% m POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI CENA 5 DINARJEV SOCIALNA MISEL J . . LJUBLJANA L. v. 1 ♦ 9 ♦ 2 4 6 ŠT. 6. VSEBINA 6. ŠTEVILKE Z DNE 1. JUNIJA 1926. Socialni pregled: Ob »Socialnem katekizmu«. (Konec. — A. Ušeničnik.) . . „ 141 »SOCIALNA MISEL" izhaja vsakega prvega v mesecu. — Urejuje jo in oblastem odgovarja Fran Erjavec, na čigar naslov (Ljubljana, Poljanska cesta štev. 18) je pošiljati tudi rokopise. — Upravništvo je v Ljubljani, Jugoslovanska tiskarna, kolportažni oddelek, Poljanski nasip 2. — Za Italijo je poverjeništvo v Gorici, Via Carducci 2. Naročnina za vse leto znaša 50 Din, za Italijo 25 lir, za ostalo inozemstvo 60 Din. — Izdajatelj: Dr. A. Gosar, Ljubljana. — Tiska jo Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani, za katero odgovarja Karel Čeč. Članki in razprave: M. K.: K angleški premogovni krizi........................... Splošni socialni problemi in proletarski socializem. (Konec str. 121 prihodnjič.).................................................. Dr. Basaj 1.: Problem slovenskega zadružništva in njegove 127 naloge v bodočnosti. (Konec.)................................... Erjavec Fr.: Pregled zgodovine socialističnega gibanja 130 med Slovenci, (Dalje prihodnjič.) 135 Pregled: Politični pregled: Zunanje-politični dogodki. (Fr. S.) Notranje-politični dogodki. (Fr. S.) . Občinski izbori u Dalmaciji. (B. D.) . Schriften zur deutschen Politik. (E.) Literatura................................ 138 139 139 140 140 Kulturni pregled: Mladina. (E.) . . , Literatura Revije Literatura 143 143 Gospodarski pregled: Novi zakon o neposrednih davkih. (D. P.) Hranilne vloge v Sloveniji. (D. P.) . . . Literatura. (P.)......................... m SOCIALNA MISEL L. V. V LJUBLJANI, 1. JUNIJA 1926. ŠT. 6. M. K. K angleški premogovni krizni. Angleška premogovna industrija. Anglija se mora zahvaliti za svoje svetovno gospodstvo premogu. Že v 14. stoletju poročajo o ladji ,ki je tovorila žito iz Francije v Newcastle, nazaj grede pa premog, pa se je morala ustaviti, ker je med tem izbruhnila vojna med Francijo in Anglijo. V angleških premogovnih ozemljih so tekle prve železnice na svetu, tam premog ni bil samo kurivo, ampak važen prometni činitelj in izmenjalno sredstvo. Najsi so tudi v drugih državah odkrivali nova ležišča črnega zlata, vendar je Anglež obvladal produkcijo in trgovino. Angleški premog je bil predvsem lahko dosegljiv. Zato je Anglež porabil veliko manj sile, da je spravil svoj premog na solnce kot pa n. pr. Nemec. Druga odločilna okoliščina je bila ta, da je premog ležal v istem ozemlju kot železna ruda. Da celo v istem revirju so n. pr. v »črni deželi«, v grofiji Staffordshire kopali železo in premog. Tretji činitelj, ki je napravil angleški premog nekonkurenčen, je bližina njegovih ležišč do morja. Saj je pred vojno celo Berlin dobavljal tretjino premoga iz Anglije, ker je bil prevoz po vodi cenejši kot za zgornje-šlezijski ali rurski premog, ki je moral napraviti krajšo pa dražjo pot po železnici. Angleški premog ni bil samo cenen, bil je tudi najboljši. Ne le angleška, tudi nemška vojna mornarica je n. pr. dobavljala tako zvani brezdimni premog iz južnega Walesa, ki je bil najboljši na svetu. Angleški koks, najvažnejši produkt za taljenje železa, ni imel konkurence. Vso silo napredka, ki ga je angleška industrija zmogla vsled obilice lastnega dobrega premoga si ne moremo predstavljati, če vemo, da je 1. 1860. 100 milijonov ton pridelanega premoga opravljalo delo 80 milijonov konj in 400 milijonov mož, torej 20 kratno število tedanjega angleškega prebivalstva, Angleški premog je imel oddajna tržišča po vsem svetu. Tretjino izvoza je imela Anglija v obrežne dežele Severnega in Vzhodnega morja, skoraj polovico pa v srednjo Evropo. Leta 1850. je znašal izvoz 3,212.000 ton, leta 1913. pa 73,400.000 ton. Znano je samozavestno mnenje angleške parlamentarne komisije, ki je v svojih poročilih rada po-vdarjala, da je ves svet odvisen od angleškega premoga. Mimogrede se lahko tudi spomnimo, da je Anglija to svojo moč tudi prav brezobzirno izrabljala za politične pritiske. Ob vstopu v to stoletje so odprli v raznih državah nova skladišča premoga, ki je začel izpodrivati angleškega. Francija je skoro vso svojo potrebo premoga krila v Angliji. Pa vendar objavlja zadnja leta pred vojno Comite des Forges de France, da je nemški delež na uvozu premoga v Francijo od leta do leta večji, angleški pa je stalno na enaki višini. V času, ko se je nemški izvoz premoga pošestoril, se je angleški izvoz samo podvojil. Premog iz Porurja je vztrajno izpodkopaval angleški trg v Belgiji, Nizozemski in Franciji. V Atlantskem oceanu je Anglija izgubila v zadnjih decenijih dve tretjini svojega izvoza v dobro Severoameriškim združenim državam. Angležem so ostale le še zapadna obala Afrike in zapadno ter vzhodno obrežje Južne Amerike. Toda v Indijskem in Tihem oceanu je angleška premogovna industrija skoro doigrala. Tu že nastopa konkurenca Indije, Japonske in Avstralije. Vojna je zadala angleškemu izvozu premoga smrtni udarec. Ta izguba je hujša kot vsi angleški vojni dolgovi. Vsled zmanjšanega izvoza je tretjina rudnikov pasivnih in tako zaostalih, da jih je treba zapreti, druga tretjina komaj životari, pa je ozdravljiva in le ena tretjina je zmožna donašati dobiček in vzdržati tujo konkurenco. Po vojni je hitro naraščal izvoz v sosedne države: v Francijo, ker so bili njeni rudniki razdrti in porušeni, v Nemčijo, ki je trpela vsled večnih stavk, notranjih nemirov in zasedbe Porurja ter v Belgijo. Padal pa je izvoz preko morja in v oddaljene trge. Ko se je Nemčija uredila in Francija obnovila svoje rudarstvo, je Anglija začela čutiti, da je bila tudi ona odvisna od vsega sveta. Država, ki je popolnoma zanemarila kmetijstvo, izropala zaklade železa, ki ga mora sedaj uvažati in zaposlila polovico svojega prebivalstva v premogovni industriji in trgovini, je začutila sekiro na življenjski niti, ko so leto za letom usihali njeni premogovni trgi. Da železo! To je drugi steber angleškega blagostanja. Pa je