bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinoroje-
NEGA SINA, DA BI SE NIHČE, KI VANJ VERUJE, NE POGUBIL, AMPAK IMEL VEČNO ŽIVLJENJE.
:
Mm
■ . : •

DUHOVNO ŽIVLJENJE
leto xvi • LA VILA C5LILITLAL • marec 1949

	
JgkdÄ	k f
bednih, upanje bolnikov, zavetnik umirajočih-,, strah hudobnih duhov, zaščitnik svete Cerkve __ prosi za nas!
Oj, koliko čudovitih klicev in nazivov je zbranih v tej molitvi! In koliko vere je v njih, koliko zaupanja cele Cerkve, vseh krščanskih ljudi.
lvako velik stoji pred nami sveti Jožo!, slavni potomec kralja Davida.
Vemo, da so svetemu Jožefu v posebno varstvo izročene slovenske dežele. Svoj čas jih je rešil strašnega jarma nevernih Turkov.
V dnevih vojnih strahot, ko smo trepetali za usodo nar oda in domovine, smo ga prosili podobne milosti. V posebni devetdnevni« srno se priporočali njegovemu mogočnemu varstvu, da bi nas s svojo priprošnjo pri Bogtt rešil, sovragov, hujših od Turka. V njegovi veliki cerkvi v naši Ljubljani se je zbiral naš moški, svet k mesečnim duhovnim obnovam, v stotinah, v tisočih. Toliko vere in zaupanja je bilo v nas: Ne bo nas pozabil sveti Jožef, naš zvesti patron. Kakor je rešil Jezusa pred Herodom, tako bo rešil naš narod pred brezbožnim nasiljem.
Ni nam izprosil zmage, kakor srno želeli
SVETI JOŽEF ■ NAŠ
Kakor- zvezd na nebu in še mnogo več je svetnikov v nebesih. Kakor zvezde na nebu se tudi svetniki ločijo med seboj po svoji veličini in svojem sijaju. Med največjimi in najlepšimi blesti sveti Jožef, svetnik, ki ga pozna in ljubi ves krščanski svet, naš skrbni varuh in branitelj v nevarnostih, zvesti vodnik in kažipot v naših romanjih po svetu.
Sveti Jožef! Kdo izmed nas ne nosi v duši od najzgodnejših otroških let njegove ljube podobe? V domači hiši je visela njegova slika, v domači cerkvi smo ga imeli vsako nedeljo in praznik pred očmi. Ko romamo po svetu, ga srečujemo povsod, kjer bivajo verni ljudje.
Z malim Jezusom v naročju, z belo lilijo v roki, ves dober in blag, potrpežljiv in tih, ljubezniv in usmiljen, zvest prijatelj in pri-prošnjilt, tak stoji med nami, takega nosimo v srcu.
Od doma navajeni se pripravljamo na njegov god s posebnimi pobožnostmi. Tridnev-nico obhajamo. Možje in fantje na njegov praznik opravljajo svojo velikonočno dolžnost, Njegove litanije molimo, v katerih nam Cerkev riše njegovo podobo, njegov svetniški značaj v čudovitih barvah: ženin božje Porodnice, čisti varuh Device, rednik Sina božjega — prosi za nas! Jožef, najpravičnejši, najčistejši, najsrčnejši — prosi za nas! Ogledalo potrpežljivosti, ljubitelj uboštva, zgled delavcev, kras domačega življenja, tolažnik
ZVESTI PRIJATELJ
kakor smo upali in prosili. Naša ljubljena domovina je postala plen rdečih trinogov. Tisoči onih, ki so se k svetemu Jožefu zatekali, so šli v krvavo smrt. Tisoči drugih v grenko izgnanstvo. Narod doma pa ječi kakor v vročici, stiskan, teptan in morjen od nasilnikov.
Sveti Jožef! Sveti Jožef! Ali smo zastonj molili? Verovali in upali zastonj.
Dobri sveti Jožef, ki je v življenju toliko hudega prestal, ki je prav vse težave in bridkosti ter preizkušnje življenja sprejemal iz. božjih rok tiho in vdano in jih nosil z junaško stanovitnostjo, gleda iz nebes na nas ves ljubezniv in blag, poln srčnega sočutja in usmiljenja. On dobro ve, kaj je trpljenje in izgnanstvo in tujina. Pozna nasilje in njegove strahote. Ve, kako grenak je kruh, ki ga vsak dan močijo solze trpljenja in hrepenenja. Pa on, ki mu je bilo dano vtopiti se v božje skrivnosti, pozna tudi smisel trpljenja in pomen križa. Za svoj god ki ga bomo begunski Slovenci že četrtič obhajali na tujem, nam govori iz nebes milo in dobro besedo tolažbe in vzpodbude:
Moji dragi slovenski prijatelji! Nikar vendar ne mislite, da sem pozabil na l as in preslišal molitev tisočerih src, celega naroda, ki je klical in upil k meni v stiski. Bila je božja volja, da gre slovenski narod na ta križev pot, ne v svojo pogubo, marveč v svoje očiščenje in vstajenje. Moralo je priti to trplje-
3ije, da se izkaže pravica in hudobija, da se razodenejo misli mnogih src.
Ne mislite z obupom v srcu na one, ki so šli v mučeniško smrt, saj sem jim z Jezusom in Marijo jaz stal ob strani v tisti težki in tesni uri. Tu so zdaj, kjer sem jaz, kjer ni teč joka ne gorja, zmagovalci nad zlom, veliki taši priprošnjiki in zagovorniki pred Bogom.
Ne mislite, da pozabljam na narod, ki doma trpi in joče in čaka odrešenja. Z vsemi ^ožjimi angeli varuhi in svetniki, z Marijo, svojo zaročeno ženo, s samim Jezusom, svojini božjim varovancem in našim Odrešenikom neprenehoma prosim, da se približa in pospeši 11 ra božjega usmiljenja. Zaupajte, prišla bo ta Ura. Prišla bo ura Boga, ko bo zmagala resnica nad lažjo, pravica nad krivico, ljubezen nad sovraštvom. -Ne samo na Slovenskem, nnipak po vsem svetu. Božji mlini meljejo, kož.ja ioka ni skrajšana. Hudobija ne bo zrasla do nebes.
In vi, Slovenci moji na tujem ki so vam srca bolna od domotožja, ne bodite v skrbeh, 'la bi ne mislil s posebno ljubeznijo tudi na 'as. Vsak čas, vsako uro, noč in dan sem pri 'as, ki me častite z zaupanjem in kličete k hieni v stiski svojega življenja. Eno vam kličem, enega vas prosim: Ostanite zvesti! Zvesti Zvesti stari veri in lepim krščanskim nava-stari veri in lepim krščanskim navadam svoje 'erne mladosti. Glejte, da vas zvita kača nikov in krivih prerokov, ne poslušajte jih. liiogo je zapeljevanja, bližnjih priložnosti in slabih zgledov, ne sledite jim. Sebičnost in Pohlep se oglašata, ne pustite, da ugasneta °genj ljubezni v naših srcih. Bil sem sam v Injini, med neverniki in pogani, izgnanec, begunec z družino, vera v Boga in božjo Pre-' iihiost mi je bila v oporo, v tolačlio, v odrešuje. Trda je tujina, če si rojaki med seboj lle pomagajo. Lajšajte si, dragi Slovenci, skupne težave s skupno ljubeznijo. Tudi meni s° pomagali rojaki v Egiptu. Kri ni voda. ^'kdar naj med vami ne zamre zavest na-1 odne povezanosti. Možje slovenski, ostanite Zvpsti svojim ženam in družinam, zlasti vi,
I	so iam žena in družina doma. Zlato se Pieizkuša v ognju, zvesta ljubezen v trplje-" i". Vsak dan naj romajo domov vaše ljubeče lu'sli. žene, ostanite zveste svojini možem v Nevarnostih velemesta, v zanjkali tujega s'eta. Kakor jaz v Mariji, tako naj imajo 'aši možje in vaše družine v vas svojo močno uporo v viharjih življenja. Otroci, ne pozabite Naukov in svetov vaših staršev. Bodite jim Pukoriii in vdani. Tolažite Jih, podpirajte jih. - adi slovenski fantje in dekleta, cvet svo-
Sa naroda, ne pozabite na vzore čistega krene^ "eSa živlienja. Skozi blato tujega sveta
site visoko dvignjen prapor neomadeževane
II	«dosti, čuvajte lilijo, biser svojih src.
Ne bojte se! Z vami sem, moji verni Slovenci. Z vami na vseh vaših potili, v vseh vaših težavah in borbah. Z vami v tovarni pri težkem delu, ki je mnogim rokam tako nevajeno in trdo; z vami v vaših skromnih stanovanjih, ki so često še bolj skromna in revna kot je bila moja hišica v Nazaretu. Z varni vsemi sem in ostanem, ki se v tujem svetu pogumno borite za obstanek in verujete in upate, da se vrnete domov. Iz dna svojega srca vam kličem: Le verujte, le zaupajte! Bliža se ura odrešenja. Bog ne pozablja svojih zvestih, kakor ni nikdar pozabil mene in moje družine, čeprav je pustil, da so prišle nad nas mnogotere težke in temne ure. Videli boste, kako resnično je, kar je sv. apostol Pavel vsem vernim ljudem v tolažbo zapisal: “Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.”
Verujte in zaupajte v Boga! Verujte in zaupajte tudi v mojo zvesto ljubezen!
* * *
Rojaki! Bratje in sestre! Vsaj malo podobico svetega Jožefa za njegov god v naša stanovanja. Za njegov god — duhovna obnova src. Za njegov god — nov plamen vere, upanja in ljubezni, onih nadnaravnih sil, ki zmagujejo nad svetom in njegovo hudobijo.
