Nekaj spominov \i prve dobe našega ,,Tovariša". (Nekako od 1. 1867.-1875.) Bil sem v prvem tečaju preparandije v Ljubljani — takrat namreč 1.1867., sta bila še samo 2 letnika — ko me tovariš Lavrič doma iz Kjašnje, umrl kot učitelj v Gradcu (na potovanju v Dalmacijo) opozori na ,,Tovariša", ,,Novice" in nZg. Da- nico", edine slovenske liste, ki so takrat v Ljubljani izhajali. Takoj sem se naročil na ,,Tovariša" in si že takrat ali malo kasneje omislil vse prejšnje letnike, od katerih še zdaj nekatere hranim. Še preden sem dovršil 1. 1868. — to leto je bil že prvi shod kranjskega učiteljstva v Ljubljani v mestni dvorani, kjer sem bil kot učiteljski pripravnik tudi jaz navzoč — učiteljišče, sem spisal dopis v ,,Tovariša", na kar sem bil kaj ponosen. Leto potem sem že daljše spise v njem priobčil, kar je bilo kaj po volji uredniku Andrej u Praprotniku, ki je bil z mano in menda z vsakim tovarišem jako prijazen, dobrohoten in odkritosrčen. Še nisem bil aktiven učitelj, ko sem pristopil kot ud k takratnemu prvemu Kranjskemu (deželnemu), pozneje Slovenskemu učiteljskemu društvu, in blagi Praprotnik mi je z veseljem izročil pristopnico, kjer mi je dal naslov: ,,nastopni učitelj". Andrej Praprotnik je bil naš prvak, naš voditelj, zvezda slovenskega učiteljstva. Vedno je pisal,v vedno se posvetoval s svojimi tovariši. Šola, narod, knjige — to je bil njegov ideal; kolegialnost mu je bila čez vse. Z veseljem se je oklenil nove dobe v šolstvu, ki je bila nastopila v tisti dobi (1. 1868—1873.). Ni panehvaležno ali zaničljivo hrbta obrnil stari dobi, dobi konkordata, ker se je bil izšolal že prej in ker je deloval že prej in ker so tudi možje konkordatske dobe nekaj delovali, ko so bili n. pr. že pred novo dobo ti šolnikiduhovniški ustanovili ,,Vdovsko učiteljsko društvo" v Ljubljani, za katero je tudi on skrbel, kolikor mu je le čas dopuščal. Naprežen pa je bil jako, zakaj deloval je tudi pri drugih listih, pisal knjige, učil v šoli; bil je pozneje šolski voditelj, imel mnogobrojno rodovino itd. Pridružila sta se mu bila pa kmalu Matej Močnik in Ivan Tomšič v javnem delovanju za blagor šole in domovine. To je bil triumvirat slovenskihšolnikov v Ljubljani v tisti dobi. To je bila vrla deteljica. Niso bili do pičice enakih nazorov, toda edini v gorki ljubezni do šole, do učiteljstva, do naroda. Nobeden ni bil ekstremen. — Ne, ni res! Močnik je bil to. On je bil sicer blaga duša, ponižen, učen, skromen, darežljiv do sirot in beračev. (Nekoč je hotel dobro obutev podariti beraču in slabo obdržati zase, ako ne bi mu bil po naključju navzoči prijatelj Stegnar tega zabranil.) V politiškem oziru je pa imel ta izvrstni učitelj v teoriji (v praksi slab, ker ni imel discipline v šoli) to načelo za najboljše, da bi morala cerkev z duhovniki v šoli ukazovati in šolstvo ter učiteljstvo voditi.*) Zato ni odobraval, da je bil 1. 