hudo nagnit. Leta 1885. je še stala angleška produkcija železa na prvem mestu vseh držav, leta 1905. pa jo je Nemčija že za cel milijon ton prekosila. Na železu in premogu je zgrajena angleška gospodarska moč in ta dva stebra se podirata. Tega se zavedajo angleška vlada, angleški kapitalist in angleški delavec. Zato ti strašni boji in iskanja za načinom rešitve, ki zahteva žrtev, težkih in velikih. Kdo naj žrtvuje? »Coal Report«. Eno leto so se pogajali delavci in podjetniki, preden je nastopilo najhujše. Delavstvo je zgodaj videlo vzrok propadanja gospodarstva v desorganizaciji produkcije in trgovine. Opozarjalo je na Nemčijo, ki je po vojni z železno roko posegla po centralizaciji vsega svojega premo-garstva in s tako zvanim vertikalnim sistemom zvezala vse važnejše industrijske panoge s svojimi premogovniki. Angleška delavska stranka je zahtevala podržavljenje premogovnikov. Po njenem prepričanju bi le država zmogla žrtve, ki so potrebne za prehod od roparskega izrabljanja rudnikov k sistematični produkciji in le državna vlada z zbornico bi mogla ukloniti tisoče izkoriščevalcev rentnikov in prekupcev, ki žive na račun in škodo premogarstva. Podjetniki o teh »revolucionarnih-načrtih seveda niso hoteli ničesar slišati. V konservativnem kabinetu so imeli zaslombo in tako se je lansko jesen položaj skrajno zaostril. Tik pred izbruhom stavke je posegel vmes Baldwin in z izredno državno podporo dosegel premirje. Delodajalci so garantirali delavstvu dotedanje prejemke, dokler bo vlada plačevala pasivnim rudnikom državno podporo v višini izgube, ki jo imajo podjetniki vsled neznižanih delavskih mezd. Ta odgovor je veljal do 1. maja t. 1. Tako drago kupljeno premirje — vlada je plačala na naslov te državne podpore 25 milijonov funtov šterlingov — naj bi služilo kot izhod iz krize. Vlada je imenovala v avgustu 1925 posebno komisijo, da preštudira vso angleško premogovno industrijo in stavi predloge za njeno rešitev. Komisija je letos 12. marca predložila svoje 227 strani obsegajoče poročilo, ki nosi podpis njenega načelnika Sira Herberta Samuelaj bivšega guvernerja v Palestini. Ostanimo pri poročilu. Komisija ugotavlja, da je produkcija premoga padla (1. 1920. 230,000.000 tonj. Število delavstva se je nasprotno zvišalo za 10%. Izvoz je padel za 22%. Zaloge premoga zadostujejo še za 600 let, če se izkoriščanje nadaljuje v sedanjem obsegu. Velika Britanija ima okroglo 1400 premogovnih podjetij, ki imajo 2560 rudnikov. Mnogo jih je, ki imajo le po eno in prav malo takih, ki bi imela nad 10 jam. V nekaterih premogovnikih dela po 50 delavcev, drugod nad 10.000. Nekatera podjetja producirajo tono premoga z 12 šilingi stroškov, druga potrošijo 30 šilingov za tono. Komisija ugotavlja, da je glavni notranji vzrok premogovne krize njena gospodarska desorganizacija. Delavci so isto trdili že leta poprej in zahtevali podržavljenje. Komisija, ki jo je postavila konservativna vlada, si zadnje besede ne upa izreči, pač pa predlaga reforme, ki merijo k istemu cilju. Poročilo pravi: 1. Država naj prevzame v svojo last vso rudo, kar je je v zemlji. V Angliji je namreč lastnik zemljišča tudi lastnik vse zemeljske vsebine. Premogovna podjetja morajo lastnikom površja plačevati posebno pristojbino »royalty <, ki znaša povprečno pol šilinga od tone izkopanega premoga. Samo po vojni so ti lastniki prejeli iz tega naslova 6,250.000 funtov šterlingov. Ta ogromni davek pade seveda na rame delavcev in konsumentov. Država naj napravi temu konec s posebnim zakonom, ki bi proglasil vso rudo za državno last, lastnikom pa naj bi se izplačala odškodnina. 2. Komisija predlaga združenje premogovnih podjetij. Združevanje naj se izvrši stop-njema, če drugače ne gre, pod pritiskom oblasti, ki bi ta pritisk lahko izvajala, ker bi bila lastnica podzemlja. 3. Komisija priporoča naj se premogovna industrija tesno združi z drugimi industrijskimi panogami, zlasti elektriko. V ta namen naj se ustanovi odbor, v katerem bi bila zastopana državna oblast, delavci in podjetniki. Ustanove naj se državni laboratoriji, ki naj poiščejo nove boljše produkcijske metode, da se ne bo 2 milijona ton letno premoga skadilo v zrak, kakor se to dogaja pri sedanjem produkcijskem načinu. 5. Prekupci podraže angleški premog za 100 odstotkov. Da se leti izločijo, priporoča komisija prodajne zadruge za cele distrikte; občinam priporoča komisija naj prevzamejo prodajo premoga v svoj delokrog. 6. Komisija je mnenja, da se delovni čas načelno ne sme povečati, le dokler ni premagana najhujša kriza, naj bi delavci delali eno uro več na dan za isto plačo kot redne delovne ure. 7. Znižajo naj se delavske mezde. 8. V vsakem rudniku naj se osnuje delavski svet, ki bo kontroliral produkcijo' in stroške. Delavstvo naj bo pri podjetjih soudeleženo na dobičku in izgubi. Poročilu »Coal Report«, kakor se oficielno naziva, se pozna, da hoče dati najširšo podlago za razpravo, obenem pa rigorozno pokazati, da pri tej krizi ni mogoče nadaljevati s kakim šušmarstvom, ker igra Anglija za svojo bodočnost. Odločno voljo je pokazal tudi Baldwinov kabinet, ki je takoj celo poročilo v celoti odobril, pod pogojem, da ga sprejmejo tudi podjetniki in delavci. Vlada je obljubila, da bo izvedla v tem slučaju vse reforme, ki jih poročilo predlaga in priporoča. 24. marca je ministrski predsednik poklical k sebi Herberta Smitha, predsednika premogovne strokovne zveze in Evana Williamsa, načelnika zveze premo-dovnih podjetij. Vlada je že dala posebej natisniti vse reformne predloge, ki bi jih glasom poročila morala izvesti, in je zaprosila delavce in indu-strijce, naj stopijo v dogovore. Pogajanja. Razgovori so se vlekli kakor križev pot ves mesec in so se končno razbili na trdovratnosti in zahrbtnosti podjetnikov. 1. aprila so indu-strijci po skupni seji zastopnikov izjavili, da stavijo sledeče pogoje za sodelovanje pri sanaciji: 1. Razširjenje delovnega časa za eno dnevno uro. 2. Odpraviti se mora dosedanja minimalna mezda za vso deželo. V bodoče naj se določajo mezde za vsak revir posebej po njegovi renta-biliteti. 