ALOJZIJ KOŠMERLJ
Sv. Jožef v oknu taboriščne barake,
Letalo se je mirno dvignilo nad mesto. Z lahkimi sunki se je vzpe-ljalo vedno višje in višje nad Buenos Aires. Kmalu so bila videti le še polja s posameznimi hišami. še višje. Spodaj pelje vlak in zdi se mi, kot da bi se vlekla črna nit nekje daleč pod menoj. Vrata v pilotovo kabino so odprta. Tam sedi človek, mož, ki drži krmilo. Mirno, nekako samozavestno vodi letalo. Na vsak najmanjši mig mu je pokorno: dviga se in pada, ubira smer, kakor on hoče, Nad g o rahli nas je srečal močan veter; zaletaval se je v nas, stresal letalo, a kljubovalno je vztrajalo in hitelo naprej. Oblaki so nas skušali zajeti, pa se je dvignilo nadnje in bilo je, kakor da hitimo k soncu, ki je zahajalo za zasneženimi brdi tam za Mendozo.
Moje misli pa so predle naprej: Nekaj veličastnega, kljubovalnega, zmagovitega je letalo. Zamislil in ustvar.l ga je človek in človek ga vodi. Vedno bolj in bolj izpolnjuje v silnem tehničnem napredku božje naročilo: iPodvrzi si zemljo in gospoduj ji! Vedno boli postaja gospodar vsega zemskega. Zmaguje nad silami narave, uklepa jih v svojo službo, izrablja v svojo korist. Njegova samozavest raste; ve, da je on tisti, ki mu je vse drugo na zemlji podrejeno in ki naj mu vse služi. Zaveda se v tem svojega človeškega dostojanstva.
Na drugi strani pa pozablja sebe. Ve, da je večji od svetnega stvarstva, a pozablja, da je neskončno manjši od Boga. Hoče, da mu vse služi, a sam noče služiti Bogu. Močan je, ko gospoduje stvarstvu: šibak, ko naj bi gospodoval sebi. Varno vodi svoje stroje, krmila
svojega življenja pa ne zna naravnati proti soncu. Upira se viharjem v zraku, na suhem in r.a morju, podloga pa že lahnim sapicam strasti in razpoloženj. Ponosen zbira moč in bogastvo v svojih umrljivih rokah, bogastva dušo in srca mu ni mar. Zaveda se dostojanstva svoje moči, ki jo ima nad stvarmi, pozablja pa dostojanstvo, ki ga nosi v sebi.
V čem je to človekovo notranjo bogastvo in dostojanstvo? Je dvojno: nadnaravno in naravno.
Po nedoumljivi božji dobroti je človek otrok božji. Kaj to vsebuje, ne moremo niti slutiti. Vemo le, da je nekaj tako velikega, da vse drugo, kar človek je in ima, ni nič. Je nekaj na poseben način božjega, človek je deležen božje narave, pravimo, in s tem le povemo isto na drug nedoumljiv način. Je to naša najgloblja in najbogatejša skrivnost.. Jo to na;višja višina, do katere se je mogel človek po Bogu v svojem poletu kvišku povzpeti, le najvišja bližina božjemu Soncu za zemskega človeka, daleč daleč nad vso zgolj človeško veličino. 'In to največje človeško dostojanstvo je prav tako resničnost, realnost, kakor zemlja, ki jo tipa s svojimi rokami. Kolikokrat se ne zavedamo te svoje veličine! Kolikokrat jo pozabljamo, ubijamo v sebi! Vselej, kadar mislimo, govorimo, delamo, živimo tako, kot je nevredno otroka božjega. Otrok božji živi po razodeti volji svojega Očeta, saj je njegov otrok, živi in dela v skladu s svojim dostojanstvom: torej v ozračju božjem, po božjih “pravilih vedenja” in ravnanja, po božjih zamislih in sklepih, izraženih v evangeliju, rekel bi: “primerno svojemu stanu otroka božjega. Le tak je zares velik človek, ki doseza svoje dostojanstvo. V tej luči sc nam odpre nov pogled na greh: je izdajstvo nad samim seboj, teptanje lastnega dostojanstva, padec iz sončne višine v teman prepad.
In človekovo naravno dostojanstvo! Ni žival. Je človek, to je: umno bitje. Um in svobodna volja ga dvigata visoko nad druga zeniska bitja. V umni naravi je njegova naravna veličina, njegovo dostojanstvo. Po njej je- podoba božja. Iz uma in volje je izšlo vse, kar je velikega ustvaril človek tekom stoletij na zemlji. Po umu in volji gospoduje naravi in njenim silam. Um in volja ga vodita v obvladovanje sveta, in morala bi ga voditi tudi v vladanje samega sebe v njegovem last-
Bem življenju. A tu človek odpove. Pusti iz r°k krmilo pameti in se preda vetrovom, naj ^re, kamor hoče: vodijo ga slepi nagoni, ne-Urejene strasti, hipna razpoloženja, ki mu ka-^■io um in prevpijejo njegov glas. Sicer vsevedni človek postane naenkrat slep; ravna ®° načinu brezumne živali — in zdrkne na ^reno stopnjo. In človeško dostojanstvo, nje-*°va prava duhovna veličina je poteptana. Brugie spet mu odpove volja: ve, kaj je prav, lva-j mora in česa ne sme — in on, ki zmaguje naravne sile. ki zna in more premagati ovire, kr se mu stavijo na pot njegovega tehničnega napredita. ki s silno vztrajnostjo in močno v°lj° išče novih poti in izumov, da doseže
sv°j namen, ____ ta močni človek je slabič, ko
J'e treba premagati sebe, ko gre za to, da do-i'6ze svoj končni namen in s tem smisel svo-■eSa življenja. Kje je sedaj njegova moč, nje-®°' Ponos, njegova veličina! ?
*''a zunaj močni človek je pozabil besede Sv- Pisma: vsa lepota in slava človekova je
znotraj, v njem samem. Kaj pomaga človeku, če si ves svet osvoji. . . ! Kaj mu pomaga, če ne osvoji samega sebe! V tem bi bila zares popolna zmaga, prava moč in veličina! človek bi bil res človek!
življenje je kakor let v višine proti soncu. Vsak ima svoje krmilo: eni ga spuste iz rok in življenje pada, dokler se ne razbije v temnem prepadu; drugi ga naravnavajo prav, zmagujejo viharje, vztrajajo, se borijo, da ostanejo v višini — do pristana. Prvo je polom, drugo zmaga; prvo smrt, drugo življenje.
ft
Letalo je zdrknilo po lepo tlakovanem letališču. Zbudil sem se iz svojih misli in se znašel na trdnih tleh, sredi ljudi, morda prav takih, kot sem o njih razmišljal. . . Sonce je že bilo zašlo za vrhove in mrak je legal na zemljo. V mestu so prižigali prve luči.
Dr. Ignacij Lenček
PROSIM, DUHOVNI OČE, ZVELIČAVNE POKORE
IN SVETE ODVEZE
In
(,reh. . . Pravijo, da ni moderno govoriti Pisati o grehu in spovedi. Greha se sv®t več siabc A
ne boji, ga ima le za neizogibno °ost, radi katere se ni vredno razburjati. B°g, večna resnica, ima druge pojme o j66llU' ^ntige božjega razodetja pišejo, da šei .amov in Evin greh ugrabil prvim star-11 in vsemu človeškemu rodu posvečujočo sa °St’ 0<^vzel božje prijateljstvo, zaprl nebeln na tem svetu raj, zbudil strasti, zate-h^el 1-azum, oslabil vollo, rodil trpljenje, ezen, žalostne in hude čase in še smrt. — 6 *’ ki je rekel: “Nebo in zemlja bosta pre-'noje besede pa ne bodo prešle” (Mt 24, §al' v sv°iem življenju tolikokrat razla-n t- lesnico o peklu. In prav zato, ker bo pre-s "_atere ob poslednji sodbi našel obložene s sk nim* Srehi, jim bo moralo njegovo ne-Pre^ n° usmiljeno Srce govoriti: “iProč iz-bi en e, prekleti, v večni ogenj, ki je pri-hudiču in njegovim angelom” (Mt tig^. 41 • Kako drugače sodi danes o grehu mora s pogubljenim bogatinom kli-16 ; “Silno trpim
24).
v tem plamenu” (pr. Lk Nekoč Je angel iz nebes razlagal kaj pomeni ime Jezus: ‘‘Rodila bo ki mu
J°žefu
sinji
Sil K1 111 u daj Ime Jezus, zakaj on bo odre-s'oje ljudstvo njegovih grehov” (Mt 1, ‘hridke martre”: križi v Bogkovih ko-
tih, križi na naših razpotjih, misijonski križi po cerkvah, pretresljivi obred odkrivanja križa na veliki petek, nam vsaj medlo kličejo v spomin, kaj je na prvi veliki petek moral prestati Sin božji, da je zadostil za hudobijo greha. V starem katekizmu smo se prav učili, da je greh edino zlo.
Grešnik pred Kristusom.
Zoper to edino zlo je Gospod zaslužil na križu brezmejne milosti. Iz njegovega prebodenega Srca se je rodila Cerkev. V tej Cerkvi je posebej ustanovil dva zakramenta za odpuščanje grehov: krst v odpuščanje grehov in zakrament sv. pokore. Na velikonočno nedeljo zvečer je apostolom, naslednikom apostolov: škofom in njihovim pomočnikom duhovnikom govoril: “Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani’’ (Jn 20, 22-23).
Ob času svojega javnega delovanja je Gospod kazal nedopovedljivo ljubezen do grešnikov, da bi jih rešil: do Samarijanke, do žene, ki so jo zasačili v grehu, do grešnice, ki mu je skesano močila noge s solzami, do mrtvoudnega, do Petra, ki je padel na dvorišču velikega duhovnika, do razbojnika na križu. Možne so izjeme, ker so duhovniki in škofje tudi ljudje, a po večini so si škofje in duhovniki vedno skušali prisvojiti Kristusovo ljubezen do grešnikov. Ta ljubezen jih je silila, da so se do skrajnosti žrtvovali za grešnike prav v spovednici, že iz stare dobo sta znana sv. Ambrozij v Milanu in sv. Janez Zlatoust. v Carigradu po svoji ljubezni do grešnikov. Pozneje Ignacij LoJolski članom svoje družbe priporoča, naj se na vso moč žrtvujejo pri spovedovanju. Vincencij Pavel-ski pošilja svoje sobrate med najbolj revne, da bi jih poučevali in spovedovali.Vianevevo duhovniško bivališče je bilo skoraj vse življenje spovednica v Arsu. že v našem stoletju pa je skromni kapucin p. Leopold Mandič presedel skoraj 40 let neprestano v spovednici v Padovi. Znano je, kako je kaplan Baraga v Metliki hodil v cerkvi od klopi do klopi in vabil k spovedi; škof Jeglič je sedel ure in dneve v spovednici.
