dela, s katerimi skušajo vsem otrokom in mladostnikom zagotoviti tako okolje (Holmes et al., 2014; Overstreet & Chafouleas, 2016; Loomis, 2018; Thomas et al., 2019; Walkley & Fox, 2013). Vrtci in šole, ute­meljeni na razumevanju travme, odražajo štiri kljucne predpostavke pristo­pov, ki temeljijo na razumevanju travme (SAMHSA, 2014b): a) zavedanje razširjenosti in vpliva travme (profesionalni razvoj strokovnega osebja), b) prepoznavanje znakov travmaticne izpostavljenosti, c) znanstveno podprte prakse, ki se (c) izogibajo retravmatizaciji posameznikov. Pri vpeljevanju pristopa, utemeljenega na razumevanju travme, gre za paradigmatski pre­mik na ravni zaposlenih in na organizacijski ravni. Vrtci in šole, ki se obve­žejo k takemu pristopu, se odzivajo na potrebe otrok in mladostnikov s TI z integriranjem ucinkovitih praks, programov, postopkov v vse vidike organi­zacije – ustvarjajo kulturo, kjer se vsi otroci oz. mladostniki pocutijo varne, dobrodošle in podprte, sistematicno jim omogocajo, da razvijajo podporne odnose z odraslimi in vrstniki, podpirajo jih pri samouravnavanju custev in vedenj ter ustvarjajo možnosti za njihovo ucno uspešnost. Vsi zaposleni imajo osnovno znanje o travmi in razumevanje vpliva TI na otrokovo/mla­dostnikovo vedenje in ucenje – ta znanja obsegajo sodobne vsebine (npr. s podrocja nevrobiologije o zaznavi ogroženosti in odzivih), ki jih vecina ni pridobila med izobraževanjem za poklic (Overstreet & Chafouleas, 2016; Thomas et al., 2019). Kljub temu da ni dominantnega ali formalno dogovorjenega okvira za vpeljavo pristopa, ki temelji na razumevanju travme, v vzgojno-varstvene ustanove, so Thomas et al. (2019) z metaanalizo 33 znanstvenih clankov iz obdobja 2001–2018, ki se posvecajo analizi vpeljevanja tega pristopa v šole in ucinkom pristopa, ugotovili, da je med razlicnimi pristopi oz. ogrodji (npr. Cole et al., 2013; Wisconsin Department of Public Instruction, 2013) znatno vsebinsko prekrivanje. Vidik travme je najveckrat, po zgledu ameri­škega programa PBIS (Positive Behavioral Interventions and Supports) za osnovne in srednje šole, razdeljen na tri stopnje: prva stopnja je namenjena vsem ucencem in se nanaša na izboljšanje šolske klime, vseh vrst odnosov v šolski skupnosti in ucnih možnosti, druga stopnja je ciljna, usmerja se na okvirno 15 % ucencev, ki so bolj zaznamovani s TI, tretja stopnja pa je za pri­bližno 5 % tistih, ki so intenzivno zaznamovani s TI. Druga in tretja stopnja obsegata procese podpore in pomoci, ki se eksplicitno posvecajo simpto-mom travme (glej tudi sistematicen pregled 13 študij vecstopenjskih pristo­pov – Berger, 2019). Pristop, utemeljen na razumevanju travme, se umesti v širši šolski kontekst in kulturo ter uskladi z ostalimi vzgojno-izobraževalnimi praksami (Cole et al., 2013). Narašca število dokazov o ucinkovitost modelov VI-ustanov, utemeljenih na razumevanju travme. Na primer, kar 32 od 33 študij, ki so jih pregledali Thomas in sodelavci (2019), je ugotovilo ucinkovitost uporabljenih mode-lov na ravni šole ali ucencev, npr. izboljšani ucni uspeh, vecja prisotnost pri pouku, manj disciplinskih in vedenjskih težav, vecji obcutek pripadnosti pri ucencih. Thomas et al. (2019) kljub temu poudarjajo nujo po nadaljnjih raz­iskavah – poleg kratko- in dolgorocnih ucinkov je pomembno sistematicno identificirati dejavnike, ki vodijo k sprejetju, uspešni implementaciji in ohra­njanju tovrstnega pristopa (glej tudi Overstreet & Chafouleas, 2016). Raziskovalna vprašanja Naša raziskava se je osredotocila na naslednja vprašanja: 1. kako v slovenskem prostoru StD v vrtcih in šolah razumejo in prepozna­vajo TI otrok, 2. kako ukrepajo v primerih, ko prepoznajo te izkušnje ali njihove posle-dice, ali razvijajo sistematicne strategije odzivanja in podpore, in ce da, kakšne, 3. kakšnih sprememb si StD v vrtcih in šolah želijo v podporo svojemu odzivanju na te izkušnje oz. njihove posledice (npr. znotraj lastne usta­nove, na ravni sistemskih sprememb). Metoda Udeleženci in postopek Populacijo predstavljajo StD v Sloveniji, ki so zaposleni v vrtcih ali v prvih petih razredih osnovne šole ali opravljajo delo svetovalne službe v vrtcu ali osnovni šoli. Vzorec je neslucajnostni, priložnostni. K sodelovanju v razi­skavi so se prijavili Std, ki smo jih k raziskavi povabili na podlagi preteklih sodelovanj. V vzorec smo vkljucili dva vrtca in šolo zunaj Ljubljane ter vrtec in dve šoli v Ljubljani oz. njeni okolici. Podatke smo pridobili s pomocjo izvedbe fokusnih skupin. Podatke smo zbirali v novembru in decembru 2019 ter januarju 2020. Izvedli smo šest fokusnih skupin v treh vrtcih in treh osnovnih šolah. V posamezni fokusni skupini je sodelovalo od šest do osem udeleženk in udeležencev. Po pred­hodnem soglasju sodelujocih smo pogovore v vseh skupinah snemali z dik­tafonom in jih transkribirali. Vecina udeleženih v raziskavi je bila ženskega spola (41 od skupno 43 ali 95,3 % celotnega vzorca). Ena od udeleženk ima dokoncano poklicno stopnjo izobrazbe, pet jih je koncalo štiriletno strokovno šolo ali gimna­zijo, najvec, 37 (86,1 %), jih ima višje- in visokošolsko izobrazbo. StD, vklju-ceni v raziskavo, imajo razlicno dolgo delovno dobo, povprecje delovne dobe vseh znaša 18,5 leta. Udeleženci so zaposleni na razlicnih delovnih mestih. 15 oseb (34,8 %) je zaposlenih na delovnem mestu vzgojiteljice in pet (11,6 %) na mestu pomocnice vzgojiteljice. Na delovnem mestu ucite­ljice razrednega pouka je zaposlenih 15 oseb (34,8 %), ena od njih je poleg tega tudi uciteljica v podaljšanem bivanju. Ena oseba dela v podaljšanem bivanju ter ena kot druga strokovna delavka v razredu. Šest je zaposlenih v šolski svetovalni službi (od tega tri v vrtcu, tri v šoli). Trinajst (30,2 %) jih je porocalo, da so se že udeležili izobraževanj, povezanih s temo travme. Analiza podatkov Pridobljene podatke smo analizirali s pomocjo programa za kvalita­tivno analizo podatkov MAXQDA. Opravili smo vsebinsko analizo besedila. Metoda se usmerja v raziskovanje relacij med dolocenimi pojmi ali koncepti v besedilu in med besedili. Po veckratnem branju transkriptov fokusnih skupin z upoštevanjem predhodnega teoretskega razumevanja in oprede­ljenih raziskovalnih vprašanj smo opredelili tematske sklope oz. nadkatego­rije, nato pa kategorije in znotraj teh kode (in podkode). Sledila je uvrstitev dolocenih delov besedila zapisov fokusnih skupin v doloceno vnaprej opre­deljeno kodo in dopolnjevanje kodirnega sistema na podlagi novih tem v besedilu. Rezultati Opredelitev otrok s TI StD so ob izhodišcnem vprašanju opredelitve TI te opisali kot prevec intenzivno izkušnjo za doloceno razvojno obdobje, kot nekaj, cesar naj otrok ne bi doživel in ga je zaznamovalo, lahko tudi za celotno življenje. OI razumejo kot pretres, ki vzbuja mocna custva. Ta custva lahko vzbudi tudi spomin na to izkušnjo. Izkušnja lahko vpliva na posameznikovo doživljanje samega sebe. Nekaj, kar je tistem trenutku prevec, da bi ti lahko predelal. In mogoce potem na napacen nacin ravnaš naprej. V glavnem, takrat je to prevec, kar se ti zgodi3. (3.5–64) StD, sodelujoci v raziskavi, so ubesedili vseh 10 prvotno opredeljenih OIO (Felitti et al., 1998). Pravijo pa, da v vsakodnevni praksi opažajo manj fizicnih zlorab. Fizicnega nasilja jaz ne bi rekla, da je veliko nad otroki, psihicnega pa. Ali kot smo rekli – pozabljen otrok, ali obljube, ki niso izpolnjene, krica­nje nanj, zelo veliko je zmede, danes je tako, da tudi po sedem ljudi hodi enega otroka iskat. (1.1–97) Poleg tega so opredelili tudi dogodke, ki jih novejše raziskave vkljucu­jejo med OIO (smrt bližnje osebe, pogoste selitve, revšcina, slab partnerski odnos med staršema, doživetje hude nesrece, naravne katastrofe, dolgo­trajna bolezen družinskega clana, obporodna travma, izkušnja migranstva). Opredelitve pojavnosti OIO v vrtcih in šolah se razlikujejo med razlic­nimi vrtci in šolami. Velik razpon v opredelitvah je povezan s tem, kako StD razumejo OIO, kaj so pod to opredelitev vkljucili. Nekateri so izhajali iz osnovnih desetih OIO, drugi so vkljucili tudi druge neustrezne izkušnje otrok. Verjetno je razlika povezana tudi z obcutljivostjo posameznega StD za to tematiko (koliko kdo zazna oziroma si upa prepoznati, da se otrokom v skupini ali razredu nekaj dogaja). Razlike pa so povezane tudi z okoljem, v katerem vrtec ali šola delujeta, saj so ponekod veliki izzivi povezani tudi s 3 Besedilo v ležecem tisku se nanaša na izjave iz fokusnih skupin, s katerimi ilustriramo zapisane ugotovitve. 4 Številka ob izjavi oznaci osebo v doloceni fokusni skupini (v tem primeru gre za osebo 3), nato številko fokusne skupine (v tem primeru gre za fokusno skupino 5), in mesto besedila v zapisu fokusnih skupin – v tem primeru se izjava zacne pri segmentu, oznacenem s številko 6. Izjemoma sta lahko dve izjavi oznaceni z isto šifro, ce je bil isti segment kodiran z vec pomenskimi kodami. sestavo prebivalstva v vrtcevskem oz. šolskem okolišu (npr. veliko priseljen­cev, ki nima osnovnih možnosti za dostojno življenje v Sloveniji). Prepoznavanje otrok s TI StD pri svojem delu v razlicnih znakih in na razlicne nacine prepozna­vajo TI otrok. V tabeli 1 so zbrane kode, povezane z opisi vedenja otrok oz. drugimi nacini, na podlagi katerih prepoznajo te izkušnje. Najveckrat je nezaželeno oz. izstopajoce vedenje tisto, na katero postanejo pozorni, in sklepajo, da se pri otroku nekaj dogaja. Pod to kodo so zajeti opisi nasil­nih odzivov otrok (šcipanje, brcanje, udarec itd.), neupoštevanje pravil, iskanje pozornosti z negativnim vedenjem. Gre za vedenje, ki je motece za delovanje skupine oz. razreda. Sklepajo, da gre za vedenje, s katerim otrok posnema vedenje staršev (npr. nasilje). Pri vedenju otrok gre po mnenju sodelujocih v raziskavi pogosto za dva ekstrema, ali otrok z vedenjem išce pozornost in se postavlja v ospredje, ali pa je zaznati otrokov umik iz sti­kov z drugimi. StD so pozorni na razlicne spremembe otrokovega vedenja. Pozorni so tudi na razlicna intenzivna izražanja custev (prek pogostega joka ali izražanja strahu). StD poudarijo tudi, da so lahko otroci z neopaznim, prilagojenim vede­njem spregledani in je pri njih prepoznati OIO v primerjavi s tistimi z bolj izstopajocim vedenjem težje in pomeni vecji izziv. Eni so zelo ocitni, ene pa spregledaš, ker so bolj mirni in ne pokažejo to navzven. (3.5–68) Otroci o taki izkušnji vcasih sami spregovorijo in se zaupajo vzgojiteljici ali uciteljici. Pokazatelj, da otrok doživlja TI, so tudi slabši ucni dosežki. Tabela 1: PREPOZNANA MANIFESTACIJA OTROK S TI Št. kod* Št. f. sk.** nezaželeno izstopajoce vedenje 46 6 otrok sam pove vzgojiteljici/uciteljici 17 6 slabši ucni uspeh/dosežki/znanje 12 3 prek izražanja custev 12 5 custvena preobcutljivost 4 1 neopazno, prilagojeno vedenje 11 5 težave z odvajanjem 11 3 otrokov umik iz stikov 10 5 postavljanje v ospredje, iskanje pozornosti 9 5 izražanje prek igre 8 3 nacin sodelovanja v skupini 7 3 Št. kod* Št. f. sk.** izkljucenost iz skupine s strani sovrstnikov 7 2 nacin prehranjevanja 7 4 nenadna sprememba v otrokovem vedenju 7 4 sporocilo staršev 6 3 otrokov neobicajen odziv na StD 5 2 spremenjeno vedenje ob prihodu v vrtec/šolo 5 1 povecano iskanje bližine vzgojiteljice/uciteljice 4 3 nemirnost 3 2 tiki 3 2 zaostajanje v govoru 2 1 otrokov odziv na obvestilo o povabilu staršev na govorilne ure 2 1 regresija 2 1 grožnja s samomorom 1 1 nezbranost pri delu 1 1 izraz na obrazu 1 1 otrokovo poseganje v osebni prostor sovrstnikov 1 1 beg od doma 1 1 samopoškodovanje 1 1 sporocilo uciteljice/vzgojiteljice šolski svetovalni delavki 1 1 * * Število predstavlja število vseh kod, posamezne kode se lahko v doloceni fokusni skupini pojavijo veckrat. ** Število opredeli, v koliko fokusnih skupinah se je koda pojavila. Izraženo mnenje posa­mezne udeleženke v fokusni skupini seveda ne pomeni, da s tem soglašajo vse clanice fokusne skupine. Vir: lastni prikaz. Nacini ukrepanja v primeru TI Ko StD prepoznajo, da otrok doživlja TI, ukrepajo na razlicne nacine in na vec ravneh. Ukrepe smo razdelili v tematske sklope (Tabela 2): splošno o ukrepih, ukrepi v šoli ali vrtcu kot celoti, ukrepi v skupini oz. razredu, ukrepi v odnosu s posameznim otrokom, ukrepi s sodelovanjem z drugimi ustanovami, ukrepi s sodelovanjem s starši. StD menijo, da bi bilo treba bolj konkretno ukrepati, ko zaznajo TI. Predvsem se to nanaša na razlicne oblike nasilja in zanemarjanja, ker se pre­redko zgodi, da nasilje ali zanemarjanje otroka uradno prijavijo za to pri­stojnim službam. Pri prijavi izpostavijo prijavljanje izostajanja od pouka na center za socialno delo. Ob vprašanju o nacinih ukrepanja na ravni vrtca ali šole kot celote so se StD v odgovorih najpogosteje osredotocili na nepogrešljivo pomoc šolske svetovalne službe. Povedo, da so šolske svetovalne delavke bolj opremljene za ukrepanje od njih, in menijo, da sami niso usposobljeni za to. Jaz vedno najprej stopim do naših svetovalnih delavcev, potem oni v vecji meri prevzamejo primer. Npr. jaz imam en razred samo eno leto in je bolje, da otroka dodelijo nekomu, ki bo z njim ostal za naprej. (5.5–193) Tabela 2: NACINI UKREPANJA STD V PRIMERU PREPOZNAVANJA TI Št. kod Št. f. sk. Splošno o ukrepih potrebno je bolj konkretno ukrepanje 7 2 (pre)malo prijav nasilja 6 3 prijave izostajanja od pouka na center za socialno delo 2 1 Ukrepi v šoli/vrtcu kot celoti pomoc svetovalne službe 16 6 pogovor s sodelavkami 5 4 petstopenjski model pomoci 2 1 oblikovanje tima na šoli 2 2 omogocanje obicajnega dnevnega ritma z majhnimi prilagoditvami 2 1 vzpostavljena varovala v vrtcu 2 1 najprej reševanje znotraj ustanove 1 1 Ukrepi v razredu/skupini uvajanje novih nacinov dela 2 1 sprotno prilagajanje dnevnega nacrta 2 1 delo na podrocju vzgoje in discipline 2 1 Ukrepi v odnosu s posameznim otrokom otroku posvetiš dodatno pozornost 6 5 pogovor z otrokom 8 3 opazovanje, zapisovanje 6 3 prilagajanje dela z otrokom 4 2 zašcita otroka 1 1 študij literature 1 1 zapisovanje dogajanja 1 1 Ukrepi s sodelovanjem z drugimi ustanovami sodelovanje s CSD 12 6 izražena potreba po sodelovanju z ustanovami zunaj šole/vrtca 5 1 sodelovanje z ostalimi ustanovami 4 3 sodelovanje s policijo 4 3 sodelovanje s patronažno službo 2 2 Ukrepi s sodelovanjem s starši pogovor s starši 23 6 sodelovanje staršev, uciteljev/vzgojiteljic in ŠSS 7 3 transparentnost sodelovanja 6 3 vzpostavitev zaupanja 4 3 strah pred odzivi staršev 1 1 Vir: lastni prikaz. Manj pogosti odgovori so bili, da pri ukrepanju sledijo petstopenjskemu modelu pomoci5, kar so poudarili v eni šoli, na dveh šolah oblikujejo tim, ki sodeluje pri nacrtovanju ukrepanja, v enem vrtcu pa so povedali, da najprej rešujejo stvari znotraj šole ali vrtca. Na eni šoli so poudarili, da poskušajo omogociti otroku s TI obicajni dnevni ritem z majhnimi prilagoditvami, da bi šola za otroka pomenila varen prostor. O nacinih ukrepanja na ravni razreda ali skupine so StD govorili manj. V enem vrtcu so povedali, da sproti prilagajajo dnevni nacrt dela in se odzovejo na trenutne potrebe v skupini. Pri nacinih ukrepanja v odnosu s posameznim otrokom StD najpogosteje otroku s TI namenijo dodatno pozornost in se z njim pogovorijo. Da temu otroku posvetiš vec casa. Ali recimo v samem ucnem procesu predvidevaš, kje bi lahko bile težave, pristopiš do njega. Se pogovoriš po pouku. Da si bolj pozoren nanj, na splošno. (6.6–124) Pred ukrepanjem opazujejo, kaj se pri otroku dogaja, so pozorni na raz­licne situacije, si zapisujejo opažanja, saj menijo, da ne moreš ukrepati ob prvi spremembi oz. takoj, ko nekaj opaziš. Nekaj casa more to trajat, ne moreš kar takoj. In si med tem casom zapi­ suješ. (3.4–160) Svoje delo prilagajajo otroku in poskušajo krepiti otrokove vire ter mu omogociti pozitivne izkušnje. Ali ga kaj pohvališ, ko koncno mu nekaj fajn uspe. Recimo tudi glede vedenja ali pri delu, da je nekaj prvi koncal. (6.6–129) StD tudi z vprašanji o dogajanju doma z otrokom preverjajo potencialne TI. Pri ukrepanju ob TI se StD zdi pomembno sodelovanje z drugimi ustano­vami. Vrtci in šole najveckrat sodelujejo s centri za socialno delo, s policijo, s patronažno službo in tudi z nekaterimi drugimi službami, ki so na voljo v njihovi skupnosti oz. lahko ustrezno podprejo otroka oz. družino. Se mi pa v teh primerih zdi kljucno to, da gre za neko medsebojno sode­ lovanje, ker brez tega ne moremo. (1.3–123) Petstopenjski model pomoci je sicer oblikovan za pomoc ucencem z ucnimi težavami (najprej pomoc ucencu zagotavlja ucitelj znotraj razreda, nato se vkljuci šolska svetovalna služba, sledijo intenziv­nejše individualne in skupinske oblike pomoci, pomoc strokovnjakov zunanje ustanove, DSP specialnega pedagoga, svetovalnega delavca in ucitelja) (glej npr. Kavkler, 2011). StD pri ukrepanju v primeru TI pogosto izpostavljajo sodelovanje s starši. Najveckrat se pogovorijo s starši same vzgojiteljice ali uciteljice, pogo-sto tudi v sodelovanju s šolsko svetovalno službo. Vcasih se tudi starši v sti-ski sami obrnejo nanje. Pomembna se jim zdi transparentnost dela tudi v primeru zašcite otrok, saj se StD zavedajo, da bodo morali s starši sodelovati tudi po morebitni prijavi na center za socialno delo ali policijo. Poskušajo delovati tudi v smeri vzpostavljanja zaupanja, ker se jim zdi to temeljno za nadaljnje sodelovanje in pomoc otroku. Najbolj se mi zdi pomembno, da na zacetku posvetimo cas tudi temu vzpostavljanju zaupanja. Za starše je lahko zelo hitro prevec vsega in kar naenkrat sedimo npr. trije svetovalni delavci, dve uciteljici in še kdo, ne vem. In se pocutijo ogrožene. Pomembno je, da vedo, da mi tukaj želimo pomagati njim in otroku ter družini. Da ni napad. Da tudi ce se dogaja nasilje, skušamo skupaj reševati situacijo. Ker ce jih bomo iz prve prijavili na CSD, se bo vse to zaupanje in sodelovanje porušilo. (4.5–139) StD smo vprašali, koliko se pocutijo usposobljeni za ukrepanje, in jih je veliko povedalo, da se ne pocutijo usposobljene, da je ukrepati zelo težko. Nekateri menijo, da so teoretsko dovolj usposobljeni za ukrepanje, manjka pa jim prakticnih izkušenj. StD kljub obcutku neusposobljenosti poskušajo zašcititi otroka, takrat ravnajo v skladu s svojimi prepricanji in obcutki oz. po vesti. Ne glede na to, kako sem jaz težko šla tja, kako sem se težko soocila z ocetom, ocimom, ko so vedeli, da sem jaz tista, ki sem to dala naprej, oz. prva, ki sem to opazila. Otroka je potrebno rešiti in zašcititi, ne glede na to, kako sem jaz težko šla tja, ne glede na moje neznanje ali kakorkoli že vzameš. Takrat delaš po svoji vesti. (2.3–140) Obstojeca in želena podpora Kot podporo pri ravnanju s TI otrok so StD navedle sodelavce in sode­lavke, na katere se obrnejo, ko so v stiski, ko želijo poiskati razlicne ustrezne nacine ravnanja, preveriti, ali delajo ustrezno, itd. V veliko podporo jim je tudi šolska svetovalna služba. Pomembna se jim zdi tudi podpora vodstva. Ce te ni, je delo bistveno težje. Svetovalne delavke so opozorile na to, da se v sistemu vzgoje in izobraževanja pogosto pocutijo osamljene in nepodprte, sploh tam, kjer je v ustanovi zaposlena le ena svetovalna delavka, v pomoc bi jim bilo, ce bi imele znotraj ustanove možnost sodelovanja s timom strokovnjakov (npr. psiholog, pedagog, socialni delavec, logoped ipd.) ali pa da bi bila na voljo mobilna služba s timom strokovnjakov, ki bi sodelo­vala z vec vrtci in šolami. Pomembna jim je podpora v domacem okolju, poskušajo si pomagati z locevanjem službe od zasebnega življenja, ceprav veliko StD pove, da je to zelo težko, da te zgodbe otrok spremljajo doma, tudi ponoci. V pomoc pri tem so jim študij literature, narava, strategije za samopomiritev, šport. Tiste, ki imajo možnost intervizije (v enem vrtcu) in supervizije (dve sve­tovalni delavki), izpostavijo to kot kljucno podporo, a teh izkušenj je zelo malo. In prav supervizijo in intervizijo StD izpostavijo kot tisto, kar se jim zdi nujno uvesti v delo šol in vrtcev in bi jih dodatno podprlo za ustrezno delo na podrocju TI. Kot želeno podporo navedejo prakticna izobraževanja, ki bi temeljila na konkretnih primerih iz prakse in na pogovoru z razlicnimi strokovnjaki. Poudarijo, da jim zgolj teoretsko usmerjena izobraževanja niso v dovolj veliko podporo. Dodatno bi jih podprlo tudi, ce bi imeli vec casa za delo s posameznim otrokom, manjše skupine otrok, tim strokovnjakov v vrtcu ali šoli, kakor so ga imeli v preteklosti (npr. socialna delavka, psihologinja, pedagoginja, logopedinja) ter vec zaposlenih v svetovalni službi. Potrebne sistemske spremembe na danem podrocju, kot jih dojemajo StD, so navedene v tabeli 3. Tabela 3: PREDLAGANI UKREPI NA SISTEMSKI RAVNI Št. kod Št. f. sk. programi zgodnje podpore starševstvu 14 4 programi pomoci družinam na domu 5 3 konkretno ukrepanje ob TI 4 1 vec govora o tej tematiki 4 2 brezplacna psihosocialna pomoc družinam 4 3 izobraževanje uciteljev za pridobitev komunikacijskih vešcin 3 1 pogovorne skupine za otroke v šoli ali v drugi ustanovi 2 1 mobilna služba s timom strokovnjakov 2 2 medresorsko sodelovanje pri razvijanju podrocja TI 2 2 medinstitucionalno sodelovanje 2 1 nujnost dela z otrokom s TI in družino na centrih za socialno delo 1 1 urejeno sodelovanje vseh vpletenih v šoli/vrtcu 1 1 strokovnjaki, ki prevzamejo odgovornost za pomoc otroku 1 1 obveznost zdravljenja v primeru zasvojenosti, duševne bolezni staršev 1 1 Vir: lastni prikaz. Poleg mnenj, da bi bilo treba tej temi posvetiti vec pozornosti, tako zno­traj stroke kot v javnosti, lahko odgovore StD strnemo v dve glavni skupini. V prvi skupini se ukrepi nanašajo na programe podpore in pomoci staršem, družinam in otrokom (14 kod v štirih fokusnih skupinah). StD menijo, da bi bilo treba dati vec poudarka razvojem programov zgodnje podpore staršev­stvu v smislu preventivnih programov, saj bi s tem lahko preprecili neustre­zna ravnanja staršev in prenašanje škodljivih vzorcev iz generacije v gene-racijo. Prav tako se jim zdi nujno vzpostaviti dovolj programov za podporo in pomoc družinam, ki naj bodo brezplacni in dostopni. Zelo dobrodošlo bi se jim zdelo, ce bi se razvili novi programi pomoci družinam v skupnosti, na domovih družin. V drugi skupini pa se predlogi StD usmerjajo v delo strokovnjakov. Pomembno se jim zdi, da so ustrezno usposobljeni za delo na podrocju TI. StD opozorijo tudi na težave, s katerimi se srecujejo, kadar strokovnjaki v drugih ustanovah ne prevzamejo odgovornosti za svoje delo. Želijo si, da bi z njihove strani prejeli jasna pojasnila in navodila, kako ravnati in pod-preti otroka. StD poudarijo tudi nujnost medinstitucionalnega in medsek­torskega sodelovanja za ustrezno naslavljanje TI. Kdo mislite, da bi se moral v Sloveniji s tem podrocjem ukvarjat? Vsa politika. Absolutno medresorsko, torej delo, zdravje, šolstvo, sociala. (1.6–167) Bi morala biti prioriteta bodocih vlad. (4.6–168) Razprava Podrocje problematike TI je v Sloveniji razmeroma novo in slabo raz­iskano. Prva raziskava na to temo (Kuhar et al., 2020) je pokazala, da so obremenjujoce izkušnje v otroštvu pri nas zelo razširjene in jih je treba preprecevati in tudi ustrezno naslavljati v vseh relevantnih sektorjih, saj so pomembno povezane ne le z zdravjem, ampak tudi s kakovostjo življenja. Raziskava, ki smo jo v obliki fokusnih skupin izvedli na podrocju vzgoje in izobraževanja, potrjuje, da se StD vrtcev in šol pogosto srecujejo z izzivi, povezanimi s sodelovanjem z otroki s TI ali simptomi travme, s katerimi ti vsakodnevno vstopajo v vrtce in šole. StD, sodelujoci v raziskavi, so izrazili potrebo po bolj pogosti in sistema­ticni obravnavi problematike, povezane s TI, v kontekstu vrtcev in šol in tudi širše družbe. Iz odgovorov StD v fokusnih skupinah je razbrati, da so obcu­tljivi za temo psihološke travme. Pri opredeljevanju TI, ki jih prepoznavajo v svoji vsakodnevni praksi, izstopajo razveze in z njimi povezane stiske otrok. Presenetljivo malokrat pa so bile navedene zlorabe. Pri tem se odpira vpraša­nje, ali je število zlorab res upadlo ali je to v kontekstu vrtcev in šol še vedno spregledana tema. Glede na raziskovalne podatke (Kuhar et al., 2020) je bolj verjetno, da velja drugo in da je to pogosto še vedno tabu tema naše družbe. Udeleženci fokusnih skupin so poudarili, da je težko ukrepati, kadar gre za sum zlorabe, da se je težko odzvati in nasloviti to tematiko, in menijo, da se premalokrat zgodi, da bi v vrtcu ali šoli dejansko prijavili sum nasi­lja na center za socialno delo ali na policijo. Na širši problem prijavljanja opozorijo tudi Frangež et al. (2019), ki poudarjajo, da je pomembno pri nasilju nad otroki in zanemarjanju otrok lociti med razkritjem (odkritjem) in prijavo. Ko se zloraba razkrije, to še ne pomeni nujno tudi prijave. Otroci zlorabo pogosto najprej razkrijejo odraslim, ki pa prijave ne posredujejo vedno naprej oz. ga ne prijavijo. Vzroke za to lahko išcemo v nepoznavanju in nerazumevanju zlorab, neprepoznavanju dejanj kot kaznivih, v lastnih izkušnjah zlorabe (npr. iz otroštva) in (posledicno) odnosu do zlorab, tudi strahu pred posledicami prijave (npr. strah pred odzivi staršev, pred tem, kako bo poskrbljeno za otroka po prijavi, strah pred nepoznavanjem nada­ljevanja postopka, pred tem, kakšna bo vloga StD v postopku, itd.). Posebno pozornost je treba nameniti ugotovitvi, da se StD (razen neka­terih svetovalnih delavk in delavcev, ki so sodelovali v raziskav) ne pocutijo dovolj usposobljeni za ukrepanje, ko prepoznajo, da otrok v domacem oko­lju doživlja OIO. Pri tem so opozorili na neopremljenost za ukrepanje, ko je treba otroka pred neustreznimi izkušnjami zašcititi, in tudi za ravnanje z otrokom, ki v vrtcu ali razredu zaradi preteklih izkušenj izraža svojo stisko z razlicnimi izstopajocimi vedenji. Menijo, da bi potrebovali vec izobraževanj na temo OIO in širše o travmi, predvsem izobraževanj, ki bi jih podprli pri razvijanju znanja na podlagi konkretnih izkušenj v praksi. Pa vendarle smo v odgovorih StD prepoznali tudi dobre prakse ravnanja posameznih StD ter vrtca ali šole kot celote. Na ravni dela v skupini v vrtcu so udeleženi StD v raziskavi kot dobro prakso opisali sprotno prilagajanje dnevnega nacrta dela in odzivanje na trenutne potrebe v skupini. Prav tako so poudarili, da je v primeru otroka s TI v skupini veliko dela treba usmeriti na podrocje vzgoje, pa tudi nameniti vec prostora pogovoru s celotno sku­pino. Pri nacinih ukrepanja v odnosu s posameznim otrokom StD najpogo­steje otroku s TI posvetijo dodatno pozornost in se z njim pogovorijo. Svoje delo prilagajajo otroku in poskušajo krepiti otrokove vire tem mu omogo-citi pozitivne izkušnje. Kot dobra praksa na podrocju sodelovanja s starši je tudi transparentnost dela v primeru zašcite otrok, saj se StD zavedajo, da bodo morali s starši sodelovati tudi po morebitni prijavi na center za socialno delo ali policijo. Pri sodelovanju s starši poskušajo delovati v smeri vzpostavljanja zaupanja, ker se jim zdi to temeljno za nadaljnje sodelovanje in pomoc otroku. V vseh fokusnih skupinah so vzgojiteljice, pomocnice vzgojiteljic ter uci­teljice in ucitelji poudarili pomen sodelovanja s svetovalnimi delavkami vrt­cev in šol. V njih vidijo podporo za nacrtovanje ustreznih ravnanj, ko otrok zaradi razlicnih okolišcin potrebuje pomoc, svetovalne delavke pa so jim pomembna podpora tudi pri osebni razbremenitvi ob doživljanju razlicnih stisk, povezanih z delom. Svetovalna služba ima torej pomembno in zah­tevno vlogo. Poleg tega so StD poudarili, da bi potrebovali intervizijo in supervizijo, ki bi bila sistemsko urejena in bi jih podprla pri izzivih, poveza­nih z delom z otroki s TI. Kot nujen ukrep na ravni države so StD navedli pomen medsektorskega in interdisciplinarnega sodelovanja za ustrezno obravnavo tematike TI ter programe zgodnje podpore starševstvu, saj prav v tem vidijo priložnosti, da bi preprecili neustrezna ravnanja staršev in prekinili prenašanje neprimer­nih vzorcev iz generacije v generacijo. Izhodišca smernic za razvijanje vrtcev in šol, utemeljenih na razumevanju travme Na temelju izvedene raziskave predlagamo podlage oz. smernice za sis­tematicno usposabljanje StD v VI za preprecevanje, zgodnje prepoznavanje, blaženje, okrevanje od potencialno TI ter krepitev rezilientnosti pri otrocih in mladostnikih67. Izhodišca smernic smo oblikovali v obliki dveh sklopov: a) razvoj vrtcev in šol kot ustanov, utemeljenih na razumevanju travme (s šti­rimi podsklopi: splošna vodila, vodila za delo z otroki/mladostniki, posebej zaznamovanimi s TI, vodila za razvoj strokovnih kadrov, vodila za odzivanje ob kriznih dogodkih); b) vrtci in šole kot pomembne ustanove v procesu zašcite otrok pred zlorabami in zanemarjanjem. a) Razvoj vrtcev in šol kot ustanov, utemeljenih na razumevanju travme Na podlagi spodnjih iztocnic, izpeljanih iz raziskave in literature (Craig, 2015, 2017; Mikuš Kos & Slodnjak, 2000; Novak, 2018; Overstreet & Chafouleas, 2016; Sporleder & Forbes, 2016), lahko StD vrtcev in šol razvi­jajo delo v širšem kontekstu VI-politik in praks, v kontekstu dela v skupini oz. razredu in dela s posameznim otrokom/mladostnikom. Posebno pozor­nost namenjamo sodelovanju vrtcev in šol z drugimi podpornimi ustano­vami ter s skupnostjo in starši oz. skrbniki. 1. Varno in spodbudno okolje za vse otroke in mladostnike Fizicno in custveno varno, spodbudno, podporno (ucno) okolje za vse otroke in mladostnike (glej Zavoda za šolstvo RS, 2019). Navajamo nekaj dodatnih poudarkov: 6 Uporabljamo moško slovnicno obliko, ampak vkljucujemo tudi mladostnice. 7 Rezultati raziskave se sicer nanašajo na starostno populacijo do 11 let. V smernicah poleg otrok dodajamo mladostnike, saj so predlagane spremembe v šoli relevantne za ucence vseh razredov. • Varno okolje mora biti zagotovljeno povsod: v skupini ali razredu, v oko­lici vrtca ali šole, na hodnikih in drugih prostorih, kjer so otroci. K temu prispeva odzivanje vzgojiteljic ali uciteljic, ki je odlocno, obenem pa z razumnimi mejami, jasnimi pricakovanji, razumevanjem, spoštljivostjo, socutjem. • Aktivnosti so strukturirane in predvidljive. • Konfliktne situacije se rešujejo skozi restorativne prakse (vec v: Jeznik et al., 2020): v primeru nezaželenih vedenj in kršitev se otroka/mladostnika spodbuja k refleksiji, empatiji, motivaciji za primerno ravnanje in k popravi nastale psihicne ali materialne škode (dogovorjeno sorazmerno, pravicno povracilo glede na storjeno dejanje). Nezaželena vedenja se pogledajo tudi skozi filter travme na podlagi védenja, da gre obicajno za naucene nacine reagiranja ob zaznavi nevarnosti in da trdo disciplinira­nje, kazni ipd. lahko vodijo v retravmatizacijo. • Delo v skupini ali razredu spodbuja vkljucevanje otrok in mladostnikov in njihovo sodelovanje: pricakovanja do otrok/mladostnikov so ubese­dena na pozitiven nacin, delo temelji na krepitvi njihovih virov, ustvar­jajo se priložnosti za ucenje in preizkušanje uravnavanja custev in ustrez­nih nacinov vedenja itd. • Zaposleni so senzibilizirani za prepoznavanje pojavov institucionalnega in medvrstniškega nasilja, nasilja in zlorab s strani zaposlenih – vse oblike nasilja aktivno preprecujejo. • Razvijanje socialnih in custvenih vešcin, vkljucno z vešcinami samoregu­lacije8. • Sodelovanje s starši ali skrbniki tako, da se razvijajo pozitivni odnosi, podpirajo participacije staršev/skrbnikov v vrtcu in šoli, razvijanje aktiv­nosti za starše/skrbnike ali skupnih aktivnosti za otroke/mladostnike, starše in strokovne delavce, ki izhajajo iz potreb staršev/skrbnikov. 2. Otroci oz. mladostniki s TI oz. njihovimi posledicami potrebujejo dodatno pozornost in ustrezno okolje za okrevanje in razvoj ter ucno uspešnost. Ameriško združenje šolskih svetovalnih delavcev (2016) posebno vlogo pri teh bolj ciljno usmerjenih procesih podpore in pomoci pripisuje sveto­valnim delavcem, ki naj bi imeli poglobljeno razumevanje travme, znali pre­poznavati otroke oz. mladostnike, pri katerih se kažejo posledice travme, jim znali ponuditi podporo v okviru šolskega okolja, hkrati pa usklajevali Pri samoregulaciji gre za urjenje zmožnosti ustreznega odzivanja na stres in visoko vznemirje­nje. Krepimo z metodami »od spodaj navzgor« (npr. prek ustvarjanja varnega prostora v skupini oz. ucil­nici, ritma, joge, borilnih vešcin in drugih nacinov zavestnega gibanja, gledališca) in »od zgoraj navzdol« (kognitivne strategije za uravnavanje uma, telesa in custev, kot so prakse cujecnosti) (Kline, 2020). usposabljanje uciteljev ter vse dejavnosti, ki so povezane z oblikovanjem praks, utemeljenih na razumevanju travme, vkljucno z rednimi presojami šolske klime. Oni so lahko tudi tisti, ki izvajajo zagovorništvo za preobliko­vanje ustanove v smeri praks, utemeljenih na razumevanju travme. • Ob sumu na nasilje v družini, zlorabe ali zanemarjanje ukrepi potekajo po predpisanem protokolu glede na Pravilnik o obravnavi nasilja v dru­žini za vzgojno-izobraževalne zavode (Uradni list RS, št. 104/09) – vec o tem v tocki b. • Delo v vrtcu ali šoli je organizirano tako, da preprecuje retravmatizacijo otrok in mladostnikov, ki so doživeli ali doživljajo TI zunaj vrtca in šole (glej smernice pod tocko 1). • Zgodnja prepoznava travmatiziranosti je pomembna za cimprejšnje ukrepanje. Zaradi dolgotrajnega stika vzgojiteljic in uciteljic z otroki v vsakdanu je mogoce razvijati njihovo senzibilnost za to. Splošna raba univerzalnih presejalnih testov za zdaj ni svetovana. (Bartlett, 2020). • V vsakodnevni praksi je udejanjen temeljni premik v razumevanju otro­kovega/mladostnikovega vedenja: strokovne delavke in delavci se ne sprašujejo, kaj je z njim narobe, temvec kaj se mu je v življenju zgodilo oz. se mu dogaja. • Otroka oz. mladostnika razumemo kot osebo, ki ima v sebi potenciale za obvladovanje travme, te potenciale krepimo in spodbujamo otrokovo/ mladostnikovo sodelovanje. • Slabši ucni dosežki se pogledajo tudi skozi perspektivo travme. Zavesten trud se vloži v oblikovanje ustreznih pogojev za napredovanje in uspeh. Otrokove vrednosti ne pogojujemo z merljivimi uspehi (npr. dobre ocene, rezultat na tekmi). • Za otroke in mladostnike je izrazito pomembno, da prejmejo potrditev zunaj okolja, ki je vir travme, da razvijejo obcutek ‘sem v redu in zmo-rem’. Spodbujamo njihovo druženje s prijatelji, vkljucevanje v aktivnosti vrtca ali šole in jim omogocamo izkušnjo uspešnosti na razlicnih podro-cjih (izobraževanje, šport, kultura itd.) ter tako utrjujemo v otroku/mla­dostniku temeljni obcutek lastne vrednosti, nadzora, samoucinkovitosti. • Za otroka oz. mladostnika se oblikuje podporni tim, ki pripravi v sodelova­nju z njim zanj specificno, sistematicno in dolgorocno strategijo ukrepanja in podpore (glede na vrsto in »težo« posledic TI, življenjsko situacijo otroka/ mladostnika, njegove notranje in zunanje vire). V slovenskem prostoru je v primeru ucnih težav na primer že uveljavljen izvirni delovni projekt pomoci (npr. Šugman et al., 2008), v katerem sodelujejo otrok oz. mlado­stnik in odrasli, ki lahko prispevajo k podpori pri doseganju želenih izidov v vrtcu ali šoli (svetovalna služba, vzgojiteljica, uciteljica, starši, strokovnjaki iz drugih ustanov itd.). Skupaj ustvarjajo možnosti za reševanje stisk, krepi­tev otrokovih/mladostnikovih virov in dobrih izkušenj v vrtcu ali šoli. • Razvijajo se razlicni nacini dela z otrokom ali mladostnikom, ki upošte­vajo njegov kontekst ter življenjsko zgodbo in izkušnje, odzive ter spro­žilce v razlicnih okolišcinah (npr. velika skupina, nepoznano okolje, neu­speh ipd.). • Krepijo se varovalni dejavniki (dober, podporen odnos med otrokom ali mladostnikom in strokovnim delavcem v vrtcu ali šoli, podporna skup­nost znotraj vrtca, šole, skupine) in razvija otrokova/mladostnikova rezi­lientnost. Priporoceno je delo s posameznim otrokom/mladostnikom ali v manjših skupinah z namenom, da tudi sami pridobijo osnovno razume­vanje travme, prepoznavanje lastnih sprožilcev, vadijo zavestno odziva­nje ipd. (npr. Kline, 2020; Rumsey & Milsom, 2019). • Vrtec ali šola ima vzpostavljeno sodelovanje z mrežo ustanov za pod-poro otrokom in mladostnikom v skupnosti. Poleg varnega, razumevajo-cega in spodbudnega vrtcevskega ali šolskega okolja potrebujejo otroci in mladostniki, posebej zaznamovani s TI, še dodatno, bolj intenzivno individualizirano podporo, ki jo zagotovimo v ustreznih ustanovah zunaj vrtca ali šole (npr. centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, sve­tovalni centri za otroke in mladostnike). Ta tocka sodi pod tretjo stop-njo procesov podpore in pomoci, svetovana je izmenjava med zunanjim strokovnjakom in StD vrtca ali šole (npr. Berger et al., 2019). 3. Strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju in uresnicevanje koncepta VI-ustanove, utemeljene na razumevanju travme • V VI-ustanovah je treba posebno pozornost usmeriti na usposabljanje in podporo vsem zaposlenim pri izvajanju in uresnicevanju koncepta VI-ustanove, utemeljene na razumevanju travme. • Zaposlenim v vrtcih in šolah se omogoci, da pridobijo znanje o travmi, tudi izkustveni vidik. Prav tako je pomembno, da razvijejo in krepijo svoje socialno-custvene vešcine. • Zaposleni potrebujejo ustrezne in vidne poti sodelovanja v vrtcu ali šoli in z drugimi pristojnimi ustanovami, na primer v obliki uporabnih shem s predvidenimi koraki. • Odgovornosti za aktivnosti in ukrepe v kolektivu in drugih pristojnih ustanovah so jasno dolocene oz. dogovorjene. • Posebno pozornost je treba nameniti skrbi za dobrobit kolektiva s pou­darkom na ustvarjanju vzdušja varnosti, zaupanja, možnosti izbire, vklju-cenosti v procese odlocanja, pripadnosti, povezanosti. • Organizirana je redna podpora za zaposlene (možnost supervizije, inter-vizij, konzultacij). 4. Odzivanje vrtcev in šol ob kriznih dogodkih • Vrtec ali šola razvije in po potrebi v prakso vpelje prilagojen nacin dela v pri­meru kriznih TI (npr. kako se pogovarjati o dogodku v skupini ali razredu – npr. smrt starša, smrt ucenca, razlicne naravne nesrece, izkušnja migracije, kako organizirati dnevne aktivnosti za otroka oz. mladostnika s krizno TI, pa tudi, kako podpreti strokovno delavko ali delavca, ki sodeluje s takim otrokom oz. mladostnikom). Vrtec ali šola ima oblikovan celosten nacrt rav­nanja ob kriznih travmaticnih dogodkih (glej npr. Mikuš Kos in Slodnjak, 2000; smernice ob samomoru ucenca ali dijaka v Erjavec et al., 2021). b) Vrtci in šole kot pomembne ustanove v procesu zašcite otrok pred zlorabljanjem in zanemarjanjem Vsak otrok ima pravico do takojšnje zašcite pred nasiljem in škodljivimi dejavniki, ki lahko kakorkoli prizadenejo njegovo telesno nedotakljivost, integriteto ter dostojanstvo. Vrtci in šole so dolžni ukrepati ob utemelje­nem sumu, da otrok ali mladostnik doživlja nasilje, zlorabo ali zanemarjanje (Javornik Novak, 2017). Postopki za ukrepanje ob sumu nasilja ali zanemar­janja so doloceni v pravilniku, ki ureja ravnanje VI-zavodov pri obravnavi nasilja ali zanemarjanja v družini, in dolžnosti v zvezi z opravljanjem nalog zašcite, ki izhajajo iz zakona, ki ureja preprecevanje nasilja v družini (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2009), Zakon o preprecevanju nasilja v družini (2008, 2016, 2017), Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini (2009, 2017). V Priporocilih za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bole-zenskih znakih (2019, 12–13) so navedeni konkretni napotki za vodenje pogovora z otrokom ali mladostnikom, domnevno žrtvijo nasilja v družini. Priporocila poudarjajo, da morajo biti vsi zaposleni v vrtcu ali šoli (pedago­ški delavci, hišniki, cistilci, kuharji in drugi) seznanjeni z možnimi znaki nasi­lja in zlorab ter z ustreznim odnosom do domnevne žrtve, pa tudi z vsemi formalnimi predpisanimi ukrepi in postopki ravnanja. V podporo vodenju pogovora so lahko tudi smernice iz razlicnih slovenskih publikacij (Kragelj, 2015; Štirn, 2014), vec o postopku prijave na podrocju VI-ustanov najdemo v Leskošek et al. (2019) ter Frangež et al. (2019), o ovirah pri prepoznavanju izpostavljenosti otrok nasilju v družini v okviru šol ter odzivanju na primere nasilja, pa tudi o omejitvah in priložnostih šole pa v Dormiter Protner (2011). V pomoc zaposlenim v vrtcu ali šoli je lahko posebej pripravljena shema korakov, kako ukrepati ob sumu nasilja ali zanemarjanja, ki mora seveda temeljiti na obstojeci zakonodaji in konkretno opredeliti naloge posamez­nih vpletenih v ustanovi – strokovne delavke ali delavca, ki prepozna zlo­rabo, svetovalne službe, vodstva, pa tudi oblike podpore vsem vpletenim. Sklep Izpostavljenost otrok travmaticnim izkušnjam je problem, ki se ga od prelomne OIO-študije sredi devetdesetih (Felitti et al., 1998) v svetu vedno bolj zavedajo. V Sloveniji pa se v zadnjem dobrem desetletju prav tako vse bolj krepi zavedanje o tej pomembni tematiki z daljnosežnimi, mnogoterimi in obsežnimi negativnimi posledicami (Kuhar et al., 2020; Štirn, 2014; Zakon o preprecevanju nasilja v družini, 2008). Vrtci in šole sicer niso ustanove, ki bi bile primarno namenjene prepoznavanju, preprecevanju te proble­matike oz. odzivanju nanjo, se pa zaradi rednega stika z otroki srecujejo s to tematiko, poleg tega pa ta vidik vpliva na doseganje splošnih ciljev šole (npr. ucni uspeh ucencev). Poleg odkrivanja izpostavljenosti mladih nasi­lju in drugim TI ter ukrepanju v tem primeru (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2009; na to temo glej Dormiter Protner, 2011) je pomembna vloga VI-ustanov kot varovalnega dejavnika v življenju mladih, hkrati pa v specificno podporo tistim z (vec) TI in njiho­vimi simptomi. Vrtec ali šola sta v nekaterih primerih morda lahko edino varno in spodbudno okolje v otrokovem življenju. Slovenska Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018– 2028 je predvidela, da naj bi bile vse VI-ustanove pomemben steber kre­pitve duševnega zdravja otrok, pri cemer so izpostavljeni krepitev socialnih in custvenih vešcin, vedenjska podpora otrok ter posvecanje problematiki medvrstniškega nasilja. Med ukrepi promocije duševnega zdravja in pre­ventive težav duševnega zdravja pri otrocih in mladostnikih so poudarki na uvedbi strokovno podprtih programov, posebej za ranljive skupine mladost­nikov (npr. migranti, osipniki), za krizne situacije, pa tudi na okrepitvi sode­lovanja šolskih svetovalnih služb z ostalimi institucijami v primeru otrok in mladostnikov z ucnimi težavami in težavami v duševnem zdravju. Krepitev custvenih in socialnih vešcin, vedenjska podpora otrok, pa tudi speciali­sticna strokovna pomoc mladim s težavami in pozornost do ranljivih skupin so pomembni vidiki podpore mladim, pri cemer pa je vloga VI-ustanov kot varovalnega dejavnika lahko še konkretnejša, celovitejša in ucinkovitejša z uvedbo v tujini že precej razširjenih in tudi evalviranih programov, ki teme­ljijo na razumevanju travme (npr. Thomas et al., 2019). Seveda je vpeljavanje takih programov dolgorocen, kompleksen in zahteven proces, ki poteka na ravni organizacijskih sprememb in tudi na ravni posameznih zaposlenih. Vselej ga je tudi treba prilagoditi na specificne okolišcine. Obstaja že veliko znanstveno podprtih pristopov z vec stopnjami, hkrati pa poteka še veliko znanstveno evalvacijskega dela in nadaljnjega razvoja teh programov. Predstavljena izhodišca vidimo kot podlago za nadaljnji razvoj smernic v sodelovanju z vsemi akterji na podrocju ter za nadgradnjo obstojecih pro-gramov. Vsak korak v smeri prepoznavanja TI in blaženja njihovih posledic podpre razvoj posameznikovih zmožnosti, prispeva h kakovosti življenja otrok kratkorocno in dolgorocno in ne nazadnje prispeva k poklicnemu zadovoljstvu njihovih vzgojiteljic in uciteljic. LITERATURA Bartlett, Jessica D. (2020): Screening for childhood adversity: Contemporary chal­lenges and recommendations. Adversity and Resilience Science 1 (33): 65–79. Cole, Susan. F., Anne Eisner, Michael Gregory in Joel Ristuccia (2013): Creating and advocating for trauma sensitive schools. Massachusetts Advocates for Children. Dostopno prek https://traumasensitiveschools.org/wp-content/uplo­ads/2013/11/HTCL-Vol-2-Creating-and-Advocating-for-TSS.pdf, 19. 1. 2021. Craig, Susan E. (2015): Trauma-sensitive schools: Learning communities transfor­ming children’s lives, K-5. New York: Teachers College Press. Craig, Susan E. (2017): Trauma-sensitive schools for the adolescent years: Promoting resiliency and healing, grades 6–12. New York: Teachers College Press. Dormiter Protner, Ksenija (2011): Vloga šole pri prepoznavanju izpostavljenosti otrok nasilju v družini. Socialno delo 50 (5): 317–327. Erjavec, Ajda, Gregoric Kumperšcak, Hojka, Konec Juricic Nuša, … in Anamarija Zavasnik (2021): Ko se zgodi samomor ucenca ali dijaka: Smernice za postven­cijo v šoli ob samomoru ucenca ali dijaka. Ljubljana: NIJZ. Dostopno prek https://www.nijz.si/sl/publikacije/smernice-za-postvencijo-v-soli-ob-samo­moru-ucenca-ali-dijaka, 17. 11. 2021. Felitti, Vincent J., Robert F. Anda, Dale Nordenberg, David F. Williamson, Alison M. Spitz, … in James S. Marks (1998): The relationship of adult health status to childhood abuse and household dysfunction. American Journal of Preventive Medicine 14: 245–258. Frangež, Danijela, Maja Drobnic Radobuljac in Tadeja Kodele (2019): Razkritje nasilja nad otroki in zanemarjanja otrok. V: Leskošek, Vesna, Kodele, Tadeja in Mešl, Nina (ur.), Zašcita otrok pred nasiljem in zanemarjanjem v Sloveniji, 124–163. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Holmes, Cheryl, Michelle Levy, Avis Smith, Susan Pinne in Paula Neese (2015): A model for creating a supportive trauma-informed culture for children in pre­school settings. Journal of Child and Family Studies 24 (6): 1650–1659. Jeznik, Katja, Robi Kroflic in Metka Kuhar (2020): Between retributive and resto­rative compulsory school teachers’ discipline activities, CEPS Journal 10 (2): 101–121. Kavkler, Marija (2011): Konceptualne osnove obravnave ucencev z ucnimi teža­vami. V: Košak Babuder, Milena in Velikonja, Marija (ur.), Ucenci z ucnimi teža­vami: pomoc in podpora, 8–42. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Kline, Maggie (2020): Brain-changing strategies to trauma-proof our schools: A heart-centered movement for wiring well-being. Berkeley: North Atlantic Books. Kragelj, Snežana (2015): Komunikacija z otroki in odraslimi žrtvami nasilja v dru­žini. V: Šimenc, Jana (ur.), Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini: Prirocnik za zdravstveno osebje, 72–80. Ljubljana: Zdravniška zbornica Slo­venije, 20. 1. 2021. Kuhar, Metka in Gaja Zager Kocjan (2020): Konglomerat travme: obremenjujoce izkušnje v otroštvu in njihovo socialno-demografsko ozadje. Teorija in praksa, 77 (2): 509–526. Kuhar, Metka, Gaja Zager Kocjan, Nina Mešl, Helena Jericek Klanšcek, Zalka Drglin in Ada Hocevar Grom (2020): Obremenjujoce izkušnje v otroštvu in poveza­nost z zdravjem ter kakovostjo življenja v odraslosti v Sloveniji. Raziskovalno porocilo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani in Nacionalni inštitut za varovanje zdravja. Leskošek, Vesna, Neža Miklic in Sanja Sitar Suric (2019): Postopki in ravnanja po prijavi zanemarjanja otrok. V: Leskošek, Vesna, Tadeja Kodele in Nina Mešl (ur.) Zašcita otrok pred nasiljem in zanemarjanjem v Sloveniji, 164–201. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Loomis, Alysse M. (2018): The role of preschool as a point of intervention and pre­vention for trauma-exposed children: Recommendations for practice, policy, and research. Topics in Early Childhood Special Education 38 (3): 134–145. Mikuš Kos, Anica in Vera Slodnjak (2000): Nesrece, travmatski dogodki in šola: pomoc v stiski. Ljubljana: Pedagoška obzorja. Novak, Ana Dora (2018): Kako ucinkovito pomagati otroku, ki je doživel težje izkušnje. Prirocnik za pedagoge. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF. Overstreet, Stacy in Sandra Chafouleas (2016): Trauma-informed schools: Intro­duction to the special issue. School Mental Health 8: 1–6. Perfect, Michelle, Matt Turley, John S. Carlson, Justina Yohannan in Marla S. Gilles (2016): School-related outcomes of traumatic event exposure and traumatic stress symptoms in students: A systematic review of research from 1990 to 2015. School Mental Health 8: 7–43. Porche, Michelle V., Darcé M. Costello in Myra Rosen-Reynoso (2016): Adverse family experiences, child mental health, and educational outcomes for a natio­nal sample of students, School Mental Health 8: 44–60. Rumsey, Amanda in Amy Milsom (2019): Supporting school engagement and high school completion through trauma-informed school counseling. Professional School Counseling 22 (1). SAMHSA (Substance Abuse and Mental Health Services Administration) (2014a): SAMHSA’s concept of trauma and guidance for a trauma-informed approach. HHS Publication No. (SMA) 14–4884. Dostopno prek https://store.samhsa.gov/ system/files/sma14-4884.pdf, 11. 9. 2019. SAMHSA (2014b): Trauma-informed care in behavioral health services. A treatment improvement protocol. Series 57. Washington, DC. Dostopno prek https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK207201/pdf/Bookshelf_NBK207201.pdf, 11. 9. 2019. Sporleder, Jim in Heather T. Forbes (2016): The trauma-informed school: A step-by­-step implementation guide for administrators and school personnel. Colorado: BCI, Boulder. Streeck-Fisher, Annette in Bessel A. van der Kolk (2000): Down will come baby, cra­dle and all: Diagnostic and therapeutic implications of chronic trauma on child development. Australian & New Zealand Journal of Psychiatry, 34, 6, 903–918. Štirn, Mateja (2014): Poti do otroka z izkušnjo nasilja – kako otroku nuditi ustrezno podporo in pomoc pri soocanju s posledicami nasilja. V: Veselic, Špela, Dalida Horvat in Maja Plaz (ur.), Prirocnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasi­lja. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 139–157. Dostopno prek https://drustvo-sos.si/wp-content/uploads/2019/08/prirocnik--za-deloz-zenskami-in-otroki-z-izkusnjo-nasilja.pdf, 20. 1. 2021. Šugman Bohinc, Lea (ur.) (2011): Ucenci z ucnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoci. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Thomas, Shelley M., Shantel Crosby in Judi Vanderhaar (2019) Trauma-informed practices in schools across two decades: An interdisciplinary review of rese­arch. Review of Research in Education 43 (1): 422–452. Walkley, Mag in Troy L. Fox (2013): Building trauma-informed schools and com­munities. Children & Schools 35 (2): 123–126. Wisconsin Department of Public Instruction (2013): Wisconsin’s trauma sensitive schools initiative. Dostopno prek https://dpi.wi.gov/sspw/mental-health/tra­uma/modules, 20. 1. 2021. Zavod RS za šolstvo (2019): Kako do spodbudnega in varnega ucnega okolja? Odgovori na vprašanja in dileme iz prakse. Dostopno prek https://www.zrss. si/zrss/wp-content/uploads/2019-05-10-kako-do-spodbudnega-in-varnega--ucnega-okolja.pdf, 28. 1. 2021 VIRI American Psychiatric Association (2013): Trauma- and stressor-related disorders. V: Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders. Fifth Edition. Arlington, VA: American Psychiatric Publishing. American School Counselor Association (2016): The school counselor and tra-uma-informed practice. ASCA Position Statements. Dostopno prek https:// schoolcounselor.org/Standards-Positions/Position-Statements/ASCA-Position-Statements/The-School-Counselor-and-Trauma-Informed-Practice, 20. 1. 2021. Javornik Novak, Lea (2017): Obveznosti zaposlenih v VIZ po dopolnjenem Zakonu o preprecevanju nasilja v družini. Dostopno prek https://e-ravnatelj.si/vsebine/ varnost-in-zdravje/varnost-udelezencev-izobrazevanj/obveznosti-zaposlenih-v­-viz-po-dopolnjenem-zakonu-o-preprecevanju-nasilja-v-druzini, 20. 1. 2021. Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode. Uradni list RS, št. 104/09. Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidi­sciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini. Uradni list RS, št. 31/09 in 42/17. Priporocila za ukrepanje v osnovnih šolah ob nujnih stanjih in nenadno nastalih bolezenskih znakih (2019). Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028. ReNPDZ18–28. Svetovna zdravstvena organizacija (2018): MKB11 – Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (angl. ICD – The International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems), 11. revizija. Zakon o preprecevanju nasilja v družini. Uradni list RS, št. 16/08, 68/16 in 54/17 – ZSV-H. Pascale Emily PECNIK, Andrej A. LUKŠIC* OTROKOVA PRAVICA DO IZOBRAŽEVANJA V CASU EPIDEMIJE COVIDA-19** Povzetek. Epidemija covida-19 posega v vse pore druž­benega življenja in spreminja obstojece strukturne pogoje in razmerja moci znotraj kapitalisticne države. Pri tem spreminja in omejuje tudi obstojece oblike clo­vekovih in otrokovih pravic, oblikovane v sodobnem družbeno-produkcijskem sistemu. V pricujocem clanku na teoretski ravni raziskujemo spremembo razmerja med strukturo in delovanjem skozi spremembo raz­merij moci in si prizadevamo identificirati dejavnike, ki znotraj procesa sprememb najbolj vplivajo na ures­nicevanje otrokove pravice do izobraževanja v casu epidemije. Pri tem uporabljamo morfogenetski pristop Margaret Archer (1996: 279), ki pravi, da sta struktura in delovanje sicer v soodvisnosti, a delujeta na dva raz­licna nacina in ju je tako potrebno tudi preucevati. Kljucni pojmi: struktura, izobraževanje, otrokove pra-vice, politicna moc, covid-19 Uvod Zacetek leta 2020 pomeni izrazito spremembo strukturnih pogojev, predvsem pa pogojev delovanja v svetu. V vecini držav se je namrec nenad­zorovano širil novi koronavirus, zato je bila razglašena epidemija. Z name-nom preprecitve širjenja koronavirusa ter s tem ohranjanja zdravja vseh prebivalcev so sprejeti številni omejitveni ukrepi, ki spremenijo dinamiko in kakovost življenja (Sodja, 2020: 1). Epidemija s svojimi znacilnostmi je posegla v vse družbene sisteme, v najvecja (zdravstvenega in izobraževal­nega) in najmanjšega, v družino. Pri tem se omejijo ali svojo obliko spre­menijo tudi clovekove pravice. V pricujocem clanku nas zato zanima, kako sta se z omejitvenimi ukrepi spremenila struktura in delovanje ter kako to vpliva na uresnicevanje obstojece oblike otrokove pravice do izobraževa­nja. Osredotocamo se na potek razmerij moci ter spremenjene vloge akter­jev, vkljucenih v uresnicevanje otrokove pravice do izobraževanja. * Pascale Emily Pecnik, mag. pol., pascale.emily.pecnik@gmail.com; dr. Andrej A. Lukšic, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Pregledni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.58.3.971-990 971 TEORIJA IN PRAKSA let. 58, 4/2021 Pascale Emily PECNIK, Andrej A. LUKŠIC Opiramo se na Margaret Archer (1996: 279), ki pravi, da struktura kot taka predstavlja entiteto v nastajanju, znotraj katere ljudje družbeno struk­turo preoblikujejo ali jo reproducirajo. Pri tem je strukturno pogojevanje posledica predhodnih delovanj, ki so lahko tako družbena kot naravna. Novo nastali strukturni pogoji za posledico prinašajo družbeno interakcijo, znotraj katere se akterji, na katere strukturni pogoji vplivajo, združujejo na podlagi lastnih interesov ter s tem tvorijo strukturno elaboracijo (Archer, 1996: 279). Konvencija o otrokovih pravicah Konvencija o otrokovih pravicah je en tistih družbenih fenomenov, ki je – potem ko jo je sprejela Generalna skupšcina Združenih narodov – poskr­bela za historicni preobrat. Na eni strani je zaznamovala vrhunec težkega, desetletja trajajocega boja za izboljšanje položaja otrok ter uvedbe minimal-nega standarda na ravni razmerja starš–otrok–država, na drugi strani pa je postavila mejnik pedagoške prakse ravnanja z otroki kot posamezniki ozi­roma clani družbe, ki so postali nosilci posebnih pravic (Verhellen, 2015: 43–44). Zato ni presenetljivo, da je danes, ko govorimo o vzgoji in izobra­ževanju, to skoraj vedno povezano s clovekovimi pravicami in dolžnostmi, z uresnicevanjem temeljnih nacel demokracije, strpnosti, solidarnosti in pravne države (Kodelja in Šimenc, 2015: 196). Pravica do izobraževanja je opredeljena tudi v vecini demokraticnih ustav posameznih nacionalnih držav ter zakonov in drugih dokumentov, vezanih na vzgojo in izobraževanje. Gre za pravico, ki je pogojena z uresni-cevanjem številnih drugih (Kodelja in Šimenc, 2015: 197). Hkrati je pravica do izobraževanja tista vrsta pravic, ki so poleg odgovornosti tudi obveza. Izobraževanje na osnovni stopnji je namrec obvezno in ni odvisno od svobodne volje posameznika, ali bo odšel v prvi razred ali ne (Kodelja in Šimenc, 2015: 199). Pri njenem uresnicevanju pomembno vlogo torej igrajo tako država in njeni ideološki aparati kot starši, ki jih konvencija navaja kot tiste, ki so odgovorni za zagotovitev ustreznosti pri usmerjanju in svetova­nju otrok pri uveljavljanju njegovih pravic. Država je glede otrokovih pravic do izobraževanja v dveh vlogah: prvic v poziciji pomoci staršem znotraj pri­marno dolocenih obveznosti, naloženih njim samim, in drugic kot nosilka primarnega izobraževanja (Pavlovic, 1993: 182–183). Skozi formo obve­znega in (brezplacnega) izobraževalnega sistema ter z ratifikacijo in imple­mentacijo Konvencije o otrokovih pravicah se je država torej zavezala tudi k odgovornosti za njeno uresnicevanje. To v sodobnih sistemih pocne skozi osnovno šolo kot ideološkim aparatom države, vzgojno-izobraževalno insti­tucijo, ki bi morala zagotavljati enake možnosti za vse (Althusser, 2000: 80). Konvencija o otrokovih pravicah pa pri tem predstavlja zgolj tisti del Pascale Emily PECNIK, Andrej A. LUKŠIC vladovanja, ki vkljucuje dolocitev okvirjev za izvajanje moci in reševanje s tem povezanih konfliktov (Hyden, 1999: 185), zato je v sklopu aktualnih družbenih dogodkov pomembno teoreticno raziskovanje izobraževalnih politik, ideologij in ideoloških aparatov države kot mehanizmov delovanja države (Althusser, 2000). Šola kot ideološki aparat države Althusser v svojem delu Ideologija in ideološki aparati države citira Marxa, ki pravi, da je ideologija sistem idej in predstav, ki vladajo nad duhom posameznika in družbene skupine (Althusser, 2000: 83). Conolly (1974: 9) ta sistem idej poimenuje prepricanja o družbenem in politicnem okolju, kate­rih namen je razlaga uporabe dolocenih sredstev za dosego cilja. Gre torej za strukturo delovanja na podlagi politicnih prepricanj. Posameznik pri tem na videz svobodno priznava in oblikuje ideje, v katere verjame (Althusser, 2000: 91). Pravi, da, »ce verjame v Boga, hodi v cerkev k maši, kleci, moli …, ce verjame v Pravico, se brez razpravljanja podredi pravilom Prava in more-biti celo protestira, kadar kdo prekrši pravila, podpisuje peticije …«. Obstoj idej potemtakem vkljucuje materialna dejanja, prakse, ki jih urejajo ritu­ali, doloceni z ideološkimi aparati države, iz katerih izvirajo ideje subjekta (Althusser, 2000: 94). Ideologija kot sistem idej je zatorej casovno in krajevno omejena in pogojena. Mocnik (1999: 20) to razloži na primeru kulturnega relativizma in Heglovega hermenevticnega kroga. Osnovni problem vseh, ki se trudijo razviti teorijo ideologije, pravi, je prav v tem, da v družbi delujejo razlicne. Vendar, ce na tej tocki le-te sprejmejo definicijo kulturnega relativizma, jim to onemogoca nadaljnje razvijanje splošne teorije ideologije, kar pravza­prav pomeni, da bi znotraj posamezne kulture morali obstajati homogeni paketi, ki jih ni. Znotraj vsake kulture ali države je namrec moc obcevati in veliki nesporazumi so v resnici nekaj dokaj redkega (Mocnik, 1999: 20–21). Mocnik (1999: 24) zato vpelje pojma konceptualne sheme in ozadenj-ska verjetja, ki so socasno omejevalec in olajševalec sporazumevanja. To razloži na primeru majhne govorne skupnosti, v katero vstopi tujec z lastno, predvsem pa drugacno konceptualno shemo, ki pozna podnebje in rastje, drugacno od (po)znanega. Vstop tujca lahko pripelje do sistematic­nega nesporazuma, še posebej, kadar so posamezniki prepricani, da so nji-hove konceptualne sheme konsistentne, notranje koherentne in pravilne. Ucinki uporabe posameznega izraza ali njegovega delovanja namrec vodijo posameznike k njihovi pravilni rabi, ne glede na semanticno jasnost izraza samega, hkrati pa povzrocajo ideološke konflikte na podlagi vrednotnega ozadenjskega verjetja, saj nastanejo ob najmanjšem dogodku komunikacije, ki ustvarja izrekovalno situacijo (Mocnik, 1999: 25–31). Pascale Emily PECNIK, Andrej A. LUKŠIC Ideologije kot sisteme idej je torej možno do neke mere predstaviti z razlicnimi konceptualnimi shemami, hkrati pa razlike v pojmovnih she-mah niso ovira pri komunikaciji cez meje posameznih skupnosti ali druž­benih skupin. Povedano drugace, pri interpretaciji ozadenjskih verjetij le-ta zgolj dopušcamo kot možna in jih ne sprejemamo kot nujna, kar pomeni, da je komunikacija možna cez ideološke bariere, skozi razlicne ideološke diskurze in med razlicnimi družbenimi ali kulturnimi skupinami (Mocnik, 1999: 47), torej tudi politicnimi strankami, ki kreirajo izobraževalne politike. Konceptualne sheme kot tvorniki ideoloških prepricanj pri upoštevanju ideologije kot sistema idej predstavljajo sistem spremenljivih družbenih in politicnih prepricanj oz. spoja vrednot dolocenega casa, prostora in kulture (Connolly, 1974: 10) oziroma njihova spreminjajoca se struktura in delova­nje povzrocata misel na njihovo novost. Znotraj le-teh si posamezniki krei­rajo imaginarno lastne eksistencne pogoje, ki so pogosto rezultat manipu­lativnosti in vplivanj na ozadenjska verjetja ter oblikovanje konceptualnih shem. Ideologija kot sistem idej od cloveka zahteva, da ravna v skladu s tem, kar verjame, v svoji iluzorni predstavi svobodnega cloveka, saj v nasprot­nem primeru pocne nekaj narobe (Lešnik, 1997: 22–23). Naloga ideologije kot sistema idej je torej kreiranje pogojev, lestvice družbenih vrednot in stremljenja k njihovemu doseganju na nacin ustvarjanja razmer, ki bodo zadovoljevali podobe, potrebe in hotenje njenih privržencev. Svojo materialnost ideologije reflektirajo v ideoloških aparatih države, ki delujejo v obliki posebnih in specializiranih institucij. Althusser (2000: 70) z nekaj zadržki mednje uvršca verski, šolski, družinski, pravni, politicni, sin-dikalni, informacijski in kulturni ideološki aparat države. Njihova naloga je predvsem in v najvecji meri delovanje z ideologijo, ki je v resnici poenotena z vladajoco ideologijo, t.i. ideologijo vladajocega razreda. Njihova funkcija je dvojna, na eni strani predstavljajo predmet boja, hkrati pa tudi kraj, kjer ta boj poteka (Althusser, 2000: 73–74). Althusser (2000: 80) nadalje pojasni, zakaj je prav šolski aparat v kapitalisticnih družbenih formacijah vladajoc, kako (tiho) deluje in kako je nadomestil funkcijo srednjeveške cerkve. Šola s svojo sodobno funkcijo od vrtca dalje poleg družinskega aparata prevzema osrednjo vlogo. Znotraj tega so otroci v vecini vsaj teoreticno enotni, kar državni aparat zagotavlja z obveznim šolanjem. Pri prehodu na neobvezen del srednješolskega in višjega izobraževanja se zacnejo deliti na razrede. Razred »proizvodnih delavcev in kmetov« svoje šolanje zakljuci dokaj hitro, medtem ko se del šola naprej. Ta del se nato deli na razlicne smeri in manj ali bolj cenjene poklice, vse do vrha, kar predstavlja del intelektualne polovicne nezaposlenosti, agente eksploatacije, represije ali poklicne ideologe, ki so skladno s potjo opremljeni s tistimi vrlinami in znanjem, ki ga za svojo funkcijo ali interpelacijo v posamezni subjekt potre­bujejo (Althusser, 2000: 81). Po Kitscheltu (1980: 19, v Lukšic, 2002: 1024) je sam izobraževalni sis-tem metoda socialne integracije in njegovo delovanje poteka znotraj cetrte arene, ki skrbi za politicno legitimnost in ideološko integracijo. Izobraževalni sistem kot ideološki aparat države, skozi katerega poteka interpelacija vladajoce ideologije, torej deluje z namenom vzpostavljanja ali sledenja takšnemu družbeno-ekonomskemu redu, ki bo omogocal ohranja­nje ideološke moci. Ne glede na splošno obliko ideološke dominacije znotraj demokracije ali za njeno (za)menjavo potekata morfogenetski cikel (Archer, 1996: 280) in cikel kulturnega pogojevanja (Lukšic, 2009: 550). Prav morfogenetski cikel znotraj posameznega podrocja ali politicne arene razkriva njihovo delovanje ter prioritete na posameznih podrocjih. Obsega štiri stopnje, ki v koncni fazi prinašajo modifikacijo strukture ali ohranitev obstojecega stanja (Archer, 1996: 280). Vzemimo za primer izobraževalne politike. Izobraževalne politike posle-dicno vzpostavijo pogoje, ki vplivajo na delovanje ljudi. Pri tem imajo struk­turni pogoji izobraževalnih politik doloceno stopnjo že pridobljene moci, hkrati pa obstajajo akterji (politicne skupine, združenja, posamezniki), ki so socasni nosilci dolocene stopnje neodvisne moci, s katero lahko vplivajo na strukturne pogoje skozi kreiranje dolocenih dogodkov. Gre za stopnjo družbene interakcije, na kateri se srecata strukturni in kulturni kontekst in se ustvarja novo dialekticno razmerje med strukturo, kulturo in delovanjem. Vanj vstopa ideologija posameznih akterjev, ki si želijo sprememb ali ohra­nitve obstojecega stanja. Ti akterji vstopajo z razlicnim znanjem, vešcinami in osebnimi lastnostmi in delujejo na razlicnih ravneh. Kot izkupicek imamo spremembo strukturnih pogojev, pri cemer so le-ti rezultat konflikta ali dogovarjanja, posledica tega je modifikacija strukture ali ohranitev obsto­jecega stanja. Ob vsakem koncu morfogenetskega cikla tako nastopi prilož­nost za nastanek novega (Archer, 1980: 280). Izobraževalne politike, ki so v sodobnem casu tudi nosilci otrokove pra-vice do izobraževanja, so torej rezultat ideoloških bojev politicnih strank in na eni strani reflektirajo družbeno stanje, njen sistem vrednot, delova­nje politicnih institucij, politicne kulture in samega politicnega procesa, na drugi pa se same reflektirajo in vstopajo v zavest posameznikov skozi ideo­loške aparate države. Vloga (kapitalisticne) države v polju otrokovih pravic v izobraževalnih politikah in znotraj izobraževalnega sistema je zatorej mul­tifunkcijska in poteka na razlicnih ravneh, pri cemer morajo biti uresniceni doloceni državni strukturni predpogoji. Trenutni družbenopoliticni sistem demokracije je definiran na pravni državi in clovekovih pravicah, pri cemer je odnos med njimi zapleten, vzajemno podpiran ali izpodbijan. Sama implementacija clovekovih pravic znotraj demokracije je zatorej še vedno pod vprašajem (Tommasoli, 2013: 7). Pri tem igra zelo veliko vlogo moc, ki je pravzaprav adut akterjev, da lahko uresnicujejo in uveljavljajo svojo ideologijo znotraj posameznega družbenega diskurza ali procesa ter s tem kreirajo formo otrokovih pravic. Na eni strani imamo torej moc strukture kot take, s katero se ukvarja tudi Therborn (1980: 117), na drugi pa moc posameznih akterjev, ki vstopajo v strukturno pogojevanje ter družbeno in kulturno elaboracijo znotraj trenu­tne strukture (Archer, 1996: 280). Politicna moc in izobraževanje na daljavo Znotraj vzgojno-izobraževalnega sistema torej v prvi vrsti lahko govo­rimo o politicni moci, ki je najprej socialna. Uporablja tehniko vzgoje in druge metode, ki omogocajo gospodovanje cloveka nad clovekom (Lukšic, 2009: 543), odraslih nad otroki. Politike so pri tem izraz razmerja politicnih moci med akterji, ki sodelujejo pri njihovem oblikovanju. Institucionalni dizajn pa je tisti, ki doloca, kateri akterji so vkljuceni, kakšne so njihove pri­stojnosti in na kakšne nacine lahko delujejo. Skozi institucionalni dizajn je torej doloceno, katere vrednote, interesi, vizija oz. ideologije bodo tiste, ki bodo lahko del posamezne politike. Vnaprejšnja predvidljivost odnosov ter zagotovljena stopnja svobode in varnosti znotraj pravne države pa vselej vkljucujeta tudi posamezne izjeme, ki omogocajo uveljavitev takih pravil, ki nadvladajo racionalne pravne odnose. Gre torej za stanje, ko je vladajocim akterjem omogoceno, da ocenijo in dopustijo postavitev instituta celotne pravne države zunaj veljavnosti. Lukšic (2009: 543) pri tem navaja, da lahko to najbolj nazorno prikažemo s primerom izrednega ali vojnega stanja (Lukšic, 2009: 543). Uveljavljanje tovrstne moci je bilo izrazito vidno v casu epidemije covida-19, ki je kot pandemija povzrocila socialno distanco, ome­jitve gibanja, prepovedi združevanja in posledicno zaprtje vzgojno-izobra­ževalnih ustanov po vsem svetu. Skladno s situacijo so se zacela vrstiti razlicna tako strokovna kot poli­ticna priporocila, kar je globalno sprožilo razlicne odzive politike pri spreje­manju ukrepov za zajezitev širjenja epidemije. Relativno v kratkem casu so nato države zacele sprejemati sorodne ukrepe, med drugim tudi tiste, ki so sprva moc virusa podcenjevale (Kodelja, 2020: 43). Nacin uveljavitve tovrstnih ukrepov je bil znotraj EU relativno podoben. Primerjalna analiza Evropske unije je pokazala, da je znotraj EU vecina (19) držav clanic za uvedbo tovrstnih ukrepov morala razglasiti izredno stanje, medtem ko je osem držav clanic politike lahko izvajalo na podlagi poseb­nih ali obicajnih pravnih postopkov, med njimi tudi Slovenija. Namesto izrednega stanja se je Slovenija zanašala na arzenal podpornih zakonov in razglasila zakonski režim, s katerim je bila državi omogocena uvedba zadr­ževalnih ukrepov. Nasproti enotnemu nacinu uveljavitve pa je stal razlicen odnosni vidik v razmerju med vladanimi in vladajocimi (Diaz Crego in Kotanidis, 2020: 17). V Sloveniji je vlada marca 2020 prvic sprejela Odredbo o razglasitvi epi­demije nalezljive bolezni covid-19 in Odlok o zacasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s podrocja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostoj­nih visokošolskih zavodih (Ur. l. RS, št. 19/2020), pouk pa se je preusmeril v obliko pouka na daljavo. Z odredbo je doloceno, da se prepove zbiranje ljudi v vrtcih, osnovnih šolah, osnovnih šolah s prilagojenim programom, glasbenih šolah, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, razen tistih, ki so ustanovljeni za delo z otroki s custvenimi in vedenjskimi motnjami, srednjih šolah, višjih strokovnih šolah, domovih za ucence in dijaških domovih, organizacijah za izobraževanje odraslih ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih. Osnova za to je bilo stališce Svetovne zdravstvene organizacije, katere pri­porocilo je bilo, da mora biti z vidika javnega zdravja o zapiranju in ponov­nem odpiranju glavno vodilo »ocena tveganja ob upoštevanju razmer epide­mije covida-19 in na nacionalni ravni zmožnost prilagoditve nacionalnega sistema varnemu delovanju«. Tovrstni ukrep bi torej moral biti uveljavljen le, ce ni drugih možnosti za obvladovanje epidemije (Križaj et al., 2021: 6). Nova realnost je postalo ucenje na daljavo oziroma digitalno ucenje, ki se je do zdaj pocasi prebujalo v senci kurikularnih aktivnosti in je spadalo v sfero ekstrakurikularnih vešcin, »za katere je dobro, da jih posameznik ima«. Digitalna tehnologija in selitev ucenja iz ucilnic v povsem zasebno sfero posameznikovega življenja sta ponudili nove odgovore na vprašanja, kaj se lahko ljudje naucijo, kako, kje in kdaj se pravzaprav ucijo. Ponudili sta orodje za premik casa in prostora znotraj izobraževanja, kar je socasno sprožilo val družbenih vprašanj in dilem (Petrie et. al., 2020: 4). Epidemija je na vzgojno-izobraževalnem polju popolnoma ustavila tudi delovanje na podrocjih potrjevanja ucbenikov, mednarodnega povezovanja in spo­razumov, usklajevanja plac ter glede vprašanja normativov in standardov. Pravilniki, ki so se množicno spreminjali na vseh podrocjih izobraževanja, prvic v zgodovini edukacije na Slovenskem ostanejo nespremenjeni za tako dolgo casovno obdobje. Ce pri tem tehnološke zmožnosti Slovenije primerjamo s svetom, v kate-rem vecina izobraževalnih sistemov ni bila pripravljena na digitalizacijo izo­braževanja, je Slovenija sam izobraževalni sistem relativno hitro prilagodila podani odlocitvi (Kodelja, 2020: 45). Realnost zaprtja šol in sprejetje ukrepa izobraževanja na daljavo pa je znotraj vzgojno-izobraževalnega polja vzpo­stavila popolnoma nova razmerja, tako politicnih, socialnih kot drugih oblik moci (Petrie in drugi, 2020: 6). V Sloveniji je bila ena vecjih razprav razprava »Izobraževanje na daljavo – izkušnje za prihodnost?