3. Podjetniki nasprotujejo državnim sindikatom in prisilnemu združevanju malih podjetij, pripravljeni pa so, da sami izvedejo primerne fuzije. Nadalje so podjetniki objavili, da s 1. majem stopi v veljavo njihov sklep o znižanju plač in izprtju delavstva, ki na znižanje ne bi pristalo. 8. aprila sta zborovala izvršilna odbora rudarske zveze in industrijskega odseka strokovnega kongresa, ki sta predloge podjetnikov odklonila ter zlasti povdarila, da o povečanju delovnega časa, znižanju ter ureditvi plač po posameznih podjetjih ne more biti govora. Delavci so naglasili, da zahtevajo enotno ureditev plač za vso deželo in bodo to načelo branili do skrajnosti. 22. aprila so podjetniki predložili delavstvu načrt o znižanju mezd, ki je znašalo največ 25% in drugi načrt mezd, če delavci pristanejo na enourno podaljšanje dnevnega dela. Baldwin je oba načrta grajal in preprečil, da nista bila stavljena kot ultimatum. Delavci so izjavili, da je o samem znižanju plač pač mogoče govoriti, toda od enotnosti te pogodbe za vso deželo ne morejo odstopiti. Predlagali so, da naj veljajo za vse rudnike kot temeljne plače one iz leta 1914., ki so itak bile določene po podjetjih, razen tega pa naj se določi splošna, za vse premogarje enaka doklada. Podjetniki so predlog odbili in izjavili, da bodo zadnjega aprila pač razglasili plače, ki bodo veljale po prvem maju. Kdor bo hotel delati za tiste plače, bo delal, kdor ne, pa pač ne bo. Par podatkov o teh plačah. V škotskih revirjih bi se znižale od 10‘3 na 8-23 šilingov, v Durham od 10 na 7-25, v južnem Walesu od 10-75 na 7-9, v srednji Angliji od 10-8 na 9-8, pri nekaterih specialnih oddelkih pa celo od 16 na 10 šilingov. Zadnje dni aprila je ostal položaj do preloma neizpremenjen. Šele 30. aprila ob 1. uri popoldne, potem, ko že zadnja partija 40.000 premo-garjev ni več mogla na delo pod starimi pogoji, so podjetniki predložili načrt, ki poleg njihovih starih zahtev glede plače in delovnega časa vsebuje tudi pristanek na nekatere reorganizacijske predloge. Industrijci so svoj načrt predložili naravnost vodstvu rudarjev, mesto da bi ga izročili potom Baldwina. S tem so onemogočili, da bi vlada posredovala za omiljenje formulacije in skušala še v zadnjem trenutku preprečiti izprtje oziroma premogarsko stavko. Delavci so zadnje dni že popustili v vprašanju 8 urnega delavnika in tudi v vprašanju znižanja plač. Hoteli so imeti le garancije, da se bodo vse te žrtve zahtevale od njih samo za dogleden čas, dokler ne bo izvršena najnujnejša reorganizacija te industrije. Toda vsi predlogi in poizkusi so bili zastonj. 24. ura se je bližala in 2 milijona premogarjev je bilo izprtih, oziroma so stopili v stavko, ker niso hoteli na delo pod pogoji, ki so jih narekovali podjetniki. Splošna stavka. f Dne prvega maja je padla odločitev, ki nima še primere v zgodovini. Vrhovni svet delavskih zvez je odgovoril na izprtje premogarjev s splošno prijateljsko stavko vsega delavstva. Stavka je bila napovedana za 4. maja. Za ta predlog so glasovali pooblaščenci 3,653.000 članov, proti samo 46,000. Vseh 200 angleških strokovnih zvez se je združilo in postavilo enotno stavkovno vodstvo. Kljub prizadevanju Baldwina, Macdonalda, Hendersona in Thomasa je splošna stavka res izbruhnila, čeprav je ravno zadnje ure kazalo, da je ne bo. Baldwin se je v zadnjem hipu uklonil reakcionarnim zahtevam svojega kabineta, ki je smatral čas za primeren, da udari in razbije delavsko strokovno organizacijo. Vlada je pod smešnimi pretvezami prekinila pogajanja in se skrila pred zastopstvom delavstva, ki je hotelo še razpravljati. Da je dobila utemeljitev za uraden nastop proti delavstvu, je vlada proglasila splošno stavko za protiustavno in izjavila, da bo nadaljevala pogajanja šele potem, ko bo delavski vrhovni svet brezpogojno preklical splošno stavko. 4. maja zjutraj so stopili v stavko železničarji in mornarji, tipografi, metalurgični delavci in vsi rudarji. Ostalih kategorij delavstva vodstvo ni pozvalo k stavki, ker si jih je hotelo zadržati za rezervo kot drugo bojno črto, ki bo nastopila le, če bo skrajna sila. Zastavkalo je približno 5 milijonov ljudi. Od Stovnovaya do Doverja se ni premaknil noben vlak več, Anglija je bila odrezana od celine, London je bil brez časopisov in brez prometnih sredstev. Najmogočnejša 300 letna delavska strokovna organizacija, ki ima združene razen poljedelskih delavcev prav vse panoge, se je pomerila z najmočnejšim kapitalom sveta. Vlada je nastopila z izjemnimi odredbami. Londonske parke je čez noč izpremenila v razdeljevalnice moke in mleka, vpoklicala prostovoljce v policijsko službo in v službo pri prometnih obratih. Po deželi ie odprla kar celo vrsto poslovalnic za rekrutacijo prostovoljcev. Sem in tja je za manifestacijo spustila kak vlak, ki seveda niti za osebni niti za tovorni promet ni prišel v poštev. Za cestni promet v Londonu je angažirala 4000 šoferjev in avtomobilov ter končno koncentrirala v Londonu in v industrijskih centrih vojaško silo, da nastopi v slučaju nemirov. Delavstvo je dostojanstveno, mirno in trezno vodilo borbo kot zmore le Anglež. Pospravilo in konserviralo je stroje, da bi se ne delala nepotrebna škoda, razpostavilo strokovne straže in samo v najlepšem soglasju s policijo skrbelo za red in mir. Delavska fronta je ostala trdna, dasi mnoge strokovne organizacije niso izplačevale nobenih stavkovnih podpor in so se delavci morali vzdržati sami. Angleško delavstvo ni pokazalo samo svoje dotlej nepoznane moči, ampak tudi občudovanja vredno doraslost najtežjim preizkušnjam. Stavkujoče so v inozemstvu podprle rudarska, amsterdamska in moskovska internacionala. Boljševiško denarno podporo 2 milijona rubljev je vrhovni svet hvaležno odklonil. Prometno delavstvo vseh držav, ki pridejo v poštev, je preprečilo dovoz živil in premoga na Angleško. Pojavljali so se že glasovi o prijateljski stavki na kontinentu. Med stavko so bile najrazličnejše sile na delu za mir. Delavstvo je v vsakodnevnih objavah izjavljalo svojo pripravljenost za pogajanja in le vladina izjava, da mora vrhovni svet