Cerkev dobro ve, da tiste, ki so po sv. krstu padli v smrtni greh, veže božja zapoved, da se spovedo vsaj v smrtni nevarnosti in kadar hočejo prejeti kak zakrament živih, pa ne morejo obuditi popolnega kesanja. Za sv. obhajilo ne zadošča popolno kesanje, ampak je( vsaj po cerkveni zapovedi) izrecno ukazana sv. spoved, če je le mogoča. Po davni cerkveni zapovedi so tisti, ki so v smrtnih grehih, dolžni iti k sv. spovedi vsaj enkrat na leto.
A Cerkev tudi ve, da je za tiste, ki so v velikih nevarnostih za greh, največkrat sveta spoved edino sredstvo, da se izkopljejo iz grehov. Zato sta prav razumela Cerkev n. pr. sv. Filip Neri, ki je posamezne fante rad tudi vsak dan spovedoval, kadar je bilo treba, in sv. Janez Bosco, ki je imel spovedno štolo vedno pri rebi. Zelo prav je
imel dr. Eduard Poppe, ki je začel z iskrenim duhovnim vodstvom že pri otrocih, ki jih je navajal k tedenski sv. spovedi, prav je ravno tako imel madžarski vzgojitelj škof Tihamer Thot, ki odraščajočim fantom' priporoča stalnega spovednika in tedensko sv. spoved. V Senju se je podobnih spovednikovih navodil vestno začel držati dijak Zvonko Benzia in iz slabotnega grešnika je postal svet duhovnik in umrl v sluhu svetosti, če so pri nas doma katoliška akcija in kongregacije kaj dobrega storile, je brez dvoma največje dobro delo, da so navajale na zelo pogosto, tudi tedensko sv. spoved. Prenekateri fantje so nam danes že v nebesih hvaležni.
Kdor je resno mislil z obnovo pri sebi ali v Cerkvi, je na zakrament sv. pokore veliko dal. Pastor n. pr. v svoji Zgodovini papežev navaja papeže in kardinale, ki so se vsak dan spovedovali, ker so poznali moč zakramenta sv. pokore.
Te dni je govoril slovenski begunski duhovnik, da bo imel lepše spomine na dušno-pastirsko delo v taborišču v Spittalu ob Dravi kot na delo v domovini. Nekateri ljudje pa pravijo, da jim je bilo težje zapustiti Spittal kot prej svoj rodni dom. Saj so morali ogromno trpljenja prestati v taborišču, a živeli so v prijateljstvu z Bogom. Saj je bilo med dva tisoč Slovenci v taborišču na leto okoli 300.000 sv. obhajil.
In v tujini živimo v izredno hudih nevarnostih za dušo. Držimo se tudi tu božje in cerkvene zapovedi glede zakramenta sv. pokore, upoštevajmo z vso iskrenostjo tisočkrat preizkušeno navodilo o pogosti sv. spovedi. Obujajmo dnevno vsaj zvečer popolno kesanje. Izbirajmo si delo, če je le mogoče, tako, da bomo imeli blizu cerkev in duhovnika, če do slovenskega duhovnika ne moremo, se zaupajmo popolnoma kar tujemu duhovniku. A božja Ljubezen je poskrbela, da boste imeli skoraj povsod po večjih krajih slovenskega duhovnika. Opravljajte pri njem pogosto sv. spoved. Posebno mladina bo utonila, če ne bo zelo pogosto iskala opore v zakramentu sv. pokore. Ne sramujmo se, tudi tedenske sv. spovedi, če je le priložnost. Gre za velike stvari: Kaj namreč človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi (Mt 16, 26)?
Dr. Filip Žakelj.
ČETRTA CERKVENA ZAPOVED: SPOVEJ SE SVOJIH GREHOV VSAJ ENKRAT V LETTJ IN VSAJ OB VELIKONOČNEM ČASU PREJMI SVETO RESN.IE TELO.
Zvest slovenski duši
Ko je znameniti bizantinski vojskovodja Belizar padel v nemilost na dvoru, je dvor Prostovoljno zapustil tudi njegov sin, ki je bil prav tako v službi cesarja. Oče ga prosi, naj ostane na dvoru, ker bo sicer padel v nemilost še on. Sin mu odgovori: “Oče, vse ti je cesar izropal in vzel. Enega ti ne bo mogel vzeti nikdar: ljubezni in zvestobe otroka do svojega očeta.”
Tudi mi moremo reči o našem narodu, da je Padel v nemilost na dvoru, to je pri tistih, bi sedaj vladajo njemu. Padel je v nemilost naš narod z vsem, kar mu je bilo drago in aveto. In premnogo njegovih najboljših otrok -e zaradi tega moralo zapustiti dom in svoj Parod. O, ko bi si vsi ti. ko bi zlasti mladi rod b°tel govoriti kot je govoril Belizarjev sin. Slovenski narod, vse ti lahko izropajo in vza-Pjejo, enega ti ne bodo mogli izropati in vzeti Pikdar:	Ljubezni in zvestobe tvojih otrok,
tvoje mladine, ki na tujem živi.
V letih med vojno in po njej smo mogli od '■zu opazovati življenje in mišljenje, lastno-sti duha in srca premnogih narodov. Zdaj šele vemo, g kolikim bogastvom duha in srca je bil °d Boga, po svojem delu in trpljenju obdaro-'an uaš narod. Zdaj šele vemo, kako je bil Velik po svoji zvestobi Bogu in Cerkvi! Zdaj . 6 vemo, kako visoko kulturo srca in duha Je imel. Zdaj šele vemo, koliko dobrote, nesebičnosti, pravičnosti, zvestobe, čistosti, dednosti, poguma in odločnosti je cvetelo in "adalo med našim ljudstvom, če nikdar prej
j moraš svoj narod, tako majhen po številu tako velik po svojem duhu in srcu. obču-d°Vatl in spoštovati sedaj v tujini. In če nik-1 pre-b mora zdaj zlasti v tebi, mladina, v eji, slovenski fant, v tebi, slovensko dekle, zorevati neomajen sklep: Vrednotam in le-izn'lm ^venskega srca in duha se ne bom PavVen* P’kdam vse mi more vzeti in izro-Iju/ tUJina’ enesa mi ne sme vzeti nikdar: ezni in zvestobe mojemu narodu in Bogu.
Naj nas ne motijo strahote let med zadnjo vojno! Ko bi kateri koli narod na svetu doživel v svoji preteklosti in zlasti v zadnjih letih toliko nasilij in krivic, toliko razdejanj in razočaranj, toliko grozot in ponižanj, kot jih je doživel naš narod, ko bi se kjer koli drugje na tako majhnem kosu zemlje, kot je naša slovenska, tako zagrizeno in z vsemi sredstvi borili med seboj za oblast trije kolosi, ko bi se kjer koli drugje tako na debelo kupovale duše, se tako premeteno varalo ljudi in se tako načrtno sejalo sovraštvo kot se je to vršilo pri nas, vedimo, da bi vsak narod padel še v globlji obup in v globljo temo in v življenju vsakega naroda bi v takih razmerah mogli najti sledi še bolj slepega sovraštva in težjih zločinov. Zato moramo tudi danes po teh letih groze mirno trditi: vsa zgodovina slovenskega naroda nas sili in uči spoštovati ga in zahteva od nas zvestobo do njega. V čem?
Naš narod je bil in je še narod delavcev, vestnih, iznajdljivih. Ko si hodil med našimi polji, vrtovi, vinogradi, ali ti ni vsak košček naše zemlje pel o skrbni delavnosti in o ljubezni do grude ? In sadovi dela obrtnikov naših? Ali niso po svoji iznajdljivosti, po čutu za lepo, za okusno sloveli daleč po svetu? če primerjaš s tem, kar smo našli drugod, naše knjige, časopise in kulturne revije, naše organizacije in kulturne ustanove, ali niso bile dokaz, kako visoko smo stali kulturno, koliko smisla in sposobnosti je bilo med nami za kulturno, za znanstveno delo? In slovenski, tudi najbolj preprosti kmetski domovi, ali niso bili po svojih rožah in zastorih na oknih, po svojih okraskih in po svoji snagi vsenaokrog in posebej še v sobah živ dokaz sicer preproste slovenske duše, a duše, ki se je odlikovala po svojem čutu za red in za snago, po čutu za lepoto in za prelesti narave! In slovenski človek v nesrečah, v stiskah, v sili! Kako iskrena in topla in hitra je bila vza-
jemna pomoč in nihče ni vprašal ne za račun in ne za plačilo, ker bi oboje pomenilo le raz-žalJenje. Kako živa in prisrčna je bila slovenska družabnost, gostoljubnosti In karitativno delo med nami! Skoraj vsaka župnija je imela svoje dobrodelne ustanove, ni bilo nepoznanega reveža in skoro ne siromaka brez lastne krivde, ki bi ne prejemal podpore.
A najbolj značilna za slovensko zemljo in za naš narod so bila znamenja božja. Skoraj ob vsaki poti te je pozdravljal Križani, z vsakega hribčka kapela ali cerkvica, vsaka dolina je bila polna mogočnih hramov božjih. In slovenske nedelje! Ali niso bile zares
dnevi razgovora z Bogom, dnevi, ko se je ves-, narod zgrinjal v svojih svetiščih, klečal precL svojim Stvarnikom, ga častil, zadostoval, se-zahvaljeval in prosil novih dobrot?
Glej, samo bežno neštete vrednote našega, naroda!