1868. padel konkordat, t. j. pogodba s cerkvijo, zaradi katere je imela v Avstriji duhovščina pravtco, da je vodila šolstvo v imenu države. Ker je pa imel Matej Močnik vzlic temu sto in sto lepih lastnosti, sta ga imela Praprotnik in Tomšič rada; radi smo ga imeli pravzaprav vsi in spoštovali smo ga vsi učitelji, četudi mu je bilo proti koncu njegovega plodonosnega življenja kakšno ,,katoliško" društvo bolj pri srcu nego učiteljsko. Sicer je pa mož to deloval iz prepričanja, ne iz dobičkarije. Poleg teh treh vrlih šolnikov, mojih dobrih prijateljev, je stopil v delokrog ,,Tovarišev" in takratnega javnega učiteljskega delovanja kot, recitno: nder vierte imBunde" — Srečko Stegnar, ki je bil do leta 1872. v Idriji, odkoder se je v tem letu preselil v Ljubljano na Grad kot učitelj v kaznilnici. V Idriji sva bila osnovala društvo -Šola" (zdaj ,,Narodna šola"), ki se je bilo z njim vred v Ljubljano preselilo. Ti štirje in jaz smo poleg drugih pridno sodelovali v ,,Učit. Tov.", v kateri list sem pisal takrat in še pozneje res veliko, ne da bi se hvalil. Saj je izšlo iz mojega peresa poleg didaktiško-pedagoških spisov mnogo člankov, v katerih sem hvalil takrat nove, zdaj že stare šolske zakone in jih branil osobito proti napadom nanje od strani duhovščine slovenske, ki sem jo sicer jako čislal in ki bi jo bil rad prepričal, da bodo šolski zakoni koristili Slovencem, ako se bodo pravično izvrševali. Krepko sem n. pr. branil v -Tovarišu" in menda tudi v ,,Narodu" šolske zakone zoper napade v knjižici ,,Stara in nova šola", ki jo je bil spisal mlad štajerski duhovnik, pozneje velik slovenski patrijot (baje dr. Gregorec, sedaj kanonik v Novi cerkvi pri Celju). Delovali smo krepko za šolo, za narod, za šolski napredek; delovali zoper nemškutarijo, zoper nLaib. Schulzeitung" in ,,Krain. Lehrerverein" in njegove ,,Zweigvereine", kar se je bilo vse v 1. 1873. v življenje obudilo — za nemški most do Adrije! Delovali pa nismo zoper duhovščino, četudi je bila prilika dana, ko se je začelo gibanje med Mladoslovenci in Staroslovenci, od katerih so bili prvi zagovorniki šolskih zakonov, drugi pa njih nasprotniki. *) Duhovnike in cerkev in službo božjo je tako čislal, da je enkrat kot šolski ngdzornik v kamniškem okraju ministriral pri maši. Od takratnih deželnih šolskih nadzornikov je bil slovenski duhovnik dr. Jarc precej hladen nasproti _Tovarišu" ;*) njegov naslednik Pirker mu je bil pa kot velik nemškutar celo sovražen. Seveda; zakaj pod njegovo protekcijo se je bila hudo nemškutarska ,,Schulzeitung" ustanovila. Urednik ,,Tovariša", Praprotnik, še ni bil takrat stalen šolski voditelj pri Sv. Jakobu v Ljubljani, morebiti še stalen učitelj ni bil. Zato se je bil zbal Pirkerja in riemškega deželnega predsednika grofa Auersperga. Zato je odložil (1873) za nekaj časa uredništvo ,,Tovariša" in ga izročil požrtvovalnemu Močniku, ki se kot samec ni bal za svojo kožo ter urejeval list v strogo narodnem, ali še bolj strogo v duhovniškem smislu.**) Praprotnik se tudi ni upal voditi še, dalje ,,Slovenskega učiteljskega društva" in prevzel je predsedništvo nadučitelj Govekar na Igu (pozneje v Šiški), ki je bil jako značajen, srčen mož, dober šolnik, dober pisatelj in narodnjak čez vse, dasi je bil dovršil svoje dni edino le idrijsko preparandijo z enim samim tečajem. Ivan Lapajne. *) Ko me je n. pr. 1. 1870 /1871. v Idriji nadzoroval, kjer sem bil dve leti učitelj, sem pričakoval od njega, da me bo kaj pohvalil kot ,Tov." sotrudnika; a tega ni storil, marveč me pokaral, ker sem v nekem spisu klečanje navedel kot disciplinarno kazen. **) Takrat je bil .Tovariš" torej preveč .klerikalen", pozneje pa preveč .liberalen", osobito takrat, ko je odložil — Slomškovo glavo.