«, ki jo je organiziral Pedagoški institut in so se je udeležili razlicni akterji, od uciteljev razrednega pouk, teoretikov vzgoje in pedagogike, raziskovalcev filozofije in sociologije, predsednika Zveze akti­vov staršev Slovenije, raznih društev, profesorjev, SVIZ-a do Urada za razvoj kakovosti izobraževanja na MIZŠ in državnega sekretarja MIZŠ. Le-ti so pou­darili predvsem povecanje neenakih možnosti in razkoraka med otroki ter pomanjkanje vzgojnega momenta, ki je bil z izobraževanjem na daljavo prakticno nedosegljiv, kar v resnici reflektira trenutno hierarhicno druž­beno ureditev (Pedagoški inštitut, 2020). Podobne razprave so potekale tudi na evropski in globalni ravni. V ospredju sta predvsem kvaliteta in pravicnost izobraževanja. Izpostavlja se tudi drugacna vloga staršev, ki so se naenkrat soocali s preobremenjenostjo, neznanjem, pomanjkanjem sredstev in casa. Socasno pa v ospredje stopa tudi družbeno-odnosni vidik, ki kaže na porast anksioznosti otrok, obcutka samote, povišane stopnje samomorov med otroki in mladimi ter problem ohranjanja odnosa ucitelj–otrok–starš (Petrie et. al., 2020: 12). Obstojece politicne, ekonomske in pravne prakse, ki so bile del vsakodnevnega druž­benega konteksta in kot takšne rezultat razmerja moci, so s spremembo raz­merij oslabile svojo moc, kar je posledica obstojecega razmerja dominacije med vladajocimi in vladanimi (Lukšic, 2009: 545). V ustaljeno strukturo, ki vkljucuje akterje, ki so v Sloveniji svoje mesto bolj ali manj ohranjali vse od vzpostavitve edukacije na Slovenskem leta 1996, torej poseže »zunanja moc«, ki v najvecji meri prizadene dva najvecja sistema na svetu: v prvi vrsti sistem javnega zdravstva in s tem pravico do življenja, ta pa skladno s situacijo omejuje in spreminja obstojeco obliko šol­skega sistema in s tem izvajanja obstojece forme pravice do izobraževanja. Znotraj spremembe razmerij moci in s tem spremembe strukturnih pogojev se v Sloveniji poglobijo že obstojeca in odprejo nova vprašanja, kot so medi­kalizacija šolstva, neenakost in pravicnost izobraževanja ter vprašanje spre­menjene vloge akterjev vkljucenih v vzgojno-izobraževalni proces otrok (Kroflic, 2020: 30; Križaj et. al., 2021: 6; Oblak Crnic in Švab, 2020: 31), ki jih bomo v nadaljevanju podrobneje analizirali. Medikalizacija šolstva in medicinsko-pedagoška metaforika v kontekstu kapitalisticne države Foucault (2003: 153) je trdil, da se je disciplina javnega zdravja pojavila z rojstvom kapitalizma v 18. stoletju, kar korelira tudi z vkljucitvijo same ideje javnih sistemov v prakso evropskih vlad. Osnovni namen tovrstnega delovanja akterjev je bila podpora gospodarstvu (Foucault, 2003: 153–154). Telo tako postane instrument gospodarske proizvodnje, delovne sile in predmet velikega politicnega interesa, medicina in javno zdravje pa orodje za povecanje produktivnih sil. Gre za obdobje, ko država krepi svojo moc skozi legitimnost skrbi za državljane, zdravje znotraj tega pa postane poli­ticni problem, ki zahteva politicni nadzor. Foucault pri tem telo identificira kot biopoliticno stvarnost, medicino pa kot biopoliticno strategijo (Horton, 2020: 1383). Vpeljava biopoliticne resnicnosti in strategij izvira tudi iz stanja razvpitih epidemij, s katerimi se je politicna oblast s po obdobju srednjega veka. Zelo podobno lahko trdimo tudi za sistem javnega šolstva, ki svoj raz­cvet doživi v enakem obdobju s sorodno namero. Foucault (2003: 156) pravi, da v ospredje z razvojem kapitalizma stopijo biopoliticni mehanizmi, ki jih interpretira kot »napovedi, uvedbe statisticnih oseb, globalna merila« in poseg na ravni dolocitev splošnih pojavov in regu­lacijskih mehanizmov, katerih funkcija je vzpostavljanje homeostaze. Njena funkcija je torej v postavljanju in ohranjanju vrednotnih standardov na podrocjih javne higiene, centralizacije informiranja, normalizacije vedno­sti medicine in medikalizacije, vzpostavljanja institucij za oskrbo in pomoc z namenom ohranjanja družbenega statusa quo, ki daje obcutek varnosti (Foucault, 2003: 154–155), hkrati pa omogoca reprodukcijo produkcijskih razmerij. Znotraj konstantnih ciklov strukturnih elementov države morajo namrec nosilci javne oblasti nenehno iskati sozvocje. Za tem stoji splošen cilj, da bo vsak državljan vkljucen v menjalne odnose, ne glede na to, kaj ponuja. V kolikor se zgodi, da se posamezni akterji ne vkljucujejo (vec) v menjalne odnose, se pod vprašaj lahko postavi tako posamezne politike kot aktualno oblast ter strukturo kapitalisticne države. Pogosto se v takšnih tre­nutkih pokaže, da je pred demokracijo in politicno svobodo osnovni inte-res najmocnejših akterjev v posamezni državi ohranjanje nacina produkcije (Lukšic, 2002: 1022). Pri tem se je (kapitalisticna) država skozi zavezo k sistemu javnega zdrav­stva zavezala k splošni skrbi za javno zdravje. Lahko bi torej rekli, da je dolgo casa na Zahodu zdravstveni sistem z dresuro telesa vzpostavljal globalno ravnovesje in s tem obcutek varnosti znotraj skupnosti, vzgojno-izobraže­valni sistem pa disciplinarno tehnologijo in s tem umestitev v družbena raz­merja (Foucault, 2003: 160). Izvajanje t. i. biopoliticne moci pa politiki uspeva vse do tocke, ko obsto­jece razmerje moci prekine epidemija, ki zahteva oblastne mehanizme, teh­nike in tehnologije, osredotocene na telo, s cimer se legitimirajo »represivni družbeni ukrepi z argumentom nujnega medicinskega preventivnega delo­vanja« (Krolic, 2020: 30). Pri tem ohranjanje in spremembe razmerij moci ter predrugacene vloge vkljucenih akterjev potekajo znotraj niza disciplinarnih in regulacijskih procesov. Noben izmed procesov pri tem v resnici ni preki­njen, temvec se v obliki strukturnega konteksta odvija sprememba njegove strukture in delovanja. Disciplinarni proces se ne ustavi, saj je možnost izo­braževanja in s tem dolžnost vecinsko zagotovljena s pomocjo informacij­sko-komunikacijske tehnologije. Nastopi pa nevarnost presežka biooblasti nad suverenimi pravicami (Focault, 2003: 162), predvsem zaradi uveljavitve pravil, ki nadvladajo obstojece racionalne pravne odnose (Lukšic, 2009: 543). Pri tem, kot pravi Kroflic (2020: 29), se medicinska znanost prikazuje kot »najboljše strokovno izhodišce v vojni zoper (notranje) sovražnike«. To pa omogoca »legitimiranje represivnih družbenih ukrepov z argumentom nujnega medicinskega preventivnega delovanja«, kar dokazuje z retoriko izobraževalne politike v casu epidemije (Kroflic, 2020: 30). Odziv izobraževalne politike je namrec med epidemijo v številnih toc­kah koreliral z odzivom zdravstvene. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je z uvedbo primarnih ukrepov sledilo zdravstveni oblasti s – po mnenju ministrice – metodološko spremenjeno izvedbo. Pri tem ji pedago­ška stroka ocita predvsem zanikanje vpliva nove realnosti na zacrtane smer-nice tako sprejetih strateških usmeritev kot »preusmeritve pedagoških praks« (Kroflic, 2020: 31). Kroflic (2020: 31–32) z analizo medijskih sporocil ministr­stva ugotavlja tudi, da je pri tem bila osnovna pozornost namenjena zagotav­ljanju razmer za samostojno ucenje, kar poudarja predvsem koncept ucenja, in ne proces izobraževanja, ter zatira obstojeco vzgojno funkcijo šole. Slika 1: MORFOGENETSKI CIKEL SPREMEMB Vir: prilagojeno po Lukšic (2009: 551) in Archer (1996). Epidemija torej znotraj strukturnega konteksta (T2 ŕ T3) spremeni obliko obstojecih regulacijskih in disciplinarnih procesov (T11), ki se bodo reflektirali v strukturni elaboraciji, pri cemer se bodo dolocena razmerja regulacijskih in disciplinarnih procesov ohranila, druga pa spremenila bodisi z vstopom novih akterjev bodisi s spremembo moci med obstoje-cimi. Vladajoca ideologija in obstojeci sistemi z dolocenimi razmerji moci so v casu epidemije spremenili kulturne in strukturne pogoje delovanja družbe (Lukšic, 2009: 551–552). Ce smo v zacetku 18. stoletja prica prvi prilagoditvi v obliki institucij na lokalni in nacionalni ravni in nato ob koncu 18. sto­letja drugi prilagoditvi globalnim pojavom (Foucault, 2003: 154), je, v koli­kor domnevamo, da nastopa novo obdobje, ta prilagoditev zaznamovana s poglabljanjem bioloških in bio-socioloških procesov, pri cemer je fokus na družini kot sistemu. Ce se je namrec v »normalnih« razmerah ogromno let, dni in ur na dan otrok ucil kapitalisticne družbene formacije v obliki obvezne in brezplacne udeležbe v trdni formaciji šolskega polja (Althusser, 2000: 82), ki skupaj z zdravstvenim predstavlja najvecji sistem na svetu, je epidemija povzrocila, da je velik del te funkcije kot pomemben akter (pri­silno) prevzela družina, ki predstavlja najmanjši, vendar multipliciran druž­beni sistem (Althusser, 2000: 71). Družina kot akter v izobraževalnem procesu Državni akterji so svojo funkcijo z dolocitvijo strukturnih pogojev, v okviru katerih morajo delovati vsi ostali akterji, vkljuceni v vzgojno-izobra­ževalni proces in uresnicevanje otrokove pravice do izobraževanja, mocno okrepili, hkrati pa se je njihova prakticna moc skozi funkcionalen prenos prek ideološkega aparata šole oslabila. Starši oz. družina kot akter so tako bili primorani nase prevzeti nove vloge. Vzgojno-izobraževalni proces je pred epidemijo deloval loceno od dru­žinskega, še posebej pa delovnega okolja. Družina je s tem svoje delovanje podredila obstojeci družbeni formaciji, strukturnemu pogoju šole, ki ga je ta ohranjala skozi obstojeco obliko znotraj kapitalisticne države (Apple, 2005: 27). Posamezne oblike skupnega druženja, katerih funkcijo je tradicionalno prevzemala in izpolnjevala družina, so namrec znotraj aktualne družbeno--gospodarske ureditve nadomestile druge. To se odraža tudi na vzgojnih stilih, ki so skozi spremembo družbeno-produkcijskega nacina prešli iz patriarhalnega in represivnih vzorcev do permisivne vzgoje in vzgoje »avto­nomnega posameznika s svojimi pravicami«. Posledica neupoštevanja pro-tislovnega znacaja klasicne mešcanske družbe je prinesla tudi (pretiran) Te nekoliko podrobneje definiramo v poglavju Šola in vloga ucitelja. prenos socializacije otrok na šole, medije in vrstnike, kar generira nesamo­stojnost in pomanjkanje notranje avtonomije, v iskanju priznanja družbe (Cernic, 1985: 67–69). Družina kot taka je torej za obstojeco ideologijo predstavljala neprecen­ljivo vrednoto, saj je z vpetostjo v (produkcijski) sistem avtomaticno in spon­tano skrbela za izvajanje »pravilne prakse« (Lešnik, 1997: 49). Z vpetostjo v ideološki sistem pa se le-te posledicno razlikujejo na podlagi razlicnih dejav­nikov: od socialno-ekonomskega statusa, kulturnega kapitala do kakovosti sporazumevanja in materialnih pogojev, kar otrokom onemogoca enako­vredno kakovost razvoja in ucenja ali njihove custvene varnosti (Marjanovic Umek et al., 2021: 11). Omejitveni ukrepi za zajezitev epidemije so prinesli omejitev na osebne stike zgolj s clani gospodinjstva, kar je mocno vplivalo na družinsko dina­miko (Sodja, 2020: 1–4). Sprememba strukturnih pogojev je znotraj polja uresnicevanja otrokove pravice do izobraževanja za posledico prinesla spremembo pogojev delovanja družine kot akterja. Družine, predhodno oblikovane znotraj obstojecega družbeno-gospodarskega sistema, z obli­kovanim sistemom vrednot in skrb(nost)jo za izvajanje pravilne prakse, tj. uresnicevanja ideologije v naših dejanjih (Lešnik, 1997: 33), so se v casu epi­demije znašle na tocki, ko so se morale samostojno reorganizirati. Dolocene so s tem okrepile medsebojno povezanost clanov, v drugih pa je to samo še poslabšalo že pred epidemijo neurejene družinske odnose. Predvsem v slednjih so otroci zaradi zaprtja vzgojno-izobraževalnih institu­cij doživeli povecanje že obstojecih stresorjev – revšcine, slabih stanovanj­skih pogojev, socialne izolacije, omejenega dostopa do kakovostne zdrav­stvene oskrbe in druge. Omejitveni ukrepi so povzrocili tudi spremembo v dinamiki in usklajevanju družinskih in službenih obveznosti in usklajeva­nja le-teh z izobraževanjem na daljavo (Sodja, 2020: 1–4). Številne raziskave (Agencija Evropske unije za temeljne pravice, 2021; Gassman-Pines et. al., 2020: 6; Oblak Crnic in Švab, 2020: 35; Boljka et. al., 2020: 11–15) so pokazale tudi, da so omejitveni ukrepi z vrnitvijo otrok v primarni socialni kontekst in odsotnostjo socialnih stikov poleg že omenjenih težav povzrocili psiho­loške stiske ali vsaj vecjo psihološko obremenjenost. Za najbolj ranljive je zaprtje šol predstavljajo tudi veliko socialno stisko, kot so npr. odsotnost brezplacne šolske prehrane, prisotnost družinskega nasilja … Kot problema­ticna pri tem se je izkazala tudi neizbežna vpletenost staršev v izobraževanje na daljavo, predvsem za starše ucencev prve triade, ki so funkcionalno nepi­smeni in težko ohranjajo motivacijo (Pedagoški inštitut, 2020). Na eni strani se je torej okrepila vzgojna vloga družine, na drugi strani pa je delno nase prevzela tudi odgovornost do izobraževanja oz. ucenja. To je terjalo spremembo ritualov in praks, intradinamike vsakdanjega življenja in prilagoditev razmerij znotraj družine. Starši so pri tem postali tudi nosilci skrbstvenih in socialnih dejavnosti, ki jih v neepidemicnih razmerah oprav­lja država ali nevladne organizacije. Pri tem ne govorimo zgolj o pomoci pri izobraževanju na daljavo, temvec tudi o dnevnemu varstvu, negi, prehrani, dodatnih dejavnostih, psihološki in socialno-pedagoški pomoci, socializa­ciji, druženju in vzgoji. Družina in dom sta se torej notranje hibridizirala, zunanje pa dezintegrirala in atomizirala (Oblak Crnic in Švab, 2020: 30–31). Šola in nova vloga ucitelja Šola kot ideološki aparat države temelji na nesimetricnih razmerjih moci med subjekti, v katere se individui interpelirajo in ki so pogosto tudi sami doloceni s konvencionalno vrednostjo, npr. strokovnjaka, poštenjaka, ucite­lja …, ki je pravzaprav ideološki konstrukt. Obstoj interpeliranega individua je namrec pogoj za materialnost ideologije, torej je njena funkcija produk­cija subjektov oz. njihova interpelacija (Lešnik, 1997: 37). Splošna funkcija ucitelja znotraj kapitalisticne družbene formacije je torej delovanje v vlogi akterja, ki priucuje spretnosti, ovite z ideologijo vladajocega razreda. To pocne s »strukturno razdaljo«, skozi razmerje ucitelj–ucenec (Lešnik, 1997: 146). Zaposleni v šolstvu se torej skozi proces interpelacije najprej interpe­lirajo v ucence, ucece se za poklic, po osvojitvi ustrezne izobrazbe in stro­kovnih izpitov, ki jih narekuje Subjekt, pa so ti dokoncno interpelirani v subjekt vzgojitelja, ucitelja, profesorja. Interpelacija individuov v subjekte pa poleg materialnosti ideologije predstavlja predvsem obstoj nekoga dru­gega, osrednjega subjekta, ki ga Althusser (2000: 103) naslovi s Subjektom. Delovanje subjektov, interpeliranih v tocno doloceno vlogo, je nato odvisno od konvencionalno dolocenih norm in njihovih sprememb znotraj posa­meznih morfogenetskih ciklov. Hkrati pa so ti kot akterji znotraj vzgojno--izobraževalnega polja v poziciji, ko imajo doloceno stopnjo neodvisne moci, da vplivajo na strukturne pogoje s kreiranjem dogodkov, kar pocnejo na podlagi lastnih interesov, vešcin in znanj (Lukšic, 2009: 552). V primeru epidemije so se ucitelji – podobno kot starši (ali celo v obeh vlogah) – znašli v razmerah, ko je bila prilagoditev pogoj za nadaljnje opravljanje njihovega dela ali, kot pravi Althusser (2000: 56), za prejemanje mezde in s tem ohranjanje obstojecih razmerij. Hkrati pa so bili brez ustre­zne didaktike in metodike primorani samostojno voditi izobraževanje na daljavo z uporabo IK-tehnologije: slike, zvoka, pisnih sporocil, spletnih ucil­nic, videorazlag in podobno. Dolocitev tovrstnih ukrepov je potekala ozi­roma še vedno poteka s strani Subjekta za subjekte. Odlocitev za aktiviranje posameznega modela se namrec sprejema na nacionalni ravni s strani vlade oziroma ministra, pristojnega za izobraževanje (Kustec et. al., 2020: 21). MIZŠ skupaj z Zavodom Republike za šolstvo, NIJZ in kolektivi rav­nateljev po prvem valu epidemije v Modelih in priporocilih v razmerah, povezanih s covidom-19, delo ucitelja prilagodijo t. i. ocenam zdravstvene stroke in semaforjem, ki dolocajo, ali bo pouk potekal v živo ali na daljavo. V primeru pouka na daljavo se ucitelje spodbuja k vnaprej posnetim razlagam, ki omogocajo ucencu, da si le-te veckrat ogleda. Pri tem naj vloga ucitelja ne bi bila vec fokusirana na razlago ucnih vsebin, temvec individualno pomoc ucencem in motivacijo za izvedbo aktivnosti. Tovrsten nacin izvedbe pouka pa zahteva visoko stopnjo samoiniciativnosti in motiviranosti ucencev, kar prav tako postane ena izmed nalog ucitelja (Kustec et. al., 2020: 12–15). V primeru izvedbe pouka v hibridni obliki oziroma ob ponovni vrnitvi v šole pa funkcija ucitelja poleg že obstojecih nalog postane tudi izvajanje vseh preventivnih ukrepov, s cimer se ucitelj in ucenec priucita tudi medicin­sko pedagoške retorike. Gre za ukrepe, vezane na sam prihod v šolo, vstopa vanjo, gibanja po njej, kot za druge disciplinarne procese znotraj razreda, kot je prerazporeditev miz, prepoved mešanja otrok, omejevanje stikov s t. i. »mehurcki« (Kustec et. al., 2020: 18–19). Tovrsten nacin dela pa je, kot pravi Kodelja (2020: 50), po mnenju šolnikov prakticno neizvedljiv. Priporocila, ki naj bi jih upoštevali šolniki, so namrec z vidika zdravstvene stroke stro­kovna in pomagajo preprecevati širjenje novega virusa, vendar so z vidika izvedbe neizvedljiva brez kršitev. Pri tem je prihajalo tudi do dileme izvrševa­nja priporocil na podlagi odlokov oz. sklepov vlade. Ravnatelji namrec niso imeli svobodne izbire, po katerem modelu bodo opravljali svoje delo, kar pomeni, da – ce kot pedagoška stroka ocenijo, da je izvrševanje medicinskih priporocil neizvedljivo – z vstopom v šolski prostor avtomatsko kršijo pripo-rocila oz., v kolikor je temu tako, obvezna navodila. Vprašanje, ki se pri tem pojavlja, je pravzaprav konflikt stroke, in ne odlocitev ali morda celo nespre­jemanje odgovornosti s strani Subjekta, ki je pristojen za uresnicevanje otro­kove pravice do izobraževanja oziroma sprejemanje dokoncnih odlocitev o nacinu izvedbe v casu epidemije (Kodelja, 2020: 50–51). Vprašanje je, ali so trditve šolnikov osnovane na podlagi pogojev, tj. prostorskih in kadrovskih, za kar šolska oblast meni, da temu ni tako (Kodelja, 2020: 53), ali na podlagi odlocitve, da otroci kot ranljiva, nezmožna bitja niso sposobni odgovornega ravnanja znotraj preventivnih medicinskih ukrepov ob pojavu virusa in da je edina pot (dolgotrajno) zaprtje vzgojno-izobraževalnih institucij (Kroflic, 2020: 36). Vsekakor je na tem mestu odgovornost države, da se v obravna­vana razmerja poglobi in oceni možnost uresnicevanja priporocil oz. zago­tovi ustrezne razmere za njihovo uresnicevanje v primeru izrednih razmer. Otrok in enake možnosti Razlagi in opravicevanju družbene neenakosti lahko sledimo skozi razlicne interpretacije statusnih in deprivacijskih ucinkov, skozi sim-bolne pomene ali sistemske karakteristike in s tem povezane nacine delovanja posamezne družbe, cemur služijo tako socialne kot lokalne poli­tike. Reševanje problema družbene neenakosti je z zavezo k socialni politiki odgovornost države, kar naj bi pocela z omogocanjem »enakih pogojev«, socialni programi pa bi morali pri tem služiti kot dodatek. Družbena nee­nakost je pred epidemijo na številnih tockah delovala kot sprejemljiva in neproblematicna, saj je v tržno tekmovalnih razmerah nujna in koristna, njeno formo pa je ohranjala tudi statistika, nižja od evropskega povprecja ali povprecja drugih kontinentov.2 Slednja je tudi pogosto opravicena z eko­nomsko »objektivnostjo«, ki v sebi nosi ideologijo, interese in moc (Dragoš in Leskošek, 2003: 7). Pravica do izobraževanja opredeljuje enake izobraževalne možnosti za vse otroke v posamezni državi. Le-te so dolocene s številnimi konvencijami in dolocajo ideale, kot so enak dostop do izobraževanja za vse, odsotnost moralno arbitrarnih dejavnikov in socialno-ekonomskega položaja ali selek­tivnosti pri izbiri kandidatov za dolocene položaje (Sardoc, 2013: 49). Sodobni otrok, ki je nosilec pravic (in dolžnosti), je pri tem dosežek civilizacijskega konsenza. Civilizacijski konsenz oziroma moc, ki jo otroci s posedovanjem pravic imajo, pa je za razliko vecine družbenih skupin, ki so se v zgodovini borile za lastne pravice in obstoj, rezultat odlocitve odraslih, kaj, kako in na kakšen nacin bo otrok pocel (Pavlovic, 1993: 93, 123). Prva znacilnost otroka in otroštva je zatorej odvisnost (Pavlovic, 1993: 125) – odvisnost od primarnega socialnega konteksta, pri cemer so med družinami velike razlike, kar je epidemija ponovno osvetlila in kar lahko opazujemo skozi razlicne študije, ki razkrivajo izrazit razkorak med otroki v obdobju epidemije tako na globalni kot nacionalni ravni (Gassman-Pines et. al., 2020: 7, Marjanovic Umek et. al., 2020: 11). Druga znacilnost pa je posredovanost, najprej z družbo prek družine in nato prek šole (Pavlovic, 1993: 125). Šola kot institucija naj bi zagotavljala enake možnosti in izobraževanje za vse, ne glede na prvi pogoj, odvisnost od primarnega socialnega konteksta (Sardoc, 2013: 50). Ideal enakih možnosti pa je pri tem pomembno lociti na dva dela; politicni in socialni. Zagotovljen dostop in odgovornost do le-tega temeljita na politicnem delu enakosti, kompenzacijski programi, namenjeni izrav­navi, pa v socialni del. Prav slednji pa je tisti, ki zahteva redistribucijo oz. kompenzacijske programe (Sardoc, 2013: 52). Ce sledimo Althusserjevi (2000: 61) razlagi delovanja ideoloških aparatov države, vemo, da družbena neenakost otrok ob vstopu v šolo izvira že iz same ureditve sodobne kapitalisticne države po kriterijih neoliberalne ideologije. Prav šola je namrec tista, ki kot vladajoc ideološki aparat to ureditev tudi Pri tem je, kot pravita Dragoš in Leskošek (2003), pomembno, da ne mešamo termina »družbene razlike« s terminom » družbena neenakost«. Družbene razlike so namrec dvojno dolocene: tiste, ki so nastale neodvisno od narave in jih imenujemo naravne razlike, in pa vrednotno kvalificirane družbene razlike, ki so ustvarjene z viri bogastva, moci, ugleda. reproducira. Proizvaja namrec cloveški kapital oz. kompetentno delovno silo na podlagi hierarhicno trdno dolocene strukture (Vezjak, 2014: 8). Pri tem sicer res pomeni prostor pridobivanja znanja in socializacije, vendar se hkrati v šoli kažejo razlike med otroki, ki izvirajo iz primarnega družinskega okolja. Te se odražajo »posredno prek intelektualnih in govornih zmožnosti otrok, njihovih aspiracij, motivacije za ucenje in ucnih navad«. Kljub temu pa izsledki raziskav kažejo tudi na to, da šole vsaj delno uspešno kompenzirajo razlike v ucni uspešnosti ucencev in zmanjšajo ucinek družinskega okolja (Marjanovic Umek et. al., 2020: 12). Neenakost v izobraževanju v casu epi­demije je vidna tako v globalnem merilu, ko lahko opazujemo eksponentno vecanje neenakosti na podrocju izobraževanja med posameznimi državami, kot tudi v nacionalnem merilu, ko lahko opazujemo povecevanje neenakosti znotraj razvitih in bogatih držav (Kodelja, 2020). Kodelja (2020: 46) znotraj odlocitve za neenakost, ki jo šolanje od doma prinaša, kot primer navaja Washington in izpostavlja politicno in moralno dilemo, s katero se je bila primorana soocati oblast v casu epidemije. Gre za izbiro med dvema slabima možnostma – na eni strani omogociti izobraževa­nje samo tistim otrokom, ki imajo doma racunalnike in internet, in na drugi obravnavati sicer vse enako, vendar onemogociti izobraževanje vsem. Šole so pri tem bile prepušcene lastni presoji brez zagotovila države, da bo šola­nje omogoceno vsem, kar so reševale z oblikami državne pomoci, donator­stvi in s pomocjo nevladnih organizacij. Pred podobno dilemo smo se znašli tudi v Sloveniji, ko se je premestitev k izobraževanju na daljavo sicer sprva zdela samoumevna, kar se je izkazalo za napako. Pogojev za izobraževanje na daljavo je namrec vec in so v tesni soodvisnosti; poleg racunalnika in interne­tne povezave je potrebna tudi racunalniška pismenost uciteljev in ucencev ter psiho-fizicni pogoji – prostor za ucenje, motivacija, ustrezni odnosi v družini, psihicno pocutje in nenazadnje zdravstveno stanje (Kodelja, 2020: 46–47). S premostitvijo izobraževanja v domace okolje so se zaradi neenakih pogojev poglobile razlike med skupinami otrok. O tem porocajo tako med-narodne raziskave, kot je raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pra-vice (2021: 22) o povecani neenakosti znotraj uresnicevanja otrokove pra-vice do izobraževanja v casu epidemije, kot dolocene opravljene raziskave v Sloveniji (Kodelja, 2020: 46–47, Oblak Crnic in Švab, 2020: 32–33). Na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo so tako na primer potrdili neenakost na razlicnih primerih – v odvisnosti od kraja bivanja, spola in dohodka. Po prvem valu epidemije ocenjujejo, da so najranljivejše skupine otrok v Sloveniji postale še bolj ranljive. Skupine otrok so se med seboj razlikovale glede na razmere, v katerih so v casu epidemije živeli, pri cemer imamo v mislih družinske, stanovanjske in šolske. Otroci z manj ugo­dnimirazmerami so bili med epidemijo bolj psihicno obremenjeni, zaskrb­ljeni z (morebitno) izgubo zaposlitve staršev, soocali so se s poslabšanimi odnosi in za šolske obveznosti so porabili vec casa kot pred epidemijo. Na drugi strani pa so otroci z boljšimi življenjskimi razmerami porocali pred­vsem o izboljšanju odnosov v družini (Boljka et al., 2020: 46). Otroci iz eko­nomsko dobro stojecih družin, z izobraženimi starši in dostopnostjo do interneta ter lastnimi racunalniki so torej imeli vecjo korist in kakovost izo­braževanja na daljavo kot drugi. Kljub velikim naporom, da bi stiske zmanjšali, stroka ocenjuje, da v casu epidemije ni bilo zadovoljivo poskrbljeno za dostopnost izobraževanja na daljavo vsem, ustrezno diferenciacijo in obravnavo ucencev (Kodelja, 2020: 47) ali obvladovanje predvidljivih psihicnih in socialnih stisk otrok in mla­dostnikov skozi zagotovitev enakih možnosti (Kroflic, 2020: 37). In prav to bi morala biti naloga in interes države, ki se je z zakoni in konvencijami zavezala k uresnicevanju otrokove pravice do izobraževa­nja. Torej država je tista, ki bi morala v primeru pouka na daljavo zagotoviti izpolnitev vseh nujnih razmer bodisi prek pristojnega ministrstva ali prek obcin (Kodelja, 2020: 47–48). Z zavezo k socialni državi je namrec dolžna poskrbeti za izpolnjevanje tako osnovnih materialnih pogojev kot ustreznih politik za uspešno in ucinkovito delovanje v kriznih razmerah. Sklep Globalni problemi zdravstvenih in naravnih razsežnosti, s katerimi se srecujeta družba in obstojeci sistem, prinašajo neznanke, ki zahtevajo preve­tritev razmerij odgovornosti tako na fizicno oblikovni – sistemski ravni kot na ravni miselnosti. Slovenska vlada je aprila 2021 sprejela nacionalni nacrt za okrevanje in odpornost. Ta se izrazito opira na gospodarski razvoj in s tem povezane spremembe izobraževalnih in drugih politik. Mocno poudarja digitalno komponento in digitalizacijo vseh sfer clovekovega delovanja: od uvedbe e-identitete, e-storitev, izboljšanja digitalne povezljivosti, dviga digitalnih kompetenc, varnosti in drugih (Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohe­zijsko politiko, 2021). Vse to za Slovenijo v primeru sodelovanja pristojnih akterjev pomeni dokaj »enostavno« izpolnitev predpogojev in pogojev za izobraževanje na daljavo, tj. možnosti uporabe racunalnika in interneta doma, na daljši rok pa racunalniška pismenost pedagoškega kadra in ucen­cev ter razvoj specialne didaktike oziroma metodike poucevanja na daljavo (Kodelja, 2020: 48–49). Pri tem pa bo pomembna odlocitev, ali to pomeni splošno premestitev izobraževanja ali zgolj zagotovljene pogoje v casu morebitnih kriznih razmer. Pomemben bo tudi sistemski pristop k reševanju psihosocialnih stisk otrok in mladostnikov, ki so nastopile kot posledica omejitev v casu epi­demije. Starši in otroci so se namrec soocali s kopicenjem in seštevanjem dejavnikov tveganja, kar je rezultiralo v nesodelovalnosti, slabem pocutju, vedenjskih problemih in v dolocenih primerih tudi nevarnem prehodu iz permisivnega v avtoritarni starševski slog (Marjanovic Umek et. al., 2020: 13). Pedagoška stroka tudi sicer že dalj casa opozarja na nujnost metodolo­ških in sistemskih rešitev na podrocju duševnega zdravja otrok in mladost­nikov, na bolj celosten vzgojno-izobraževalni pristop, ki bi vkljuceval ucin­kovito psihosocialno obravnavo. Epidemija s posegom v vse pore clovekovega življenja osvetli tudi pomemben paradoks prostega trga, ki predpostavlja nevmešavanje države, v resnici pa je ta uspešen zgolj tam, kjer ga regulira, vzpostavlja in nadzoruje ucinkovita in mocna država (Vezjak, 2014: 7). Z vidika posledic epidemije se zato zdi pomembna tudi podrobnejša multidisciplinarna analiza strukturne elaboracije skozi vidik strukture in delovanja, ki daje vpogled v vecplastnost sprejetih odlocitev in sprejemanje ustreznih rešitev. Izredni poseg v obsto­jeca razmerja moci in sam sistem sta namrec znova pokazala tudi potrebo po tem, da vlade namenijo resno pozornost in sredstva za izboljšanje, ubla­žitev in odpravo dolgotrajnih neenakosti tako znotraj izobraževalnega sis-tema kot na ravni gospodarstva in družine ter s tem omogocijo ucinkovi­tejše uresnicevanje otrokovih pravic. LITERATURA Althusser, Louis (2000): Izbrani spisi. Ljubljana: Založba/*cf., Rdeca zbirka. Archer Scotford, Margaret (1996): Realist Social Theory; The Morphogenetic Approach. Cambridge: University Press Cambridge. Boljka, Urban, Tamara Narat, Jasmina Rosic, Maja Škafar in Mateja Nagode (2020): Vsakdanje življenje otrok v casu epidemije Covid 19. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Cernic Istenic, Majda (1985): Družina kot polje individualnosti. Družboslovne raz­prave 3 (2): 67–75. Diaz Crego, Maria, in Silvia Kotanidis (2020): States of emergency in response to the coronavirus crisis. Dostopno prek https://www.europarl.europa.eu/RegData/ etudes/STUD/2020/659385/EPRS_STU(2020)659385_EN.pdf, 24. 6. 2021. Dragoš, Sreco in Vesna Leskošek (2003): Družbena neenakost in socialni kapital. Ljubljana: Inštitut za sodobne družbene in politicne študije. Foucault, Michel (2003): Predavanje 17. marca 1976. Filozofski vestnik 24 (3): 151– 169. Gassman-Pines, Anna, Oltmans Ananat, Elizabeth in John Fitz-Henley (2020): COVID-19 and Parent-Child Psychological Well-being. Pediatrics 164 (4): 1–9. Horton, Richard (2020): Offline: COVID-19–a crisis of power. Dostopno prek https://www.thelancet.com/pdfs/journals/lancet/PIIS0140-6736(20)32262-5. pdf, 27. 6. 2021. Hyden, Goran (1999): Governance and reconstitution of political order. V: Joseph Ralph (ur.), State, conflict and democracy in Africa, 179–97. Bounder: Renner. Kodelja, Zdenko in Marjan Šimenc (2015): Vsebina clovekove pravice do izobraževanja. V: Marjan Šimenc (ur.), Šolsko polje: Ob petdeseti obletnici Pedagoškega inštituta, 195–215. Ljubljana: Slovensko društvo raziskovalcev šol­skega polja in Pedagoški inštitut. Križaj, Marjana, Mojca Pristavec Đogic in Andrej Eror (2021): Šolanje v casu COVID­ 19: Primerjalni pregled (PP). Ljubljana: državni zbor. Kroflic, Robi (2020): Prosvetna politika in vzgoja v casu pandemije. Sodobna peda­gogika 71 (137): 28–41. Lešnik, Bogdan (1997): Subjekt v analizi. Ljubljana: ISH – Fakulteta za podiplomski humanisticni študij. Lukšic, A. Andrej (2002): Vloga države pri zagotavljanju nacionalnih interesov. Teorija in praksa 39 (6): 1017–1027. Lukšic, A. Andrej (2009): Konec demokracije?. Teorija in praksa 46 (5): 537–558. Marjanovic Umek, Ljubica, Hacin Beyazoglu, Kaja, in Urška Fekonja (2021): Zaprtje vrtcev in šol kot posledica epidemije covida19: Kako se pocutijo otroci?. Sodobna pedagogika 72 (138): 10–31. Mocnik, Rastko (1999): 3 teorije. Ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Založba /*c/. Oblak Crnic, Tanja in Alenka Švab (2020): Ko politicne uredbe trcijo v zasebnost: prisilna nuklearizacija vsakdanjega življenja v kontekstu epidemicne izolacije. Družboslovne razprave 36 (94/95): 261–286. Pavlovic, Zoran (1993): Psihološke pravice otroka – otrokove pravice onstran prav­nega varstva. Radovljica: Didakta. Pedagoški inštitut (2020): Izobraževanje na daljavo – izkušnje za prihodnost?. Dostopno prek https://www.pei.si/wp-content/uploads/2020/06/OM_celota. pdf, 24. 6. 2021. Petrie, Chris, Katija Aladin, Pukhraj Ranjan, Romayne Javangwe, Danny Gilland, Saku Tuominen in Leponiemi Lasse (2020): Spotlight on quality education for all during Covid-19 crisis. Dostopno prek https://hundred-cdn.s3.amazonaws.com/ uploads/report/file/15/hundred_spotlight_covid-19_digital.pdf, 24. 6. 2021. Sardoc, Mitja (2013): Enake (izobraževalne) možnosti in družbena neenakost. Sodobna pedagogika 64 (2): 48–62. Ljubljana: Zveza društev pedagoških delav­cev Slovenije. Sodja, Urška (2020): Vplivi Covid-19 na nekatere vidike kakovosti življenja. Dostopno prek: https://www.umar.si/fileadmin/user_upload/publikacije/ kratke_analize/Vplivi_Covid-19_na_zivljenje__Sodja_/Vplivi_Covid-19_na_ nekatere_vidike_kakovosti_zivljenja_in_druzbene_blaginje1.pdf, 24. 6. 2021. Therborn, Göran (1987): Ideologija moci in moc ideologije. Ljubljana: Cankarjeva založba. Tommasoli, Massimo (ur.) (2013): Democracy and Human Rights: The Role of the UN. New York: United Nations. Verhellen, Eugeen (2015): The Convention on the Rights of the Child. London: Routledge. Vezjak, Boris (2014): Neoliberalizem v šolstvu. Casopis za kritiko znanosti 42 (256): 7–12. VIRI Agencija Evropske unije za temeljne pravice (2021): Porocilo o temeljnih pravicah za leto 2021. Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije. Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (2021): Nacrt za okre­vanje in odpornost. Dostopno prek https://www.eu-skladi.si/sl/dokumenti/rrf/ nacrt-za-okrevanje-in-odpornost_dokument_30-4-2021.pdf, 24. 6. 2021. Jošt BARTOL, Vasja VEHOVAR, Andraž PETROVCIC* SKRB ZA INFORMACIJSKO ZASEBNOST NA INTERNETU: KONCEPTUALNA IZHODIŠCA IN RAZISKOVALNI IZZIVI**1 Povzetek. Informacijska zasebnost je z razvojem racu­nalnikov in interneta postala eno izmed pomembnih družbenih vprašanj, saj nove tehnologije omogocajo neslutene možnosti zbiranja in analize podatkov. Ker ima to posledice tako za demokraticne družbe kot za vedénje posameznikov, se tej temi posvecajo številni razi­skovalci iz razlicnih znanstvenih disciplin. V clanku se osredotocimo na posameznikovo informacijsko zaseb­nost v internetnem okolju iz socialno-psihološkega vidi­ka in predstavimo enega izmed osrednjih pojmov na tem podrocju, in sicer skrb za informacijsko zasebnost. Opišemo njegov dosedanji razvoj, konceptualna izhodiš-ca in raziskovalne izzive. Na koncu podamo usmeritve za nacrtovanje študij na tem raziskovalnem podrocju. 991 Kljucni pojmi: informacijska zasebnost, internet, razi­skovalni izzivi, konceptualizacija, skrb za informacijsko zasebnost Uvod Zasebnost je nekaj, kar ljudje išcejo v vseh družbah (Westin, 1967). Posamezniku namrec omogoca avtonomijo, razvoj lastne identitete in razvoj razmerij z drugimi (Masur, 2019; Nissenbaum, 2010; Westin, 1967). Pravzaprav je tako pomembna, da je v demokraticnih družbah uzakonjena in da jo lahko razumemo kar kot »areno demokraticnih politik« (Westin, 2003: 433). Z drugimi besedami, odlocitve o tem, kaj je zasebno in kaj je * Jošt Bartol, asistent, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; dr. Vasja Vehovar, redni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; dr. Andraž Petrovcic, docent, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Pregledni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.58.3.991-1008 1 Clanek je nastal kot del doktorskega usposabljanja prvega avtorja, ki je vkljucen v program »Mladi raziskovalci« in raziskovalnih aktivnosti soavtorjev v okviru raziskovalnega programa Internetno razis­kovanje (P5-0399) in projekta Posledice posredne uporabe interneta za internetne vešcine starejših (J5­2558), ki so (so)financirani s strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) iz državnega proracuna. Jošt BARTOL, Vasja VEHOVAR, Andraž PETROVCIC javno, v demokraticnih družbah dolocajo pravice in svobošcine subjektov, tako fizicnih kot pravnih. Posameznik je na primer z zakonom zašciten pred neutemeljenim vdorom policije in drugih oseb v njegov dom. Zgodovinsko gledano, je osnovna delitev med zasebnim in javnim sicer obstajala že v anticni Grciji (Weintraub, 1997: 29), zakoni, ki so kaznovali prisluškovanje, pa so bili v Angliji v veljavi že od 14. stoletja (Holvast, 2007). Kljub temu pa se pojem zasebnosti, kot ga razumemo danes, v filozofskih in družboslovnih razpravah pojavi relativno pozno, in sicer z obdobjem libe­ralne filozofije in razsvetljenstva (Kovacic, 2006; Masur, 2019). V slovenšcini se denimo izraz »zaseben« pojavi šele v 18. stoletju (Snoj, 2021). Tako so tudi konkretni zakoni o zasebnosti nastali precej pozno (Shank, 1986). En izmed pomembnejših premikov v to smer se je zgodil proti koncu 19. stoletja, ko sta Warren in Brandeis (1890: 195) zasebnost opredelila kot posameznikovo »pravico, da ga/jo pustijo pri miru«.2 Takšno opredelitev sta spodbudila takraten razvoj novih tehnologij, predvsem fotoaparata, in raz­mah porocanja novinarjev, ki so »vdrli v svete prostore zasebnega in doma-cega življenja« (Warren in Brandeis, 1890: 195). Podobno je nekaj desetle­tij kasneje razvoj racunalnikov, še kasneje pa tudi interneta (Westin, 2003) in mobilnih telefonov (Dwyer, 2020), povzrocil strah glede možnih zlorab posameznikovih zasebnih podatkov. V tem casu se je uveljavil pojem infor­macijske zasebnosti, ki se pomembno razlikuje od fizicne zasebnosti. Prva se nanaša na dostop do posameznikovih (osebnih) informacij, druga pa na fizicni dostop do posameznika (npr. dostop v dom) (Smith et al., 2011: 990– 991). Oba pojma lahko združimo pod terminom splošna zasebnost.3 Tehnologija pomembno vpliva na razprave o zasebnosti, saj na eni strani preizprašuje ustaljene družbene norme, povezane z njo, na drugi pa pov­zroca strah pred konsolidacijo moci v rokah že tako dominantnih akterjev (Nissenbaum, 2010). Posledicno razvoj tehnologije že vsaj od konca 19. sto­letja spodbuja razprave o tem, kaj zasebnost sploh je, kako tehnologije ogro­žajo posameznikovo zasebnost, in s tem njegovo avtonomijo in svobodo, ter kako posameznika kot tudi demokracijo šcititi pred tovrstnimi grožnjami (Nissenbaum, 2010; Westin, 1967; Westin, 2003). Ker je zasebnost vsebinsko zelo širok pojem, se z zasebnostjo ukvarjajo številni raziskovalci z razlicnih podrocij (Smith et al., 2011). Ta vsebinska širina pa je hkrati razlog za enega izmed kljucnih izzivov pri raziskovanju zasebnosti, in sicer da ni mogoce podati enotne opredelitve tega pojma (DeCew, 1997; Nissenbaum, 2010). Pregledu pristopov k opredelitvam zasebnosti se bomo podrobneje posvetili v prvem poglavju, tu pa velja poudariti, da nas v tem clanku zanima 2 V originalu se zapis glasi »the right to be let alone«. 3 V nadaljevanju uporabljamo termin zasebnost za poimenovanje splošne zasebnosti, ostali dve vrsti pa poimenujemo dosledno s polnim imenom. Jošt BARTOL, Vasja VEHOVAR, Andraž PETROVCIC posameznikova informacijska zasebnost v internetnem okolju predvsem s socialno-psihološkega vidika (Masur, 2019). Tako se bomo osredinili na subjektivne ocene posameznikov glede možne izgube lastne informacijske zasebnosti. Razumevanje tovrstnih pomislekov je izredno pomembno, saj lahko namrec posameznike odvrnejo od uporabe dolocenih spletnih stori­tev (Dinev in Hart, 2006), kar pa ima lahko v današnjem svetu vse vecje digi­talizacije tudi stvarne posledice. Denimo, posamezniki lahko ostanejo brez dostopa do e-zdravstvenih storitev (Anderson in Agarwal, 2011) ali izgubijo socialni kapital (Ellison et al., 2011; Page et al., 2018). Znotraj tega raziskovalnega polja je izredno pomemben teoreticni pojem skrb za informacijsko zasebnost (SIZ) (Li, 2011; Smith et al., 2011). Cetudi je v literaturi mogoce zaslediti vec zelo razlicnih opredelitev tega pojma (Rohunen, 2019), lahko SIZ v splošnem razumemo kot poglede posameznikov (ali skupin) o morebitni izgubi informacijske zasebnosti ob posredovanju podatkov poznani ali nepoznani entiteti (Bartol et al., 2021: 1). Zanimivo je, da med študijami prihaja do nesoglasij oziroma razlik v rezultatih. Nekatere študije kažejo, da SIZ pomembno vpliva na vedénje oziroma vedenjsko namero, druge pa, da med obema ni povezanosti in da obstaja tako imenovani paradoks zasebnosti, pri cemer posamezniki izra­žajo zaskrbljenost glede zlorabe svojih podatkov, a jih kljub temu neobre­menjeno posredujejo drugim (Norberg et al., 2007). Rohunen et al. (2020) so kot glavni razlog za razlike med študijami prepoznali uporabo razlicnih teorij in konceptualnih modelov, kjer so sicer enako poimenovani pojmi razlicno opredeljeni in merjeni. To lahko posledicno vodi do nasprotujo-cih si ugotovitev. Tudi Gerber et al. (2018) ugotavljajo, da obstaja nejasna delitev med razlicnimi pojmi, ki so povezani z informacijsko zasebnostjo na internetu, kar se odraža tudi v ne dovolj jasnih in tocnih opredelitvah pojma SIZ (Bartol et al., 2021; Li, 2011; Preibusch, 2013). Z ozirom na predstavljeno ozadje je namen clanka dvojen. Najprej pred­stavimo konceptualna izhodišca in izzive pri opredelitvi pojma zasebnosti in pokažemo, kako se izzivi prenesejo tudi na opredeljevanje in operacio­nalizacijo pojma SIZ. Nato na tej podlagi predstavimo izvirne usmeritve za nacrtovanje študij o SIZ v internetnih okoljih. Izsledki clanka tako predsta­vijo izredno konceptualno razdrobljenost pojma zasebnosti in posledicno SIZ, bodocim raziskovalcem pa ponudijo jasne korake, ki ne bodo samo olajšali snovanja študij o SIZ, ampak tudi izboljšali njihovo metodološko kakovost in vsebinski doprinos. Preden se posvetimo sami vsebini, želimo izpostaviti, da naš cilj ni poi-skati »pravilne« konceptualizacije pojma SIZ, temvec predstaviti kljucne vidike, ki jih je pri njegovi konceptualizaciji in operacionalizaciji smiselno upoštevati. Enotno razumevanje tako (informacijske) zasebnosti kot SIZ zelo verjetno sploh ni mogoce (Bernal, 2020; DeCew, 1997), saj je njun Jošt BARTOL, Vasja VEHOVAR, Andraž PETROVCIC pomen mocno odvisen tako od znacilnosti okolja,4 v katerem se posamez­nik nahaja, kot tudi od predpostavk in pristopov raziskovalcev, ki se z njima ukvarjajo. Povedati velja tudi, da se v clanku osredotocamo predvsem na razumevanje zasebnosti v liberalnih, demokraticnih družbah. V nasprotju s tem je lahko zasebnost v avtoritarnih družbah razumljena in vrednotena drugace. Ceprav so strukturni vidiki pomembni, pa jih zaradi pomanjkanja prostora tukaj ne naslavljamo. Tako je preostanek clanka razdeljen na tri dele. V prvem delu ocrtamo razlicne pristope, ki so bili uporabljeni za razumevanje in opredelitev zaseb­nosti. Tu tudi predstavimo pomemben vidik zasebnosti, in sicer konteks­tualno specificnost le-te. Temu sledi predstavitev pojma SIZ, izzivov pri njegovi konceptualizaciji in vpliva teh izzivov pri njegovem empiricnem merjenju. Nato predstavimo usmeritve za snovanje empiricnih študij o SIZ v internetnih okoljih. Clanek sklenemo s kratkim povzetkom izzivov in pri­porocil. Temeljna izhodišca razumevanja zasebnosti Mnogoterost opredelitev zasebnosti Zasebnost in doseganje zasebnosti sta pomembna vidika vseh cloveških družb (Westin, 1967: 7–22). Prve jasne delitve na zasebno in javno zasle­dimo že pri Aristotelu (Weintraub, 1997: 29), ki je locil med politicno sku­pnostjo in gospodinjstvom. Vendar pa je nujno omeniti, da so anticni Grki zasebno (tj. gospodinjstvo) razumeli kot polje prisile, in ne kot polje svo-bode (Arendt, 1958/1995), zaradi cesar je anticno razumevanje omenjenih sfer povsem drugacno od razumevanja, ki se je zacelo razvijati z razsvet­ljenstvom in ki ga imamo še danes (Arendt, 1958/1995; Kovacic, 2006). Iz razsvetljenstva izhajajoce razumevanje se je primarno nanašalo na raz­delitev javne in zasebne sfere in je vkljucevalo omejevanje moci oblasti pred neutemeljenim poseganjem v posameznikovo zasebno življenje (Kovacic, 2006; Masur, 2019). V tem okviru je pravica do zasebnosti odigrala tudi pomembno vlogo pri prehodu v modernost, saj je vse vec odlocitev (npr. o zaposlitvi, poroki, združevanju) predala v roke posameznika (Baghai, 2012). Kljub številnim razpravam pa še vedno umanjka jasno in enotno razume­vanje pojma zasebnosti (DeCew, 1997), kar predstavlja izziv tudi v pravnih postopkih (Nissenbaum, 2010). Nissenbaum (2010: 91–102) predstavi tri delitve na zasebno in javno, in sicer kot delitev glede na vladne (tj. javne) in zasebne akterje, zasebne in javne prostore ter zasebne in javne informacije. To vkljucuje neposredno okolje, kjer se dejanje vrši, in širše strukturne dejavnike, kot so kulturno, socialno, ekonomsko, politicno in tehnološko okolje (Masur et al., 2021). Vsaka izmed delitev pa ima drugacno razumevanje, kaj je v posameznem primeru zasebno in kaj javno. Denimo, ce se na javnem prostoru pogovar­jamo o zasebnih zadevah, ali bo nekdo tretji imel pravico poslušati razpravo? Nedavni razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij je tovrstne nejasnosti samo še poglobil (Nissenbaum, 2010). V drugi polovici 20. stoletja pa se je zacel krepiti socialno-psihološki pri-stop k razumevanju zasebnosti (Masur, 2019: 47). Pomembna locnica v tem casu je bil razvoj racunalnikov, ki je vplival na družbene razprave in razvoj pojma informacijske zasebnosti (Westin, 2003; Masur, 2019). Margulis (1977) za zacetnika in utemeljitelja socialno-psihološkega pristopa k zaseb­nosti postavi Ervinga Goffmana (1959). Slednji sicer ni govoril neposredno o zasebnosti, a so njegove študije o »samopredstavitvi, vedénju na javnih prostorih in stigmatiziranih identitetah« pomembno vplivale na kasnejše pristope k zasebnosti (Masur, 2019: 50). Temu so sledile sistematicne študije zasebnosti s socialno-psihološkega vidika in objavljeni sta bili dve še danes zelo pomembni teoriji o zasebnosti, in sicer Westinova (1967) in Altmanova (1975). Westin (1967) je zasebnost razumel kot nekaj, kar se lahko doseže s (prostovoljnim) odmikom od družbe. Denimo, odmik v samoto ali inti-mnost. Nasprotno pa je Altman (1975) razumel zasebnost kot obliko nad­zora nad dostopom do posameznika. Pomembno nadgradnjo Altmanove teorije je nekaj desetletji kasneje predstavila Sandra Petronio (2002), ki je zasebnost eksplicitno povezala z razkrivanjem informacij. Kot vidimo, ima zasebnost zelo dolgo in bogato zgodovino ter številne pristope k razumevanju. Tako so številni avtorji predstavili tipologijo opre­delitev (npr. Allmer, 2011; Minkkinen, 2015; Tavani, 2007), med katerimi pa je najobširnejša kategorizacija Smitha et al. (2011: 994–995). Slednja namrec vkljucuje tako tako pravne, filozofske, sociološke, ekonomske kot socialno--psihološke pristope. Smith et al. (2011) razlikujejo dva osnovna pristopa k opredelitvam zasebnosti: 1. Prvi pristop razume zasebnost v smislu vrednot oziroma vrednosti. Ta se dalje cleni na razumevanje zasebnosti kot pravice in na razume­vanje informacijske zasebnosti kot dobrine. Ta razumevanja so bolj ali manj lastna filozofskim, pravnim, politicnim in sociološkim razpravam o zasebnosti, saj razumejo zasebnost kot pravico, ali pa razumejo infor­macijsko zasebnost (oziroma osebne podatke) kot dobrino, ki ima na »trgu« doloceno vrednost in jo lahko prosto menjamo za druge dobrine. To razumevanje se pogosto uporablja v okviru interneta, kjer se govori o tem, da uporabniki interneta ponudnikom spletnih storitev posredujejo svoje podatke kot placilo za številne ugodnosti (Campbell in Carlson, 2002), s cimer se upravici zbiranje podatkov. Tovrstno razumevanje se uporablja tudi pri analizi informacijske zasebnosti z vidika komodifika­cije (npr. Sevignani, 2013). 2. Drugi pristop pa razume zasebnost v smislu subjektivnih ocen. Vsebuje opredelitve, ki razumejo zasebnost kot stanje, in opredelitve, ki razu­mejo zasebnost kot nadzor. Sem spada tudi socialno-psihološki pristop in omenjene teorije Westina (1967), Altmana (1975) in Petronie (2002). Opredelitve znotraj tega pristopa se osredotocajo na posameznikove zaznave, kognicije in mnenja o zasebnosti ter vplive teh zaznav na vedé­nje. A kljub temu da številni avtorji opredelijo zasebnost kot nadzor ali možnost nadzora nad lastnimi osebnimi podatki ter da je ta opredeli­tev pogosto uporabljena v empiricnih raziskavah (Smith et al., 2011), pa pravzaprav za ohranjanje zasebnosti nadzor ni kljucen pogoj. Kot ugota­vljata Laufer in Wolfe (1977), je lahko dolocena situacija razumljena kot zasebna, ceprav posameznik nad njo nima nadzora. Za ponazoritev vze­mimo obisk zdravnika. Kot pacient nad okoljem prakticno nimamo nad­zora, a kljub temu pricakujemo, da bodo naše informacije ostale zaupne in da bo naša zasebnost ohranjena. Kljub pomislekom, ali je zasebnost oblika nadzora ali ne, pa je smiselno predpostaviti, da je nadzor nad osebnimi informacijami pomemben, ceprav ne kljucen, element pri vprašanjih o zasebnosti (Masur, 2019). Kljub precejšnji heterogenosti pristopov k opredelitvi zasebnosti lahko prepoznamo dolocene skupne tocke. Kot ugotavlja Masur (2019: 67–68), je s socialno-psihološkega stališca razumevanje, kaj je zasebno in kaj ne, sicer družbeno pogojeno, a hkrati še vedno odvisno od vsakega posameznika: njegove osebnosti, znanja, razvojne faze (npr. otrok nasproti odraslemu) in konkretnega konteksta. V vsakem primeru pa gre pri zasebnosti za posta­vljanje meja oziroma omejevanje dostopa do sebe. Vse to nakazuje, da zasebnost ni staticna kategorija in da posamezniki nimajo oziroma ne želijo enake stopnje zasebnosti v razmerju do vseh oseb ali v vseh situacijah ozi­roma kontekstih (Laufer in Wolfe, 1977). Kontekstualna specificnost zasebnosti Za ponazoritev in utemeljitev pomena kontekstualne specificnosti zasebnosti v nadaljevanju predstavimo dve teoriji. To sta teorija upravljanja komuniciranja zasebnosti (angl. communication privacy management the­ory), ki jo je razvila Sandra Petronio (2002), in teorija kontekstualne integri­tete (angl. theory of contextual integrity), ki jo je razvila Helen Nissenbaum (2010). Teorija upravljanja komuniciranja govori o nacinu, kako posamezniki upravljajo z razkrivanjem in prikrivanjem informacij o samih sebi. Teorija sloni na metafori mej (angl. boundaries), ki »oznacujejo lastniške crte za posameznikove zasebne podatke« (Petronio, 2002: 6). Tako je zasebnost (avtorica ne izpostavi, ali gre za splošno ali informacijsko zasebnost) v okviru te teorije razumljena kot »obcutek, ki ga nekdo ima o pravici do pose-dovanja zasebnih informacij, tako individualno kot kolektivno« (Petronio, 2002: 6). Z individualnim posedovanjem je mišljeno, da dolocene informa­cije pozna samo ena oseba. Kolektivno posedovanje pa predpostavlja, da je poznavanje teh informacij deljeno, a ne nujno vzajemno. Družina na primer lahko kolektivno poseduje informacije o bolezni nekega clana. Taka družina nato vzpostavi pravila, ki dolocajo v kolikšni meri in na kakšen nacin lahko družinski clani, ki posedujejo omenjene informacije, te informacije delijo z drugimi, ki niso clani družine in ne posedujejo teh informacij. S postavlja­njem »lastniških mej« nad informacijami in uporabo pravil o njihovem raz­kritju se družina izogne nevarnostim, ki bi jih njihovo morebitno razkritje neprimernim osebam lahko prineslo. A ker razkritje informacij prinese tudi dolocene koristi (npr. družina z razkritjem bolezenskega stanja zdravniku pridobi zdravila), jedro te teorije temelji na spoznanju, da je zasebnost nelo-cljivo povezana z izražanjem oziroma posredovanjem informacij, saj želijo posamezniki enkrat prikriti, drugic pa razkriti informacije, ker v razlicnih situacijah pricakujejo razlicne posledice (enkrat pozitivne drugic negativne). Tako je namen teorije opisati »logiko, ki jo ljudje uporabljajo, pri odloca­nju o lastnih zasebnih informacijah« (Petronio, 2002: 33). En izmed kljucnih vidikov te teorije so pravila, ki jih posamezniki uporabljajo za dolocanje in upravljaje z mejami. Pravila namrec dolocajo, kaj je lahko deljeno in kaj ne in pod katerimi pogoji. Vsekakor razlicni posamezniki razvijejo razlicna pra­vila. Petronio (2002: 38–71) predstavi pet kljucnih meril, ki vplivajo na obli­kovanje pravil. To so kulturni kriteriji (npr. kulturne norme o zasebnosti), kriteriji, povezani s spolom (predpostavlja se, da ženske in moški postavljajo drugacna pravila z ozirom na zasebnost), motivacija (nekateri posamezniki imajo vecjo težnjo po deljenju informacij), kontekst situacije5 (npr. ob kate­rih priložnostih je primerno govoriti o doloceni stvari), prav tako pa je pri oblikovanju pravil pomembno razmerje med koristmi in tveganjem, ki sta povezana z (morebitnim) razkritjem dolocenih informacij. Na podlagi te teorije vidimo, da so posameznikove odlocitve glede posredovanja svojih zasebnih informacij kompleksne in odvisne od številnih dejavnikov. Podobno tudi teorija kontekstualne integritete (Nissenbaum, 2010) informacijsko zasebnost razume kot odvisno od okolja in v povezavi z dru­gimi osebami. Znotraj te teorije je informacijska zasebnost razumljena v okviru informacijskih tokov in je dosežena le v primeru, ko prenos informa­cij poteka na primeren nacin. Kaj je primeren nacin, dolocajo informacijske norme. Gre za pravila in pricakovanja o prenosu informacij (Nissenbaum, 2010: 141), ki so opredeljena s štirimi parametri: (i) s kontekstom, torej Petronio (2002: 25) kontekst situacije razume kot kombinacijo fizicnega in družbenega okolja. Za podrobnejšo analizo o pomenu situacije pri vprašanjih o zasebnosti glej Masur (2019). okoljem z vnaprej dolocenimi vlogami, normami, aktivnostmi in cilji; (ii) z akterji, ki vkljucujejo pošiljatelja informacij, prejemnika informacij in podat­kovnega subjekta (tj. subjekt, na katerega se informacije nanašajo); (iii) z vrsto informacij; (iv) s prenosnim principom, ki igra vlogo zaviralca prenosa informacij, saj izraža pogoje, pod katerimi se prenos lahko oziroma ne sme zgoditi (Nissenbaum, 2010: 145). Teorija trdi, da lahko sprememba enega samega parametra (npr. vrste informacij) povzroci kršitev ustaljenih infor­macijskih norm, kar lahko posledicno ogrozi posameznikovo informacijsko zasebnost. To bomo v nadaljevanju ponazorili s primerom. Denimo, da se posameznik z zdravnikom dogovori za srecanje v ambu­lanti. Tedaj so vloge jasne (zdravnik in pacient), jasen je tudi nacin obna­šanja (formalen, spoštljiv), kakšne aktivnosti potekajo (npr. postavitev diagnoze) in kaj so cilji (pomoc pacientu). Opravka imamo tudi z le dvema akterjema: zdravnikom v vlogi prejemnika informacij in pacientom, ki je hkrati posredovalec informacij in podatkovni subjekt. Vrsta informacij je precej obcutljiva, saj gre za informacije povezane z zdravjem, a pacienta to ne skrbi, ker verjame v zaupnost situacije (torej prenosni princip). Verjetno bi redki pomislili, da takšna situacija predstavlja kršitev ustaljenih informa­cijskih norm in posledicno kršitev informacijske zasebnosti (kršitve so sicer teoreticno možne, ce bi zdravnik denimo prekršil pravilo zaupnosti). Sedaj si zamislimo enako srecanje prek spleta, le da se sedaj zbirajo še dodatni podatki o srecanju, kot so na primer trajanje, pacientova lokacija ali termin srecanja. Zbiranje dodatnih podatkov – in njihovo morebitno posredovanje tretjim osebam (ki bi bile dodatni prejemnik informacij) – pa krši ustaljene informacijske norme (Nissenbaum, 2010: 150), in s tem predstavlja vdor v informacijsko zasebnost pacienta. Tako vidimo pomen elementov okolja, v katerem se prenos informacij vrši, in njihov vpliv na razumevanje situacije kot zasebne. Vsi ti vidiki mocno otežijo tako teoretska razmišljanja in empiricne raziskave o zasebnosti kot tudi primerjave med razlicnimi študijami. Prepredenost razlicnih dejavnikov, ki vplivajo na razumevanje zasebnosti pri posameznikih, se lahko odraža tudi v na videz nasprotujocih si ugotovit­vah študij. Na internetu se pogosto obravnava omenjeni paradoks zasebno­sti, ki pravi, da se posamezniki vedejo v nasprotju z izraženo SIZ (Gerber et al., 2018; Smith et al., 2011). A kot ugotavljajo nekatere študije, do paradoksa pride le v dolocenih kontekstih, kot so družbena omrežja, ne pa v komerci­alnih interakcijah, kot je spletno nakupovanje (Lutz in Strathoff, 2014). Primerjava študij iz razlicnih kontekstov lahko zanemari in/ali zabriše znacilnosti, ki so pomembne v razumevanju informacijske zasebnosti v posameznih kontekstih in njenih posledicah na vedénje (Rohunen et al., 2020). Ravno zaradi tega je potrebno biti v raziskovanju informacijske zaseb­nosti zelo previden in jasno opredeliti konceptualno podstat informacijske zasebnosti, okolje, v katerem se zasebnost raziskuje, situacijo, znotraj katere se bo preverjalo hipoteze in podobno. Koristi natancnih opredelitev se ne izrazijo samo pri lažjem uokvirjanju in analizi problema, temvec omogocajo tudi lažjo primerjavo med študijami. S poznavanjem opisanih vidikov in izzi­vov tematizacije informacijske zasebnosti se v nadaljevanju osredotocimo na izzive raziskovanja SIZ. Skrb za informacijsko zasebnost Kljub velikemu pomenu in pogosti uporabi pojma SIZ ne bomo našli nje­gove enotne opredelitve. To je po svoje razumljivo glede na težave z opre­delitvami same zasebnosti kot tudi njene kontekstualne specificnosti. Tako Rohunen (2019: 66–67) identificira sedem vrst razlicnih opredelitev SIZ: (i) izguba zasebnosti, (ii) izguba nadzora nad zasebnostjo, (iii) negotovost glede uporabe osebnih podatkov, (iv) pomanjkanje zavedanja o uporabi podatkov, (v) oportunisticno vedénje povezano s posredovanimi podatki, (vi) uporaba podatkov, (vii) pravicno obdelovanje in uporaba podatkov. Tu bi lahko domnevali, da so razlike v opredelitvah SIZ posledica uporabljenih teorij pri konceptualni zasnovi razlicnih študij in znacilnosti preucevanega konteksta. A Rohunen (2019) ugotavlja, da so razlicne opredelitve pogosto uporabljene s sklicevanjem na isto teorijo ali pa v istem kontekstu. Težava je v tem, da številne teorije, uporabljene v empiricnem raziskovanju SIZ, niso osredotocene neposredno na zasebnost (npr. teorija racionalnega delo­vanja [Fishbein in Ajzen, 1975]) ali pa mesto in pomen SIZ v teoriji nista natancno opredeljena (npr. v primeru teorije upravljanja komuniciranja zasebnosti). Podobno velja tudi za neupoštevanje kontekstov, pri cemer se pogosto natancno ne preuci vseh znacilnosti dolocenega tehnološkega okolja (Nissenbaum, 2010: 150; Rohunen, 2019: 67). Razlog za takšno stanje je verjetno v tem, da »je mamljivo privzeti, da so pogledi na zbiranje in uporabo informacij hitro razumljivi in izmerjeni z lah­koto, [vendar] pa so verjetno stališca in prepricanja kompleksni tako v opre­delitvi kot merjenju« (Stewart in Segars, 2002: 36). To kompleksno naravo informacijske zasebnosti smo izpostavili že zgoraj, kjer smo pokazali, kako pomembno je pri razmišljanju o informacijski zasebnosti imeti v mislih tako lastnosti posameznika kot tudi fizicne (oziroma tehnicne) in socialne zna-cilnosti okolja, v katerem se dejavnosti odvijajo. Jasne in tocne opredelitve teoretskih pojmov so prav tako nujne, ce želimo z njimi povezane pojave veljavno empiricno raziskovati (Ferligoj et al., 1995). Dobra konceptualna opredelitev mora namrec vsebovati zapis konceptualne domene (ta vklju-cuje opis narave teoretskega pojma [ali gre npr. za misel, obcutek, percep­cijo] in opis entitete [ali se pojem nanaša npr. na posameznika, organizacijo, razmerje ali odnos]), konceptualne teme (znacilnosti, ki ga predstavniki pojma vsebujejo), opis stabilnosti pojma skozi cas in v razlicnih situacijah, pa tudi jasno razlocitev od drugih pojmov in predvidene povezave z njimi (Podsakoff et al., 2016). Sistematicen pregled literature je pokazal, da pojem SIZ vecinoma ni dovolj jasno opredeljen (Bartol et al., 2021). Opredelitvam namrec pogosto umanjka nedvoumna opredelitev konceptualne domene (kakšna je narava SIZ in na katere entitete se nanaša), kar posledicno privede do nejasnega razlocevanja od drugih (sicer povezanih) pojmov (Gerber et al., 2018), kot tudi v kakšnem razmerju je SIZ do njih (Li, 2011). To ima pomembne posle-dice za operacionalizacijo SIZ in interpretacijo rezultatov študij (Branch in Rocchi, 2015; Ferligoj et al., 1995; Podsakoff et al., 2016) ter lahko posledicno privede do napacnih in/ali neskladnih ugotovitev (Bergman, 1998: 81). Oglejmo si še posledice netocnih in nejasnih konceptualizacij SIZ na odgovarjajoce empiricno raziskovanje. Nekateri avtorji ugotavljajo, da se težave v opredelitvah izražajo v nasprotujocih si rezultatih empiricnih štu­dij (Dienlin in Trepte, 2015; Preibusch, 2013). Težave izhajajo iz dveh vidi­kov. Prvic, nesoglasja so lahko posledica kontekstualne specificnosti SIZ. V nekaterih internetnih okoljih – na primer pri posredovanju financnih (Dinev in Hart, 2006) ali zdravstvenih informacij (Anderson in Agarwal, 2011) – so lahko posamezniki veliko bolj obcutljivi in pozorni na možnosti izgube informacijske zasebnosti kot denimo na družbenih omrežjih. Enako pomembne so entitete, med katerimi poteka izmenjava informacij. To nakazujejo tudi empiricne raziskave, saj imajo posamezniki drugacno SIZ v odnosu do drugih uporabnikov kot pa v odnosu do ponudnikov storitev (npr. na družbenih omrežjih). Te razlicne »vrste« SIZ pa prav tako razlicno vplivajo na vedénje posameznikov (Krasnova et al., 2009). Tako je SIZ smiselno deliti na vertikalne in horizontalne (Krasnova et al., 2009; Masur, 2019). Prve se nanašajo na SIZ v razmerju do organizacij, podje­tij ali vlade. Druge pa so povezane s SIZ v razmerju do drugih posameznikov ali uporabnikov. Tako lahko merjenje SIZ v odnosu do dejanj organizacij in kasnejša analiza, ali SIZ vplivajo na vedenjsko namero deljenja informacij z drugimi uporabniki, privedejo do ugotovitev, da SIZ ni povezana z vede­njem posameznikov. To vsekakor ne drži; je pa smiselno pricakovati, da vertikalna SIZ ne bo pomembno vplivala na uporabnikovo namero deljenja informacij z drugimi uporabniki. Hkrati obstaja težava z dolocitvijo narave SIZ. V literaturi namrec ni (še dovolj) jasno opredeljeno, na kaj se skrbi (angl. concerns) v besedni zvezi »skrb za informacijsko zasebnost« dejansko nanašajo. Vprašamo se lahko, ali gre za neke vrste predispozicij ali vrednot, ali gre za prepricanja, stališca, ali za kaj tretjega. Glavna težava v tem primeru je, da so razlicni pojmi, vezani na ta razlicna razumevanja, med seboj razlicno povezani. Ce bi denimo sle­dili teoriji racionalnega delovanja (Fishbein in Ajzen, 1975), potem vemo, da vrednote (torej vrsta dispozicij) vplivajo na prepricanja, ta posledicno vplivajo na stališca in šele stališca vplivajo na vedenjsko namero, slednja pa na dejansko vedénje. Pomembno je izpostaviti, da so stališca v omenjeni teoriji vedno usmerjena na nek objekt in vkljucujejo custveno komponento, nasprotno pa prepricanja predstavljajo kognitivno oceno nekega objekta. Pri empiricnem raziskovanju SIZ navedena razlikovanja praviloma umanjkajo. Tako Smith et al. (2011: 997) pri enacenju percepcije, prepricanj in stališc ne vidijo težav, saj pravijo, da se lahko vse to združi pod enoten pojem SIZ. A natancna dolocitev narave pojma SIZ – in iz tega izhajajoce povezave z drugimi pojmi – je zelo pomembna. Ta vidik sta empiricno pri­kazala Dienlin in Trepte (2015). Najprej sta poustvarila rezultate študij, ki kažejo, da SIZ v kontekstu družbenih omrežji nima neposrednega vpliva na posameznikovo vedénje. Nato pa sta, z natancnim slednjem teoriji racional­nega delovanja, SIZ opredelila kot prepricanja in pokazala, da ima SIZ neza­nemarljiv posreden vpliv na vedenjsko namero in vedénje, in sicer prek stališc o informacijski zasebnosti. Menimo, da so netocne in nejasne opre­delitve pojma SIZ glavni razlog za številne težave pri raziskovanju informa­cijske zasebnosti in SIZ v internetnih okoljih. Usmeritve za snovanje empiricnih študij o SIZ Upamo, da smo jasno prikazali konceptualno širino pojma (informacij­ske) zasebnosti in posledicno tudi potrebo po natancnih konceptualnih opredelitvah pojma SIZ. Hkrati je izrednega pomena, da se konceptualna opredelitev ujema s kontekstom, znotraj katerega želimo preucevati SIZ, kot tudi z mestom v miselnem procesu posameznikov. Konceptualna natanc­nost ne bo pripomogla le k bolj veljavnim empiricnim rezultatom študij, temvec bo olajšala tudi primerjave med njimi. V nadaljevanju predstavimo izvirne usmeritve, ki jih je smiselno upošte­vati pri snovanju empiricnih študij na tem podrocju. Usmeritve strnemo v tri korake: dolocitev spletnega konteksta in njegovih znacilnosti, dolocitev opre­delitve SIZ in izbor teorije ter izbor merskega inštrumenta za merjenje SIZ. Dolocitev spletnega konteksta in njegovih znacilnosti je najpomembnejši korak, saj so kontekstualni dejavniki kljucni pri razumevanju situacije kot zasebne ali ne. Ce se vrnemo k primeru, ki smo ga podali pri razlagi teo­rije kontekstualne integritete, je jasno, kako mocno lahko zbiranje le nekaj dodatnih informacij in vkljucitev dodatnega prejemnika informacij vpliva na razumevanje situacije kot zasebne. Zaradi tega smo dolocitev spletnega konteksta postavili na prvo mesto. Tako tudi predlagamo, da se pri snova­nju študij o SIZ na internetu spletne kontekste razume kot sociotehnicne sisteme oziroma soodvisne funkcionalne enote, kjer se prepletajo tako teh­nicni kot družbeni vidiki (Baxter in Sommerville, 2011; Petric in Atanasova, 2013). S tem lahko prepoznamo osrednje tehnicne znacilnosti posame­znega konteksta, osvetlimo nacin zbiranja in uporabe podatkov, kot tudi družbene znacilnosti konteksta, torej ali prihaja do stika med uporabniki (npr. družbena omrežja, spletni forumi) ali pa tega stika ni (npr. spletno nakupovanje). Znacilnosti tako tehnicnega kot družbenega sistema namrec pomembno vplivajo na zaznave informacijske zasebnosti (Trepte, 2020). Za oporo pri analizi konteksta tako ponudimo naslednja vprašanja, na katera bi moral raziskovalec odgovoriti, preden se loti opredelitve SIZ in izbora merskega inštrumenta SIZ: 1. Kdo je posameznik, cigar SIZ nas zanima? 2. Katera vrsta podatkov nas zanima? 3. Kdo zbira ali ima dostop do teh podatkov? 4. Na kakšen nacin se podatki zbirajo? 5. S kakšnim namenom posameznik deli te podatke? 6. Kakšne so norme6 pri uporabi ali deljenju teh podatkov? Ko bomo namrec odgovorili na ta vprašanja, bomo imeli dober pregled nad déležniki, ki sodelujejo pri izmenjavi podatkov, njihovem odnosu in pricakovanji glede ravnanja s podatki. To bo prineslo tudi dobro podlago za naslednji korak, in sicer dolocitev opredelitve SIZ in izbor teorije. Razumeti znacilnosti konteksta pred opredelitvijo je pomembno, saj nam lahko šele to pove, kakšna vrsta SIZ nas zanima in kateri vidiki so pomembni. Denimo, ce smo ugotovili, da so v kontekst, v katerem preucujemo SIZ, vkljuceni tako ponudniki storitev kot drugi uporabniki, je smiselno razmišljati o dveh vrstah SIZ, in sicer vertikalnih in horizontalnih. Ker je konceptualna narava SIZ slabo opredeljena (tj. ni povsem jasno, kako tocno razumeti »skrbi«), je smiselno zapisati, na kakšen nacin razu-memo ta pojem (ali gre za prepricanja, obcutke, vrednote) in v razmerju do koga ga razumemo. To bo pomagalo pri pojmovni jasnosti, ter hkrati olaj­šalo umestitev pojma v teoretski model. Pomembno je razmisliti tudi, ali je v posameznem kontekstu smiselno SIZ razumeti kot vecrazsežen pojem. V literaturi se denimo SIZ pojavlja kot pojem, ki lahko vkljucuje skrb glede zbiranja podatkov, skrb glede nad­zora nad zbranimi podatki, skrb glede nedovoljenega dostopa do zbranih podatkov in podobno. Razumeti SIZ na tak nacin je naceloma zaželeno, saj imajo posamezne razsežnosti v dolocenih internetnih okoljih vecji pomen kot druge (Mwesiumo et al., 2021), hkrati pa razlicne razsežnosti vodijo do drugacnih custvenih odzivov in strategij spoprijemanja (Jung in Park, 2018). Skupaj z opredelitvijo SIZ je smiselno razmišljati tudi o teoriji, ki nam bo najbolje pomagala razumeti in razložiti posameznikove zaznave in vedénje Norme razumemo skladno z razumevanjem Nissenbaumove (2010: 137–140), in sicer kot pricako­vanja ali predpise o sprejemljivem delovanju v dolocenem okolju. v danem okolju. Pri tem lahko ponovno upoštevamo znacilnosti preuceva­nega konteksta. Ce nas na primer zanima pripravljenost za posredovanje informacij v okviru spletnega nakupovanja, potem je morda primerna teo­rija racionalnega delovanja (Fishbein in Ajzen, 1975), v okviru družbenih omrežij pa je morebiti bolj primerna teorija upravljanja komuniciranja zasebnosti (Petronio, 2002), saj nam pojasni, kako posamezniki skupaj posedujejo dolocene informacije in kako postavljajo pravila, pod katerimi se informacije lahko ali ne sme deliti. Vsekakor se lahko za izhodišce vzame tudi druge teorije, ki so bile uporabljene v empiricnem raziskovanju SIZ na internetu – za pregled glej Li (2012). Ko smo jasno opredelili kontekst in poiskali ustrezno opredelitev pojma SIZ, se lahko osredotocimo na tretji korak, in sicer izbor merskega inštrumenta za merjenje SIZ. Ker se za merjenje SIZ vecinoma uporabljajo anketni merski inštrumenti (za preglede glej Bartol et al., 2021; Li, 2011; Preibusch, 2013), bomo naša priporocila osredotocili na ta nacin merjenja. Pri izbiri anketnega inštrumenta moramo upoštevati doloceno opredelitev konstrukta SIZ in znacilnosti preucevanega konteksta. Na podlagi tega nam bo namrec jasno, katero vrsto SIZ želimo meriti in katere razsežnosti SIZ so pomembne v posameznem spletnem kontekstu. Pomemben vidik je upo­raba inštrumentov, ki merijo ali vertikalne ali horizontalne SIZ. Tu vsekakor predlagamo, da raziskovalci uporabijo inštrument, ki je primeren za njihov raziskovalni cilj. Zanimivo je sicer, da validiranih inštrumentov, ki bi merili horizontalne SIZ, prakticno ni (Bartol et al., 2021). V nekaj študijah so bili takšni inštrumenti sicer razviti (Krasnova et al., 2009; Lutz in Ranzini, 2017; Masur, 2019), a vecinoma za potrebe doticne študije in brez nadaljnjega testi­ranja. Poleg vrste SIZ je pomembno izbrati tudi inštrument, ki pokriva raz­sežnosti, pomembne za posamezen spletni kontekst. Hkrati je smiselno SIZ meriti na isti ravni kot druge konstrukte, vkljucene v študijo. Ce nas zanima pripravljenost za posredovanje zdravstvenih informacij zdravnikom prek interneta, potem moramo meriti SIZ v primeru posredovanja zdravstvenih informacij zdravnikom, in ne nekih splošnih SIZ (Li, 2011). Vecja specific­nost inštrumentov namrec omogoca bolj natancne napovedi vedenjskih namer v izbranih kontekstih (DeVellis, 1991/2016). Tako se lahko zgodi, da zaradi velike specificnosti pojma SIZ, ki ga morebiti želimo v študiji obravnavati, ne bomo našli inštrumenta, ki bi bil razvit posebno za naš namen. V takih primerih lahko sicer spremenimo enega izmed obstojecih inštrumentov, a pri tem velja biti izjemno previden, saj se lahko hitro spremeni pomen merjenega konstrukta in z njim veljav­nost merjenja (Preibusch, 2013). Tedaj je vsekakor smiselno upoštevati splošna priporocila za razvoj anketnih merskih inštrumentov (npr. DeVellis, 1991/2016; MacKenzie et al., 2011), pa tudi priporocila, ki jih Bartol et al. (2021) ponudijo konkretno za SIZ. Vsekakor pa pri razvoju novega ali prilagoditvi obstojecega inštrumenta predlagamo izvedbo kvalitativnih štu­dij. Tako se lahko preveri, kako ciljna skupina razume vprašalnik, od cesa je to razumevanje odvisno in kdaj se morda razlikuje od vnaprej predvidenih nacinov razumevanja (DeVellis, 1991/2016). Ta vidik posebej poudarjamo, saj je bil pri razvoju anketnih lestvic SIZ v preteklosti pogosto zapostavljen ali celo izpušcen (Bartol et al., 2021). Sklep V clanku smo ocrtali konceptualna izhodišca zasebnosti in njihove posledice za raziskovanje SIZ v internetnih okoljih s socialno-psihološkega vidika. Najprej smo se osredotocili na predstavitev pristopov k opredeli­tvam zasebnosti in predstavili njeno kontekstualno specificnost. Nato smo se osredotocili na pojem SIZ. Ta ima osrednjo vlogo pri raziskovanju infor­macijske zasebnosti med internetnimi uporabniki. Hkrati smo predstavili, kako se konceptualne in kontekstualne težave, prisotne že pri zasebnosti, prenesejo na razumevanje in opredelitve pojma SIZ in njegovo empiricno merjenje. Temu je sledil zapis usmeritev, kako raziskovati SIZ na internetu vsem konceptualnim težavam navkljub. Avtorji upamo, da smo s pricujocim clankom motivirali slovenske (druž­boslovne) raziskovalce, da vkljucijo proucevanje SIZ v svoje raziskovalne projekte. Poudariti velja, da je natancnost pri razumevanju pojma SIZ nad­vse pomembna tudi za širši poslovni in družbeni kontekst, saj tehnološki razvoj neprenehoma preizprašuje obstojece družbene norme o informa­cijski zasebnosti. Posebej pomembno je razumevanje razlicnih vidikov informacijske zasebnosti v okviru nastajajocih internetnih rab, kot je upo­raba aplikacij za sledenje stikov (vkljucno z aplikacijo covid-19), e-uprava, delo od doma ali uporaba podpornih tehnologij za samostojno življenje doma, pa tudi tehnologij, kot so pametni zvocniki, internet stvari, samovo­zeci avtomobili in podobno. Ustrezno razumevanje SIZ predstavlja izzive tudi za uveljavljanje Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR), posebej v pogledu uporabe podatkov družabnih omrežij, rabe piškotkov ter proce­siranja anketnih podatkov in masovnih podatkov. Le z natancnim razume­vanjem SIZ lahko raziskovalci in tudi odlocevalci pridejo do prepricljivih in utemeljenih spoznanj, na podlagi katerih bo mogoce oblikovati kakovostne politike za ohranjanje informacijske zasebnosti posameznikov in demokra-ticnosti digitalnih družb. LITERATURA Allmer, Thomas (2011): A Critical Contribution to Theoretical Foundations of Privacy Studies. Journal of Information, Communication & Ethics in Society 9 (2): 83–101. Altman, Irwin (1975): The Environment and Social Behavior: Privacy, Personal Space, Territory, Crowding. Monterey: Brooks/Cole. Anderson, Catherine L. in Ritu Agarwal (2011): The Digitization of Healthcare: Boundary Risks, Emotion, and Consumer Willingness to Disclose Personal Health Information. Information Systems Research 22 (3): 469–490. Arendt, Hannah (1958, 1995): Vita Activa. Ljubljana: Krtina. Baghai, Katayoun (2012): Privacy as a Human Right: A Sociological Theory. Sociology 46 (5): 951–965. Bartol, Jošt, Vasja Vehovar in Andraž Petrovcic (2021): Should We Be Concerned about How Information Privacy Concerns Are Measured in Online Contexts? A Systematic Review of Survey Scale Development Studies. Informatics 8 (2): 1–22. Baxter, Gordon in Ian Sommerville (2011): Socio-Technical Systems: From Design Methods to Systems Engineering. Interacting with Computers 23 (1): 4–17. Bergman, Manfred M. (1998): A Theoretical Note on the Differences Between Attitudes, Opinions, and Values. Swiss Political Science Review 4 (2): 81–93. Bernal, Paul (2020): What Do We Know and What Should We Do About Internet Privacy? Thousand Oaks, CA: SAGE Publications. Branch, John in Francesco Rocchi (2015): Concept Development: A Primer. Philo­sophy of Management 14 (2): 111–133. Campbell, John E. in Matt Carlson (2002): Panopticon.com: Online Surveillance and the Commodification of Privacy. Journal of Broadcasting & Electronic Media 46 (4): 586–606. DeCew, Judith W. (1997): In Pursuit of Privacy: Law, Ethics, and the Rise of Technology. Ithaca, NY: Cornell University Press. DeVellis, Robert F. (1991, 2016): Scale Development: Theory and Applications. Cetrta izdaja 2016. Thousand Oaks, CA: SAGE Publications. Dienlin, Tobias in Sabine Trepte (2015): Is the Privacy Paradox a Relic of the Past? An In-Depth Analysis of Privacy Attitudes and Privacy Behaviors. European Journal of Social Psychology 45 (3): 285–297. Dinev, Tamara in Paul Hart (2006): Privacy Concerns and Levels of Information Exchange: An Empirical Investigation of Intended e-Services Use. e-Service Journal 4 (3): 25–60. Dwyer, Tim (2020): Privacy From Your Mobile Devices? V: Rich Ling (ur.), Leo-poldina Fortunati (ur.), Gerard Goggin (ur.), Sun S. Lim (ur.) in Yuling Li (ur.), The Oxford Handbook of Mobile Communication and Society, 546–62. New York, NY: Oxford University Press. Ellison, Nicole B., Jessica Vitak, Charles Steinfield, Rebecca Gray in Cliff Lampe (2011): Negotiating Privacy Concerns and Social Capital Needs in a Social Media Environment. V: Sabine Trepte (ur.) in Leonard Reinecke (ur.), Privacy Online: Perspectives on Privacy and Self-Disclosure in the Social Web, 19–32. Berlin, Heidelberg: Springer. Ferligoj, Anuška, Karmen Leskovšek in Tina Kogovšek (1995): Zanesljivnost in vel­javnost. Metodološki zvezki 11. Ljubljana: FDV. Fishbein, Martin in Icek Ajzen (1975): Belief, Attitude, Intention, and Behavior: An Introduction to Theory and Research. Reading, MA: Addison-Wesley. Gerber, Nina, Paul Gerber in Melanie Volkamer (2018): Explaining the Privacy Paradox: A Systematic Review of Literature Investigating Privacy Attitude and Behavior. Computers & Security 77: 226–261. Goffman, Erving (1959): The Presentation of Self in Everyday Life. New York, NJ: Doubleday Anchor Books. Holvast, Jan (2007): History of Privacy. V: Karl de Leeuw (ur.) in Jan Bergstra (ur.), The History of Information Security: A Comprehensive Handbook, 737–769. Elsevier. Jung, Yoonhyuk in Jonghwa Park (2018): An Investigation Of Relationships Among Privacy Concerns, Affective Responses, And Coping Behaviors In Location-Based Services. International Journal of Information Management 43: 15–24. Kovacic, Matej (2006): Nadzor in zasebnost v informacijski družbi. Ljubljana: FDV. Krasnova, Hanna, Oliver Günther, Sarah Spiekermann in Ksenia Koroleva (2009): Privacy Concerns and Identity in Online Social Networks. Identity in the Information Society 2: 39–63. Laufer, Robert S. in Maxine Wolfe (1977): Privacy as a Concept and a Social Issue: A Multidimensional Developmental Theory. Journal of Social Issues 33 (3): 22–42. Li, Yuan (2011): Empirical Studies on Online Information Privacy Concerns: Literature Review and an Integrative Framework. Communications of the Association for Information Systems 28: 453–96. Li, Yuan (2012): Theories in Online Information Privacy Research: A Critical Review and an Integrated Framework. Decision Support Systems 54: 471–481. Lutz, Christoph, in Pepe Strathoff (2014): Privacy Concerns and Online Behavior Not so Paradoxical after All? Viewing the Privacy Paradox Through Different Theoretical Lenses. SSRN Electronic Journal. Dostopno prek https://doi. org/10.2139/ssrn.2425132, 23. 