predvsem preklicati splošno stavko, je ovirala, da niso bojujoči že prve dni sedli k zeleni mizi. 12. maja je pa kakor strela z jasnega počila vest, da je vrhovni svet preklical splošno stavko. V času, ko to pišemo, še ni jasno, kakšni so bili motivi za ta korak. Stavka rudarjev traja dalje. Splošni socialni problem in proletarski socializem. V »Hochlandu« št. 5 in 6 tekočega leta je Goetz Brief napisal dobro izčrpen članek, ki v prvem odstavku obravnava socialni problem na splošno, v drugem se pa bavi Specialno s tako zvanim »proletarskim socializmom« in polemizira s Sombartom in njegovim delom »Proletarski socializem«. Glavne misli te lepe razprave so naslednje: Moč organiziranega proletarijata, ki je bil v preteklih desetletjih državni oblasti, privatnim podjetnikom in meščanstvu samo objekt zatiranja, se je tekom zadnjih let silno dvignila in zrastla kapitalistični družbi čez glavo, Celokupna družba živi še danes po meščansko-kapita-lističnih osnovah in etosu. Merilo takemu etosu je gola vrednost, kupčija, volja mu je usmerjena za pridobivanjem, udejstvovanjem in posedanjem. Temu se da prikrojiti vse življenje. Po zgodovinski poti si je kapitalizem osvojil zemljo, njene produkte, vrednost človeka in njegovega dela. Doba absolutizma je bila čas porajajoče se moderne države. Stara fevdalna država je bila polagoma strta, na njeno mesto je stopila moderna državna forma, sloneča na centralizmu in plačanem uradništvu. Vpeljala je denarno gospodarstvo in si želela kar največ denarja v deželo. Novoodkrite kolonije, vojaška moč, trgovske pogodbe, stroge carine na zunaj in znotraj, import in eksport produktov, vzpodbuda podjetnikov, vse to je bilo delo državnih organov. Individualna moč posameznikov je bila žrtvovana absolutni moči vladarja. Gospodarska politika absolutizma pomeni velik korak h kapitalizmu. Najprej mu je podlegel kolonijalni človek, takoj za njim pa domačin. Stare forme, privilegiji, cehi izginjajo in napravljajo pot privatnim podjetnikom. Aristokracija in prviligirani stanovi vstopajo med meščanske kapitaliste. Bogastvo, sloneče na moči, se je zamenjalo z močjo, slonečo na bogastvu (Sombart). Končno se je bogastvo jelo obračati proti absolutistični državi, ker ga je ta samo ovirala v pridobivanju. Strte so bile tudi stare družabne oblike, vse je drvelo v stan bogatega meščanstva, ki si je razen denarja znalo pridobiti še politično in gospodarsko moč ter socialno veljavo. Biti bogat ali postati bogat pa samo na sebi ni za človeka nikaka moralna kvalifikacija. Le v kolikor postavi svoje premoženje v službo celote, more upati na zgradbo trajnejšega socialnega reda. Meščanski kapitalizem pa je v pridobivanju odločno individualističen, skrbi le za lastni »jaz«, za drugo se ne briga. Dasi je strl mnogo ovir, ki sta mu jih stavila država in cerkev, odstranil institucije delavcev in podjetnikov, otvoril kampanjo proti staremu pravu in etosu, mu je manjkalo vseeno notranjega učvrščenja, moralne vrednosti in priznanja. Ker vzbuja še nasprotja med posameznimi stanovi, ni nikdar mogel postati splošen družabni princip, Proletarijat: Starejša literatura je štela sem vse »nižje« ljudstvo: revne ljudi, nestalne eksistence, doslužene vojake, tatove in vlačuge, delavce, ki žive enodnevniško življenje, torej vse od poštenih siromakov do zločincev, ki nimajo razen uboštva prav nič skupnega. V prejšnjih stoletjih se delo ni smatralo za »brezplodno«, delavec je bil pritegnjen v gospodarjevo varstvo in njegovo rodbinsko življenje. Odkar pa je ročno delo prešlo v tovarne, so se razmere spremenile; mojster in pomočnik sta se oba znašla skupaj pri stroju. Podjetnik rabi delovnih moči, če obrat ne nese dovolj, ga opusti in odpusti delavstvo. Ker povpraševanja po delu presegajo ponudbe, si izbere vedno najbolje kvalificirane moči; odtod vpliv na mezde, pritisk na delavstvo in preganjanja. Podjetniki niso sprejeli napram delavstvu nikakih obveznosti, plača je ostala izključno mezda, delavnica bojišče za delo. Delavec, ki povpraša za delom, zmanjšuje njegovo vrednost in odjeda zaslužek tovarišem. Tovarne so pritegnile mase delavstva in ustvarile s tem centralizacijo prostora in dela, življenja in stanovanja. Razvile so tip industrijskega mesta, ki izkazuje rifemu lastne posebnosti: puščobo, stisnjenost, nesnago. Proletarizirale so vedno nove mase delavskih množic. Sem se je priril tudi »pocestni proletarijat«, kateremu je bilo s stalno plačo vsaj kolikortoliko zasigurano življenje. Težave proletarskega življenja: Proletarijat pogreša v prvi vrsti sigurnost dela in življenja. Nobeno delavsko mesto ni tako stalno, da ga delavec ne bi mogel naenkrat izgubiti. Denarna plača v obliki tedenske ali dnevne mezde mu onemogoča kakršnokoli potratnost, posebno poročenim in s številnimi družinami. Mezda je natančno določena po izdatkih delavca — prav dobrega gospodarja; če pa ima v hiši le nekoliko slabšo gospodinjo, pa se takoj čuti primanjkljaj in nastane kriza. Ta negotovost vpliva kvarno na delavčevo dušo, posebno še na proletarsko mladino. Postane mračnjaška, izgublja smisel za duhovno in moralno življenje, se vdaja ideji nasilstva. Prisiljeno in pod prevelikim nadzorstvom stoječe delo naravnost ubija delavca. Povsod vlada disciplina, strog sistem, kar povzroča nesoglasje, nesporazumevanja, nevoljo, vzbuja se čut prikrajšanja, nemoči in ozko začrtanih meja. Če pristopi k temu še zapostavljanje v državi in občini, so pa dani že vsi pogoji za splošno nezadovoljstvo. Ta odpor se iz kristalizira v idejo, da bi »pravzaprav« morala biti vsa moč v rokah delavstva. Streti kapitalistično državo in buržuazijo postane vodilna črta delavskih množic, posebno marksističnih. Pa tudi nemarksistično delavstvo je bolj ali manj istih misli, tako je misel na moč postala skoro dogma. Ker pa v boju za dosego pravic nima proletarijat skoro nikakih pogojev, je tak boj brez upa zmage. Stremljenja delavstva gredo za duhom časa: v gospodarskih podjetjih se vodi boj za večjo plačo, v politiki in gospodarstvu za moč, včasih celo za absolutno moč, v socialnih nižinah za