Biti zvest slovenskemu narodu se ne pravi biti zvest le tej ali oni njegovi odliki in morda le takrat, ko nam je to lahko, koristno in prijetno. Biti zvest slovenskemu narodu se pravi biti zvest slednji vrednoti, ki mu je sveta bila in mu je sveta še danes, zvest vsekdar, tudi v težavah, tudi v trenutkih, ki zahtevajo žrtve.
Skrivnost močne volje
Ko si v zadnji številki bral opis igre viharja z drevesom vrh gore, se je v tebi morda znova prebudila iskrena želja vsake mlade duše: hočem biti v življenju kakor ponosno vzravnano, po viharju narave nepremagano drevo vrh gore in sram bi me bilo, če bi kdaj v življenju čeprav le za trenutek bil podoba drevesa — zlomljenega po viharju in vrženega ob tla.
In vendar koliko mladih, po \iharju premaganih duš. živi tudi med nami! Koliko trenutkov je bilo v življenju premnogih mladih ljudi, ko so bili podoba zlomljenega drevesa v blatu na tleh!
Zakaj? Vzroka pač ne smemo iskati v spoznanju. Kolikokrat namreč človek dobro spozna, kaj je prav in kaj ne, resno želi spolniti spoznano dolžnost, a jo vendar opušča ter ravna zoper svojo vest. Kolikokrat resno pričenja z dobrim, a ob težavah omaga. Zakaj? Ni bilo v njem dovolj "močne” volje! Zato je v življenju vsakega, zlasti mladega človeka vedno najvažnejše vprašanje, kako priti do “močne”, do “železno vztrajne” volje.
Kako! Za danes le kratko ponazonlo v slikah. O Napoleonu pripovedujejo, da je imel izredno močno voljo; kot ogenj mu je plamtela v očeh. se razodevala v potezah obraza, v kretnjah rok in vsega telesa, v njegovi hoji in celo v njegovem sedenju. S samim pogledom je strl vsak odpor ljudi, ki so prišli z njim v stik. Kakor neka skrivnostna sila je moč njegove volje prehajala tudi na druge, navzoče, .ter jih usposabljala v trenutku za izredne napore in žrtve. Morda si že kdaj videl sliko, ki nam ga kaže, kako ponosno vzravnano stoji pred svojimi generali ter z bliski v očeh, z ostro odločnostjo v slednji potezi obraza daje navodila svojim sodelavcem.
Odkod je črpal moč svoje volje? Iz velikih, ciljev in načrtov, za katere je živel in se jim. ves daroval. Vedel je, zakaj je živel.
Morda si videl še drugo sliko Napoleona, sliko, ki nam ga kaže le nekaj let pozneje v izgnanstvu na otoku Sv. Helene. Na tej sliki je pa ves sključen kot starček, s sklonjeno-glavo, roke mu kakor mrtve vise ob telesu, poteze obraza so mu mlahave, ves je podoba, človeka, ki je brez moči, brez vse volje. Odkod ta sprememba?
Porazi v bojih so mu vzeli svobodo ter mit s tem razbili ponosne načrte in cilje, ki so mu pomenili več kakor življenje. Z zgubljenimi cilji je bila zgubljena tudi moč njegove volje.
Ali nisi podobnega doživel tudi ti sam? V lastni preteklosti poznaš trenutke, ko se tl je zazdelo, da nosiš v sebi sicer neslutene moči volje, dovolj velike za najtežje napore in žrtve. Kdaj je bilo to? Ali ne takrat, ko sl v kakem tihem, zaupnem razgovoru z Bogom, s svojo dušo ali z bližnjim spoznal velike lepe načrte in cilje, vredne tvoje mladosti in si se zanje odločil brez pridržka? Tudi v tvoji preteklosti so bili trenutki, ko sl se zasmilil sam sebi, tako sl se čutil brez vsake moči in brez volje. Kdaj je bilo to? Takrat, ko so se morda do dna razbili tvoji upi in tvoji načrti, ki so ti pomenili veliko, zelo veliko za življenje.
Zato ne pozabi: mladost brez ciljev je mladost brez volje; mladost brez velikih in trajnih ciljev je mladost brez močne In trajne volje!
če si torej hočeš pridobiti močno in trajno voljo, si moraš predvsem osvojiti za svoje življenje lepe, visoke, trajno veljavne cilj® ter njim darovati svoje življenje.
Dr. Hanželič.
$**
Pomen družinske vzgoje
Trpko je često za starše vprašanje: kaj bo z mojim otrokom v razme-rah. v katerih živimo. Prav je, da si starši pogosto zastavijo to vprašanje. A še veliko bolj Prav in potrebno je drugo vprašanje: kaj mo-Ieni in kaj moram jaz — oče, jaz — mati tudi storiti, da bodo moji otroci, da bodo moji si-n°vi. da bodo moje hčere v težavah in nevar-hostih tujine in svoje mladosti dobri, to je, zvesti Bogu in svoji vesti ter tako v polni hreri dobri tudi do svojih staršev.
In kaj morejo starši storiti za dobro svojih otrok, za njih in svojo srečno prihodnjost? storiti morejo veliko več, kakor jim le prigarati in privarčevati čeprav še tako veliko denarno bogastvo ali jim oskrbeti še tako tfenieljito izobrazbo. Starši morejo svoje otro-jke vzgojiti.
Prav družinska vzgoja je odločilna za vso otrokovo prihodnjost. Te vzgoje ne more nadomestiti nihče, niti še tako dobra šola ali zavod ali organizacija, ne duhovnik in ne Cerkev. Vsi ti vzgojni krogi morejo le podpirati in dovrševati družinsko vzgojo in nič več.
Pomen družinske vzgoje je Cerkev vedno thočno naglašala. V svoji znameniti okrožnici ° krščanski vzgoji mladine pravi papež Pii XI.: “Prvi naravni in nujni vzgojni krog je družina, ki jo je sam Stvarnik za to dolo-eil. Zato je po navadi najuspešnejša in naj-toli trajna tista vzgoja, ki si jo je človek pridobil v dobri krščanski družini”. Kmalu po sv°ji izvolitvi je tudi papež Pij XII. staršem tako govoril o otroku in vzgoji: “Kaj ho ne-k°č iz tvojega otroka? Otroci so kakor trs, k' ga veter maje; so kakor cvetlice, ki jim ze sleherni rahel vetrič pobere nekaj cvetne-ša prahu; so kakor nežne gredice, v katere le Bog sam posejal seme dobrote, a to srce •*e naSnjeno k zlu, že od otroških let ga zalezujejo zle misli in želje, k čemur se pridruži 'e naPuh sveta, oči ter poželenje. Kdo bo htrdil ta trs? Kdo bo varoval te cvetlice? vdo bo rahljal gredice, da bo vzklilo seme dobrote, obvarovano zalezovanja hudega? V Prvi vrsti oblast, ki gospoduje družini in otrokom. To je vaša oblast, o starši!’’ In naš
veliki vzgojitelj škof Slomšek povdarja: “Kar skrbna mati otrokom stori, se z zlatom in srebrom ne plača; kar pa mati pri otroku zamudi šola ne popravi in palica ne poboljša-'. Podobno pravi tudi francoski vzgojni pisatelj Dupanloup: “človek je morebiti z desetimi leti že odgojen; in če ni bil vzgojen na materinih kolenih in pod njenim vplivom, bo to zanj vedno velika nesreča, če le pa materina roka vtisnila otroku na čelo božje znamenje, smo lahko brez skrbi, da ga pregreha ne ho tako hitro izbrisala”.
V prvih mesecih mojega dušnopastirskega dela tu. v Argentini me je presenetilo tole: v župniji se je bližal dan prve spovedi, prvega obhajila in birme, a župnik, ki je slovel kot goreč dušni pastir, se ni za pripravo otrok brigal skoraj prav nič. Začuden ga vprašani: “Ne bo otrok na prejem zakramentov nihče pripravljal?” Odgovori mi, da to delo povečini opravijo starši otrok. In zares, mnogo staršev opravlja tu v krogu družine vlogo ve-roučltelja, zato srečujemo globoko pobožnost često tudi v družinah, kamor zaradi pomanjkanja duhovnikov dušni pastir ne pride skoraj nikdar. To dejstvo je opozorilo, obenem pa tudi tolažba za naše očete in matere tukaj: dobra družinska vzgoja v vsakem, tudi v verskem pogledu, “čudeže” dela. Dr. Hanželič.
Slovenski fantiči na državni koloniji Ezeiza. Mamice, poiščite vsaka svojega.
O Cerkvi se navajata dve opredelitvi, ki sta postali naravnost klasični. Po prvi. ki jo je formuliral znani jezuitski učenjak sv. liobert Bellarmin, je Cerkev posebna verska družba. Ta definicija nam je vsem znana iz katekizma. Cerkev se tu opisuje kot družba, za katero je značilno, da jo sestavljajo pravoverni kristjani, ki spoznavajo isti verski nauk, prejemajo iste zakramente in priznavajo papeža za vrhovnega verskega poglavarja. Po drugi opredelitvi, ki pa je šele zadnje čase postala bolj znana, čeprav je že zelo stara in povzeta naravnost po pismih apostola Pavla, pa je Cerkev skrivnostno Kristusovo telo.
Obe opredelitvi oziroma opisa, če hočete, sta pravilna; oba zadeneta bistvo Cerkve. Med njima ni nasprotstva ali izključevanja. Še več, oba se čudovito izpopolnjujeta in nam razodevata polnost Cerkve, ki je veliko Kristusovo življenjsko delo.
S prvini opisom zajamemo prave prvine cerkvenega bistva, ki pa jih oziraje se na vsebino drugega opisa, po pravici imenujemo zunanje, ne da bi hoteli s tem reči, da so nebistvene, ali le prilično ali samo zunanje.