6. 2021. Lutz, Christoph, in Giulia Ranzini (2017): Where Dating Meets Data: Investigating Social and Institutional Privacy Concerns on Tinder. Social Media + Society Januar–Marec: 1–12. MacKenzie, Scott B., Phillip M. Podsakoff in Nathan P. Podsakoff (2011): Construct Measurement and Validation Procedures in MIS and Behavioral Research: Integrating New and Existing Techniques. MIS Quarterly 35 (2): 293–334. Margulis, Stephen T. (1977): Conceptions of Privacy: Current Status and Next Steps. Journal of Social Issues 33 (3): 5–21. Masur, Philipp K. (2019): Situational Privacy and Self-Disclosure: Communication Processes in Online Environments. Cham, Switzerland: Springer International Publishing. Masur, Philipp K., Dmitry Epstein, Kelly Quinn, Carsten Wilhelm, Lemi Baruh in Christoph Lutz (2021): Comparative Privacy Research Framework. Predstavljeno na 71st Annual ICA Conference »Engaging the essential work of care: communica­tion, connectedness, and social justice« (virtualna konferenca), 27.–31. maj 2021. Minkkinen, Matti (2015): Futures of Privacy Protection: A Framework for Creating Scenarios of Institutional Change. Futures 73: 48–60. Mwesiumo, Deodat, Nigel Halpern, Thomas Budd, Pere Suau-Sanchez in Svein Brĺthen (2021): An Exploratory And Confirmatory Composite Analysis Of A Scale For Measuring Privacy Concerns. Journal of Business Research 136: 63–75. Nissenbaum, Helen (2010): Privacy in Context: Technology, Policy, and the Integrity of Social Life. Stanford, CA: Stanford University Press. Norberg, Patricia A., Daniel R. Horne in David A. Horne (2007): The Privacy Paradox: Personal Information Disclosure Intentions versus Behaviors. Journal of Consumer Affairs 41 (1): 100–26. Page, Xinru, Pamela Wisniewski, Bart P. Knijnenburg in Moses Namara (2018): Social Media’s Have-Nots: An Era of Social Disenfranchisement. Internet Research 28 (5): 1253–74. Petric, Gregor in Sara Atanasova (2013): Social Informatics: Developmental Con­vergences and Research Achievements [Družboslovna informatika: Razvojne konvergence in raziskovalni dosežki]. Teorija in praksa 50 (2): 347–75. Petronio, Sandra (2002): Boundaries of Privacy: Dialectics of Disclosure. Albany, NY: State University of New York Press. Podsakoff, Philip M., Scott B. MacKenzie in Nathan P. Podsakoff (2016): Recom­mendations for Creating Better Concept Definitions in the Organizational, Behavioral, and Social Sciences. Organizational Research Methods 19 (2): 159– 203. Preibusch, Sören (2013): Guide to Measuring Privacy Concern: Review of Survey and Oservational Instruments. International Journal of Human-Computer Studies 71 (12): 1133–1143. Rohunen, Anna (2019): Advancing Information Privacy Concerns Evaluation in Personal Data Intensive Services (doktorska disertacija). University of Oulu, Oulu, Finska, 14. december 2019. Rohunen, Anna, Jouni Markkula, Marikka Heikkilä in Markku Oivo (2020): Explaining Diversity and Conflicts in Privacy Behavior Models. Journal of Computer Information Systems 60 (4): 378–393. Sevignani, Sebastian (2013): The Commodification Of Privacy On The Internet. Science and Public Policy 40: 733–739. Shank, Russell (1986): Privacy: History, Legal, Social, and Ethical Aspects. Library Trends 35 (1): 7–18. Smith, Jeff H., Tamara Dinev in Heng Xu (2011): Information Privacy Research: An Interdisciplinary Review. MIS Quarterly 35 (4): 989–1015. Stewart, Kathy A. in Albert H. Segars (2002): An Empirical Examination of the Concern for Information Privacy Instrument. Information Systems Research 13 (1): 36–49. Tavani, Herman T. (2007): Philosophical Theories Of Privacy: Implications For an Adequate Online Privacy Policy. Metaphilosophy 38 (1): 1–22. Trepte, Sabine (2020): The Social Media Privacy Model: Privacy and Communication in the Light of Social Media Affordances. Communication Theory. Predobjava na spletu 7. maj 2020. Warren, Samuel D. in Louis D. Brandeis (1890): The Right to Privacy. Harvard Law Review 4 (5): 193–220. Weintraub, Jeff (1997): The Theory and Politics of the Public/Private Distinction. V: Jeff Weintraub (ur.) in Krishan Kumar (ur.), Public and Private in Tohught and Practice: Perspectives on a Grand Dichotomoy, 1–42. Chichago in London: The University of Chichago Press. Westin, Alan F. (1967): Privacy and Freedom. New York, NY: Atheneum. Westin, Alan F. (2003): Social and Political Dimensions of Privacy. Journal of Social Issues 59 (2): 431–453. VIRI Snoj, Marko (2021): Fran/Etimološki slovar. Dostopno prek https://fran.si/193/ marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar, 23. 9. 2021. Iztok PREZELJ* RADIKALIZEM KOT VIR DRUŽBENIH SPREMEMB IN GROŽNJA NACIONALNI VARNOSTI**1 Povzetek. Radikalizem in radikalna politicna gibanja so logicni in hkrati problematicni odziv na družbene spre­membe in probleme. Namen clanka je prikazati težavno umešcenost radikalizma med povsem legitimne oblike reagiranja na družbeno stvarnost in potencialno ali celo dejansko grožnjo nacionalni varnosti v primeru nasil­nega ekstremizma. Avtor preverja in potrjuje tezo, da je politicni radikalizem oblika odzivanja na družbene probleme, ki v primeru uresnicitve z najvecjo verjetnostjo pripelje do velikih družbenopoliticnih sprememb, vendar pa se sooca s tveganjem, da postane grožnja nacional­ni varnosti v primeru izvajanja ekstremisticnih nasilnih dejanj. Avtor ugotavlja, da je radikalizem rezultat konti­nuuma med narašcajoco radikalnostjo ciljev in narašca­joco radikalnostjo implementacije ciljev. 1009 Kljucni pojmi: radikalizem, radikalna politika, nasilni ekstremizem, terorizem, grožnja nacionalni varnosti Uvod Beseda radikalno izhaja iz latinske besede »radix«, ki pomeni korenine. Radikalen pristop pomeni zagovarjanje daljnosežnih in globokih spre­memb v politicnem sistemu (Robertson, 1993: 405). Beseda se pogosto upo­rablja v povezavi z razsvetljenstvom in francosko ter ameriško revolucijo. Tudi drugi slovarji opredeljujejo radikalnost kot nekaj, kar izhaja iz korenin, nekaj fundamentalnega in drasticnega. V vsebinskem smislu gre za podpi­ranje globokih politicnih ali socialnih reform (Oxford Advanced Learner’s Dictionary, 1992: 1032) ali (ekstremnega krila) dolocene politicne stranke, ki se zavzema za omenjene reforme. Vecina družbenopoliticnih sprememb se dogaja na relativno pocasen in postopen nacin. Lahko pa se dogajajo na hiter ali celo prelomen nacin. * Dr. Iztok Prezelj, redni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.58.3.1009-1029 Clanek je nastal na osnovi projekta Radikalizacija in celoviti protiukrepi v Republiki Sloveniji – RadCePro (CRP V5-1735), ki ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS iz državnega proracuna. Iztok PREZELJ Radikalizem ima naravno željo po izvedbi globokih in hitrih reform, ki jih drugace imenujemo tudi transformacija (družbe, resorja, politike, podrocja ipd.). Tako radikalizem s svojimi idejami diskontinuitete vedno požanje veliko pozornost javnosti, hkrati pa si lahko nakoplje razlicne izvedbene probleme, med katerimi bi lahko skozi prizmo današnjega casa izposta­vili možno kršenje clovekovih pravic, ogrožanje drugace mislecih intere­snih skupin, ogrožanje obstojece politike, družbenopoliticne ureditve in celo ogrožanje nacionalne varnosti. Ravno pri nacionalni varnosti je treba izpostaviti, da gre v osnovi za bolj »konservativen« koncept, ki si prizadeva za ohranjanje družbene stabilnosti in se prilagaja na dva temeljna nacina: prek demokraticnega in legalisticnega postopka sprejemanja zakonodaje in strateških usmeritev ter na osnovi sprememb v varnostnem okolju.2 Te spremembe so vecinoma postopne in linearne (beri predvidljive), se pa v zadnjih 20 letih pojavlja vedno vec nepredvidljivih in nelinearnih spre­memb (Prezelj, 2005), pri cemer radikalizacija ni nobena izjema. Trk revolu­cionarnih ali transformacijskih idej, ki jih poraja radikalizacija, in razmeroma konservativnega koncepta nacionalne varnosti lahko pripelje do raznolikih problemov, ki se lahko razrešujejo na razlicne nacine. Radikalizmom je v zgodovini uspelo le obcasno doseci revolucionarne spremembe. Ce revolucijo v družbenih zadevah razumemo kot zelo redko, celovito, drasticno in nenadno spremembo (Abercombie et al., 1994: 358; Oxford Advanced learner’s Dictionary, 1992: 1085; Robertson, 1993: 419), potem je jasno, da vecina radikalnih politicnih prizadevanj pravzaprav ne privede do revolucije. Še posebej poucni so dokazi s podrocja t. i. revolu­cije v vojaških zadevah (RMA). Na vojaškem podrocju se je v devetdesetih letih pojavil koncept RMA, ki naj bi predstavljal revolucionarni nacin odzi­vanja oboroženih sil na spreminjajoce se varnostno okolje v vedno bolj tehnološki družbi. RMA kot ekstremni vidik vojaške transformacije je odprl dilemo, koliko sprememb v vojaških zadevah je dejansko revolucionarnih in koliko obicajnih oziroma postopnih. Številne študije so pokazale, da so se sodobne oborožene sile po koncu hladne vojne predvsem postopno spre­minjale, vecje revolucionarne spremembe pa so se pojavile le obcasno ali pa jih je mogoce opaziti zgolj skozi prizmo številnih kumulativnih manjših sprememb (Scott, 2009: 215; Moran, 2009: 29; Prezelj et al., 2016). Kugler (2006: 296) je še poudaril, da mora vsaka transformacija obsegati smiselno razmerje med kontinuiteto in diskontinuiteto sprememb. Politicni radikalizem je v tem smislu razpet med lastni potencial velikih Varnost lahko namrec opredelimo kot »stanje, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizicni, duhovni in duševni ter gmotni obstoj posameznika in družbene skupnosti v razmerju do drugih posame­znikov, družbenih skupnosti in narave« (Grizold, 1999: 23). Zaradi tega lahko trdimo, da je nacionalna varnost (in v tem smislu tudi mednarodna varnost) bolj konservativni kot transformacijski ali revolucio­narni koncept. Iztok PREZELJ sprememb in veliko škodo, ki jo lahko socasno povzroci. Prav tako je razpet med lastno pomembno radikalno idejo in bistveno bolj omejene možnosti njene implementacije. V tem clanku postavljamo in preverjamo tezo, da je politicni radikalizem oblika odzivanja na družbeno stvarnost in probleme, ki v primeru uresnicitve z najvecjo verjetnostjo pripelje do velikih družbe­nopoliticnih sprememb, vendar pa se sooca s tveganjem, da postane grož­nja nacionalni varnosti v primeru izvajanja ekstremisticnih nasilnih dejanj. Verjetnost, da radikalni politicni ideji uspe, je majhna in vecini radikalnih idej ne uspe. V primeru uspeha pa radikalizem postane najpomembnejša pozitivna gonilna sila družbenega razvoja. Tveganja neuresnicitve so velika, med njimi tudi ta, da radikalno gibanje postane prvovrstna grožnja nacio­nalni varnosti glede na prevladujoce družbenopoliticne interpretacije. Clanek se najprej osredotoca na pojasnitev radikalizma in radikalne poli­tike skozi prizmo pozitivnega družbenega doprinosa. V drugem delu avtor izpostavi radikalizacijo in nasilni ekstremizem kot grožnji nacionalni varno­sti in obstojeci demokraticni ureditvi. Posebna pozornost je namenjena tudi vzrokom za radikalizacijo, saj pripomorejo pri razumevanju razpetosti radi­kalizacije med pozitivni družbeni doprinos in grožnjo nacionalni varnosti. V sklepnem delu sledi verifikacija zgoraj postavljene teze. Clanek je zasno-van na uporabi klasicne literature o radikalizaciji (npr. Moghaddam, 2009; Ranstorp, 2010; Schmidt, 2013), politološke literature o radikalni politiki (Pughov zbornik iz leta 2009 in pripadajoce uporabljene clanke), literature o terorizmu in ekstremizmu (npr. Combs, 1997; Laquer, 2004; Whittaker, 2004, in Crenshaw, 2014) ter politološke literature o liberalizmu (Gamble, 2001; Bell, 2014; Scott, 2012, in Gane, 2015). Radikalizem in radikalna politika kot pozitivni družbeni sili v smeri sprememb Gradnja kitajskega zidu je bila radikalna ideja, ki se je porodila v 7. stole-tju pred našim štetjem, zid se je gradil na obmocjih po etapah in gradnja je trajala vec kot dva tisoc let. Kitajske si v casu Marca Pola ni bilo mogoce vec predstavljati brez tega megalomanskega zidu, katerega obstoj je bil v gla­vah celotne kitajske družbe nekako normaliziran. Ta primer kaže, da se radi­kalna politicna ideja lahko normalizira pod dolocenimi pogoji. Podobno se je zgodilo z vsemi politicnimi revolucijami (npr. francosko revolucijo, ame­riško osamosvojitveno revolucijo, komunisticno revolucijo v Rusiji ipd.), pri katerih je izhodišcna povsem radikalna ideja po uspešni implementaciji pri­vedla do njene popolne normalizacije. Schmidt (2013: 7) v tem smislu opozarja, da je radikalizem v bistvu rela­tiven koncept, ki je odvisen od opazovalca. Vsi ljudje niso locirani v obmo-cje normalnega, tradicionalnega in tako nimajo iste referencne tocke za 1011 razlikovanje med sprejemljivimi in nesprejemljivimi radikalnimi pozicijami. Še vec, zgodovina radikalnosti je pokazala, da se je koncept skozi cas radi­kalno spremenil. Dolocene politicne stranke, ki so se oznacevale za radi­kalne v 19. stoletju, in njihove radikalne politicne ideje (npr. volilna pravica za vse, neodvisno od spola ali bogastva) so se spremenile v politicni »main­stream« že v 19. stoletju. V tem smislu je treba poudariti, da so bile liberal-nost, antiklerikalnost, prodemokraticnost in druge napredne politicne pozicije v 19. stoletju razumljene kot radikalne politicne ideje. Na primer, liberalizem se je pojavil kot ideologija in gibanje srednjega razreda ter bur-žoazije, utemeljen pa je bil na ideji osvoboditve od preostankov fevdalnega in monarhicnega nadzora. Kljucni pojmi, kot so laissez faire, temeljne clove­kove pravice in posameznik (Robertson, 1993: 284), so bili sprva dojeti kot ogrožanje obstojece ureditve. Na tej osnovi je nastala sodobna kapitalisticna ureditev, ki temelji na vzpostavitvi ekonomskega sistema, temeljecega na zasebni lastnini, in relativno svobodnem trgu brez vecjih intervencij države oziroma le z delnim nadzorom države.3 Takšni koncepti so bili absolutno radikalni, kasneje pa so s prihodom liberalnih politicnih strank na oblast postali sestavni del družbene realnosti in v tem smislu normalni. Bell (2014: 689) dodatno ugotavlja, da je sodobni liberalizem uspel vkljuciti tudi veliko tistih, ki se razglašajo za socialiste, konzervativce, socialne demokrate, repu­blikance, zelene, feministe ipd. Poleg tega pa nekateri neoliberalni avtorji ugotavljajo, da je vecina neoliberalnih režimov razocarala svoje podpornike, saj jim ni uspelo uresniciti dramaticnih ciljev zmanjšanja vloge sodobne države (Gamble, 2001: 132). Še bolj nazorna je zgodba komunizma, ki se je zacel kot radikalna ideologija, temeljeca na ukinitvi zasebne lastnine, enako­sti med družbenimi razredi in obstoju zgolj ene politicne stranke, ki v imenu inteligence predstavlja in vodi delavski razred. Ideologija komunizma se je uresnicila ponekod v obliki socialisticnih držav, ki so s svojim obstojem nor-malizirale komunisticno ideologijo in po drugi strani ustvarile percepcijo o obstoju radikalne liberalisticne in kapitalisticne ideologije. Zanimivo je to, da je po propadu socialisticnih režimov v teh državah zopet prevladal libe­ralisticno-kapitalisticni pristop, ki je ustvaril percepcijo o radikalnem komu­nizmu in socializmu. Liberalizem je posledica industrijske, ameriške in francoske revolucije, zato ima svojo ekonomsko (svobodni trg) in politicno plat (politicne svobošcine). V teoriji liberalizma obstajajo razlicno radikalni pogledi na vlogo države pri ustvarjanju in delovanju trga: od klasicnih liberalnih pogledov (Locke, Smith, de Tockueville in Hayek), ki so vendarle predvidevali doloceno omejeno vlogo države, do modernih pogle­dov (Mill in Hobhouse), ki so zagovarjali bolj radikalni pogled neomejenega in globalnega liberalizma s še manjšo vlogo države, in do libertarnega pogleda, ki razume državo kot nepotrebno zlo. Razvoj liberalizma je v vsakem primeru omejil vlogo oziroma moc države na trgu, vendar pa ji je tudi omogocil pomembno vlogo pri razvoju samega kapitalizma. Rezultat sprege med liberalizmom, kapitalizmom in klasicno državo je država blaginje, v kateri so posameznikom omogocene politicne in ekonomske pravice, države pa skrbijo za širše sistemske okvire prostora, kjer se te pravice uresnicujejo (Bell, 2014; Gane, 2015; Scott, 2012). Radikalna politika je torej politika, ki se loteva problema korenito: poskuša ga izkoreniniti oziroma redefinirati nacin delovanja družbe. To vecinoma ne vkljucuje revolucije, lahko pa seveda jo. Radikalna politika v tem smislu zagotavlja alternativni pogled na svet (Pugh, 2009: 1). Pri radi­kalni politiki ne gre samo za radikalne cilje, ampak tudi za radikalnost zavze­manja za te cilje (angl. radical commitments). Pogosto zavzemanje ni dovolj mocno in se razvodeni. Po drugi strani pa razkritje zavzemanja pomembno odraža željo po doseganju ciljev (Martin, 2009). Gilbert in Litter (2009: 127) npr. radikalnost leve politike razumeta kot zavzemanje za zgodovinske cilje levice (eliminacija neravnotežij v moci med razlicnimi skupnostmi, razredi in posamezniki) in voljo po njihovem doseganju izza omejitev aktualne konvencionalne politicne in kulturne prakse. Tako se radikalizem nave-zuje tudi na fundamentalnost pri doseganju ciljev in v tem smislu avtorja razpravljata o razliki med reformisticnimi in revolucionarnimi pristopi. Po njuni definiciji imamo v zgodovini številne primere radikalnih politik in gibanj, kot so feminizem, modernizem, islamizem, neokonzervativizem, fev­dalizem, levo in desno usmerjeni radikalizem, neoliberalizem, socializem, antiglobalizem, antikapitalizem, anarhizem, okoljevarstvo in razlicna zelena gibanja, mirovna oziroma protivojna gibanja, celo dolocene oblike multikul­turalizma itd. Neoliberalizem oziroma neoliberalisticni kapitalizem je kakih petdeset let nazaj veljal za radikalni nacin reševanja problemov, v vmesnem casu je porazil socializem in postal splošno sprejeti nacin reševanja proble­mov (Pugh, 2009: 2). Prav tako se je zgodilo z zeleno politiko, ki dandanes ni vec radikalna, ampak jo je umiril kapitalizem, ki jo je absorbiral in iz nje ustvaril nove možnosti prodaje (npr. hibridna vozila) (Kingsnorth, 2009). Številne obstojece nevladne organizacije ne zmorejo dovolj radikalnih per-spektiv in politik, ker so vecinoma odvisne od vladnega financiranja in ne zmorejo mobilizirati dovolj radikalne energije za spremembe (Short, 2009). Zelo pomembno je, da radikalna politika sloni na neki prepricljivi široki zgodbi in teoriji, ki v svoji osnovi seveda temelji na dolocenih ciljih, zame-rah in skorajda utopicnem verjetju v boljšo prihodnost (Hutton, 2009: 213). Temeljna problema številnih sodobnih radikalnih gibanj in politik sta njihova fragmentiranost in nezmožnost stopiti pod en krovni koncept. Posledicno nobena od radikalnih politik ni sposobna zagotoviti velike alternative obstojecemu in prevladujocemu neoliberalizmu, saj se vse fokusirajo le na dolocene posamicne probleme (grand visions of change versus particularistic visions of change). Številna gibanja se niti ne trudijo ustvariti vseobsegajoce naracije glede primernega življenja v prihodnosti, ampak zavestno ponujajo le partikularne rešitve partikularnih problemov. Niti ni veliko poskusov, da bi jih povezali med seboj, tudi protesti so mno­gokrat zelo individualizirani. Tipicni primer je nedavna globalna gospodar-ska kriza, ki je bila v bistvu rezultat neoliberalisticnega koncepta financnih 1013 tveganj. Nobena radikalna alternativa ni bila zmožna prevladati v tej krizi nad neoliberalizmom v smislu vzpostavitve novega sistema družbene orga­nizacije, ceprav je vredno omeniti vzpostavitev globalnega gibanja Occupy, ki je s protesti v vec sto mestih po svetu uspelo mobilizirati veliko število ljudi. Gibanje je na osnovi gesla »Mi smo 99 %« protestiralo proti nepravicni razdelitvi bogastva v družbi in nesankcioniranju odgovornosti za globalno gospodarsko krizo. Kljub izraženi podpori in simpatiji nekaterih aktualnih in nekdanjih vodij držav ter politikov gibanju vendarle ni uspelo vzpostaviti zadostne osnove v smeri dejanske vzpostavitve alternativnega družbenega sistema, ki ne bi temeljil na neoliberalizmu. To pomeni, da ta kriza ni bila izkorišcena za univerzalno transformacijo družbe (Pugh, 2009: 5, 8). Tako niti ni presenetljivo, da se cez cas številni nosilci radikalnih idej umaknejo, ker ne dosežejo svojih ciljev. Literatura izpostavlja radikalnost nekaterih danes že uveljavljenih kon­ceptov, kot je celo multikulturalizem. Po Cohenu (v Pugh, 2009: 9) so post-moderni multikulturalisti privedli liberalno idejo tolerance do ekstrema oziroma ekstremnega relativizma, v katerem je »narobe, ce liberalni politiki napadajo/kritizirajo predhodno neprivilegirane skupine (the other), cetudi te skupine hkrati zagovarjajo antiliberalne ideje«, kot so seksizem, homofo­bija in fašizem (seveda z vidika drugih kultur). V tem primeru lahko vidimo, kako je lahko prevladujoca ideja liberalizma v primeru doslednega uresni-cevanja v bistvu grožnja sami sebi in svojemu obstoju. Tudi Crenshawova (2014) opozarja, da je težko definirati radikalno, saj je percepcija radikalnosti odvisna od posameznika in okolja, torej od okoli-šcin. Vedenje, ki je v nekem okolju normalno, je v drugem lahko razumljeno kot radikalno. Med drugim tudi zaradi tega številni avtorji ugotavljajo, da je radikalizacija koncept, ki je slabo definiran, kompleksen in celo kontro­verzen. V literaturi je izpostavljeno tudi dejstvo, da je radikalizem pogosto povezan z nostalgijo oziroma da ga družba potrebuje, ker gre v bistvu za odzivanje na izgubo. Nostalgija pomaga pri zbiranju energije za vnovicno doseganje ciljev (Bonnett, 2009: 179–180). Iz povedanega bi lahko izpeljali, da je eno pomembnejših vprašanj pri radikalni politiki stopnja radikalnosti. Manj radikalna politika se bo borila proti obstojeci razporeditvi moci v okviru obstojecih institucij, medtem ko se bo bolj radikalna borila tudi proti tem institucijam. V tem smislu McCauley in Moskalenko (2010, citirano v Schmidt, 2013: 7) razlikujeta med aktiviz-mom in radikalizmom na osnovi legalnosti aktivnosti: aktivizem je priprav­ljenost na legalno in nenasilno politicno akcijo, medtem ko se radikalizem nanaša na pripravljenost na nelegalno in nasilno politicno aktivnost (legalni aktivizem versus nelegalni radikalizem). Vendar Schmidt ugotavlja, da se v praksi radikalci niso nujno posluževali nasilnih metod, ter glede na metode radikalizma razlikuje med nasilnim in nedemokraticnim radikalizmom (ki uporablja prisilo in cilja na revolucijo) ter nenasilnim in demokraticnim radikalizmom (ki uporablja prepricevanje in cilja na reformo). Schmidt (2013: 14) nadalje v modelu radikalizacije politike dobro opredeli spekter politicne aktivnosti od nenasilnih do nasilnih za nedržavne ter tudi državne akterje. Državni akterji lahko zagovarjajo vladavino prava, temeljeco na kompromisu, lahko zacnejo izvajati zatiralsko politiko pritiska, ki temelji na družbenemu nadzoru, diskriminaciji, nadlegovanju in zlorabi kriznih poo-blastil, v koncni fazi pa lahko zacnejo z izvajanjem razlicnih oblik nasilja, aretacij, umorov, državnega terorizma ipd. Nedržavna politicna gibanja pa tudi podobno lahko najprej igrajo vlogo demokraticne opozicije, kar lahko z radikalizacijo preraste v nenasilne zunajparlamentarne aktivnosti, kot so protesti, demonstracije, bojkoti, stavke, državljanska nepokoršcina, v koncni fazi pa lahko pride do uporabe fizicnega nasilja za zoperstavljanje državni moci, kot so na primer unicevanje premoženja, umori, sabotaže, terorizem, oboroženo uporništvo ipd. Radikalizacija in nasilni ekstremizem kot grožnji nacionalni varnosti v demokraticni državi Z vidika zagotavljanja družbene stabilnosti in varnosti lahko radikalizem zelo hitro postane kljucni vir ogrožanja družbe in države. V tem poglavju želimo pojasniti, kdaj in kako lahko radikalni pristop postane grožnja nacio­nalni varnosti. Problematicna je torej predvsem tranzicija od aktivizma k izvajanju nasilja, kar ponazarjamo na naslednjem grafu in v nadaljevanju besedila. Kontinuiteta radikalizma je na spodnjem grafu prikazana na relaciji narašcajoce radikalnosti politicnih ciljev (abscisa) in radikalnosti imple­mentacije teh ciljev (ordinata). Slika pokaže možno pot politicnega gibanja, skupine ali celo posameznika od družbene apaticnosti, pri cemer ni zastav­ljenih ciljev glede reševanja družbenega problema (tocka 1), do najvecjega radikalizma v obliki terorizma (tocka 6). Akter lahko zastavi medle politicne cilje in uporabi tudi dokaj medlo implementacijo, kar ga vodi v medlo reše­vanje tega problema (tocka 2). Ce akter postavi »realne« politicne cilje in realne ali normalne metode za njihovo uresnicitev, se pomakne na tocko 3, kjer lahko govorimo o obicajnem ali normalnem reševanju družbenih problemov. Ker niso vsi akterji zadovoljni s takšnim pristopom, se nekateri pomaknejo na tocko 4 in postanejo aktivisticni, kar temelji na radikalnejših politicnih ciljih in tudi radikalnejših metodah za njihovo uresnicevanje. Na tej tocki se nekateri aktivisti zadržijo (in ostanejo znotraj spektra zakonitih aktivnosti), drugi pa zaradi povecanja radikalnosti ciljev ali/in metod presto-pijo mejo zakonitosti delovanja in postanejo nasilni radikalci ali ekstremisti (tocka 5). Obstajajo razlicne vrste in stopnje nasilja, kar pomeni, da nekateri 1015 ekstremisti lahko hitro postanejo teroristi v primeru izvajanja ekstremnega nasilja za doseganje ekstremnih politicnih ciljev (tocka 6). Radikalnost implementacije ciljev Graf 1: KONTINUUM RADIKALIZMA GLEDE NA RADIKALNOST POLITICNIH CILJEV IN NJIHOVE IMPLEMENTACIJE 6. Terorizem5. Nasilni radikalizem – ekstremizem 4. Aktivizem 3. Obicajno razreševanje problemov razreševanje 2. Medlo problemov Radikalnost politicnih ciljev Vir: lastni prikaz. McCauley in Moskalenko (2008, citirano v Young, Zwenk in Rooze, 2013: 10) razumeta politicno radikalizacijo kot povecano pripravo na medskupin-ski konflikt. V tem smislu radikalizacija pomeni spremembo v prepricanjih, obcutkih in vedenju (change in beliefs, feelings and behaviours) v smeri opravicevanja medskupinskega nasilja in zahtev po žrtvovanju pri branje­nju svoje skupine. Della Porta in LaFree (2012: 4) sta ugotavljala, da veliko raziskovalcev opredeljuje radikalizacijo kot proces, za katerega je znacilna narašcajoca privrženost k uporabi nasilnih sredstev in strategij v politicnih konfliktih. Radikalizacija v tem smislu predstavlja spremembo percepcij proti polarizirajocim in absolutnim definicijam dolocenih situacij in artiku­laciji vedno bolj radikalnih ciljev. V funkcionalnem smislu je politicna radi­kalizacija priprava na medskupinsko nasilje, v deskriptivnem smislu pa radi­kalizacija pomeni spremembo v prepricanjih, obcutkih in vedenju v smeri, ki opravicuje medskupinsko nasilje ter zahteva žrtvovanje za obrambo skupine. Schmidt (2013: 18) si pri opredeljevanju radikalizacije pomaga s termi­nom politicne polarizacije in že omenjenega ekstremizma. V tem smislu radikalizacijo opredeli kot individualni ali kolektivni proces, v katerem se – v situaciji politicne polarizacije na eni ali obeh straneh – opustijo obicajne prakse dialoga, kompromisa in tolerance med politicnimi akterji. Namesto tega se zacne uporabljati konfrontacijske taktike, kar vkljucuje najprej nena­silne pritiske in prisilo, nato pa že razlicne oblike politicnega nasilja (ne še terorizma), aktivnosti nasilnega ekstremizma v obliki terorizma in vojnih zlocinov. Ta proces poteka obicajno skozi ideološko socializacijo proti radikalnejšim ali bolj ekstremisticnim prepricanjem, ki temeljijo na dihoto-micnem pogledu na svet. Ta opredelitev poudarja dejstvo, da radikalizacija lahko poteka na obeh straneh polariziranega politicnega konflikta. Zgoraj omenjeni logiki je sledila tudi Evropska komisija, ki je leta 2005 radikalizacijo opredelila kot fenomen, v katerem ljudje privzemajo mne­nja, poglede in ideje, ki lahko vodijo v terorizem (Communication from the Commission, the European Parliament and the Council …, 2005). Ekspertna skupina Evropske komisije za nasilno radikalizacijo je leta 2008 uporabljala delovno definicijo radikalizacije kot socializacije k ekstremizmu, ki se mani­festira kot terorizem (Schmidt, 2013: 5). Evropska komisija je radikalizacijo tako vedno obravnavala v okviru celovitega pristopa v boju zoper terorizem, in s tem vzpostavila povezavo med pojmoma radikalizacija in terorizem. Navedene opredelitve radikalizacije kažejo, da nekateri ekstremizem razumejo kot koncno postajo procesa radikalizacije. Radikalizem se pogosto enaci z ekstremizmom, vendar po Schmidtu (2013) takšno enacenje ni upra-viceno. Oba pojava se lahko opišeta kot idealna tipa distance od zmernih, mainstreamovskih in status quo pogledov, vendar pa je za ekstremiste zna-cilno politicno delovanje, ki ne upošteva vladavine prava. Ekstremisti namrec želijo ustvariti homogeno družbo, ki temelji na togi dogmaticni ideologiji in zatiranju opozicije ter manjšin. Ekstremisticne skupine in stranke imajo torej programe z naslednjimi elementi: protiustavnost, protidemokraticnost, avtoritarnost, antipluralnost, fanaticnost, netoleranca, zavracanje vladavine prava, uporaba predvsem nasilja in ne toliko prepricevanja, uniformnost in ne diverzifikacija, kolektivni cilji prevladujejo nad individualno svobodo itd. Ekstremisticni programi tudi intenzivno uporabljajo ideologijo. Radikalci so torej lahko nasilni ali ne, lahko so demokrati ali ne, medtem ko ekstremisti zagotovo niso demokrati. Za ekstremiste je znacilna nefleksibilna rigidnost, ki temelji na poenostavljenih enoznacnih interpretacijah sveta, ki opazovalcu dovoljuje le, da je proti ali pa za (Schmidt, 2013: 9–10). V tem smislu avtor razlikuje med radikalci, ki so odprtega duha (angl. open-minded radicals), in tistimi, ki to niso (angl. closed-mind extremists). Je pa v literaturi zaslediti tudi opredelitve, ki razlikujejo med nasilnimi in nenasilnimi ekstremisti. Slednje Schmidt (2013) oznacuje kot kontradiktornost – nenasilni ekstremizem je po 1017 njegovem mnenju oksimoron. Fizicno nasilje je v naši družbi seveda prepo­vedano, razen v samoobrambi. Prav tako ima edinole država monopol nad legitimno uporabo fizicnega nasilja v družbi, ki se mora pri tem držati dolocb zakonov. Kljub temu se soocamo z nasilnim kriminalom in terorizmom. Zelo povedno je dejstvo, ki ga navaja Moghaddam (2009: 278), da na desetine milijonov muslimanov v zahodnih in nezahodnih družbah trdi, da je nasilje za obrambo islama vcasih upraviceno.4 Potencial nasilnega ekstremizma v muslimanskih skupnostih torej obstaja. Intenzivnost ekstremizma je odvisna od stopnje uporabljenega nasilja in pomembnosti cilja (ali je tarca državna infrastruktura, vojska, civilno pre­bivalstvo, posameznik, otrok). Coleman in Bartoli ekstremiste razdelita v dve skupini – podrejene, marginalizirane skupine in dominantne skupine (politiki, policisti, pomembne javne osebnosti). Pomembno je poudariti, da ekstremizem ni nujno povezan z uporabo nasilja v fizicni obliki, saj lahko ostane na verbalni ravni. Sicer pa ekstremisticne marginalizirane skupine ponavadi uporabljajo neposredno nasilje v vec stopnjah (na primer bombni samomorilci), dominantne ekstremisticne skupine pa vecstrukturno, tudi institucionalizirano nasilje (na primer prikrito mucenje in neformalno, bru­talno kaznovanje) (Coleman in Bartoli, 2009). Ekstremni radikalizem se lahko torej v koncni fazi sprevrže v terori­zem. V tem primeru subjekti svoje radikalne cilje uresnicujejo z nasiljem. Za nasilni ekstremizem pa je znacilno tudi pozivanje k nasilju ali njegovo spodbujanje (ne da bi nasilje izvajali tudi pozivajoci akterji sami). V tem primeru ekstremisticna organizacija še ne postane teroristicna ali pa je na meji, da to postane. Southers (2013: 4–6) ugotavlja, da je ima tovrstni eks­tremizem šest znacilnosti. Prva je nestrpnost in premoc, kar se odraža v netolerantnosti in obcutku vecvrednosti. Ekstremisti predpostavljajo pred­vsem moralno vecvrednost svoje ideologije, rase, vere in etnicne pripadno­sti, kar naj bi jim zagotovilo poseben družbeni položaj. Njihovo prevladu­joce prepricanje je, da je »svet njihov«, ostali ljudje so lahko hvaležni, da jim je dovoljeno živeti – toda zgolj dotlej, dokler bodo razumeli svoje mesto v družbi. Druga znacilnost ekstremizma je stigmatiziranje drugih oziroma drugacnih (t. i. otherism). Predvideva se, da v vsaki družbi obstaja skupina, ki ne razmišlja v okvirih prevladujocega diskurza. Slednje se manifestira v osebnih napadih, ki problematizirajo posameznikove motive, usposo­bljenost, izkušnje ali znanja. Sociologi ta pojav imenujejo mikroagresija. Zanicevalne etikete za ljudi judovskega, vzhodnjaškega ali neevropskega porekla so obicajno uporabljane za preusmerjanje pozornosti od mnenj, Tako pravi 15% britanskih muslimanov, 16% francoskih muslimanov, 7% nemških muslimanov, 10% indonezijskih muslimanov, 28% egipcanskih muslimanov, 17% turških muslimanov in 29% jordan­skih muslimanov (Moghaddam, 2009: 278). ki nasprotujejo ekstremisticni ideologiji. Tretja znacilnost ekstremizma je absolutizem. Ekstremisti namrec verjamejo v manihejski svetovni nazor oziroma v moralni, verski ali filozofski dualizem. Verjamejo v absolutno moralno neoporecnost, pri cemer z vztrajnim ponavljanjem ustvarjajo pre­pricanje, da so vsi drugace misleci »slabi«. Tovrstno razmišljanje ne dopu-šca niti prostora niti potrebe po ideološki razpravi (kot tipicni primer lahko navedemo Hitlerjev odnos do drugih ideologij). Posledicno ekstremisti ver­jamejo, da so njihova prizadevanja vedno plemenita, medtem ko so drugace misleci vedno nasprotniki. Cetrta znacilnost je posploševanje brez osnov ali utemeljitev. Ekstremisti posplošeno oznacujejo in okarakterizirajo ljudi/ družbo, stvari ter dogodke, namesto da bi razpravljali o dejstvih in idejah, ki so v nasprotju s temi posplošitvami. Takšna dejstva najraje ignorirajo ali pa se razpravi o njih izognejo. To vodi do napacnih sklepov, ti pa vodijo do pristranskosti in v nadaljnje sledenje ideološkemu nacrtu. Peta znacilnost ekstremizma so teorije zarote in scenariji sodnega dne. Ekstremisti pripi­sujejo apokalipticne posledice neuspehom izvajanja svojega poslanstva. Taki scenariji lahko vkljucujejo napad na specificno državo, zrušitev vlade s strani tuje sile ali samo zlorabo vlade. Teorije zarote, kot je ideja, da je vlada ZDA sama odgovorna za teroristicne napade 11. septembra, krepijo temelj in motivacijo za privrženost ekstremisticni ideologiji in služijo za obrambo same skupine. Šesta znacilnost ekstremizma pa je obstoj specificne kode za sporazumevanje. Ekstremisticne skupine uporabljajo poseben kodni jezik, da s tem ocrnijo svoje nasprotnike. Mocni izrazi in klišejske besedne zveze jim služijo za hitro spreminjanje ideoloških prepricanj, in to brez potrebe po kriticni misli ali razlagi. S krepitvijo predsodkov se veca moralni pogum, s tem pa tudi obcutek lastne pravicnosti. Terorizem pa ni nujna koncna postaja radikalizacije. Vsi radikalci niso postali teroristi. Dodatni problem je, da razlikujemo med številnimi vrstami terorizma (levicarski, desnicarski, islamisticni, etnonacionalisticni, samotar-ski, kiberterorizem itd.), kar pomeni bolj ali manj razlicne poti radikalizacije. V tem smislu avtorji v literaturi ugotavljajo, da razmerje med radikalizacijo in terorizmom še ni dovolj prouceno. Schmidt (2013: 17, 19) ob tem še ugo­tavlja, da se je z radikalizacijo zgodilo podobno kot s terorizmom: postal je politiziran termin, ki se ga uporablja v politicni igri dolocanja in pripisova­nja krivde. Torej je lahko radikalizacija tudi politicni konstrukt, ki ga obliku­jejo sistemi nacionalne varnosti. Na tej tocki se zastavlja vprašanje, zakaj se pri radikalnih gibanjih ali sku­pinah (in ne nazadnje tudi pri posameznikih) pojavlja tovrstna razpetost med pozitivno družbeno silo in grožnjo nacionalni varnosti. Radikalizacija ne more dolgo ostajati samo v ciljih akterjev, ampak se neizogibno pomika proti implementaciji. Ce razumemo dejavnike, ki vplivajo na radikalizacijo, lahko tudi bolje razložimo to razpetost. 1019 Dejavniki radikalizacije družbenih gibanj, skupin in posameznikov Za razumevanje radikalizacije in zgoraj izpostavljene razpetosti je zelo pomembno razumeti kontekst oziroma razloge, ki posameznika vodijo in motivirajo v smeri radikalizacije. V tem poglavju predstavljamo kljucne dejavnike radikalizacije. Raziskave kažejo, da ne obstaja posamicen in edin­stven razlog za radikalizacijo ter terorizem, temvec kompleksna mešanica internih in eksternih dejavnikov potiska in potega (push in pull) (Schmidt, 2013: 4), pri cemer so dejavniki potiska tisti negativni družbeni, politicni, ekonomski in kulturni temeljni vzroki, ki vplivajo na posameznike, da se pri­družijo oboroženim radikalnim skupinam, dejavniki potega pa tiste znacil­nosti radikalnih skupin, ki privlacijo posameznike, da se jim pridružijo (npr. ideologija skupine, obcutek bratstva in pripadnosti, sloves in možnost slave itd.). Kljucni dejavnik, ki prispeva k izvajanju teroristicnega nasilja, lahko po mnenju Evropske komisije najdemo v kombinaciji zaznane ali dejanske nepravicnosti ali izkljucitve iz družbe v kombinaciji s pritegujocimi silni­cami glede sodelovanja v doloceni skupini, ki izvaja aktivnosti v smeri spre­memb. Sodelovanje pri nasilnih dejanjih lahko tako postane nacin vkljuci­tve v skupino. Drugi dejavniki izhajajo iz napacne interpretacije besedil ter ideologij ipd. (Commission of the European Communities, 2005: 12–14). Vzroke za radikalizacijo, ki lahko vodijo v terorizem, je mogoce opazo­vati in proucevati na treh ravneh (Schmidt, 2013: 4)5: 1. Mikroraven oziroma raven posameznika, kar vkljucuje probleme z iden­titeto, neuspelo integracijo, obcutke odtujenosti, marginalizacijo, diskri­minacijo, relativno deprivacijo, ponižanje (neposredno ali posredno), stigmatizacijo in zavracanje, kar se pogosto kombinira z moralnim ogorcenjem in željo po mašcevanju. Ta raven se ukvarja s tem, kako se domnevno ranljivi posamezniki radikalizirajo s pomocjo teroristicne propagande ali rekruterjev. 2. Mezoraven oziroma širše radikalno okolje (wider radical milieu), ki povezuje teroriste s širšim okoljem, v katerem lahko dobijo podporo, radikalizirajo nove kadre, dobijo zatocišce. Koncept radikalnega miljeja sta najprej predstavila Waldmann in Malthaner leta 2010, ko sta opozo­rila, da obstaja pomemben kolektiv ljudi izza same teroristicne skupine, ki ga ne smemo spregledati, saj ponuja zatocišce, pomoc, omogoca rekrutacijo novih kadrov, politicno in moralno podporo ipd. 3. Makroraven oziroma vloga vlade in družbe doma in v tujini, radikaliza­cija javnega mnenja in strankarske politike, napeti odnosi med vecino in manjšino, še posebej v zvezi s tujimi diasporami, vloga pomanjkanja Pregled številnih del kaže, da se avtorji vecinoma osredinjajo prav na eno od teh treh ravni. socialnih in ekonomskih priložnosti v družbi, kar lahko vodi k mobiliza­ ciji in radikalizaciji nevkljucenih (disconnected). Ta raven se fokusira na aktivnosti oblasti doma in v tujini, odnos družbe do manjšin ipd. Pomikanje ali nepomikanje dolocene skupine v kontinuumu radikaliza­cije je torej v dokajšnji meri odvisno od kompleksne interakcije dejavnikov potiska in potega na zgoraj navedenih ravneh. Povsem mogoce je, da npr. na ravni posameznika obstajajo mocni dejavniki potiska, vendar pa jih na makroravni zavre specificna vladna politika. Schmidt (2013: 4) nadalje ugotavlja, da obstaja dolocena negotovost v zvezi s tem, kaj pripada posamezni ravni, še posebej gre za zahtevno razliko­vanje med mezo- in makroravnjo, prav tako pa se vecina obstojecih raziskav osredotoca na mikroraven, kar hkrati pomeni zanemarjanje druge in tretje ravni. Še vec, raziskave se premalo osredinjajo na neproduktivni protite­rorizem (counter-productive counter-terrorism), kar je znacilno še posebej za tista proucevanja, ki jih financirajo same države. S tem se ustvarja nepri­merna osnova za protiradikalizacijske in protiteroristicne politike. V literaturi najdemo številne primere, ki bolj ali manj neposredno tekmu­jejo za primarnost identificiranih vzrokov. Ne glede na to lahko recemo, da v literaturi zaznamo naslednje politicne dejavnike radikalizacije: represija, pomanjkanje svobode izražanja, odtujenost, stanje v zaporih (pri radikali­zaciji v zaporih), vojaška okupacija itd. Zadnja se izkaže kot en od temeljnih dejavnikov v primeru oblikovanja in popolnjevanja ISIS zaradi »okupacije« s strani ameriških vojaških sil (Bondokji, Wilkinson in Aghabi, 2017: 13–15) in tudi v primeru Al Kaide. Percepcija tuje okupacije je tudi sicer glavni moti­vacijski dejavnik pri separatisticni radikalizaciji. Iz tega je, denimo, crpala IMRO (Internal Macedonian Revolutionary Organization) v boju za osvo­boditev izpod otomanske oblasti. Zapis pravice do samoodlocbe narodov v Ustanovno listino OZN leta 1945 je še dodatno okrepil motivacijo vseh druž­benih skupin, ki so se želele osamosvojiti po drugi svetovni vojni z vecjo ali manjšo uporabo nasilja. Glavni motiv (dejavnik potega) separatisticnih sku-pin je odcepitev oziroma vzpostavitev nove neodvisne države vecinoma na etnicni osnovi (Combs, 1997: 40–42) in glavni dejavnik potiska je percepcija represije s strani okupatorske entitete (karkoli že to pomeni). Patriotizem je mehanizem, ki se zelo rad uporablja v procesu tovrstne radikalizacije. IRA in njene naslednice so crpale motiv iz boja zoper okupatorsko silo, vendar so motivacijsko osnovo medetnicnih in medverskih razlik zelo uspešno nad­gradili s poudarjanjem socialnoekonomskih razlik, ki se pod okupacijo še povecujejo (Whittaker, 2004: 103). Dokazi glede socio-ekonomskih dejavnikov radikalizacije so zelo proti­slovni in mešani. Nezaposlenost in korupcija sta bila navajana zelo zgodaj kot kljucna dejavnika, vendar ju je novejša literatura izlocila. Schmidt (2013: 25) v zvezi s tem ugotavlja, da revšcina kot samostojni dejavnik ne vodi v 1021 terorizem, lahko pa v to smer vodi nezaposlenost v kombinaciji z drugimi dejavniki. Na podrocju islamisticne radikalizacije so študije sicer pokazale, da prihajajo tuji borci, torej borci iz Evrope, ki so se po radikalizaciji pridru­žili teroristicnim skupinam v tujini, iz razlicnih socio-ekonomskih okolij in da jih je bila pred radikalizacijo vecina zaposlenih, kar pomeni, da fenomena evropskih tujih borcev ne moremo razložiti z njihovimi socio-ekonomskimi profili; lahko pa imajo ekonomski dejavniki – možnost pridobitve posojila, obljuba dobre službe itd. – pomembno motivacijsko vlogo v afriških, bli­žnjevzhodnih in centralnoazijskih državah (primeri ISIS in Boko Haram). Nekateri avtorji namesto revšcine raje izpostavljajo vlogo »relativne depri­vacije«, torej diskrepance med tem, kar posameznik misli, da si zasluži, in tem, kar dejansko ima ter pridobi. Nekateri viri kot vzrok radikalizacije izpo­stavljajo tudi možnost poroke, ki je odigrala pomembno vlogo v primeru moških in žensk, ki so se pridružili ISIS (Bondokji, Wilkinson in Aghabi, 2017: 14–16). Na primeru nemških in italijanskih levicarskih radikalnih sku-pin iz prejšnjega stoletja ter na primeru španske ETE se je izkazalo, da veliko radikalcev oziroma teroristov sploh ni prihajalo iz slabih ekonomsko-social­nih razmer. Tako je Whittaker (2004: 143) terorizem ETE oznacil kot rezultat prospetitete in rasti v Kataloniji in ne slabih ekonomskih razmer. Literatura izpostavlja tudi številne družbene dejavnike in skupinsko dinamiko. V tem smislu je pri nekaterih pomembna priložnost za avanturo, ki jo doživijo z radikalizacijo in pomikanjem po zgoraj prikazani daljici. Še posebej mladi v procesu odrašcanja išcejo priložnosti, vznemirjenje, adre­nalin ipd. Npr. sirijski konflikt je nekaterim ponujal enkratno življenjsko pri­ložnost druženja z brati, bojevanja za pravo stvar in celo možnost postati junak (Bondokji, Wilkinson in Aghabi, 2017: 14–16), prav tako se je željo po avanturi pogosto omenjalo pri številnih primerih levo usmerjene radikaliza­cije (Whittaker, 2004: 197). Literatura pogosto omenja vlogo družbenih omrežij, kot so družina in prijatelji. Schmidt (2013: 27) je denimo ugotavljal, da so družbena omrežja ali okolja, ki so radikalna (radikalni milje), in sorodstvene zveze zelo pomembne pri usmerjanju ranljivih posameznikov v smeri terorizma. Takšni radikalni miljeji lahko predstavljajo privlacnost za ranljivega posameznika, ki išce prijateljstvo, novo vlogo, identiteto in status, še posebej, ce delujejo dejavniki potiska, kot so diskriminacija, marginalizacija in ponižanje v dru­žini, šoli, soseski in družbi (ibid.). V to smer je še posebej intenzivno razisko-val Sageman. Študije o tujih borcih v ISIS ugotavljajo pomembno vlogo pri­jateljev, bratov in drugih sorodnikov (ki so jim sledili radikalizirani), svojo vlogo so odigrale celo matere (Bondokji, Wilkinson in Aghabi, 2017: 17–18). Literatura izpostavlja tudi kulturne dejavnike radikalizacije. V tem smi­slu sta še posebej pomembni religija in pa vloga narativov. Nekatere študije poudarjajo, da stopnja posameznikovega poznavanja islama ne korelira z njegovo nagnjenostjo k radikalizaciji. Kljucno vlogo odigra namrec napacna interpretacija verskih naukov v kombinaciji z identifikacijo s proaktivno versko skupino. Verska pripoved oblikuje svetovni nazor, v katerem naj bi posamezniki našli svojo vlogo. Ce je to pripoved o žrtvovanju, potem spod­budi kontekstualne frustracije in motivira posameznike k akciji, ki odpravi te probleme, kar v koncni fazi lahko vodi tudi k opravicevanju nasilja kot moralnega akta. Pri islamisticnem terorizmu v tem smislu veliko vlogo odi­grajo fatve, razsodbe verskih voditeljev, ki opravicujejo ali zapovedujejo nasilje (Bondokji, Wilkinson in Aghabi, 2017: 19–22). Tipicna motivacijska naracija separatisticnih radikalnih skupin (npr. IRA) uporablja koncepte kolonizacije, poniževanja, viktimizacije, marginalizacije, diskriminacije, deprivacije in obcutek necesa izgubljenega v zgodovini, kar je treba v pri­hodnosti spet oživeti (Whittaker, 2004: 101–108). Anarhisticne nasilne skupine so hotele popraviti družbene neenakosti z nasiljem, najbolj ekstremisticne med njimi pa na osnovi nihilizma odpra­viti vse oblike kakršnekoli družbene strukture (Combs, 1007: 48). Npr. nemška RAF je crpala motiv iz nujnosti nasilnega delovanja proti arbitrar­nim in nasilno represivnim nemškim oblastem, ki ne spoštujejo niti lastnih zakonov. Glavni sovražniki so bili država Zahodna Nemcija, imperializem, potrošniška družba, Amerika in celo NATO (Whittaker, 2004: 197–207). Za italijanske Rdece brigade so bili glavni motivi nepravicnosti, uperjene proti delavskemu razredu, obcutek izkljucenosti iz politicnega sistema v luci vec desetletne vladavine desno usmerjene stranke, imperializem, ki ga predstavlja lastna država, svetovni kapitalizem in desno usmerjene faši­sticne skupine, ki so aktivno delovale v državi (ibidem, 214–216). Evropske anarhisticne radikalne skupine se v zadnjem casu rade fokusirajo tudi na vladne migracijske politike in izražanje solidarnosti z migranti (TESAT – EU Situation and Trend Report, 2018: 15). Radikalne skupine ekstremne desnice se v svoji motivacijski shemi vca­sih sklicujejo na voljo boga (ki ne more dopušcati moralnega razpadanja družbe ipd.), korupcijo in neodgovorno vedenje vlade, ki ga vcasih ozna-cijo za terorizem, razne oblike zarote proti patriotom (npr. s strani judov, Americanov, OZN …), unicujoco globalizacijo, nevarni multikulturalizem in nevarnost migrantov. Zanimivo je, da se motivacijski strukturi levih in desnih radikalnih skupin v dolocenih elementih prepletata – sta si podobni (Laquer, 2004: 147–160). Sodobne desne skupine motivacijo crpajo tudi iz zavracanja azilnih politik, obsojanja clanstva lastne države v NATO in EU, strahu pred islamizacijo zahodnega sveta, muslimansko dominacijo in uvedbo šeriatskega prava, širjenjem islamskih molilnic v Evropi itd. (TESAT – EU Situation and Trend Report, 2018: 51–52). Viri med dejavnike vpliva štejejo tudi medije; ti lahko radikalizacijo spod­bujajo s prenosom informacij v imenu teroristicnih ali radikalnih skupin 1023 (npr. glej Prezelj, Kocjancic in Marinšek, 2018; Communication from the Commission, the European Parliament and the Council …, 2005: 13). V zadnjem casu se še posebej izpostavlja uporaba socialnih medijev za spod­bujanje radikalizacije. Npr. do leta 2017 so teroristicne in radikalne skupine uporabile okrog 150 platform socialnih medijev za propagando in delitev informacij. Poleg tega so uporabljali tudi temni splet (Dark net) za zaupno deljenje datotek, anarhisticne skupine so si izražale solidarnost na svojih spletnih straneh in podobno (glej TESAT – EU Situation and Trend Report, 2018: 15, 48). Ne gre pozabiti na pogosto zanemarjeni dejavnik mašcevanja ozi­roma protiteroristicnega terorizma (glej dela Beatrice de Graaf), pa tudi ne na Schmidtovo opozorilo (2013: 37), ki ga izpelje iz del McCauleyja in Moskalenka, da radikalizacija enega družbenega akterja pogosto prispeva k radikalizaciji druge strani. Drugace povedano, polarizacija v družbi ali med družbami pogosto radikalizira obe strani. To pomeni, da gre pri radi­kalizaciji za odnose akcije in reakcije, ki jih lahko le redko nadzoruje le ena stran. Avtorji izpeljejo, da obravnava radikalizacije enega akterja zahteva v resnici spremljanje radikalizacije »nas« in »njih«. Konvencionalna litera­tura s podrocja terorizma in ekstremizma pa mnogokrat spregleda ravno ta vidik; lahko bi celo rekli, da je stroka mnogokrat slepa glede aktivnosti vlade/države doma in v tujini. V tem smislu Schmidt (2013: 39) izpostavlja tudi dejavnike radikalizacije, kot so zahodni odzivi nanjo ter dejanska in zaznana zahodna dominacija. Vendar pa do podobnih ugotovitev bolj ali manj implicitno prihajajo tudi nekateri drugi avtorji. Npr. Mueller je v svoji študiji petdesetih islamisticnih teroristicnih zarot proti ZDA po 11. septem­bru 2001 ugotovil, da je bilo vsem zarotnikom skupno ogorcenje in bes nad ameriškimi in izraelskimi akcijami na Bližnjem vzhodu ter goreca želja po mašcevanju ali branjenju v vojni proti Islamu. Ranstorp (2010: 4) je na podlagi pregleda razlicnih pristopov skušal raz­deliti dejavnike radikalizacije na zunanje in notranje (zunanja in notranja dimenzija). Med notranje dejavnike je uvrstil: ocitno pomanjkanje razprave med muslimani glede opravicevanja nasilja, politicno polarizacijo in polarizi­rajoco javno retoriko, stigmatizacijo, krizo identitete, odtujenost od družbe, navzocnost radikalnih imamov, glorifikacijo džihada in muceništva ter dis-kriminacijo, stigmatizacijo in kriminalizacijo, ki so jim podvrženi mladi, kar jih dela dojemljive za rekrutiranje. Korteweg in sodelavci (2010: 31–32) so te dejavnike konkretizirali. Pomanjkanje dialoga v muslimanskih skupnostih glede verskih tekstov odraža tudi konflikt idej in interpretacij znotraj islama, kar pomeni, da bi morali alternativnim glasovom islama dati priložnost, da se med seboj soocijo. Politicna polarizacija in stigmatizacija musliman­skih skupnosti skozi javni diskurz prispeva k temu, da se mladi muslimani pocutijo izloceni iz družbe in zacnejo iskati identiteto tudi v nasilnih strujah islama, k cemur pripomore socio-ekonomski zaostanek muslimanskih skup­nosti in njihova splošno nizka stopnja integracije v evropsko družbo. Visoka stopnja nezaposlenosti ali pomanjkanje priložnosti krepijo obcutke izlo-cenosti iz družbe; ekstremisticni islamizem, ki ga pogosto širijo radikalni imami v državah clanicah EU, tem ljudem ponudi nov smisel. Pri tem še posebno vlogo igra saudski vahabisticni tok denarja, ki podpira radikalne imame ter ortodoksne mošeje, v katerih se srecata interni in eksterni radika­lizacijski proces. Med džihadisti obstaja razprava o glorifikaciji muceništva in džihada, ki privlaci še posebej ranljivo mladino, ki se sooca s stigmatiza­cijo, diskriminacijo in kriminalizacijo. Mediji v takšnem okolju delujejo kot katalizator – spletne strani in novicarski portali omogocajo kandidatom, da pridejo v stik z »vratarji« (gatekeepers), ki omogocajo povezavo z radikalno organizacijo. Gre za posameznike, ki delujejo v mošejah, humanitarnih organizacijah, na internetu ipd. Kortweg in sodelavci kot primarna obmocja radikalizacije in rekrutacije, še posebej posameznikov, ki išcejo nov in višji pomen življenja, omenjajo tudi zapore. Med zunanje dejavnike radikalizacije posameznikov v muslimanskih državah pa je Ranstorp (2010) uvrstil zahodno zunanjo politiko, zaznano nepravicnost pri muslimanskih skupnostih, še posebej na konfliktnih obmo-cjih, kot so Cecenija, Irak, Kašmir, Somalija in palestinska ozemlja, vojaško intervencijo zahodnih držav itd. Pri konkretizaciji dejavnikov Korteweg in sodelavci (2010: 32–33) navajajo, da je za džihadiste pomembna sama pripadnost zahodni civilizaciji, kar predstavlja osnovo za dolocanje sovra­žnika. Muslimani v evropskih državah se pogosto identificirajo z muslimani v muslimanskih državah in jih zato še posebej prizadenejo specificni vidiki zahodne politike, kot so vojaške intervencije z muslimanskimi civilnimi žrtvami, tokovi razvojne pomoci režimom na Bližnjem vzhodu, ki pomagajo ohranjati korumpirane in avtoritarne režime na oblasti, itd. Kako nam torej dejavniki ali vzroki za radikalizacijo pomagajo pri odgo­varjanju na vprašanje, zakaj se pri nekaterih gibanjih, skupinah in posame­znikih pojavlja omenjena razpetost med pozitivno družbeno silo in grožnjo nacionalni varnosti? Zgornje klasifikacije raznolikih vzrokov v bistvu poka­žejo, da družba vsakega posameznika ali skupino, ki ji posamezniki pripa­dajo, posrka ali vkljuci v dolocene vloge. Posamezniki so v izhodišcu veci­noma dobro misleca bitja, ki si želijo pridobiti pozitivno družbeno vlogo, vendar pa jih življenjske okolišcine tudi same po sebi postavijo v dolocene vloge, pri cemer se nekateri odlocijo za pot radikalizacije ciljev in udejanja­nja le-teh. S tem stopijo na pot radikalizacije. Na tej poti igrajo pomembno vlogo zgoraj navedeni dejavniki, ki skupaj zelo otežijo predvidevanje, kdo, kako in v kakšnem obsegu se bo radikaliziral (stopnja nevarnosti). Zgoraj navedeni dejavniki radikalizacije ne bodo izginili in radikalizacija bo vedno in povsod obstajala – ne glede na protiukrepe. Protiukrepi lahko 1025 zmanjšajo dejavnike potiska in potega, pri cemer je treba poudariti, da pro-tiukrepi zagotovo presegajo zmogljivosti in odgovornost institucij za nacio­nalno varnost, kot so policija, obvešcevalne službe in vojska. Posamezniki in skupine se bodo tudi vedno soocali z izzivom po bolj radikalnih ciljih ali vsaj po bolj radikalnem (beri ucinkovitem) udejanjanju ciljev, saj bodo tako videti bolj ucinkoviti in njihov obstoj bo imel v percepciji relevantnih akterjev še vec smisla. Sklep S tem clankom potrjujemo zastavljeno tezo o dvojni naravi radikalizma, ki je razklan med potencialom pozitivnega družbenega doprinosa po eni strani in grožnje varnosti po drugi strani. Radikalizem s svojimi idejami diskontinuitete torej vedno požanje veliko pozornost javnosti, hkrati pa si nakoplje razlicne izvedbene probleme. Družbe so bolj nagnjene k posto­pnemu spreminjanju, zato le nekateri radikalizmi uspejo v svoji cisti obliki. Vecina radikalizmov tako stopi na vlak postopnega udejanjanja družbenih sprememb. To pomeni, da ostajajo v polju legalnega delovanja. Vendar pa mnogi, ki s tem niso zadovoljni, na tej frustracijski osnovi radikalizirajo svoje cilje in dejanja. Radikalizacija je v tem clanku predstavljena kot rezultat kon­tinuuma med narašcajoco radikalnostjo ciljev in narašcajoco radikalnostjo udejanjanja ciljev. Vendar pa se postavlja vprašanje, ali z radikalizacijo res postanejo bolj ucinkoviti ali pa je radikalizacija le zdravilo za njihov prejšnji neuspeh. Nenehna eskalacija radikalnih gibanj v smeri terorizma vecinoma tudi ne privede do doseganja ciljev, saj ne nazadnje tudi vecina teroristicnih skupin ne doseže svojih ciljev. Redkim radikalnim gibanjem uspe zbrati zadostno podporo javnosti ali s kakim drugim prijemom prevzeti oblast v konkretni družbi. Tedaj zacnejo s kognitivno normalizacijo lastne radikalnosti in stigmatizacijo drugih konku­rencnih radikalizmov. Tako se je zgodilo z liberalizmom in komunizmom. Liberalizem še zdaj uspešno parira razlicnim radikalnim pogledom glede urejanja temeljnih družbenih razmerij. Zanimivo je tudi to, da je liberalistic­nemu kapitalizmu uspelo vsaj deloma absorbirati nekatere konkurencne radikalizme in jih v tem smislu nevtralizirati (npr. liberalisticna vkljucitev zelenih gibanj). Življenjski cikel radikalizacije se tako pricne z nastankom in prvo arti­kulacijo radikalizma, vrhunec je v potencialnem prevzemu oblasti, s pomo-cjo katerega se radikalizem normalizira, v primeru izgube oblasti pa obstaja velika verjetnost, da bo prišlo do ponovne kognitivne radikalizacije. Pogosta stalnica radikalnega gibanja je frustracija nad drugimi in seboj. Politicni radikalizem je torej razpet med lastnim potencialom velikih sprememb in škodo, ki jo lahko socasno povzroci. V primeru radikalizacije do tocke, ko akterji zacnejo z izvajanjem nasilja (ki ni neposredno samoo­brambne narave), prestopijo linijo zakonitosti in postanejo grožnja. Pri tem je treba poudariti, da je identificiranje fizicnega nasilja v fizicnem prostoru bistveno enostavnejše od identifikacije in obravnave verbalnega nasilja. Gibanje po kontinuumu radikalizma pa ni samo v smeri radikalizacije, temvec tudi nazaj v smer deradikalizacije. To je logicno, saj vecina radikaliz­mov ne doseže svojih ciljev, pri cemer se nekateri akterji umaknejo, drugi pa še bolj radikalizirajo. Zgornja razprava o dejavnikih, ki vplivajo na radi­kalizacijo, je pokazala, da je pomikanje ali nepomikanje dolocene skupine v kontinuumu radikalizacije v dokajšnji meri odvisno od kompleksne inte­rakcije faktorjev potiska in potega. Ti dejavniki se vcasih seštevajo in hitro vodijo v radikalizacijo, lahko pa se nevtralizirajo in do nadaljnje radikaliza­cije ne pride. V tem smislu je razpetost družbenih skupin in gibanj ter posa­meznikov zelo kompleksna in vcasih celo paradoksalna. V vsakem primeru je tudi zelo težko predvidljiva, ne samo s strani zunanjih opazovalcev (npr. policija in obvešcevalne službe), ampak celo s strani samih opazovanih akterjev. Nepredvidljivost gibanja akterjev v smeri radikalizacije ali nazaj je torej kljucna spremenljivka, ki se ji ne moremo izogniti in jo moramo upo­števati pri kakršnikoli obravnavi radikalizacije. Na koncu se zastavlja še vprašanje, katere vrste radikalizem in ekstremi­zem (npr. levi, desni, islamisticni ipd.) lahko najbolj ogrozi obstojeco druž­beno ureditev in nacionalno varnost. Menim, da vse vrste radikalizacije, ce se razrastejo brez omejitev, ogrožajo demokraticno politicno ureditev. Neofašizem bi uporabljal demokracijo kot fasado za uresnicevanje lastnih ciljev, radikalni islamizem bi demokracijo ukinil, radikalna levica pa bi uki­nila vecino nastavkov sodobne države. To pomeni, da brez dodatnih poglo­bljenih študij ni mogoce reci, katera oblika ekstremizma bolj ogroža nacio­nalno varnost sodobne demokraticne države. LITERATURA Abercombie, Nicholas, Stephen Hill in Bryan Turner (1994): Dictionary of Sociology. London: Penguin Books. Bell, Duncan (2014): What is Liberalism? Political Theory 42 (6): 682–715. Bondokji, Neven, Kim Wilkinson in Leen Aghabi (2017): Understanding Radica­ lization: A Literature Review of Models and Drivers. Hague: Ministry of Foreign Affairs of the Netherlands. Bonnett, Alastair (2009): Radicalism is Nostalgia. V: Jonathan Pugh (ur.), What is Radical Politics Today?, 179–187, Basingstoke: Palgrave Macmillan. Combs, Cindy C. (1997): Terrorism in the Twenty-First Century. New Jersey: Prentice Hall. Crenshaw, Martha (2014): Conslusion. V: Lorenzo Bosi, Chares Demetriou in Stefan Malthaner (ur.), Dynamics of Political Violence, 293–303. USA: Ashgate. Della Porta, Donatella in Gary Lafree (2012): Process of Radicalization and 1027 De-Radicalization. International Journal of Conflict and Violence 6 (1): 4–10. Gamble, Andrew (2001): Neo-Liberalism. Capital & Class 25 (3): 127–134. Gane, Nicholas (2015): Trajectories of Liberalism and Neoliberalism. Theory, Culture & Society 32 (1): 133–144. Gilbert, Jeremy in Jo Litter (2009): Beyond Gesture, Beyond Pragmatism. V: Jonathan Pugh (ur.), What is Radical Politics Today?, 127–135, Basingstoke: Palgrave Macmillan. Grizold, Anton (1999): Obrambni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola. Hutton, Will (2009): Radical Politics after the Crisis. V: Jonathan Pugh (ur.), What is Radical Politics Today?, 213–220. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Kingsnorth, Paul (2009): Victim of Success: Green politics Today. V: Jonathan Pugh (ur.), What is Radical Politics Today?, 36–44. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Korteweg, Rem, Sajjan Gohel, Francois Heisbourg, Magnus Ranstorp in Rob De Wijk (2010): Background Contributing Factors to Terrorism. V: Magnus Ranstorp (ur.), Understanding Violent Radicalization: Terrorist and Jihadist Movements in Europe, 21–49. London: Routledge. Kugler, Richard (2006): Policy Analysis in National Security Affairs: New Methods for a New Era. Washington, D.C.: National Defense University Press. Laquer, Walter (2004): No End to War: Terrorism in the 21st Century. London: Continuum. Martin, James (2009): A Politics of Commitment. V: Jonathan Pugh (ur.), What is Radical Politics Today?, 120–126. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Moghaddam, Fathali M. (2009): De-Radicalization and the Staircase from Terrorism. V: David Canter (ur.), The Faces of Terrorism: Multidisciplinary Perspectives, 277–292. Oxford: John Willey and Sons Ltd. Moran, Daniel (2009): On Military Revolution. V: Jasper Scott (ur.), Transforming Defense Capabilities; New Approaches to International Security, Boulder: Lynne Rienner Publishers. Prezelj, Iztok (2005): Nacionalni sistemi kriznega menedžmenta. Ljubljana: Fakul­teta za družbene vede. Prezelj, Iztok, Erik Kopac, Aleš Žiberna, Anja Kolak in Anton Grizold (2015): Evolutionary Reality of the Revolution in Military Affairs: Results of a Compa­rative Study. Romanian Journal of Political Science 15 (2): 4–34. Prezelj, Iztok, Klemen Kocjancic in Urša Marinšek (2018): Islamist Radicalisation towards Extreme Violence and Terrorism. Šolsko polje: revija za teorijo in raziskave vzgoje in izobraževanja 29 (5/6): 85–105. Pugh, Jonathan (2009): What is Radical politics Today? V: Jonathan Pugh (ur.), What is Radical Politics Today?, 1–14. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Ranstorp, Magnus (2010): Introduction. V: Magnus Ranstorp (ur.), Understanding Violent Radicalization: Terrorist and Jihadist Movements in Europe, 1–18. London: Routledge. Robertson, David (1993): Dictionary of Politics. London: Penguin Books. Schmidt, Alex P. (2013): Radicalisation, De-Radicalisation, Counter-Radicalisation: A Conceptual Discussion and Literature Review, ICCT Research Paper, Hague: International Centre for Counter-Terrorism. Scott, Alan (2012): Capitalism as Culture and Statecraft: Weber-Simmel-Hirschman. Journal of Classical Sociology 13 (1): 30–46. Scott, Jasper (2009): Measuring Progress. V: Jasper Scott (ur.), Transforming Defense Capabilities New Approaches for International Security, Boulder: Lynne Rienner Publishers. Short, Clare (2009): The Forces Shaping Radical Politics Today. V: Jonathan Pugh (ur.), What is Radical Politics Today?, 59–68. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Southers, Erroll (2013): Homegrown Violent Extremism. Oxford: Elsevier Inc. Yemelinova M., Galina (2007): The Growth of Islamic Radicalism in Eurasia. V: Tahir Abbas (ur.), Islamic Political Radicalism, 83–98. Edinburgh: Edinburgh University Press Ltd. Young, Holly F., Frederike Zwenk in Magda Rooze (2013): Terrorism and Radi­calisation – TerRa: A Review of Literature on Radicalization and What it Means for TERRA, projektno porocilo. Dostopno prek www.terra-net.eu, 20. 5. 2018. Whittaker, David J. (2004): The Terrorism Reader. New York: Routledge. VIRI Coleman, Peter in Andrea Bartoli (ni datuma): Addressing Extremism. The Interna­tional Center for Cooperation and Conflict Resolution. Dostopno prek http:// www.libertyunderattack.com/wp-content/uploads/2015/06/Addressing­Extremism-ICCCR-ICAR.pdf, 3. 8. 2009. Commission of the European Communities (2005): Communication from the Commission, the European Parliament and the Council concerning terror­ist recruitment: addressing the factors contributing to violent radicalization. Dostopno prek https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CE LEX:52005DC0313&from=EN, 21. 9. 2005. Oxford Advanced Learner’s Dictionary (1992), Oxford: Oxford University Press. TESAT – EU Situation and Trend Report 2018, EUROPOL, dostopno prek: https:// www.europol.europa.eu/activities-services/main-reports/european-union-ter­rorism-situation-and-trend-report-2018-tesat-2018, 12. 8. 2020. 1029 Jure SPRUK* IDEOLOŠKA PODSTAT VLADAVINE PRAVA** Povzetek. Preucevanje ideološke podstati vladavine prava pomeni zavedanje, da to nacelo ni zgolj forma­lizem. Pomeni tudi zavedanje, da je materialni pomen tega nacela vezan na temeljne moralnopoliticne vred-note, ki so v modernih državah sicer zapisane v ustav­nih besedilih, a hkrati so te vrednote del širšega ideološ­kega okvirja, ki ponazarja politicno zasnovo politicne skupnosti. Ideologije ne gre opredeljevati kot negativ­nega bremena nekega politicnega prostora, temvec kot nujen pogoj za delovanje in ucinkovanje politicnega. Dolocitev nacina vladanja je produkt politicnega proce­sa in v tem smislu ima vladavina prava lastno ideološko podstat v klasicnem liberalizmu, ki zgodovinsko izide iz vrednot svobode in formalne enakosti, s katerima ta politicna ideologija nastopi proti fevdalizmu in absolu­tizmu. V imenu teh vrednot nastane nacelo vladavine prava kot instrument omejevanja osrednje državne oblasti v moderni državi, kar spodbudi šele skupek poli­ticnih razmerij, ki so se nagnila na stran liberalnega mešcanstva v politicni bitki s fevdalno aristokracijo. Kljucni pojmi: vladavina prava, liberalizem, ideologija, moderna država Uvod Uporaba pojma ideologija je v javnem diskurzu že dodobra vezana na oznacevanje kake neželene ali škodljive prakse. Ko denimo ljudje, ki si za cilj postavijo lasten politicni angažma, zacenjajo svoje projekte, pogosto najprej potencialnim volivcem sporocijo, da njihova politicna stranka ne bo ideološka. Ta zaveza naj bi jamcila njihovo zavezanost k »cisti« politiki, tj. v prihodnost usmerjeni politiki, ki je pretekle politicne tematike ter iz njih izhajajoci konflikti ne bodo ovirali pri njihovem izpolnjevanju poslanstva vodenja javnih zadev. Skratka, kar je ideološkega, je škodljivega za politicni prostor, saj ideologija ni nic drugega kot katalizator neplodnih razprtij, ki * Dr. Jure Spruk, doktorski kandidat na Pravni fakulteti, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.58.3.1030-1047 Jure SPRUK zamegljujejo realne probleme v družbi. Takšna uporaba pojma ideologija je seveda zgolj skrajno vulgariziran nacin uporabe tega pojma, ki grobo prikriva pravi pomen ideologije za vsako politicno skupnost. Kot bomo pojasnili v nadaljevanju tega clanka, je funkcija ideologije ravno nasprotna, tj. umešca­nje nacel politicne morale ter iz nje izvedenih idej in konceptov v pregleden vrednostni sistem, ki determinira politicne cilje in tako omogoci politicnim akterjem, da predstavijo svoje nacrte za upravljanje politicne skupnosti. Ce je pojem ideologija v širšem javnem diskurzu do danes pridobil izrazito pejo­rativen pomen, pa povsem drugace velja za pojem vladavina prava. Pomen vladavine prava je vezan na koncipiranje pravnega postopka kot temeljnega branika clovekovih pravic in svobošcin v odnosu do državne oblasti, ki velja za najpogostejšega kršitelja teh pravic in svobošcin. Nacelo vladavine prava je pravzaprav conditio sine qua non liberalno-demokraticnega politicnega sistema, ki s svojo institucionalno arhitekturo ponazarja svojevrstno kombi­nacijo svobode in enakosti iz zakladnice liberalne politicne morale ter whigo­vskega nezaupanja v osrednje oblastne institucije države. Glede na negativen prizvok ideologije in pozitiven prizvok vladavine prava bi prima facie lahko sklenili, da med obema pojmoma ni nikakršne pozitivne korelacije, a podrob­nejša analiza nas bo vodila do ravno nasprotnega sklepa. Nacelo vladavine prava ima svojo ideološko podstat, ki sega v cas vzpostavljanja moderne države kot naslednice fevdalnega družbenega in politicnega reda. Vladavina prava je moderno politicno nacelo, katerega korenine se pogosto išcejo že v davnih stoletjih pred formalnim rojstvom moderne države, zlasti v dolocilih Magne Carte Libertatum1, a vendarle je ena kljucnih lastnosti moderne države samoomejevanje državne oblasti, ki ni vec zasnovana na podlagi absolutne suverenosti monarha, temvec na podlagi ideje omejene in odgovorne oblasti, ki ni vec izvzeta iz obligacije spoštovanja zakonov, ki jih sama ustvarja. Ko trdimo, da ima vladavina prava svojo lastno ideološko podstat, trdimo, da vladavina prava izhaja iz liberalne politicne morale oz. politicne dok­trine, ki velja za najtrdovratnejšega antagonista fevdalizma in absolutizma. Naš namen je pokazati na ideološko pogojenost zgodovinskega nastanka nacela vladavine prava, s cimer želimo prispevati k poglobljenemu razume­vanju tega nacela, ki velja za enega od stebrov sodobnega demokraticnega politicnega sistema. Poglobljeno razumevanje nacela vladavine prava je še toliko pomembnejše v casu, ko so politicni procesi vedno pogosteje ozna-ceni za neideološke, kar pomeni, da so v temelju antipoliticni v smislu, da politicne procese in družbene odnose opisujejo z neizogibnostjo naravnih zakonov ali mehanicnim delovanjem dobro naoljenega stroja, s cimer se omejuje prostor politicne svobode cloveka, najpomembnejše svobode, ki jo je pred stoletji zacelo varovati ravno nacelo vladavine prava. Za politološki vidik Magne Carte glej v: Spruk (2020). 