veljavo kot človek, delavec, meščan, kot — sodobnik. V bistvu raste marksizem iz življenjskega položaja delavstva, iz njegovega proletarskega mišljenja in čuvstvo-vanja. Proletarijat in marksizem pa sta se srečala samo zgodovinsko. Proletarijat postane razredno bojevit in revolucionaren, v kolikor si je svojo vrednost in svetovni nazor uravnal po vrednosti in materijalizmu meščansko-kapitalističnega 19. stoletja. Ne da se tajiti, da ima ves nemir proletarskih mas svoje korenine v vprašanju svetovnega nazora in nravnosti. Njih položaj je tak, da ne morejo doseči niti gospodarskih, niti družabnih upov. V tem tiči dvojna muka proletarske duše: trpi vsled splošnega neuravnovesenja v duševnosti sedanje dobe in na lastnih gospodarskih in socialnih neprilikah. Do Sombarta obstojajo tri sile človeško družabnega sožitja: moč, razum in ljubezen. Vrsta sožitja, ki gradi na moč, je socialni materializem. V razumu kot osnovni sili se določajo nadindividualne oblike človeškega reda; tretja osnovna ideja je ljubezen. Sloni pa na skupni ljubezni do Boga in na njej sloni življenje. Vsak socialni sistem mora graditi na te temelje. Kapitalizem gradi v prvi vrsti na moč, socializem na razum, zastopa pa normativne ideje napram naturalističnim idejam kapitalizma. V negiranju obstoječega propagira racionalni družabni red, vsebina mu je pa možnost uresničenja tega načrta. Proletarski socializem kot vrstni pojem je ožji kot socializem, je pa širši v tem, da obsega tudi nesocialne elemente: zgodovinsko filozofijo, materializem, idejo tretje, socialistične države. Po raznih stranpotih pa pridemo končno le na Marxov duh. Osnove proletarskega socializma leže v onem toku, kateremu je koncem srednjega veka zapadla evropska družba. Stare družabne tvorbe: cerkev, država, družina, katere je družila skupaj močna ideja, vera v Boga, so se razrahljale. Po »prehodnih stopnjah« razvoja gospodarskih in političnih razmer in nacionalnih posebnosti je socializem tesno združen z zapadnoevropsko miselnostjo. Psihološko nastopa socialistični človek kot umetni človek brez ljubezni, toda fanatik pravičnosti prav po svojem vzorniku K. Marxu. Tretji vir proletarskega socializma pa tiči na torišču ideologij. Če zasledujemo razvojno deblo marksizma nazaj, trčimo na grško filozofijo za propada in na judovskega duha kot na pravce proletarskega socializma. Pomeni resnično zatrdilo vezi med proletarijatom in modernim socializmom. Prave početke ideologije proletarskega socializma pa je iskati med prosvetljenim meščanstvom. Duhovno-nravno stran proletarskega socializma oklepa Sombart v izraz »proletizem«, ki je praideja proletarskega socializma in vsebuje temeljne ideje socialističnega svetovnega nazora. Ideje so mu neizpremenljive, tvorijo ravno črto njegovih teženj, pa samo poziv na družbo, ne pa kot žrtev ali kategorični imperativ. Zato je ne-heroičen in ves proletarski socializem samo patos heroizma. Življenjska vrednost mas se kaže v dveh prosvetljenih idejah: svobodi in enakosti, pa materialistično pojmovanih. S tako idejo enakosti se masam le utira pot do sovraštva vseh dobrin, ki so jim nepristopne. Na takih temeljih nastane še notranje proletarstvo duha (strah pred priznanjem, nezaupanje, nihilizem, pomanjkanje časti), katero je Marxov duh tako hitro vcepil v proletarska srca. (Dalje prihodnjič.) Dr. I. Basaj: Problem slovenskega zadružnišfva in njegove naloge v bodočnosti. (Konec.) III. Pomen produktivnih zadrug. Ljudstvo se je oklenilo zadružne ideje, ker je v zadružni skupnosti našlo novih moči in nove možnosti za napredek v svojem gospodarstvu, Gospodarska skupnost v zadrugah se je izkazala kot uspešna in pripravna ne le pri proizvodstvu, ampak tudi pri posredovanju gospodarskih dobrin, pri njih razdeljevanju in pri konsumu. Če tehtamo važnost in pomen zadrug po njih gospodarski funkciji, moramo gotovo priznati prvenstvo onim zadrugam, ki uveljavljajo gospodarsko skupnost v proizvodstvu. Skupno proizvodstvo je ne le z gospodarskega, ampak tudi s socialnega stališča naša temeljna zahteva, ker imamo opraviti v Sloveniji skoro izključno z malim kmetom, z malim obrtnikom in z delavcem, ki ima voljo potom skupnosti uveljaviti se v produkciji za lasten račun. Priznati moramo, da hvala Bogu v slovenskem zadružništvu te vrste zadruge sedaj v resnici prevladujejo. Kmetsko gospodarstvo v Sloveniji se je za gotove funkcije v kmetijskem proizvodstvu v najobilnejši meri oprijelo zadružne skupnosti. Predvsem mislim na številne kreditne zadruge, ki so z ozirom na potrebo cenenega kredita v poljedelstvu gotovo temelj in pogoj razvoja in napredka. Ne moremo pa tega trditi o obrtnikih, ki so se le izjemoma posluževali za produkcijo zadružne skupnosti. Ko govorimo o pomenu zadrug za produkcijo, moramo pa opozoriti na sledečo zanimivost. Kakor znano, sta za produkcijo potrebna dva faktorja: kapital in delo. Produktivne zadruge, bodisi med kmetiškim ljudstvom, bodisi med obrtniki imajo torej lahko namen ali preskrbeti kapital za produkcijo ali izvrševati skupno delo. Vsled dosti razvitega individualizma pa se slovensko ljudstvo ni moglo sprijazniti z ono vrsto proizvodnih zadrug, kjer je skupno delo, temveč se je oprijelo poglavitno one vrste produktivnih zadrug, pri katerih je skupna zadeva le kapital za proizvodstvo. Tu sem spadajo n. pr. vse kreditne zadruge, mlekarske zadruge, strojne zadruge, razne zadruge obrtnikov, ki imajo skupne stroje, a vendar vsak obrtnik ostane samostojen podjetnik, ki dela in prodaja na svoj račun, zadružne elektrarne, razne zadruge za predelovanje kmetijskih produktov itd. IV. O posameznih tipih kmetijskih zadrug. Glede posameznih vrst zadrug, kakor se kaže njih pomen v sedanjih gospodarskih in socialnih razmerah, bi bilo omeniti sledeče: Za kmetiško gospodarstvo so gotovo najpomembnejše hranilnice in posojilnice rajfajznovega sistema. Ne omenjamo tu njih težav z vojnimi posojili, z zamenjavo denarja, hočemo omeniti le težave, ki so nastale za te zadruge vsled devalvacije naše valute in vsled silnega skakanja obrestne mere. Ker so vsled devalvacije