Kristus je ustanovil Cerkev kot družbo; to se pravi, da ni prinesel na svet le neke religiozne ideje, da ni učil le svojega nauka, da ni sprožil le velikanskega verskega gibanja, ki traja še danes, da ni prepustil svojega poslanstva dobri volji ljudi, ki so ga videli in slišali in z njim občevali, marveč to pomeni, da je Kristus zavestno hotel, da naj se njegovo delo po njegovi smrti nadaljuje,,, da je za svoje poslanstvo ustanovil organizacijo, da je za svoje gibanje določil nosilce, uredil načelstvo, opredelil članstvo. Tej družbi je izročil svoj nauk, določil ji namen in naloge ter ji dal sredstva.
Cerkev je kot družba izšla iz Kristusovih rok čisto konkretno določena, to se pravi z določenimi nalogami, z določenim naukom, z določenimi sredstvi, z določeno ustavo. Kristus ni nič bistvenega v Cerkvi prepustil razvoju; vse je sam določil, enkrat za vedno. Nič bistvenega na njej se ne sme spremeniti; nič takega se do sedaj na njej ni spremenilo in se tudi nikoli
ne bo. Vse je od Kristusa določeno do konca časov.
Nebistvene stvari so se seveda v Cerkvi spreminjale in se še danes spreminjajo ; bistvene reči pa so ostale nespremenjene, le pojasnjevale, opredeljevale in bolj natančno določale so se in se še določajo. Kaj novega, kar bi zadevalo bistvo, pa se ne uvaja.
V mejah časa stoji Cerkev v bistvenih rečeh nespremenjena in nespremenljiva, v nebistvenih rečeh pa čudovito prilagodljiva časovnim, krajevnim in ljudskim razmeram.
Svoji Cerkvi je kot družbi Kristus dal trdno organizacijo, silno preprosto v osnovi, vendar tako, da odgovarja najbolje namenu in nalogam, ki jih ima Cerkev. — Kristus je n. pr. v svoji Cerkvi razločil vernike in duhovnike. Če ne bi bit določil posebnega duhovništva, bi bilo za bogočastje in za druge naloge, ki so Cerkvi lastne, kaj slabo preskrbljeno. Če bi bili vsi kristjani že duhovniki, bi se prave duhovniške funkcije zmaličile. —■ Kristus je ustanovil v Cerkvi Petrovo in papeževo prvenstvo. ‘Če tega ne bi bilo, bi Cerkev ne imela enotne, vidne glave in zato tudi ne učinkovitega enotnega vodstva. — Kristus je dal Cerkvi živo učiteljstvo. Če tega ne bi bilo, bi v Cerkvi ob svetem pi-.smu, ki bi ga vsak po svoje razlagal, nastale silne zmote in bi se ves Kristusov nauk razkrojil. — Kristus je ustanovil v Cerkvi škofovstvo. Če bi škofovstva ne bilo v Cerkvi, bi nastal škodljiv centralizem in samodrštvo, ako bi ostalo papeževo prvenstvo, ali pa razkrajajoč anarhizem, če bi bilo samo duhovništvo. — Kristus je določil, da človek s krstom postane član Cerkve. Če bi ne bil določil takega vidnega načina, kako se pridobi članstvo v Cerkvi, se ne bi moglo vedeti, kdo je član Cerkve. — Kristus je določil, naj se milost deli po zakramentih, če bi ne bil postavil takih vidnih podelilnih znamenj nevidne milosti, bi nastale velike zmede, skrbi in težave ob temeljnem vprašanju, kako priti do milosti božje, ki je za kristjana najvažnejše vprašanje, če bi Kristus ne bil določil, da veljavnost zakramentov ni odvisna od osebne svetosti ali vrednosti delivca, ne bi nikoli vedeli, ali
je zakrament podeljen veljavno ali ne. Kristus je tudi določil, da je izvrševanje vodstvene oblasti v Cerkvi v svoji moči neodvisno od osebne svetosti ali grešnosti cerkvenega oblastnika, ki oblast izvršuje.
Kristus je skratka ustanovil Cerkev kot vidno družbo in jo zgradil na objektivnih temeljih, ko ji je jasno določil namen, naloge in sredstva, ter jasno opredelil članstvo in vodstvo. Nič ni prepustil subjektivnemu prepričanju posameznikov. Za vse je določil po zunanje zaznatne, objektivne kriterije, ki se ne umikajo v kako nejasno skrivnost, marveč so predmet razumskega dojemanja, razsvetljenega v luči božjega razodetja.
Dejstvo, da je Cerkev ustanovljena kot družba in da tudi živi kot taka, daje Cerkvi trdnost, jasnost in spoznatnost.
Iz povedanega sledi, da opredelitev Cerkve kot družbe s takimi in takimi lastnostmi, zadene globoko v bistvo Cerkve in ne ostaja le na površju kot nekaj pri-ličnega in zgolj zunanjega.
Res pa je, da navzlic svoji globini zajema v primerjavi z drugo opredelitvijo, Ki pravi, da je Cerkev skrivnostno Kristusovo telo, le njene zunanje, s čuti zagatne prvine, kakor smo že zgoraj ome-nili. V nasprotju s tem pa nam skrivnostjo Kristusovo telo odkriva nezasluteno globoke, po zunanje nezaznatne, v svojem bistvu skrivnostne, a kljub temu nič manj realne notranje prvine Cerkve.
V Cerkvi, ki je družba, kakor smo zgo-'videli, čeprav svojevrstna v primeri z drugimi družbami, je med Kristusom in verniki in prav zaradi tega tudi med verniki samimi neka posebna nadnaravna, rentna in živa vez, ki veže Kristusa z verni-t v eno samo telo, v katerem je Kristus glava, verniki pa udje. To telo imenuje-*?°. Kristusovo skrivnostno telo. Za to eJstvo nimamo v človeških družabnih vorbah nobenega analognega pojava. Razlikovati moramo Kristusovo fizično, ‘oralno in skrivnostno telo. Fizično telo ristusovo je tisto telo, v katero je Kri-rpHsova duša dejansko v Palestini živela. v.0 .telo je za nas na križu umrlo, sedaj pa * v nebesih v poveličanem stanju, na ramentalen način pa pod podobo kruha ]eSglna v zakramentu presv. Rešnjega Te-
^ ^oraln° telo nam pomeni družbo. Ker kj . fdžba sestavljena iz različnih članov, m •'rria-i° v njej različne funkcijo, zato jo n e urja.mo s telesom, ki ima tudi različ-de, in po tej primerjavi družbi sami
rečemo telo (korporacija, od latinske besede korpus = telo). Da pa to telo ločimo od naravnega, mu pravimo moralno telo; naravnemu telesu pa nasprotno pravimo fizično, da ga ločimo od moralnega. Primerjava med obemi telesi gre še dalje. V fizičnem telesu je najvažnejši ud glava, najbolj viden del glave pa čelo; v moralnem telesu pa imenujemo predstojnika družbe, ki je po funkciji najvažnejši njen član, poglavarja (od glava!) ali načelnika (ta, ki je na čelu družbe).
Kot druge družbe, je tudi Cerkev moralno telo. Kristus je glava moralnega telesa Cerkve, njen poglavar, načelnik. S tem so izražene moralne in pravne vezi, ki so med Kristusom in njegovo Cerkvijo.
Skrivnostno telo Kristusovo se razlikuje od fizičnega in moralnega Kristusovega telesa. Z izrazom skrivnostno telo Kristusovo hočemo reči, da so poleg pravnih in moralnih vezi, ki vežejo vernike v Cerkvi kot družbi med sabo in Kristusom kot nevidnim njenim poglavarjem, ki pa vlada Cerkev po papežu, svojem vidnem namestniku, še druge, mnogo bolj tesne vezi, ki so drugačnega reda kot moralne in pravne, pa prav tako realne kot te, a dosti bolj pomembne in življenjske.
Za te vezi nimamo v človeških družabnih tvorbah nobene podobnosti. Da si moremo nekoliko razložiti to vez, se moramo zateči k pojavom v fizičnih organizmih. Kristus sam je to zvezo pojasnil z zvezo med vinsko trto in njenimi mladikami. Vinska trta je fizični organizem in mladike so njeni živi deli. Mladika živi, a le dokler je na 'trti. Če se od trte odreže, neha biti njen ud, življenje v njej zamre, mladika se posuši. Tz žive trte teče življenjski sok tudi v mladiko, dokler je ta na trti, to se pravi v življenjski zvezi s trto.
Skrivnostno telo Kristusovo je dosti bolj podobno fizičnemu telesu kot moralno telo. Po skrivnostnem Kristusovem telesu se pretakajo podobno kot v fizičnem telesu nadnaravni življenjski sokovi, ki so sicer telesnim očem nevidni in naravnemu človekovemu razumu nepoznani, vendar prav tako stvarni, kot naravni sokovi v* fizičnih organizmih.
Zaradi teh nadnaravnih življenjskih vezi so udje Cerkve zvezani med seboj in s Kristusom v eno samo živo telo.
Glava tega telesa je Kristus. On je vir teh življenjskih sokov, ki tečejo iz njega in oživljajo ude, dokler so v življenjski zvezi s telesom — Cerkvijo.
Ta življenjski sok skrivnostnega Kristusovega telesa, ki teče iz glave Kristusa v vernike-ude enega telesa, je milost, ki vse telo in posamezne njegove ude oživlja in ohranja v življenju.
Kolikšne perspektive za naše osebno duhovno življenje med kristjani se odpirajo ob verski resnici, da je Cerkev skrivnostno Kristusovo telo in da smo mi vsi udje na tem telesu. Nismo samo stvari istega Boga Stvarnika, nismo samo bratje in sestre med sabo, marveč smo naravnost v medsebojni življenjski zvezi kot udje istega telesa in z njegovo glavo, ki je Kristus.
Toda o teh perspektivah in zaključkih bomo razpravljali drugič.
V okvir tega članka spada le še, da opo-
zorimo, kot smo že zgoraj omenili, da niecl Cerkvijo kot družbo in Cerkvijo kot skrivnostnim Kristusovim telesom ni nobenega nasprotstva, marveč narobe čudovito dopolnjevanje. Telo predpostavlja organizacijo. Notranje življenje v telesu bi bilo nemogoče, če ne bi bilo telo organizirano.