1031 Ideologija in politika Verjetno najznamenitejši poklon politiki najdemo pri Aristotelu, za kate­rega je politicna znanost nic manj kot vrhovna znanost, ki s svojimi dogna­nji daje smisel ostalim znanostim, tehnicnim in naravoslovnim. Aristotel cloveka opiše kot politicno žival (zoon politikon), ki jo naravni nagon žene k povezovanju z drugimi ljudmi v politicno skupnost. Življenje zunaj poli­ticne skupnosti je mogoce le ob predpostavljeni samozadostnosti, katere pa pri cloveku ni opaziti, zato lahko zunaj politicne skupnosti živijo le zveri in bogovi (Aristotel, 1995: 11). Samozadostna je lahko zgolj politicna skupnost kot celota, pri cemer mestna država pomeni sam vrh razvojnega procesa, ki sega od družine prek vasi do mestne države in v katerem samozadostnost doseže najvišjo stopnjo. Kot pravi Aristotel, mestna država nastane zaradi življenja samega, obstaja pa zaradi dobrega, tj. pravicnega življenja (ibid.: 10). Cilj obstoja mestne države je v zagotavljanju pravicnega sobivanja ljudi, zato krepost pravicnosti pripada le njej, ki doloca, kaj je pravicno (ibid.: 12). Politicni znanosti potemtakem primat med znanostmi pripada, ker gre v temelju za znanost o pravicnem upravljanju politicne skupnosti, ki se po Aristotelu v svoji optimalni razlicici opira na phronesis, tj. preudarnost, ki temelji na prakticni vrednotni racionalnosti.2 Ce sledimo Aristotelovi argu­mentaciji, lahko recemo, da so vrednote izhodišcna tocka za politicno prakso, ki je vselej usmerjena v reševanje konfliktov, ki se pojavijo v javnem prostoru. Od vrste politike je odvisno, kako bo tovrstne konflikte reševala, denimo totalitarna politika bo v imenu stabilnosti vsakršen konflikt zatrla z represivnimi sredstvi, demokraticna politika pa bo v imenu spoštova­nja pluralnosti konflikt skušala upravljati na nacin, da bo nasprotujoce si interese soocila in skušala med njimi z deliberacijo doseci kompromisno rešitev, ki bo upoštevala legitimen interes cim širšega dela vkljucenih dele­žnikov. Ko govorimo o vrsti politike, govorimo predvsem o vrednostnih podlagah konkretne prakse, s katero se v družbi rešujejo konfliktne situ-acije, ki lahko vzniknejo zaradi vrste razlogov, v katerih ni mogoce vselej prepoznati zgolj kolizije materialnih interesov, temvec konfliktne situacije v družbi lahko generirajo tudi tematike, ki jih ekonomicni vidiki politicne prakse ne morejo zadovoljivo pojasniti. Predpostavke o racionalnem posa­mezniku so kljucen katalizator empiricne politicne znanosti, saj je raciona­len posameznik predvidljiv in tako dovzetnejši za znanstveno napovedova­nje, a da bi racionalnost v politicni znanosti lahko prevladala, je treba homo politicusa nadomestiti s homo oeconomicusom, tj. nosilca in receptorja poli­ticne morale s preracunljivim in sebicnim posameznikom. Ta zamenjava Aristotel poleg phronesisa kot obliki intelektualne kreposti našteje še episteme (splošna analiticna racionalnost) in techne (prakticna instrumentalna racionalnost) (Flyvbjerg, 2001: 57). pomeni preoblikovanje politikov v menedžerje in redukcijo volivcev na raven vsakdanjih potrošnikov, kar prinaša banalizacijo politike, ce politiko razumemo kot skrb za celotno politicno skupnost. Racionalnost pojem inte­resa veže na posameznika in ne vec na celoto, družba pa postane pojmo­vana kot skupni seštevek vseh njenih posamicnih clanov. Kolikor je posa­micnih delov celote, toliko je locenih (racionalnih) interesov. To tendenco je najbolje povzela Margaret Thatcher s famozno izjavo, s katero je urbi et orbi oznanila, da družba ne obstaja, obstaja le (racionalen) posameznik. Predpostavka o neobstoju družbe je pravzaprav nujna, saj politika, ki sledi zahtevam sebicnih volivcev, niti ni zmožna delovanja v korist celotne poli­ticne skupnosti. Redukcija politicnega na polje tržnih odnosov, kjer je edini posrednik denar, ki omogoca t. i. cost benefit analizo, je ideološka pozicija, s katero se v imenu svobode propagira reševanje družbenih konfliktov na trgu, na katerem pa ne prevlada eticna skrb za skupno (Aristotel), temvec sebicna skrb za partikularno. Ta ideološka pozicija negira konstrukcijo kolektivne identitete, saj vso politicno prakso veže na »naravnost« cloveških potreb in aspiracij, ob tem pa lastno ideološkost prezre oz. jo zanika. To zanikanje je potrebno, ker vsaka ideologija vsebuje nekaj pristranskega, kar pa za nosilce politicnega projekta, ki se sklicuje na cloveško naravo (sebic­nost) in s tem na objektivno pravilnost lastnih pozicij, ni sprejemljivo. Zanikanje ideološkosti ni zgolj v domeni racionalisticne koncepcije poli­ticnega, kot smo prikazali zgoraj. Do ideologije imajo namrec odklonilen odnos prav vse klasicne politicne doktrine, ki so zgodovinsko izšle iz revo­lucionarnega obdobja po padcu fevdalizma. Liberalizem je do ideologije nezaupljiv, saj v njej prepoznava zahteve po monopolizaciji resnice, kar jo napravlja inherentno represivno. Konservativizem ideologijo pojmuje kot manifestacijo racionalisticne arogance, ki odraža prevlado abstrakcije nad realnostjo in si za cilje postavlja nedosegljive ideale. Socializem pa ideolo­gijo pojmuje kot nabor idej, ki je namenjen zamegljevanju nasprotij v razre­dni družbi, s cimer krepi lažno zavest in spodbuja pasivnost podrejenih družbenih razredov (Heywood, 2012: 9). Liberalizem v svojem zavracanju ideologije nakazuje strah pred vsiljevanjem vrednot od zgoraj navzdol oz. vsiljevanjem vecinske volje avtonomnemu posamezniku. Vse zgodovinske razprave o svobodi posameznika koreninijo v prastrahu pred samovoljo državne oblasti na eni strani in tiranijo vecine na drugi strani. Prva spod­kopava absolutno monarhijo, druga lomi demokraticni princip prevlade vecine nad manjšino. Kar ju druži, je nezaupanje do osrednjih politicnih institucij, ki sprejemajo zavezujoca družbena pravila, najsi bo to kralj ali parlament. A ker se liberalizem tako nezaupljivo postavlja po robu državni oblasti, tako da skuša posameznika izolirati od skupnosti (metodološki indi­vidualizem), s tem tudi preprecuje gradnjo kolektivnih identitet, ki bi bile zmožne zastaviti politicno prakso reševanja družbenih konfliktov v smeri 1033 spremembe statusa quo. Kritika, ki jo v liberalizem usmerja denimo Chantal Mouffe, je najmocnejša ravno v delu, v katerem opozarja na nezmožnost mišljenja politike, kar je posledica hegemonske pozicije liberalizma, ki po eni strani priznava pluralnost perspektiv in vrednot, a po drugi strani odklanja konfliktno naravo odnosov v družbi (Mouffe, 2005: 10). Tovrstna pozicija, ki jo zavzema liberalizem, zaradi njegovega prevladujocega polo-žaja deluje konservativno, ce brani lasten primat.3 Kot smo zapisali zgoraj, konservativizem kritizira ideologijo, ker postavlja (navidezno) nedosegljive ideale. Takšne ideale je nekoc v zgodovini postavljal tudi liberalizem v odnosu do fevdalnih elit, danes pa zaradi vodilnega položaja ni vec dovze-ten za korenite spremembe. V tem delu potemtakem pridejo do izraza kri­tike socialisticnih, t. i. levih4 doktrin, ki izzivajo prevladujoco ideologijo, ki ne prizna samega obstoja konflikta ali trka razlicnih ideoloških izhodišc. Opredelitev socialisticnih politicnih doktrin do ideologije je mocno zazna­movana z Marxovim pojmovanjem ideologije, vkljucno z opredelitvami, ki sta jih ponudila Antonio Gramsci in Louis Althusser. Karl Marx pomen ideologije podrobno predstavi v Nemški ideologiji, v kateri kritizira tedanjo »nemško filozofijo, ki sestopa z nebes na zemljo« (Marx, 1976: 25), s cimer ponazori idealisticno zmoto o primatu idejnega nad materialnim. Po Marxu »ne doloca zavest življenja, temvec življenje doloca zavest«, kar pomeni, da ljudje s tem, ko razvijajo materialne plati življenja, obenem spreminjajo tudi svoje lastno mišljenje, ideje in predstave (ibid.). Marx s tem demitologizira tedaj prevladujoce liberalne mešcanske predstave o družbenih razmerjih, ki so zrasla na materialnih temeljih kapitalizma, a materialna narava teh teme­ljev se je morala skriti za moralnimi, verskimi in ostalimi metafizicnimi ozna­kami. To so bile nebesne resnice, ki so padale navzdol proti zemlji, ki jih ljudje nimajo moci spreminjati, lahko jih le sprejmejo in jih ponotranjijo. Kar ima idejni temelj, se ne da razstaviti z materialnimi sredstvi. Z idejo lahko tekmuje le druga ideja, a družbenih revolucij pac ne izvajajo ideje, temvec konkretni ljudje iz mesa in krvi. Marxovo zahtevo po tem, da filozofi koncno svet zacnejo tudi spreminjati in ne le opisovati, gre razumeti v tem smislu. Materialne temelje je treba zakriti ravno zato, da ljudje iz mesa in krvi ne bi vzeli usode v svoje roke in spremenili prevladujocih materialnih družbenih odnosov. Pri tem se uporni družbeni razred ne more zanesti na obstojeci konceptualni aparat, ki ga pomensko obvladuje vladajoci miselni 3 Pojem hegemonije je podrobno analiziral Antonio Gramsci v Zaporniških zvezkih, v katerih postavi tezo, da je hegemonija družbena vsebina države. Za Gramscija so poglavitna sila hegemonije inte­lektualci, ki zasedajo kljucno mesto v državi, s cimer posredno ali neposredno izvršujejo funkcijo vladanja in vodenja (Lukšic in Kurnik, 2000: 42). 4 Delitev politicno ideološkega polja na levo in desno hemisfero je poskus umestitve razlicnih ideolo­ških pozicij v pregledno shemo, s katero se olajša razumevanje razlik med razlicnimi politicnimi tabori. Vplivno študijo o kriterijih za delitev na levo in desno je napisal italijanski filozof Norberto Bobbio (1996). sistem, saj vladajoci razred producira vladajoce misli, s cimer generira mate-rialno in duhovno prevlado (ibid.: 57). Vsak novi razred, ki stopi na mesto kakega, ki je vladal pred njim, je namrec prisiljen, že zato, da izpelje svoj namen, prikazati svoj interes kot skupnostni interes vseh clanov družbe, tj., idealno izraženo: svojim mislim mora dati obliko obcnosti, jih prikazati kot edino umne, obce veljavne (ibid.: 59). Gornji citat pokaže na neogibno prepletenost politicne prakse in ideolo­gije. Boj za oblast je inherentno politicno dejanje, a oblasti ni mogoce zavzeti, predvsem pa ubraniti, zgolj s silo. Politicna sila, ki strmoglavi poprej vlada­joco oblast, svojo zmago vselej oplemeniti z ideološkim diskurzom, ki mora konkreten politicni boj upraviciti in po potrebi tudi opraviciti. Pred ultima­tivno konfrontacijo in po njej. Ideološki diskurz je v tem pogledu neposre-den nagovor ljudi, da se doloceni politicni praksi pridružijo, jo podprejo in tako pomagajo uveljaviti ter ubraniti zastavljene politicne cilje. Ideologija je v tem smislu produkt politicnih razmerij, ki v sebi kopici intelektualni potencial za politicno prakso. Ideologijo lahko na prestol povzdigne le kon­kretna politicna praksa, in ko se to zgodi, vladajoca ideologija svoj položaj brani tudi tako, da sebe oznaci za realno dejstvo, ideologije, ki jo izzivajo, pa za zmedene ideje, ki nimajo stika z realnostjo. Zmaga na polju politike je vselej otipljiva, saj se posledice te zmage merijo v materialni dimenziji. Tako vladajoca ideologija postane navidezno neideološka, saj jo pri življenju vzdržuje materialna realnost in ne abstraktne ideje. Videz neideološkosti je pomemben, ker neideološke oblasti ni mogoce vreci zgolj z idejami, dok­ler pa vladajoca oblast obvladuje materialno življenje, nevarnosti za njeno menjavo ni. Nazoren primer, kako se politicno-ideološki projekt osvajanja oblasti spreobrne v navidezno neideološko dejstvo, je Napoleon, ki je bil pred prevzemom oblasti naklonjen liberalnim ideologom, od katerih ga je znaten del leta 1799 tudi podprl pri državnem udaru, a njegove simpatije so izgubili, ko je Napoleon utrdil svojo oblast in zacel sklepati dogovore z Rimskokatoliško cerkvijo, kar so liberalci odklanjali. Odtlej jih je Napoleon imel za fanaticne metafizike, ki v politiko vnašajo filozofske teorije, tj. absur­dne teoretske eksperimente, s cimer je pojem ideologije izgubil svoj izvorni pomen, ki ga je skoval Antoine Destutt de Tracy ob koncu 18. stoletja, tj. od znanosti o idejah do podcenjevalnega pojma, ki je bil namenjen zgolj še prepoznavanju in oznacevanju politicnih nasprotnikov (Strath, 2013: 4–5). V uvodu smo nakazali naše razumevanje ideologije in njene vloge v poli­ticni skupnosti. Njen instrumentalni vidik smo opisali kot umešcanje nacel politicne morale ter iz nje izvedenih idej in konceptov v pregleden vrednostni sistem, ki determinira politicne cilje in tako omogoci politicnim akterjem, da 1035 predstavijo svoje nacrte za upravljanje politicne skupnosti. Glede na zapisano v tem poglavju je treba uvoden zapis dopolniti. Naloga ideologije je, da nacela politicne morale cim bolj koherentno umesti v kolektiven vrednostni sistem, s cimer hkrati deluje kot lakmusov papir in kompas. Ko deluje kot lakmusov papir, deluje kot evalvator politicnih praks z vidika pravicnosti, koristnosti ali škodljivosti, in sicer tako, da opiše vzroke in posledice posamicnih politicnih procesov, s katerimi se prerazporejajo družbena moc, bogastvo in vpliv. Kot kompas pa deluje, ko na podlagi omenjenih opisov kaže v smeri bodocega pomikanja celotne politicne skupnosti (reakcionarno, progresivno etc.). Tu pride do izraza nacrtovanje. Ta cloveška kognitivna dejavnost je vselej usmer­jena v prihodnost, pri cemer popolno empiricno nacrtovanje družbenih posledic ni mogoce. Naravoslovno znanstveno dokazovanje pravilnosti posa­micnih politicnih izbir ni mogoce, ker cloveškega delovanja ne moremo ome­jiti na gibanje atoma, naravni kriteriji pravilnosti pa enostavno ne obstajajo. Ideologija seveda ni znanost, saj vsebuje razlicne pristranosti, ki izhajajo iz interesov nosilcev dolocenega politicnega projekta in tistih ljudi, v domnevno dobrobit katerih se tovrsten projekt sploh zacne. V tem smislu je ideologija sestavljena tudi iz prepricanj, ki so prepojena z vrednotami (Connolly, 1974: 10). Vrednotami torej, na katerih temelji deskripcija obstojecega stanja in tudi preskripcija. V vsakem politicnem boju se soocijo vrednote, ceprav pogosto nosijo enako ime. Tako se je denimo za svobodo mogoce zavzemati pod ideološko oznako konservativca ali socialista. Razliko med njima, predvsem pa posledice uveljavitve konservativne ali socialisticne ideje svobode, pa nam skušajo pojasniti posamicne ideologije. Demokracija, ki spoštuje pluralnost svetovnonazorskih in politicnih preferenc državljanov, se ne boji ideologije. Ideologije se bolj boji totalitarna oblast, ki je svoje podanike na neki tocki pre-pricala, da njena oblast izhaja iz nebes in ne z zemlje. Vladavina prava in moderna država Moderna država in vladavina prava sta tesno povezana koncepta. Moderne države seveda ne moremo omejiti zgolj na pomen vladavine prava, a vendarle je vladavina prava moderni državi imanentna, tj. morebi­tno zanikanje pomena vladavine prava bi vodilo v temeljno nerazumevanje moderne države kot koncepta, ki je sicer precej širši. Moderna država je zgo­dovinski pravno-politicni pojav, ki nastane na pogorišcu fevdalne družbene in politicne ureditve. Hkrati je moderna država odraz družbenega refleksa zoper absolutizem, kakršnega je Evropa spoznala zlasti v 16. in 17. stoletju, ko so se konservativne politicne silnice gibale v smeri reševanja ogroženih fevdalnih monarhij. Velike srednjeveške monarhije, kot sta bili Francija ali Anglija, so trepetale pred posledicami postopne vpeljave kapitalisticnih družbenih odnosov, v katerih rigidne in navidezno samozadostne oblastne strukture niso vec zmogle opravljati svojega temeljnega poslanstva, tj. ohra­njanja družbene stabilnosti. Srednjeveški korporativizem sta v grobem raz­krajala dva ne povsem locena procesa, ekonomskega je vodilo mešcanstvo, verskega pa protestantizem. Ta dva procesa imata skupni imenovalec v poudarjenem individualizmu, doktrini, ki je srednjeveški korporativizem ni zmogel vpeti v lastno koncipiranje celote, zaradi cesar scasoma razpade. Ta razpad pa ni enkraten dogodek, gre za dolgotrajen politicni proces, ki je moral iti skozi globoke družbene pretrese, tudi v obliki državljanskih vojn, kot se je to izkazalo na primerih obeh prej omenjenih držav. Medtem ko so se rojalisti v 16. stoletju v Franciji sklicevali na absolutno suverenost kralja,5 so se njihovi somišljeniki iz Anglije v 17. stoletju sklicevali na t. i. doktrino božanske pravice kraljev.6 Oboji so bili svoje orožje prisiljeni položiti po mešcanskih revolucijah, v Angliji leta 1688 in v Franciji leta 1789. Gradnja moderne države je bil politicen proces brez premocrtnega razvoja. Angleška izkušnja se v mnogocem razlikuje od kontinentalne, specificne okolišcine so narekovale razlicen tempo procesa, zato so denimo Angleži že v 17. sto­letju lahko ocrtali ustavno monarhijo, Francija pa se je denimo še stoletje in vec po tem mucila z ostanki absolutisticnega duha. Quentin Skinner je v svojem izredno vplivnem delu The Foundations of Modern Political Thought ocrtal najpomembnejše pogoje za razumeva­nje koncepta moderne države. Prvi pogoj je locitev politicne filozofije od moralne filozofije in politicne znanosti od prakticne filozofije, tj. ponovna obuditev Aristotelove politicne filozofije (Politika) kot protiutež Avguštinovi zahtevi po politicni pasivnosti kristjanov (Božja država proti poganom). Drugi pogoj je neodvisnost posamicne politicne skupnosti (regnum, civi­tas) od vsakršne interne ali eksterne avtoritete, s cimer se je utemeljila neod­visnost posamicnih držav od avtoritete cesarja Svetega rimskega cesarstva, ki je v srednjem veku veljal za nosilca vrhovne oblasti (Imperium). Tretji pogoj izpostavlja državno oblast, ki znotraj svojega ozemlja nima tekmeca za izvajanje zakonodajne funkcije, kar je uperjeno zoper fevdalno razdelje­nost in cerkveno nastopanje kot enakovrednega zakonodajalca v odnosu do posvetne oblasti. Zadnji pogoj pa je vezan na sekularizacijo državne oblasti oz. na idejo, da politicna skupnost obstaja zgolj zaradi zasledova­nja politicnih namenov, kar pomeni, da državna oblast ni vec obvezana k vzdrževanju »prave« vere in Kristusove cerkve (Skinner, 1978: 349–352). Po Skinnerju so torej avtonomija, suverenost, monopol in sekularnost nujne znacilnosti, brez katerih ne moremo govoriti o moderni državi (Palonen, 2003: 85). Kot vidimo, Skinner za nujno razumevanje moderne države ne 5 Znani zagovornik doktrine absolutne suverenosti je bil v 16. stoletju Jean Bodin. O njegovi zasnovi suverene oblasti glej v: Franklin (1973) ali v: Spruk (2018). 6 Za referencno delo o doktrini božanske pravice kraljev glej v: Figgis (1896/2017). 1037 navaja vladavine prava, a razlog za to je v tem, da se osredotoca na zacetno formativno obdobje za njeno konceptualno razumevanje. Gradnja moderne države je proces in vladavina prava postane njen integralni del šele v poznej­šem obdobju, kljub temu da so že stoletja prej obstajali dokumenti, denimo angleška Magna Carta ali madžarska Zlata bula iz 13. stoletja, ki so vsebovali posamicne elemente tistega, kar je pozneje postalo znano kot nacelo vlada-vine prava v moderni državi. Celovite znacilnosti moderne države lahko str­nemo v naslednje tocke: (1) enovito državno ozemlje, (2) enovito državno ljudstvo, (3) enovita državna oblast, (4) monopol legitimne uporabe fizic­nega nasilja navznoter in navzven, (5) pravna in ustavna država, (6) nacio­nalna država ter (7) demokracija (Reinhard, 2017: 11–13). Za naš namen bo dovolj, da se v nadaljevanju osredotocimo na pravno in ustavno državo, s cimer bomo pojasnili prepletanje vladavine prava z moderno državo. Pojem vladavina prava se pogosto uporablja kot sopomenka za pojem pravna država, kar pa analiticno gledano ni cisto pravilno. Analiticna locnica med njima je smiselna v toliko, v kolikor se razlikujejo zgodovinske oko­lišcine, iz katerih sta pojma izšla. Etimološko in dejansko pojem vladavina prava (rule of law) izhaja iz angleške pravne tradicije, pojem pravna država (nem. Rechtstaat, fran. Etat de Droit) pa se razvije v evropski kontinentalni pravni tradiciji. V osnovi gre za tri razlicne koncepte, ki jih zaradi njihovih razlicnih zgodovinskih izhodišc ne gre enostavno premešcati iz enega prav­nega sistema v drugega (Zupancic, 2020: 141), a vendarle je nosilna ideja vseh treh konceptov enaka, tj. pravna regulacija delovanja državne oblasti in ostalih pravnih subjektov ob predpostavki sodnega preverjanja odlocitev, ki jih sprejemajo nosilci oblasti. Pravna država je nacelo, ki državo konci­pira kot vir prava in pravni subjekt obenem (Loughlin, 2010: 313). Sodobna teorija prava med evropsko kontinentalno pravno državo in angleško vla­davino prava ne postavlja ostre locnice, saj je vladavina prava posledica in cilj, ki ga obe pravni tradiciji vsebinsko podobno pojmujeta, razlikujeta se zgolj v nacinih, kako ta cilj doseci (Pavcnik, 2009: 31). Pravno državo lahko definiramo kot moderno državo, v kateri je delovanje državnih organov vezano na pravna pravila in v kateri je zagotovljeno varstvo temeljnih pra­vic, vladavina prava pa je njena osrednja razsežnost (ibid: 29). Ta definicija vsebuje formalni in tudi vsebinski vidik pravne države. V formalnem smi­slu pravna država pomeni zakonitosti v ožjem pozitivisticnem smislu, kar pomeni, da se kot osrednja zahteva vzpostavlja usklajenost odlocitev, ki jih sprejema državna oblast, z ustavo, zakoni in ostalimi podzakonskimi pred­pisi, kriterij pravicnosti pa je vezan na veljavno pozitivno pravo (Teršek, 2014: 178). S formalnega vidika mora biti pravo 1) nacelno, 2) splošno, 3) enako za vse, 4) vnaprej predvideno 5) dolocno in 6) enotno udejanjano, kar so znacilnosti, ki sistemsko zmanjšujejo možnosti za nepredvidljivo arbi­trarno prevlado cloveka nad soclovekom, s cimer se poudarja moc logike pred logiko moci (Zupancic, 1994: 23). Po drugi strani pa je materialni vidik pravne države vezan na nacelo pravicnosti, tj. država pravicnosti, vezana na moralo, ki presega formalno legalnost in v središce postavlja temeljne clo­vekove pravice in svobošcine (Teršek, 2014: 179). Z vidika pravne teorije je cilj formalno-materialnega pojmovanja pravne države v tem, da se vzpo­stavi ravnovesje med pravnim sistemom oz. izražanjem suverene oblasti in posameznikom kot nosilcem predpostavljene svobode (Cerar, 1996: 144). Omenjeno ravnovesje je v moderni državi utemeljeno v ustavi,7 ki jo gre razumeti kot pravni in politicni dokument, v katerem so dolocena temeljna dolocila družbene pogodbe.8 Moderna družbena pogodba terja pravno izvr­šljiva jamstva za spoštovanje posameznikove svobode, pri cemer pa mora država kot naslovnik tovrstnih zahtev imeti pristojnosti, ki ji izvrševanje tak­šne funkcije sploh omogocajo. V tem smislu je jasno, da brez konstituirane državne oblasti varovanje clovekove svobode in njegovih pravic ni mogoce, kar je lekcija, ki so jo prepricljivo obrazložile že zgodnje moderne teorije družbene pogodbe, s Thomasom Hobbesom na celu. Zupancic (2020: 143) med sodno mocjo logike in izvršilno logiko moci prepoznava dialekticna nasprotja, ki se zgodovinsko nikdar ne rešijo, saj se dve navidezno nespra­vljivi entiteti, tj. zakon in red ter vladavina prava, obenem medsebojno pred­postavljata in izkljucujeta, pa vendar skupaj tvorita ravnotežje med pravic­nostjo in arbitrarno oblastjo. Moderna ustava9 torej državno oblast hkrati vzpostavi in jo omeji. Trem splošno sprejetim nacelom modernega konstitu­cionalizma – tj. ustava je posrednik, prek katerega se izvršuje državna oblast (nacelo ustavne supremacije); ustavna dolocila imajo v državi status temelj­nega prava; neodvisno sodstvo skozi sodni nadzor deluje kot vrhovni varuh ustave (Loughlin, 2010: 312) – je treba dodati še nacelo vladavine prava kot osrednje razsežnosti pravne države, brez katerega moderni konstitucionali­zem ostane brez procesnih varoval in materialne vsebine. Moderni konsti­tucionalizem je zgodovinsko lahko izšel le iz specificnih okolišcin, pretežno v 18. in 19. stoletju, v katerih je civilna družba že razvila sposobnost razvoja in samoregulacije, mešcanstvo pa se je otreslo tekmovanja s plemstvom za statusne ugodnosti in ekonomske privilegije, ki jih je pred tem podeljevala 7 Ustava je lahko pisana ali nepisana. Pisane oz. kodificirane ustave so znacilne za evropsko konti­nentalno pravno tradicijo, v kateri ustavna dolocila sprejemajo ustavodajne skupšcine, nepisane ustave pa so znacilnejše za anglo-ameriško pravno tradicijo obcega prava, v kateri ustavna nacela nastajajo na podlagi sodnih precedensov. 8 Cf. Zupancic (2008), posebej str. 15–22. Za zgodovinski razvoj koncepta družbene pogodbe glej v Gough (2001). 9 Ustava ima empiricni in normativni vidik. Empiricni vidik je vezan na dejanske politicne okoliš-cine, ki prevladujejo na dolocenem ozemlju ob dolocenem casu, ustava v normativnem smislu pa doloca pravila, s katerimi se politicna oblast izvaja v skladu z zakoni. V tem smislu so empiricne ustave obstajale že pred pojavom modernih držav, normativne ustave pa so razmeroma sodoben pojav (Grimm, 2016: 3). Za študijo o zgodovinskem razvoju ustave glej v: McIlwain (1975). 1039 krona (Poggi, 1990: 54). V tem smislu je moderni konstitucionalizem odziv na arbitrarno oblast absolutisticne monarhije. V sodobni politicni teoriji se ideja omejevanja oblasti zacne oblikovati znotraj kontraktualisticne intelektualne tradicije, posebej z Johnom Lockom, ki v delu Dve razpravi o oblasti ob koncu uspešno izpeljane mešcanske revo­lucije v Angliji zagovarja nacelo delitve oblasti predvsem prek neodvisnega sodstva in podrejanja oblastnih odlocitev pravnim pravilom, kar je osnovni pogoj za preprecevanje izvajanja arbitrarne politicne oblasti. Locke v osr-cje svoje pogodbene teorije postavi koncept lastnine, prek katerega pojasni osnovni clovekov vzgib za njegov izhod iz naravnega stanja, pri cemer pa koncept lastnine (property) ne zaobjema zgolj materialne plati lastnine, tem­vec tudi clovekovo življenje in njegove svobošcine. Po Locku torej cloveka v povezovanje v politicno skupnost z drugimi ljudmi žene njegova racio­nalna želja po varovanju lastnine, za kar je treba v medcloveške odnose vne­sti nekatere spremembe, ki branijo cilj varovanja clovekove lastnine. Velike pomanjkljivosti naravnega stanja so 1) umanjkanje poznanega in trdnega prava, ki bi ga uporabljali kot instrument popravljanja krivic in uveljavljanja pravic v posamicnih sporih, 2) umanjkanje poznanega in nepristranskega sodnika, ki bi na podlagi zakonov in lastne avtoritete sodil v nastalih sporih ter (3) umanjkanje oblasti, ki bi za svojo nalogo sprejela izvrševanje pravic­nih sodb (Locke, 1690/2010: 204–205). Prej omenjene spremembe so glede na izpostavljene pomanjkljivosti naravnega stanja vezane na oblikovanje (moderne) države, ki v sebi združuje institucionalizirane rešitve problema nestanovitnih medcloveških odnosov v naravnem stanju, tako da se skozi pravna pravila oblikujejo kriteriji pravicnosti, na podlagi katerih v konkret­nih sporih razsojajo nepristranski sodniki, državna oblast pa s svojim repre­sivnim aparatom jamci za izvrševanje sprejetih sodb. Locke idejo vladavine prava nerazdružljivo poveže z zasebno lastnino, ki postane »edina legitima­cijska osnova, steber moderne države« (Lukšic, 2016: 636). Ideološkost vladavine prava Ko govorimo o ideološkosti vladavine prava, govorimo o vpetosti ideje vladavine prava v ideološko konstrukcijo, ki se nanaša na vizijo politicnega razvoja v doloceni politicni skupnosti. V tej ideološki konstrukciji je vse­lej prisoten element normativnosti, tj. element preskripcije, ki pa izhaja iz kritike opisanega dejanskega stanja. Vladavine prava nikakor ne gre razu­meti kot samostojne ideje, ki bi ji lahko pripisali nekakšno neodvisno ali samostojno zgodovinsko razvojno dimenzijo. Idejo vladavine prava je treba razumeti kot del neke vecje celote oz. nekega celovitejšega sistema idej in nacel, s katerim šele lahko poglobljeno razložimo vzroke njenega nastanka. Z drugimi besedami, vladavino prava kot zgodovinski fenomen moramo postaviti v intelektualni kontekst, iz katerega je crpala svojo moc, zaradi katere je scasoma postala ideal sodobnih demokraticnih držav. Ta intelektu­alni kontekst je pravzaprav ustvarilo razmerje moci, iz katerega je izšla ideo­logija, ki je zgodovinsko vezana na konkreten politicni proces, tj. razgradnjo fevdalnih družbenih odnosov in gradnjo moderne politicne skupnosti s poudarkom na avtonomnem in svobodnem posamezniku. Celotno ideo­loško podstat tega politicnega procesa predstavlja liberalizem, na katerega je tesno pripet konstitucionalizem, in zato gre vladavino prava ali pravno državo razumeti kot del liberalne ideologije, ki je v zgodnji moderni dobi vodila najodlocnejši odpor proti v fevdalizem vtkane absolutisticne monar­hije, katerih cilj je bil ohranitev srednjeveške podobe politicne skupnosti kot politicnega telesa (body politic). Intelektualni temelji absolutizma so resda usmerjeni v kritiko fevdalizma z vidika upravljanja politicne skupno­sti (Vincent, 1987: 47), a absolutizem si za politicni cilj ne postavi odprave fevdalizma, temvec ga v resnici namerava ohraniti in ga napraviti robu­stnejšega. Ob tej ugotovitvi se poraja analogija z Lutrovim gibanjem sprva znotraj Rimskokatoliške cerkve, katerega cilj ni bil slabitev, temvec krepitev položaja Cerkve. Absolutizem kot politicna doktrina je bil torej še vedno vezan na srednjeveško politicno tradicijo, kar je vidno iz njegovega branje­nja imaginacije kozmicne hierarhije, ki izhaja iz nacela enotnosti. To nacelo povelicuje enega in edinega Boga, ki pomeni en vir in en cilj vsakega bitja, pri cemer se skozi božjo voljo vsakršne pluralnosti omejijo na en in edini cilj (Gierke, 2008: 9). Kozmicna hierarhija nakazuje politicno ureditev, v skladu s katero vesolju vlada en Bog, državi pa en patrimonialni kralj kot glava politicnega telesa, kar pomeni, da je kralj za svoja dejanja odgovoren zgolj Bogu, ne pa tudi podložnikom, katerim vlada, s cimer je tesno pove­zana ideja neomejene oblasti kralja, ki ne priznava niti ljudstva niti organa ljudskega predstavništva za sebi enakovrednega ali nadrejenega (Vincent, 1987: 47). Absolutisticna doktrina vladarja izenaci z državo, kar pomeni, da monarhija ni zgolj simbol neke države, temvec je njeno bistvo. Moderna država je v nasprotju s fevdalno ali absolutisticno državo depersonalizirana in abstrahirana. Sprva se težišce teorije suverenosti od monarha pomakne k ljudstvu, a konstitucionalizem golo moc vsakokratne vecine v politic­nih organih (parlamentih) omeji z dolocitvijo temeljnih clovekovih pravic in svobošcin, ki jih niti demokraticno voljeni predstavniški organ ne sme poteptati, saj so del racionalisticnega naravnega prava. Moderna država je dvojno abstrahirana, tj. od nosilcev oblasti ter od ljudstva. Struktura državne oblasti se razdeli na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast, ki skupaj tvo­rijo troedino državno oblast. Delitev oblasti je zgolj poskus vpeljave nad­zora (checks and balances) med samimi nosilci oblasti, kar naj posamicnim nosilcem preprecuje zlorabe oblasti te iste oblasti na nacin, da se postavijo v razmerje izhodišcnega nezaupanja. Zloraba oblasti pomeni samovoljno 1041 odlocanje, ki je v nasprotju s postavljenim pravom, zato je za moderno državo nujno neodvisno sodstvo, ki preverja posamicne oblastne odlocitve in presoja o njihovi zakonitosti. Da bi sodna veja oblasti lahko opravila svoje poslanstvo, pa mora obstajati nacelo, ki narekuje podreditev delovanja obla­sti vnaprej dolocenemu pravnemu redu, kar je pravzaprav bistvo nacela vla­davine prava oz. pravne države. Državo, v kateri nacelo vladavine prava ne ucinkuje, imenujemo policijska država, tj. država, v kateri ni delitve oblasti, odlocitve državne uprave pa so pravno nevezane (Pavcnik, 2009: 30). Nacela vladavine prava, delitve oblasti ter spoštovanja temeljnih cloveko­vih pravic in neodtujljivih svobošcin so moderna politicna nacela, s katerimi lahko orišemo bistvo modernega politicnega in ideološkega projekta, tj. vzpostavitve državne oblasti, ki bo varovala posameznika pred arbitrarnim despotizmom in tiranijo vsakokratne politicne vecine. Nosilec tega politic­nega in ideološkega projekta je bilo mešcanstvo, ki je z uspelimi revoluci­jami postavilo nove politicne kriterije in standarde. Pomemben del teh kri­terijev in standardov tvori vsebina razlicnih deklaracij, v katerih so zapisana dolocila modernega naravnega prava, tj. dolocila, ki jih državna oblast ne sme prekršiti, ce izvršuje ne zgolj legalne, temvec tudi legitimno oblast. To pravo je izrazito individualisticno in opredeljuje predvsem negativno svo­bodo posameznika znotraj civilne družbe, in sicer skozi osebne, politicne in ekonomske svobošcine, socialnih zahtev pa ne obravnava (Tadic, 1988: 285). Individualizem in svoboda sta osrednji vrednoti liberalne politicne ideologije, ki je zgodovinsko nastala na pogorišcu fevdalizma. Liberalizem se je krepil vse od 17. stoletja, ko je svoj pecat pustil na angleški in na kasnej­ših ameriški in francoski revoluciji. Ost kritike klasicnega liberalizma, ki se je hitro širil znotraj industrializiranih zahodnih držav, je bila usmerjena zoper glavne šibkosti fevdalne družbene ureditve, posebej v politicne in ekonom­ske privilegije aristokracije, dolocanje družbenega položaja posameznika na podlagi rojstva ter avtoritete cerkve (Heywood, 2012: 25). Klasicno libe­ralno pojmovanje svobode posameznika osvobaja izpod fevdalno-abso­lutisticnega jarma, zato se liberalizem sprva osredotoci zgolj na negativne vidike svobode, ki dolocijo meje državnega posredovanja. Moc liberalne politicne ideologije izhaja iz njene materialne osnove, ki jo je zaznamoval kapitalisticni nacin produkcije. Kapitalizem za nevtralnega arbitra pri raz­deljevanju družbenih pozicij ustolici trg, kar je terjalo razgradnjo fevdalnih hierarhij, namesto katerih se vzpostavi model državne oblasti, ki posamezni­kove pravice in svobošcine šciti in ne tlaci. Ideološki zasuk na prehodu iz fevdalizma v industrializirano družbo se kaže tudi v predrugacenju razume­vanja interesa, ki ni vec vezan na organsko celoto, temvec na atomiziranega posameznika. Nanj se vežejo nove naravne znacilnosti, a ta naravnost je zgolj navidezna, saj posameznik še naprej ostaja s celoto politicnih razmerij posredovana enota (Lukšic, 2021: 189). Velika dolžnost liberalne politicne ideologije je ta, da idejo clovekove svobode vpne v koherenten sistem vrednot, na podlagi katerega je ocrtan vrednostni in politicni projekt vzpostavitve družbene ureditve, ki temelji na zavracanju togega srednjeveškega korporativizma ter spodbujanju pojmo­vanja z razumom in svobodno voljo obdarjenega cloveka, ki so mu posve-cene in prilagojene moderne naravnopravne teorije. Da obstaja ideološka podstat vladavine prava, pomeni, da to nacelo, najsi bo še tako pozitivno zapisano v zgodovino pravne in politicne teorije, zgodovinsko ni izšlo kot posledica nekega naravnega pojava, temvec pomeni, da je to nacelo postalo del širšega mešcanskega politicnega programa, ki je obravnavalo spreme­njene materialne okolišcine v casu vzpona kapitalizma. Za uspeh tega poli­ticnega programa je moral njegov nosilec obvladati razumsko in custveno razsežnost politicnega delovanja.10 Ideologija vselej ucinkuje kot sredstvo za dosego cilja, ki se doloci z namenom izboljšanja položaja v politicni skup­nosti. V tem smislu so ideologije nujna sestavina politicnih gibanj, pri cemer jim je odmerjena trojna funkcija: 1) poenostavitev interpretacij sedanjosti in projekcij prihodnosti, 2) postavljanje zahtev po dolocenem delovanju in 3) utemeljevanje tovrstnih zahtev (Cerar, 2009: 66). V ideologiji najdemo pri­mesi aktivisticne pristranosti in intelektualne kriticnosti, kar je nujna sesta­vina vsakega uspešnega politicnega projekta. Vladavina prava ima znotraj liberalne politicne tradicije tako pomembno vlogo, ker pomeni mehanizem za obvladovanje strahu, ki je vselej mocan politicni katalizator, pred vseob­segajoco in samovoljno centralizirano državno oblastjo. Vladavina prava je znotraj moderne države zasedla mesto enega izmed idealiziranih nacel šele takrat, ko je voljeni parlament prek demo­kraticno izglasovane volje predstavnikov ljudske oblasti oz. povedano z Rousseaujem, splošne volje, zacel ogrožati temeljno moderno moralnopoli-ticno nacelo clovekove svobode.11 Klasicni liberalizem slavi negativno polje svobode, tj. prostor svobode, kamor državna oblast ne posega, zato je nega­tivna svoboda temeljni gradnik civilne družbe, kjer posameznika od drugih posameznikov razlocuje predvsem njegova zasebna lastnina. Javna sfera je sfera izenacevanja, civilna sfera je sfera diverzifikacije. Uspešna zašcita pro-cesa diverzifikacije je terjala kvalitativno dopolnitev nacela demokraticnosti z omejevanjem državne oblasti, a tokrat ne kraljeve, temvec ljudske. Del te dopolnitve je tudi vladavina prava, tj. podreditev delovanja državnih orga­nov vnaprej dolocenim splošnim, nacelnim in enotno udejanjenim zako­nom (formalni vidik), ki varujejo clovekove pravice in svobošcine (mate-rialni vidik). Vloga kljucnega branika vladavine prava pripada neodvisnim 10 Cf. Hirschman (2002). 11 Za prikaz dilem o ustavnem dogovoru v casu po ameriški revoluciji glej v: Shapiro (2011), posebej 11. poglavje. 1043 sodišcem, ki imajo v sistemu delitve oblasti pristojnost presojanja posamic­nih odlocitev t. i. politicnih vej oblasti z vidika njihove zakonitosti, a med-tem ko formalna privrženost sodobnih demokraticnih držav vladavini prava ni vprašljiva, se ob tem porajajo vprašanja o demokraticni legitimnosti in ucinkovitosti institucionalnega varstva clovekovih pravic in svobošcin, ki te funkcije ne pripisujejo nujno sodni veji oblasti (ustavnosodna presoja), tem­vec zakonodajalcu.12 Sklep V clanku smo si za izhodišcni cilj zastavili pojasnitev ideološke podstati vladavine prava, ki danes velja za enega od stebrov vsakega liberalnodemo­kraticnega politicnega sistema. Glede formalnih znacilnosti vladavine prava v teh državah ni zaznati kakšnih posebnih razhajanj, njen materialni vidik pa je pogosteje predmet ne zgolj strokovnih, temvec tudi politicnih konfliktov, kar izhaja iz tega, da je mnogo lažje doseci konsenz glede golih formalizmov kot pa vsebinskih dolocil, znotraj katerih se šele dokoncno izcistijo raznoliki interesi in pravna upravicenja.13 Kljub temu vladavina prava ostaja politicni imperativ, ki izraža deklaratorno zavezanost držav k spoštovanju temeljnih clovekovih pravic in svobošcin ter nacela omejene oblasti. Te politicne zah­teve so se oblikovale že pred stoletji in torej niso produkt visoko razvitih sodobnih držav, ki te stoletja stare politicne zahteve zgolj ohranjajo, s cimer se kaže zmagoslavje ideološke konstrukcije pravicne politicne skupnosti, ki so jo v Evropi in Severni Ameriki zaceli postavljati v casu mešcanskih revolu­cij, nekatere njeni zametki pa segajo globoko nazaj v srednji vek. Francoska Deklaracija o pravicah cloveka in državljana, ki je najbolj ikonicen relikt mešcanskih revolucij, doloca, da družba, v kateri ni zajamcenega spošto­vanja clovekovih pravic in delitve oblasti, nima ustave. Odsotnost ustave nakazuje odsotnost temeljnega družbenega dogovora, na podlagi katerega politicna skupnost nastane, kar pomeni, da država, ki ne šciti posamezni­kovih pravic in svobošcin, ne more obstajati. To je tudi temeljno sporocilo zgodnje moderne teorije družbene pogodbe z Johnom Lockom na celu. Osnovni moralnopoliticni naceli moderne dobe svoboda in (formalna) enakost sta izrazito politicno posredovani, kar pomeni, da sta svoj pomen in položaj lahko pridobili le v okvirih nekaterih politicnih razmerij, ki so zgradila in ohranila liberalno ideološko vizijo pravicne družbe. Postulatov 12 Cf. Tushnet (2000) in Bellamy (2007). 13 Za podkrepitev te ugotovitve je dovolj že pregled dogajanja znotraj Evropske unije (EU) v zadnjih nekaj letih, kjer posamicne države clanice, denimo Madžarska in Poljska, izkazujejo drugacno razumeva­nje nacela vladavine prava od vecine preostalih clanic, predvsem pa drugacno razumevanje tega nacela od osrednjih institucij same EU. Pri tem gre v osnovi za politicni konflikt, v katerem se nakazuje vec locnic, npr. posamicno – celota in konservativno – progresivno. slednje ne razkriva in vzpostavlja naravoslovna znanstvena metoda, temvec gre za produkte kompleksnih družbenih in politicnih procesov. Nacelo vla­davine prava ima svoje ideološke temelje v klasicnem liberalizmu, ki pose-ben poudarek daje svobodi in individualizmu. Funkcija vladavine prava je v zašciti omenjenih moralnopoliticnih nacel, saj po eni strani šciti posamez­nika pred samovoljo državne oblasti in vsakokratne politicno oblikovane vecine, s cimer varuje nacelo svobode, po drugi strani pa terja enako ude­janjanje zakonov za vse, s cimer zasleduje cilj vpeljave formalne enakosti ljudi pred zakonom. Ideja, po kateri naj državi namesto ljudi vladajo zakoni, v sebi nosi globoko nezaupanje do politike. Zakone seveda pišejo, spre­jemajo, izvršujejo in uporabljajo ljudje, a nosilna ideja je ta, da se politicni procesi pravno regulirajo.14 Pri tem se izhaja iz predpostavk o nestabilno­sti, nepredvidljivosti in emocionalno nabiti politiki, ki naj jo zato omejuje racionalno, predvidljivo in stabilno pravo. Takšne razlage so tudi same ujete v ideološki diskurz, saj odražajo predvsem tendenco po ohranjanju obsto­jece pravno-politicne zasnove. Politika ima v primerjavi s pravom aktivnejšo vlogo pri spodbujanju in izvajanju družbenih sprememb in tu korenini zgo­dovinski strah pred politiko. Del zgodovinskega obdobja, v katerem se je vladavina prava vpela v konkreten politicni projekt, ni bil zgolj znaten indu­strijski napredek, temvec tudi beda tistih, na plecih katerih se je ta napredek sploh zgodil. Strah pred politiko v takšnih okolišcinah je razumljiv, saj je šlo za strah pred revolucijo, ki do tedaj veljavno pravo odpravi in na njegovo mesto postavi novega, skladnejšega z moralnopoliticnimi preferencami nosilcev tega politicnega projekta. Tovrstnega prevrata razvita Evropa in Severna Amerika nista doživeli. Liberalna nacela so preživela in danes vlada­vina prava velja za pozitiven ideal visoko razvitih sodobnih držav. Ideološki izzivalci liberalizma so prešibki, da bi zmogli uspešno izvesti politicni pro-jekt sesutja liberalnodemokraticnega politicnega sistema, katerega nelo-cljivi del je tudi nacelo vladavine prava. Vladavina prava je pravzaprav nikoli dokoncan proces, zato je ne gre jemati za samoumevno oz. za neko prido­bitev, h kateri nas je pripeljal neizogibni zgodovinski tok razvoja. Napor, usmerjen v nastanek in ohranjanje vladavine prava, je v osnovi politicni napor, tj. napor za ohranjanje temeljnih ustavnih nacel, ki državno oblast hkrati konstituirajo in jo omejujejo. Glavna preokupacija vsake politicne ideologije je ustvarjati in braniti predstave o cloveku in politicni skupnosti, pri cemer pa ideologija postane vladajoca zavest takrat, ko se o njej vec ne razpravlja kot o ideologiji. Kar ne obstaja, se pac ne da odpraviti. Ko ideo­loški diskurz zamre, se družbeno in politicno življenje zreducira na meha­nicne zakonitosti, ki odtlej namesto politike dolocajo, kaj je v neki politicni skupnosti realno in kaj izvedljivo. Zmaga za konkretno politicno ideologijo 14 Cf. Stone Sweet (2000). 1045 torej nastopi, ko se njene vrednote in ideje povzpnejo od zemlje k nebe­som. V imenu vladavine prava se dandanes sprejemajo kljucne odlocitve v državi in zato je pomembno, da to nacelo razumemo tudi z vidika njene ideološke podstati in ne zgolj formalisticnih definicij. LITERATURA Aristotle (1995): Politics. Oxford: Oxford University Press. Bellamy, Richard (2007): Political Constitutionalism. Cambridge: Cambridge University Press. Bobbio, Norberto (1996): Left and Right. London: Polity Press. Cerar, Miro (1996): Vecrazsežnost clovekovih pravic in dolžnosti. Ljubljana: Sophia. Cerar, Miro (2009): (Ne)ideološkost pravne države. V Marijan Pavcnik (ur.), Pravna država, 57–99. Ljubljana: GV. Connolly, William (1974): Politicne vede in ideologija. Ljubljana: Mladinska knjiga. Figgis, John Neville (1896/2017): The Divine Right of Kings. London: Forgotten Books. Flyvbjerg, Bent (2001): Making Social Science Matter. Cambridge: Cambridge University Press. Franklin, Julian (1973): Jean Bodin and the Rise of Absolutist Theory. Cambridge: Cambridge University Press. Gierke, Otto (2008): Political Theories of the Middle Age. Cambridge: Cambridge University Press. Grimm, Dieter (2016): Constitutionalism. Past, Present, Future. Oxford: Oxford University Press. Gough, John W. (2001): Družbena pogodba. Kriticna študija njenega razvoja. Ljubljana: Krtina. Heywood, Andrew (2012): Political Ideologies. London: Palgrave Macmillan. Hirschman, Albert (2002): Strasti in interesi. Ljubljana: Krtina. Locke, John (1690/2004): Dve razpravi o oblasti. Ljubljana: Krtina. Loughlin, Martin (2013): Foundations of Public Law. Oxford: Oxford University Press. Lukšic, Igor in Andrej Kurnik (2000): Hegemonija in oblast. Ljubljana: Sophia. Lukšic, Igor (2016): Aktualnost in akutnost Lockove koncepcije lastnine. Teorija in 625. –644. praksa 53 (3): Lukšic, Igor (2021): Politicna antropologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Marx, Karl (1976): Nemška ideologija. V: Boris Ziherl (ur.), Karl Marx, Friedrich Engels. Izbrana dela, II. zvezek, 5–352. Ljubljana: Mladinska knjiga. McIlwain, Charles Howard (1975): Constitutionalism: Ancient and Modern. Indianapolis: Liberty Fund. Mouffe, Chantal (2005): On the Political. London: Routledge. Palonen, Kari (2003): Quentin Skinner. History, Politics, Rhetoric. London: Polity Press. Pavcnik, Marijan (2009): Narava pravne države in njene prvine. V Marijan Pavcnik (ur.), Pravna država, 29–55. Ljubljana: GV. Poggi, Gianfranco (1990): The State. Its Nature, Development and Prospects. London: Polity Press. Reinhard, Wolfgang (2017): Zgodovina moderne države. Ljubljana: Krtina. Shapiro, Scott (2011): Legality. Cambridge: Harvard University Press. Skinner, Quentin (1978): The Foundations of Modern Political Thought. Vol. II: The Age of Reformation. Cambridge: Cambridge University Press. Spruk, Jure (2018): Lastnina in suverenost v pravno-politicni misli Jeana Bodina. Anthropos 50 (1–2): 39–54. Spruk, Jure (2020): Politološka interpretacija Magne Carte: k razumevanju politicne razsežnosti dokumenta. Teorija in praksa 57 (1): 250–266. Strath, Bo (2013): Ideology and Conceptual History. V Michael Freeden, Lyman Tower Sargent in Marc Stears (ur.), The Oxford Handbook of Political Ideo­logies, 3–19. Stone Sweet, Alec (2000): Governing with Judges: Constitutional Politics in Europe. Oxford: Oxford University Press. Tadic, Ljubomir (1988): Nauka o politici. Beograd: Rad. Teršek, Andraž (2014): Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo. Koper: Univerza na Primorskem. Tushnet, Mark (2000): Taking the Constitution Away from the Courts. Princeton: Princeton University Press. Vincent, Andrew (1987): Theories of the State. London: Blackwell. Zupancic, Boštjan M. (1994): Prvine pravne kulture. Ljubljana: Fakulteta za druž­bene vede. Zupancic, Boštjan M. (2008): The Owl of Minerva. Essays on Human Rights. Utrecht: Eleven International Publishing. Zupancic, Boštjan M. (2020): O Evropskem sodišcu za clovekove pravice. Kriticna retrospektiva (1998–2019). Ljubljana: GV. 1047 Igor NOVAK* ZAZNAVA VODIJ O POVEZANOSTI OSEBNOSTNIH LASTNOSTI Z OSEBNO UCINKOVITOSTJO IN TIMSKO USPEŠNOSTJO** Povzetek. Na podrocju psihologije dela so raziskovalci namenili veliko pozornosti proucevanju osebnostnih last-nosti v povezavi z delovno ucinkovitostjo. Clanek je sestav­ni del obsežnejše doktorske študije in ga obravnavamo kot pilotno raziskavo, s katero želimo osvetliti subjektivna prepricanja vodij o povezanosti osebnostnih lastnosti z osebno ucinkovitostjo in timsko uspešnostjo ter opisati raz­liko med ugotovitvami te kvalitativne raziskave in kvanti­tativnimi raziskavami že izvedenih študij. Uporabili smo kvalitativni nacin raziskovanja, s katerim na vzorcu 18 vodij skušamo poiskati odgovore na kljucna vprašanja z metodo polstrukturiranih intervjujev. Pregled rezultatov je pokazal, da vodje najpogosteje izpostavljajo osebnostno lastnost sprejemljivosti kot pomemben dejavnik, ki vpli­va na osebno ucinkovitost in timsko uspešnost. Menijo, da tudi osebnostne lastnosti odprtost, ekstravertnost in vestnost vplivajo na preucevane konstrukte. V primerjavi s kvantitativnimi raziskavami vodje veliko vecji pomen pri­pisujejo sprejemljivosti kot ekstravertnosti in v manjši meri poudarjajo pomen nevroticizma. Pilotna študija je poka­zala, da po mnenju vodij osebnostne lastnosti vplivajo na osebno ucinkovitost in tudi na timsko uspešnost. Kljucni pojmi: subjektivna prepricanja, osebnostne last-nosti, osebna ucinkovitost, timska uspešnost Uvod Povecati ucinkovitost organizacije je izziv, s katerim se ukvarjajo vodilne osebe v vseh podjetjih, ne samo v Sloveniji, ampak tudi globalno. V praksi se delovne organizacije ukvarjajo z vprašanjem, kako sestaviti kar najuspeš­nejše time in prepoznati najucinkovitejše posameznike. Praksa je pokazala, da doslej uporabljane metode, kot so npr. Belbinove timske vloge, metode * Igor Novak, mag. psih., igor.novak888@gmail.com. ** Izvirni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.58.3.1048-1064 Igor NOVAK visoko ucinkovitih timov ali metode samoocenjevanja timov, ne odgovo­rijo ustrezno na izzive, s katerimi se podjetja spoprijemajo danes. Clanek s pomocjo kvalitativne metode razišce, kako vodje povezujejo osebnostne lastnosti s timsko uspešnostjo in osebno ucinkovitostjo, zato da bi pridobili vpogled v osebnostne lastnosti, ki so v povezavi z uspešnostjo in ucinko­vitostjo pomembne v praksi. V clanku se opiramo na model velikih pet, ki ima vse znacilnosti teorije osebnostnih potez (McCrae in Costa, 2006), teo­rijo storilnostne motivacije (McClelland, 1953) in socialno kognitivne teorije samoucinkovitosti (Bandura, 1977). Osebnostne lastnosti Osebnostne lastnosti so dokaj trajne znacilnosti, ki odražajo posamezni­kov nacin razmišljanja, obnašanje in obcutke. Navadno nanje vplivajo razvoj posameznika, vrednote, izkušnje, navade, sposobnosti (Musek, 2005). Pomembno je, da upoštevamo vpliv osebnostnih lastnosti na vedenje posameznika ne samo na individualni, ampak tudi na timski ravni. Zavedati se moramo, da niso vse osebe primerne za vsa delovna mesta, zato je pomembno, da prepoznavamo osebnostne lastnosti zaposlenih. Najbolj znan model osebnostnih lastnosti je model velikih pet (McCrae in Costa, 2006), ki opredeljuje pet glavnih osebnostnih lastnosti: ekstravertnost (dru­žabnost, dominantnost, želja po medosebnih stikih), sprejemljivost (slede­nje pravil, strinjanje in ustrežljivost), odprtost (kaže se v ustvarjalnosti, želji po novih izkušnjah, sprejemanju drugacnosti), vestnost (zanesljivost, vztraj­nost in delavnost) in custvena stabilnost (samokontrola in nadzor custev). Osebna ucinkovitost Osebna ucinkovitost v kontekstu delovne organizacije vkljucuje vedenja posameznikov, njihove naloge in dejavnosti, v katere so vkljuceni, in prispe­vek posameznikov k organizacijskim ciljem in vedenju, ki vodijo k organiza­cijski ucinkovitosti (Campbell idr.,1970, v: Borman, 2000). Osebna ucinkovitost je pri zaposlenih pogosto zaznana kot obseg zado­voljivega doseganja delovnih zahtev svojega delovnega mesta ali obseg nji-hove individualne produktivnosti. Z ucinkovitostjo naj bi bil povezan odnos zaposlenih do organizacije in delovnega okolja, ki izvira iz organizacijske kulture (Arthur, 1994; Donald idr., 2005, v: Kwantes in Blogarsky, 2007: 211). V doktorski disertaciji (Milne, 2020) so analizirali osem vodij tehnolo­ških podjetij, ki imajo izkušnje s spodbujanjem ucinkovitosti na delovnem mestu. Identificirali so štiri dejavnike: medosebna komunikacija z zaposle­nimi, s cimer preprecujemo napake pri interpretaciji, pragmaticni pristop do mocnih in slabih podrocij zaposlenega, kar pomeni, da z izkušnjami 1049 prepoznamo mocna podrocja zaposlenih in ta spodbujamo, mentorstvo in opolnomocenje zaposlenih, pri katerih gre za prenos prakticnih izkušenj in znanja o delu organizacije na mlajše zaposlene. Zadnji od dejavnikov je jasna hierarhija in organizacijske vrednot, kar je pomembno, ker s skupnimi vrednotami in jasnim sistemom vsi vedo, kje je njihovo mesto v organizaciji ter kaj morajo prispevati. Povezava osebnostnih lastnosti z osebno ucinkovitostjo Porast preucevanja osebnostnih lastnosti v povezavi z delovno ucinkovi­tostjo je sprožila metaanaliticna študija Schmitta, Goodinga, Noea in Kirscha (1984: 420), ki je pokazala šibko pozitivno povezanost omenjenih koncep­tov (r = .20). Metaanaliza šestih študij je pokazala, da je osebnostna lastnost vestnost najmocneje povezana z delovno ucinkovitostjo, pri cemer so ostale lastnosti z njo šibkeje povezane, nanje pa vplivajo tudi številne druge lastno­sti dela – predvsem delovne znacilnosti (Chamorro-Premuzic, 2011). Druga osebnostna lastnost, ki se je izkazala kot pomembna pri napo­vedovanju delovne ucinkovitosti, je nevroticizem. V splošnem so študije pokazale, da je custvena stabilnost (nizka stopnja nevroticizma) povezana z delovno ucinkovitostjo, pri cemer so taki posamezniki bolj samozavestni, odporni in umirjeni, nasprotno pa so tisti, ki dosegajo visoke rezultate na poddimenziji nevroticizem, bolj anksiozni in vzkipljivi (Chamorro-Premuzic, 2011: 84). Z osebno ucinkovitostjo se pozitivno povezujejo odpr­tost, vestnost, ekstravertnost in sprejemljivost, nevroticizem pa se z osebno ucinkovitostjo povezuje negativno (Pathak, 2015). Timska uspešnost Timsko uspešnost lahko opredelimo kot vrednotenje izidov timskega delovanja glede na dolocen niz kriterijev (Salas idr., 2009: 41). Ce združimo opredelitve drugih avtorjev (Hackman, 1987; Adams, Simon in Ruiz, 2002; Hackman, 1990, v: Ruiz in Adams, 2004), lahko timsko uspešnost opišemo kot uspešnost delovanja tima in doseganja zastavljenih ciljev ter stopnjo zadovoljstva in kakovosti medosebnih procesov znotraj tima. Poleg tega mora tim za doseganje uspešnosti zagotavljati še skupen cilj, jasno delitev vlog in ucinkovito komunikacijo. Povezanost osebnostnih lastnosti s timsko uspešnostjo Osebnostna sestava tima naj bi imela velik vpliv na uspešnost tima prek vkljucevanja clanov v ucinkovito timsko delo in vkljucevanja v tim (Bell, 2007: 608). Metaanaliticne raziskave (Barrick in Mount, 1991: 18) ugotavljajo, da imajo osebnostne lastnosti, merjene s petfaktorskim modelom, precej­šnjo uporabnost za napovedovanje, kako se ljudje vedejo in so uspešni na delovnem mestu. Obstajajo dokazi, da so specificne osebnostne poteze povezane z uspešnostjo pri nekaterih vrstah del. Na primer ekstravertnost je pomembna za dela, pri katerih igrajo pomembno vlogo medosebne inte­rakcije, odprtost pa je pomembna za dela, pri katerih igra pomembno vlogo ucenje (Barrick in Mount, 1991: 18–19). Razlicne raziskave (npr. Stiepelman, Rice, Vogel in Hall, 2019; Barrick in Mount, 1991) ugotavljajo, da je višja stopnja ekstravertnosti povezana s socialno kohezivnostjo (Van Vianen in De Dreu, 2001: 113), komunika­cijo, višjo stopnjo socialne aktivnosti in timsko ucinkovitostjo. Prav tako je ekstravertnost v timu povezana z uspešnostjo pri ustvarjalnih nalogah in nalogah reševanja problemov (Bouchard, 1969: 25). Kljub temu pa prevec ekstravertnosti lahko prinese tudi negativne posledice, saj imajo lahko clani tima prevelik fokus na socialne vidike tima in premajhen fokus na nalogo (Barry in Stewart, 1997: 75). Priporocljivo je, da so timi v ekstravertnosti cim bolj heterogeni, saj naj bi bilo to za delovanje tima najbolj ugodno in koristno (Stipelman, Rice, Vogel in Hall, 2019). Glede na ugotovitve razis­kav je vestnost kot osebnostna lastnost povezana s timsko uspešnostjo prek širokega razpona nalog in okolij. Osebnostna lastnost vestnosti se pozi­tivno povezuje s timsko uspešnostjo (npr. Van Vianen in De Dreu, 2001; Bell, 2007), pomembno pa napoveduje tudi ocene nadrejenih (Neuman in Wright, 1999). Sprejemljivost kot osebnostna poteza je pomembna za sode­lovanje v timu in timsko uspešnost (npr. Hough, 1992; Barrick idr. 1998; Stevens in Campion, 1999). Predvsem pa je treba izpostaviti, da je spreje­mljivost tista osebnostna lastnost, ki mocno napoveduje delo pri nalogah, ki vkljucujejo sodelovanje in soodvisnost od sodelavcev. Po drugi strani pa lahko visoka kohezivnost vodi k »skupinskemu razmišljanju«. Janis (1972) navaja, da kadar so timi visoko kohezivni, so podvrženi skupinskemu raz­mišljanju. Kadar pa naloge ne zahtevajo visoke stopnje socialne interak­cije, sprejemljivost celo inhibira uspešnost v timih. Rezultati številnih študij nakazujejo na pozitiven odnos med custveno stabilnostjo in timsko splošno izvedbo (npr. Mount, Barrick in Stewart, 1998; Kichuk in Wiesner, 1997; Van Vianen in De Dreu, 2001). Custvena stabilnost bi morala napovedovati uspeh v timih, ne glede na tip timov (Driskell, Hogan in Salas, 1987). Vecina raziskav kaže, da je custvena stabilnost pozitivno povezna s timsko ucinko­vitostjo. Odprtost kot osebnostna poteza je povezana z uspešnostjo timov, kadar ti opravljajo ustvarjalne naloge ali naloge pod negotovimi pogoji. Nekaj raziskav torej podpira pomembnost odprtosti za ustvarjalne naloge in naloge, ki zahtevajo domišljijo, vendar raziskave nakazujejo tudi, da je odpr­tost manj pomembna ali celo zavira uspešnost reševanja, kadar so naloge po naravi bolj rutinske (npr. Driskell idr., 1987). 1051 Na podlagi zgoraj navedenih clankov in že izpeljanih kvantitativnih razis­kav smo ugotovitve želeli utemeljiti ter razširiti še s kvalitativnimi naceli. V literaturi se prav tako raziskovalci ne ukvarjajo z medsebojno povezano­stjo vseh treh preucevanih konstruktov. Vecina clankov je opravljena na vzorcu študentske populacije, v našem primeru pa gre za podatke iz real-nega poslovnega okolja, na podlagi katerih bomo v nadaljevanju izpeljali tudi aplikativne zakljucke. Rezultate pilotne raziskave smo nato nadgradili v obsežnejši doktorski študiji s kvantitativnim in kvalitativnim raziskovanjem vpliva osebnostnih lastnosti na osebno ucinkovitost in timsko uspešnost. Postavili smo si dve raziskovalni vprašanji: 1. Katere osebnostne lastnosti po mnenju vodij vplivajo na osebno ucinko­vitost? 2. Katere osebnostne lastnosti po mnenju vodij vplivajo na timsko uspeš­nost? Metodologija raziskave in vzorec V raziskavo smo vkljucili 18 vodij iz istega mednarodnega podjetja s sedežem v Sloveniji. Starost udeležencev je med 30 in 55 let (M = 43,9 leta, SD = 6,9 leta), od tega je bilo deset moških, osem vodij je bilo žensk. Vsi ude­leženci so imeli najmanj univerzitetno izobrazbo in vec kot dve leti delov­nih izkušenj na podrocju vodenja. Vodje so izbrani nakljucno znotraj istega podjetja in so imeli vec kot osem let delovnih izkušenj. Raziskava je pote­kala od septembra do novembra 2020. Vse vodje smo pred izvedbo intervjujev kontaktirali in jim v podpis poslali informirano privolitev k sodelovanju v raziskavi. Vsem vodjam je bila pred izvedbo intervjuja obljubljena anonimnost, zato v clanku ne navajamo njihovih imen in priimkov, prav tako ne navajamo imen timov ali podrocij, v katerih ti timi delujejo. V informirani privolitvi in tudi v kon­taktu pred samim intervjujem smo jih obvestili, da proucujemo povezanost med osebnostnimi lastnostmi, osebno ucinkovitostjo in timsko uspešnostjo. Pred izvedbo intervjujev je bilo dogovorjeno in usklajeno, da zagotavljamo anonimnost podjetja, zato znacilnosti in branža podjetja niso omenjene. Intervjuji so trajali med 45 minut in eno uro, trije intervjuji so bili izvedeni v živo, ostali pa so potekali prek MS Teams zaradi epidemije virusa covid-19. Vodje so na vprašanja odgovarjali mirno in iz svojih lastnih izkušenj, znanj ter opazovanj. Na podlagi intervjujev smo pripravili transkripte in nato opravili analizo vsebine intervjujev, pri cemer smo uporabili racunalniško orodje ATLAS.ti9. Na prvi stopnji smo na podlagi citatov dolocili kode, ki smo jih v drugem koraku združevali po skupnih lastnostih na podlagi teorije. Tako smo na primer vse kode z opisom znacilnosti, ki spadajo pod osebnostno lastnost ekstravertnost, združili v skupno kodo – ekstravertnost. Rezultati so prika­zani v združenih kodah, pri koliko vodjah se je ta pojavila, pri cimer so izpo­stavljeni nekateri citati, ki po mnenju avtorja najbolje povzamejo bistvo. V poglavju diskusija so ugotovitve naše kvalitativne študije povezane z rezul­tati kvantitativnih študij. Za preucevanje izbrane tematike smo uporabili kvalitativno metodolo­gijo, ker lahko tako preucujemo, kako ljudje v dolocenih situacijah razu­mejo, si razlagajo in se odzovejo na vsakodnevne dogodke (Kordeš in Smrdu, 2015). Za ucinkovito raziskovanje smo izbrali fenomeloško metodo z izvedbo delno strukturiranih intervjujev. Pri tej vrsti intervjuja se razisko­valcu dopušca možnost svobodnega raziskovanja, raziskovalec ima pripra­vljen nabor vprašanj, ki ga usmerjajo pri delu. Pri samem izvajanju intervju­jev pa ima možnost vprašanja prilagoditi glede na odgovore udeleženca in željo raziskovalca, da poglobi pomembna podrocja, ki se pojavijo med intervjujem samim (Biggerstaff in Thompson, 2008; Hffding in Martiny, 2015: 542). Odgovori, ki jih dobimo, so bolj spontani, osebni in samoodkri­vajoci. Analiza je z uporabo delno strukturiranega intervjuja težja, dopušca pa, da se pri analizi vsebine uporabijo samo neposredne navedbe intervju­vancev (Kordeš in Smrdu, 2015). Rezultati Rezultati bodo prikazani v štirih sklopih – osebna ucinkovitost, osebna ucinkovitost in osebnostne lastnosti, timska uspešnost ter timska uspešnost in osebnostne lastnosti, nato pa jih bomo v poglavju diskusija povezali z literaturo. Osebna ucinkovitost Vec kot polovica vodij govori o pomembnosti mentorstva, komunika­cije, pregledu delovnih nalog, motivaciji in prioritetah. Dva izmed vodij poudarjata, da je pri mentorstvu pomembno, da se na obeh straneh (mentor in mentoriranec) kažeta pripravljenost za sodelovanje in motivacija. Vodja (V1) pove, da je pri mentorstvu pomembno sodelovanje, zato ni nujno, da vedno uspe. Doda pa, da se splaca potruditi v vsakem primeru. Med osebama se mora splesti razmerje, ki omogoca prenos znanj in izkušenj. Podobnega mnenja je tudi vodja (V10), ki opozori, da je mentoriranje dlje casa trajajoc proces, vendar pa »dolgorocno zelo dobro investiran cas«. Po mnenju vodij je za spodbujanje ucinkovitosti na delovnem mestu pomembna komunikacija z zaposlenimi. Osem vodij kot glavno izmed možnosti spodbujanja osebne ucinkovitosti navaja ravno pogovor z zapo­slenim. Kot pravi vodja (V2): »Poskušam vzpostaviti pogovor, ki temelji na 1053 poslušanju, in tako dam sodelavcu priložnost, da se odpre. Potem ga z vpra­šanji preusmerim na pogovor v smislu ucinkovitosti dela oziroma ciljev, zadovoljstva pri delu ter odnosov. S tem skušam ugotoviti, kaj dejansko temu cloveku manjka.« Podobnega mnenja so tudi drugi, ki pravijo, da le s pogovorom lahko osebo spoznaš in jo potem motiviraš, da bo bolj ucinko­vit. Strinjajo se, da sta osnova za dvigovanje ucinkovitosti zaupanje in dobro vzpostavljen odnos. Zelo pomemben dejavnik za dvigovanja osebne ucinkovitosti je pri vod­jih prepoznan pomen kvalitetne povratne informacije. Trije izmed vodij menijo, da je pomembno prepoznati, katera so mocna podrocja posamez­nika, in jim dati takšne naloge, ki jih bodo bolj ucinkovito reševali v skladu z njihovimi sposobnostmi. Povedo, da je pomembno tudi, da jim s poda­janjem povratne informacije povemo, kaj od njih pricakujemo, po izteku naloge pa, kako dobro (ali slabo) so jo opravili. Vodja (V4) recimo pravi, da je »potrebno biti pošten in se z njimi (zaposlenimi) pogovoriti in jim to (opažanja) povedati na tak nacin, da se skupaj najde rešitev, ki je v redu tako za njega kot tudi za organizacijo«. Pomembno jim je, da so posamezniku njegove delovne naloge in zadol­žitve jasne, kar omenijo štiri vodje. Poudarjajo tudi pomen postavljanja prio­ritet za opravljanje delovnih nalog. Vodja (V13) pravi: Ucinkovitost je bistveno vecja, ce oseba ve, kaj mora delati, in ima potrebna znanja za to delo. Osnova vsake ucinkovitosti se pricne z uva­janjem novozaposlenih. Dokler osnovni nivo ni dosežen, je normalno, da je ucinkovitost bistveno nižja. Vsaka oseba se ob dodelitvi novih delovnih nalog sprašuje, ali bo kos svoji delovni nalogi, ali ima dovolj znanja, izkušenj in casa, da jo dokonca. Osebna ucinkovitost in osebnostne lastnosti Najveckrat so vodje ob opisovanju ucinkovitih posameznikov navedli lastnosti visoko sprejemljivih posameznikov. Opisi sprejemljivosti so se v intervjujih pojavili pri vecini vodij (N = 14). Omenjajo, da je za osebno ucinkovitost najpomembneje, da je posameznik sposoben ucinkovito sode­lovati z drugimi in da jim da vedeti, da mu lahko zaupajo. Pomembno se jim zdi, da ima oseba razvito sposobnost aktivnega poslušanja in empa­tije. Omenjajo, da mora imeti prijazen in spoštljiv odnos do socloveka, si vzeti cas za svoje podrejene in tudi priznavati njihove uspehe. Vodja (V11) kot ucinkovito osebo opiše nekoga, ki je pripravljen pomagati in si vedno vzame cas za pogovor. Vecini je pomembno tudi, da zna oseba z drugimi jasno in sprošceno komunicirati ter jih opolnomociti za delo. Skoraj vsi vodje jasnost komunikacije navedejo kot enega pomembnejših dejavnikov. Vodja (V4) navaja: »Ucinkovita oseba zna prepoznati dobre ljudi in mu ni težko tega priznati. Zna jih pohvaliti, jim dati priznanje in jih predlagati za razne nagrade. To se mi zdi, da ima velik doprinos, da dela za dobro ljudi.« Po drugi strani pa drugi vodja (V15) opaža, da »oseba, ki je ucinkovita, ni individualist, ampak velik timski igralec. Ima to sposobnost, da ob pravem casu prepozna prave ljudi, jih med seboj poveže, jih vkljuci in pripomore k temu, da jim neka stvar uspe v skupnem, timskem duhu.« V nadaljevanju se bomo dotaknili osebnostne lastnosti odprtosti. Opisi odprtosti so se v intervjujih pojavili pri 16 vodjah. V njihovih opisih se pojav­ljajo opisniki, ki se navezujejo na izkušnje posameznika, odprtosti za novosti in ideje, veliki želji po ucenju in pripravljenosti za sodelovanje z drugacnimi profili ljudi. Pravijo tudi, da so ucinkovite osebe eksperti, osebe, ki imajo veliko izkušenj in širok nabor znanj, se lahko vkljucujejo v kakršnokoli dis-kusijo, so zelo proaktivne in ustvarjalne. Vodja (V5) pravi, da je ucinkovita oseba tista, ki stalno išce nove izzive in iniciative. Drugi vodja (V11) meni, da je ucinkovita oseba nekdo, ki veliko prispeva in vidi širšo sliko. Pravi, da ne »dela samo na svojem vrticku«, temvec se spozna tudi na druga podrocja in zna odgovoriti na vsa vprašanja v procesu. Vecina vodij pri ucinkovitih osebah zaznava tudi željo po izmenjavi povratnih informacij. Osebnostno lastnost vestnost smo prepoznali v 12 intervjujih. Vec vodij meni, da so ucinkoviti posamezniki tisti, ki so zelo dobro organizirani, znajo presoditi, katere stvari so za delo pomembne, postaviti prednostne naloge, se osredotociti na delo, so sposobni samouravnavanja, izpeljejo delovne naloge do konca, so zelo samoiniciativni in delavni. Vodja (V14) recimo v opisu ucinkovite osebe navede, da ta oseba zna dobro izkoristit svoj cas in tudi cas drugih ter da je dobra v usklajevanju vec stvari hkrati. Vodja (V1) pravi, da je »ucinkovit clovek tisti, ki je samoorganiziran, ima stvari pri sebi urejene in naredi še vec, kot bi bilo potrebno. Ta vtis urejenosti daje potem tudi navzven. Ceprav pocne veliko stvari, ustvarja nek red pri delu in drži svojo besedo.« Vodja (V17) pove, da ni nujno, da je ta oseba perfekcionist, temvec da se mora znati osredotociti na pomembne in nujne stvari. Enajst vodij ob opisovanju ucinkovite osebe navaja tudi opisnike last-nosti ekstravertnost. Vodje opisujejo, da imajo ucinkovite osebe veliko socialno mrežo, so samozavestne, priljubljene med ljudmi, imajo pozitiven in prijazen odnos do drugih, imajo karizmo in dobre vodstvene sposobno­sti. Vodja (V15) recimo pravi, da je ucinkovita oseba taka, ki se zna dobro povezovati z ljudmi oziroma ima sposobnost (in možnost), da privabi v sku-pen projekt zelo sposobne ljudi. Pove, da je ucinkovita oseba torej mocno povezovalna. Po mnenju štirih vodij ima visoko ucinkovita oseba svoja custva pod nadzorom in lahko ohranja mirno kri v stresnih situacijah, torej ima visoko 1055 izražene lastnosti custvene stabilnosti. Vodja (V8) to opiše tako: »To osebo je zelo težko vreci iz tira. Vedno deluje umirjeno.« Pomembno jim je tudi, da se znajo spoprijeti s stresnimi situacijami, se nanje odzovejo umirjeno in znajo pomiriti druge. Timska uspešnost Pri vprašanju, kaj si vodje predstavljajo pod pojmom timske uspešnosti, so najveckrat navajali znacilnosti osebnostnih lastnosti ekstravertnosti, spre­jemljivosti in odprtosti. Navajajo proaktivnost posameznih clanov, izražanje mnenj, dobrega sodelovanja z drugimi, zaupanja in energije v timu. Timska uspešnost in osebnostne lastnosti Skoraj vsi vodje (N = 17) na vprašanje o tem, katere osebnostne lastnosti vplivajo na timsko uspešnost, najveckrat omenijo znacilnosti sprejemljivosti. Vodje o osebnostni lastnosti sprejemljivost govorijo veckrat in njene lastno­sti kot pomembne navajajo pri vec tematikah (reševanje konfliktov, sestava tima, spodbujanje timske uspešnosti ipd.). Omenjajo, da clani tima ne smejo izkljucevati ali obtoževati drugih clanov tima, morajo si zaupati, biti odkriti, pošteni in sodelovalni. Ucinkovit tim je zanje tisti, kjer se clani ucijo drug od drugega in skupaj rastejo. Najvec vodij se osredotoca na pomen dobrega sodelovanja. Dva izmed vodij (V2 in V13) recimo menita, da je kljuc do uspe­šnega timskega dela sodelovanje in da je komunikacija tista, ki vodi do uspe­šnega sodelovanja. Vodja (V17) pa pravi: »Fascinantno je bilo to, da smo eden drugega dopolnjevali kot en domino efekt, nekdo je nekaj povedal, nekdo je sprožil klik pri drugem in tretjem se je takoj razširilo obzorje.« Ce bi to povzeli z besedami drugega vodje (V8), bi lahko rekli, da morajo biti vsi clani tima povezani v isto zgodbo. Vodja (V15) je zakljucil z mislijo, da je pomembno, da so v timu posamezniki, ki se ucijo drug od drugega – »V uspešnem timu ni posameznikov, ki zmagujejo na svojih tekmah in išcejo svoje zmage, temvec takšni, ki zmagujejo na skupnih prvenstvih. To pa jim uspe samo, ce so od zacetka povezani, se ucijo od drugih in delajo za skupno dobro.« Prav tako pa nekateri dajejo dobremu sodelovanju celo vecji poudarek kot strokovnosti posameznikov. To vodja (V1) opiše tako: »Skupina odlicnih posameznikov na svojem strokovnem podrocju ni pogoj, da je tim uspešen. Dejansko se mora vsak clan tima zavedati, da dela za ekipo.