prihranki trajno izgubljali na vrednosti in so bili zlasti oni vlagatelji, ki so vlagali svoje prihranke še v zlatih kronah, silno tepeni, je vsled tega polagoma prevladovalo nazi-ranje, da dandanes varčevanje ni več potrebno. Varčevanje je izgubilo vsled velike devalvacije svojo moralno oporo. To se tudi pozna na višini prihrankov v hranilnicah in posojilnicah Če izračunamo te prihranke v zlatih dinarjih, nimajo povečini kmetiške posojilnice niti dve tretjini onega, kar so imele kapitala pred vojno. To slabo stran seveda nekoliko izenači dejstvo, da so pa vsi dolžniki hranilnic in posojilnic pri devalvaciji veliko profitirali in mnoga globoko zadolžena posestva postala skoro brez bremen prosta, oziroma je njih lastnik dobil celo pogum in veselje, da je ves dolg odplačal, ko je videl, kako se je vsled devalvacije notranja teža dolga sama od sebe zmanjšala. Nekateri se bojijo konkurence, ki bo našim kmetiškim posojilnicam nastala v novih zadrugah, katere se imajo ustanavljati po zakonu za poljedelski kredit in katerim bodo ogromna državna sredstva po najnižji obrestni meri na razpolago. Napram temu je pripomniti, da bodo razpoložljiva sredstva za poljedelski kredit romala najprej v one zemlje, kjer kmet še ni sam organiziral kreditnih zadrug. To pa je danes vsa država izvzemši Slovenijo. Drugič pa ni dvoma, da se bo avtonomno zadružništvo z lastno mu inicijativnostjo uveljavilo, dočim veščaki v zadružništvu od državnega zadružništva, kakor ga predstavljajo zadruge za poljedelski kredit, ne pričakujejo uspeha. Res je, da prorokovanje ni na mestu in da bo izkušnja pokazala, kdo ima prav. Toda pripomniti je da je Srbija zelo sličen poskus preskrbe poljedelskega kredita z državnim aparatom že napravila in se je tedaj državni birokratizem pokazal za nesposobnega. Drugič pa je za naše gospodarske razmere predrago delati take poskuse s stotinami milijonov državnega denarja. Kar zadeva pa obrestno mero, so kreditne zadruge pred nedavnim preživljale take čase, da je bilo vprašanje, ali sploh še ustrezajo svojemu namenu in ali sploh še morejo preskrbovati za razvoj poljedelskega gospodarstva kredit po kar najnižji obrestni meri. Vsled denarne krize so se bile namreč ne le pri bankah, ampak tudi pri kreditnih zadrugah popolnoma enostransko uveljavljale zahteve in interesi vlagateljev, popolnoma pa so stopile v ozadje zahteve in interesi posojilojemalcev. Z upravičenostjo se danes trdi, da je splošno stagnacijo v kmečkem gospodarstvu, skoro popolni zastoj v razvoju in napredku povzročila previsoka obrestna mera. Najemati za kmečko gospodarstvo kredite po taki obrestni meri bi značilo napraviti gospodarski samomor. Zadnji čas se je vsled ublažitve denarne krize tudi vprašanje obrestne mere pri posojilnicah samo uravnalo. Posebno važna naloga pri kmečkih posojilnicah pa je za bodočnost poleg znižanja obrestne mere na zdravo višino vzgoja in propa- g'anda varčnosti med širokimi sloji, zlasti med mladino. Pri dobro organizirani mreži kmetiških posojilnic in pri zadostni agilnosti posameznih posojilnic se da še vjeti v mrežo kreditnih zadrug stotine milijonov denarja malih varčevalcev. Uvesti bo treba domače hranilnike. Uvesti bo treba pa zlasti stalno varčevanje v obliki obveznih mesečnih ali tedenskih vlog, čeprav v primerno nizkih zneskih. Dalmacija, ki je gotovo najbednejša dežela, je pod pritiskom sile s takim varčevanjem napravila že prve poskuse in to z uspehom. Hvaležno polje imajo posojilnice za propagiranje varčnosti med delavskim ljudstvom v industrijskih krajih, kjer morajo z dobro organizirano in intenzivno propagando tvoriti protiutež in po možnosti parelizirati pogubni vpliv preštevilnih gostiln in v lahkih društvih organiziranega veseljačenja in zapravljanja. Delavstvo si bo v takih posojilnicah ne le ustvarilo samo zavarovanje za starost in invalidnost, kar je posebno važno v naši državi, kjer v doglednem času še ni pričakovati v tej smeri dobrega in cenenega zavarovanja. Delavstvo se v teh ustanovah tudi šola za resnejše gospodarske naloge, katerim bo moralo biti kos z ene ali druge vrste socializacijo podjetij. Delavstvo si v teh posojilnicah naposled ustvarja kapital za svoja delavska podjetja: ne le za konsume, ampak tudi s konsumi v zvezi za one panoge produkcije, ki morajo služili osamosvojitvi delavskih konsumov od kapitalističnih tovarn. Pri kmetijskem proizvodu so poleg posojilnic najvažnejše mlekarske in živinorejske zadruge. Slovenski kmet mora stopnjema prelagati težišče svojega gospodarstva na živinorejo z mlekarstvom in iz nje skušati dobiti poglavitni vir dohodkov. Vsa mlečna industrija z obstoječimi zadružnimi mlekarnami pa je danes v krizi, ki jo je povzročil dvig dinarja in pa zelo slabo in nepopolno izvedena organizacija za izvoz in industrijsko predelavo mleka. Če kje, bi morala gotovo tu priti na pomoč država s svojimi sredstvi in pomagati naši mlečni produkciji, ki je po ceni in kakovosti komaj za domači trg dorasla. Vprašanje mlekarske šole se tretira že peto leto in je danes ravno tako daleč od rešitve, kakor je bilo 1. 1921. Živinorejske zadruge imajo služiti ne le kot osnova za dobro mlekarstvo, ampak zlasti tudi za racionalno selekcijo domačih ali vdomačenih pasem. Pri dobri organizaciji naše živinoreje v živinorejskih zadrugah bi Slovenija mogla z obstoječimi pasmami preskrbovati vse dele države z dobro plemensko živino, kar bi poleg mleka dajalo lep vir dohodkov našemu kmetu. Med kmečkimi gospodarji pa še ni razumevanja za to nalogo in seveda manjka potem dobre volje za intenzivno in podrobno delo v živinorejskih zadrugah. Podobno, kakor za živinorejo živinorejske in mlekarske zadruge, bodo morale priti na pomoč za razne panoge gospodarstva potrebne zadruge, bodisi za skupno predelovanje, skupno vskladiščenje ali skupno prodajo pridelkov: kletarske in vinarske zadruge za pravilno ravnanje z vinom za dobre kleti, za ustvarjanje čistih trgovskih tipov, sadjarske zadruge za racionalno sadjarjenje posebej pa za predelovanje in za skupno prodajo sadja; v hmeljarskih krajih zadruge za racionalno