Podobno je tudi v skrivnostnem Kristusovem telesu.
Obe opredelitvi Cerkve -— družba in skrivnostno telo Kristusovo, — nam vsaka s svoje strani odpirata poglede na eno' Kristusovo Cerkev, ki je veliko življenjsko delo našega Odrešenika -Jezusa Kristusa in še več, ki je med nami naprej živeči Kristus sam...
Prof. AL. ODAR.
POVOJNI SOCIALNI PROBLEMI
2. Kaj je s stanovskim redom
1.	Reakcija na pretiran liberalizem — razvoj k družabni totalitarnosti.
Cerkev ni bila slepa za socialne in gospodarske posledice liberalno-kapitalističnega gospodartsva kakor tudi ne za reakcijo, ki so jo zablode pretiranega individualizma pričele voditi.
Nagel razvoj moderne družbe k totalitarni državi, to je reakcija na dobo pretiranega liberalizma in individualizma posebno v gospodarstvu. žal, da ta pojav ni v bistvu drugega, kakor naprotna socialna skrajnost prejšnjega družabnega in gospodarskega stanja.
Po eni strni zastopata to tendenco socializem in zlasti njega skrajnost komunizem, ki bi hotela g pomočjo organiziranih delovnih mas ustoličiti proletarsko diktaturo, to se pravi samodrštvo enega družabnega razreda, katerega instrument bodi totalitarna vsemogočna država, ki naj odpravi zasebno lastnino, zatre zasebno podjetništvo in izvede splošno socializacijo, ali bolje: na mesto zasebnega kapitalizma naj stopi državni kapitalizem. Po drugi strani pa tudi pretiran nacionalizem jasno stremi za etatizmom, kakor smo videli v fašizmu in hitlerizmu, ki sta na nacionalni bazi skušala organizirati univerzalno državo.
Proti tej novi zablodi našega časa, proti totalitarni vsemogočni državi se je dvignil papež Pij XI. z znano okrožnico “Quadrage-simo anno” (1931). Cerkev je čuvarica resnične svobode. Rešitev izpod jarma zasebnega kapitalizma v totalitarno državo ne pome-nja, da je družba krenila na pot k večji svo-
bodi, ampak v večjo sužnost. Je to pot iz dežja pod kap. Kajti državni kolektivizem, pa naj bo socialistično ali nacionalistično barvan, oblikuje “enotnega človeka’’, ki ga ne uniformira le v obleki in življenju, temveč tudi v mišljenju, že dosedanja izkušnja kažer da v kolektivu ni mesta za osebne pravice, tudi ne za naravne družinske pravice, ne za svobodo verskih, vzgojnih in ostalih kulturnih združb. Pritisk kolektiva je še vse drugače strašen kot more biti pritisk posameznika. Totalitarna država nasprotuje socialni pravičnosti in socialni ljubezni, tistim osnovam torej, na katerih mora biti država zgrajena, da dosega svoj namen, to je splošno blaginjo.
Pij XI. poudarja sicer, kar razglašajo vsl papeži zadnjih desetletij, da izboljšanja socialnega reda ne bo brez preroda nravi, ker ljudje se moralo nravno preroditi, da bo svet boljši postal.
A to ni dovolj. Potrebna je tudi preosnova ustanov, potrebna je prememba družabnega in gospodarskega reda, da se popravi, kar je proti družbi zagrešil pretiran individualizem, ir. da se prepreči novo zlo, v katero drvi družba: socialistična oz. nacionalistična totalitarnost, ki bi hotela v komunistični oz. nacionalistični kolektiv zvariti družbo, ki jo je individualizem razkrojil in atomiziral.
2.	Stanovski red naj prepreči razvoj k totalitarni državi.
Pij XI. v svoji socialni okrožnici opozarja na tradicionalni krščanski socialni nauk, k: družbo in državo pojmuje kot organizem. Le
v organiv.no pojmovani in urejeni družbi je mogoče doseči red, ki ustreza človekovi naravi in obči blaginji: pravo svobodo in socialne naravnanost.
Osnovni načeli organično pojmovane družbe in države sta: Prvo: država naj le dopolnjuje dejavnost poedincev in nižjih združb. To se pravi, država ne sme samo dejavnosti poedincev in nižjih združb “vase povzemati in uničevati” (Quadr. a. 79), kakor bi hotel socializem, ampak jim mora pustiti, kar zmorejo sami. Mora pa država pomagati in podpirati poedince in nižje združbe, kjer njih dejavnost ni zadostna. Državi naj se torej odvzamejo vse one naloge in funkcije, ki jih manjše združbe morejo same opravljati, sama država pa naj kot nekak razsodnik v zadnji instanci poseže vmes tamkaj, kjer interesi ne harmonirajo. To “načelo čim manjše državne naloge” je jedro stanovskega reda.
Drugo: Država naj naravnava vse delovanje poedincev in nižjih združb na občo blaginjo. Država ne sme dopustiti, da bi se svoboda razbrzdala in služila le sebičnim koristim posameznikov, kakor je hotel individualizem, ampak se mora ustvariti nov “pravni in socialni red” (Quadr. a. S8), ki naj čuva skupno blaginjo in ki se morajo po njem vsi ravnati.
Glede na gospodarstvo pomeni preosnova ustanov preureditev gospodarstva po “korporacijah". I’od korporacijami (corpus = telo) razumemo samoupravne združbe ljudi istega poklica.
Kar hoče okrožnica, je sledeče: korporacije naj združijo ljudi, ki imajo isti poklic, v enoto: kmete v kmečke zveze; obrtnike po posameznih strokah v obrtne zveze itd. Te zveze naj združijo delavce in delodajalce in tako premagajo največje in najhujše nasprotje, ki ga je povzročil v gospodarstvu Individualizem, nasprotje “razredov”, delavcev in delodajalcev, “proletarcev” in “kapitalistov’’.
Ta dva razreda sta namreč nastala, ker je individualizem oprl vse gospodarstvo na sebičnost, na osebno korist. Podjetnik je mislil le nase, na svojo korist in je tudi delavce najemal samo zato, da bi večali njegov dobiček. Posledica je bila, da je kapitalist dostikrat iskal čim večjega dobička tudi na račun delavcev, da delavcem ni dajal pravičnih plač ali da je izrabljal njih delo čež mero in čez Pravi delovni čas. Tako je nastalo med delavci in podjetniki nasprotje in so začeli delavci “kapitaliste” kot svoje “izkoriščevalce” sovražiti.
Korporacije naj to nasprotje izravnajo. Združijo naj delavce in podjetnike v en organizem, v skupnost, po načelu, da naj služi gospodarstvo ne le koristi posameznikov,
temveč koristi skupnosti, ne le individualni, temveč tudi socialni blaginji.
Ta misel skupnosti bo premagala sebičnost. Ta misel skupnosti bo tista duhovna vez, ki bo združila vse v enoto. Na zunaj pa se mora ta skupnost izraziti v javnopravni ureditvi korporacij, korporacije naj urejajo od socialne oblasti priznani zakoni.
Toda te zveze bodo morale biti samoupravne. To se pravi: uravnavale bodo v mejah osnovnih zakonov svoje strokovne zadeve svobodno in veljavno za vse. S tem se bo preprečilo to, kar Je v socializmu, a tudi v fa-š.zmu in narodnem socializmu bilo nevarnega in kvarnega, namreč zasužnjenje korporacij državi, da se ne bi, kakor je to bojazen izrazil Pij XI., država, ki bi se morala omejiti na potrebno in zadostno pomoč, postavila na mesto svobodne dejavnosti državljanov”
(Quadr. a. 9-7).
Seveda, se bodo morale svobodne korporacije združiti v višje zveze (federacije), višje zveze končno v najvišjo enotno zvezo z najvišjim ‘-narodno gospodarskim svetom". Tako se bo vse gospodarstvo uredilo pod enotnim vidikom skupne blaginje.
že Pij XI. v svoji okrožnici omenja, naj bi se po takšnem zgledu združili tudi tisti, ki nimajo gospodarskega poklica, ampak kak drug poklic (“svobodni poklici”), da bi se tako vsa družba snovala na korporacijah (“korporativni družabni sistem”). Saj so “takšne samoupravne organizacije po. mnenju mnogih, državi če ne bistvene, vsaj naravne" (Quadr. a. 83), to se pravi, če ne takšne, ki bi brez njih država sploh ne mogla biti zares država, ki bi bila vredna tega imena, pa vsaj takšne, da se brez njih socialno in gospodarsko življenje in država ne more naravno in pravilno razvijati v pravo blaginjo vseli.
Pomen korporacij za rešitev socialnega vprašanja bi mogel biti zelo velik. Na eni strani bi čuvale socialno skupnost nasproti individualizmu, po drugi strani pa bi varovale tudi pravo gospodarsko svobodo — tudi proti individualizmu. Korporacije naj bi skupno urejevale delovne pogoje, plače in delovni čas. Uredile bi zavarovanje delavcev za bolezen in nezgode, za onemoglost in starost. Ker bi gospodarstvo ne bilo več samovoljno in anarhično, kakor v dobi individualizma, bi prenehala brezposelnost. Kolikor bi je še bilo, bi korporacije tudi tu pomagale s posebnim zavarovanjem.
Skupnost vseh v korporacijah bi delavce osvobodila sedanjega proletarskega značaja in jih včlanila v družbo. Delu bi se priznal socialni značaj, s tem pa delavcem značaj enakovrednih članov družbe.
V delavske družine bi se vrnila zadovolj-

nost in veselje za delo. Saj delo ne bi bilo več rabotanje kapitalizmu, ampak služba družbi in skupni blaginji.
S tem bi vsaj po gospodarski plati socialno vprašanje bilo že po veliki meri rešeno.