« Prav tako se vecini vodij zdi pomembna lastnost vestnost. Petnajst vodij meni, da je za timsko uspešnost pomembno, da so v timu posamezniki, ki so agilni, pragmaticni, vztrajni, natancni, predani delu, odgovorni, ki se držijo rokov, znajo prioritizirati, imajo jasen cilj in so osredotoceni. Vodja (V16) pove, da je pomembno, da posamezniki ne prelagajo svojih delovnih nalog na druge clane tima ali odlašajo z njihovim reševanjem. Vodja (V5) pravi, da je potrebna predanost celotne ekipe, ki je pripravljena sprejeti in tudi zagnano implementirati novosti. Ekstravertnost kot pomembno lastnost, ki vpliva na timsko uspešnost, navede 12 vodij. Navajajo, da je pomembno, da so v timu dinamicni, komu­nikativni, odlocni, karizmaticni posamezniki, ki so pozitivno naravnani, energicni, s svojim pozitivnim odnosom vplivajo tudi na druge clane tima in so proaktivni. Vodjam je pomembno, da je v timu mogoce obcutiti energijo in pozitivno vzdušje. Mnenje vodje (V1) povzame bistvo: »V timu je pozi­tivna energija, ki jo pri sodelovanju z ostalimi clani cutiš. Ta energija ostane ves cas trajanja projekta. Gre za energicno in dinamicno delovanje vseh cla­nov tima, ki te vabi k sodelovanju.« Vodje pa omenjajo tudi odprtost, v intervjujih jo omeni šest vodij. Menijo, da je za timsko uspešnost pomembno, da so posamezniki proaktivni, agilni, išcejo nove izzive, si postavljajo cilje, ki so zunaj njihovih osnovnih funkcij in se neprestano nadgrajujejo. Morajo se biti sposobni hitro nauciti novih znanj. Vodji (V9) je pomembno, da so v uspešnem timu posamezniki, ki so sposobni stopiti tudi ven iz svojih okvirov. Vodje smo vprašali tudi, kaj bi jim bilo pomembno, ko bi sestavljali izredno uspešen tim. Vodje najprej omenijo, da se najprej vprašajo, kakšen izziv imajo in kakšna je vrsta naloge. V prvem koraku jim je torej najpo­membnejše strokovno znanje posameznikov in šele nato, kakšne so njihove osebnostne lastnosti. Želeli bi si namrec posameznika z visoko stopnjo stro­kovnega znanja in izkušenj na doticnem podrocju. V drugem koraku vodje opisujejo osebnostne lastnosti. Najveckrat opisujejo znacilnosti, ki spadajo pod osebnostno lastnost sprejemljivost. Štirinajst razlicnih vodij opiše raz­licne vidike znacilnosti, ki spadajo pod osebnostno lastnost sprejemljivost: pomembni so jim zaupanje, odkritost, dobro sodelovanje med vsemi clani, spodbujanje drugih, dobra komunikacija, da je clovek timska oseba in pri­paden skupini. Dva izmed vodij (V8 in V14) omenita tudi, da bi raje izbrala osebo, ki zelo dobro sodeluje v skupini in je razumevajoca, tudi ce bi bila ta nekoliko manj ucinkovita. Osmim vodjam so pomembne komponente odprtosti. V izredno ucinkovit tim bi teh osem vodij vkljucilo posameznike, ki so proaktivni, so se pripravljeni uciti, vkljucujejo posameznike iz razlic­nih kultur in imajo željo po spoznavanju novih stvari. Opisniki ekstraver­tnosti se pojavijo pri sedmih vodjah, ko opisujejo sestavljanje uspešnega tima. Navajajo, da bi iskali posameznike, ki so dinamicni, pozitivni, se znajo zabavati, motivirani, hitri in imajo sposobnost samouveljavljanja. Pri tem vprašanju se pojavijo tudi znacilnosti posameznikov z visoko izraženo lastnostjo vestnosti. Pet vodij meni, da bi v tim vkljucili posameznike, ki so pragmaticni, urejeni, ucinkoviti, zanesljivi, organizirani, se držijo rokov in so izjemno odzivni. 1057 Vodje ob vprašanju, kako lahko posameznik s svojimi osebnostnimi lastnostmi vpliva na celoten tim, opišejo tako pozitivne kot negativne. Pri negativnem pogledu najveckrat opisujejo vpliv negativnega pogleda na stvari, pritoževanja in konfliktnosti. Pravijo, da lahko s takšnimi negativnimi stvarmi vpliva na vzdušje v timu in znižuje motivacijo vseh clanov za delo. Pozitiven vpliv posameznika na tim pa se je v intervjujih pojavil sedemkrat pri sed­mih razlicnih vodjih. Opisujejo, da lahko oseba, ki je pozitivna, motivirana in zagnana, s svojo osebnostjo dvigne naštete lastnosti tudi pri ostalih clanih tima. Ce povzamemo, višja ko je stopnja sprejemljivosti in vestnosti v timih, boljša je njihova uspešnost. Vodje pa imajo v rokah priložnost, da vplivajo na ucinkovitost posameznika in uspešnost tima, ce gradijo na zaupanju zno­traj tima, psihološki varnosti, jasno dolocenih ciljih in odgovornostih. Vpliv na ucinkovitost posameznika in uspešnost tima imata tudi okolje in kultura organizacije. Na timsko uspešnost pa vpliva tudi osebna ucinkovitost clanov tima. Vodje menijo, da nanjo v najvecji meri vplivajo osebnostne lastnosti odprtost, sprejemljivost, vestnost in ekstravertnost. Diskusija Osebna ucinkovitost in osebnostne lastnosti Vsi vodje menijo, da obstaja povezava med osebnostnimi lastnostmi in osebno ucinkovitostjo ter timsko uspešnostjo in da osebnostne lastno­sti vplivajo na omenjena konstrukta. Na naše prvo raziskovalno vprašanje, katere osebnostne lastnosti po mnenju vodij vplivajo na osebno ucinkovi­tost, lahko odgovorimo – vodje menijo, da na osebno ucinkovitost vplivajo osebnostne lastnosti odprtost, sprejemljivost, vestnost in ekstravertnost. Osebna ucinkovitost se tudi po ugotovitvah kvantitativnih študij povezuje z vestnostjo, odprtostjo, ekstravertnostjo in sprejemljivostjo (Pathak, 2015; Schmitt idr., 1984). Druge kvantitativne raziskave opozarjajo tudi na vpliv nevroticizma (Schmitt idr., 1984), ki ga pa vodje ne omenjajo kot pomembnega pri osebni ucinkovitosti. Menimo, da v organizaciji, kjer smo izvajali raziskavo, že vec let uporabljajo pristop grajenja na prednostih posameznika, ki jih uci, da spremembo vedenj posameznika lahko dosežemo le na njegovih mocnih podrocjih. Opustili so prakso iz preteklih let, kjer so s povratno informa­cijo iskali podrocja za izboljšavo in bili seveda pri tem neuspešni. Razlog morda leži tudi v tem, da kultura organizacije bolj poudarja vrednote spre­jemljivosti in odprtosti, zato ni presenetljivo, da vodje vidijo te lastnosti kot pomembne pri osebni ucinkovitosti posameznikov. Rezultati, ki smo jih zbrali prek intervjujev, nakazujejo na to, da lahko tudi po mnenju vodij osebno ucinkovitost spodbujamo prek štirih dejavnikov (Milne, 2020). Najveckrat vodje omenjajo pomembnost dejavnika mentor-stva in pogovora z zaposlenimi, kjer gre za prenos znanj in izkušenj o delu na druge zaposlene. Timska uspešnost in osebnostne lastnosti Drugo raziskovalno vprašanje, katere osebnostne lastnosti po mnenju vodij vplivajo na timsko uspešnost, je pokazalo mnenje vodij, da imajo naj­vecji vpliv sprejemljivost, vestnost in ekstravertnost. Mnenje vodij, da se v najvecji meri s timsko uspešnostjo povezuje spre­jemljivost, so ugotovili v kvantitativnih študijah (Hough, 1992; Barrick idr., 1998; Stevens in Campion, 1999), ki pravijo, da je sprejemljivost pomembna za sodelovanje v timu in tudi za timsko uspešnost. Prav tako so dokazali povezanost med sprejemljivostjo in timsko uspešnostjo ter poudarili, da sprejemljivost napoveduje uspešnost pri nalogah, ki vkljucujejo sodelova­nje in soodvisnost od sodelavcev. Vodje in njihovi timi so pri svojem delu zelo odvisni od ucinkovitosti in opravljenih delovnih nalog drugih enot, zato ni presenetljivo, da je skoraj vsem vodjam sprejemljivost najpomemb­nejša pri timski ucinkovitosti. Vodje povedo tudi, da bi pri sestavljanju uspešnega tima izbrali posame­znike, ki imajo visoko izraženo vestnost. Pozitivno povezanost vestnosti in timske uspešnosti so dokazale tudi nekatere kvantitativne raziskave (Bell, 2007; Van Vianen in De Dreu, 2001). Vodje pri opisovanju vplivov osebnostnih lastnosti na timsko uspešnost ne navajajo znacilnosti custvene stabilnosti ali nevroticizma. Kvantitativna raziskava Driskella in sodelavcev (1987) je pokazala, da naj bi custvena stabil­nost napovedovala timsko uspešnost ne glede na tip tima. Nestabilne posa­meznike z visoko izraženo stopnjo nevroticizma vodje omenijo pri vprašanju, kako lahko posameznik s svojo osebnostjo vpliva na celoten tim. Opisujejo, da lahko posamezniki z visoko izraženim nevroticizmom rušijo odnose, motijo timsko koordinacijo, znižujejo motivacijo in zavzetost posameznikov za delo. Prav tako so raziskave (Barrick in Mount, 1991; Stiepelman, Rice, Vogel in Hall, 2019; Van Vianen in De Dreu, 2001) dokazale povezanost ekstraver­tnosti in timske uspešnosti. Ekstravertnost je tako kot odprtost pomemb­nejša pri inovativnih nalogah (Bouchard, 1969). Morda bi nekoliko vec pozornosti pri ekstravertnih posameznikih lahko posvetili tudi samemu osredotocanju na opravljanje dela. Vodje namrec veckrat med znacilnostmi ekstravertnosti poudarjajo pozitivno vzdušje v timu, zabavne trenutke in se osredotocajo na medosebne stike, ne pa na ucinkovitost visoko ucinkovi­tih posameznikov. Barry in Stewart (1997) namrec opozarjata, da se lahko visoko ekstravertni posamezniki prevec osredotocajo na socialne vidike in zanemarijo opravljanje delovnih nalog. 1059 Da se odprtost povezuje s timsko uspešnostjo, je ugotovil že Driskell s sodelavci (1987). Takšnega mnenja je tudi nekaj vodij, ki komponente odpr­tosti veckrat omenijo. Driskell s sodelavci (1987) sicer pravi, da je odprtost pomembnejša pri inovativnih nalogah, ki za reševanje zahtevajo domišljijo. Takšnih nalog je v podjetju, v katerem poteka raziskava, veliko, zato ne pre­seneca, da nekateri vodje išcejo posameznike z visoko izraženo kompo­nento odprtosti, ko sestavljajo tim. Ce povzamemo, vodje menijo, da se osebnostne lastnosti povezujejo z obema preucevanima konstruktoma. Odprtost, sprejemljivost, vestnost in ekstravertnost se po njihovem mnenju pozitivno povezujejo z osebno ucin­kovitostjo. S timsko uspešnostjo pa se po njihovem mnenju pozitivno pove­zujejo sprejemljivost, vestnost in ekstravertnost. Sklep Rezultati raziskave so pokazali, da osebnostne lastnosti po mnenju vodij vplivajo na osebno ucinkovitost in timsko uspešnost. Menijo, da se odprtost, sprejemljivost, vestnost in ekstravertnost pozitivno povezujejo z osebno ucinkovitostjo, pri timski uspešnosti pa v najvecji meri omenjajo pozitivno povezanost sprejemljivosti, vestnosti in ekstravertnosti. Druge raziskave (Kichuk in Wiesner, 1997; Mount, Barrick in Stewart, 1998; Schmitt idr., 1984; Van Vianen in De Dreu, 2001) opozarjajo tudi na negativno povezanost z nevroticizmom, kar se v naši raziskavi ni pokazalo kot kljucno. Driskell in sodelavci (1987) so ugotovili tudi, da lahko na podlagi custvene stabilnosti posameznikov v timu napovemo timsko uspešnost. Prednost naše raziskave vidimo predvsem v dejstvu, da smo z izborom vzorca vodij iz istega podjetja nadzorovali vpliv organizacijske kulture. V izbranem podjetju namrec njihova kultura mocno podpira sodelavce v rasti in razvoju ter doseganju visoke ucinkovitosti posameznikov. Velik pouda­rek namenjajo tudi timski uspešnosti, pri cemer poudarjajo vrednoto sode­lovanja. V preteklosti so velik poudarek za timsko uspešnost prepoznali v pomenu dobrega vodenja, naša raziskava pa je osvetlila tudi pomen oseb­nostnih lastnosti clanov tima. V sami raziskavi so se torej pokazale nekatere znacilnosti podjetja. Podjetje namrec že vec kot 20 let meri delovno uspešnost zaposlenih, meto­dologija in nacin delovanja sta dobro poznan koncept med zaposlenimi. Vodje so primerno usposobljeni, proces merjenja delovne uspešnosti je strukturiran in se s planom dela izvaja na letni ravni. Vodje torej razmišljajo o tem, kaj vpliva na osebno ucinkovitost in timsko uspešnost. Prav tako vsi ostali zaposleni sodelujejo pri postavljanju osebnih ciljev, poznajo sistem ocenjevanja in so aktivno vpleteni v proces ocenjevanja svoje ucinkovitosti. Eden od izzivov kvalitativnega raziskovanja je nezmožnost izkljucevanja subjektivnega odziva in izkušenj raziskovalca ter njegovih subjektivnih pogledov na preucevano tematiko. Vprašati se moramo, ali so na mnenje vodij vplivali mnenje avtorja in sam koncept ter kakovost izvedbe polstruk­turiranega intervjuja. Opazili smo, da vodje veckrat opisujejo sebe in svoje osebnostne lastnosti, za katere menijo, da prispevajo k njihovi lastni ucin­kovitosti. Na tem mestu se lahko vprašamo, ali je dovolj, da podjetje izvaja zgolj lastne raziskave na podrocju timske ucinkovitosti in osebne ucinkovitosti, saj so lahko zelo subjektivne in pogosto samo potrdijo tisto, kar želijo vodje slišati. Zelo smiselno je vcasih narociti zunanjo raziskavo, ki lahko zelo pomembno prispeva k drugacnemu, bolj objektivnemu pogledu na zasta­vljena raziskovalna vprašanja. Smiselno bi bilo v raziskavo vkljuciti vzorec iz vec razlicnih organizacij, saj bi tako lahko raziskali, kako vpliva na zaznave vodij organizacijska kultura. Dodatno obravnavo pa bo treba odpreti pri vprašanjih osebne ucinko­vitosti in timske uspešnosti pri razlicnih ravneh delovnih mest. Prav tako bi bilo smiselno pregledati, kako se zaznava povezanosti osebnostnih lastno­sti s timsko uspešnostjo in osebno ucinkovitostjo razlikuje glede na obseg in vrsto delovnih nalog, ki jih posameznik opravlja. Enako zanimivo bi bilo preuciti, kakšen vpliv na osebno ucinkovitost in timsko uspešnost imajo inovativnost, kreativnost in avtonomnost posameznikovega delovnega mesta. V raziskavi prav tako nismo preverjali, kakšen stil vodenja imajo posamezni vodje. Raziskavo bi lahko v prihodnje razširili na to, koliko slog vodenja timov in osebnostne lastnosti vodij vplivajo na mnenja vodij. Raziskavo smo izvedli kot pilotno študijo, ki je podlaga obsežnejši doktor-ski raziskavi. Clanek obravnava zelo aktualno in manj raziskano temo, ki preucuje zaznavo vodij o povezanosti osebnostnih lastnosti, osebne ucinkovitosti in timske uspešnosti. V literaturi obstajajo študije, ki omenjene konstrukte pre-ucujejo, vendar v vecini uporabljajo kvantitativne metode na študentskih populacijah. Na podlagi pregleda literature in našega vedenja ne obstaja raziskava, ki bi preucevala povezanost vseh treh preucevanih konstruktov. Clanek z uporabo kvalitativne metode na vzorcu vodij prispeva znanosti in stroki vpogled v njihovo zaznavo na povezanost vseh preucevanih kon­struktov, na podlagi katerega lahko izpeljemo aplikativne zakljucke. Menimo, da omenjena raziskava pomeni tudi povratno informacijo za akademijo, raziskovalce in kadrovske sodelavce na podrocju razvoja meh­kih vešcin, selekcijskih orodij in metod ter pri proucevanju osebnostnih last-nosti, osebnostne ucinkovitosti in timske uspešnosti. Prav tako je raziskava izredno pomembna za vodje projektnih timov, saj jim olajša odlocitev glede izbora clanov tima. Kadrovniki lahko ugotovitve raziskave uporabijo pri sve­tovanju vodjam, na kaj naj bodo pozorni pri izbiri novega sodelavca in pri 1061 preucevanju odnosov v timu. Ker za timsko uspešnost ni pomembna samo osebna ucinkovitost posameznih clanov, moramo delati tudi na odnosih in ukrepih na ravni tima. Kadrovski sodelavci si lahko skupaj s timi prizadevajo za zviševanje obcutka psihološke varnosti, zaupanje, soodvisnost nalog, timsko kognicijo in socialno kohezijo. To lahko na primer dosežemo prek teambuildingov, delom s posamezniki ali usposabljanjem za timsko delo. Predlagamo, da so dejavnosti preventivne, imajo poudarek na skupini (ne na posameznikih) ter da jih vodita notranji in zunanji moderator. Za organi­zacijo in za tim pa je pomembno, da to ni samo enkratni dogodek, temvec vec manjših intervencij, ki se vrstijo v daljšem casovnem obdobju glede na spremembe v timski dinamiki in organizacijske spremembe. Naj strnemo zakljucek raziskave v en stavek: Osebnostne lastnosti so pomemben dejavnik pri osebni ucinkovitosti in timski uspešnosti, pri cemer po mnenju vodij najbolj izstopa osebnostna lastnost sprejemljivost. Ne smemo pa pozabiti, da kljuc pri razvijanju osebne ucinkovitosti posa­meznika in visoke uspešnosti tima leži v stopnji zadovoljstva in kakovosti medosebnih procesov znotraj tima. LITERATURA Bandura, A. (1997): Self-efficacy: The exercise of control. New York: W. H. Freeman. Barrick, M. R. in M. K. Mount (1991): The big five personality dimensions and job performance: a meta-analysis. Personnel Psychology 44 (1): 1–26. Barrick, M.R., G. L. Stewart, M. J. Neubert in M. K. Mount (1998): Relating member ability and personality to work-team processes and team effectiveness. Journal of Applied Psychology 83: 377–391. Barry, B. in G. L. Stewart (1997): Composition, process, and performance in self-managed groups: The role of personality. Journal of Applied Psychology 82 (1): 62–78. Bell, S. T. (2007): Deep-level composition variables as predictors of team perfor­mance: A metaanalysis. Journal of Applied Psychology 92: 595–615. Biggerstaff, D. in A. R. Thompson (2008): Interpretative phenomenological analysis (ipa): a qualitative methodology of choice in healthcare research. Qualitative Research in Psychology 5 (3): 214–224. Borman, W. C. (2000): Work performance. V: A. E. Kazdin (ur.), Encyclopedia of psychology, 8. izdaja: 279–284. Washington, DC, ZDA: American Psychological Association; New York, NY, US: Oxford University Press. Bouchard, T. J., Jr. (1969): Personality, problem-solving procedure, and perfor­mance in small groups. Journal of Applied Psychology 53 (1/2): 1–29. Chamorro-Premuzic, T. (2011): Personality and individual differences. Glasgow: BPS Blackwell Publishing Ltd. Driskell, J. E., R. Hogan in E. Salas (1987): Personality and group performance, Review Personnel. Social Psychology 9: 91–113. Hackman. J. R. (1987): The design of work teams. V J. Lorsch (Ur.), Handbook of organizational behavior, 317–342. Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice Hall. Hough, L. M. (1992): The “big five” personality variables – construct confusion: Description versus prediction. Human Performance 5 (1&2): 139–155. Hffding, S. in K. Martiny (2015): Framing a phenomenological interview: what, why and how. Phenomenology and the Cognitive Sciences 15 (4): 539–564. Janis, I. L. (1972): Victims of groupthink: A psychological study of foreign-policy decisions and fiascoes. Houghton Mifflin. Kichuk, S. L. in W. H. Wiesner (1997): The Big Five personality factors and team per­formance: Implications for selecting successful product design teams. Journal of Engineering and Technology Management 14 (3–4): 195–221. Kordeš, U. in M. Smrdu (2015): Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Založba univerze na Primorskem. Kwantes, C. T. in C. A. Boglarsky (2007): Perceptions of organizational culture, lead­ership effectiveness and personal effectiveness across six countries. Journal of International Management 13 (2): 204–230. Milne, D. (2020): Strategies for increasing employee productivity in small technol­ogy consulting businesses. Walden University. Mount, M. K., M. R. Barrick in G. L. Stewart (1998): Personality predictors of per­formance in jobs involving interaction with others. Human Performance: 11: 145–166. Musek, J. (2005): Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. McClelland, D. C. (1953): The achievement motive. New York: Appleton-Century-Crofts (Irvington/Wiley). McCrae, R. in P. Costa (2006): Personality in adulthood. New York: The Guilford Press. Neuman, G. A. in J. Wright (1999): Team effectiveness: Beyond skills and cognitive ability. Journal of Applied Psychology 84 (3): 376–389. Pathak, D. (2015): Big Five and personal effectiveness: An empirical study on B-school students. Foundation of Organizational Research & Education 22 (2): 40–52. Ruiz, B. in S. Adams (2004): Attitude toward teamwork and effective teaming. Team Performance Management 10 (7/8): 145–151. Salas, E., M. A. Rosen, C. S. Burke in G. F. Goodwin (2009): The wisdom of collec­tives in organizations: An update of the teamwork competencies. V: E. Salas, G. F. Goodwin in C. S. Burke (ur.), Team effectiveness in complex organiza­tions: Cross-disciplinary perspectives and approaches, 39–79. New York: Taylor&Francis Group. Schmitt, N., R. Z. Gooding, R. A. Noe in M. Kirsch (1984): Metaanalyses of validity studies published between 1964 and 1982 and the investigation of study char­acteristics. Personnel Psychology 37 (3): 407–422. Stevens, M. J. in M. A. Campion (1999): Staffing work teams: Development and vali­dation of a selection test for teamwork settings. Journal of Management 25 (2): 207–228. 1063 Stipelman, B. A., E. L. Rice, A. L. Vogel in K. L. Hall (2019): The role of team personal­ity in team effectiveness and performance. V: Hall K., Vogel, A., Croyle, R. (ur.) Strategies for team science success, 189–196. Springer, Cham. Van Vianen, A. E. M. in C. K. W. De Dreu (2001): Personality in teams: Its relationship to social cohesion, task cohesion, and team performance. European Journal of Work and Organizational Psychology 10 (2): 97–120. Brina MALNAR* MED AKTUALNIM IN KONCEPTUALNIM: 50 LET AKADEMSKE IZRABE PROGRAMA SLOVENSKO JAVNO MNENJE** Povzetek. Program Slovensko javno mnenje (SJM) delu­je že vec kot 50 let, a doslej še ni bila opravljena siste­maticna analiza njegove akademske izrabe. Cilj clanka je zapolniti to vrzel in s pomocjo kvantitativne biblio­grafske študije ovrednotiti infrastrukturno vlogo pro-grama pri produkciji družboslovnih spoznanj. Analiza temelji na 1043 znanstvenih in strokovnih publikacijah za obdobje 1971–2021, ki vsebujejo podatke SJM in so bile pridobljene na razlicnih spletnih platformah in v fizicni obliki. Poglavitna ugotovitev je, da kazalnike SJM uporabljajo raziskovalci v številnih akademskih in drugih organizacijah in na razlicnih disciplinarnih podrocjih, pri cemer obravnavajo širok razpon tematik, vecinoma v medcasovni perspektivi. Prek 90 arhivira­nih datotek SJM predstavlja pomemben del »ekosistema« družboslovnih podatkov v Sloveniji, zgodovinsko gleda-no pa imajo posebno vrednost kazalniki iz zgodnjega obdobja, ki predstavljajo svojevrstno primerjalno pred­nost za slovensko empiricno družboslovje. Kljucni pojmi: Slovensko javno mnenje (SJM), razisko­valna infrastruktura, uporabniki podatkov, bibliograf-ska študija Uvod Socializem in umetnost merjenja politicnega javnega mnenja (1968–1991) Med slovenskimi družboslovci obstaja široko soglasje, da ima program Slovensko javno mnenje (SJM) pomembno infrastrukturno vlogo (Toš, 1999; Malešic, 2013; Adam in Makarovic, 2001; Smrke, 2014; Hafner-Fink, 2016; Mocnik, 2018; Mlinar, 2016). Ob pregledu empiricno usmerjene domace družboslovne literature bomo na številnih podrocjih kmalu naleteli * Dr. Brina Malnar, znanstvena sodelavka, predstojnica Centra za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Pregledni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.58.3.1065-1088 1065 Brina MALNAR na podatke z oznako SJM. Vendar pa doslej še ni bila opravljena širša in siste­maticna analiza akademske izrabe podatkov SJM, njenega obsega, tematskih poudarkov, disciplinarnih podrocij in podobno. V naši študiji smo si zadali prav to nalogo, motiv zanjo pa bi lahko opredelili kot samoevalvacijski: po vec kot pol stoletja izvajanja raziskav, ko je datotek SJM v podatkovnih arhi­vih že blizu sto, je nastopil trenutek ko kaže – v duhu programa – empiricno raziskati, kakšna je njegova vloga pri pridobivanju spoznanj o družbi. Da bi študijo postavili v ustrezen kontekst, moramo poznati zgodovino programa, predvsem njegove izhodišcne znanstvene in strokovne cilje in nacin, kako je definiral in kasneje redefiniral svojo vlogo v slovenskem družboslovnem prostoru. Program SJM se je zacel izvajati maja 1968, ko je na teren odšlo prvih 100 anketarjev z imeni in naslovi 2500 prebivalcev Slovenije in vprašalnikom, s katerim je raziskovalna skupina želela meriti »politicno javno mnenje«. Tako je bilo zapisano v programsko-organizacij-ski skici leta 1966 ustanovljenega Centra za raziskovanje javnega mnenja1 (CJMMK, 1966a), katerega dejavnost je opredeljena kot »aplikativno-akcij­sko raziskovanje«, ki naj se razvija v tesni povezavi s politicno sociologijo, je »problemsko orientirano« in naj omogoci »razvojno analizo in demokraticno udeležbo obcanov v sprejemanju odlocitev«, kar bi danes lahko prevedli kot informacijska podpora politicnemu odlocanju. Razlog, da si je novi program za svojo temeljno disciplinarno povezavo izbral politicno sociologijo, lahko išcemo v tem, da tega podrocja sistema-ticno ni še nihce pokrival. Sociološke tematike kot so prosti cas, medijske navade, družina, stratifikacija, mladina, trg dela, so v obdobju 60. in 70. let že obravnavale druge empiricne raziskave, predvsem na Inštitutu za socio-logijo pod vodstvom Jezernika, Bohove, Sakside, Rusa, Hanžka, Mlinarja, Barbiceve, Cernigoj-Sadarjeve in drugih (Štebe, 1999: 240–241; Adam in Makarovic, 2002; Saksida, 2016), med njimi je bilo tudi nekaj mednarod­nih projektov. Skupina SJM pa je, kot sledi iz programske skice, predvsem ciljala na podrocje (kontinuiranega) raziskovanja javnega mnenja o »aktual­nih politicnih in družbenih problemih v Sloveniji« v obliki »letne sondaže«, na raziskovanje »volilnega procesa in obnašanja« ter na narocniške »pro-blemske raziskave« na posameznih podrocjih družbenega življenja. Ti pou­darki dobro napovedujejo vsebino vprašalnikov v prvih, povsem »doma-cih« 20 letih, saj se je v veliki meri izvajal program, ki je bil tudi napovedan. Spremenil pa se je širši raziskovalni kontekst, saj se obseg prej omenjenih socioloških raziskav v 70. letih ni povecal, prej nasprotno. Tako se z današ­nje perspektive lahko zdi, da je program SJM v prvem obdobju zanemarjal sociologijo, a te si – z izjemo politicne sociologije oziroma presecišca poli­ticnih stališc z drugimi tematikami – ni jemal za svoje temeljno poslanstvo. Kasneje preimenovan v Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij (CJMMK). Brina MALNAR Ideja o kontinuiranem raziskovanju javnega mnenja v kontekstu tedanje države ni bila pionirska, nasprotno, zgledovala se je po drugih že vzposta­vljenih raziskovalnih centrih v Jugoslaviji in nekaterih vzhodnoevropskih državah. Kot navaja programska skica Centra za raziskovanje javnega mne­nja (CJM), so podobni centri že obstajali v Beogradu v okviru Instituta za družbene vede, v Zagrebu na Institutu za družbene raziskave ter v Sarajevu na Visoki šoli za politicne vede, zunaj Jugoslavije pa predvsem na Poljskem. Slovenija je torej v tem smislu že »zamujala« in je bila v predlogu za ustanovi­tev CJM opredeljena kot okolje brez vecje tradicije javnomnenjskih raziskav (CJMMK, 1966). Ne glede na omenjeni potencial pa poizkusi povezovanja raziskovalcev podobnih centrov iz Beograda, Zagreba in Ljubljane konec šestdesetih zaradi politicnih ovir, konceptualnih razhajanj in financnih blo­kad niso uspeli, v sedemdesetih letih pa so ti centri (z izjemo CJMMK) pre­nehali delovati (Toš, 2010: 125). Tudi v Sloveniji se je program raziskovanja politicnega javnega mnenja kmalu znašel v težavnem odnosu s predstavniki politicnega sistema ozi­roma »vodecih družbenih sil«. To je najbolje razvidno iz dejstva, da ni bilo mogoce slediti predvideni letni dinamiki raziskovanja, saj je bilo v obdobju 1973–1981 izvedenih le pet anket (Toš, 1995: 166). Ob tem clani skupine SJM porocajo tudi o drugih oblikah politicnih zapletov, npr. »ideološki kritiki raziskave« v 70. letih, o njeni izkljucitvi iz »sredstev množicnega obvešcanja«2 (»ko so o izidih raziskav vec pisali novinarji iz Zagreba, Beograda kot pa iz Ljubljane«), o poskusih prepreciti zastavljanje nekaterih vprašanj, kot je kmetijski maksimum (ibid.: 167), o »frontalnem napadu« politike zaradi mer-jenja popularnosti politikov in vodilnega mesta Staneta Kavcica (ibid.: 171). Gre predvsem za obdobje 70. let, ko je prihajalo tudi do drugih konfliktov med politiko in univerzo, npr. suspenza štirih »ideološko neprimernih« pro-fesorjev na tedanji FSPN (Adam in Makarovic, 2002: 537). Na podlagi tega bi lahko ugotovili, da merjenje politicnih mnenj v kon­tekstu avtoritarnega sistema nujno privede bodisi do konfliktov z oblastjo bodisi do konformnosti oziroma do iskanja pragmaticnega ravnotežja med obema. Zdi se, da je bilo oblikovanje vprašalnikov v prvih 15 letih produkt tovrstnega »balansiranja« oziroma iskanja meja »politicno možnega«. Kot leta 1995 oceni Toš, »zavestnih kompromisov nismo delali. Šele podrobna analiza celotnega raziskovalnega gradiva v kontekstu casa pa bo pokazala, ali smo se podzavestno izogibali perecim temam« (1995: 167). Vsebine vpra­šalnika so izhajale iz »profesionalnih interesov ožje raziskovalne skupine in njihove zaznave potreb v znanstvenem in družbenem okolju« (Toš, 1999: 47). Ob tem velja omeniti, da so bili vsi clani ožje ustanovne skupine SJM (tj. Gre za enega od primerov historicnega izrazoslovja, ki se je uporabljalo v 70. in 80. letih 20. stoletja in ki je v uvodnem delu clanka pogosto prisotno v citatih clanov skupine SJM . 1067 Brina MALNAR Toš, Klinar, Roter, Markic) diplomirani pravniki, ki so se s sociologijo srecali na pravni fakulteti, kjer jo je predaval Jože Goricar, šele nekaj kasneje so se z njo preselila na VŠPV, kasnejši FSPN in zdajšnji FDV. Morda jih je tudi zato na profesionalni ravni zanimal predvsem politicni vidik delovanja družbe in, kot navaja Kerševan, sta si z Roterjem že v zacetku razdelila podrocje religije na nacin, da se je Kerševan ukvarjal z religijo kot sociološkim poja­vom (npr. raziskava na vzorcu slovenskih maturantov), Roter pa s cerkvijo v raziskavi SJM, saj so tam »predstavljala težišce aktualna politicna vprašanja, ki so ga še posebej zanimala« (Kerševan, 2014). Po zapletih, do katerih je privedel aktualno politicni pristop prvih dveh anket SJM (1968 in 1969), sledi desetletje nerednih raziskav ter manj »izzi­valnih« vprašalnikov. Ceprav so bile vsebine še vedno pretežno politicne, so se bolj osredotocale na preverjanje nekaterih sistemskih rešitev, npr. poli­ticne participacije v t. i. delegatskem sistemu. Ob tem pa so bila potencialno provokativna vprašanja ves cas prisotna, na celu z vprašanjem o »skladno­sti politike ZK z interesi ljudi«, ki je bilo zastavljeno v vsaki raziskavi. A v obdobju gospodarske rasti, vecanja realnih dohodkov, zmerne inflacije in zadovoljstva z življenjskim standardom (Mlinar, 1989: 714) je bil visok tudi sistemski konformizem javnosti izmerjen z anketo. Po Titovi smrti 1980 je sledil izbruh jugoslovanske gospodarske in politicne krize, ki je v nekaj letih v Sloveniji sprožila tudi proces politicne liberalizacije in s tem z vidika SJM vzpostavila bistveno drugacen kontekst raziskovanja. Toš v refleksiji ob 30-letnici programa omenja, kako je v drugi polovici 80. let »popustil pritisk politicnega podsistema« in raziskava se je posledicno »izraziteje odzvala na pojave v družbenem in politicnem oko­lju« (1999: 48). To se je odrazilo v mocni »aktualizaciji« vprašalnika in hitrih premikih v javnem mnenju, kar lahko razberemo iz serije intervjujev clanov skupine SJM, predvsem za casnik Delo (Toš, 1995). Tako leta 1986 skupina poroca »pesimizmu javnosti glede prihodnosti«, a hkrati o dejstvu, da »sko-raj 60 % anketiranih zaupa v sistem socialisticnega samoupravljanja« (ibid.: 11). Na novinarsko vprašanje, zakaj je bilo takrat prvic v raziskavo vkljuceno vprašanje o praznovanju božica, je clan skupine lakonicno odgovoril, da so se »tako odlocili zato, ker je razprava o božicu postala dovoljena« ter dodal, da božic po ugotovitvah ankete SJM praznuje 79 % anketirancev (ibid.: 19). Taka vprašanja bi bila še kakšno leto prej politicno sporna. V tem duhu je bila na primer tudi sprememba formulacije vprašanja o ZK, ki je prej spra­ševalo o »uresnicevanju družbene vloge ZK«, nova verzija pa se je glasila, ali naj bo ZK le ena izmed strank (ibid.: 28). Poleg aktualnih tematik, ki so zadevale proces demokratizacije, so bile v vprašalniku vse mocneje prisotne tudi vsebine, ki jih dandanes prepo­znamo kot del procesa osamosvajanja. Tako clani skupine v Delovem intervjuju 1987 porocajo o vse bolj razširjenem mnenju, da bi morala biti slovenska nacionalna politika bolj samostojna, da upada »skrajni solidari­zem« do nerazvitih delov Jugoslavije, ki je bil »razširjen v evforicnih obdob­jih«, ter o visoki zaznavi medetnicnih razlik v delovnih navadah, kulturi, veri in jeziku (ibid.: 40–41). Ob tem navajajo, da ob sicer »izredno nizkem ugledu Zveze komunistov v slovenski javnosti vec kot dve tretjini Slovencev zaupata slovenskemu politicnemu vodstvu« (ibid.: 38). Opazimo lahko, da v tem obdobju clani skupine v intervjujih pogosto opušcajo termin »anke­tiranci« in ga nadomešcajo s »Slovenci«, »Slovenceva politicna kultura« ipd. Leta 1988 Klinar navaja, da je »58 % ljudi odgovorilo, da obstaja možnost razvoja Slovenije zunaj okvirov Jugoslavije« in da je bilo »lanskih 53 % v tisku kamen velikanske spotike« (ibid.: 57). V tem letu se v vprašalniku pojavi tudi tematika sprave (ibid.: 54). Med letoma 1989 in 1991 aktualnost in politicni angažma vprašalnikov in skupine SJM dosežeta vrhunec. Novinar Dela ugotavlja, da so zdaj »javno­mnenjske raziskave priznane, rezultati pa željno pricakovani«, pri cemer je dve raziskavi spremembah ustave narocila tudi slovenska skupšcina (ibid.: 84). Novinar Naših razgledov prav tako ugotavlja, da ob Slovenskem javnem mnenju 1990 po medijih »kar frcijo podatki iz raziskave« in da se politika menda kar »puli« zanje (ibid.: 82–84). V tem obdobju podatki kažejo, da »za skoraj polovico Slovencev socializem nima perspektive«, da ZK dojemajo kot le eno od strank, ki naj »razjasni vse povojne napake«, ter da »vec kot polovica Slovencev vidi izhod v parlamentarnem sistemu« (ibid.: 69–74). Zdaj si že velika vecina »Slovenijo zamišlja kot suvereno državo«, o neuvršce­nosti v Slovencevi politicni zavesti pa »ni vec sledu« (ibid.: 87–89). Boštjan Markic ob tem ugotavlja, da je minilo obdobje »politicne opitosti« v zavesti Slovencev in da je prišlo do »družbenopoliticne streznitve«, tj. da je vera v samoupravni socializem splahnela (ibid.: 75). Za nazaj bi sicer lahko ocenili, da je bilo ravno obdobje osamosvajanja eno od najbolj »politicno opitih« obdobij tako v medijih kot v javnosti in v sami skupini SJM, ki je imela do dogajanja v mnogih pogledih manj kri­ticne in tudi politicne distance kot prej do socialisticne ideologije in obla­sti. V intervjuju za Teorijo in prakso leta 1995 Toš pove, da je bil »projekt SJM opazovalec in udeleženec procesa demokratizacije hkrati« ter da si je raziskovalna skupina prizadevala z odpiranjem tem »posegati v te procese« (ibid.: 170). V tej vlogi je imel program SJM gotovo dolocen »emancipatorni naboj«, z odpiranjem tematik, kot so verbalni delikt, smrtna kazen, vojašcina itd. Prav tako so clani skupine SJM že zgodaj priceli opozarjati na proble­maticne vidike tega procesa. Tako je Klinar leta 1990 v medijih izjavil, da »Slovencem v njihovem pluralizmu manjka še etnicni pluralizem« (ibid.: 90), Toš pa, da je »odnos Slovencev do pripadnikov drugih jugoslovanskih naro­dov zadržan, z odtenki šovinizma«, kar se v okviru ustavne tematike kaže v težnji po dvigovanju ovir ob dostopu do državljanstva (ibid.: 104). Ugotavlja 1069 tudi, da se »v zavesti ljudi nesporno izostruje vprašanje solidarnosti in pra-vicnosti« (ibid.: 102). Povzamemo lahko, da je bil v obdobju 70. in še bolj 80. let SJM bolj aktualnopoliticni »barometer« kot modelska družboslovna raziskava, pri kateri bi bilo primarno merilo tematske selekcije znanstvena, sekundarno pa javnopoliticna relevantnosti, tj. produkcija znanstvenih spoznanj za pod-poro javnim politikam. V nekaterih obdobjih avtorji vprašalnika SJM nepo­sredno soustvarjajo politiko s »sondiranjem« politicnih izbir v javnem mne­nju, zlasti v kljucnih letih demokratizacije in osamosvajanja, in tako vidijo tudi svojo družbeno vlogo. Iz politicne arene k teoreticnim modelom in metodološkim specifikacijam (1991–2020) Ceprav smo doslej izpostavljali predvsem aktualno politicni vidik, je pro-gramska skica CJM iz leta 1966 reflektirala tudi vlogo teorije, saj je v njej zapisno, da »tesna vez raziskovanja na disciplino (teorijo) šele realizira nje­gove akcijske smotre, omogoca razumevanje bistva pojava ter primerjalno in vecstransko analizo problema«. Ce je v prvem obdobju program SJM do skrajnosti prignal aktualno politicni element svoje »misije«, pa pomeni drugo obdobje postopen, a izrazit prehod v konceptualno empiricno druž­boslovje. Leto 1991 je za program SJM prelomno v vec pogledih. Kot prvo, ta izgubi svojo ekskluzivno vlogo merilca aktualnega utripa, saj je konec 1991 že pov­sem zaživela industrija »sondaž« politicnega javnega mnenja v agencijah in medijih. Po zaslugi specificnih zgodovinskih okolišcin in samoohranitvenih »manevrov« raziskovalne skupine je namrec raziskava SJM v dvajsetletnem socialisticnem obdobju uspela opravljati to vlogo, s cimer je predstavljala precejšen unikum v kontekstu socialisticnega sveta in vzpostavila Slovenijo kot edino državo, ki ponuja možnosti kontinuirane analize »politicnega javnega mnenja« v obdobju prehoda. A leta 1992 novinar Naših razgledov ugotavlja, da je skupina SJM ob predstavitvi svoje zadnje raziskave »ceprav s cetrtstoletno tradicijo padla skorajda v medijsko gluhoto, bohotili pa so se podatki drugih medijskih raziskav« (Toš, 1995: 116). Podatki vsakoletne raziskave SJM se sicer še vedno pojavljajo v medijih, a ne vec kot odmevne novice, ceprav so ugotovitve v kontekstu nove družbene realnosti zelo rele­vantne. Tako Klinar v intervjujih leta 1992 in 1993 ugotavlja, da se v situaciji »vrednotne anomije« ob prehodu v nov sistem poleg liberalnega in egali­tarnega oblikuje tudi sklop populisticnih vrednot z elementi ksenofobije, naklonjenostjo strožji kaznovalni politiki, povecevanjem socialne distance do marginalnih skupin in odklonilnim odnosom do priseljencev. Toš opo­zarja na strm upad zaupanja v nove politicne institucije, Markic pa ugotavlja, da Slovenci politiko vidijo »realno«, tj. kot boj za oblast, delež tistih, ki jo vidijo kot prizadevanje za skupni blagor, je majhen (ibid.: 108–136). Vprašalnik SJM je še vedno vkljuceval aktualnopoliticne vsebine, npr. strankarske preference, odnos do preteklosti, »aktualne afere« kot so bile HIT, Vis, orožje na mariborskem letališcu, a ta »barometrski« element se je kmalu pokazal kot provokativen tudi v okolišcinah politicnega pluralizma, saj je skupina SJM že 1991 prišla v spor z delom nove politike, ki je njeno lestvico popularnih politikov oznacil kot »boljševisticno« (ibid.: 114). Kot dokazujejo reakcije politicnih akterjev v kontekstu obeh družbenih siste­mov, dnevnopoliticni angažma v raziskovanje neizogibno vnaša tudi dnev­nopoliticna tveganja, kar lahko v skrajnem primeru ogrozi celoten program. V tem smislu je bilo dobrodošlo, da se je tradicija aktualnih sondaž leta 1994 preselila v telefonsko raziskavo Politbarometer, ceprav je bila motivacija za to predvsem vecja odzivnost raziskav, da bi te lahko sledile tempu komer­cialnih agencij. Politbarometer je cez dobrih deset let – po odstopu politic­nega narocnika od pogodbe – ugasnil in od takrat je izrecna aktualnopoli­ticna dimenzija v dejavnosti CJMMK obrobna. Tega seveda ne gre enaciti z možnostjo »angažirane« uporabe podatkov v družbenem prostoru, saj so lahko prav kakovostni podatki o stanju v družbi najbolj zanesljiva podlaga reflektirane kriticnosti. Ta ostaja implicitna ali izrecna perspektiva mno­gih družboslovcev (Malešic, 2013), temu nasproten pa je pogled, da preti­rana angažiranost prenaša v družboslovje politicne delitve in je spoznavno neproduktivna (Adam, 2016). V tem smislu Andolšek govori o – kot kaže nerazrešljivi – razdvojenosti tako domace kot svetovne sociologije na težnjo k objektivizmu in empiricni eksaktnosti na eni in usmerjanje k aktivistic­nemu angažmaju na drugi strani (2016). Selitev barometrskih vsebin v drug projekt je vsekakor olajšala vstopanje SJM v mednarodne družboslovne programe, kar je drugi prelomni proces, ki se je zacel v letu 1991. Takrat se je slovensko empiricno družboslovje prek programa SJM hitro vkljucilo v vse pomembnejše primerjalne ankete, kot so World Values Survey (WVS), European Values study (EVS), International Social Survey Programme (ISSP) in kasneje še European Social Survey (ESS), poleg tega pa še v številne manjše ali obcasne projekte. Vkljucevanje bi bilo lahko še nekaj zgodnejše, a nekatere pobude niso uspele, saj je npr. ISSP zahteval, da se raziskava izvede na celotnem ozemlju Jugoslavije (Toš, 1995: 172). Ne glede na to pa je bila vkljucitev najbolj obsežna in zgodnja med nek­danjimi socialisticnimi državami, še zlasti pa v primerjavi z državami nekda­nje Jugoslavije, kjer z delno izjemo EVS za zadnja desetletja ne obstajajo niti približno primerljive casovne vrste. SJM je že imel infrastrukturo, znanje in izkušnje, zato Sloveniji ni bilo treba cakati na vzpostavitve podružnic anke­tnih multinacionalk in na donatorje, ki bi omogocili, da te agencije družbo­slovne raziskave tudi izvedejo. Omenjene primerjalne ankete danes veljajo 1071 za enega poglavitnih virov podatkov o sodobnih družbah (Kuechler, 1998; Mochmann, 2008; Norris, 2009), saj omogocajo analizo dinamike stališc v kontekstu razlicnih družb in kultur, pri cemer je zlasti spoznavno ucinkovita uporaba metode vecnivojske analize, (Andreß et. al., 2019; Smith, 2019). Na splošno si danes »težko zamislimo razvoj sodobnega družboslovja brez sis­tematicnega longitudinalnega in medkulturnega primerjalnega anketnega raziskovanja« (Hafner-Fink, 2016). Toš ob 30-letnici programa z nekaj nostalgije oceni, da je »bilo razisko­vanje v okviru programa SJM do leta 1990 izvirnejše«, saj je šlo vecinoma za domace operacionalizacije vprašanj, medtem ko se z mednarodnimi povezavami »poudarek preseli na sodelovanje pri operacionalizacijah v mednarodnih teamih ter povecevanje metodološke kakovosti same izvedbe raziskav ter analiz« (Toš, 1999: 54). Tu naj dodamo, da ne gre le za kakovost terenske izvedbe raziskav, ceprav ne gre podcenjevati njene kompleksnosti v mednarodnih družboslovnih anketah. Ta zaradi zagotavljanja ekvivalence postopkov oziroma metodologije zahteva vse vecji delovni vložek sodelav­cev CJM, ki se nemalokrat »spopadajo« z desetinami strani izvedbenih pro-tokolov (Jowell et al., 2007), da se slovenski podatki nato »kvalificirajo« za uvrstitev v mednarodno datoteko (Vovk in Kurdija, 2019; Broder in Falle Zorman, 2019). Enako pomemben vidik je bila analiticna kakovost same vsebine vpra­šalnikov, katerih konstrukcija je v mednarodnih projektih praviloma vec-leten kooperativen ekspertni proces (Hafner-Fink, 2010). Z vkljucitvijo v mednarodne programe je v vprašalnike SJM na sistematicen nacin vstopila vrsta družboslovnih ved, predvsem razlicne posebne sociologije (religija, družina, delo, prosti casa, zdravje) ter politicne vede, ekonomija, ekologija, kriminologija, psihologija in še nekatere.3 Ob ekspanziji vsebin iz mednarodnih programov pa v vprašalnikih SJM tudi po letu 1991 ostaja kljucna identitetna tocka domaci blok vprašanj, ki ga je »druga generacija« raziskovalcev po metodoloških in vsebinskih meri­lih skrajšala na standardno dolžino, s cimer vzdržuje neprekinjeno casovno serijo kljucnih kazalnikov. Obcasno, najveckrat situacijsko, so v vprašalnikih ponovljena tudi druga stara vprašanja (na primer zaznava ekoloških prob-lemov, ugled poklicev, krvodajalstvo ipd.). Omenimo še, da je bila skozi obe obdobji, zlasti pa po letu 1991, vsebina vprašalnikov SJM pogosto tudi rezultat sodelovanja s kolegi in programi na FDV in drugih institucijah, saj je sodec po kolofonih raziskav pri oblikovanju delov vprašanj poleg ožje programske skupine sodelovalo še okoli 80 raziskovalcev. Po obsegu sode­lovanja gotovo izstopa Obramboslovni center s celo serijo anket o odnosu Pregled vsebin je mogoce videti v seriji knjig Vrednote v prehodu, ki so objavljene na domaci strani CJMMK (dostopno prek https://www.cjm.si/gradiva/). javnosti do nacionalnih in mednarodnih varnostnih struktur (Malešic, 2013; Bebler, 2016), pa Center za prostorsko sociologijo, Center za politološke raziskave, Center za družboslovno informatiko, Center za proucevanje druž­bene blaginje. Zunaj FDV je bilo najpogostejše sodelovanje s Fakulteto za šport ter Inštitutom za varovanje zdravja, izvajali sta se dve raziskavi Knjiga in bralci ipd. Kot je bilo nakazano v uvodu, je bil poglavitni namen analize razvoja vse-bin vprašalnika in prelomnih tock programa SJM postaviti študijo akadem­ske izrabe podatkov SJM v ustrezen kontekst in omogociti boljšo presojo znanstvene in strokovne vloge programa v petdesetletnem obdobju. Podatki in metoda V študijo smo vkljucili publikacije za obdobje 1968–2021, v katerih avtorji uporabljajo podatke programa Slovensko javno mnenje. Program vkljucuje celotno paleto raziskav pod oznako SJM, torej raziskave, ki vsebujejo bodisi vprašalnik »Slovensko javno mnenje«, bodisi vprašalnike mednarodnih pro-gramov, zlasti WVS/EVS, ISSP in ESS, bodisi kombinacijo obeh. Vse ome­njene raziskave so bile izvedene na reprezentativnih nacionalnih vzorcih in so se do leta 2020 izvajale izkljucno z metodo osebnega intervjuja. V študijo niso vkljucene publikacije, ki temeljijo na podatkih raziskav centra zunaj programa SJM, predvsem gre za Politbarometer, saj gre za drugacen, naroc­niški tip raziskave in praviloma za metodo telefonskega intervjuja. Iskanje publikacij s podatki SJM je potekalo v januarju in februarju 2021 po naslednjih platformah: Google Scholar, Dlib, Cobiss, digitalizirani arhivi revij Teorija in praksa, Družboslovne razprave, Socialno delo in Šport, spletne bibliografije mednarodnih raziskav ter iskanje po fizicnih publikaci­jah. Na elektronskih platformah, zlasti Google Scholarju, je iskanje potekalo z variacijami vecjega števila kljucnih besed in besednih zvez, ki v celoti ali delno vkljucujejo naziv »slovensko javno mnenje« ali kratico SJM, oziroma imena ali kratice štirih poglavitnih mednarodnih raziskav programa (WVS/ EVS, ISSP, ESS). Uporabili smo tako slovenske kot angleške verzije kljuc­nih besed in besednih zvez, v slovenskem jeziku tudi upoštevajoc razlicne sklone. Prav tako smo uporabili kombinacije nazivov raziskav ter temat­skih pojmov (npr. SJM + družbene neenakosti), saj se je izkazalo, da je tako mogoce najti dodatne publikacije. Minimalni pogoj za vkljucitev publikacije je bila uporaba vsaj enega podatka SJM. To smo praviloma ugotovili na podlagi dostopa do celotnega besedila, ki smo ga v elektronski ali fizicni obliki pridobili za 97 % publikacij, medtem ko smo za 3 % publikacij pridobili del besedila, v glavnem gre za delno dostopne predoglede knjig. Majhno število publikacij (11) je takih, kjer smo na uporabo lahko zanesljivo sklepali iz citatov ali naslova, ceprav 1073 besedila ni bilo mogoce pridobiti. Nekaj deset potencialno primernih publi­kacij pa v študijo nismo vkljucili, ker zaradi nedostopnosti besedila ni bilo mogoce zanesljivo ugotoviti, da uporabljajo datoteke SJM. V analizo tudi nismo vkljucili vec deset raziskovalnih porocil skupine SJM iz zgodnjega obdobja, ceprav so skrbno in kakovostno narejena, saj gre za specificen tip interne strokovne publikacije, ki se kasneje ne pojavlja vec in jo je težko uvrstiti med danes tipicne publicisticne kategorije. Na ta nacin smo pridobili 1043 ustreznih publikacij, tj. takih, kjer so avtorji bodisi neposredno uporabili datoteke SJM bodisi so navajali podatke iz podatkovnih knjig SJM, v veliki vecini iz serije Vrednote v prehodu. Ce so podatke citirali le posredno, prek navajanja publikacij drugih avtorjev, enot nismo vkljucili. Dodatno merilo ustreznost publikacije je bilo, da gre ali za avtorje katerih institucionalni sedež je v Sloveniji ali pa za tuje avtorje, ki so uporabili kazalnike domacega programa SJM. Slovenske datoteke medna­rodnih programov, kot so WVS, ISSP, ESS, namrec uporablja na tisoce glo­balnih avtorjev, a v študiji smo se omejili na publikacije, ki vsebujejo jasen slovenski prispevek, bodisi v obliki domacega avtorstva publikacije bodisi v obliki domacega avtorstva kazalnikov, pogosto seveda tudi oboje. Seznam vseh publikacij je na voljo na domaci strani CJMMK (Malnar, 2021). Na podlagi naslovov, povzetkov in besedil 1043 publikacij smo z rocnim kodiranjem vsebinskih elementov ustvarili bazo bibliometricnih spremen­ljivk z vec modalitetami in podatke vnesli v SPSS-datoteko. Spremenljivke, ki smo jih uporabili v pricujoci študiji, vkljucujejo: leto izida publikacije, tip publikacije (clanek, monografija, poglavje v knjigi, strokovni prispevek, diploma, porocilo), jezik (slovenski, angleški, srbohrvaški), institucionalna pripadnost prvih treh avtorjev (izdelali smo seznam 32 institucij), število avtorjev, (so)avtorstvo clanov skupine SJM (da – ne), domicil založnika (Slovenija, bivša Jugoslavija, Vzhodna Evropa, Zahodna Evropa s Severno Ameriko in ostalimi globalnimi založniki), obravnavane tematike (izde­lali smo seznam 26 tematik), uporaba posameznih datotecnih letnikov v obdobju 1968–2020 (da – ne), uporaba mednarodnih raziskav (da – ne), prisotnost primerjav z drugimi državami (da – ne), uporaba makro podat­kov (da – ne), uporabo drugih mikro podatkov (da – ne), zahtevnost ravni analize (deskriptivna, napredna), razlogi uporabe vec datotek (kombinira­nje kazalnikov, medcasovne primerjave, povecevanje vzorca), intenzivnost uporabe podatkov SJM (dominanten vir, enakovreden vir, marginalen vir) ter nacin citiranja (ime raziskave v besedilu, citat iz podatkovnih knjig, citat datoteke). Predvidevamo, da smo z delovno intenzivno metodo iskanja pridobili dokaj robusten del publikacij, temeljecih pa programu SJM za obdobje 50 let, vsekakor pa ne vseh. Metoda je bila gotovo manj ucinkovita za iskanje nekaterih vrst publikacij v zgodnejših obdobjih, saj ta (še) niso ustrezno digitalizirana. Tako v prvih obdobjih gotovo manjka velik del diplom, saj se v repozitorijih pojavi letnik 2000 ali kasnejši. Nasprotno pa ocenjujemo, da smo izsledili vecino clankov, saj so digitalni arhivi kljucnih družboslov­nih revij v glavnem popolni. Problem skozi vsa obdobja so tudi monogra­fije oziroma poglavja v knjigah, saj te praviloma niso elektronsko dostopne. Predvsem pri knjigah mednarodnih založb smo si deloma pomagali s splet­nimi predogledi, ki pa omogocajo le delni uvid v publikacijo. Pri domacih založbah smo se pri tej kategoriji najbolj zanašali na fizicne izdaje, saj na CJMMK obstaja precej izcrpna knjižnica publikacij založbe FDV. Ce bi želeli vkljuciti preostale (elektronsko nedostopne) publikacije, bi bil edini nacin fizicni pregled po knjižnicah, kar pa je presegalo možnosti našega delov­nega vložka. Omejitve so bile tudi jezikovne, saj so zaradi možnosti prever­janja uporabe podatkov in kodiranja spremenljivk vkljucene le publikacije v slovenskem, angleškem in srbohrvaškem jeziku. Ocenjujemo, da tu ni prišlo do vecjega izpada, saj je velika vecina publikacij s podatki SJM objavljenih v teh jezikih. Ceprav celotne bibliografije programa SJM nismo pridobili pa ocenjujemo, da gre za dovolj velik in reprezentativen del, ki omogoca rele­vantno analizo analiticne izrabe programa SJM. Rezultati: Študija akademske izrabe programa SJM Raba datotek SJM v publikacijah Uvodoma nas je zanimal obseg in razpon uporabe datotek SJM, natanc­neje »datotecnih let«. Zaradi zamudnosti in pogosto nenatancnega navaja­nja avtorjev, ki bi zahtevalo »detektivsko« razpoznavanje vprašanj, namrec nismo dokumentirali rabe konkretnih datotek, pac pa datotecnih let. Z izjemo prvega obdobja, ko se je izvedla najvec ena anketa na leto, je pro­gram SJM kasneje letno ustvaril tudi do 5 datotek. Za leta, ko je datotek vec, smo tako izracunali zgolj povprecje njihove uporabe, ceprav je verjetno, da raba raziskav istega »letnika« ni enakomerna. Aktivnih datotecnih let je 46, saj nobena raziskava programa SJM ni bila izvedena v letih 1970, 1974, 1975, 1977, 1979, 1981 in 1985. »Socialisticnih« datotecnih let in s tem casovnih tock je 16 (1968–1990), postsocialisticnih pa 30. Tabela 1 prikazuje dinamiko produkcije datotek SJM v štirih obdobjih; ker je prvo obdobje daljše, je tu datotek relativno najmanj (21), še zlasti ce upoštevamo, da štiri datirajo v leto 1990. Naslednja tri obdobja so polovico krajša, tj. »desetletke«, kot omenjeno pa se z letom 1991 pricne tudi inten­zivni mednarodni program. Skupno je delež datotek, ki vsebujejo (tudi) mednarodne kooperativne projekte, 66 %. 1075 Tabela 1: RABA DATOTEK PO OBDOBJIH 1968– 1990 1991– 2000 2001– 2010 2011– 2021 S Število vseh datotek SJM 21 30 24 16 91 Število datotek z mednarodnim programom* 0 18 14 14 46 Absolutno število rab datotek v publikacijah 1040 1729 1152 337 4258 Povprecno število rab datotek v publikacijah 49.5 58.6 48.0 21.1 46.8 Vir: Lastna raziskava. *V eni datoteki je pogosto vec mednarodnih raziskav, najveckrat dva modula ISSP. Kot lahko vidimo v drugem delu tabele, je bila v povprecju vsaka dato­teka SJM v publikacijah uporabljena 47-krat, najveckrat datoteke iz obdo­bja 1991–2000. Nižje povprecje v zadnjem obdobju je predvsem posledica dejstva, da zadnja datotecna petletka še ni publicisticno izkorišcena, saj od oddaje datoteke v arhiv podatkov do njene analiticne uporabe in objav izsledkov mine vsaj nekaj let. V standardizirani sliki (povprecje glede na število datotek) se raba posameznih datotecnih let giblje med 28 in 92, pri cemer so najveckrat uporabljeni letniki 1980, 1986, 1993, 1998 in 2008. Razlogov razlicne »popularnosti« datotecnih let nismo ugotavljali, saj bi to zahtevalo dodatno kvalitativno študijo. Pomemben podatek je, da v 69 % publikacij avtorji uporabijo podatke iz vec kot enega datotecnega leta, pri cemer je povprecno število uporabljenih datotecnih let 4, maksimalno pa 25. Poglavitni razlog uporabe vec datotek so medcasovne primerjave, ki so prisotne v 57 % publikacij, pomemben razlog pa je še kombiniranje kazal­nikov iz vec vprašalnikov (37 % publikacij). Po pricakovanju je torej SJM zaradi svoje izrazito dolge casovne vrste epistemološko privlacen kot vir opazovanja dinamike pojavov. Število, vrsta in jezik publikacij Trend števila publikacij glede na vrsto publikacije, jezik in domicil založnika prikazuje Tabela 2. Število publikacij s podatki SJM je v vsakem obdobju višje, od 86 v prvem in najdaljšem do 440 v zadnjem. Rast števila publikacij je deloma dokaz uspešne uveljavitve in tematske širitve programa, deloma pa gre za splošni pojav dolocen s širšim kon­tekstom, tudi globalnim. Z vsakim obdobjem namrec narašca tudi število družboslovnih raziskovalcev in diplomantov, prav tako kot njihova publici­sticna »produkcija«, zato podobne trende rasti merijo tudi v drugih državah (Malešic, 2013: 278; Hopfenbeck et al., 2018; Kozal et al., 2014). Med 1043 publikacijami najvecji delež predstavljajo znanstveni clanki (45 %), ki so v vseh obdobjih najštevilcnejša kategorija. Strokovni prispevki si bili znacilni predvsem za prvo obdobje, ko so clani skupine SJM aktualne rezultate v kratkih strokovnih clankih objavljali v Teoriji in praksi, katere glavni urednik je bil v obdobju 1988–1994 Boštjan Markic. Kot receno, je delež diplomskih del pred letom 2000 zaradi pomanjkljive digitalizacije gotovo podcenjen, kasneje pa se pojavljajo v cetrtinskem deležu. Najvecji deleži monografij so v obdobju 1991–2010, zadnje desetletje pa se pouda­rek seli na clanke, kar je praviloma povezano z nacini vrednotenja znanstve­nega dela tako v nacionalnem kot mednarodnem kontekstu. Tabela 2: ŠTEVILO, VRSTA IN JEZIK PUBLIKACIJ 1968– 1990 1991– 2000 2001– 2010 2011– 2021 S Število najdenih publikacij s podatki SJM 86 151 366 440 1043 % delež znanstvenih clankov 44.2 51.0 37.7 49.5 45.2 % delež knjig in poglavij 7.0 29.1 30.9 16.6 22.6 % delež strokovnih prispevkov 43.0 16.6 5.8 5.9 10.5 % delež diplomskih del 0.0 0.7 20.5 23.9 17.4 % delež porocil* 5.8 2.6 5.2 4.1 4.4 % delež znanstvenih clankov v anglešcini 10.5 27.3 36.2 56.9 42.3 % delež vseh publikacij v anglešcini 4.7 23.2 30.3 42.7 32.4 % publikacij s tujim založnikom 7.0 14.8 25.2 30.5 24.4 1077 Vir: Lastna raziskava. *Gre za porocila zunanjih uporabnikov z vkljucitvijo podatkov SJM, ne porocila programa financerjem SJM. Prav tako je od meril vrednotenja izrazito odvisen delež publikacij v angleškem jeziku, ki je v vsakem obdobju višji, še zlasti pri znanstvenih clan-kih. Ceprav vecina teh publikacij izide pri tujih založnikih, raste tudi delež angleških besedil v domacih revijah in monografijah (Grizold, 2014: 1020). Trend internacionalizacije seveda ni posebnost publikacij SJM, prisoten je v celotnem družboslovju v številnih državah (Kulczycki, 2018; Engels et al., 2012). Ima tako dobre plati, npr. vidnost in neposredna vpetost v medna­rodno produkcijo znanja, kot slabe, npr. manjša dostopnost delu domace strokovne javnosti, tudi simbolno razvrednotenje oziroma vnaprejšnje pod-cenjevanje objav v domacem jeziku (Bernik, 2016; Adam, 2016). Organizacijska pripadnost avtorjev Z vidika ocene infrastrukturne vloge programa in nacrtovanja komu­nikacije z uporabniki je bil eden pomembnejših ciljev študije ugotoviti, iz katerih akademskih organizacij prihajajo avtorji publikacij SJM. V Tabeli 3 je prikazan institucionalni izvor prvega avtorja in glede na to, da ima 69 % publikacij le enega avtorja, nadaljnjih 20 % pa dva, ki v veliki vecini prihajata iz iste institucije, se to zdi ustrezen približek slike organizacijske pripad­nosti. Tabela 3: ORGANIZACIJSKA PRIPADNOST PRVIH AVTORJEV (DELEŽI V %I) 1968– 1990 1991– 2000 2001– 2010 2011– 2021 S Fakulteta za družbene vede UL 83.7 70.7 57.8 48.4 57.8 Druge fakultete UL 11.6 14.7 15.6 17.1 15.8 Univerza v Mariboru 0.0 1.3 7.4 14.2 8.8 Druge institucije v Sloveniji* 4.7 10.7 15.3 15.8 14.0 Institucije v tujini 0.0 2.7 3.8 4.6 3.7 (So)avtorstvo clanov skupine SJM 47.7 33.1 14.8 10.9 12.8 Vir: Lastna raziskava, N = 1043 publikacij; *Univerze, inštituti, vladne in nevladne organizacije, druge organizacije. Dalec najvecji delež prvih avtorjev prihaja iz FDV, skupno skoraj 58 %, a se skozi obdobja ves cas zmanjšuje, saj se krog uporabnikov in njiho­vih institucij mocno razširi (podroben prikaz je v Prilogi 1). Tako v zadnji desetletki FDV predstavlja le še relativno vecino prvih avtorjev, opazen pa je na primer izrazit porast rabe podatkov na Univerzi v Mariboru, kjer na filozofski in varnostni fakulteti obstajata dve mocni skupini uporabnikov. Raste tudi uporaba v drugih institucijah v Sloveniji, kar je z vidika infrastruk­turne vloge programa ugoden trend. Delež avtorstev ožje skupine SJM je do leta 1990 visok, deloma tudi zaradi neposrednega dostopa do datotek v obdobju, ko še ni bilo javnih arhivov, kot je danes ADP (Štebe in Bezjak, 2017), in so zunanji uporabniki prišli do podatkov predvsem prek porocil. Del upada notranjih publikacij gre tudi na racun dejstva, da sta leta 1994 preminila dva publicisticno zelo aktivna clana izvorne skupine, tretji pa se je publicisticno upokojil. Akademske skupnosti uporabnikov Kot smo videli iz programske skice, se je program SJM disciplinarno umestil na presecišce sociologije in politologije, kar sta tudi dalec najvecji skupini akademskih uporabnikov (Tabela 4). Slika njihove disciplinarne pripadnosti je sicer posredna in približna, saj smo jo dobili na podlagi podrocja revije, kjer so objavljeni znanstveni in strokovni clanki. Politicne vede prevladujejo tudi zaradi kategorizacije TiP na politološko podrocje (Mlinar, 2004: 11–12), saj precejšen delež publikacij izhaja iz »hišne« revije FDV, v kateri pa seveda objavlja tudi veliko sociologov. Iz podatkov tako sledi predvsem, da so analitiki s podrocja politicnih ved, vkljucno z obram­boslovjem, ter socioloških ved, vkljucno z družboslovno metodologijo, primarna skupina akademskih porabnikov programa SJM, kar je pricako­vano. Pomembnejši deleži uporabnikov prihajajo še s podrocja medicine in zdravstva ter deloma ekonomije. Tabela 4: PODROCJA REVIJ ZNANSTVENIH IN STROKOVNIH CLANKOV (N = 520 CLANKOV) Podrocje revije število clankov % delež Politicne vede 210 40.4 Sociologija 173 33.3 Zdravje, medicina, šport 32 6.2 Metodologija 30 5.8 Ekonomija 20 3.8 Multidisciplinarna 11 2.1 Okolje 11 2.1 Varnost, obramba 10 1.9 Drugo* 23 4.2 Vir: Lastna raziskava; *mediji, IKT, psihologija, pravo, demografija. Obravnavane tematike Mnogo podrobnejši uvid v disciplinarno raznolikost izsledkov nam da pregled obravnavanih tematik. Ker je program SJM splošnega tipa in vklju-cuje veliko število vsebinskih sklopov, nas je predvsem zanimalo, kakšen je razpon obravnavanih tematik in kje so poudarki. V Tabeli 5 je strnjen prikaz za celotno obdobje in vkljucuje 26 vsebinskih sklopov, razpoznanih v pro-cesu rocnega šifriranja 1043 publikacij. Glede na politicno-sociološko zastavitev programa in iz nje izhajajo-cih vsebin vprašalnikov ni presenetljivo, da so na prvem mestu politicne tematike, ni pa to edini razlog. Te enako prepricljivo prevladujejo tudi med publikacijami European Social Survey (Malnar, 2020: 8) in preprosto pred­stavljajo eno kljucnih raziskovalnih problematik vsake družbe, saj vkljucu­jejo vidike legitimnosti (demokraticnih) sistemov, politicne participacije, politicnih stališc, populizma itd. Druga najpogosteje obravnavana vsebina pa je regionalno specificna, razpad Jugoslavije in (post)tranzicija, kar naka­zuje, da je bil SJM pomemben podatkovni vir za refleksijo tega procesa. Na tretjem mestu je podrocje religije, kar je deloma posledica interesa piscev same skupine SJM za to tematiko, predvsem pa obstoja nekaj mocnih razis­kovalnih skupin in analitikov na obeh najvecjih univerzah, za katere pro­gram SJM predstavlja poglavitni vir podatkov. 1079 Tabela 5: ANALITICNE TEMATIKE V PUBLIKACIJAH SJM (N = 1043 PUBLIKACIJ)* Tematika Število publikacij Politicni sistem, participacija, stranke, volitve, demokracija, EU 185 Razpad(anje) Jugoslavije, osamosvajanje, (post)tranzicija 130 Religija, cerkev, religioznost, denominacije 100 Zdravje, zdravstveni sistem, zdravstveni delavci 93 Priseljenci, etnicne manjšine, begunci, nestrpnost 82 Vrednote, kultura, dinamika vrednot 71 Delo, zaposlitev, delovna etika, mobing, sindikati, socialni dialog 65 Obramba, varnost, vojska, NATO, terorizem, naravne nesrece 60 Starostne skupine (mladi, stari), medgeneracijski odnosi 58 Spol, spolne neenakosti, seksizem, splav 52 Sodstvo, policija, kriminaliteta, smrtna kazen, korupcija 50 Prosti cas, življenjski slog, kultura, šport 49 Ekonomija, recesija, ekonomske organizacije, ekonomske vrednote 48 Okolje, okoljska zavest, jedrske elektrarne 47 Socialne politike, blaginjski sistem, odnos do redistribucije, UTD 45 Nacionalna identiteta, zgodovina, osebnosti, jugonostalgija 45 Metodologija, vzorcenje, kazalniki 42 Množicni mediji, digitalna omrežja, informacijska družba 41 Družina, starševstvo, družinske vloge, ravnotežje delo-družina, locitev 41 Izobrazba, izobraževanje, šolstvo, znanost, ucitelji 39 Družbene neenakosti, mobilnost, stratifikacija, razredi 38 Spolne in druge ne-etnicne manjšine, lgbt, diskriminacija 35 Prostor, mobilnost, lokalna skupnost, bivanje, globalizacija 32 Socialni kapital, zaupanje soljudem, omrežja 28 Državljanstvo, civilna družba, prostovoljstvo, NVO 24 Sreca, subjektivna blaginja 23 Vir: Lastna raziskava; *vsaka publikacija je lahko dobila do dve tematski šifri. Sledi še 23 tematik iz širokega razpona družboslovnih raziskovalnih podrocij, na celu z zdravjem, imigracijami in vrednotami. Poleg pogoste uporabe podatkov SJM med avtorji iz zdravstvenega podrocja (zlasti prvih meritev deleža kadilcev na nacionalni populaciji v 70. letih), je precej publi­kacij na temo zdravja nastalo tudi znotraj skupine SJM. Podobno velja za tematiko vrednot, medtem ko se je analiza tematike migracij, ki je bila s Klinarjem izvorno »domicilna« v skupini SJM in na FDV, kasneje vse bolj selila na druge akademske ustanove, zlasti na inštitute. Povzamemo lahko, da je slika analiziranih tematik deloma odraz vse­bine domacih in mednarodnih vprašalnikov SJM in deloma odraz interesa in velikosti posameznih akademskih skupnosti v Sloveniji. Z vidika infra-strukturne vloge programa pomeni potrditev, da ta omogoca obravnavo širokega razpona raziskovalnih vprašanj, z vidika produkcije znanja pa bi bilo vsekakor zanimivo opraviti sistematicni pregled publikacij na posamez­nih podrocjih in povezati izsledke. Strategije navajanja in analize podatkov V sklepnem delu nas je zanimalo nekaj vidikov analiticnih pristopov in citiranja podatkov. Zlasti za prvi dve desetletji sta znacilni pretežno eseji­sticna kultura pisanja in neizkušenost vecine avtorjev z empiricnimi clanki, prav tako niso bila izdelana pravila navajanja datotek. Kot omenjeno, takrat še niso obstajali javni arhivi; tudi zato, da bi podatke približali uporabni­kom, je na CJM leta 1997 pricela izhajati serija knjig Vrednote v prehodu, ki v zadnjih dveh obdobjih, sodec po navajanju, predstavlja vir podatkov za petino publikacij (Tabela 6). Tabela sicer nazorno kaže uveljavljanje norme navajanja podatkov, saj je viden mocan upad prve modalitete, ki jo lahko opredelimo kot najšibkejši nacin citiranja in skok zadnje, ki v idealnem primeru predstavlja poln citat iz arhiva podatkov. Znacilna je predvsem za avtorje, ki uporabijo datoteke SJM za lastne obdelave, medtem ko podat­kovne knjige citirajo avtorji, ki teh obdelav ne potrebujejo. Tabela 6: SLOGI NAVAJANJA PODATKOV SJM (N = 965 PUBLIKACIJ, DELEŽI V %) 1081 1968– 1990 1991– 2000 2001– 2010 2011– 2021 S Ime (in leto) raziskave SJM v besedilu 91.9 72.5 50.3 26.2 47.2 Citat podatkovnih knjig skupine SJM 1.2 3.5 21.1 26.4 19.0 Citat datoteke 7.0 23.9 28.6 47.4 33.9 Vir: Lastna raziskava. Kot vidimo v Tabeli 7, je po letu 2000 bistveno narasel delež publikacij, kjer je poleg SJM uporabljen še kakšen vir mikro podatkov, prav tako nara-šca uporaba makro kazalnikov. Tabela 7: VIDIKI ANALITICNIH STRATEGIJ V PUBLIKACIJAH SJM (N = 965 PUBLIKACIJ, DELEŽI V %) % 1968 – 1990 1991– 2000 2001– 2010 2011– 2021 S Prisotnost drugih mikro podatkov 18.6 29.7 46.6 49.9 43.2 Prisotnost makro podatkov 20.9 25.7 45.6 49.7 42.4 Uporaba zahtevnejših metod v clankih* 2.6 13.9 19.0 22.0 18.3 Mednarodne primerjave 0.0 15.5 21.5 23.4 19.7 *regresija, faktorska analiza, cluster analiza, indeksi ipd. (N = 465 clankov). Vir: Lastna raziskava To nakazuje, da je bila v prvem obdobju gostota vseh vrst podatkovnih virov manjša, deloma pa gre verjetno tudi za širjenje »podatkovne kulture« pisanja v družboslovju, pri kateri analitiki vse bolj uporabljajo širši »ekosi-stem« empiricnih kazalnikov, kar po pricakovanju poveca veljavnost in robustnost analize. Ob tem smo s pregledom publikacij ugotovili, da je v 41 % SJM edini ali kljucni vir podatkov, v 40 % enakovredni vir, v 19 % pa obrobni. Ugotovili smo še, da so avtorji v 69 % publikacijah uporabili vec kot tri kazalnike iz datotek SJM. Glede na to da je v zadnjih dveh desetletjih v programu SJM izrazit pouda­rek na kakovosti metodološke izvedbe in konceptualizaciji vprašalnikov, so nas z vidika izrabe tega potenciala zanimali tudi analiticni pristopi avtorjev. Ena od strategij za povecanje spoznavne ucinkovitosti analize kvantitativ­nih podatkov je namrec tudi uporaba zahtevnejših statisticnih metod, zlasti metod modeliranja, ki jih skozi teoreticno zasnovo vprašalnikov tematsko podpirajo predvsem številne mednarodne datoteke programa SJM. Ta trend smo opazovali le na podskupini clankov kot znanstveno najbolj rigorozni vrsti publikacije. Opazen je dokajšen skok uporabe zahtevnejših metod po letu 1991 in nato zmerna rast – v zadnjem obdobju takšne publikacije pred­stavljajo 22-odstotni delež. Upoštevajoc intenzivnost mednarodnega programa v SJM nas je ob tem zanimalo, v kolikšni meri avtorji Slovenijo (po letu 1991) analiticno postav­ljajo v primerjalno perspektivo. Kot je razvidno iz Tabele 7, je v zadnjem obdobju 23 % publikacij takih, kjer so prisotne primerjave Slovenije z dru­gimi državami, skupno pa 203. Tega deleža ne gre enaciti s celotnim obse­gom uporabe podatkov iz mednarodnega programa SJM, ki je bistveno višji, saj pretežni del avtorjev uporabi le. slovenske podatke datotek ISSP, ESS ipd. Ob narašcajocem deležu primerjalnih publikacij pa je pregled njiho­vih besedil pokazal, da je uporaba danes najbolj cenjene tehnike primerjal­nega modeliranja – vecnivojske regresijske analize – skorajda zanemarljiva. Nasprotno pa bibliografska analiza 2100 znanstvenih clankov s podatki raziskave ESS v mednarodnih revijah razkrije, da jih kar 34 % uporablja to tehniko modeliranja (Malnar, 2020: 9), v ostalih primerih pa vecinoma druge oblike regresije. Seveda ni mogoce pricakovati, da bi bilo podobno na nacionalni ravni, a po mnenju številnih metodologov je pomanjkljivo znanje analiticnih tehnik v domacem družboslovju precejšen problem, tudi kot posledica zmanjševanja obsega teh predmetov v ucnih nacrtih, kot v zborniku Kakšna sociologija razpravljajo Ferligoj, Štebe, Vehovar, Križnar in Hafner-Fink (Mlinar, 2015). V naši študiji se manko teh vešcin odrazi kot razkorak med širokimi možnostmi napredne (primerjalne) analize, ki jih ponuja program SJM, ter njihovo dejansko izrabo. Sklep Cilj študije je bil z analizo 1043 akademskih publikacij ovrednotiti infra-strukturno vlogo programa SJM pri produkciji družboslovnih spoznanj. V tej luci je poglavitna empiricna ugotovitev, da podatke SJM uporabljajo ana­litiki na številnih disciplinarnih podrocjih, v vse vecjem številu akademskih ustanov in ob tem obravnavajo širok razpon tematik praviloma v medca­sovni perspektivi. Datoteke SJM tako predstavljajo pomemben del »ekosi­stema« družboslovnih kazalnikov v slovenskem prostoru. Zgodovinsko gledano imajo posebno vrednost podatki iz zgodnejšega, »socialisticnega« obdobja, ki predstavljajo specificno prednost za slovensko empiricno druž­boslovje na posameznih podrocjih (Smrke, 2014: 272; Velikonja, 2014: 208; Fink-Hafner, 2004: 158) in ponujajo redko možnost empiricne analize tega obdobja (Mocnik, 2018: 87). Program SJM je tu v nacionalno dedišcino pri­speval številne empiricne kazalnike, ki jih v drugih tranzicijskih državah ni. Tako je med drugim izmeril narašcajoci val nezadovoljstva ob nastopu jugo­slovanske krize, dramaticen trend padca legitimnosti ZK, val osamosvojitve­nih preferenc, ucinek socialisticne sekularizacije in nato tranzicijske dese­kularizacije, zgodovino stališc do razlik v dohodkih s kratkim tranzicijskim skokom; že v 70. letih je meril zaznave okoljskih problemov in v odslikal ucinek Cernobila na ekološka stališca in stališca o JEK itd. Vsebuje številne casovne serije, ki omogocajo opazovanje dinamike družbenih pojavov skozi vec desetletij, kar analitiki s pridom izrabljajo. Ob tem je bila v zgodnejšem obdobju kakšna merska priložnost tudi zamujena, kar se recimo kaže v odsotnosti ali sporadicni prisotnosti predtranzicijskih casovnih linij nekate­rih danes standardnih družboslovnih »super kazalnikov«, kot so sreca, zado­voljstvo z življenjem in generalizirano zaupanje soljudem. Neizkorišcene priložnosti so tudi na strani analitikov, verjetno najvec prav na podrocju politologije in politicne sociologije, saj bi predvsem prvo obdobje glede na svojo ekskluzivnost lahko predstavljalo vecjo primerjalno prednost v mednarodnem publicisticnem prostoru. Za drugo obdobje, ko prevlada mednarodni program s širokimi možnostmi modeliranja, pa se pokažejo vrzeli metodološkega znanja, saj analize podatkov ostajajo pre­težno opisne. Manjkajo recimo zahtevnejše kvantitativne študije populizma v Sloveniji, ki so zelo številne pri analitikih raziskave ESS, saj gre za izrazit izziv evropskim in svetovnim demokracijam. Na manko kvantitativnih poli­toloških clankov v Sloveniji opozori tudi Schneider (2012: 134), Adam in Makarovic pa sta pred casom izpostavljala, da je ob »ogromni kolicini« empi­ricnih podatkov o stališcih do demokracije poglobljenih razprav o procesu demokratizacije, podprtih s temi podatki, zelo malo (Adam in Makarovic, 2002: 539). Podobno bi lahko rekli za tematiko priseljevanja, ki jo je SJM meril že globoko v casu Jugoslavije in jo dandanes meri s teoreticno 1083 podprtimi kazalniki ESS, a za slovenski prostor je zopet znacilna pretežno deskriptivna analiza, pogosto osredotocena le na vidik socialne distance. Premajhno izkorišcenost podatkov programa SJM omenjata tudi Pahorjeva za podrocje zdravja in zdravstva in Dragoš v teoriji in praksi socialnega dela (v: Mlinar, 2015). Precejšen poudarek v programski skici CJM je bil tudi na družbenem ucinku oziroma temu, kar danes imenujemo podatkovna podpora odloce­valcem in oblikovalcem politik, a tu naletimo na širšo in kompleksno pro-blematiko (ne)ucinkovitosti posredovanja in uporabe družboslovnih izsled­kov drugim družbenim sistemom, ki ji na tem mestu ne moremo nameniti vecjo pozornost. Podatke programa SJM smo sicer našli v vecjem številu raziskovalnih in projektnih porocil, ki so praviloma namenjena širši stro­kovni javnosti (npr. porocila o clovekovem razvoju, o civilni družbi, o jav­nem zdravju, integracijskih politikah za priseljence, neenakosti spolov), pa tudi v vec strateških dokumentih in resolucijah Državnega zbora in Vlade 2013, . RS (npr. Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008 Resolucija o Nacionalnem programu za mladino 2013–2022, Resolucija o družinski politiki 2018–2028, Strategija Republika Slovenija v informacijski družbi, Program boja proti revšcini in socialni izkljucenosti). To so vseka­kor dobrodošli primeri, obenem pa ostaja dejstvo, da se je domaca javnost veliko bolj odzivala na dnevnopoliticne vsebine raziskav SJM kot pa na (teo­retsko) utemeljene sociološke ali politološke vsebine (Hafner-Fink, 2016). Nedvomno bi bila lahko akademska izraba programa SJM še vecja in pri­dobiti vpogled v poglavitne uporabniške skupine je bil eden od ciljev pri-cujoce študije, ne nazadnje tudi za to, da se z boljšo komunikacijo zmanjša inflacija raziskovanja. Kot smo videli, velik del publikacij SJM vkljucuje tudi druge mikro podatke in v številnih primerih gre za primarne raziskave, ki so relevanten vir manjkajocih podatkov. Veliko pa je tudi primerov, ko diplo­manti ali raziskovalci zbirajo primarne podatke dvomljive metodološke kakovosti, namesto da bi z manjšo spremembo raziskovalnega nacrta svojo problematiko obravnavali na bistveno zanesljivejših podatkih nacionalnih raziskav in programov. Štebe v tem smislu predlaga boljše vrednotenje ana­liticnega izkorišcanja podatkov ter ciljane razpise, ki bi spodbujali raziskave z uporabo obstojecih podatkov (2016). Vsekakor je dobra plat podatkov ta, da lahko pocakajo tudi vec desetletij, da jih uporabniki najdejo, saj njihova spoznavna vrednost s casom praviloma le še zraste. Priloga 1: ORGANIZACIJSKA PRIPADNOST AVTORJEV V PUBLIKACIJAH S PODATKI PROGRAMA SJM Organizacija Število prvih avtorjev Univerza v Ljubljani – Fakulteta za družbene vede 603 Univerza v Ljubljani – Filozofska fakulteta 41 Univerza v Ljubljani – Fakulteta za socialno delo 26 Univerza v Ljubljani – Medicina, zdravstvena nega, zdravstveni inštituti 22 Univerza v Ljubljani – Fakulteta za šport 17 Univerza v Ljubljani – Pravna fakulteta 16 Univerza v Ljubljani – Ekonomska fakulteta 11 Univerza v Ljubljani – Biotehniška fakulteta 9 Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta 9 Univerza v Ljubljani – Teološka fakulteta 6 Univerza v Ljubljani – Druge fakultete 6 Univerza v Mariboru – Filozofska fakulteta 44 Univerza v Mariboru – Fakulteta za varnostne vede 31 Univerza v Mariboru – Ekonomska fakulteta 8 Univerza v Mariboru – Pedagoška fakulteta 3 Univerza v Mariboru – Pravna fakulteta 2 Univerza v Mariboru – Druge fakultete 4 Univerza na Primorskem 20 Fakulteta za uporabne družbene študije 17 Inštituti (IVZ /NIJZ, Mirovni inštitut, IJS, IER, INZ, INV…) 54 Vlada RS, ministrstvo, urad vlade, državni zbor 26 Slovenija – Drugo 30 Institucija v tujini 38 Vir: Lastni prikaz. LITERATURA Adam, Frane in Matej Makarovic (2001): Tranzicijske spremembe v luci družboslov­nih analiz. Teorija in praksa 38 (3): 373–385. Adam, Frane in Matej Makarovic (2002): Sociology – Slovenia. V: M. Kaase, V. Spar-schuh in A. Wenninger (ur.), Three social science disciplines in Central and Eastern Europe: handbook on economics, political science and sociology (1989–2001), 536–547. Berlin: Informationszentrum Sozialwissenschaften. Adam, Frane (2016): Sociologija med ideologijo in kvantofrenijo. V: Zdravko Mlinar (ur.), Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?, 86–90. Ljubljana: FDV in SAZU. Andolšek, Stane (2016): Naloge sociologije in družbene spremembe v Sloveniji. V: Zdravko Mlinar (ur.), Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?, 91–95. Ljubljana: FDV in SAZU. 1085 Andreß, Hans-Jürgen, Detlef Fetchenhauer in Heiner Meulemann (2019): Cross-National Comparative Research—Analytical Strategies, Results, and Explanations. KZfSS Kölner Zeitschrift Für Soziologie Und Sozialpsychologie 71 (S1): 1–28. Bebler, Anton (2016): Sociologija vojske na Slovenskem. V: Zdravko Mlinar (ur.), Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?, 188–193. Ljubljana: FDV in SAZU. Bernik, Ivan (2016): V sociološkem labirintu. V: Zdravko Mlinar (ur.), Kakšna socio-logija? Za kakšno družbo?, 255–258. Ljubljana: FDV in SAZU. Broder, Živa in Rebeka Falle Zorman (2019): ESS fieldwork in Slovenia: nine rounds of building a successful interviewer network. Clovek a spolocnost 22 (4): 63–66. Engels, T., T. Ossenblok & E. Spruyt (2012): Changing publication patterns in the Social Sciences and Humanities, 2000–2009. Scientometrics 93 (2): 373–390. Fink-Hafner, Danica (2004): Slovenska politologija v spremenjenih domacih in sve­tovnih okolišcinah: priložnosti in nevarnosti. Demokratizacija, profesionaliza­cija in odpiranje v svet, Teorija in praksa 41 (1–2): 152–172. Grizold, Anton (2014): Od akademskega dozorevanja do pogumnega vkljucevanja v svetovno znanstveno skupnost. Teorija in praksa 51 (6): 1013–1020. Hafner-Fink, Mitja (2010): Program Slovensko javno mnenje v okviru mednarod­nega družboslovnega anketnega programa ISSP. V: Niko Toš in Karl Müller (ur.), Primerjalno družboslovje: metodološki in vsebinski vidiki, 187–212. Ljubljana: FDV. Hafner-Fink, Mitja (2016): Program Slovensko javno mnenje in 50-letnica institu­cionalizacije empiricnega raziskovanja na FDV. Teorija in praksa 53 (posebna številka): 5–8. Hafner-Fink, Mitja (2016): Ali (enotna) družboslovna metodologija lahko pri­speva k povezovanju družboslovnih disciplin? Raziskovalna izkušnja socio-loga. V: Zdravko Mlinar (ur.), Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?, 216–220. Ljubljana: FDV in SAZU. Hopfenbeck, Therese, Jenny Lenkeit, Yasmine El Masri, Kate Cantrell, Jeanne Ryan in Jo-Anne Baird (2018): Lessons Learned from PISA: A Systematic Review of Peer-Reviewed Articles on the Programme for International Student Assessment, Scandinavian Journal of Educational Research, 62: 3, 333–353. Jowell, Roger, Roberts Caroline, Fitzgerald Roty in Eva Gillian (2007): Measuring Attitudes Cross-Nationally. Lessons from the European Social Survey. London: Sage. Kerševan, Marko (2014): Zacetki delovanja Centra za proucevanje religije in cerkve 1966–1973 in sodelovanje z Zdenkom Roterjem. Teorija in praksa 51 (2/3): 232–243. Kozak, M., L. Bornmann in L. Leydesdorff (2014): How have the Eastern European countries of the former Warsaw Pact developed since 1990? A bibliometric study. Scientometrics 102 (2): 1101–1117. Kuechler, Manfred (1998): The Survey Method: An Indispensable Tool for Social Science Research Everywhere?. American Behavioral Scientist 42 (2): 178–200. Kulczycki, E., T. C. Engels, J. Pölönen, K. Bruun, M. Dušková, R. Guns… A. Zuccala (2018): Publication patterns in the social sciences and humanities: Evidence from eight European countries. Scientometrics 116 (1): 463–486. Malešic, Marjan (2013): Oris znanstvenega raziskovanja in razvoja izbranih discip­lin na Fakulteti za družbene vede. Teorija in praksa 50 (2): 275–296. Mlinar, Zdravko (1989): Lokalni odzivi na ekonomsko krizo. Teorija in praksa 26 (6/7): 713–726. Mlinar, Zdravko (2004): Iz preteklosti za prihodnost v družbi in družboslovju: pro-tislovnost vkljucevanja in izkljucevanja. Demokratizacija, profesionalizacija in odpiranje v svet. Teorija in praksa 41 (1/2): 9–66. Mlinar, Zdravko (2016): Kakšna sociologija? Za kakšno družbo? Prispevki in izzivi sociologije na Slovenskem 1. Ljubljana: FDV in SAZU. Mochmann, Ekkehard (2008): Improving the Evidence Base for International Comparative Research. International Social Science Journal 59 (193): 489–506. Mocnik, Rastko (2018): Nekaj shematicnih misli ob zborniku Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?. Teorija in praksa 55 (1): 80–98. Norris, Pippa (2009): The globalization of comparative public opinion research. V: T. Landmann and N. Robinson (ur.), The Sage Handbook of Comparative Politics, 520–540. Thousand Oak: Sage. Saksida, Stane (2016): Od dogmaticnosti zgodovinskega materializma k empiric­nemu sociološkemu raziskovanju. V: Zdravko Mlinar (ur.), Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?, 77–80. Ljubljana: FDV in SAZU. Schneider, C., D. Bochsler in M. Chiru (2012): Comparative Politics in Central and Eastern Europe: Mapping Publications over the Past 20 Years. European Political Science 12 (1): 127–145. Smith, Tom (2019): Improving Multinational, Multiregional, and Multicultural (3MC) Comparability Using the Total Survey Error (TSE) Paradigm. V: P. Johnson, B. Pennell, I. Stoop and B. Dorer (ur.), Advances in Comparative Survey Methods: Multinational, Multiregional, and Multicultural Contexts, 13–44. Hoboken, NJ: Wiley. Smrke, Marjan (2014): Proucevanje religije v centru s pecatom oporecništva. Teorija in praksa 51 (2/3): 261–283. Štebe, Janez (1999): Izkorišcanje zapušcine slovenske empiricne sociologije za današnje namene v okviru sekundarne analize. Družboslovne razprave 15 (30/ 31): 232–244. Štebe, Janez (2016): Vsak konec pomeni tudi nov zacetek: raziskovalna infra-struktura dostopa do podatkov. V: Zdravko Mlinar (ur.), Kakšna sociologija? Za kakšno družbo?, 216–220. Ljubljana: FDV in SAZU. Štebe, Janez in Sonja Bezjak (2017): The case of Slovenian social science data infra­structure – ADP (Arhiv družboslovnih podatkov). V: Brina Malnar in Karl Müller (ur.), Societal enlightenment in turbulent times: a Festschrift for Niko Toš, 199– 214. Wien: Echoraum. Toš, Niko (1995): Dozorevanje slovenske samozavesti. Dokumenti SJM. Ljubljana: FDV-IDV. Toš, Niko (1999): Projekt Slovensko javno mnenje in njegov cas SJM 1968–1999. Družboslovne razprave 15 (30/31): 43–63. Toš, Niko (2010): Longitudinalni projekt slovenskega empiricnega družboslovja: SJM 1966–2010. V: Niko Toš in Karl Müller (ur.), Primerjalno družboslovje: metodološki in vsebinski vidiki, 119–162. Ljubljana: FDV. 1087 Velikonja, Mitja (2014): Po sledeh in na novih poteh raziskovanja kulture in religij. Teorija in praksa 51 (2/3): 201–211. Vovk, Tina in Slavko Kurdija (2019): Fieldwork experiences and monitoring techniques based on round 9 of the European Social Survey (ESS). Clovek a spolocnost 22 (4): 67–73. VIRI CJMMK (1966): Predlog za ustanovitev CJM. Dostopno prek https://www.cjm.si/ wp-content/uploads/2021/04/Predlog-za-ustanovitev-CJM-1966.pdf, 21. 4. 2021. CJMMK (1966a): Programsko-organizacijska skica centra za raziskovanje javnega mnenja v Sloveniji. Dostopno prek https://www.cjm.si/wp-content/uploads/ 2021/04/Programsko-organizacijska-skica-CJM-1966.pdf, 21. 4. 2021. Malnar, Brina (2021): Bibliografija programa Slovensko javno mnenje. Dostopno prek https://www.cjm.si/wp-content/uploads/2021/04/Bibliografija-programa­SJM-1968-2021.pdf, 21. 4. 2021. Malnar, Brina (2020): ESS annual bibliographic report. [Dostopano 21 april 2021] Dostopno prek https://www.europeansocialsurvey.org/docs/findings/ESS­Annual-Bibliographic-Report-2020.pdf, 21. 4. 2021. ARTICLES Mirjana DOKMANOVIC, Neven CVETICANIN* THE PROSPECTS OF FOOD SOVEREIGNTY IN THE FORMER YUGOSLAV REPUBLICS** Abstract. The neoliberal approach taken to the tran­sition from socialism to capitalism in the six former Yugoslav republics has revealed its weaknesses in all spheres of economic activities, including food produc­tion. These countries have lost sovereignty with respect to regulating important national policy areas like food trade and production. Liberalisation of the food trade has adversely affected national economies by destroy­ing many small-scale farmers and food producers. Corporate supermarkets have been taking over an ever bigger slice of the retail pie. Social movements are call­ing for direct democratic control over resources and food production to be regained. The article examines the prospects of these countries to overcome the increas­ing food insecurity by introducing food sovereignty. 1089 Keywords: former Yugoslav republics, food sovereignty, food security, right to food, economic democracy, trade liberalisation Introduction A recent study by Brankov and Lovre (2017) indicates that five out of the six former Yugoslav republics are vulnerable to food insecurity.1 Compared to Bosnia and Herzegovina, Croatia, Montenegro, North Macedonia, and Serbia,2 Slovenia is the most food-secure country. The increasing food inse­curity is a cause for concern. This gloomy trend has surprised many because * Mirjana Dokmanovic, PhD, Research Associate, Institute of Social Sciences, Serbia; Neven Cveticanin, PhD, Senior Research Associate, Institute of Social Sciences, Serbia. ** This article was written as part of the 2021 Research Programme of the Institute of Social Sciences with support from the Ministry of Education, Science and Technological Development of the Republic of Serbia. DOI: 10.51936/tip.58.3.1089-1116 1 Food insecurity is a situation that exists when people lack secure access to sufficient amounts of safe and nutritious food for normal growth and development and an active and healthy life. It may be caused by the unavailability of food, insufficient purchasing power, the inappropriate distribution or inadequate use of food on the household level. Food insecurity may be chronic, seasonal or transitory (FAO, 2000: 26). 2 Data related to Serbia are related to its territory without the province Kosovo and Metohija under United Nations Security Council Resolution 1244 (1999). Mirjana DOKMANOVIC, Neven CVETICANIN it happens in countries with a successful agri-food production experience, considerable potential, rich natural resources and excellent climate condi­tions for agricultural production, livestock breeding and fishery. The former Yugoslavia had in place developed agriculture production and its citizens enjoyed full access to sufficient, affordable and healthy food. Yet, how has it happened that, after 30 years of transitioning from socialism to capitalism, the people in the mentioned former republics are faced with food insecurity? Although the states that became independent after the breaking up of Yugoslavia are currently in different development phases, they imple­mented the same transitional structural adjustment programme. They share the same challenges with respect to political and economic reforms and are comparable in terms of their European Union (EU) accession pro­cess. On 1 May 2004, Slovenia was the first of the ex-Yugoslav republics to join the EU. Croatia has been an EU member country since 1 July 2013. Montenegro, North Macedonia, and Serbia are officially candidates, while Bosnia and Herzegovina is a potential one.3 All of these countries have signed Stabilisation and Association Agreements (SAAs) with the EU, which provide for political and economic cooperation and the establishment of free-trade areas. The accession process includes adjustments to agricultural policy and conformity with the EU’s Common Agricultural Policy (CAP). Among these countries, only Bosnia and Herzegovina and Serbia are not members of the World Trade Organization (WTO). The six states arising from former Yugoslavia abandoned the previous socialist regime based on social ownership, socially-and state-owned com­panies, the state-driven economy, and the self-management of the working class. Deregulation, privatisation, liberalisation and marketisation were the main pillars of the deep structural reforms aimed at building capitalism. Streaming towards integration into both the EU and the WTO led to the open­ing up of markets and the replacing of socialist regulation and state plan­ning with open trade and competition. The economic transition included changes in the agriculture sector. The process was based on harmonisation with the EU’s CAP that has reshaped the national food economies. Countries made use of the multiannual IPA rural development programme (IPARD), an instrument the EU developed to ease agricultural and rural development in pre-accession countries. The reforms implemented in the agriculture sector were expected to create a favourable ambience for a market economy and increase the competitiveness and efficiency in business activities. Yet, very soon these expectations proved to be unmet. The implemented neoliberal approach demonstrated its weaknesses in all economic spheres, The EU has also granted Kosovo (under the UNSCR 1244/1999) potential candidate status and signed Stabilisation and Association Agreements with it. Mirjana DOKMANOVIC, Neven CVETICANIN including food production (Stipetic, 2005; Cavrak, 2003; Hodžic, 2007; Pejanovic, 2009; Marovic, 2016; Luketina et al., 2018). The national food sys­tem’s capacity to ensure sustainable food security is seriously threatened by irresponsible ‘business-as-usual’ activities that jeopardise food safety and give rise to environmental problems (Dokmanovic, 2017; Popadic Nikolic and Milenkovic, 2019). These countries are experiencing rapid land con­centration, in turn adversely affecting the livelihoods of small-scale farmers, the development of rural communities, and the sustainable production of food for all (Petrovic, 2019: 5–6; Sreckovic, 2013). As a result of both trade liberalisation and the globalisation process, imported food and processed agricultural products have come to dominate the supermarket shelves in all of these countries. Such negative trends have affected the rural population. There is an ongoing trend of employment falling in agriculture across all ex-Yugoslav republics (Table 1: Total population, rural population, total, employment in agriculture (%) And agriculture value added per worker (constant USD), 1997–2017.). In their study on small farms’ access to land, Bedrac, Bele, Cunder and Kožar (2019: 11) found that the access of poor and small-hold­ing farmers to formal credits are weaker compared to farmers who have bigger farms or agricultural companies. Small-holding farmers often do not have a permanent and sufficiently high income, making them seen as riskier bank clients. This means their farms’ development is impeded, their competitiveness is reduced and social inequalities are rising. Jobs in the agricultural sector are typically low-paid, if paid at all, like for many family members involved in farming. The informal work rate is particularly high in agriculture. In Serbia and North Macedonia, two-thirds of informal work is concentrated in this sector (World Bank Group and Vienna Institute for International Economic Studies, 2018: 15). Many rural people, especially the young and educated, migrate abroad, mainly to EU countries, in response to growing unemployment, poverty, and social inequality (Malaj and Malaj, 2017). This mass brain drain is jeop­ardising not only rural and agricultural development, but the prosperity and future of the entire region. Membership in the EU would not end – and could even exacerbate – emigration, as may be seen by developments in Croatia where the overall level of emigration doubled after EU accession (Vracic, 2018). This trend has led to a continuing decline in the rural popu­lation, as well as its ageing, rapid desertification, and the disappearance of villages and abandonment of huge swathes of agricultural land.4 Government of the Republic of Croatia. Strategy for Combating Poverty and Social Exclusion in the Republic of Croatia (2014–2020). 1091 Mirjana DOKMANOVIC, Neven CVETICANIN Table 1: TOTAL POPULATION, RURAL POPULATION, TOTAL, EMPLOYMENT IN AGRICULTURE (%) AND AGRICULTURE VALUE ADDED PER WORKER (CONSTANT USD), 1997–2017. Country Year Population, total (million) Rural population, total (million) Employment in agriculture (%) Agric. value added per worker (constant USD) Bosnia and Herzegovina 1997 3.7 2.2 19.3 n/a 2007 3.8 2.1 18.1 6,075 2017 3.3 1.8 16.6 6,312 Croatia 1997 4.5 2.1 17.8 6,547 2007 4.4 2,0 12.4 10,815 2017 4.2 1.8 7.0 15,731 Montenegro 1997 n/a n/a 9.9 n/a 2007 0.6 0.2 8.7 16,380 2017 0.6 0.2 7.9 21,193 North Macedonia 1997 2.0 0.8 24.7 6,019 2007 2.1 0.9 18.2 8,113 2017 2.1 0.9 16.2 6,635 Serbia 1997 n/a n/a 25.1 4,749 2007 9.1 4.2 20.8 4,512 2017 8.8 3.8 17.2 5,876 Slovenia 1997 2.0 1.0 12.1 8,218 2007 2.0 1.0 9.9 9,154 2017 2.1 0.9 5.6 17,704 Source: Authors’ compilation based on FAOSTAT Data. Accessible at http://www.fao.org/ faostat/en/#data, 12. 12. 2021. The burning question is how to reverse these unfavourable trends. The economic turbulences that are expected to deepen due to the COVID­19 pandemic make this issue urgent and vital for people in the region. According to the OECD-FAO Agricultural Outlook 2020–2029 report (OECD­FAO, 2020), the pandemic is expected to depress demand in the next few years and could further undermine food security. The official rural devel­opment and economic policy responses in these countries do not foresee any change with respect to the current corporate food regime. This means a worsening of the position of domestic small-scale food producers and farm­ers is inevitable if no step is taken to put human rights and people’s needs in the centre of policies. The aim of this article is to analyse the prospects of introducing food sovereignty in the former Yugoslav republics as an alternative way of transcending the present difficulties. This issue has not been explored by researchers thus far. Mirjana DOKMANOVIC, Neven CVETICANIN Ever since the World Food Summit in 1996 and the World Forum for Food Sovereignty in 2007, more and more countries have embraced food sover­eignty as an alternative to the market-oriented and corporation-driven pro­duction of food. Food sovereignty is an idea developed by La Via Campesina, a global alliance of peasants and other rural people, as a substitute for the concept of food security. In view of the failure of neoliberal policies and the deteriorating living conditions in both urban and rural societies, the alliance, along with other similar social movements (Friends of the Earth International, the World March of Women, the World Forum of Fish Harvesters and Fish Workers, the World Forum of Fisher Peoples, and the Network of Farmers Producers Organisations of West Africa), argues that hunger and poverty have primarily not been eradicated because the principle of food security does not work. The global advocacy of this movement resulted in the UN General Assembly’s adoption of the Declaration on the Rights of Peasants and Other People Working in Rural Areas in December 2018.5 This document recalls the right of peoples to exercise sovereignty over all their natural wealth and resources. It recognises that the concept of food sovereignty has been used in many states and regions to designate the right to define their food and agriculture systems, and the right to healthy and culturally appropriate food produced through ecologically sound and sustainable methods that respect human rights. The Declaration reiterates the basic human rights of peasants and other people working in rural areas, such as the right to life, physical and mental integrity, liberty, and security of person (Article 6.1). In some countries, mainly in Latin America and Africa, the food sover­eignty movements have been able to implement their ‘bottom-up’ approach in the state’s agricultural policy. To date, the concept has been integrated into legislation and sectoral strategies in Argentina, Bolivia, Ecuador, Nicaragua, Uruguay, Mexico, Brazil, Venezuela, Colombia, Honduras, Peru, Mexico, Cuba and Guatemala. Ecuador, Bolivia, Nepal and Egypt have even introduced this concept into their constitutions (Dokmanovic, 2020). The new model is associated with many success stories, particularly with respect to decreasing poverty and the conservation of biodiversity (Chappell et al., 2013). The movement is not only emerging in developing countries, but in the most developed countries as well like Canada (Food Secure Canada, 2015), the United States of America (US Food Sovereignty Alliance, 2021) and Switzerland (European Coordination Via Campesina, 2018: 27). This article explores whether the UN’s support for food sovereignty and good foreign practices has impacts on the governments and social move­ments in the former Yugoslav republics. The specificity of these six states is UNGA (United Nations General Assembly), Declaration on the Rights of Peasants and Other People Working in Rural Areas, UNGA, 73rd Session, UN Doc. A/RES/73/165 (17 December 2018). 1093 that they share the same past with respect to growing up under a very spe­cific form of socialist system based on solidarity and the self-management of working class and small-scale producers. Workers, employees and farmers in former Yugoslavia exercised a type of local economic democracy in the form of self-management and cooperatives. Production, including in agri­culture, was planned and directed by the state chiefly based on the popula­tion’s needs. Our research focuses on the following issues: • How have governments, food producer alliances, and civil society in these countries responded to the concept of food sovereignty? • What are the prospects of this concept being introduced in these countries? • Which obstacles and opportunities exist in relation to this? The article has five sections. The section following this introduction over­views the conceptual framework of food security and food sovereignty. The third section presents the methodological approach applied while in the fourth section we describe the research findings. In the last section, we discuss the findings and consider the prospects of implementing the food sovereignty concept in the former Yugoslav republics. Conceptual framework: food security vs. food sovereignty The food security concept has seen (almost) continuous development since the 1974 World Food Conference in Rome where governments exam­ined the global problem of food production and consumption and pro­claimed that “Every man, woman and child has the inalienable right to be free from hunger and malnutrition in order to develop fully and maintain their physical and mental faculties”.6 Food security has been promoted by the FAO, the UN Commission on Sustainable Development, the World Bank, and most food aid programmes. The concept is oriented to the development of tech­nology, industrial agriculture and the agrochemical industry, which provides ‘inputs’ like fertilisers, pesticides, seeds etc. as solutions to increase the pro­ductivity and efficiency of agricultural production (Petrovic, 2019: 5–6). However, this model is problematic for both environmental and eco­nomic reasons. Ruiz-Almeida and Rivera-Ferre (2019) stress that agri-food sys­tems are essential not only in achieving food security, but for ensuring both social and environmental sustainability. The existing frameworks for defining and assessing food systems sustainability often lack the political dimension in analysis of their outcomes. The food security approach to the food crisis is highly neoliberal in nature, and promotes further liberalisation, borrowing, and agricultural aid tied to GMOs and “bio-fortified/climate-resistant” crops 6 United Nations, Report on the World Food Conference, Rome 5–16 November 1974, New York. Accessible at https://www.un.org/en/development/devagenda/food.shtml, 05. 08. 2019. (Holt-Giménez, 2010: 3). It supports a trade- and market-oriented model for production, which neglects its negative impacts on sustainability, the environ­ment, fertile land, water, forests, local ecosystems, and cultural traditions. It enables the growth of corporate monopoly power in food systems, which rules over the entire food production chain, from production to distribution. As a result of the concentration of monopolies, nowadays less than 50 cor­porations control the bulk of the global production and trade of food, seeds and agrochemicals (Agrifood Atlas, 2017). Only a handful of internationally operating finance groups determine which crops and livestock are grown. The Agrifood Atlas (2017) shows that their fight for market share comes at the expense of the weakest links in the chain: farmers and workers. Through its market mechanisms and overproduction, food security has contributed to dependence on the modernist industrial model of agriculture, which, in turn, is undermining the livelihoods of small-scale producers and generating new inequalities (Trauger, 2015: 4). In this model, the state is a vehicle for pro­moting and continuing certain agricultural practices that nearly always work for the benefit of corporations. A study by Cini, Rosaneli and Cunha (2018) proved that the concentration of land, the means of production, and capital hold consequences for the inequities of populations and their health, without regard to environmental sustainability. The key differences between these two concepts are presented in Table 2 (Food security vs. food sovereignty). Table 2: FOOD SECURITY VS. FOOD SOVEREIGNTY 1095 Corporate food regime Social food movements DISCOURSE Food security Food sovereignty FOOD Commodity of trade Human right ORIENTATION Development of the industrial agriculture Entitlement of people AIM To increase productivity and efficiency and secure enough food for the global population To protect people’s right to food MODEL Development of technology and related agrochemical industry which provides fertilisers, seeds, pesticides etc.; mainstreaming/ certification of niche markets (e.g. organic, fair, local sustainable); maintaining northern agricultural subsidies; based on large-scale production Dismantle corporate agri-foods’ monopoly power; parity; community rights to water and seed; regionally-based food systems; democratisation of the food system; protection against overproduction/dumping; agroecology; regulated markets and supply; based on smallholdings and sustainable food production models which are in harmony with local ecosystems Corporate food regime Social food movements PROMOTED BY FAO; World Bank, UN Commission for Sustainable Development; IMF; most food banks and food aid programmes La Via Campesina, International Planning Committee on Food Sovereignty, Global March for Women; global, regional and national food justice and rights-based movements APPROACH TO THE FOOD CRISIS Same as the neoliberal, but with increased medium farmer production and some locally-sourced food aid; more agricultural aid but tied to GMOs and “bio-fortified/ climate resistant” crops Human right to food sovereignty; locally-sourced, sustainably- produced, culturally-appropriate, democratically-controlled food AGRARIAN REFORM Market-led Redistributive and just FARMERS Land and production capabilities concentrated and governed by corporations and large-scale producers at the expense of small-scale farmers, public health and the environment Small-scale farmers supported to produce and secure healthy and culturally-appropriate food THE STATE Minimal involvement, except when required by large-scale producers Guarantor of the right to food through direct involvement in agroecological production and protection from external economic forces SUBSIDIES Mostly directed to large-scale producers Directed to small-scale and small-holder farmers, to support sustainable farming practices GUIDING DOCUMENT World Bank 2009 Development Report UN Declaration on the Rights of Peasants and Other People Working in Rural Areas 2018 Sources: Adapted from Holt-Giménez (2010) and Simón Reardon and Pérez (2010). Social movements point to food sovereignty as an alternative develop­ment model that can counter the problems the concept of food security has failed to respond to; namely, to eradicate hunger, malnutrition, social ineq­uity, and environmental degradation. Supporters of food sovereignty call for a radical change to the corporate food regime based on redistributive reforms, including market, land and water. They seek to open up the food system to serve people and ensure their access to healthy food. Social move­ments also demand the replacement of existing rights to “food security” with a human right to “food sovereignty”. To this end, efforts have been made to institutionalise it as a right enshrined in an International Convention on Food Sovereignty (Public Citizen), which has yet to be drafted. Dunford (2015: 239) links this demand for human rights and food sovereignty with collective emancipation and the development of practices of citizenship that enable people to demand and secure rights for themselves, provid­ing an emancipatory alternative to interventionist politics. Tilzey (2021; 2020) defines this concept as “radical” food sovereignty because it counters hegemony, capitalism, and market dependency as a condition for survival. In his study of the relationship between and the dynamics of capitalism, imperialism and nationalism, undertaken by reference to case studies of Bolivia and Ecuador, he argues that radical food sovereignty is differentially located in the global South because the capitalist “agrarian transition” has not generally taken the form of the full proletarianisation which has charac­terised the global North (2020: 2). A study by Edelman and Borras (2021) presents a panoramic overview of transnational agrarian movements and the ongoing importance of peas­ant politics. Historically, the rise of the food sovereignty transnational popu­list movements is directly linked with the fall of the post-war international food order, entailing the shifting of the world population away from direct access to food and incorporating it instead into food markets (Friedmann, 1982: 255). In her study of the political economy of food, Harriet Friedmann (1982) argued the international food order of the post-war era had led to the decline of agricultural self-sufficiency and increased poverty in devel­oping countries. Third World states faced the consequence of two decades of the urban masses being formed, all dependent on cheap imported food. On the other side, they encountered increasingly costly food imports on increasingly difficult terms (Friedmann, 1982: 282). Accordingly, they joined together to protest international inequality, with particular strength after the World Food Conference of 1974. Food sovereignty has also emerged in the centre of scientific discus­sions on agri-food systems, agrarian policies, agroecology, environmental protection, the right to food, economic democracy, poverty reduction, rural development, and biodiversity conservation, including cross-cutting issues like gender relations, equity and equality. Many authors consider food sov­ereignty as a specific collective right of communities, states, peoples and regions (Golay, 2018; Claeys, 2012; Claeys, 2014; Claeys, 2015; Groenmeyer, 2013; Dunford, 2015; Holt-Giménez, 2010). Hannah Wittman (2011) accepts the definition of food sovereignty as “the right of local peoples to control their own food systems, including markets, ecological resources, food cul­tures, and production modes”. Priscilla Claeys (2012: 849) notes that this right contains two dimensions: an internal – “the right of a people to choose its own political, economic and social system, and an external dimension – the right of states to develop their agriculture”. She considers that in many ways “it evokes collective rights already recognized by the UN, such as the 1097 right to self-determination, the right to development and the right to per­manent sovereignty over natural resources” (Claeys, 2013:4). Golay (2013: 13) states that food sovereignty can be described as an innovation within the scope of international human rights law, besides the right to seeds, the right to traditional agricultural knowledge and practice, and the right to biological diversity; but “it must be noted that although these rights do not exist as self-standing rights in human rights law, they have been defined – at least partially – as components of already existing rights, such as the right to food”. A study by Chapell et al. (2013) proves the potential held by food sover­eignty for protecting biodiversity and reducing poverty in Latin America. Similarly, based on data from different countries, Pachón-Ariza (2013) argues that this concept shares many topics with rural development, and the main goal of both is to improve the quality of life of peasants, the indig­enous population and, in general, rural inhabitants. In developed countries, food sovereignty has become a common banner for urban agriculture. In the Swiss context, it typically refers to community-supported agricul­ture, community garden initiatives, local food policies and urban farms (Mumenthaler, Schweizer and Cavin, 2020). One example of implementing food sovereignty in Ontario, Canada, shows that the paths to this concept in a highly urbanised region in which special industrial farms dominate are complex, yet the potential is considerable (Friedmann, 2012). As elaborated above, food sovereignty is strongly linked with the pro­tection and fulfilment of other human rights, not simply economic, social, and cultural rights, but political and civil rights, environmental rights and the right to development, as well as a number of new rights like the rights to seeds and to biological diversity (Dokmanovic, 2019). This means food sovereignty may be considered as a specific, complex and overarching right that is indispensable for the exercise of other rights of people working and living in rural areas (Golay, 2018). Methodological approach First, we performed desk research to compile relevant national strate­gies, policy papers, reports, studies and other documents from sources like statistical offices, relevant ministries, associations of peasants and small-scale farmers, researchers, and civil society organisations (CSOs). Statistical databases of the UN Food and Agricultural Organisation (FAO) and the UN Economic Commission for Europe (UNECE) were used for comparison as well as complementary data on the population, sectoral employment, pov­erty, and food consumer prices. The analysis was based on available data and mostly includes the 20-year period from 1997 to 2017. We subjected the collected data, statistics and policies to quantitative and qualitative analysis to explore the state of play and the trends related to our research questions. We also analysed governmental and non-governmen­tal attitudes to the concept of food sovereignty. Based on the findings, we assessed the prospects, obstacles and opportunities regarding introduction of the food sovereignty concept in the near future in the countries under observation. Results Policy responses to key challenges in the food sector A study of development characteristics of the region’s agriculture sec­tor (Nikolic et al., 2017: 275–293) shows the most prominent problem in this sector is the “disclosure of large agricultural enterprises, demesne fragmenta­tion and insufficient cooperation of small farmers, internal markets became unstable and non-regulated, strengthening of monopoles and occurrence of illegal trade, import of cheap agricultural products due to liberalization of foreign trade and, finally, inadequate and insufficient financial and credit sup­port from the government”. Implementation of the SAAs has exposed domes­tic agri-food producers to stronger import competition. Instead of enhanc­ing domestic food producers’ competitiveness, food trade liberalisation has adversely affected national economies by destroying many small-scale farmers and producers, making it impossible for them to compete against imported foodstuffs, whose prices are generally far below the actual costs of domestic food production. The level of technical and technological equipment of small farms and fragmented holdings is low, resources are insufficiently utilised and production costs thus are higher. Compounding this is the fact that levels of state schemes for direct and indirect producer support remain low. Liberalisation has also served multinational corporations’ and foreign food supermarket chains’ entry into these countries with cheap foodstuffs and their holding of monopolist positions. This process has exacerbated the bankruptcy of domestic private and state-owned companies due to macro­economic policies based on fostering competitiveness, free market and for­eign investments at the cost of domestic production. The top 50 hypermar­kets and supermarkets ranked on the global level accounted for 40.1% of overall channel sales in 2017 (Research and Markets, 2019), with many hav­ing entered the region. For example, in 2018 Serbia had 2,845 active retail stores with food and beverages predominating; the smallest traditional stores accounted for around 63% while 3% represented the largest trad­ing format (Republic of Serbia, Commission for Protection of Competition, 2019). The share of the top 10 undertakings by revenue in 2018 was 58% 1099 of total estimated revenues, that is, a rise of four percentage points over 2017. The top 3 undertakings by revenue are foreign retail chains, Delhaize (Belgium), Mercator (Croatia)7 and Lidl (Germany). In Croatia, the top 10 grocery retailers achieved a total revenue of EUR 3.72 billion, holding 82.1% of the market share (European Supermarket Magazine, 2017). Four of the top 10 grocery retailers are foreign hypermarket chains (Lidl – Germany, Kaufland – Germany, Spar – the Netherlands and Billa – Austria). Similarly, in Slovenia six grocery retailers hold 87.4% of the market share, with five being foreign (Mercator – Croatia, Spar – the Netherlands, Hofer – Germany, Lidl – Germany and Eurospin – Italy). The food industry was not adequately prepared for competition, and Slovenia is still struggling due to the pres­sure of the growing competition in retail sales (Erjavec et al., 2015: 114). Since a ‘free’ unregulated market favours financial capital and big compa­nies, domestic supermarket chains have rapidly developed into monopo­lies, with strong impacts for small- and medium-sized agri-food producers (Kneževic, 2014: 239–240). McMichael and Friedmann (2007) speak about a “retailing revolution”, arguing that the retail sector has moved beyond its traditional role of food distributers and is now strongly influencing patterns of food production and consumption. The deregulation and lowering of food safety standards have led to declines in the quality of both imported and domestic foodstuffs. Moreover, despite the rising trend of imports (Figure 3: Food imports (USD mil­lion), 1997–2017), food has become more and more expensive (Figure 4: Consumer prices, food indices (2010 = 100), 2005–2019) and therefore ever less affordable for the impoverished population. Such people face social insecurity, income inequality, unemployment and other forms of social exclusion that jeopardise their access to basic rights, including the right to healthy and affordable food. The UNECE indicator of the Sustainable Development Goal (SDG) 1 (eradication of poverty) shows that the share of the population below the national poverty line is still high (Figure 5: SD goal 1: proportion of the population below the national poverty line, %, 2007– 2017). In Serbia and Montenegro, every fourth citizen is below the national poverty line. In Croatia, around 20% of the population may be classed as poor. One slightly positive trend here is noticeable in North Macedonia where the share of the population living in poverty dropped from 27% in 2010 to 22.2% in 2017. The country with the fewest people living in poverty is Slovenia, at half the level in the other countries. However, this EU member state experienced a noteworthy tendency of ever more impoverished peo­ple, from 12.3% in 2004 to 14.3% in 2014. Poverty rates in the country’s rural Mercator is a Slovenian multinational retail corporation owned since 2013 by the Croatian com­pany Agrokor, which in 2019 was transformed into the Fortenova Group. Figure 3: FOOD IMPORTS (USD MILLION), 1997–2017 CRO SLO B and H SER N. MAC MNG Source: Authors’ compilation based on FAOSTAT Data. Accessible at http://www.fao.org/ faostat/en/#data, 12. 12. 2021. 1101 Figure 4: CONSUMER PRICES, FOOD INDICES (2010=100), 2005–2019 SER SLO N. MAC B and H Source: Authors’ compilation based on FAOSTAT Data. Accessible at http://www.fao.org/ faostat/en/#data, 12. 12. 2021. Figure 5: SD GOAL 1: PROPORTION OF THE POPULATION BELOW THE NATIONAL POVERTY LINE,%, 2007–2017 SER MNG N. MAC CRO SLO Source: Authors’ compilation based on the UNECE Statistical Database. Accessible at https:// www.unece.org/stats/stats_h.html, 10. 6. 2020. areas are significantly higher than in urban surroundings (Koczan, 2016). Rural areas continue to house more than half the country’s poor in Serbia and Croatia (World Bank, 2020). Among the rural population exposed to the risks of poverty and social exclusion one may find specific groups deemed particularly vulnerable, including women, the elderly, people with disabili­ties, the young, and low-skilled workers. Consequently, these marginalised groups encounter problems enjoying many human rights, including the right to healthy and affordable food. All ex-Yugoslav republics, both EU members and non-EU members, have developed long- and medium-term policy documents aligned to EU require­ments, with governments having adopted new strategic documents and national action plans for agriculture and rural development (Volk et al., 2019: 23–25). They share certain key strategic goals in this sector given that they primarily focus on strengthening competitiveness, harmonising the legal and policy framework with the EU’s requirements, and gradual approxima­tion to the EU’s CAP. Countries aspiring to EU membership are not afforded the freedom to formulate and design their policies autonomously beyond the limits imposed by the EU’s non-negotiable requirements. These condi­tions indicate that “the EU is uninterested in democracy unless the demo­cratic process leads to expansion of international trade and harmonisation with the existing rules of trade”; within this context, the accession process for any potential future member states “leaves no room for citizen partici­pation in food policy development” (Kneževic, 2014: 239–240). EU mem­bership requirements related to establishing a free-market economy and adoption of the acquis overshadow the requirements related to democracy and human rights. A recent comparative cross-country analysis of the cur­rent harmonisation of Western Balkan countries’ agricultural policies and the CAP (Erjavec et al., 2020) shows these countries do not have the power to impose their own preferences concerning the accession requirements. Yet, the analysis also shows that, due to the uncertain date of EU accession and the changing nature of the CAP, the countries are designing their future agricultural policy in line with the CAP requirements, while in practice they implement types of policies which are optimal from the domestic political economy perspective. For non-EU member countries, approximation to the EU’s CAP would not improve the situation. The CAP requirements do not necessarily amount to the optimal policy choice from the local perspective (Erjavec et al., 2020: 24). Besides, it has been proven that the CAP policy often fails small farms in the EU. Research by Guth et al. (2020) and Matthews (2016) shows the distribu­tion of the CAP’s support has favoured the largest farms, increasing disparities within the sector. This uneven distribution of support led to an increase in income disparity among small, medium-sized and large agricultural holdings in the EU (Guth et al., 2020: 11). As these authors conclude, the existing solu­tions within the CAP help to achieve economic sustainability, defined by the parity of agricultural to non-agricultural income, yet do not reduce the income disparity within the agricultural sector. The example of Slovenia reveals that ever since it joined the EU its agricultural income has greatly depended on direct support and that this dependence has become a weakness of Slovenian agriculture (Erjavec et al., 2015: 114). Further, exporters were not able to keep pace with the significant increase in imports, causing the external market defi­cit to double. Lovec and Erjavec (2017) demonstrate that over time the CAP’s focus has shifted from market distortions to international trade and budgetary decision-making frameworks, as well as broader societal issues. We found that not a single national strategic document in the observed countries addresses food production as a basis for securing for its popula­tion enjoyment of the right to adequate and quality food as enshrined in key international human rights instruments. Improving the quality and safety of food products is envisaged solely as a measure for enhancing their market­ability, as for instance defined in the Strategic Plan for Rural Development of Bosnia and Herzegovina (2018–2021).8 Government of Bosnia and Herzegovina. Strategic Plan for Rural Development of Bosnia and Herzegovina (2018–2021) – Framework Document. 1103 The respective national strategies do, however, target improving the quality of life in rural areas as a strategic goal. A major caveat here is that the anticipated measures are fragmented and overly general, such as sup­porting promotion of the diversification of economic activities in rural areas, improving the age and educational structure of the rural population, and improving the status of women and young people. Still, these frag­mented measures might have only a limited and scarce impact because they do not tackle what causes the problems. The core of the policy ori­entation remains fostering the neoliberalisation that has been at the root of the deteriorating economic and social position of the rural population and exacerbation of their declining quality of life. With respect to ena­bling the participation of farmers in shaping policy, an example of good practice is found only in the Slovenian Rural Development Programme for 2014–2020. It supports community-led local development following the ‘bottom-up approach’. This approach seeks to enable local people, by forming local partnerships of ‘local action groups’, to actively partici­pate in decision-making on priority tasks and development objectives of the local area, including financial services, to meet the local area’s objec­tives. Unlike this Slovenian solution, the Strategy for Agriculture and Rural Development of the Republic of Serbia for 2014–2024 does not include any option to facilitate the active participation of small-scale farmers and local communities in decision-making. The concept of agricultural cooper­atives is neglected, even though in former Yugoslavia these proved be one a major instruments of rural development as a basic organisational form of business association and collectivisation for farmers (Nestorov-Bizonj, Kovljenic and Erdelji, 2015). The common characteristic of the national rural development strategies in the region is that they fail to critically analyse the status and trends in the national economy and rural areas, and the effects of implementation of the transition policies on the current difficulties and challenges. The main aim is to match the national legal and policy framework with the EU’s require­ments and the acquis. Therefore, implementation has been – and will remain – merely a technical matter, as a simple to-do list the EU expects to be fulfilled, instead of a critical rethinking and adjustment of the implemented economic model to the specificities, needs and interests of local rural com­munities and the national economy, safeguarding basic political, social and economic rights. The strategies have hitherto focused on targeting EU requirements, yet have very often failed to include measures proven to effectively enhance food production and the position of farmers. For example, the Serbian Strategy for rural development considers the large number of small-scale producers as an “obstacle to the intensive development of production”.9 Numerous examples from the Nordic countries, Austria, Italy, Switzerland as well as other developed countries where small farms and small manufactur­ers comprise significant shares of the market of certain products dispel this myth that small-scale producers have no place in the market (Šimleša, 2019). They are effective precisely because they collaborate through numerous cooperatives. In Serbia, almost half of all agricultural farms operate on less than two hectares of land. Such farms are most prone to disappearing under the burden of economic and political regulations. Šimleša (2019: 44) noted that this type of treatment is absurd given that, on the global level, small farms produce 70% of all food consumed. Kneževic (2014: 229) argues that no space has been afforded for food security concerns, and that the lack of formal channels for achieving food security and food sovereignty “has inadvertently contributed to a subversive food economy that escapes for­mal control of transnational capital”. Governments in the region have clearly failed to show any interest in considering the food sovereignty concept as an option. All of the countries abstained from voting on the UN Declaration on the Rights of Peasants and Other People Working in Rural Areas, apart from Serbia. While this country voted in favour of the document, so far no step has been taken to imple­ment it. Responses of farmers, consumers and civil society In all of the countries under observation, a broad range of civic society organisations (CSOs) is active that promote sustainable rural development and rural entrepreneurship, environmental protection, advocating against GMO food and seeds, land grabbing and harmful agricultural practices, and protecting the rights of rural people. However, food sovereignty has not been in the centre of their activities thus far. Only two studies on this issue have hitherto been produced. Both studies were initiated and produced by the Serbian Ama Centre for the Care of People and Nature in 2019. Petrovic (2019) explored the concept of food sovereignty in the Serbian context and critically analysed the country’s food production system. The second research was published in partnership with the Croatian Green Network of Activist Groups, ZMAG (Šimleša, 2019). It entails a study of the situation of young farmers in Serbia and Croatia and their attitudes, plans and reasons for becoming a farmer. The study allowed for a comparative analysis of the situation of young farmers in these two countries and the current state Government of the Republic of Serbia. Strategy for Agriculture and Rural Development of the Republic of Serbia from 2014–2024. (“Official Gazette of RS”, no. 85/2014) 1105 and position of young farmers in the EU. Both studies concluded that food sovereignty, together with agroecology and solidary cooperatives, are key methods for transforming the entire agricultural policy and system of goods and improving farmers’ position and the healthiness of food production. A new initiative for introducing food sovereignty recently emerged in Croatia. In April 2020, 50 rural and countryside tourism associations launched the Food Sovereignty Initiative (Hina, 2020). These associations advocate a food-sovereign state and promote local food production, short supply chains and green markets because these have proven to be particu­larly important during the COVID-19 crisis. They demand radical changes to agricultural policy, convinced that wrong policies are responsible for food production’s 30-year regression and the disappearance of numerous family farms. National Networks for Rural Development operate in all of the observed countries and cooperate on the European level. They are members of the European Rural Parliament, working to express the voice of rural peo­ple in Europe (European Rural Parliament), and are partners in the run­ning of the PREPARE – Partnership for Rural People Network (PREPARE). Through these two European networks, the national Networks for Rural Development are active in advocating a Rural Agenda for Europe and supporting the demands summarised in the Rural People’s Declaration of Candás Asturias adopted in November 2019 (European Rural Parliament, 2019). This Declaration does not specifically call for food sovereignty, but for participatory and inclusive cooperation and partnerships between local people and decision-makers on all levels. These demands are also supported by Friends of the Earth Europe, the biggest grassroots environmental net­work in Europe that includes associations from Bosnia and Herzegovina, Croatia, North Macedonia, and Slovenia (Friends of Earth Europe, 2020). They are also active in promoting food sovereignty as the right of people to define their own food and agriculture policies. The National Networks for Rural Development are active in the European rural social movement which has developed legislative pro­posals for the post-2020 CAP reform that is to support small family farms (La Via Campesina, 2019). The movement has proposed instruments that include market regulation to ensure fair prices for farmers and sustainable production levels, targeted subsidies and support, and a new trade model which puts livelihood and food sovereignty at its core. The European Rural Parliament, representing rural people, networks and associations from 38 countries, including the former Yugoslav republics, has also called for a real Rural Agenda for Europe, considering that the dominant urban and growth agendas, combined with the disconnection between local people and deci­sion-makers, pose a threat to rural life. Thus far, the EU has adopted several resolutions10 calling for EU trade and development policies to respect the political and economic space of developing countries, including food sov­ereignty.11 Discussion We have observed that the neoliberal policy approach to the agricultural and food sectors is the biggest challenge in all of the countries under study because food is primarily considered as a commodity within a trade-and market-oriented model for production. Fostering marketisation, monopo­lisation and imports of food produced by local small-scale food producers and farmers adversely impact not only their economic and social position but the local agri-food production as well. Health concerns have come to the fore in the wake of the decrease in national regulation concerning con­trol over the quality of imported food. Consequently, consumers tend to buy food from local producers, given that domestic food is healthier than the imported foodstuffs being sold in the big supermarket chains. The consumption of local food benefits local producers and consumers alike. In contrast, a food system dominated by large agri-food corporations is based on long-distance trade. Foodstuffs are transported thousands of kilometres from the field to the table and thus need to contain many preservatives and chemicals, which increase health risks. Corporate supermarkets take revenue away from the traditional and local food system and out of the hands of peasants, small-scale producers, and traders. They thereby take control over what people eat and how that food is produced. Moreover, there are cases of brand takeover of tradition­ally produced food by corporations and big companies. For example, local producers of the traditional famous cheese from the Croatian island of Pag, Pag’s cheese (in Croatian/Serbian/Bosnian: paški sir), complain that they have been forced to stop producing this cheese because the brand certif­icate was given to a large company which produces and sells the cheese under its original name, even though it disregards the traditional recipe (Šikic, 2020). Governments and chambers of commerce in the region have become aware of these challenges and the worsening position held by local food 10 European Parliament Resolution of 5 October 2016 on the next steps towards attaining global goals and EU commitments on nutrition and food security in the world (2016/2705(RSP)); European Parliament Resolution of 7 June 2016 on the New Alliance for Food Security and Nutrition (2015/2277(INI)); FAO World Summit on Food Security European Parliament resolution of 26 November 2009 on the FAO Summit and food security (2009)0102. 11 However, almost no policy changes have been made thus far. 1107 producers. However, their policy responses have focused on promoting campaigns to support local produce and producers such as “Let’s buy domes­tic!” (Tumanovska and Heil, 2020; Katana, 2009; Nikolic, 2015; Agronews, 2017; Croatian Chamber of Commerce, 2020) and introducing new trade­marks to promote locally-produced goods like “The Housekeeper – Made in Serbia” (Serbian Chamber of Commerce, 2020). Bosnia and Herzegovina and Serbia have tried to oblige retailers to place at least 50% domestically produced food on their shelves. Yet, although they are not EU members, the countries were forced by the EU to withdraw their ‘protectionist’ regula­tion. In Slovenia, Erjavec et al. (2015: 114) observed that domestic consum­ers remain loyal to Slovenian food, but this traditional connection is slowly weakening due to the pressure from retail sales. The effects of the rising trend of economic patriotism are hard to detect because most consumers in a food store look at the price tag rather than the country of origin label. For example, the German supermarket chain Lidl took 3% of the total market share after operating in Serbia for only 2 months due to low prices at the expense of quality (Bukvic, 2018). Impoverished people look for the cheapest food they can find, which as a rule is imported. This has seen corporate supermarkets take over an ever greater slice of the retail pie, while small-scale local producers, groceries and farmers have been forced to abandon their businesses, orchards and fields. Rural areas are experiencing depopulation and the disappearance of farms and jobs. The COVID-19 pandemic has highlighted the advantages of proximity agriculture, which is linked with proximity consumption; in other words, with the consumption of local food produced by farmers close (both geo­graphically and culturally) to the location of consumption. During the lock-down in Serbia (March–May 2020), many small-scale food producers and groceries opened up online markets and offered home delivery to link with consumers in urban areas forced to stay home for most of the day, 48 hours or even longer. Similar initiatives were seen in the other countries too. The situation caused by the pandemic led to consumers’ rising awareness of the significance of local food and proximity agriculture as well as the dangers of being dependent on imported food. Conclusion In conclusion, we estimate that the prospects of food sovereignty being introduced in the ex-Yugoslav region in the near future are poor due to the lack of political consideration and the weak social movements. The national rural development and economic policies in the observed countries do not foresee any retreat from the current corporate food regime and the food secu­rity discourse. The human right to food and the position held by small-scale food producers are not in the focus of the policies. The food sovereignty concept has yet to be considered, also in Serbia which voted in favour of adopting the UN’s Declaration on the Rights of Peasants and Other People Working in Rural Areas. The biggest obstacles to embracing this alternative model of development are the lack of economic sovereignty, the fostering of macro-economic policy based of ‘free’ trade and ‘open’ markets, and the renunciation of considerable amounts of sovereignty in favour of the EU. Nevertheless, governments in the region are aware of the unfavourable trends that threaten agriculture, rural development, and people’s access to healthy and affordable food. To counter these tendencies and stimulate domestic food production, they are supporting economic patriotism yet that does not work because the majority of people are forced to look for the cheapest food, which typically is imported. Peasants, farmers, food producers, small-scale retailers, consumers, envi­ronmentalists and citizens in the observed states are also aware of these chal­lenges. However, they have scarce possibilities of participating in decision-making and democratic control over food, water, land, and other resources. Their associations are hardly influential while the food sovereignty move­ment in the region is still weak. Still, some opportunities are emerging that are favourable for the introduction of food sovereignty thanks to the activi­ties of the National Networks for Rural Development. The experience of the Latin American countries and other states that have already integrated food sovereignty into their legislation shows this was the result of the long-term advocacy efforts of civil society movements. Therefore, if the European social movement for food sovereignty can succeed in imposing its demands on Brussels, the small states on the semi-periphery that follow the EU’s poli­cies, such as the former Yugoslav republics, would also benefit. BIBLIOGRAPHY Bedrac, Matej, Sara Bele, Tomaž Cunder and Maja Kožar (2019): Land Market Development and Small Farms’ Access to Land in the Western Balkans. Paper presented at the 165. EAAE Seminar Agricultural Land Markets – Recent Developments, Efficiency and Regulation, Berlin, Germany, April 4–5. Brankov, Tatjana and Ivan Lovre (2017): Food Security in the Former Yugoslav Republics. Economics and Agriculture (64) 2: 701–721. Cavrak, Vladimir (2003): Sustainable Development of Croatian Rural Areas. Proceedings of the Zagreb Faculty of Economics 1 (1): 61–77. Chappell, M. Jahi et al. (2013): Food Sovereignty: An Alternative Paradigm For Poverty Reduction And Biodiversity Conservation in Latin America. F1000Research (2). Cini, Ricardo, Caroline Rosaneli and Thiago Cunha (2018): Food Sovereignty in the Intersection between Bioethics and Human Rights: An Integrative Review of Literatura. Rev. Bioética y Derecho (42): 51–69. 1109 Claeys, Priscilla (2012): The Creation of New Rights by the Food Sovereignty Movement: The Challenge of Institutionalizing Subversion. Sociology 46 (5): 844–860. Claeys, Priscilla (2013): From Food Sovereignty to Peasants’ Rights: An Overview of La Via Campesina’s Rights-Based Claims over the Last 20 Years. International Conference Food Sovereignty: A Critical Dialogue, Yale University, 14–15 September. Claeys, Priscilla (2014): Vía Campesina’s Struggle for the Right to Food Sovereignty: From Above or from Below? In N. Lambek, P. Claeys, A. Wong and L. Brilmayer (eds.), Rethinking Food Systems, 29–52. Dordrecht: Springer. Claeys, Priscilla (2015): Human Rights and the Food Sovereignty Movement: Reclaiming Control. London and New York: Routledge. Dokmanovic, Mirjana (2017): Responsibility of a State and Business Sector for Health and Safety of Consumers and Environmental Protection. In: Book of Abstracts Marko Milenkovic (ed.) Serbia and Reforming the Institute of Responsibility, 20–21. Belgrade: Institute of Social Sciences. Dokmanovic, Mirjana (2017a): National Sovereignty and Economic Globalization. In: Globalization and Isolationism, 445–453. Belgrade: Institute of Social Sciences, Centre for Economic Research. Dokmanovic, Mirjana (2019): Food Sovereignty and Agroecology from the Human Rights and Environmental Perspective. The Legal Framework and the Economic Development of the Southeast European Countries, 269–285. Novi Sad: Faculty of Law for Commerce and Judiciary, University Business Academy Novi Sad. Dokmanovic, Mirjana (2020): Food Sovereignty in Comparative Law. Strani pravni život 64 (2): 43–59. Draškovic, Božo (2010): End of privatization and its consequences for development and unemployment in Serbia. In: End of Privatization and its Consequences for Development, 3–40. Belgrade: Institute of Economic Sciences. Edelman, Marc and Saturnino M. Borras Jr. (2021): Political Dynamic of Trans­national Agrarian Movements. Rugby, UK: Practical Action Publishing. Erjavec, Emil and Marko Lovec (2017): Research of European Union’s Common Agricultural Policy: Disciplinary Boundaries and Beyond. European Review of Agricultural Economics 44 (4): 732–54. Erjavec, Emil, Maja Kožar, Marjeta Pintar and Tina Volk (2015): Common Agri­cultural Policy: The Case of Slovenia. In Lajh, D. and Z. Petek (eds.): EU Public Policies Seen from a National Perspective: Slovenia and Croatia in the European Union, 95–117. Erjavec, Emil, Tina Volk, Miroslav Rednak, Pavel Ciaian and Marius Lazdinis (2020): Agricultural policies and European Union Accession processes in the Western Balkans: aspirations versus reality. Eurasian Geography and Economics. European Coordination Via Campesina, 2018. Food Sovereignty Now! A guide to food sovereignty. Brussels: European Coordination Via Campesina. Friedmann, Harriet (1982): The Political Economy of Food: The Rise and Fall of the Postwar International Food Order. In: M. Burawoy and T. Skocpol (eds.), Marxist Inquiries: Studies of Labour, Class and States, American Journal of Sociology 88: 248–286. Friedmann, Harriet (2012): Food Sovereignty in the Golden Horseshoe Region of Ontario. In: Wittman, Hannah, Anette Aurelie Desmarais and Nettie Wiebe (eds.), Food Sovereignty in Canada: Creating Just and Sustainable Food Systems, 169–189. Fernwood Publishing: Halifax and Winnipeg. Golay, Christophe (2013): Legal reflections on the rights of peasants and other peo­ple working in rural areas. Background paper prepared for the first session of the working group on the rights of peasants and other people working in rural areas, 15–19 July. Accessible at https://www.ohchr.org/Documents/HRBodies/ HRCouncil/WGPleasants/ChristopheGolay.pdf, 18. 9. 2021. Golay, Christophe (2018): The rights to food sovereignty and to free, prior and informed consent. Research Brief, March. Geneva: Geneva Academy of Inter­national Humanitarian Law and Human Rights. Gordillo, Gustavo and Jeronimo Obed Mendez (2013): Food Security and Sove­reignty. Rome: FAO. Groenmeyer, Sharon (2013): The Right to Food Sovereignty for Small Scale Farmers: Case Study of Farming Cooperatives in Limpopo Province, South Africa. International Journal of Social Science Studies 1 (2): 168–180. Guth, Marta, Katarzyna Smedzik-Ambrozy, Bazyli Czyzewski and Sebastian Stepien (2020): The Economic Sustainability of Farms under Common Agricultural Policy in the European Union Countries. Agriculture 10 (2). Heinrich Böll Foundation (2017): Agrifood Altas: Facts and figures about the corpo­rations that control what we eat 2017. Brussels: Heinrich Böll Foundation, Roza Luxemburg Foundation and Friends of Earth. Accessible at https://www.boell. de/en/2017/10/26/agrifood-atlas-facts-and-figures-about-corporations-control­what-we-eat?dimension1=ds_agrifoodatlas, 20. 8. 2019. Hodžic, Kadrija (2007): Untimely Reforms and Challenges of Liberalization of Bosnia and Herzegovina’s Agriculture. Tranzicija 9 (19–20): 63–78. Kneževic, Irena (2014): Free Markets for All: Transition Economies and the European Union’s Common Agricultural Policy. In: Andrée, Peter, Jeffrey Ayres, Michael Bosia, and Marie-Josée Mássicotte (eds.), Globalization and Food Sovereignty: Global and Local Change in the New Politics of Food, 228–252. Toronto: University of Toronto Press, Scholarly Publishing Division. Koczan, Zsoka (2016): Being Poor, Feeling Poorer: Inequality, Poverty and Poverty Perceptions in the Western Balkans. IMF Working Paper, IMF. Luketina, Ruzica, Hamid El Bilali, Sinisa Berjan, and Maria Wurzinger (2018): Sustainability Transitions in Bosnian Agro-Food System. Agriculture and Forestry 64 (4): 29–38. Malaj, Emi and Visar Malaj (2017): Poverty and Migration in Western Balkan Countries. European Journal of Multidisciplinary Studies 2 (2): 51–56. Marovic, Cedomir (2016): Structural Changes in the Agriculture and Rural Sector in Montenegro. Matica (65): 51–66. Matthews, Alan (2016): A focus on the distribution of direct payments. Dublin: Trinity College. Accessible at http://capreform.eu/focus-on-the-distribution-of­direct-payments/, 16. 09. 2021. 1111 McMichael, Philip and Harriet Friedmann (2007): Situating the Retail Revolution. In David Burch and Geoffrey Lawrence (eds.), Supermarkets and Agri-food Supply Chains: Transformations in the Production and Consumption of Food, 294–323. Edward Elgar. Mumenthaler, Cyril, Rémi Schweizer and Joëlle Salomon Cavin (2020): Food Sovereignty: A Nirvana Concept for Swiss Urban Agriculture? In: Urban Food Democracy and Governance in North and South. International Political Eco­nomy Series. Palgrave Macmillan, Cham. Nestorov-Bizonj, Jelena, Mina Kovljenic and Tivadar Erdelji (2015): The Strategy for Agriculture and Rural Development of the Republic of Serbia in the Process of its Accession to the European Union. Strategic Management 20 (3): 57–66. Nikolic, Radmilo, Aleksandra Fedajev, Vidoje Stefanovic and Silvana Ilic (2017): The Agriculture Sector in Western Balkans – Some Characteristics of Development. Economics of Agriculture 64 (1): 275–293. Obradovic, Marija (2017): Chronicles of the Transitional Cemetery: Privatization of Socially-owned Capital in Serbia 1989–2012: Economic-historical Analysis. Belgrade: Filip Višnjic. Pachón-Ariza, Fabio Alberto (2013): Food sovereignty and rural development: beyond food security. Agronomía Colombiana 31 (3): 362–377. Pejanovic, R. (2009): Development problems of agriculture of the Republic of Serbia. Agrieconomica (41–42): 5–23. Petrovic, Saša (2019): Food Sovereignty in Serbian Context – Food Production System Critical Analysis Framework. Belgrade: Ama – Centre for the Care of People and Nature. Popadic Nikolic, Sofija and Marko Milenkovic (2019): Usage of Glyphosate and Responsibility of Institutions. In: Book of Abstracts Hajrija Mujovic (ed.), Serbia and Reforming the Institute of Responsibility, 27–28. Belgrade: Institute of Social Sciences. Republic of Serbia, Anti-Corruption Agency (2012): Report on State-Owned and Cooperative Land in the Privatization Process. Belgrade, 6 November. Accessible at http://www.antikorupcija-savet.gov.rs/en-GB/reports/cid1028-2157/report­on-state-owned-and-cooperative-land-in-the-privatization-process, 10. 