pridelovanje hmelja in istočasno za sušenje in skupno prodajo hmelja; v krajih, kjer tvori les važen del kmetiškega gospodarstva, zadruge za skupno vnovčevanje lesa, zadružne žage, zadružni mlini itd. itd. Zelo dobro so se izkazale kmetijsko-strojne zadruge, ki so malim kmetom omogočile ceneno in dobro obdelovanje in predelovanje s stroji. Njih obstoju se imamo zahvaliti, da je uporaba vseh vrst kmetijskih strojev med kmetiškim ljudstvom tako razširjena. Še večji razmah pa čaka te zadruge z vedno rastočo uporabo električne energije v kmetijstvu. Tudi za uporabo električne energije v kmetijstvu imajo zadruge velike zasluge v preteklosti in jih čakajo še večje naloge v bodočnosti. Praksa je pokazala, da so za zgradbo lastnih električnih central take zadruge navadno preslabe in jim je pretežko eno do dve tretjine investicij prenesti na fond perdu. Pač pa je vloga elektrarniških zadrug za bodoče poglavitno v tem, da prevzemajo od velikih central kot n. pr, Fala, tok ter ga po lastnem onirežju razdeljujejo svojim članom, Na ta način zadruga kot velekonsument dobi tok veliko ceneje kot bi ga dobili posamezniki in zadruga sama tudi pospešuje uporabo toka za pogonsko silo v kmetijstvu, V. Obrtnik in zadruga. Pri produkciji bi morale važno mesto zavzemati zadruge obrtnikov bodisi za skupno proizvodstvo izdelkov samih, bodisi za skupno uporabo strojev, za skupno nabavo sirovin ali za skupno prodajo ali samo vskla-diščenje izdelkov. Te vrste zadruge so se razvile v veliko manjši meri kot je bilo pričakovati. Poglavitna ovira je bil izrazito individualistični duh našega obrtnika, ki na vse kriplje brani svojo gospodarsko individualnost in vsled tega hoče delati in prodajati le na svoj račun, nezaupljiv pa je proti vsaki skupnosti. Najbolj so se še udomačile zadruge za skupno uporabo strojev, zlasti v mizarstvu, v čevljarstvu in slično. Naravnost bele vrane pa so zadruge, kjer bi mojster radi zadruge prenehal biti samostojen podjetnik in bi postal funkcijonar v zadružni tovarni. Edin tak primer je žebljarska in železo-obrtna zadruga v Kropi, pa še ta stalno izkuša, kako težko je podrediti interese zadružnikov mojstrov interesom zadruge in zadružni skupnosti. Gotovo pa je, da se bo moral obrtniški stan, zlasti pa mali obrtniki v veliko večji meri posluževati gospodarske skupnosti za proizvodstvo, ako bo hotel ostati konkurenčen in si ohraniti gospodarsko eksistenco. Ker je bilo poleg preizrazite individualnosti ravno pomanjkanje potrebnega kredita druga ovira za ustanavljanje obrtniških zadrug, ibo moralo obrtništvo kot predstopnja produktivnih zadrug krepko razviti obrtne kreditne zadruge. V njih se bo zbiral ves kapital obrtnikov in služil v prvi vrsti obrtnikom. Velika stanovska solidarnost in zavednost bosta edini privedli obrtnika do emancipacije od banke, ki mu je s svojo visoko režijo predraga in mu bosta pomagali do cenenega kredita za produktivne zadruge z ustanavljanjem obrtno-kreditnih zadrug. VI. Konsumne zadruge. Konsumno zadružništvo preživlja svojo krizo, kakor jo preživlja vsa trgovina. Med vzroki se navaja prevelika odvisnost konsumne zadruge od poslovodje, prevelika odvisnost od veletrgovca, ki zadrugi ni prijazen, davek na poslovni promet, previsoke obresti za kredit in slično. Vse te težave pa bi se dale premostiti, ako bi bilo toliko dobre volje in zadružne zavesti med konsumenti, da bi bili pripravljeni svoj konzum držati in podpirati ne samo v dobrih časih, ko jim deli visoke popuste, ampak tudi v časih kriz. Zato se je spričo teh kriz upravičeno povdarjalo, naj se ustanavljanje konsumnih zadrug ne forsira, ampak prej zadržuje in naj se konzumna zadruga napravi le tam, kjer je par sto konsumentov trdno odločenih svoje konsumno društvo vse skozi podpirati in le pri njem kriti vse potrebe. Le taki konzumni zadrugi je .tudi v časih kriz zasiguran obstoj. V kolikor so se pa razne kmetijske zadruge oddaljevale od svojega pravega namena preskrbe kmetijskih potrebščin in prodaje kmetijskih pridelkov ter se spuščale na njim tuje polje špecerijske trgovine, so v teh časih krize napravile dovolj dragih izkušenj, da se bodo v bodoče bolj zavedale, da je njih polje kot produktivne kmetske zadruge preskrba kmetijskih gospodarskih potrebščin, ne pa manufakture in ko-lonijala, čemur niso dorasle. Med konsumnim zadružništvom moramo navajati tudi stavbne zadruge, ki so se vsled dolgotrajne in vedno akutnejše stanovanjske bede začele ustanavljati med delavskimi in uradniškimi sloji. Gotovo je, da v primeri s plačami delavca in uradnika stavbe še daleč niso prišle na tisto ceno, da bi mogel delavec ali uradnik od stanovanja, ki mu ga preskrbi taka stavbna zadruga, plačevati obresti in amortizacijo iz svojih prejemkov ozir. prihrankov. Stavbinske zadruge nimajo izgleda na uspeh, dokler ne pade obrestna mera na 3% do 4%, ali dokler se ne bodo dobili od države in javnih korporacij, zlasti občin brezobrestni ali nizko-obrestni krediti za olajšanje stanovanjske bede. Njih cilj preskrbeti malemu človeku lastno stanovanje ali celo lastno hišico z vrtom je sicer idealen, toda to bodo šele tedaj dosegle, ko bodo prejemki malih ljudi v nekem pravem razmerju s stavbnimi stroški za tako stanovanje ali tako hišico, da ne bi hišica ali stanovanje dotičnika preobremenilo ali ga za vse življenje gospodarsko zasužnjilo. Z veliko večjim uspehom pa se stavbne zadruge uveljavljajo kot oblika za zgradbo in vzdrževanje društvenih domov, telovadnic, gledaliških dvoran, športnih vežbališč itd. ker je takim društvom z ozirom na njih idealne naloge zgradba in vzdrževanje domov in drugih prostorov tuja in težavna. Očrtali smo kratko nekaj problemov slovenskega zadružništva. Zadružne zveze, ki so zastopnice interesov zadružništva in voditeljice zadružnega gibanja, se z ozirom na te probleme zavedajo svojih nalog Toda za izvrševanje teh važnih nalog bi morale uživati vso pomoč in vso podporo države in samoupravnih teles, česar pa v dejanju tako zelo pogrešamo. Zveze vršijo seveda svoje naloge le, kolikor uspevajo z lastnimi močmi in z lastnimi sredstvi. Fran Erjavec; Pregled zgodovine socialističnega gibanja med Slovenci. (Nadaljevanje.) Razen dunajskega delavstva je razvijalo največjo aktivnost zlasti delavstvo na Češkem v Dunajskem Novem mestu in v Gradcu, od koder je valovila tudi v slovenske dežele. Seveda je vzbudilo s tem pri tedanji liberalni vladi hud odpor. Začela je na eni strani z odkritim podpiranjem v Schulze-Delitzschevem duhu delujočih organizacij, na drugi strani pa preganjati socialistične, pri čemer je pridno sodeloval tudi Slovenec dr. V. F. Klun. Že 1. 