3.	Stanovska ideja v preteklosti.
Misel stanovske družabne in gospodarske organizacije ni nova. že v srednjem veku, v XII. stoletju, so vzniknile korporacije iz živega krščanskega duha tiste dobe. Doživele so silen razmah, ker so ustrezale časovnim razmeram in potrebam svojega časa. Po tristo letih bogatega proevita so pričele propadati, kakor pravi Pij XI., ne ker bi se ne mogle prilagoditi spremenjenim razmeram, ampak ker so okorele v prevelikem samoljubju in niso hotele, ko je množica naraščala, dostopa širše odpreti (Quadr. a. 98). Opešal je duh krščanske vzajemnosti in ljubezni, iz katerega so bile porojene. Prišlo je do ostrih spo-
gota, ministra Ludovika XVI. 17 76. V papeški državi jih je odpravil Pij VII. 1. 1801, češ,, da ovirajo industrijski napredek.
Toda stanovska ideja je živela dalje, že I~ 1852. je Pij IX. dal popolno svobodo, da se stanovi svobodno organizirajo na ozemlju papeške države. Mnogi veliki krščanski sociologi preteklega stoletja so bili poborniki stanovske družabne ureditve, kakor: Taparelli v Italiji, La Tour du Pin v Franciji, nadškof Ketteler v Nemčiji, Karel Vogelsang in Hitze v Avstriji, Friburška socialna šola v Švici s škofom Mermillodom in Decurtinsom, a glavni glasnik je bil papež Leon XIII. (1878--------
1903). V mnogih svojih nagovorih in okrožnicah se vedno znova povrača na stanovsko' misel. Tako v enciklikah Quod apostolici 1870; Gum m ul ta sint 1882; Humanuni ge-nus 1884; Longinqua oceani 1895; Spesse volte 1898; Graves de communi 1901 in posebej v Herum novarum 1891, kjer izrecno
rov v korporacijah samih, z naraščajočim in-dustrijalizmom so izgubile svoj prevladujoči družabni in gospodarski položaj. Na površje so prišli nauki fiziokratične šole, ki je postavila načelo svobode dela, svobode trgovine in svobode gospodarske tekme. V Franciji so korporacije bile odpravljene z dekretom Tur-
t/a
(ogenjt/yiL ten\ cA
'Duhovno življenje” je bilo in naj ostane vez med vsemi Slovenci, raztresenimi ne le po Argentini, temveč po širnem svetu. Zato boni pod tem naslovom nadaljeval z vtisi iz posameznih krajev, kamor je naše ljudi božja previdnost zanesla.
V MAK DEL SUR.
Novega leta dan. Potem ko sem na Aveila-nedi opravil sveto mašo in ko sem 'ji pri dobrih ri jakih pokrpal želodec in mi je Kraj-carjeva mama pokrpala tudi moj “guarda-polvo”. (Hm, zapovedan praznik, gospod si dajo pa suknjo šivati! ...No, Gospod Jezus je dovilii celo vola potegniti iz vodnjaka. . .) Potem se mi je pa res že mudilo.
“Costera Criolla”. pulman, ki vozi iz Ave-llanede v Miramar, je že brnel, potniki so nestrpno čakali. Samo pol minute je še manjkalo in — jaz... Potem pa že ni manjka.o nič več In smo se pognali na široko cesto, ki nas je nesla v jadernem teku proti daljnemu cilju.
V Miramar bi moral priti ob 9 zvečer. Ena ura zamude je temu pulmanu približno toliko mari kot mlačnemu kristjanu nedeljska maša. Zame pa ni bilo to tako enostavno. Ena ura časa ni mala reč, posebno pa ne ob priliki, ko je bilo treba še določiti, kje, kdaj in kako bomo naslednjo nedeljo imeli sveto mašo.
Kar v župnišče sem jo mahnil, kaiti tja sem moj prihod najavil in tudi sroročil, da bodo prišli naši možje, da Se dogovore vse
obravnava temelj, značaj, glavna opravila,, ugodne sadove, odnos do države, neposreden in posreden namen stanovske družabne ureditve. Seveda se Leon omejuje na družabno organizacijo stanov, ne da bi sistem apliciral tudi na politično področje, kakor smo to videli pri papežu Piju XI. Ilr. Ivan Ahčin (Se bo nadaljevalo.)
potrebno. Prijazno me je sprejel gospod župnik in mi takoj postregel z gorko kavo-Kako prav je prišla.
Pa že sta prihitela za menoj rojaka Japelj in Turk, ki sta me pričakovala, a sem jaz preje izstopil.
Dobro! Kakšne načrte imate? Jaz še nimam jasne slike, kje je Mar del Sur in ne kje so oni fantje v Chapadmalalu. Kako naj se uredi, da bi bilo za vse prav?
župnik, ki položaj najbolje pozna, je bil mnenja, da je najbolje napraviti mašo naslednji dan (v nedeljo) v Eufemiji. Prav istega mnenja sta bila oba rojaka, kajti s fanti v Chapadmalalu so tudi tak načrt napravili.
Ko bi bil na tako enostaven način rešen tudi način našega potovanja v Mar del Sur,, bi pač ne imeli nobene težave.
No, tudi to zadnjo smo rešili. Tedaj je bila ura 10. Ob pol ene gre ‘‘kolektivo” v Mar del Sur. Kar prav. župnik mi je preskrbel večerjo, nakar smo stopili še na večerni sprehod doli do obale. Mogočno je hrumelo morje kot v odgovor praznim in ničemernim človeškim vprašanjem in prizadevanjem njegovega nesmiselnega boja proti Bogu in upora proti večnosti. Kakor pena, ki se rodi na zlomih valov in se žene na breg, pa spet v morje vtone in jo zastonj loviš, tako je človek, ki je kaj samo, če je otrok božji in v Bogu živi in njegovo postavo spolni, če se hoče od Njega osamosvojiti, to stori le v svojo lastno bridkost in žalosten konec. . .
Miramar ima odlično obalo za kopanje in je iz neznatne vasi narastel že v mesto s 15.000 perbivalci.
‘"Pudel!” je zakričal župnik psu, ki nas je •spremljal. Ta uš pasja — naj ne rečem, da kot psiček ni lep, trdim pa, da je po pasje neumen. . . Ali se vam ni gnal naravnost pod mimo drveči auto. Seveda neumna žival ni ■:opazila nevarnosti. . . Nič hudega se psetu ni zgodilo, ker ga je gospodarjev glas pravi čas poklical k realnosti. In je bil pesek toliko Pameten, da je ubogal. Bolj pameten kot marsikatera grešna duša, katera celo zameri "Skrbni materi, svarečemu očetovemu glasu in ■opominu duhovnikovemu, kadar opozarjajo na pretečo moralno nevarnost. Kopalci še kolikor toliko upoštevajo opozorila, ki naj Jim zavarjejo telesno življenje, toda moralne nevarnosti se jim pa zde zaželjena igra in so kakor neumne ribe. ki hlastajo po črvičku in se ne boje trneka, na katerem je vaba, ki nosi smrt.
Med kramljanjem je kmalu prišla ura našega odhoda. Poslovili smo se od župnika in krenili tja, kjer naj bi dobili vozilo. Ko je kazalec prekoračil napovedani čas, se nam je zbudil dvom: Kaj pa, če “kolektivo” ne vozi? . . .
Dolg vprašaj smo napravili. Na telefon ni nihče odgovarjal. Kolektiva ni nihče videl. . .
I no! Zaspal je najbrže. Pa če bi zaspal v Miramaru, bi ne bilo tako usodno, ker bi ga lahko šli budit, toda mrha grda je zaspal v Mar del Sur.
Na, sedaj pa imamo. V zadregi sta se gledala Jože in Tone in nista vedela kaj reči. Da bi iskali taksi? Kje ga pa dobiš v tej uri? In koliko stane!
No, mile j ere pa ne bomo igrali, pa tudi ne 50 pesov za taksi plačali! štiri ure hoda! Kaj pa je to za take junake! Tako smo sklenili in pot pod noge!
Pravi božični romarji! Zaorali smo v prah do gležnjev. Pa pameten človek stvari vedno Pi'av pogleda. Res, da prah do gležnjev ni kaj prijeten sprehod, toda prav gotovo ne bo tako celo pot, to je eno, in poleg tega pa še: kaj pa če bi bilo blata do gležnjev?
Enkrat so ga naši imeli, ko se jim je takole zgodilo kot nam nocoj, tako sta vedela spremljevalca.
Tema je bila pa res gosta. Komaj kaka zvezdica je za hip prodrla oblak, luna pa toenda tudi ni računala na to, da bi jo mi utegnili rabiti.
Nasproti se nam je pripodila tropa konj, tudi en auto je zmotil našo nočno idilo. Sem Pa tja je zavekala ptica na drevju, ki obroblja Pot.
V sedanjem času imajo ljudje tako malo časa za molitev. Ali nam ni Gospod Bog dal tole priliko prav zato? Bili smo vsi enih misli. Nismo šli “okrog vogla” na Sveti večer, Vsa.i jaz ne, naj bodo pa nocoj vsi trije rožni venci v tisti namen. Tako smo korakali po široki prašni cesti, včasih do gležnja v prahu, včasih pa spet po trdih tleh, kakor je pač toga zadela, kajti videlo se res ni kar nič.
Daleč tam nekje je bilo sprva videti luči. Sopotnika sta rekla, da tja gremo. A kmalu 80 ugasnile.
Zmolili smo kot božjepotniki vse tri rožne "vence, litanije in še nekaj zraven.
“Amen! Marsikaj hudega ste prestali, zato
je takle sprehod le za toliko, da človek ne bi pozabil, da je popotnik skozi solzno dolino, ki mora naprej in ki naj stopa pot z rožnim vencem v roki.”
Ura je bila pol treh. Takole pol pota je za nami, kaj več pa že ne, tako je vedel Tone in napovedoval, da sedajle mora priti most, sedaj tisti ovinek, sedaj šola... Pa se je le vleklo, tako dolgo, da se je že začelo svitati na vzhodu, ko smo potrkali na vrata, in je bila ura pol petih zjutraj.