10. 2020. Republic of Serbia, Commission for Protection of Competition (2019): Report on the retail sector inquiry into the sale in non-specialized stores with food, bev­erage and tobacco predominating 2017–2018. Accessible at http://www.kzk. gov.rs/kzk/wp-content/uploads/2020/01/REPORT-on-the-retail-sector-inquiry­into-the-sale-in-non-specialized-stores-with-food-beverages-and-tobacco­predominating-2017–2018-Redacted-version.pdf, 6. 8. 2020. Republic of Slovenia, Ministry of Agriculture, Forestry and Food (2015): Rural development programme of the Republic of Slovenia 2014–2020. February 12. Accessible at https://www.program-podezelja.si/sl/knjiznica/163-rural-devel-opment-programme-of-the-republic-of-slovenia-for-the-period-2014-2020-basic­information-on-measures-areasfirst-update-with-regard-to-the-second-amend-ment-to-the-rdp/file, 10. 7. 2020. Research and Markets (2019): Company Insight: Top 50 Global Hypermarkets, Supermarkets and Hard Discounters 2017 – Sales, Market Share, Positioning and KPIs. Accessible at https://www.researchandmarkets.com/reports/4787617/ company-insight-top-50-global-hypermarkets?utm_source=BWandutm_ medium=PressReleaseandutm_code=3rfmmfandutm_campaign=1269031+­+The+Top+50+Global+Hypermarkets%2c+Supermarkets+%26+Hard+Disco unters+in+2017%3a+Sales%2c+Market+Share%2c+Positioning+and+KPIs+(­2019+Research+Report)andutm_exec=joca220prd, 20. 8. 2020. Ruiz-Almeida, Adriana and Marta G. Rivera-Ferre (2019): Internationally-based indi­cators to measure Agri-food systems sustainability using food sovereignty as a conceptual framework. Food Security 11: 1321–1337. Šikic, Jasminka (2020): Više ne proizvodimo paški sir, jer ga ne smijemo tako zvati. [We do not produce Pag’s cheese any more, because we can’t call it that]. Agrobiz, 9 August. Accessible at https://www.agrobiz.hr/opg-tjedna/vise-ne-proizvodimo-paski-sir-jer-ga-ne-smijemo-tako-zvati-14800?fbclid=IwAR0U2uEg HqrhfKiEh215SFFAtoywbuKXHspAoN2uzqYn_1Eva_hAPNWCczA, 3. 9. 2020. Šimleša, Dražen (2019): Study – Young Farmers and Food Sovereignty. Ama Centre for the Care of People and Nature and Green Network of Activists Groups ZMAG. Accessible at http://amacentar.org/wp-content/uploads/2019/10/ Young-Farmers-and-Food-Sovereignty%E2%80%8B-STUDY.pdf, 20. 6. 2020. Sreckovic, Milenko (2013): Land Grabbing and Land Concentration in Europe: The case of Serbia. Land concentration, land grabbing and people’s struggles in Europe, 194–197. Transnational Institute for European Coordination Via Campesina and Hands off the Land network. Stipetic, Vladimir (2005): Razvitak poljoprivredne proizvodnje u Hrvatskoj: ten-dencije, stanje i osnovni problemi. [Development of agricultural production in Croatia: Tendencies, present condition and fundamental issues]. Proceedings of the Rijeka Faculty of Economics, 23 (1): 25–50. Tilzey, Mark (2020): Capitalism, Imperialism, Nationalism: Agrarian Dynamics and Resistance as Radical Food Sovereignty. Canadian Journal of Development Studies / Revue canadienne d’études du développement. Tilzey, Mark (2021): Food Democracy as ‘Radical’ Food Sovereignty: Agrarian Democracy and Counter-Hegemonic Resistance to the Neo-Imperial Food Regime. Politics and Governance 7 (4): 202–213. Trauger, Amy (ed.) (2015): Food Sovereignty in International Context: Discourse, Politics and Practice of Place. London and New York: Routledge. Tumanovska, Marija and Andy Heil (2020): Money for ‘Let’s by domestic’ in advance of the election in North Macedonia. 6 July. Accessible at https://www. slobodnaevropa.org/a/novac-za-kupujmo-domace-pred-izbore-u-severnoj­makedoniji/30707112.html, 20. 12. 2020. Volk, Tina, Miroslav Rednak, Emil Erjavec, Ilona Rac, Edvin Zhllima, Grigor Gjeci, Sabahudin Bajramovic et al. (2019): Agricultural policy developments and EU approximation process in the Western Balkan countries. Luxembourg: Publications Office of the European Union. 1113 Vracic, Alida (2018): The Way Back: Brain Drain and Prosperity in the Western Balkans. Policy Brief, European Council on Foreign Relations, May 2018. Accessible at https://www.ecfr.eu/publications/summary/the_way_back_brain _drain_and_prosperity_in_the_western_balkans, 20. 12. 2020. Windfuhr, Michael and Jennie Jonsén (2005): Food Sovereignty – Towards democ­racy in localized food system. Rugby: ITDG Publishing. Wittman, Hannah (2011): Food sovereignty: a new rightsframework for food and nature? Environment and Society 2 (1): 87–105. World Bank Group and Vienna Institute for International Economic Studies (2018): Western Balkans Labour Market Trends 2018. World Bank Group and Vienna Institute for International Economic Studies. SOURCES Agronews (2017): Trend u regionu: Kupujmo domace! [Trend in the Region: Let’s Buy Domestic!]. Agronews, 17 May. Accessible at http://www.agronews.rs/ trend-u-regionu-kupujmo-domace/, 20. 1. 2021. Bukvic, Ljiljana (2018): Lidl took approximately three per cent of the market share. [Lidl uzeo oko tri odsto tržišta]. Danas, 16 December. Accessible at https:// www.danas.rs/ekonomija/lidl-uzeo-oko-tri-odsto-trzista/, 2. 9. 2020. Croatian Chamber of Commerce (2020): #letsbuycroatian [#kupujmohrvatsko]. Accessible at http://kupujmohrvatsko.hgk.hr, 12. 8. 2020. European Parliament Resolution of 27 April 2017 on the state of play of farm­land concentration in the EU: how to facilitate the access to land for farmers (2016/2141(INI)). European Parliament Resolution of 5 October 2016 on the next steps towards attaining global goals and EU commitments on nutrition and food security in the world (2016/2705(RSP). European Parliament Resolution of 7 June 2016 on the New Alliance for Food Security and Nutrition (2015/2277(INI). European Rural Parliament (2019): Rural People’s Declaration of Candás Asturias of 9 November 2019. Accessible at https://www.europeanruralparliament.com/ phocadownload/2019/ERP_Peoples_Declaration_Asturias_9.11.2019_F.pdf , 19. 12. 2020. European Supermarket Magazine (2017): Top 10 Grocery Retailers in Croatia Hold 82% Market Share. 20 September. Accessible at https://www.esmmagazine. com/retail/croatia-retail-top-10-grocery-market-share-49338, 20. 1. 2021. FAO (2021): End hunger, achieve food security and improved nutrition and pro­mote sustainable agriculture. Accessible at http://www.fao.org/sustainable-development-goals/goals/goal-2/en/, 8. 8. 2019. FAO (2021a): End poverty in all its forms everywhere. Accessible at http://www.fao. org/sustainable-development-goals/goals/goal-1/en/, 8. 8. 2019. FAO (2021b): Hunger Facts, http://www.fao.org/zhc/hunger-facts/en/, 08. 08. 2019. FAO World Summit on Food Security European Parliament resolution of 26 November 2009 on the FAO Summit and food security (2009)0102. FAOSTAT. Data. Accessible at http://www.fao.org/faostat/en/#data, 12. 12. 2021. Food Secure Canada (2015): Resetting the Table: A People’s Food Policy for Canada. Accessible at https://foodsecurecanada.org/sites/foodsecurecanada.org/files/ fsc-resetting-2015_web.pdf, 5. 5. 2021. Friends of the Earth Europe (2019): 37 organisations call for EU food policy and European Commission Vice-President for Food. 17 July. Accessible at http:// www.foeeurope.org/open-letter-food-policy-von-der-leyden-170719, 20. 2. 2020. Friends of the Earth Europe (2020): Our network. Accessible at https://www. foeeurope.org/network, 18. 8. 2020. Friends of the Earth Europe. Member groups Europe. Accessible at https://www. foei.org/member-groups/europe, 20. 1. 2021. Government of Bosnia and Herzegovina. Strategic Plan for Rural Development of Bosnia and Herzegovina (2018–2021) – Framework Document. Government of the Republic of Croatia. Strategy for Combating Poverty and Social Exclusion in the Republic of Croatia (2014–2020). Government of the Republic of Serbia. Strategy for Agriculture and Rural Development of the Republic of Serbia from 2014 to 2024. (“Official Gazette of RS”, no. 85/2014). Hina (2020): A Living Village for Food Sovereignty: Croatia Should Have the Food Independence. Novi list, August 4. Accessible at https://www.novilist.hr/vijesti/ hrvatska/zivo-selo-za-prehrambenu-suverenost-hrvatska-mora-i-treba-biti-preh­rambeno-neovisna/, 19. 8. 2020. Holt-Giménez, Eric (2010): Food Security, Food Justice, or Food Sovereignty? Food First Backgrounder 16 (4), Institute for Food and Development Policy. Katana, E. (2009): Domestic-made is Little Bought. 18 March. Accessible at https:// www.slobodnaevropa.org/a/novac-za-kupujmo-domace-pred-izbore-u­severnoj-makedoniji/30707112.html, 20. 12. 2020. La Via Campesina (2019): “Human rights and peasants’ rights must prevail in the new Common Agricultural Policy: ECVC. 4 June. Accessible at https://viacamp-esina.org/en/human-rights-and-peasants-rights-must-prevail-in-the-new-com­mon-agricultural-policy-ecvc/, 28. 8. 2019. Nikolic, M. (2015): Initiative in Bosnia and Herzegovina: Buy Domestic for Better Economy and New Working Places. 7 June. Accessible at https://www.slo­bodnaevropa.org/a/nve-kupujmo-domace-za-bolju-ekonomiju-i-nova-radna­mjesta/27058008.html, 21. 12. 2020. OECD-FAO (2020): OECD-FAO Agricultural Outlook 2020–2029. Rome/Paris: FAO/ OECD Publishing. Accessible at https://doi.org/10.1787/1112c23b-en, 20. 8. 2020. PREPARE – Partnership for Rural Europe. Partners. Accessible at http://www.pre­parenetwork.org/partnership/partners, 9. 9. 2020. Public Citizen. Our World Is Not for Sale: Priority to People’s Food Sovereignty. Accessible at https://www.citizen.org/wp-content/uploads/wtooutoffood.pdf, 10. 9. 2019. Serbian Chamber of Commerce (2020): Budimo cuvarkuce. [Let’s be housekeep­ers]. Accessible at https://www.stvaranousrbiji.rs, 21. 8. 2020. Simón, Reardon, Juan Alberto and Pérez, Reinaldo Alemán (2010): Agroecology and 1115 the Development of Indicators of Food Sovereignty in Cuban Food Systems. Journal of Sustainable Agriculture 34 (8): 907–922. United Nations (2002): Outcomes on Food. Accessible at https://www.un.org/en/ development/devagenda/food.shtml, 9. 8. 2019. United Nations General Assembly, Declaration on the Rights of Peasants and Other People Working in Rural Areas, UNGA, 73rd Sess., UN Doc. A/RES/73/165 (17 December 2018). US Food Sovereignty Alliance. About Us. Accessible at http://usfoodsovereigntyal­liance.org, 20. 7. 2020. UNECE. Statistics. Accessible at https://www.unece.org/stats/stats_h.html, 10. 6. 2020. World Bank (2020): Poverty and Equity Briefs. Accessible at https://www.world­bank.org/en/topic/poverty/publication/poverty-and-equity-briefs, 20. 8. 2020. Erik PAJTINKA* THE PRACTICE OF APPOINTING EU AMBASSADORS: LA LANGUE EST-ELLE IMPORTANTE?1 Abstract. The study tries to discover to what extent knowledge of the local language of a diplomat’s host country, and language skills generally, are considered while selecting candidates for EU delegation heads in the European External Action Service. With this aim, the study examines possible correlations between lan­guages spoken by the EU delegation heads and the offi­cial languages in their respective host countries. It is concluded that a correlation often exists between the language(s), and especially mother tongues, spoken by the EU delegation heads and the official language(s) in the countries to which they are posted and, thus, a candidate’s knowledge of the host country’s official lan­guage is usually taken into account in the selection of candidates for EU delegation heads, although this crite-1117 rion seems to carry different weight for candidates from various EU member countries. Keywords: EEAS, heads of EU delegations, EEAS staffing policy, EU diplomacy, languages in diplomacy Introduction Following the first common diplomatic service of the European Union, the European External Action Service (EEAS) was officially established by the Lisbon Treaty in December 2009. One of the most debated questions in the discussion on the EEAS’ future organisation and functioning was the issue of recruitment rules and procedures, especially those relating to dip­lomatic staff and the EU delegation heads: de facto ‘EU Ambassadors’. In the discussion, some EU member states, particularly those from Central and Eastern Europe, demanded the recruitment rules be based on national quo­tas, arguing that such quotas can best ensure a geographic balance among * Erik Pajtinka, PhD, Assistant Professor, Faculty of Political Science and International Relations, Matej Bel University, Banská Bystrica, Slovak Republic. DOI: 10.51936/tip.58.3.1117-1132 The study is published within the framework of the research project VEGA No. 1/0437/19 “The importance of the internationalization of higher education for the construction of the identity of the European Union and increasing competitiveness in the European area”. Erik PAJTINKA the EEAS diplomatic staff.2 However, this opinion was not shared by the majority of EU member states and was eventually rejected. Instead, member states decided that professional qualification, and not nationality, should be the most important criterion while recruiting the EEAS’ diplomatic staff. This principle was finally enshrined in a Council decision establishing the organisation and functioning of the EEAS, adopted in July 2010, which explicitly states “recruitment to the EEAS shall be based on merit” (Council Decision, 2010). Interestingly, the early years of the EEAS’ existence showed that some EU member states were relatively less successful than others in having their nationals appointed to the EEAS’ diplomatic staff and they began to ques­tion why. Since recruitment of the EEAS’ diplomatic staff was based on merit, less successful member states started to ask whether the professional qualification criteria, especially for the EU delegation heads, set out by the EEAS were in practice advantageous or disadvantageous for candidates from certain EU member states. In this study, we examine how language skills are considered in the selection of EU delegation heads. In recent years, several academic publications have addressed questions pertaining to the EEAS’ functioning. These publications mainly paid atten­tion to general organisational and institutional aspects of the EEAS’ opera­tions (e.g. Austermann, 2014; Carta, 2014; Karalus, 2009), the legal context of its existence and operation (e.g. Petersen, 2011), selected issues of its inter­nal organisation, like the gender balance and the national origins of its staff (e.g. Novotná, 2014) or interactions between the EEAS and the national dip­lomatic services of individual EU member states (e.g. Adebahr, 2013; Raik, 2013). Several works also examined the EEAS’ staffing policy and the recruit­ment practices used while selecting diplomatic staff and the EU delegation heads. Formuszewicz and Liszczyk (2013) analysed the recruitment rules and procedures in the EEAS and their potential impact on the overall rep­resentation of EU member states, while Formuszewicz and Kumoch (2010) similarly examined various factors influencing the selection of candidates for the post of EU delegation head. In the latter, the question of language skills and their relevance in the process of selecting EU delegation heads was specifically mentioned. Still, this question is generally given little atten­tion in academic literature. The aim of this article is to help fill this gap. The objective of this study is to examine the relevance of language skills as a selection criterion for the EU delegation heads and, more concretely, to answer two questions: (a) whether knowledge of the host country’s local Geographic balance within the EEAS diplomatic staff should ensure that the EEAS would “draw from a wide variety of diplomatic cultures and experiences” (Rettman, 2010), that EU member states would “feel they have ownership of the service” and that their respective populations would believe “that the EU foreign policy institution works for their interests” (Eastern EU states, 2010). Erik PAJTINKA language is taken into account while selecting candidates for EU delegation heads; and (b) if the native-speaker level of knowledge of the host country’s local language is particularly considered as an advantage in the selection of candidates for EU delegation heads. This will be done by evaluating a poten­tial positive correlation between the number of speakers of a particular lan­guage among EU delegation heads and the number of those who serve in countries where the language concerned is an official one. Another aim of this article is to discern, by answering the mentioned questions, whether the language skill requirements set by the EEAS may explain the under- or over-representation of particular EU member states within the community of ‘EU Ambassadors’. It is important to note that this article does not intend to comprehen­sively analyse all of the factors that influence the selection procedures for EU delegation heads, but to highlight and analyse the relevance of the ques­tion of language skills during the process of selecting EU delegation heads because almost no attention has been paid to this issue by either academics or EU institutions. The study is structured as follows. The first and second parts explain the specific position held by EU delegation heads in the EEAS’ bureaucratic hierarchy and the relevance and importance of language skills as part of diplomat’s professional qualifications. The third part of the study over­views the languages spoken by the EU delegation heads according to their countries of origin, while also comparing the official languages in countries with an EU Delegation with the languages spoken by the EU delegation heads accredited to those countries in order to demonstrate any correla­tion between the two. The final section of the study compares the official languages of the countries with EU Delegations and the nationalities of the EU delegation heads in those countries to show whether a correlation exists between the mother tongue and the nationality of the EU delegation head and the official language(s) in the host country. This study relied primarily on interviews with EU delegation heads con­ducted by the author in July 2020 and, partly, on information published on the selected EU Delegations’ official webpages. Data and methods The input data for our research, namely, data on nationality and lan­guages spoken by the EU delegation heads were obtained from the EU del­egation heads themselves by email, telephone surveys conducted by the author, and publicly accessible sources like the CVs of the EU delegation heads as published on EU institutions’ official webpages. 1119 Erik PAJTINKA For practical reasons, the data on languages spoken by the EU delegation heads only include those languages in which the delegate is able to com­municate in the most common situations encountered in their working life. At the time of our survey, 133 EU Delegations were accredited to third states. This number includes EU offices accredited to non-sovereign territo­ries (such as Hong Kong) or third states only recognised by certain EU mem­bers (Kosovo), which officially are not EU Delegations but perform practi­cally the same functions and are thus considered de facto EU Delegations. Conversely, the number does not include EU Delegations to international organisations, which were not the object of our research. Of the 133 EU Delegations in third states, the post of the head was temporarily vacant in two delegations during the time of our survey. As a result, altogether 131 posts of the head of delegation were analysed. Complete data on nationality and languages spoken were available for 123 EU Delegations, while only data on nationality were available for 7 delegation heads. In the case of one delegation, in Nepal, neither data on the nationality nor the languages spo­ken by the head of the EU delegation were available. Heads of EU delegations and their position in the EEAS The post of EU delegation head is one of the most prominent and most prestigious positions in the EEAS institutional structure. To understand the importance of these posts, it is necessary to understand the roles and func­tions of individual categories of EEAS staff and their positions in the EEAS’ bureaucratic hierarchy. In accordance with EU regulations, the EEAS Staff falls into two basic groups: statutory staff and non-statutory staff. EEAS statutory staff are fur­ther divided into administrators (AD Staff), assistants (AST Staff), Contract Agents and Local Agents. The EEAS non-statutory staff comprise Stagiaires, Junior Professionals in Delegations, Seconded National Experts, who are employed by the national administrations of the EU member states, and external staff, contracted by private companies or job agencies to deliver specialised services or carry out short-term duties for the EEAS. The AD Staff perform “managerial, conceptual and analytical duties” (Regulation No 31, 1962) which, in practice, include essentially the same tasks as carried out by diplomats in national diplomatic services. This also explains why this category of EEAS staff is often informally dubbed the EEAS’ ‘diplomatic staff’. Since the diplomatic activities are chiefly performed by the AD Staff, it is this category of EEAS staff that is most actively involved in implementing EU diplomacy itself. The significance of the tasks the AD Staff perform is reflected in the highest position this category of staff holds within the EEAS bureaucratic hierarchy. Erik PAJTINKA The other categories of EEAS staff are not usually directly involved in the performance of diplomatic activities, but instead perform various adminis­trative and/or technical support tasks. Concretely, EEAS officials belonging to AST Staff or AST/SC Staff fulfil “executive and technical duties,” or “cleri­cal and secretarial duties” (Regulation No. 31, 1962) and typically assist the AD Staff in the performance of their tasks. In practice, the tasks carried out by the AST Staff are essentially very similar to those performed by adminis­trative and technical personnel in the national diplomatic services. The third category in the bureaucratic hierarchy of EEAS statutory staff contains Contract Agents. Officials falling into this staff category “carry out manual or administrative support service tasks” or perform duties in place of temporarily absent EEAS Staff members (European External Action Service, 2018). An important feature of this category of officials is that they work for the EEAS based on a fixed-term contract, and thus – unlike the offi­cials in the AD Staff and AST Staff or AST/SC Staff categories – they do not work for the EEAS permanently. The last category of EEAS statutory staff is Local Agents, who mostly fulfil “manual or service duties” (European External Action Service, 2018). This type of EEAS Staff – unlike all the preceding categories of EEAS Staff – does not work at the EEAS Headquarters in Brussels but is only found at external representations of the EU in third countries and at international organisa­tions. Another specific feature of Local Agents is that positions in this cat­egory of EEAS Staff are not occupied by EU citizens but instead by the citi­zens of third countries – as a rule, the citizens of the country in which the particular EU representation operates. The EU delegation heads are included in the AD staff, which – as men­tioned – is the highest category of EEAS personnel in terms of their respon­sibilities and competences. Moreover, the EU delegation heads belong to management staff, ranking them among senior officials within this most important category of EEAS personnel. In addition, the EU delegation heads, unlike the vast majority of other officials occupying managerial posts in the EEAS, perform an important representational function relative to their host countries, where they are usually regarded as ‘the voice and face’ of the EU, thereby making these posts even more significant within the EEAS bureau­cratic hierarchy. The relevance of language skills as part of a diplomat’s professional qualifications Undoubtedly, language skills are an important part of a diplomat’s professional qualifications. Knowing different languages enables a dip­lomat to communicate not only with other members of the diplomatic 1121 corps3, but with the government authorities and the public in their host country. While for the purpose of communicating with other members of the diplomatic corps knowledge of the current lingua franca of diplo­macy – English – is typically sufficient, to communicate with local govern­ment authorities, and especially the public of the host country, knowledge of the local official language is very useful, if not essential. In practice, in many countries, not all government officials speak English, and the same goes for business people, representatives of civil society and other groups with whom a diplomat usually needs to communicate in order to gather information, explain the policies of their own country or carry out other diplomatic duties. Further, the media usually use the local official language of the country and thus knowledge of this language allows a foreign diplo­mat to read the local newspapers and understand the news on local radio and television, namely, very important information sources about the development of the political and economic situation in the host country. This all illustrates how important knowledge of the local official language is for a diplomat. In this connection, it is not surprising that while selecting diplomats for posts in foreign countries the diplomatic services of many countries take account of the candidates’ language skills, especially their knowledge of the host country’s local official language. Accordingly, this question should also be relevant for the EEAS. The languages spoken by the heads of EU Delegations The languages spoken by the EU delegation heads and their mother tongues are shown in Table 1. Table 1: LANGUAGES SPOKEN BY THE HEADS OF THE EU DELEGATIONS (HODS) Language No. of HoDs speaking this language (among a total of 123 HoDs) No. of HoDs who are native speakers of this language (among a total of 123 HoDs) English 123 4 French 116 22 German 59 20 Spanish 56 12 Italian 36 18 Russian 27 0 Portuguese 23 7 Dutch 20 10 Arabic 13 0 The diplomatic corps is a community of all foreign diplomats who are accredited in one receiving country. Swedish 10 3 Polish 6 5 Greek 6 5 Romanian 4 2 Serbian 4 0 Slovenian 4 2 Croatian 4 0 Finnish 4 2 Czech 4 2 Irish 3 3 Chinese 3 0 Danish 3 3 Estonian 3 3 Japanese 2 0 Ukrainian 2 0 Slovak 2 2 Mongolian 2 0 Latvian 2 2 Bulgarian 2 1 Swahili 1 0 Bashkir 1 0 Albanian 1 0 Bosnian 1 0 Lithuanian 1 0 Maltese 1 0 1123 Source: Email and telephone survey among the EU delegation heads conducted by the author in July 2020; EU Delegations' official websites, accessible at https://eeas.europa.eu/ headquarters/headquarters-homepage/area/geo_en, July 2020. As Table 1 shows, the most widely spoken language among the EU del­egation heads is English, where it is worth noting that English is the only language spoken by all (100%) EU delegation heads. However, this is unsur­prising since English is the present lingua franca of diplomacy and, at the same time, one of the three working languages of EU institutions. The second-most widely spoken language among the EU delegation heads is another working language of EU institutions, French. This language is spo­ken by about 94% of EU delegation heads. Thus, English and French are by far the most widely spoken languages. All the other languages are spo­ken by considerably fewer delegation heads. German and Spanish, which are the third- and fourth-most widely spoken languages according to this study, are spoken by only about 48% and 46% of the EU delegation heads, respectively, while Italian is spoken by around 29%. Interestingly, the sixth-most widely spoken language among the EU delegation heads is Russian. About 22% of the EU delegation heads speak this language, making Russian the most widely spoken non-official EU language among the EU delega­tion heads. The seventh-most spoken language among the EU delegation heads is Portuguese. This language is spoken by about 19% of EU delega­tion heads. Looking specifically at the mother tongues of the EU delegation heads, the most common are French, German and Spanish, as shown in Table 1. These three languages have approximately the same share in mother tongues spoken by the EU delegation heads. French is the mother tongue of about 18% of all EU delegation heads, and German and Spanish at 16% and 15%, respectively. The fourth-most common spoken mother tongue among the EU delegation heads is Italian. This language is spoken by about 10% of EU delegation heads. Interestingly, English, although the most widely spoken language among the EU delegation heads generally, is the mother tongue of only about 3% of them. Table 2 provides an interesting perspective on the languages spoken by the EU delegation heads according to their country of origin. Table 2: THE LANGUAGES SPOKEN BY THE EU DELEGATION HEADS ACCORDING TO THEIR COUNTRY OF ORIGIN Language HoDs from France speaking the language (among a total of 16) HoDs from Germany speaking the language (among a total of 16) HoDs from Italy speaking the language (among a total of 18) HoDs from Spain speaking the language (among a total of 12) HoDs from CEE EU MS speaking the language (among a total of 21) HoDs from non-CEE EU MS speaking the language (among a total of 102) English 16 100% 16 100% 18 100% 12 100% 21 100% 102 100% French 16 100% 16 100% 17 94% 12 100% 16 76% 100 98% Spanish 7 44% 5 31% 11 61% 12 100% 2 10% 54 53% Arabic 1 6% 2 13% 2 11% 1 8% 4 19% 9 9% Portuguese 0 0% 1 6% 5 28% 6 50% 0 0% 23 23% Russian 2 13% 4 25% 1 6% 1 8% 15 71% 12 12% Italian 4 25% 0 0% 18 100% 3 25% 2 10% 34 33% German 8 50% 16 100% 3 17% 1 8% 10 48% 49 48% Source: Email and telephone survey among the EU delegation heads conducted by the author in July 2020; EU Delegations' official websites, accessible at https://eeas.europa.eu/ headquarters/headquarters-homepage/area/geo_en, July 2020. As shown in Table 2, only English is widely spoken among the EU del­egation heads from all the EU member states. French is also widely spoken by EU delegation heads from all EU member states, although it sees less use among those from Central and Eastern European (CEE) countries. Whilst about 98% of the EU delegation heads from non-CEE EU member states speak French, only about 76% of their colleagues from CEE countries speak this language. Still, it should be added that in the case of the EU delegation heads from non-CEE countries this percentage of French speakers includes a considerable number of delegates for whom French is their mother tongue. Without native speakers, the share of EU delegation heads from non-CEE countries speaking French would be about 76%, that is the same percentage of French speakers who are from CEE EU member states. Significantly less widely spoken by the EU delegation heads from CEE countries is Spanish. Only about 10% of the EU delegation heads from CEE EU states speak this language, whilst about 53% of their colleagues from non-CEE countries are Spanish speakers. Portuguese is similarly much less widely spoken by the EU delegation heads from CEE EU member states, with none of these delegates speaking this language, whereas about 23% of their colleagues from non-CEE EU member states do so. Yet, it should be noted that the shares of Portuguese-speaking EU delegation heads from different non-CEE countries vary considerably. This may be illustrated by the fact that Portuguese is spoken by about 50% of the EU delegation heads from Spain, but only 6% of German delegates can speak the language, and no French delegates can speak Portuguese.4 However, like with those who speak French, the share of EU delegation heads from non-CEE countries speaking Spanish, and Portuguese, also includes some native speakers. Without them, the share of Spanish- and Portuguese-speaking delegates from non-CEE countries would be about 41% and 16%, respectively. These values, however, are still considerably higher than those of the EU delega­tion heads from CEE countries. In contrast, a language that is significantly more widely spoken by the EU delegation heads from the CEE EU member states is Russian. This language is spoken by about 71% of the EU delegation heads from CEE countries, but from non-CEE EU member states only about 12% speak Russian. Another language that is relatively more widely spo­ken by EU delegation heads from CEE EU member states is Arabic. About 19% of the EU delegation heads from CEE countries speak this language, whereas only about 9% of their colleagues from non-CEE EU member states are Arabic speakers. Official languages in countries with an EU delegation and the languages spoken by the EU delegation heads in these countries As illustrated in Table 3 below, English is the official language (or one of many official languages) in the highest number of countries with a resi­dent EU delegation, although many countries with EU Delegations are also French-, Spanish- and Arabic-speaking. English, French, Spanish and Arabic are the official languages in 34, 21, 18 and 17 countries, respectively, out of 130 countries with a resident EU delegation. Two languages – Russian and Chinese – are the official language in five and three countries with a resident This is most likely due to the proximity of Portuguese and Spanish – the mother tongue of the EU delegation heads from Spain. 1125 EU delegation, respectively. In 96 out of 130 countries with an EU delega­tion, 1 or more of the 6 mentioned world languages are official languages and, in these countries, 85 out of 96 EU delegation heads (89%) speak the official language(s) of the host country. Still, in 29 out of 130 countries with a resident EU delegation, no world or regional language is the official lan­guage. In these countries, only 3 out of 29 EU delegation heads, about 10%, speak the local official language. Examination of the official languages of countries with an EU delega­tion, and the languages spoken by the heads of the delegations in those countries, reveals the following. In all countries where the official language is English, Spanish and Russian, the head of the EU delegation speaks the local official language. In French-speaking countries, the situation is similar. About 95% of the EU delegation heads accredited to these countries speak French.5 In contrast, only about 41% of the EU delegation heads accredited to Arabic-speaking countries speak Arabic. Similarly, only 50% of EU delega­tion heads in Portuguese-speaking countries are Portuguese speakers. Looking specifically at the mother tongues of the EU delegation heads and their respective host countries, an interesting trend is observed. Concretely, a considerable number of EU delegation heads accredited mainly to Spanish-, French- and Portuguese-speaking countries are native speakers of their respective host countries’ official languages. This is most notable in the case of Spanish-speaking countries where 8 out of 18 EU del­egation heads accredited to these countries, representing about 44%, are native Spanish speakers. Similarly, in French-speaking countries, 7 out of 21 delegation heads (33%) are native speakers of French. The same trend is seen in countries whose official language is Portuguese, with 2 out of 6 EU delegation heads, again representing 33%, being native Portuguese speak­ers. In addition, as shown by Table 3, the mother tongue of another 2 out of 6 delegates in Portuguese-speaking countries is Spanish, which is a lan­guage closely related to Portuguese. Thereby, together 4 out of 6 EU del­egation heads in Portuguese-speaking countries, or about 66%, are native speakers of Portuguese or of a language closely related to Portuguese. In contrast, neither of the two EU delegation heads in Italian-speaking coun­tries is a native Italian speaker. Similarly, the mother tongue of the head of the only EU delegation in the German-speaking country is not German. It should be noted that this is not the outcome of a shortage of Italian or German native speakers among the EU delegation heads, because there are 18 native Italian speakers and 20 native speakers of German among the EU Ambassadors. In absolute numbers, only 1 out of 21 EU delegation heads accredited to French-speaking countries does not speak French. Table 3: OFFICIAL LANGUAGES IN COUNTRIES WITH AN EU DELEGATION AND THE LANGUAGES SPOKEN BY THE HODS ACCREDITED IN THESE COUNTRIES Language No. of countries with an EU delegation where the language is an official one (among a total of 130) No. of countries with an EU delegation where the language (having the status of an official language) is spoken by the HoD (among a total of 130) No. of countries with an EU delegation where the language (having the status of an official language) is the mother tongue of the HoD (among a total of 130) English 34 34 1 French 21 20 7 Spanish 18 18 8 Arabic 17 7 0 Portuguese 6 3 2 Russian 5 5 0 Chinese 3 2 0 Italian 2 1 0 German 1 1 0 All 130 91 19 Source: Email and telephone survey among the EU delegation heads conducted by the author in July 2020; EU Delegations' official websites, accessible at https://eeas.europa.eu/ headquarters/headquarters-homepage/area/geo_en, July 2020. Official languages in countries with an EU Delegation and nationalities of the EU delegation heads accredited in these countries By comparing official languages in countries with an EU Delegation and the nationalities of the heads of the EU Delegations accredited to those countries in Table 4, a certain correlation can be observed between the two. Specifically, the EU delegation heads from Spain, France and Portugal are posted relatively more often to countries whose official language is their own mother tongue. This can is shown by the fact that while the EU delegation heads from Spain represent only about 12% of all EU delegation heads in the world, their share in the total number of EU delegation heads in Spanish-speaking countries reaches nearly 44%. In addition, in countries whose official language is Portuguese (which, again, is closely related to Spanish) the share of Spanish nationals in the total number of EU delegation heads is about 33%. Similarly, whereas the share of the EU delegation heads from France in the total number of all EU delega­tion heads is only about 12%, in French-speaking countries their share is more than double, at about 29%. Likewise, in the case of the EU delegation heads from Portugal, their share in the total number of all EU delegation heads is only about 5%, but in Portuguese-speaking countries they represent about 33% of the EU delegation heads. In contrast, the EU delegation heads from Belgium, 1127 who are native French speakers, have almost the same share of the total num­ber of all EU delegation heads and their number in French-speaking countries (5% in both cases). Thus, although the EU delegation heads from Belgium are native French speakers, just like their colleagues from France, unlike them, they are not more often posted to French-speaking countries. Similarly, the EU del­egation heads from CEE EU member states are not relatively more often posted to Russian-speaking countries, even though Russian is much more widely spo­ken by them compared to their colleagues from non-CEE EU member states. This is illustrated by the fact that, although delegation heads from CEE EU mem­ber states constitute 16% of the total number of all EU delegation heads, this figure in Russian-speaking countries is only slightly higher, about 20%. Table 4: OFFICIAL LANGUAGES IN COUNTRIES WITH AN EU DELEGATION, AND NATIONALITIES AND MOTHER TONGUES OF THE EU DELEGATION HEADS ACCREDITED IN THESE COUNTRIES Language No. of countries with an EU delegation where the language is an official one (among a total of 130) Nationality and mother tongue of the HoDs accredited in these countries French German Italian Spanish Portuguese Nationalities of CEE EU MS English 34 3 5 5 4 1 7 French 21 6 3 4 1 3 1 Spanish 18 2 1 4 8 1 0 Arabic 17 3 4 5 1 0 2 Portuguese 6 1 0 0 2 2 1 Russian 5 0 2 0 1 0 1 Chinese 3 1 0 0 1 0 1 Italian 2 0 0 0 0 0 1 German 1 0 0 0 0 0 0 Source: Email and telephone survey among the EU delegation heads conducted by the author in July 2020; EU Delegations' official websites, accessible at https://eeas.europa.eu/ headquarters/headquarters-homepage/area/geo_en, July 2020. When looking at the number of EU delegation heads by nationality and languages spoken in their respective host countries, it can be seen that 19 out of 130 EU delegation heads, or about 15%, are accredited to a foreign country whose official language is their own mother tongue. The highest number of these EU delegation heads, 8 and 7, are of Spanish and French nationality, respectively. The remaining 4 out of 19 EU delegation heads who serve in a foreign country, whose official language is their own mother tongue, are Belgian, Irish and Portuguese nationals. Curiously, none of the EU delegation heads of Austrian, Croatian, German, Italian or Romanian nationality are accredited to a foreign country whose official language is their mother tongue, even though EU Delegations do exist in such countries and thus one would expect to find such a posting. It should also be mentioned that of the total number of EU delegation heads of Spanish and French nationality, 50% and about 44% are accred­ited to Spanish-and French-speaking countries, respectively. On the other hand, only about 33%, 29% and 17% of Irish, Portuguese and Belgian nation­als serving as EU delegation heads, respectively, are accredited to countries whose official language is their own mother tongue, as shown in Table 5. Table 5: EU DELEGATION HEADS AND THEIR KNOWLEDGE OF THE OFFICIAL LANGUAGES OF THEIR RESPECTIVE HOST COUNTRIES BY NATIONALITY Nationality No. of HoDs No. of HoDs who are native speakers of the official language of their host country No. of HoDs who are speakers of the official language of their host country (including native speakers) Austrian 4 - 2 Belgian 6 1 4 British 1 - - Bulgarian 1 - - Cypriot 2 - 1 Czech 2 - 1 Danish 3 - 2 Dutch 5 - 2 Estonian 3 - 1 Finnish 2 - 1 French 16 7 12 German 16 - 11 Greek 3 - 2 Hungarian 1 - 1 Irish 3 1 3 Italian 19 - 14 Latvian 2 - 1 Lithuanian 1 - - Maltese 1 - 1 Polish 5 - 4 Portuguese 7 2 7 Romanian 2 - 2 Slovak 2 - 2 Slovenian 2 - 1 Spanish 16 8 14* Swedish 5 - 2* Total 130 19 91 1129 Source: Email and telephone survey among the EU delegation heads conducted by the author in July 2020; EU Delegations' official websites, accessible at https://eeas.europa.eu/ headquarters/headquarters-homepage/area/geo_en, July 2020. Table 5 shows that 91 out of 130 EU delegation heads, about 70%, speak the official language (or at least one of the official languages) of their respective host countries. This number includes native speakers of the host country’s official language, who themselves represent about 15% of all EU delegation heads, as mentioned. Conclusion The data presented make it obvious that there is often a certain correla­tion between the language(s) spoken by the EU delegation heads and the official language(s) in the countries where they are posted. A good example of this is that Spanish is spoken by about 46% of the EU delegation heads, but by 100% of those accredited to countries in which Spanish is an official language. Other notable examples are Portuguese and Russian, spoken by only about 19% and 22% of all EU delegation heads, respectively, but by about 50% and 100% of those who are posted in Portuguese- and Russian-speaking countries. These findings allow the conclusion that in the process of selecting candidates for positions of EU delegation heads a candidate’s knowledge of the official language of the host country is certainly taken into account. At the same time, the data presented in this article show there is often a significant correlation between the mother tongues of the EU delega­tion heads and the official language(s) of their respective host countries. This is demonstrated by the data for Spanish, which is the mother tongue of about 15% of all EU delegation heads, but of about 44% of those posted to Spanish-speaking countries. Similarly, French and Portuguese are the mother tongues of only about 18% and 6%, respectively, of all EU delega­tion heads, yet are the mother tongues of about 33% of those accredited in countries where the official language is French or Portuguese. Interestingly, a correlation between the mother tongues of the EU del­egation heads and official languages of their respective host countries can only be observed in the case of the EU delegation heads from France, but not in the case of their colleagues from Belgium, who are also French native speakers. This may indicate that it is not the mother tongue but the national­ity that is considered while selecting candidates for EU delegation heads. Of course, this is difficult to assess in the cases of the EU delegation heads from Spain and Portugal since the sets of Spanish and Portuguese nationals and Spanish and Portuguese native speakers, respectively, overlap completely. Overall, it may be concluded based on the above observations that knowledge of the host country’s official language is certainly a factor while selecting candidates for posts of EU delegation heads, althogh this crite­rion seems to have a varying weight in the evaluation of candidates from different EU member states. Further research should determine whether this is a consequence of the political lobbying of individual EU member states for ‘their’ candidates, taking account of other professional qualities (e. g. specific expertise) or both. BIBLIOGRAPHY Adebahr, Cornelius (2013): The Good Europeans: Germany and the European External Action Service. In Rosa Balfour and Kristi Raik (eds.), The European External Action Service and National Diplomacies, 13–22. Brussels: European Policy Centre. Austermann, Frauke (2014): European Union Delegations in EU Foreign Policy. A Diplomatic Service of Different Speeds. Houndmills and New York: Palgrave Macmillan. Carta, Caterina (2014): The Diplomatic System of a Non-State Actor. In Doris Dialer and Heinrich Neisser, Anja Opitz (eds.), The EU’s External Action Service: Potentials for a One Voice Foreign Policy, 33–44. Innsbruck: Innsbruck University Press. N.A. (2010) Eastern EU states battle for posts in new foreign service. In Times of Malta, 12 September 2010 [online]. Accessible at https://www.timesofmalta. com/articles/view/20100912/world/eastern-eu-states-battle-for-posts-in-new­foreign-service.326615, 10. 1. 2021. Formuszewicz, Ryszarda and Dorota Lyszczyk (2013): The Staffing Policy of the European External Action Service – Stocktaking Ahead of the 2013 Review. In The Polish Quarterly of International Affairs 9 (1): 139–160. Formuszewicz, Ryszarda and Jakub Kumoch (2010): The Practice of Appointing the Heads of EU Delegations in the Wake of Council Decision on the European External Action Service. Warsaw: The Polish Institute of International Affairs. Karalus, Kristin (2009): Die diplomatische Vertretung der Europäischen Union. Tübingen: Mohr Siebeck. Novotná, Tereza (2014): Who’s in Charge? Member States, EU Institutions and European External Action Service. ISPI Policy Brief 228: 1–13. Petersen, Lars Ole (2011): Europäisierung der Diplomatie. Völker- und europarech­tliche Rahmenbedingungen. Berlin: Duncker & Humblot. Raik, Kristi (2013): Finland and the European External Action Service. In Rosa Balfour and Kristi Raik (eds.), The European External Action Service and National Diplomacies, 75–84. Brussels: European Policy Centre. Rettman, Andrew (2010): New EU states make bid for more diplomatic clout. In EU Observer, 10 March 2010 [online]. Accessible at https://euobserver.com/ institutional/39651, 15. 1. 2021. SOURCES Council Decision of 26 July 2010 establishing the organisation and functioning of the European External Action Service (2010/427/EU) (2010): Published in Official Journal of the European Union, L201. 1131 European External Action Service. EEAS Human Resources Annual Report 2017 (2018): Brussels, European External Action Service. EU Delegations' official websites, accessible at https://eeas.europa.eu/headquar­ters/headquarters-homepage/area/geo_en, July 2020. Regulation No 31 (EEC), 11 (EAEC), laying down the Staff Regulations of Officials and the Conditions of Employment of Other Servants of the European Economic Community and the European Atomic Energy Community (1962): The Official Journal of the European Communities, P045, 14. 6. 1962: 1385. Ognen SPASOVSKI, Slavka DEMUTHOVA, Vesna KUZMANOVIC* ANXIETY, ILLUSORY PATTERN PERCEPTION AND CONSPIRACY BELIEFS DURING THE COVID-19 PANDEMIC Abstract. This study investigated the relationship between the anxiety provoked by threatening events in society like the Covid-19 pandemic, and illusory pattern perception, with conspiracy beliefs. Using an experimen­tal design, in Study 1 high vs. low anxiety was manipu­lated, while in Study 2 we manipulated intuitive pattern search, with the findings supporting the assumption that greater anxiety and higher intuitive pattern search lead to an increase in conspiracy beliefs. In order to prevent the detrimental effects of beliefs in conspiracy theories on the individual and societal levels, we recommend transparent information and pre-warning, as well as a focus on critical thinking in education. Keywords: societal events, anxiety, intuitive pattern search, illusory pattern perception, conspiracy beliefs, Covid-19 pandemic Introduction Consequential events in society that provoke distress and anxiety, such as natural disasters, terrorist strikes, wars, economic crises and rapid soci­etal changes, are followed by the emergence of conspiracy theories (van Prooijen et al, 2018; Douglas, 2021). The Covid-19 pandemic is no exception. Countless theories as to the origin of the SARS-CoV-2 virus and the reasons for its spread have emerged (Douglas, 2021; van Prooijen, 2020), especially on social media. The most widespread conspiracy theories in social media state, among others, that the coronavirus is a fraud, the vaccine against it is some biological weapon, or that particular elites intentionally released the coronavirus and are insisting on vaccination with a view to taking full con­trol over the people. A conspiracy theory is a psychosocial phenomenon, defined as the conviction that a group of actors has secret meetings for the purpose of * Ognen Spasovski, PhD, Professor, University Cyril and Methodius in Trnava, Slovak Republic; Slavka Demuthova, PhD, Docent, University Cyril and Methodius in Trnava, Slovak Republic; Vesna Kuzmanovic, PhD, Researcher and CEO, Stratum R&D, Skopje, Republic of North Macedonia. DOI: 10.51936/tip.58.3.1333-1149 1133 Ognen SPASOVSKI, Slavka DEMUTHOVA, Vesna KUZMANOVIC attaining some malevolent goal (Bale, 2007; Douglas, 2021). These theories are involved in almost every significant event in society (Moscovici, 1987), thus calling upon the social sciences to investigate the underlying reasons. The Error Management Theory (Haselton and Nettle, 2006; 2000; Rzadeczka, 2018) proposes that when judgements are made under uncertainty, and the costs of false negative and false positive errors are asymmetrical, selec­tion over evolutionary history should favour a bias towards making the least costly error. In turn, this mechanism will increase people’s tendency to believe in explanations that, while almost costless to them, are probably false. Van Prooijen and van Vugt (2018) suggested an additional evolu-tionary-rooted explanation of conspiracy beliefs. These authors proposed that conspiracy beliefs may be a by-product of several psychological adap­tations as evolved mechanisms during the human history of group living. One of these adaptations is the predisposition to recognise patterns in the environment, which, in this context, may be reflected in perceiving connec­tions between various events related to Covid-19 that, in reality, are prob­ably not connected. Another adaptation is to detect agency in the events we perceive, like the belief that some institutions, companies or organisations – such as the WHO – intentionally spread the virus with a view to making a profit, or to inject nano-chips into human bodies in order to establish full control over people. Finally, one evolved adaptive mechanism concerns the human coalitional mind, with a function to alert our ancestors to the possi­bility that other people or groups are forming malevolent coalitions against them. The function of this adaptation is to urge people to prepare for action and defence from such others. According to Douglas (2021), people are drawn to conspiracy theories when important psychological and social needs are not being met. She defines three sets of these needs. The first are epistemic needs, including the desire to satisfy curiosity and avoid uncertainty. Findings in this domain suggest that conspiracy beliefs are linked to the search for patterns and meaning in events, even when no such patterns or meanings exist (van Prooijen et al., 2018). The second set of needs are existential, including the motivation to restore a threatened sense of security. Here, people who feel anxious or worried are more likely to believe in conspiracy theories (Grzesiak-Feldman, 2013; Václaviková and Selecká, 2018). The third set are social needs, including the desire to hold one’s self and one’s groups in a positive regard. Given the above explanations, we may assume that the time of the pan­demic has been more than fruitful for conspiracy theories to flourish. The pandemic triggers a fear of being infected with dangerous virus and pro­vokes anxiety due to the ensuing uncertainty about the future, which may lead to changes in individual and societal dynamics. Conspiracy beliefs, anxiety and the perception of patterns in unconnected events High-anxiety situations increase conspiracy thinking (Grzesiak-Feldman, 2013), making people more prone to blaming some individuals, group(s) or institution(s). Such beliefs are present in both modern and traditional socie­ties (West and Sanders, 2003). Moreover, a large share of the human popu­lation believes conspiracy explanations because they provide both simple answers to otherwise unanswered questions and an enemy to blame for the problem at issue (Goertzel, 1994; Václaviková et al., 2016). Conspiracy beliefs help people find an explanation for anxiety-inducing events, thereby allowing them to retain a sense of safety and predictability (Bale, 2007; Leman, 2007). Obtaining an answer by believing in a particular conspiracy theory might even have a short-term calming effect in very uncertain situa­tions like the Covid-19 pandemic (Spasovski and Kenig, 2020) States of anxiety affect our cognitive processes by exposing them to the stronger influence of intuitive thinking (or System 1), making them prone to heuristics and shortcuts (Kahneman, 2011). People intuitively believe what they see or hear, and actually need to exert active mental effort and ana­lytical thinking (System 2) to unbelieve it. These characteristics of cognitive functioning lead to the assumption that many people faced with threaten­ing societal events (e.g. a virus, pandemic) will be attracted by conspiracy theories, which seem to provide the best answers to the unknown (Goertzel, 1994). Further, it is commonly assumed that when people face uncertain outcomes they become more anxious and usually more prone to perceiv­ing patterns in environmental stimuli or events (Gilovich et al., 1985; Wilke et al., 2014). Illusory pattern perception describes when people mistakenly perceive randomly distributed stimuli or events as causally determined through a non-random process, which may be a basis for the assumption that illusory pattern perception lies at the core of the process of accepting conspiracy beliefs held by people, helping them to make sense of the world (Whitson and Galinsky, 2008). Consequences of conspiracy beliefs Conspiracy theories as psychosocial phenomenon bring detrimental consequences to both the individual and societal levels, with those concern­ing Covid-19 being no exception. They have damaging effects on the efforts undertaken by the systems in society to fight the pandemic and prevent the spread of new virus mutations. Romer and Jamieson (2020) found that belief in Covid-19 conspiracy theories was negatively associated with a per­ceived threat of the pandemic, complying with the government’s preventive 1135 recommendations, and intentions to be vaccinated against Covid-19. Other researchers found believing that 5G networks are connected to the spread of the SARS-CoV-2 virus is related to an increase in aggressive behaviour and support for violence and anti-government protests (Jolley and Paterson, 2020; Šrol et al., 2021). Believing in conspiracy theories can also fuel inter­group conflicts, and may lead to stronger prejudice, hostility and discrimina­tion toward the alleged conspirators as well as the legitimisation of aggres­sion and injustice with respect to the perceived conspirators (Biddlestone et al., 2020). Finally, the notion that people who believe in one conspiracy the­ory tend to believe in others (Douglas et al., 2021) raises worrying assump­tions that the Covid-19 pandemic might accelerate the greater presence and distribution of conspiracy beliefs, including all of their harm they bring. Study aim The relationship between believing in conspiracy theories and anxiety and illusory pattern perception is well elaborated in the literature. However, most studies are limited to cross-sectional designs, while research exploring their causal relationship is unsatisfactory. Considering the importance of the influence of conspiracy beliefs on social dynamics, the aim of this empirical study was to expand on the findings and investigate the causal relationship between anxiety related to the Covid-19 pandemic as consequential societal event and illusory pattern perception with conspiracy beliefs. Research overview We conducted two experimental studies in the present research. First, in Study 1, we manipulated the level of anxiety and tested the relationship with illusory pattern perception and conspiracy beliefs. In Study 2, we manipu­lated the intuitive search for patterns in dice-throw outcomes in two con­ditions, and tested whether participants would have differences in illusory pattern perception and also in conspiracy beliefs. In both studies, we first asked the participants for informed consent to participate in the study, with only those who answered positively being included in the sample. Study 1 For this study, we manipulated anxiety levels in two groups (high anxi­ety vs. low anxiety). We also developed a measure for illusory pattern per­ception based on randomly generated sequences of dice-throw outcomes. Based on the assumption that, when faced with anxious uncertainty peo­ple tend to search for answers and connect unconnected events, we tested whether higher levels of anxiety would lead to an increased tendency to perceive illusory patterns in randomly generated dice-throw outcomes and an increased tendency for conspiracy beliefs. Method Participants and design. The study had a design with two conditions (high anxiety vs. low anxiety). A professional agency for market and pub­lic opinion research called “Stratum R&D” from Skopje, Republic of North Macedonia, performed the fieldwork. Using a door-to-door approach, previ­ously instructed survey takers collected the data while remaining physically present. Participants from all six regions of the country were selected in ran­dom order, forming a small-scale representative sample. After giving them instructions, the survey takers handed a computer tablet to the participants in order for them use it to respond to the stimuli and complete the question­naire. A total of 187 people participated in the study (108 men, 79 women; M age = 44.01 years, SD = 11.88, age range = 18–64). The participants were randomly distributed into one of the two groups. The “high anxiety” group comprised 97 participants, while the low anxiety group included 90 partici­pants. The study took about 20 minutes to complete and the participants were rewarded with a small payment. The data were collected in the first half of April 2021, at the beginning of a massive vaccination process in the country – which started with people over 75 years of age, meaning that at the time most participants were not yet vaccinated. Procedure and Measures. For the experimental manipulation of high vs. low levels of anxiety, we developed an adapted version of the tech­nique used by Lerner and Keltner (2001: 153), and Whitson and Galinsky (2008). Participants initially read a one-paragraph text about the dangers and threats that the virus SARS-CoV-2 and its mutations could bring. In the end, they were asked to imagine one scenario that could develop from the Covid-19 pandemic which would be very upsetting and negative for them, and then to write a sentence or two about it. In the low-anxiety group, par­ticipants followed a similar procedure, but were asked to imagine and write about a scenario related to Covid-19 that would hold positive outcomes for them. In order to check the successfulness of the manipulation, we admin­istered an Anxiety questionnaire after the manipulation had taken place. This instrument was an adapted version of the anxiety sub-scale of DASS-42 (Depression, Anxiety and Stress Scale, Lovibond and Lovibond, 1995). We used 10 items from DASS-42 and adapted them to measure the participants’ current state of anxiety. Examples of items are: “I found it difficult to relax”, and “I feel upset”. This adapted scale showed high reliability for the data used in this study (Table 1). 1137 For the second part of the study, we developed a measure of illusory Troian et al. (2019) and van Prooijen . pattern perception similarly to Adam et al. (2018). We used the website https://www.random.org to create 10 sets of random outcomes of dice throw games. Every set consisted of 10 dice-throw outcomes. Each set was first presented to the participants before they rated the extent to which they believed the sequence was fully random or fully determined. They responded on a 7-point Likert scale, from 1 (com­pletely random) to 7 (completely determined). An example of a dice-throw sequence is shown in Figure 1. Figure 1: SEQUENCE OF RANDOM DICE THROWS Source: the authors. In the last part of the study, we measured the tendency for conspir­acy beliefs with two complementary measures. The first measure was the Conspiracy Mentality Questionnaire (Bruder et al., 2013), consisting of five items, as a measure of a general tendency to believe in conspiracy theories. Using this measure, participants reported the extent to which they agreed/ disagreed with general beliefs about conspiracy plots by secret groups controlling major events in the world (e.g. “I think that many very impor­tant things happen in the world that the public is never informed about”, “I think that events which superficially seem to lack a connection are often the result of secret activities”). The questionnaire used an 11-point Likert scale and asked participants to indicate the level of certainty at which they believed the statements to be true (0% = certainly not, 100% certain). In order to explore the participants’ belief in conspiracy theories specifically about Covid-19 as a consequential societal event, we added the second part of the measure. This part contained six statements we developed especially for this study based on conspiracy theories frequently found in public dis­cussion during the spread of SARS-CoV-2, as well as during the presence of vaccinations against it. The items generally cover explanations that the SARS-CoV-2 virus and the vaccines against Covid-19 are the product of secret elites, an experiment by elites and/or scientists, which have the malevolent intention of tracking people and controlling the world using sophisticated biological tools. Examples of items are: “The new mutations of the corona-virus are not random, they are biological weapons produced in a laboratory in order for certain countries to achieve world domination”; “Information about the coronavirus and the delay in the production of vaccines against it are a fraud created by pharmaceutical companies, which intend to induce fear and uncertainty among people in order to make a profit”. Participants indicated the level of certainty at which they believed these statements to be true using the same 11-point Likert scale used for the Conspiracy mental­ity questionnaire. We calculated three scores with this measure: two for the sub-scales: Conspiracy mentality and Belief in Covid-19-related conspiracy theories, and a Total score for Conspiracy beliefs. Both sub-scales, as well as the whole scale, showed high reliability for the data in this study (Table 1). Finally, the survey also contained questions on relevant socio-demographic characteristics. At the end of the survey, the participants were thanked and debriefed. Our data analysis included descriptive statistics calculated for all varia­bles. In order to test the hypothesised relationships between the measures, we used t-test, correlation and multiple regression analysis. The statistical analysis was performed with IBM SPSS Statistics (Version 17). Results and discussion Table 1 shows detailed, descriptive information on the variables meas­ured for the two conditions. As seen in the reported arithmetic means, par­ticipants in both groups reported high levels for Conspiracy mentality and beliefs in Covid-19-related conspiracy theories, relatively low levels for the anxiety measure, and moderate levels for illusory pattern perception. Table 1 also reveals that all scales and sub-scales have high Cronbach alpha coef­ficients of reliability. Correlational analysis was performed on the whole sample containing participants from the two groups. The results presented in Table 2 show that anxiety was significantly correlated with illusory pattern perception and all three conspiracy-related scores (Conspiracy beliefs – total, Conspiracy men­tality, and Belief in Covid-19 conspiracy theories). The tendency for illusory pattern perception was significantly correlated with Conspiracy beliefs – total and Conspiracy mentality, but surprisingly not with Belief in Covid­19 conspiracy theories. Considering the fact that participants reported rela­tively high scores for Beliefs in Covid-19-related conspiracy theories, as well as taking note of the high correlation between these scores with those for the Conspiracy mentality, we may assume that this result is due to limita­tions of the method for measuring illusory pattern perception. 1139 Table 1: DESCRIPTIVE STATISTICS FOR ANXIETY, ILLUSORY PATTERN PERCEPTION AND CONSPIRACY BELIEFS IN HIGH/LOW CONDITIONS OF ANXIETY M SD Min Max No. of items a Anxiety 10 .83 High-anxiety group .73 .34 .00 1.80 Low-anxiety group .36 .27 .00 1.30 Pattern perception High-anxiety group 3.62 1.02 1.40 6.37 10 .90 Low-anxiety group 3.49 .81 1.30 5.20 Conspiracy beliefs – total High-anxiety group 85.40 11.17 30.00 97.00 11 .95 Low-anxiety group 70.11 22.81 0.00 100.00 Conspiracy mentality High-anxiety group 84.20 11.25 40.00 96.00 5 .91 Low-anxiety group 71.77 24.95 0.00 100.00 Belief in conspiracy Covid-19 theories High-anxiety group 86.39 12.62 18.00 100.00 6 .94 Low-anxiety group 68.74 23.74 0.00 100.00 Note. (N = 187; n1(high-anxiety group) = 97; n1(low-anxiety group = 90); M – mean; SD – standard deviation; Min/Max – minimum and maximum score; a – Cronbach’s reliability coefficient Source: analysis by the authors. Table 2: MATRIX OF INTER-CORRELATIONS BETWEEN ANXIETY, ILLUSORY PATTERN PERCEPTION AND CONSPIRACY BELIEFS Variable 1 2 3 4 5 1. Anxiety — 2. Illusory pattern perception .169* — 3. Conspiracy beliefs – total .419*** .145* — 4. Conspiracy mentality .325*** .185* .930*** — 5. Believing in Covid-19 conspiracy theories .453*** .098 .955*** .781*** — *p < .05. **p < .01. ***p<.001 Source: analysis by the authors. The focal points of the study – results of testing differences in measured variables between the two experimental groups – are presented in Table 3. First, the high value of Cohen’s d for anxiety shows the manipulation was very effective, revealing significant differences between the high-anxiety and low-anxiety conditions. The most important finding is that participants in the high-anxiety group reported significantly higher levels for all three conspiracy-related scores (Conspiracy beliefs – total, Conspiracy mental­ity, and Belief in Covid-19 conspiracy theories). These findings indicate the increased levels of anxiety lead to a stronger tendency for conspiracy beliefs in the participants, thereby supporting our main hypothesis. Values of Cohen’s d indicate a large effect size, especially for Beliefs in Covid-19 conspiracy theories. Participants in both groups did not differ in their ten­dency to perceive illusory patterns. This result might be due to the limited sensitivity of the measure for illusory pattern perception. Table 3: DIFFERENCES IN ANXIETY, ILLUSORY PATTERN PERCEPTION AND CONSPIRACY BELIEFS IN HIGH VS. LOW ANXIETY CONDITIONS High anxiety Low anxiety t p Cohen’s d M SD M SD Anxiety .73 .34 .36 .27 8.070 .001 1.17 Illusory pattern perception 3.62 1.02 3.49 .81 .979 .329 0.14 Conspiracy beliefs –total 85.40 11.17 70.11 22.81 5.747 .001 0.85 Conspiracy mentality 84.20 11.25 71.77 24.95 4.447 .001 0.64 Belief in Covid-19 conspiracy theories 86.39 12.62 68.74 23.74 6.410 .001 0.93 Note. p < .05; Cohen’s d effect size: d = 0.2 be considered a ‘small’ effect size, 0.5 represents a ‘medium’ effect size and 0.8 a ‘large’ effect size 1141 Source: analysis by the authors. Multiple regression analysis of the whole sample was further conducted so as to examine the significance of the predictive model for conspiracy beliefs. The visual inspection of scatterplots confirmed that the relationships between the predictors and outcome variables were linear. The mutual cor­relations and the values of collinearity statistics for the predictor variables excluded the possibility of collinearity. The PP normal plot and scatterplot suggested the assumptions for conducting the multiple regression analysis were satisfied. The regression analysis showed the tested model is signifi­cant (R1 = .182; F (3, 185) = 20.41, p < .001), yet anxiety was the only signifi­cant predictor of Conspiracy beliefs – total, explaining more than 18% of the variance. Study 2 Study 1 showed findings consistent with the relevant literature on the anxiety–conspiracy beliefs relationship. In Study 2, we wanted to explore the causal relationship between illusory pattern perception and beliefs in conspiracies. In this study, we utilised the random dice-throw outcome sequences used in Study 1 in order to manipulate intuitive pattern search. In order to guess the next dice-throw outcome following each sequence, participants were either instructed to look for patterns in the dice throws or not to. Based on the findings of Gilovich et al. (1985) and Wilke et al. (2014), we assumed that intuitively searching for patterns in random sequences as a means to guess the next dice-throw outcome would increase people’s ten­dency to perceive illusory patterns in the dice-throw sequences. Our main hypothesis in this study is that a higher intuitive search for patterns in ran­dom sequences will increase conspiracy beliefs. Method Participants and design. This study employed a design with two con­ditions (intuitive pattern search: high vs. low). The same agency collected the data using the same approach as in Study 1. A small-scale representative sample of 204 people participated in the study (96 men, 108 women; M age = 38.26 years, SD = 12.24, age range = 18–60). Participants were randomly assigned to the groups. The “high illusory pattern search” group consisted of 101 participants, while the “low illusory pattern search” group included 103 participants. The study took about 15 minutes to complete and partici­pants were rewarded with a small payment. The data were collected soon after the fieldwork in Study 1, with a small chance that any participant would have already been vaccinated by then. Procedure and measures. The study consisted of two parts. In the first part, participants were asked to play a “dice-throwing game”. The aim was to manipulate the intuitive pattern search in two different conditions, similar to van Prooijen et al. (2018). Before starting the dice-throwing game, partici­pants in both groups were instructed that they would participate in a game where they would be shown a sequence of 10 throws of the same dice 10 times, and they would need to try to guess what the next throw would be. The sequences were identical to those used in the pattern perception meas­ure of Study 1. The difference in the treatment (manipulation) between groups was that as instruction continued, the “high intuitive pattern search” condition received the instruction: “Important: Try to see if you can find a pattern in the sequence. Do not try to calculate this, use your intuition. Ask yourself: ‘Do I see a pattern in the sequence and, based on that, what next dice outcome would make the most sense?’”