1869. je prepovedala vsa socialno demokratična društva, naslednje leto je vprizorila na Dunaju celo vele-izdajniški proces, ki se je končal z obsodbo mnogo socialističnih agitatorjev, nato je pa še razpustila celo vrsto delavskih društev. To je povzročilo med delavstvom silno ogorčenje, ki je vodilo do pouličnih nemirov. Nekoliko je pomirila razburjene duhove kratkodobna federalistična Hohenwartova vlada, v kateri je sedel tudi sociolog Schaffle in ki je jako omilila prejšnji pritisk na delavsko gibanje, tem brezobzimeje je pa nastopila proti njemu zloglasna liberalna Auersperg-Lasserjeva vlada (1871—1878). Ob njenem nastopu je imelo delavstvo precej in dobrih organizacij, toda notranje razprtije, ki so se začele tedaj pojavljati v vedno ostrejših oblikah, so jako manjšale odporno silo delavstva nasproti vladi. Proti H. Oberwinderju, ki je tedaj vodil dunajsko delavstvo in ki je kazal liberalizmu radi njegovega »protiklerikalnega« programa preveč prijazno lice, se je dvignil radikalnejši A. Scheu, pod čigar vodstvom je bila jeseni 1. 1873. ustanovljena »avstrijska socialno demokratična stranka« na načelih eisenaškega programa somišljenikov v Nemčiji. Razdor in hudi medsebojni boji obeh skupin, katerih tudi vladno preganjanje oseb in šikaniranje organizacij ni moglo pomiriti ,je trajalo več let, toda poleti 1. 1877. je vendarle prišlo do združenja v zmislu A. Scheujevega programa, kar je seveda vplivalo jako ugodno na vse gibanje (1. 1879. je bilo v Avstriji 209 raznih socialnih organizacij). Do novega razkola je pa prišlo že v začetku konservativne Taaffejeve vlade (1879—1893), ki je skušala po Bismarckovem zgledu s socialnimi reformami (1. 1883. uvedeni obrtni nadzorniki, I. 1887. zakona o nezgodnem in bolniškem zavarovanju itd.) in podpiranjem »zmernih « delavskih organizacij na eni strani ter z nasilnim zatiranjem radikalnejšega delavskega gibanja na drugi strani udušiti soc. dem. stranko. Ta se je izprva skušala uveljavljati z zakonitimi sredstvi, a ravno Taaffejeve metode so mnogo pripomogle, da je začel pridobivati v njej tla in kmalu celo premoč oni del najradikalnejšega delavstva, ki je stal pod vplivom anarhistične Mostove propagande (glasilo zmernih je bila »Wahr-heit«, radikalnih pa »Zukunft« in »Freiheit«). Prišlo je celo do nekaterih terorističnih dejanj, kar je dalo vladi povod za najbolj drakonične odredbe. Proglasila je izjemno stanje (v parlamentu ga je utemeljeval Slovenec dr. Tonkli), ječe so bile polne anarhistov, stotine delavcev je izgnala, razpustila mnogo društev itd., a 1. 1886. je uveljavila celo poseben protisocialistični zakon. Vse to je vplivalo na materialistične socialiste uničujoče. Listi so prenehali, društva so se razhajala, masa pristašev je pa pobegnila na vse vetrove. Iz teh razvalin je rešil stranko šele zdravnik dr. Viktor Adler, ki je bil v mladih letih liberalec a leta 1883. se je posvetil pod Beblovim vplivom gibanju marksističnih socialistov. V svojem listu »Gleichheit« (od 1. 1889. »Arbeiterzeitung«) se je prizadeval pomirjenje in združenje obeh kril materialističnih socialistov, kar je rodilo že 1. 1887. skupna zborovanja, nato vzajemen nastop s Čehi in konec 1. na svetovnem trgu pred vojno in sedaj. Sedanja svetovnogospodarska kriza je kronična in volumen svetovne trgovine je sedaj manjši kakor pred vojno, kar je ravno posledica desorganizacije svetovnega trga in gospodarstva v vojnem času. Pa tudi tendenca k samostojnosti posameznih gospodarskih območij posebno izven Evrope je mnogo prispevala k sedanji krizi svetovnega gospodarstva. Zato se kaže sedaj povsod stremljenje po mednarodni ureditvi vseh teh problemov. Tako je n. pr. Dawesov načrt že uredil par vprašanj, in projektirana svetovna gospodarska konferenca naj bi zopet uredila razmere na svetovnem trgu. P. -© Strojne tovarne in livarne d. d. Ljubljana Dunajska cesta št. 'SS. Leta 1688 ustanov. zvonarna Karlovška cesta 1. Največja, najstarejša in najbolj vpeljana domača zvonarna, večkrat odlikovana na razstavah v svetovnih mesiih, kakor: v Parizu, na Dunaju, v Pragi, v Trstu itd. Njeni prvovrstni zvonovi so razslavljeni na vsakokratnih vzorčnih velesejmih v Ljubljani in v Zagrebu. Najboljši materijah Krasni glasovi. Kratek dobavni rok. Absolutno konkurenčne cene. Ugodni pogoji Zahteva,tecenik. Ustanovljeno 1852. TEOD. KORN, Ljubljana Poljanska cesta št. 8 (prej Henrik Korn). Krovec, stavbni, galanterijski in okrasni klepar. — Instalacija vodovodov. — Naprava strelovodov. -- Kopališke in klosetne naprave. — Izdelovanje posod iz pločevine za firnež, barvo, lak in med vsake velikosti, kakor tudi posod (škatle) za konserve. ! JCarolJolak | delniška družba. | | ^Tovarna usnja, čevljev in galanterijskih izdelkov. | 3*rodaja en gros in en detail v j L posebnem lokalu o tovarni. niinij^nismuisiu,t«miinaiu^<^iuiun«Rniaauinsmi^ Seliškar Ivan : strokovni urar za popravilo ; stolpnih (turnskih) cerkvenih ur. Montiranje in dostavljanje tudi novih. Unlriiana, TrZoškoc.8 ki hočejo dobro kavo piti, priporočamo izvrstno našo pravo domačo Kolinsko cikorijo. Domenik Battelino Ljubljana, Slomškova 19 Izdeluje stopnice, teraco tlak, cevi, cementne plošče, nagrobne oklepe in spomenike, stensko oblogo, razne bane ter splošno vsa v to stroko spadajoča dela Zadruino podjetje I Nova založba r. z. s o. s. v Ljubljani, na Kongresnem trgu (v nunskem poslopju pri Zvezdi) ima naprodaj vse pisarniške potrebščine za dom in šolo ter vsakovrstne knjige v bogatem izboru. v v i. ■- 'j- > n # \-r i .. ■ '■, • - ?,b ' j ■ ' - J t' -i.