URN_NBN_SI_DOC-ALQKYET3

459 Poročila in ocene nekdanjih učiteljev, v katerih je veliko dobrodošlega dopolnilnega gradiva za kakšno poznejšo zgodovino šole (to še posebej velja za prispevke Jelke Pejovnik, Elizabete Pušnik, Alenke Čas, Mire Kostrevc Valtl, Franja Ternovška, Zinke Potisk in Anice Meh), in spomini nekdanjih učencev, med katerimi izstopata Poldka Bezljaj in Viktor Robnik z dobršnim delom svojega uvoda. Zgo- dovinsko podobo posamezne šole zaključujejo preglednice njenih učiteljev, v katerih zlasti za tiste po letu 1945 pogrešamo podatke o tem, kaj so poučevali ter o njihovi izobrazbi. Poleg navdušujočega uvodnega vtisa bo vsakega bralca knjiga nedvomno presenetila in osrečila z razkošjem številnih barvnih slik (v veliki meri delo vrhunskega fotografskega mojstra Toma Jeseničnika), ki bi seveda bilo bistveno manjše brez sijajnega tiskarskega dosežka na najboljšem papirju, saj je prav ta omogočil zelo dobro razvidnost tudi najstarejšim črno-belim posnetkom. Toda prav zaradi slik se nam poraja tudi poglavitni razlog za naše zmanjšano zado- voljstvo: Vse prepogosti so primeri, da so slike pomanjkljivo ali neustrezno dokumentirane, ker ponekod celo pri učiteljih manjkajo imena. Moti tudi glavni naslov knjige na vrhu vsake strani; ‘170 let šolstva v Mislinji’ velja namreč le za dobro tretjino knjige, za vsakega računalnikarja pa bi bila prava malenkost, da bi nadnaslov uskladil še s preostalimi tremi šolami. In gotovo ne bom ostal edini, ki pogreša kakšen zapis o šolski knjižnici, celo o tistih na podružnicah. Še kdo bi se vprašal, zakaj so podatki o šolskem verouku vezani samo na zlato knjigo; pri tem imam tudi sam svoj izgovor, da jih pač niti v šolskih kronikah ni najti. Posebno me osuplja mnenje enega od učiteljev, da ga (takratni) Zavod za šolstvo ni hotel zaposliti na mislinjski šoli, ker mi navzlic moji dvajsetletni delovni dobi v tej ustanovi ni zna- no, da bi republiški zavod oziroma njegov takrat še dravograjski oddelek takšno pristojnost sploh kdaj imel. Vse te moje pripombe so vendarle manjšega pomena ob dejstvu, da je celotna knjiga zelo dostojen dosežek, ki se ga, kakor pač skoraj vsako opravljeno delo, vendarle še da izpopolniti, gotovo pa že kot takšna lahko služi za zgled drugim šolam, ki jih takšna velika zgodovinska naloga še čaka. Franček Lasbaher Naših 60 let – Gimnazija Brežice 1945–2005, jubilejni zbornik, Gimnazija Brežice 2005, 143 str. Posebno lepo in gotovo največ vredno darilo nove socialistične domovine svoji mladini na šolskem področju je bila uvedba nižje gimnazije. Ustanovljene so bile takoj po osvoboditvi leta 1945 namesto osnovnošolskega predmetnega pouka oziroma dotakratnih meščanskih šol, ki pa tudi niso bile kaj drugega kakor štiriletna izpopolnjena višja stopnja obveznega osemlet- nega šolanja. Hkrati je bila dokaj ozko zastavljena starojugoslovanska mreža višjih gimnazij v Sloveniji širokogrudno močno povečana, saj so jo na novo dobila številna podeželska mesta oziroma celo nekateri kraji, ki še sploh niso postali mesta (npr. koroški Guštanj). Tako v letu 2005 ta lep jubilej tako ali drugače praznujejo številne naše gimnazije, neredke tudi tako, da svojo obletnico počastijo na brez dvoma najboljši način – s priložnostnim zbornikom. Med tistimi, ki so se odločile zanj, je tudi brežiška gimnazija, ki se je pri tem smotrno naslonila na tisti zbornik, ki ga je pripravila že ob svoji petdesetletnici leta 1995. Uredil ga je