106 G la sn ik S E D 5 7| 1– 2 20 17 Knjižne ocene in poročila Mirko Ramovš * Marija Klobčar, dr. etnologije, višja znanstvena sodelavka, docentka za folkloristiko in mitologijo, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; marija.klobcar@zrc-sazu.si. Začetek leta 2017 je na Glasbenona- rodopisnem inštitutu ZRC SAZU med drugim zaznamoval izid knjige in zgo- ščenke s prepoznavnim naslovom Ha- loško petje na tretko. Obe deli z raz- ličnih stališč upodabljata pomemben del slovenske zvočne krajine in ga s spominskimi zapisi in poglobljeno raz- iskavo vanj tudi analitično umeščata. Zasnova monografije izraža način od- krivanja tega petja in pot do njegove vnovične vrnitve v zvočni svet Haloz, hkrati pa tudi hotenje, da bi dosedanja teoretsko pomanjkljiva opozorila na vrednost tega petja oprli na oprijemlji- ve analize in jim z notnimi ilustracija- mi ponudili uporaben revitalizacijski pesemski nabor. Prvi del monografije uvajajo trije spominski zapisi. Prispe- vek Lojzke Merc, vodje pevk Trstenke, se z ustrezno mero čustvenih refleksij povezuje s srečanjem tega načina pe- tja, v prvih povojnih desetletjih vse manj zanimivega za okolje, v katerem se je ohranjalo. Zapis Jasne Vidakovič z razgrnitvijo spominov razkriva vlogo posrednikov, oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi, hkrati pa tudi same- ga radia. Premoščanje razdalje med zvočnim svetom haloških gričev in ve- likih odrov je zaznavno tudi v zapisu upokojenega sodelavca Glasbenona- rodopisnega inštituta Mirka Ramovša. Vsi trije zapisi so zaokroženi s stro- kovnimi premisleki, ki z osebnimi po- gledi tkejo mrežo med ustanovami in posamezniki. Te premisleke v mono- grafiji raziskovalsko osmišlja prispe- vek sodelavke Glasbenonarodopisnega inštituta, etnomuzikologinje dr. Urše Šivic; njena etnomuzikološka analiza petja na tretko je tako raziskovalcem kot uporabnikom ponudila oprijemlji- vo orodje za ovrednotenje in hkrati za vnovično oživljanje tega načina petja. Temu so namenjene tudi transkripcije pesmi, ki monografiji dajejo dodatno uporabno razsežnost. Monografijo dopolnjuje zgoščenka, ki hkrati tudi samostojno upodablja ta del slovenskega pesemskega izročila. Pri- naša zvočne zapise, posnete na terenu, in tiste, ki jim s prizadevanji posre- dnikov in raziskovalcev tega izročila oziroma pevk sledijo. V njej se preple- tajo pretekli in sedanji zvočni svetovi, ki jih spremno besedilo dr. Urše Šivic kontekstualno in analitično umešča na slovenski etnomuzikološki zemljevid. Spretno preseganje razdalje med znan- stveno zahtevnostjo in praktično spreje- mljivostjo tako projekt, dorečen v knji- gi in zgoščenki, uvršča med pomembna dela sodobnih etnomuzikoloških stremljenj. V času, ki zaradi iskanja raziskovalskega preživetja nikakor ni naklonjen poglobljenim raziskavam, dokazuje tako razumevanje aplikativ- nih potreb kot sledenje tistim ciljem, ki etnomuzikološkemu delu narekuje znanstveno držo. URŠA ŠIVIC (UR.): Haloško petje na tretko. Založba ZRC SAZU in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Ljubljana 2017, 83 str. URŠA ŠIVIC IN PETER VENDRAMIN: Haloško petje na tretko. Založba ZRC SAZU in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Ljubljana 2017, zgoščenka. Knjižne ocene in poročila Marija Klobčar* znova preverjajo in upoštevajoč so- dobna razmišljanja v znanosti in stroki razvijajo.« Nazadnje se avtor posveča gregorjevemu, kot se je v drugi polo- vici 20. stoletja razvijalo v povezavi s turizmom, podrobno v Tržiču, a tudi v Kropi, Kamni Gorici, Železnikih in drugje, ter šegi, kot poteka danes. Ne pozabi navesti možnosti v sodobni tu- ristični ponudbi in za pripravo dogodka navede nekaj pomembnih napotkov. Knjiga je bogata z barvnimi fotografija- mi in pregledno oblikovana s kratkimi začetnimi povzetki posameznih pogla- vij, natisnjenimi v rdeči barvi. Avtor pi- še tekoče in razumljivo, tudi v poglav- jih, ki imajo naravo razprave, vedno z zavestjo, da bo knjigo lahko vzel v roke manj izobražen bralec, še posebej Tr- žičan. A ji to ne odvzema znanstvene verodostojnosti, opremljena je z vsem potrebnim aparatom opomb, ki se na- našajo na literaturo, časopisne in arhi- vske vire, terenske zapiske in spletne medije, vse zgledno naštete na koncu knjige. Kot že rečeno, je avtor drzen v dokazovanju mitološkega ozadja šege spuščanja luči po vodi, vendar še vedno pušča odprta vrata za nova odkritja, ki bodo morda dala drugačen odgovor.