. In the “low intuitive pattern search” condition, participants were given the following instruc­tion: “Important: These are random sequences, generated by the website www.random.org. In a particular sequence, some numbers may be more frequent, which may be expected when a sequence is random. Each dice throw is independent and every number from 1 to 6 has exactly the same probability of 1/6, or 16.7% of appearing”. Participants in both groups were informed that at the end of the game that they would be asked to assess how many correct guesses they had made, and that at the end of the study they would be told how accurate their guessing had been. After complet­ing the game, we assessed the participants’ tendency to perceive illusory patterns (in order to check if the manipulation was successful) with the fol­lowing item: “To what extent were the dice-throwing sequences random or revealed a pattern?” (1 = they were completely random, 7 = they completely revealed a pattern). Participants then continued with the second part of the study, where they were given the same 11-item measure for conspiracy beliefs to complete as in Study 1. Again, both sub-scales, as well as the whole scale, showed high reliability for the data in the study (Table 4). The participants also answered questions about relevant socio-demographic characteristics. Upon comple­tion of the questionnaire, the participants were thanked and debriefed. Results and discussion Table 4 presents descriptive statistics, showing that participants in both groups reported high levels for Illusory pattern perception, and high levels for Conspiracy mentality, and Beliefs in Covid-19-related conspiracy theo­ries. Table 4 also shows that all of the scales and sub-scales used have very high Cronbach alpha coefficients of reliability. Table 4: DESCRIPTIVE STATISTICS FOR ILLUSORY PATTERN PERCEPTION AND CONSPIRACY BELIEFS IN HIGH VS. LOW CONDITIONS OF INTUITIVE PATTERN SEARCH 1143 M SD Min Max number of items a a Illusory pattern perception High intuitive pattern search 5.91 .84 4.00 7.00 1 - Low intuitive pattern search 5.03 1.26 1.00 7.00 Conspiracy beliefs – total High intuitive pattern search 90.73 8.05 58.00 100.00 11 .93 Low intuitive pattern search 88.20 9.73 56.00 98.00 Conspiracy mentality High intuitive pattern search 89.50 7.87 54.33 100.00 5 .86 Low intuitive pattern search 86.35 10.33 48.00 100.00 Belief in Covid-19 conspiracy theories High intuitive pattern search 91.76 9.58 57.00 100.00 6 .91 Low intuitive pattern search 89.74 10.53 53.00 100.00 Note. (N = 204; n1(high intuitive pattern search group) = 101; n1(low intuitive pattern search group = 103); M – mean; SD – standard deviation; Min/Max – minimum and maximum score; a – Cronbach’s reliability coefficient Source: analysis by the authors. Correlational analysis was applied to the whole sample. It revealed that the tendency for illusory pattern perception was significantly correlated with all of the conspiracy-related scores: conspiracy beliefs total score (r = .288, p < .001), conspiracy mentality (r = .352, p < .001), and belief in Covid-19-related conspiracy theories (r = .202, p < .01). Table 5 presents results of the analysis of the differences between the manipulation conditions with regard to the measured variables. First, Cohen’s d for illusory pattern perception showed a high effect size, meaning the manipulation of intuitive pattern search was very effective. The results further indicated that the increased intuitive pattern search influenced an increase in Conspiracy mentality and the total score for Conspiracy beliefs, although Cohen’s d values show a low to moderate effect size. The results also showed there was no significant difference in relation to Beliefs in con­spiracy theories concerning Covid-19. In our analysis of this finding, we first note a few related facts: participants in both groups reported high scores for Covid-19-related beliefs in conspiracy theories and, second, the difference between the groups for a Conspiracy mentality, as a measure of the general tendency to believe in conspiracy theories, had a low effect size. We may therefore assume that this result may be explained by the weak relationship between the manipulation for intuitive pattern search and beliefs in Covid-19-related conspiracy theories. Most likely, the method for inducing intui­tive pattern search does not produce the effect of connecting stimuli when it comes to more complex societal events like explanations of Covid-19 and the vaccines against it. Another possible reason is that at the time the study was being conducted the participants were already over-exposed (desensi­tised) to the explanations given alongside the scale’s statements, and were hence less acceptable to them. Table 5: DIFFERENCES IN ILLUSORY PATTERN PERCEPTION AND CONSPIRACY BELIEFS IN HIGH VS. LOW INTUITIVE PATTERN SEARCH CONDITIONS High IPS Low IPS T p Cohen’s d M SD M SD Illusory pattern perception Conspiracy beliefs – total 5.91 .84 5.03 1.26 5.860 .001 0.82 90.73 8.05 88.20 9.73 2.021 .045 0.28 Conspiracy mentality 89.50 7.82 86.35 10.33 2.447 .015 0.34 Beliefs in Covid-19 conspiracy theories 91.76 9.58 89.75 10.51 1.427 .155 0.20 Note. p < .05; High IPS = high intuitive pattern search, Low IPS = low intuitive pattern search; Cohen’s d effect size: d = 0.2 be considered a ‘small’ effect size, 0.5 represents a ‘medium’ effect size and 0.8 a ‘large’ effect size Source: analysis by the authors. Conclusion1 Many people accept conspiracy beliefs when faced with danger and uncertainty. Psychological theories explain that, in such situations, mecha­nisms developed over the long history of human life in groups lead us to find answers to the unknown, quickly and in the most economical way. We often use only those elements (information) available to our senses at the moment, regardless of how limited they are or might be. Given the impor­tance of the psycho-sociological phenomenon of conspiracy beliefs, it is necessary to know more about its underlying causal factors. In the search for such factors, in this study we focused on the role of the state of anxiety surrounding uncertain societal events like the Covid-19 pandemic, and the tendency to perceive illusory patterns. Our findings are in accordance with the relevant literature. In Study 1, we manipulated the participants’ levels of anxiety, with the results showing that an increase in anxiety leads to an increase in conspiracy beliefs. Correlational analysis showed that anxiety is significantly related to both pattern perception and all three conspiracy-related measures, and that illusory pattern perception was significantly cor­related with a conspiracy mentality and the total score of conspiracy beliefs. In Study 2, we manipulated the participants’ intuitive pattern search, where the results revealed that an increase in the tendency to search for and per­ceive patterns leads to an increase in the general tendency for conspiracy beliefs. Faced with anxious uncertainty, people are more easily attracted to conspiracy beliefs because at the time they provide temporary cognitive and emotional balance. Our findings in this contribution support the common assumption that people see events in the world as being more strongly causally connected than they really are. People typically underestimate the possibility that the patterns they perceive may actually have occurred completely randomly. These cognitive processes have deep evolutionary psychological roots in the tendency to understand the environment/world, to identify connec­tions between events, and to understand why specific events happen. While drawing such vital conclusions and judgements, especially in a more com­plex situation under uncertainty, we are not always fully rational. Instead, Limitations: Although the findings clearly confirm the relationship between the variables under study, the methods used to test the causality between intuitive pattern search, and then illusory pattern per­ception – with complex societal variables as conspiracy beliefs – are still underdeveloped. Considering how important the influences of anxiety and illusory pattern perception are for the processes of judgement- and decision-making, the social sciences require more advanced methods to investigate them. This is especially true knowing that people vary significantly in their sensitivity to experimental manipulations. Another limitation of this study is the specific choice of conspiracy theories concerning Covid-19 used in the scale. While making such choices, the actual context and possible over-exposure to certain explanations should be more carefully considered. 1145 we use heuristics and other cognitive shortcuts (Kahneman, 2011; Tversky and Kahneman, 1974) that lead us faster to some answer to the unknown. The findings in this study support the notion that anxiety and illusory pat­tern perception are among the important underlying factors of conspiracy beliefs. We need continued, broader social action if we are to prevent the wide-spreading negative consequences of conspiracy theories. Conspiracy theories will always exist, especially during crises; the more serious the crisis, the more intensive their production and the speed of their spread. In order to function optimally, people are driven by the need to detect patterns in the environment they interact with. Still, this process sometimes leads them to detect illusory patterns in randomly generated elements and stimuli. Our findings support the assumption that the feeling of anxious uncer­tainty and the perception of illusory patterns increases the level of conspir­acy beliefs. Further research and efforts are needed if we are to prevent their detrimental consequences on the individual and collective levels. Conspiracy theories motivate people to prepare for collective self-defence against sus­pected subjects or groups (Kofta and Sedek, 2005). Such self-defence could be directed toward health and other authorities and develop into a form of resist­ance against the vaccination process and other protective measures. Vaccine hesitation is a key problem for the authorities in their efforts to prevent fur­ther spread of the new mutation of the virus. Findings in the literature show that beliefs in Covid-19 conspiracy theories were negatively associated with perceived threats caused by the pandemic, complying with government rec­ommendations, and intentions to be vaccinated against Covid-19 (Romer and Jamieson, 2020). On the other hand, they were positively related to aggressive behaviour and support for violence and anti-government protests (Jolley and Paterson, 2020; Šrol et al., 2021), inter-group conflicts, increased prejudice, hos­tility and discrimination, and the legitimisation of aggression and injustice with respect to the perceived conspirators (Biddlestone et al., 2020). In order to prevent the development and spread of conspiracy theo­ries, policy creators should play a proactive role. As conspiracy theories are strengthening, it is becoming more difficult for institutions to act fast and effectively enough in their fight against them, precisely because govern­mental, scientific and health institutions are usually seen as the main malev­olent actors believed to be planning harmful actions behind the scenes. The important lesson we have learned is that to be effective in the fight against the damaging effects of conspiracy theories we urgently require both continuous short- and long-term actions in two connected areas: 1. the communication of information; and 2. education for critical and analytical thinking. In relation to 1: all relevant crisis-related information should be trans­parently and timely communicated with the public in a detailed and well-thought-out manner, using channels tailored to different clusters of the population. Authorities, in cooperation with scientists, could and should develop strategies and interventions to pre-warn people about misleading information – enabling them to identify conspiracy theories before they are attracted to them. Such measures could prevent anxiety and the tendency to identify patterns in un-connected events. This is because what brings a sense of safety and reduces anxiety in people is probably an acceptable answer which seems logical, and not conspiracy plots themselves (van Prooijen and van Vugt, 2018). In relation to 2: education should also play an important role in prevent­ing the negative consequences of conspiracy beliefs, particularly in the con­text of media culture. The findings of some studies show that analytical and critical thinking reduces belief in conspiracy theories (Swami et al., 2014), thus enabling students to distinguish scientific arguments from fake infor­mation. In the long term, such interventions would provide a better under­standing of science-based information and empower people to deconstruct conspiracy theories. BIBLIOGRAPHY hl, Tomas (2019): Troian, Jais, Caroti Denis, Arciszewski, Thomas and St Adam 1147 Unfounded Beliefs Among Teachers: The Interactive Role of Rationality Priming and Cognitive Ability. Applied Cognitive Psychology 33 (4): 720–727. Bale, Jeffrey (2007): Political Paranoia v. Political Realism: On Distinguishing Between Bogus Conspiracy Theories and Genuine Conspiratorial Politics. Patterns of Prejudice 41: 45–60. Biddlestone, Mikey, Aleksandra Cichocka, Iris Zezelj and Michal Bilewicz (2020): Conspiracy Theories and Intergroup Relations. In Michael Butter and Peter Knight (eds.), Routledge Handbook of Conspiracy Theories, 219–230. Routledge. Bruder, Martin, Peter Haffke, Nick Neave, Nina Nouripanah and Roland Imhoff (2013): Measuring Individual Differences in Generic Beliefs in Conspiracy Theories Across Cultures: Conspiracy Mentality Questionnaire. Frontiers in Psychology 4: 225. Douglas, Karen (2021): COVID-19 Conspiracy Theories. Group Processes and Inter­group Relations 24: 270–275. Gilovich, Thomas, Robert Vallone and Amos Tversky (1985): The Hot Hand in Basketball: On the Misperception of Random Sequences. Cognitive Psychology 17: 295–314. Goertzel, Ted (1994): Belief in Conspiracy Theories. Political Psychology 15: 733– 744. Grzesiak-Feldman, Monika (2013): The Effect of High-Anxiety Situations on Conspiracy Thinking. Current Psychology: A Journal for Diverse Perspectives on Diverse Psychological Issues 32 (1): 100–118. Haselton, G. Martie and Daniel Nettle (2006): The Paranoid Optimist: An Integrative Evolutionary Model of Cognitive Biases. Personality and Social Psychology Review 10 (1): 47–66. Jolley, Daniel and Jenny L. Paterson (2020): Pylons ablaze: Examining the role of 5G 19ConspiracyBeliefsandSupportforViolence.BritishJournalofSocial. COVID Psychology 59 (3): 628–640. Kahneman, Daniel (2011): Thinking, Fast and Slow. New York: Farrar, Straus and Giroux. Kofta, Miroslaw and Grzegorz Sedek (2005): Conspiracy Stereotypes of Jews during Systemic Transformation in Poland. International Journal of Sociology 35: 40–64. Leman, Patrick (2007): The Born Conspiracy. New Scientist 195: 35–37. Lerner, Jenifer S. and Dacher Keltner (2001): Fear, Anger, and Risk. Journal of Personality and Social Psychology 81 (1): 146–159. Lovibond, Syd and Peter Lovibond (1995): Manual for the Depression Anxiety Stress Scales (2nd. ed.). Sydney: Psychology Foundation Moscovici, Serge (1987): The Conspiracy Mentality. In Carl Graumann and Serge Moscovici (eds.), Changing Conceptions of Conspiracy, 151–169. Springer. Rzadeczka, Marcin (2018): ‘When Being Right is Not Good Enough: How Systematic Cognitive Biases Affect Decision Making Strategies’. In Rationality and Decision Making 111: 240–252. Leiden, The Netherlands: Brill. Romer, Daniel and Kathleen Jamieson (2020): Conspiracy theories as Barriers to Controlling the Spread of COVID-19 in the US. Social Science and Medicine 263: Article 113356. Spasovski, Ognen and Kenig Nikolina (2020): Psychological Well-Being in Students during Self-Isolation Due to the Covid-19 Pandemic. Primenjena Psihologija 13 (4): 427–447. Šrol, Jakub, Vladimira Cavojova and Mikušková B. Eva (2021): Social Consequences of COVID-19 Conspiracy Beliefs: Evidence from two studies in Slovakia. PsyArXiv Preprints. Swami, Viren, Martin Voracek, Stefan Stieger, Tran S. Urlich and Adrian Furnham (2014): Analytic Thinking Reduces Belief in Conspiracy Theories. Cognition 133 (3): 572–585. Tversky, Amos and Daniel Kahneman (1974): Judgment under Uncertainty: Heuristics and Biases. Science 185 (4157): 1124–1131. Václaviková, Ivana and Lenka Selecká (2018): Anti-vaccination Information’s (Not-) Trustworthiness: Selected Personality Traits and Emotional Context. Education, Culture and Identity. Sarajevo: International University of Sarajevo. Václaviková, Ivana, Lenka Selecká and Fábry Rudolf (2016): How the (Anti)Vaccine Information Credibility Could be Changed? The Importance of Personality Traits, Attitudes and Expert Source Presence. GRANT journal 5 (2): 82–85. Willem (2020): An Existential Threat Model of Conspiracy Van Prooijen, Jan Theories. European Psychologist 25 (1): 16–25. Douglas Inocencio Willem, Jan Van Prooijen, Karen and Clara De (2018): Connecting the Dots: Illusory Pattern Perception Predicts Belief in Conspiracies and the Supernatural. European Journal of Social Psychology 48 (3): 320–335. Willem and Van Vugt Mark (2018): Conspiracy Theories: Evolved . Van Prooijen, Jan Functions and Psychological Mechanisms. Perspectives on Psychological Science 13 (6): 770–788. West, G. Harry and Sanders Todd (2003): Transparency and Conspiracy: Ethno­graphies of Suspicion in the New World Order. Duke University Press. Wilke, Andreas, Scheibehenne, Benjamin, Gaissmaier, Wolfgang, McCanney, Paige and Barrett, H. Clark (2014): Illusory Pattern Detection in Habitual Gamblers. Evolution and Human Behavior 35: 291–297. Whitson, A. Jenifer and Adam D. Galinsky (2008): Lacking Control Increases Illusory Pattern Perception. Science 322(5898): 115–117. 1149 BOOK REVIEWS Klemen KOCJANCIC Obramboslovni raziskovalni center Fakulteta za družbene vede, UL Susana Ferreira Human Security and Migration in Europe’s Southern Borders Palgrave Macmillan, Cham 2019, 211 str., 74,89 EUR (ISBN 978-3-319-77946-1) Pricujoca knjiga temelji na dok­torski disertaciji Susane Ferraira, ki je doktorirala na španskem Instituto Universitario General Gutiérrez Mel-lado. Inštitut, ki je del Universidad Nacional de Educación a Distancia, je bil ustanovljen leta 1997 na pobu-do španskega obrambnega ministr­stva z namenom akademskega razis­kovanja na podrocju miru, varnosti in obrambe. Od prihoda vec kot milijona be-guncev in migrantov iz Afrike, Bliž­njega vzhoda in Azije na evropsko celino, ki se je pricel leta 2015, je vprašanje migracije postalo eno naj­bolj žgocih družbenih in politicnih vprašanj, še posebej na podrocju var-nosti znotraj (držav) Evropske unije. Migrantski val je razkril razdeljenost držav EU glede (ne)sprejemanja pre­bežnikov, solidarnostne pomoci do drugih držav (enakomerna porazdeli­tev slednjih po vseh državah) kot tudi glede clovekovih pravic. Avtorica ugotavlja, da je dose-danje iskanje rešitve za migracijsko krizo potekalo predvsem v iskanju praks za nadzor migrantov, ki vodi­jo v obvladovanje mobilnosti ljudi (znotraj EU), medtem ko bi moral biti vecji poudarek na celoviti, vecdimen­zionalni migracijski strategiji. Pri tem se tudi sprašuje, ce bi se EU morala bolj posluževati predhodnega odvra-canja (deterrence), kot tudi kako naj-ti pravo razmerje med nadzorom in upravljanjem migracij brez poseganja v clovekove pravice migrantov. To tezo razvija na podlagi preucevanja razmer v dveh sredozemskih državah (Italiji in Španiji), ki sta bili med naj­bolj izpostavljenimi državami EU v prvi fazi migrantske krize. Na podlagi razlicnih ukrepov (tako na regional-ni, bilateralni in meddržavni ravni) sta razvili lastne strategije obvladova­nja migrantske krize, ki so se izkaza­le za dokaj uspešne, saj se je pozneje migrantski val preusmeril na t. i. bal­kansko pot. V prvem delu avtorica predstavi razlicne pristope do (globalnega) ob-vladovanja migracije (migration go­vernance) v dobi globalizacije, pred­vsem na mednarodni ravni. Nadalje se Ferreira posveti vpra­šanju migracije z vidika varnostnega vprašanja oz. tveganja. Po koncu hla­dne vojne je svet postal vse bolj odprt in s tem se je tudi vprašanje varnosti pospešeno preselilo z državne na mednarodno raven, še posebej za­radi vse bolj pogostih naddržavnih groženj, kot so terorizem, trgovina z drogami ter tihotapljenje ljudi. Pri-stop treh d-jev – diplomacija, razvoj in obramba (diplomacy, development and defence) – pri tem ni bil uspešen, kot tudi ne dodatek cetrtega d-ja, tj. demokracije. Mednarodni kriminal, ki ogroža mednarodno varnost, hkra-ti predstavlja neposredno nevarnost za nacionalno varnost, ki je še vedno primat moderne države. Država je odgovorna za zagotavljanje ozemelj­ske celovitosti države, varovanja pre­bivalstva ter nacionalnih interesov pred (zunanjimi) grožnjami in agre­sijo. V sodobnem svetu pa je locnica med nacionalno in mednarodno var-nostjo vse bolj zabrisana. Sem sodijo tudi migracije, ki so »eden izmed glavnih fenomenov enaindvajsetega stoletja in eden naj­manj predvidljivih dejavnikov clo­vekovega obnašanja« (str. 32). V luci varnostnih ved so lahko migranti var-nostna grožnja iz naslednjih vidikov: ogrožajo odnose med državo izvora in ciljno državo, so politicna grožnja oz. varnostna grožnja v ciljni državi, so grožnja prevladujoci kulturi oz. identiteti, predstavljajo družbeni in ekonomski problem za ciljno državo, so inštrument ogrožanja proti državi izvora, tudi na splošno predstavljajo grožnjo cloveški varnosti. Cetrto poglavje je namenjeno pregledu vprašanju (državnih) meja v okviru mednarodnega (pravnega) sistema ter kako se obravnavajo in ohranjajo v dobi cloveške mobilno­sti. Meje predstavljajo »obvezni del mednarodnega sistema in bodo osta­le nujne za globalni sistem v prihod­nje« (str. 54). Zato je potrebno razviti tudi (vecstopenjsko) varovanje meja, ki so izpostavljene petim glavnim ka­tegorijam groženj (terorizmu, azilu, tihotapljenju ljudi, tihotapljenju stvari oz. surovin ter splošnemu kriminalu), na tak nacin, da je nadzor nad preto­kom ljudi, kapitala, dobrin in storitev v skladu z zakonodajo države. Pri tem pa je treba odvracati tiste, ki hocejo kršiti te družbene (pravne) norme, a na tak nacin, da so spoštovane splo­šne clovekove pravice. V nadaljevanju avtorica predsta-vi politiko in prakse glede migracij znotraj Evropske unije, pri cemer poudari, da obseg in kompleksnost migracijskih valov »predstavlja ogro­mne izzive za EU in države clanice ter da upravljanje le-teh krepi zaskrblje­nost glede varnosti, suverenosti in integracije« (str. 69). Predstavljeni sta zakonodajna zgodovina EU na tem podrocju ter tudi pravna ureditev za legalne migracije v EU. Vzpostavitev schengenskega obmocja, ki zago­tavlja prost pretok znotraj (vecine) držav clanic EU (in nekaterih pridru­ženih držav), je sicer zabrisala fizic­ne meje med državami, zunanje mi-gracije pa so ogrozile zunanje meje schengenskega obmocja. Integrirano upravljanje meja (integrated border management) naj bi zagotovilo sode­lovanje vseh držav v schengenskemu obmocju glede upravljanja in nadzo­ra meja prek sodelovanja in usklaje­vanja praks ter izmenjavo informacij med razlicnimi organizacijami. To upravljanje je bilo institucionalizi­rano leta 2004 z ustanovitvijo Fron­texa, evropske agencije za mejno in obalno stražo. Pomembno vlogo pri nadzoru meja ima tudi Eurosur, pane-vropski nadzorni sistem, ustanovljen leta 2013, ki omogoca dostop do in-formacij na lokalni in državni ravni glede nelegalnega dogajanja na zuna­njih meja EU (od ilegalnih prehodov do kriminalnega dogajanja). Mehki trebuh Evrope je vedno predstavljalo Sredozemlje in tudi v enaindvajsetem stoletju to obmocje pomeni eno najvecji varnostnih gro­ženj, predvsem glede vidika ilegalnih migracij iz afriško-bližnjevzhodnih obal na evropsko celino. Že pred iz­bruhom migrantske krize leta 2015 je bil razvit vecdimenzionalni pristop do upravljanja migracij v Sredoze­mlju, ki zajema nadzor meja, diplo­macijo, obvešcevalno dejavnost, azil-no politiko ter sporazume s tretjimi državami. Ta pristop je bil po izbruhu arabske pomladi popolnoma ohro­mljen predvsem zaradi samega ob-sega migrantskega valu, ki je dosegel evropsko celino. Medtem ko je Španija od Afrike locena s Sredozemskim morjem, pa zaradi dolocenih geografskih znacil­nosti vseeno predstavlja eno najbolj zaželenih in najlažje dostopnih cilj­nih držav za migrante iz Afrike. Prej­šnja »priljubljena« destinacija so bili španski Kanarski otoki, že v desetlet­ju pred letom 2015 najbolj pogosta postaja za (ilegalni) vstop v Evropo (predvsem preko Senegala, Mavreta­nije in Maroka). Po arabski pomladi so bile bolj pod pritiskom španske enklave na afriški celini (Ceuta in Me-lilla), kjer so leta 2015 zabeležili sko-raj 12.000 ilegalnih migrantov. Tre­tja pot na špansko ozemlje vodi cez Gibraltarsko ožino, katero migranti preckajo na neprimernih in prezase­denih colnih (brez zašcitne opreme – plavalnih jopicev, ponavadi so ne­plavalci) ter brez navigacijske opre-me in pomorskih izkušenj. Italija na drugi strani geografsko ni tako blizu Afriki kot Španija in nima enklav, zato pa ima vec kot pet tisoc kilometrov dolgo pomorsko mejo ter številne otoke, ki so cilj migrantov (predvsem iz Tunizije, Libije in Egipta). Leta 2014 so v Italiji zabeležili prihod vec kot 170.000 migrantov preko morja. Avtorica nato prestavi napore obeh omenjenih držav (ter EU) gle­de zašcite in varovanja (pomorske) meje v Sredozemlju, tako z optron-skim kot radarskim nadzorom. Že leta 2013 je Italija sprožila operacijo Mare Nostrum, ki je usmerjena k re-ševanju migrantov kot tudi identifika­ciji in pregledu migrantov, boju proti tihotapcem in preprecevanju zapu­stitve severnoafriške obale ilegalnim migrantom. Obe državi sta povecali proracun za nadzorne mejne sisteme, podpisali sporazume s tretjimi drža­vami (tako državami izvora kot tran­zitnimi državami) ter si prizadevali za proces eksternalizacije. Najpomemb­nejša sporazuma v tem casu sta bila med Španijo in –Marokom ter Italijo in Libijo, ki sta v zameno za sodelova­nje v preprecevanju ilegalnih migracij zagotavljala lažjo legalno migracijo ter investicije v afriške države. Zaradi raz-like med ekonomsko razvitostjo špan­skih enklav in maroško regijo pome­nita enklavi pomemben gospodarski vir (in cilj) za Marocane, s tem pa tudi cilj za migrante. A ker enklavi nista del schengenskega obmocja, so migranti »ujeti« v enklavi, kar pomeni pritisk na prebivalstvo na majhnem obmocju. Na koncu avtorica meni, da je stra­tegijo upravljanja migracij potrebno zasnovati na dveh temeljih: na eko­nomskem in humanitarnem. Strate­gija bi morala upoštevati sposobnost držav (EU) za sprejem dolocenega števila migrantov (na podlagi potreb držav in profila migrantov) na pod-lagi ocene tveganja, zmožnosti in go-spodarstva. Vseeno meni, da bi poli­tika morala biti fleksibilna in ne bi smela temeljiti le na matematicnih iz­racunih. Predlaga, da bi morali zmanj­šati motivacijo in razloge za migracije (preko sporazumov s tretjimi država-mi) ter najti ravnotežje med uprav­ljanjem migracijskega pritiska na meje EU z varovanjem zunanje meje. Ferreira zagovarja stališce, da je »EU dolžna sprejemati nabor usmeritev za zagotovitev upravljalne migracij­ske strategije, ki varuje dostojanstvo migrantov in njihove clovekove pra-vice; natancneje, pristop do spopri­jemanja in preprecevanja nadaljnjih humanitarnih kriz na ozemlju EU, z zagotavljanjem splošnih pravic mi-grantov« (str. 194). To naj bi dosegli s sprejetjem minimalnih standardov (pravnih, politicnih in družbenih), do katerih bi bili upraviceni migranti, pri cemer bi ohranjevali strategijo regula­cije in nadzora migracij. AUTHORS’ SYNOPSES UDK 373.2/.3:159.97-053.2(497.4) Nina MEŠL, Zalka DRGLIN, Metka KUHAR: THE CONSEQUENCES OF CHILDREN’S TRAUMATIC EXPERIENCES: RECOGNITION AND RESPONSES IN SLOVENIAN KINDERGARTENS AND SCHOOLS Teorija in praksa, Ljubljana 2021, Vol. LVIII, No. 4, pp. 947–970 The article highlights the role played by kindergartens and schools regarding awareness of the prevalence and long-term negative consequenc­es of children’s exposure to potentially traumatic experiences. Qualitative research results are presented with respect to focus groups conducted with 43 preschool teachers, primary school teachers and counsellors in Slovenian kindergartens and schools, where the topic concerned recognising the impacts of traumatic experiences, action strategies and desired changes in the development of appropriate responses. The participants were aware of the importance of children’s traumatic experiences and also recognise them, yet do not feel sufficiently trained to take action; they emphasise the impor­tance of cross-sectoral and interdisciplinary cooperation on the national level aimed at preventing traumatic experiences and the intergenerational transmission of trauma. The article also provides guidelines for explicitly and systematically addressing this issue in kindergartens and schools across Slovenia. Keywords: traumatic experiences, trauma-informed kindergartens and schools, child protection, professionals in education UDK 342.733-053.2:616-036.22:578.834 Pascale Emily PECNIK, Andrej A. LUKŠIC: CHILDREN’S RIGHT TO EDUCATION DURING THE COVID-19 EPIDEMIC Teorija in praksa, Ljubljana 2021, Vol. LVIII, No. 4, pp. 971–990 The COVID-19 epidemic has affected all pores of social life and changed the existing structural conditions and power relations within the capitalist state. In the process, it has also altered and restricted the forms of human and children’s rights established in the modern social-production system. In the article, we study the changed relationship between the structure and the function of the changing power relations on the theoretical level and strive to identify the factors with the greatest influence on the exercise of children’s right to education during the epidemic. To this end, we adopt the morphogenetic approach of Margaret Archer (1996: 279) who states that structure and function indeed work interdependently in two different ways and that, therefore, they must be studied. Keywords: structure, education, children’s rights, political power, COVID-19 UDK 342.721:004.738.5 Jošt BARTOL, Vasja VEHOVAR, Andraž PETROVCIC: INFORMATION PRIVACY CONCERNS ON THE INTERNET: CONCEPTUAL FOUNDATIONS AND RESEARCH CHALLENGES Teorija in praksa, Ljubljana 2021, Vol. LVIII, No. 4, pp. 991–1008 Information privacy has become an important societal question due to the advent of computers and the Internet since they make previously incon­ceivable data collection and analysis possibilities a reality. The fact that this holds implications for democratic societies and human behaviour has led many scholars from various scientific disciplines to address the topic. In this article, we focus on the individual’s information privacy on the Internet from the socio-psychological perspective and present a central concept in this area: information privacy concerns. We outline its development, con­ceptual foundations, and research challenges. Directions for designing stud­ies in this research area are also offered. Keywords: research challenges, conceptualisation, information privacy, information privacy concerns, the Internet UDK 329:355.02 Iztok PREZELJ: RADICALISM AS A SOURCE OF SOCIAL CHANGES AND A THREAT TO NATIONAL SECURITY Teorija in praksa, Ljubljana 2021, Vol. LVIII, No. 4, pp. 1009–1029 Radicalism and radical politics represent a logical and simultaneous­ly problematic response to social changes and problems. The purpose of this article is to show the difficult positioning of radicalism between entirely legitimate forms of response to social problems and potential or actual national security threats as concerns the use of violent extremism. The author argues that political radicalism is a form of response to social problems which likely leads to big socio-political changes in the event of its success, while on the other hand it faces a serious risk of becoming a 1155 national security threat should violence be used. Radicalisation is viewed in this paper as a result on a continuum of the growing radicalisation of goals and the radicalisation of their implementation. Keywords: radicalism, radical politics, violent extremism, terrorism, national security threat UDK 340.12:321.01 Jure SPRUK: IDEOLOGICAL FOUNDATION OF THE RULE OF LAW Teorija in praksa, Ljubljana 2021, Vol. LVIII, No. 4, pp. 1030–1047 The study of the ideological foundations of the rule of law acknowledges that this principle is not just a formalism. In addition, it acknowledges that the material view of these principles derives from foundational moral and political values which form part of constitutional documents and are also the values of a certain broader ideological framework that denotes the polit­ical scheme of a particular political community. Ideology is not defined as a negative burden on some political space, but is seen as a necessary prereq­uisite for the activity and effectiveness of the political. Determination of the form of government is a product of the political process and, in this sense, the rule of law has its own ideological foundation in classical liberalism, which historically emerges from the values of liberty and formal equality as values challenging feudalism and absolutism. The rule of law was created on the grounds of liberty and formal equality as an instrument of limiting the central government in the modern state, as encouraged by the whole political relationships balanced in favour of the liberal bourgeoisie in their political battle against feudal aristocracy. Keywords: Rule of law, liberalism, ideology, modern state UDK 159.923.3-057.17:005.336.1:005.64 Igor NOVAK: MANAGERS’ PERCEPTIONS OF THE RELATIONSHIP BETWEEN PERSONALITY TRAITS WITH PERSONAL EFFECTIVENESS AND TEAM PERFORMANCE Teorija in praksa, Ljubljana 2021, Vol. LVIII, No. 4, pp. 1048–1064 In the field of work psychology, researchers have paid substantial atten­tion to the study of personality traits in relation to work efficiency. The arti­cle forms an integral part of a larger doctoral study and is considered as a pilot study that aims to shed light on the subjective beliefs held by leaders concerning the relationship of personality traits between personal perfor­mance and team performance and to describe the difference between the findings of this qualitative research and quantitative research. We used a qualitative research design with a view to finding answers to key questions in a sample of 18 leaders (managers) using the method of a semi-structured interview. The results showed the managers most often highlight the per­sonality trait of agreeableness as an important factor influencing personal effectiveness and team performance. They believe the personality traits of openness, extraversion and conscientiousness also influence the constructs under study. Compared to quantitative research, these leaders attach much more importance to agreeableness than to extroversion and place less emphasis on the importance of neuroticism. The pilot study showed that, according to the leaders, personality traits affect both personal and team performance. Keywords: subjective beliefs, personality traits, personal effectiveness, team performance UDK 316.653:303(497.4) Brina MALNAR: BETWEEN THE CURRENT AND THE CONCEPTUAL: 50 YEARS OF ACADEMIC USE OF THE SLOVENIAN PUBLIC OPINION PROGRAMME Teorija in praksa, Ljubljana 2021, Vol. LVIII, No. 4, pp. 1065–1088 Slovenian Public Opinion Programme (SPO) has been in place for over 50 years, yet so far no systematic analysis of its academic use has been made. The aim of the article is to fill this gap and evalute through quantita­tive bibilographical study the infrastructural role of the programme in the production of social sicentific knowledge. The analysis is based on 1043 sci­entific and expert publications for the period 1971 – 2021, which include data from the SPO and were accessed on different online platforms and acquired in physical form. The main finding is that the SPO indicators are used by researchers in numerous academic and other organsiations and in diverse disciplinary areas addressing a wide range of topics, mainly in the inter-temporal prespective. Over 90 archived datasets of SPO represents an important part of the ‘ecosystem’ of social scientific data in Slovenia, and in a historical perspective, a special value can be attributed to the indicators from the early period which represent a peculiar comparative advantage for Slovenian empirical social sciences. Keywords: Slovenian Public Opinion, research infrastructure, data users, bibliographical study 1157 UDK 338.439.6:342.746(497) Mirjana DOKMANOVIC, Neven CVETICANIN: MOŽNOSTI ZA PREHRANSKO SUVERENOST V NEKDANJIH JUGOSLOVANSKIH REPUBLIKAH Teorija in praksa, Ljubljana 2021, let. LVIII, št. 4, str. 1089–1116 Neoliberalni pristop k tranziciji iz socializma v kapitalizem v šestih nek­danjih jugoslovanskih republikah je razkril svoje slabe strani v vseh sferah ekonomskih dejavnosti, vkljucno s proizvodnjo hrane. Te države so izgubi­le svojo suverenost pri reguliranju pomembnih podrocij nacionalnih poli­tik, kot sta proizvodnja hrane in preskrba s hrano. Liberalizacija preskrbe s hrano je z unicenjem številnih malih kmetovalcev in proizvajalcev hrane škodljivo ucinkovala na nacionalne ekonomije. Trgovske korporacije so prevzemale vse vecji delež maloprodajnega kolaca. Družbena gibanja pozi­vajo k temu, da bi ponovno pridobili neposredni demokraticni nadzor nad viri in proizvodnjo hrane. V clanku obravnavamo možnosti teh držav, da bi premagale narašcajoco prehransko negotovost, tako da bi vpeljale prehran­sko suverenost. Kljucni pojmi: nekdanje jugoslovanske republike, prehranska suvere­nost, prehranska varnost, pravica do hrane, ekonomska demokracija, libera­lizacija preskrbe s hrano UDK 005.953.2:341.71:061.1EU Erik PAJTINKA: PRAKSA IMENOVANJA VELEPOSLANIKOV EU: LA LANGUE EST-ELLE IMPORTANTE? (JE JEZIK POMEMBEN?) Teorija in praksa, Ljubljana 2021, let. LVIII, št. 4, str. 1117–1132 V raziskavi poskušamo ugotoviti, koliko se pri izbiri kandidatov in kan­didatk za vodje delegacij Evropske unije v Evropski službi za zunanje delo­vanje upošteva poznavanje lokalnega jezika diplomatove oz. diplomatkine države gostiteljice in njegove oz. njene jezikovne kompetence nasploh. S tem namenom v raziskavi obravnavamo morebitne korelacije med jeziki, ki jih govorijo vodje delegacij EU, in uradnimi jezikih njihovih držav gostiteljic. Sklenemo, da med jeziki, zlasti maternimi, ki jih govorijo vodje delegacij EU, in uradnim jezikom oz. jeziki v državah, kjer so namešceni oz. namešcene, pogosto obstaja korelacija, zato se kandidatovo oz. kandidatkino znanje uradnega jezika države gostiteljice navadno upošteva pri izbiri kandidatov in kandidatk za vodje delegacij EU, ceprav ta kriterij ne nosi enake teže za kandidate in kandidatke iz razlicnih držav clanic EU. Keywords: ESZD, vodje delegacij EU, ESZD kadrovska politika, EU diplo­macija, jeziki v diplomaciji UDK 616.89-008.441:159.937.3:616-036.22 Ognen SPASOVSKI, Slavka DEMUTHOVA, Vesna KUZMANOVIC: TESNOBA, ILUZORNO ZAZNAVANJE VZORCEV IN VEROVANJA V ZAROTO MED PANDEMIJO COVID-19 Teorija in praksa, Ljubljana 2021, let. LVIII, št. 4, str. 1333–1149 V študiji smo raziskali razmerje med tesnobo, ki jo sprožijo nevarni druž­beni dogodki, kot je pandemija COVID-19, in iluzornim zaznavanjem vzor-ca – s teorijami zarote. Z uporabo eksperimenta smo v študiji 1 manipulirali z visoko proti nizki tesnobnosti, medtem ko smo v študiji 2 manipulirali z intuitivnim iskanjem vzorcev. Naše ugotovitve podpirajo domnevo, da višje ravni tesnobe in višje intuitivno iskanje vzorcev vodita do povecanja vero­vanj v zaroto. Da bi preprecili škodljive ucinke verovanj v teorije zarote na individualni in družbeni ravni, priporocamo transparentno informiranje in predhodna opozorila, poleg tega pa posvecanje kriticnemu mišljenju v izo­braževanju. Kljucni pojmi: družbeni dogodki, tesnoba, intuitivno iskanje vzorcev, ilu­zorno zaznavanje vzorcev, verovanja v zaroto, pandemija Covid-19 1159 KAZALO LVII. LETNIKA TEORIJE IN PRAKSE B Bartol, Jošt, Vasja Vehovar, Andraž Petrovcic Skrb za informacijsko zasebnost na internetu: konceptualna izhodišca in raziskovalni izzivi Breznik, Maja, Jožica Cehovin Zajc Prekarizacija standardnega in nestandardnega zaposlovanja v Sloveniji (2005–2019) C Cabada, Ladislav Nativist and anti-liberal narratives in conservative populist agenda in central Europe Cipek, Tihomir The political versus the state? The relevance of Carl Schmitt's concept of the political Crnovic, Deja Eventizacija in komodifikacija politike na instagramu D Dokmanovic, Marjana, Neven Cveticanin The prospects of food sovereignty in the former yugoslav republics F Ferlin, Anica, Marjan Malešic, Janja Vuga Beršnak Preparedness vs. improvisation: a response to the COVID-19 crisis in Slovenia G Grcar, Silvo, Katja Eman, Andrej Sotlar Mirnodobne dejavnosti oboroženih sil kot vir ogrožanja okolja: Ekološkokriminološki pristop H Hlebec, Valentina, Srna Mandic Socialne inovacije kot nov tip kolektivnega delovanja Hocevar, Marjan ‘At work, at home’: ramifications of the COVID-19 pandemic for the spatio-temporal organisation of home and work Hocevar, Marjan, Samo Pavlin Implications of COVID-19 pandemic and diverse forms of telework and mobile work for the development of sociological research (editorial) Hocevar, Marko The crisis of 2008 and the rise of the Slovenian consolidation state Št. revije Št. strani 4 991–1008 1 28–48 2 284–304 2 268–283 2 409–427 4 1089–1116 Spec. iss. 632–651 1 112–135 1 5–27 3 719–743 3 711–718 2 305–321 Hvalic-Touzery, Simona, Kaja Smole-Orehek, Vesna Dolnicar Exploring reciprocity in perceptions on telecare within the informal carer-care receiver dyad I Ilic, Branko, Dana Mesner Andolšek Firm strategy and innovation dynamics: A conceptual model of innovation competition J Jesenšek, Luka, Dejan Vercic, Luka Kronegger Struktura slovenske politicne razprave na twitterju ob volitvah v evropski parlament K Kamin, Tanja, Nina Perger Failures in crisis communication during the covid-19 pandemic in Slovenia: What can we learn from audience feedback? Kastrati, Bilbil, Samo Uhan The EU’s common security and defence policy in the case of the EULEX mission in Kosovo Kovac, Polonca, Lan Umek, Dejan Ravšelj, Aleksander Aristovnik Impact of COVID-19 on the digitalisation of administrative procedures: lessons from Slovenian administrative units Kruglashov, Anatoliy, Andriana Kostenko Public oversight of Ukraine’s European integration course Kuntic, Dario, Martina Mihalincic Migration and jihadi terrorism in Europe Kurnik, Andrej, Cirila Toplak On migrants with migrants: migrations 5 years after Europe’s migration ‘crisis’ L Luthar, Breda Popularna kultura in regresivni populizem Luthar, Breda, Dejan Jontes Banalni neoliberalizem medijskega in politicnega diskurza (uvodnik) M Malnar, Brina Med aktualnim in konceptualnim: 50 let akademske izrabe programa slovensko javno mnenje Št. revije Št. strani 3 840–859 1 136–159 1 49–71 Spec. iss. 517–535 1 199–218 Spec. iss. 652–669 1 183–198 3 882–900 2 322–340 2 428–446 2 361–369 4 1065–1088 Mandic, Srna, Valentina Hlebec Control over one’s life during the COVID epidemic: a case study of multi-apartment buildings in Ljubljana Medved, Primož The pandemic, teleworking and a change in the sustainable urbanism paradigm Mešl, Nina, Zalka Drglin, Metka Kuhar Posledice travmaticnih izkušenj otrok: prepoznavanje in odzivanje v slovenskih vrtcih in šolah Mikic, Jasna Gender and language in the labour market: Analysis of job advertisements in Slovenia between 1958 and 2018 Mikulan, Kildi Janja Konflikti in krize v Libanonu: Implikacije sektaškega politicnega modela N Nardoni, Maruška, Franc Mali Platformisation and human rights: does use of the Slovenian #ostanizdrav app bypass privacy rights? Novak, Igor Zaznava vodij o povezanosti osebnostnih lastnosti z osebno ucinkovitostjo in timsko uspešnostjo P Pajtinka, Erik The practice of appointing EU ambassadors: La langue est-elle importante Pavlin, Samo The COVID-19 Pandemic as a trigger of changes to the development of competence in the world of work and higher education Pecnik, Pascale Emily, Andrej A. Lukšic Otrokova pravica do izobraževanja v casu epidemije COVIDA-19 Ploštajner, Klemen, Hajdeja Iglic Densification, rent and use value: spatial conflicts in Rožna dolina, Ljubljana Prezelj, Iztok Certain key societal challenges of crisis response during the global Covid-19 crisis (editorial) Prezelj, Iztok Radikalizem kot vir družbenih sprememb in grožnja nacionalni varnosti Pušnik, Maruša, Dejan Jontes Mediji in spontani nacionalizem: primer Melanie Trump Št. revije Št. strani Spec. iss. 555–575 3 744–761 4 947–970 1 160–182 1 88–111 Spec. iss. 536–554 4 1048–1064 4 1117–1132 3 806–826 4 971–990 3 901–917 Spec. iss. 511–516 4 1009–1029 2 464–480 R Rak, Joanna Policing anti-government protests during the coronavirus crisis in Poland: between escalated force and negotiated management S Slukan, Nejc Politika ironije na spletnih družbenih omrežjih: oris medijsko-trolovskega dispozitiva Spasovski, Ognen, Slavka Demuthova, Vesna Kuzmanovic Anxiety, illusory pattern perception and conspiracy beliefs during the COVID-19 pandemic Spruk, Jure Ideološka podstat vladavine prava Svetlicic, Marjan COVID-19: The child of globalisation or the mother of de-globalisation? Š Šadl, Zdenka Emocije in afekt v politicnem diskurzu Štebe, Janez, Tina Vovk Gender inequality on display in the flexibilisation of employment during the COVID-19 crisis in Slovenia Švab, Alenka, Tina Kogovšek, Roman Kuhar Characteristics of first sexual intercourse among secondary school students in Slovenia T Trupia, Francesco Debunking ‘the great equaliser’ discourse: minority perspectives from Bulgaria and Kosovo during the first shockwave of the COVID-19 pandemic U Uršic, Matjaž The COVID-19 pandemic continuing the processes of the flexibilisation and precarisation of working conditions in creative professions in Slovenia Vidmar, Horvat Ksenija Postimperialni patriarhat in karnevaleskna periferija: Melania Trump v transnacionalni javnosti Št. revije Št. strani Spec. iss. 598–615 2 391–408 4 1133–1149 4 1030–1047 3 860–881 2 370–390 Spec. iss. 576–597 3 827–839 Spec. iss. 616–631 3 762–784 2 447–463 Št. revije Št. strani Vodovnik, Žiga 2 249–267 (Re)thinking the state in the 21ST century Vrecko, Ilc Blaž, Zlatko Šabic Spec. iss. 670–688 American anti-chinese racism during the COVID-19 crisis and its strategic functions Vrecko, Ilc Blaž 2 341–360 Climate crisis: time to rethink economic planning by demystifying capitalism and its market(s) Z Zavratnik, Simona 3 785–805 Migrants and migrant work during the pandemic Zavratnik, Simona, Sanja Cukut Krilic 1 72–87 Migracije v casu pandemije COVID-19: Meje mobilnosti in družbene neenakosti NAVODILA AVTORICAM IN AVTORJEM Teorija in praksa sprejema v presojo za objavo izvirna znanstvena bese­dila, ki še niso bila objavljena drugje ali niso v recenzentskem postopku pri kateri drugi znanstveni reviji oziroma monografiji. Objava clanka ali knjižne recenzije v Teoriji in praksi je brezplacna. Besedilo pošljite na elektronski naslov teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. Besedilo naj bo v formatu A4 z 1,5-vrsticnim razmikom, tip crk Times New Roman, velikost 12, obojestransko poravnano, z robovi 2,5 cm. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilcene. Ime in priimek avtorice/avtorja naj bo izpisano na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko in naslovom elektronske pošte. Priimek avtorice oziroma avtorja naj bo izpisan z velikimi tiskanimi crkami. Prva oziroma zacetna stran besedila naj vsebuje le naslov besedila in povzetek besedila. Besedilo mora spremljati izjava avtorice oziroma avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oziroma ni v pripravi za tisk pri kateri drugi znanstveni reviji ali monografiji. Avtorica/ avtor naj v izjavi navede svoj predlog uvrstitve besedila v skladu s tipologijo dokumentov/del (izvirni, pregledni clanek ali knjižna recenzija) za vodenje bibliografij v sistemu COBISS. O koncni uvrstitvi odloca uredništvo revije. CLANKI Znanstveni clanki v slovenskem ali angleškem jeziku naj ne presegajo 6.500 besed. V kolikor želi avtorica oziroma avtor objaviti daljše besedilo, naj se o tem predhodno posvetuje z glavnim urednikom. Clanek naj bo opremljen s povzetkom v slovenskem in angleškem jeziku v obsegu do 100 besed. Pov­zetek naj vsebuje natancno opredelitev teme besedila, metodo argumenta­cije in zakljucke. Avtorica/avtor naj navede tudi do sedem kljucnih pojmov, tako v slovenskem kakor tudi v angleškem jeziku. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov, izpisan s krepkimi velikimi tiskanimi crkami, ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila, daljša od 1.500 besed, morajo vsebovati podnaslove, ki so lahko najvec dvonivojski. Podnaslovi druge ravni naj bodo tiskani poševno. Tabele, grafi in slike morajo biti izdelani kot priloge (in ne vkljuceni v besedilo) z jasnimi naslovi, pri cemer naj avtorica/avtor uporabi velike tiskane crke v poševnem tisku; biti morajo zaporedno oštevilceni (Slika 1: NASLOV SLIKE, Graf 2: NASLOV GRAFA, Tabela 3: NASLOV TABELE). Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno oznaceno mesto, kamor sodi. Avtorica/avtor naj pri vsaki tabeli, grafu in sliki opredeli, koliko prostora zavzema v besedilu. Tabele, grafe in slike naj avtorica/avtor šteje v obseg besedila bodisi kot 250 besed (pol strani) ali 500 besed (celotna stran). Pod tabelami in grafi je potrebno nave-sti vir. Navedba vira naj se zakljuci s piko. Uporabljajte orodje za oblikova­nje tabel v programu Word. 1165 Tabela 1: UCINEK ODBOROV Regulativni ucinek Mešani ucinek Distribucijski ucinek BUDG, TRAN, IMCO, ECON, ENVI, ITRE, LIBE EMPL, AGRI, PECH, REGI JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA Vir: Yordanova, 2009: 256. Opombe morajo biti v besedilu jasno oznacene z zaporednimi števil­kami od zacetka do konca, napisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvršcene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorici/avtorju in morebitna zahvala naj vklju-cujeta informacije o organizacijski pripadnosti avtorice/avtorja, ki so rele­vantne za obravnavano problematiko v besedilu, ter o financnih in drugih pomoceh pri pripravi besedila. Dobesedni navedki, ki so dolgi tri ali vec vrstic, naj bodo postavljeni v poseben odstavek, robovi odstavka naj bodo obojestransko zamaknjeni, besedilo naj bo v poševnem tisku in brez narekovajev. Ce so gibanja za pravice vložila svoja telesa v aktivizem in mobilizira­nje novih oblik diskurza, da bi tako omajala njihovo marginalizacijo in zatiranje, so filozofske in teoretske kritike kartezijanstva na novo pre­tehtale subjekt in ga opredelile kot hkrati razsredišcenega (ki v sebi ni v celoti koherenten) In utelešenega (ne cisti “kogito”). (Jones, 2002: 239) RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domacih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzija naj ne bo daljša od 1.500 besed. V recenziji naj se avtorica/avtor dosledno izogiba navajanju literature in virov. Recen­zija naj ne vsebuje naslova ali podnaslovov. Na zacetku recenzije naj navede podatke o sebi in recenzirani knjigi v spodaj navedeni obliki: Ime PRIIMEK Institucionalna pripadnost Ime in priimek avtorja knjige Naslov knjige: podnaslov Založnik, Kraj letnica objave, število strani, cena (ISBN številka) Janez NOVAK Fakulteta za družbene vede, UL Eviatar Zerubavel Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past The University of Chicago Press, Chicago in London 2003, 184 str., 25.00 $ (ISBN 0-226-98152-5) NAVAJANJE Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani naj avtorica oziroma avtor uporablja naslednjo obliko navajanja: (Novak, 1994: 27–29). Ce sta avtorja reference dva, naj avtorica oziroma avtor navede oba: (Novak in Kosec, 2007). Ce je avtorjev reference vec, naj se v tekstu uporablja naslednja oblika navajanja: (Novak et al., 1994: 27), v seznamu LITERATURE pa naj se navedejo vsi avtorji. Ce avtorica oziroma avtor besedila ne uporablja prve izdaje knjige, naj pri navajanju zabeleži tudi letnico prve izdaje: (Novak, 1953/1994: 7). Vec referenc hkrati naj avtorica oziroma avtor loci s podpi-cjem: (Novak, 1994: 7; Kosec, 1998: 3–4; 2005: 58). Pri navajanju vecjega šte­vila referenc enega avtorja, objavljenih v istem letu, naj avtorica oziroma avtor reference med seboj loci s crkami a, b, c itd.: (Novak, 1994a: 27–29; Novak, 1994b: 1), in sicer v zaporedju, v kakršnem se prvic pojavijo v besedilu. Seznam referenc sodi na konec besedila in naj ima podnaslov LITERATURA. V seznam referenc naj avtorica oziroma avtor vkljuci vso uporabljeno literaturo. Morebitne vire naj navede za seznamom referenc, in sicer s podnaslovom VIRI. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev referenc ter v primeru istega avtorja po casovnem zaporedju izdaj. Knjige Priimek, ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Založba. Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki Priimek, Ime (ur.) (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Založba. Featherstone, Mike (ur.) in Mike Hepworth (ur.) (1991): The Body: Social Process and Cultural Theory. London: SAGE Publications. Samostojni sestavek ali poglavje v monografiji Priimek, Ime (letnica izdaje monografije): Naslov prispevka v zborniku. V: Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V: Martin Hewson (ur.) in Thimothy J. Sinclar (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55–72. Albany: State University New York Press. Clanki Priimek, Ime (letnica izida clanka): Naslov clanka. Ime revije letnik (šte­vilka): strani. Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632–42. 1167 Svetovni splet (WWW) Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno prek Internetni naslov, datum dostopa. Deluze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno prek http://www.imaginet.fr/ deluze/TXT/420178.html, 10. 1. 2001. Viri Avtorica/avtor je sam odgovoren za spoštovanje materialnih in moralnih avtorskih pravic, povezanih z uporabo podatkov, datotek, reprodukcij in del (v nadaljevanju vir) drugih fizicnih in pravnih oseb v njegovem clanku. Avtorstvo vira, ki ga avtorica oziroma avtor uporablja v clanku in ki ni plod njegovega raziskovalnega dela, mora biti jasno razvidno v obliki ustreznega navajanja vira v seznamu VIROV in v navajanju vira v besedilu clanka. Avtorica oziroma avtor naj smiselno navede cim vec podatkov o viru, kot so na primer avtor vira, mesto oziroma institucija, v kateri se vir nahaja, naslov, ime ali opis vira, evidencna številka vira, naslov spletne strani, kraj in leto nastanka vira in podobno. Pri tem je smiselnost navajanja opredeljena kot zmožnost sledenja viru oziroma zmožnost intersubjektivne preverljivo­sti uporabljenega vira. Avtorica oziroma avtor naj navede tudi datum, ko je bil vir pridobljen, ce gre za elektronski vir. Priimek, Ime (letnica nastanka vira): Naslov/nosilec vira. Mesto hranjenja vira. Dostopno prek Internetni naslov, datum dostopa. Koprivec, Daša (2005–2008): Avdio kasete. Kustodiat za slovenske izse­ljence in zamejce SEM. Dostopno prek http://www.imaginet.fr/deluze/ TXT/420178.html, 10. 1. 2010. ali Luthar, Breda, Samo Kropivnik, Tanja Oblak, Blanka Tivadar, Mirjana Ule, Slavko Kurdija in Samo Uhan (2006): Življenjski stili v medijski družbi 2001. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov. Ce gre za vir iz zasebnega arhiva avtorja clanka, kakega drugega razi­skovalca ali posameznika, naj bo to jasno navedeno. Navajanje identitete lastnika vira iz zasebnega arhiva je zaželeno, vendar ne nujno, kadar gre za zašcito njegovih materialnih pravic ali varovanje njegove osebne identitete. Priimek, Ime morebitnega avtorja (morebitna letnica nastanka vira): Ime ali opis vira/arhivska številka. Mesto hranjenja vira. Zasebni arhiv. Zbirka navijaških šalov. Avtoštoparski muzej, Kanal ob Soci. Zasebni arhiv Mirana Ipavca. ali Zbirka pisem Janeza Novaka. 1953–1989. Privatni arhiv. Avtorica oziroma avtor naj v primeru znanega avtorja in leta nastanka vira uporabi enako dolocilo o navajanju v besedilu clanka, kot je to v primeru navajanja clanka, prispevka v monografiji ali monografije. Kadar avtor in leto nastanka vira nista znana, naj avtorica oziroma avtor v besedilu clanka smiselno uporabi naslov, ime ali opis vira. V primeru, da so naslov, ime ali opis vira daljši od petih besed, naj avtorica oziroma avtor pri navajanju vira smiselno uporabi zacetne besede iz naslova, imena ali opisa vira tako, da bo nedvoumno razpoznavno, kateri v seznamu literature navedeni vir navaja. (Porocilo o delu državnega zbora, 2000) ali (Zbirka navijaških šalov) Glede ostalih dodatnih oblik navajanja uporabljene literature ali virov naj se avtorica oziroma avtor obrne na uredništvo TIP. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo TIP uporablja za vse vrste clankov in za knjižne eseje obojestran­sko anonimni recenzentski postopek. Clanke in knjižne eseje recenzirata vsaj dva recenzenta. Postopek recenziranja, od oddaje besedila do seznanitve avto­rice/avtorja z recenzentskimi mnenji, traja dva meseca. Uredništvo TIP lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo besedila, ce ugotovi, da avtorica oziroma avtor besedila ni pripravil v skladu z zgoraj navedenimi navodili, ali pa ce oceni, da besedilo ne sodi na znanstveno podrocje, ki ga revija pokriva. Uredništvo ima pravico, da prispevkov, ki ne ustrezajo merilom knjižne slo­venšcine (ali anglešcine, ce je clanek oddan v anglešcini; upošteva se British English) ne sprejme v recenzentski postopek. Stroški obveznega lektoriranja angleških besedil se avtorjem zaracunavajo po predhodnem dogovoru. Avtorica/avtor ima od trenutka, ko je seznanjen z recenzentskimi mnenji, tri tedne casa, da v besedilo vnese popravke in popravljeno besedilo vrne v uredništvo TIP. V primeru, ko recenzenti zahtevajo temeljitejše popravke, se popravljeno besedilo ponovno vrne recenzentu v presojo. Avtorica/avtor naj popravljenemu besedilu priloži poseben obrazec “avtorjevo porocilo”, ki ga dobi skupaj z recenzijama besedila, v katerem naj obrazloži, katere dele besedila je popravil in kako. Ce avtorica/avtor oziroma avtor meni, da so pripombe recenzenta neutemeljene, pomanjkljive ali kakorkoli nera­zumljive, naj neupoštevanje recenzentskih pripomb pojasni in utemelji v posebnem porocilu glavnemu uredniku. Avtorica/avtor in soavtorji ob objavi dobijo po en brezplacen izvod šte­vilke revije, v kateri je bil objavljen njihov prispevek. Vsak dodaten izvod stane 10 evrov (plus poštnina). Na zahtevo lahko avtorici/avtorju pošljemo brezplacen izvod njegove objave v formatu pdf. Avtorica/avtor prenese materiale avtorske pravice za objavljeni prispe­vek na izdajatelja revije. 1169 INSTRUCTIONS FOR AUTHORS Submitted texts should not be previously published or the subject of a peer-review procedure for another journal or book/monograph. The publishing of an article or a book review in Teorija in praksa is free of charge. Texts should be sent to the e-mail address: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. A text should be in A4 format with 1.5 spacing, Times New Roman of 12-point font size, and the centre aligned with 2.5 cm margins. All pages of the text should be numbered consecutively. The first and last name of the author/s should be placed on a separate cover sheet showing the title of the article, along with their academic title and current employment, full postal address, telephone number and e-mail address. The last name of the author/s should be printed in uppercase. The initial page of the text should only include the title of the text, and the abstract. The text should be accompanied by the author/s’ statement that the text has not previously been published or is not in press with any other journal or monograph. In the statement, the author/s should also make a proposal for the article’s classification in compliance with the typology of documents/works (an original article, a review article, or a book review). The Editorial Board shall decide on the final classification of a submitted text. ARTICLES Original or review articles written in the English language (British English) should not exceed 6,500 words. If the author wishes to publish a longer text, they should first consult the Editor. An article should be accompanied by an abstract of up to 100 words, written in both Slovenian and English, contain­ing a definition of the subject under scrutiny, methods of argumentation, and conclusions. The author should also provide up to seven key words. The titles should be clear and indicative. The main title, printed in bold uppercase letters, should not exceed 100 characters. Texts longer than 1,500 words should contain subtitles of no more than two levels. The subtitles of the second level should be italicised. Tables, graphs and figures should be designed as attachments (and not included in the text), with informative titles, in uppercase letters and ital­ics; they should be numbered consecutively (Figure 1: TITLE OF FIGURE, Graph 2: TITLE OF GRAPH, Table 3: TITLE OF TABLE). Each table and fig­ure should be on a separate sheet. Their approximate positions in the text should be marked in the text. The author should determine how much space each table, graph or figure will occupy in the text. The space required for tables, graphs and pictures should be included in the total text length, as either 250 words (1/2 page) or 500 words (1 page). The sources of tables and graphs should be written below the table and graph and should end with full-stop. Use the table feature in Word to create tables. Table 1: COMMITTEE EFFECT Relugative effect Mixet effect Distributional effect BUDG, TRAN, IMCO, ECON, ENVI, ITRE, LIBE EMPL, AGRI, PECH, REGI JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA Source: Yordanova, 2009: 256. Footnotes should be clearly marked in the text with consecutive num­bers from beginning to end; written in appropriate places in the text; and arranged in the same order under the text. Footnotes must be limited in both number and length. Notes about the author/s, as well as any acknowl­edgements, should include information on the organisation to which the author/s belongs when relevant to the subject addressed in the text, and should also include information regarding any financial or other assistance given for preparing the text. Quotations of three or more lines in length should be placed in a sepa­rate centre-aligned paragraph, with the text appearing in italics and without inverted commas. The fact that most of the posts have been liked is an evidence that citizens find the posts made by the local government interesting and useful, but they do not show any further interest by sharing the information with friends or by engaging in dialog commenting on them. (Bonsón et al., 2013: 12) BOOK REVIEWS Book reviews not older than 2 years are accepted for publication in Teorija in praksa and should contain up to 1,500 words. In a book review, the author should strictly avoid making any references to any sources and literature. The book review should not include title or subtitles. Information about the author and the reviewed book should be given at the review’s start in the form shown below: First Name LAST NAME Institutional affiliation Author’s First and Last Name Title: Subtitle Publisher, City Year of publication, number of pages, price (ISBN number) John SMITH Oxford University Eviatar Zerubavel Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past 1171 University of Chicago Press, Chicago and London 2003, 184 pages, USD 25.00 (ISBN 0-226-98152-5) REFERENCES The basic form of an in-text reference is (Smith, 1994). To indicate the page, use the following form: (Smith, 1994: 27–28). If two authors are referred to, they should both be stated: (Smith and Doe, 2007). When there are three or more authors, the following form should be used: (Smith et al., 1994: 27), while all authors should be mentioned in the reference list. If the author does not use the first edition of the book, the year the first edition was pub­lished should also be given: (Smith, 1953/1994: 7). Several simultaneous ref­erences should be separated by a semicolon: (Smith, 1994: 7; Doe, 1998: 3–4; 2005: 58). When citing several references by the same author published in the same year, references should be separated by letters a, b, c etc.: (Smith, 1994a; 27–29; Smith 1994b: 1) in the order they first appear in the text. The list of references should be placed at the end of the text, under the heading BIBLIOGRAPHY. It should only include units of literature used in the text. Sources should be listed after the list of references under the head­ing SOURCES. The bibliography should be arranged in alphabetical order of the last names of the authors and, in the case of multiple works by the same author, by the consecutive order of editions. Books Last Name, First Name (year of publication): Title of the Book: Subtitle. City: Publisher. Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Edited Books Last Name, First Name (ed.) (year of publication): Title of the Book: Subtitle. City: Publisher. Featherstone, Mike and Mike Hepworth, Bryan S. Turner (eds.) (1991): The Body: Social Process and Cultural Theory. London: SAGE Publications. Chapters or Essays in Monographs Last Name, First Name (year of publication): Title of the Chapter/essay in the Edited Book. In First Name Last Name of the editor (ed.), Title of the Edited Book, pages of the chapter/essay. City: Publisher. Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Be Governed in an Era of Global Governance? In Martin Hewson and Timothy J. Sinclair (eds.), Approaches to Global Governance Theory, 55–72. Albany: State University New York Press. Articles Last Name, First Name (year of publication): Title of the Article: Subtitle. Name of Journal Volume (Number): pages. Bachrach, Peter and Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632– 642. Internet (WWW) Last Name, First Name (year of publication): Title. Accessible at Internet address, date of access. Deluze, Gilles (1978): Spinoza. Accessible at http://www.imaginet.fr/deluze/ TXT/420178.html, 10. 1. 2001. Sources It is the author’s sole responsibility to respect the material and moral copy­rights related to the use of data, files, reproductions and works (hereinaf­ter: the source) of other natural and legal persons in his or her article. The authorship of a source an author uses which is not the outcome of their own research must be clearly identifiable by properly including the source in the list of SOURCES and by citing the source in the text. The author should give as much data as reasonably necessary about the source such as its author, city or institution, address, name or description, evidence number, webpage address, place and year of its creation, and simi­lar. Such details should allow the traceability or intersubjective verifiability of the source. With electronic sources, the author should also include the date the material was accessed. Last name, First name (year of creation of the source): Address/holder of the source. Place of keeping the source. Accessible at Internet address, date of access. Featherstone, Mike (2005–2008): Audio cassettes. National Museum of New Zealand. Available at http://www.imaginet.nz/deluxe/TXT/420178.html, 10. 1. 2010. or Activity Report of the National Assembly of Republic of Slovenia, 1996– 2000. Ljubljana: National Assembly of the Republic of Slovenia, 2000. If a source is the author’s private archives or those of another person, this should be clearly stated. An indication of the identity of private archives’ owner is recommended, but not necessary if this may affect the protection of their material rights or personal integrity. 1173 Last name, First Name of any author (potential year of creation of the source): Source name or description. The place where the source is kept. Private archives. Collection of supporters’ scarves. Hitcheiker Museum, Richmond upon Thames. Private archives of James Longfield. or Collection of letters by Janez Novak. 1953–1989. Private archives. When a source’s author and year of creation are known, the same way of citing it in the article text applies as for the citation of articles, chapters in a book or books. When the source’s author and year of creation are unknown, the source’s title, name or description should be used sensibly in the arti­cle text. If the title, name or description of the source consist of more than five words, the initial wording of the source’s address, name or description should be used when citing the source in the main text so that it will be clearly identifiable in the Bibliography. (Activity Report of the National Assembly, 2000) or (Collection of supporters’ scarves) Concerning other ways of citing the literature or sources used in articles, please contact the Editorial Board of Teorija in praksa. PEER-REVIEW PROCEDURE All types of articles undergo a mutually anonymous peer-review procedure organised by the Editorial Board of the journal. Articles and book essays are to be reviewed by no fewer than two reviewers. As a rule, the review procedure takes 2 months from submission of a text to notification of the reviewers’ opinions. The publication of a text can be rejected by the Edito­rial Board without any external review if the text does not follow the instruc­tions given above, or falls outside of the scientific fields covered by Teorija in praksa. The author shall improve the text and re-submit the improved text to the Editorial Board within 3 weeks of being notified of the reviews. When extensive improvements are required by the reviewers, the author should resubmit the improved text for the reviewers’ reassessment. A special sheet, “Author’s Report”, sent to the author along with the reviews of the text, must be sent as an attachment to the improved text by the author, explaining which parts of the text have been improved, and how. If the author finds a reviewer’s comment to be unfounded, deficient or unclear in any way, they should justify their potential disregard of the reviewer’s comment in a special report to the Editor in Chief. The Editorial Board reserves the right not to commence the review procedure of papers which failed to meet the standards of formal written language. Every author is entitled to one free copy of the issue in which their article appeared. Each additional copy may be purchased for EUR 10, plus postage. Upon request, the author(s) may be provided with a pdf file of their article free of charge. The cost of mandatory language editing of English texts will be charged to authors on prior agreement. Published papers become the material copyright of the Journal’s publisher. 1175