Za eno kratko dreto bo še spanja, če ga kaj bo, tako smo uganili. Menda je bilo kakih 18 km nota za nami in noge, ki so vajene hoditi po kakih 20 kvader pač, so bile nazadnje že težke, in ko se je bilo treba po dveh urah spet postaviti nanje, so bile kar nekam okorne. Hvala Bogu, da žulja nisem dobil nobenega. Ne vem, če sta Jože in Tone tako poceni prišla skozi kot jaz. Malo trdo smo pa krevsali vsi trije naslednje jutro, ko smo po sedmi uri začeli buditi slovensko vas, naj se pripravi na misijon.
Prejšnji večer nas niso dočakali, zato so bili pa kar hitro na nogah zjutraj, ko je prišla novica, o našem celonočnem romanju.
Takoj sme izdelali načrt, priredili zasilen oratorij, kjer je bilo spovedovanje, ob 9 uri pa smo se naložili na kamijon in pohiteli v bližno cerkev — pravim bližno, ker druge pač bliže ni, a ta je 8 km daleč... Samo tjale čez tisti gozdiček! Toda do tja je kar 2 uri hoda.
Eufemija je pravzaprav le nekako zavetišče, ki ga vodijo kapucini. Tam je stalna mala vsake nedeljo, toda dokler ni bilo naših vernikov, je zvonček zastonj vabil. Sedaj pa, ko naši pridni rojaki vsako nedeljo pobite k maši. so se tudi drugi ljudje v okolici razgibali.
Kako lepo, kaj ne! Marsikdo ima cerkev za xoglom, pa nima časa k maši. Ti rojaki pa ga imajo. In še to, da jih stane vselej en pes za vožnjo! Da bi le vsi vztrajali.
Zares sem bil vesel in sem prosil Boga, naj bi jih ohranil stanovitne v dobrem.
JANEZ HLADNIK
ŠKOF DR. ROZMAN IN SLOVENSKO DELAVSTVO
Po končani prvi svetovni vojni se je pojavil na slovenskem narodnem telesu nevaren tvor: “krščanski socializem’’. Ni zrastel na naši zemlji. Iz Nemčije so ga uvozili.
“Jugoslovanska strokovna zveza” je zaplavala v ta pogubni tok s polnimi jadri. Razno časopisje ga je oznanjalo kot novo odrešenje proletarcev. Nikogar več niso poslušali. Niti sv. Očeta ne! Drveli so kakor brez pameti v neizbežno propast. V nekdanji cvetoči dr. Krekov delavski pokret so se spretno vrinili komunistični komisarji. Do druge svetovne vojne so ga toliko zastrupili, zmešali in razkrojili, da je bil zrel za samomor. Zlil se je zato s komunizmom v “Osvobodilno fronto” in prenehal živeti.
Ko je dr. Gregorij Rožman postal ljubljanski škof, je bilo na dlani pred njim žalostno stanje v organizaciji katoliškega delavstva. Križ se je rušil v dušah, križi so pod zločinsko roko padali po naši domovini.
V težki odgovornosti se Je takrat ljubljanski škof sklonil k temu Križu in ga začel dvigati iz onečaščenja z geslom: “Crucis pon-dus et premium” — “Križa teža in plačilo!” Molil je, da bi vsem zasijala Luč s Kalvarije.
Takrat se je prelomilo med lučjo in temo. Katoliška akcija je prešla v naskok. “Rdeče mreže” so razkrinkale Kominterno, čez čas se je zamajalo v delavskih vrstah in proti “Jugoslovanski strokovni zvezi” — pomožni sili Kominterne je vstala “Zveza združenih delavcev” — pomožna sila Katoliške akcije. Spremljal jo je škofov blagoslov. Leta 1938 ji je škof dodelil posebnega duhovnega vodjo.
Nad organizacijo je bil viden božji blagoslov. Hitro je njen pokret rastel in se poglabljal. “Krščanski socializem" se je strupeno sovražno branil, pa vseeno propadal.
6. marca 1940 je škof zbral v Ljubljani svojo duhovščino. Konec je bilo gnilemu miru in kompromisarstvu. Predvsem po škofovi zaslugi se je takrat ugotovilo, da se je “Jugoslovanska strokovna zveza” sama izključila iz katoliškega narodnega občestva. ‘‘Zveza združenih delavcev’’ pa Je bila priznana kot edina slovenska delavska katoliška organizacija.
‘‘Krščanski socializem” je doživel smrtni udarec. Umrl bi bil brez vojne približno v istem času, kakor si je med vojno z “Osvobodilno fronto” zadrgnil vrat.
Vojna!
Okupator in vse domače, katoliškemu delavskemu pokretu sovražne organizacije so združeno planili po “Zvezi združenih delavcev”. Morala je v katakombe, v podtalno ile-
galno delovanje. Vsa lepa in čista je bila pot zveze od 19 41____1945:	doba naj-
večjega idealizma, neumornega organiziranja, čas velikih tveganj, drznih odločitev in načrtov, spretno izigravanje zasedbenih sovražnih sil, samopremagovanja in žrtev.
Kadar v največji stiski katoliški delavci nismo vedeli iti kam, smo šli kakor sinovi k cčetu — škofu po nasvet. Držali smo se njegove besede, ker smo verovali v blagoslov četrte božje zapovedi. Ni nam žal tega, saj je šel ta blagoslov očitno z nami.
Mesto smrti, ki so jo katoliškemu delavskemu pokretu določile sovražne sile, se je pokret v teh težko-svetlih letih samo Izkristaliziral in poglobil, začrtal sl jasno pot. Strnil je preje ločene sile ročnih in umskih delavcev v enotno organizacijo: “Slovensko delavsko zvezo”. Nihče te spojitve ni bil bolj vesel kot škof.
Ko je škof 29. maja 1943 oklical za splošen slovenski spravni dan, je “Slovenska delavska zveza” ponudila roko v spravo vsem, ki so le med delavstvom katoliško čutili, a niso s po-kretom skupaj hodili. Blagor jim, ki so ponujeno roko sprejeli. Ves radosten je bil obraz Prevzvišenega ob poročilu o lepi pobudi.
Leta 1943. v avgustu, je delegacija “Slovenske delavske zveze” izročila škofu program “stanovske ureditve Slovenije”. Hotela ga je škofu pokloniti. On pa ga ni hotel v dar. Obilno ga je preplačal in mu želel polno uresničenje. Prepričani smo, da bo njegova želja uresničena. “Stanovska ureditev Slovenije” bo temeljni kamen Svobodne Slovenije.
Begunstvo!
Strašen udarec komunistične zmage nas je pognal po svetu. Ločile so nas državne meje, gore in morja. Preko slovenskega katoliškega delavskega pokreta so šle Vetrinje. Pa ga niso razkosale, niso ga umorile. V križih najtežjih dni so njegovi vzori zadobivali vedno jasnejše, širše narodne, občestvene smeri, škof pa se je za pokret zanimal tudi — iz angleškega ujetništva v Celovcu. Tudi od tam so bili roborniki občestvene ureditve slovenskega gospodarstva deležni blagoslova očeta. V veri, da jih ta blagoslov spremlja, so šli nato v daljne tuje zemlje. Ta vera jim daje življenjsko moč in vztrajnost v ogromnih križih prisilnega izseljeniškega življenja. On, ki nas je doma blagoslavljal, nam je dal zgled in geslo: “Crucis pondus et premium” — ‘Križa teža in plačilo!”
HRABROSLAV MEDVED (“Druž. pravda”)
r?T$?	«a
te-Wl
pVS H^mVSREXMKÖW
... v .:
X
mSk	• rr. •;• •'.. •	«eBF* ^ucci
BOG JE LJUBEZEN
KRISTUSOVEGA KRIŽA
SKRIVNOST
PREPROSTA VERA.
Veliko bi manjkalo slovenskemu katoličanu v svetem postnem času brez postnih pesmi in svetega križevega pota, na kar nas veže toliko svetih spominov že prav iz dobe prve mladosti! Komaj smo dorasli za šolo ali pa še ne — splošno je bilo tako po naših farah — smo se že otroci z veseljem v postu ob nedeljah popoldne zbirali v cerkev k svetemu križevemu potu. Polna cerkev je navadno bila: otroci spredaj pred obhajilno mizo, odrasli zadaj po vsej cerkvi, “gospod” na prižnici, ministranti s križem in gorečimi svečami so se pomikali med množico od postaje do postaje. Vstajali smo in poklekovali kot odrasli, z njimi peli in molili, obenem navadno že zasledovali dogodke križevega pota v molitveniku ob slikah v križevem potu “Leonarda Portomavriškega”, Vse nam je govorilo o trpljenju ljubega Jezusa, ki nam je stal tako živo pred očmi, čeprav sicer še nismo mnogo vedeli o njem. Zdelo se nam je vse tako preprosto in umljivo, kot da mora tako biti; srce nam je razumelo, pamet pa ni še veliko mislila. Da, kako bi bilo pusto, ko ne bi
bilo križevega pota. . . Tako hitro nam je vedno minila ta pobožnost in odrasli so ob teh prilikah imeli z nami razmeroma še najmanj težav in so bile doma nepotrebne pritožbe staršev nad vedenjem “teh otrok” v cerkvi, ki “ti tako počno”.
Pa is bila to v resnici prava, lepa molitev, čeprav se otrok za molitev ne zna tako truditi. Trpljenje Jezusovo nas je popolnoma prevzelo: usmiljenje nad nedolžnim Jezusom, obsodba hudobnih Judov. zgražanje nad bridkostmi, ki so mu jih prizadeli. Pripovedoval je nekdo, kako ie že takrat v prvih letih ocenjeval ob križevem potu v cerkvi Jezusovo trpljenje: da se mu je zdelo najhujše, ko ie slišal, kako sta se srečala trpeči Jezus in njegova mati Marija, ki mn nič ni mogla pomagati; in da mu je ob tem prišla pred oči lastna mati, ki je tudi bila nekje zadaj med odraslimi v cerkvi, in da mu je šlo kar na jok. Mislil si je: ko bi jaz tako trpal, bi me mati ne smela videti; prehudo bi bilo za oba; bolje bi bilo. da bi mati prej umrla ali pa vsaj bila kje daleč, daleč. . .
Tudi otrok “razume” trpljenje Jezu-
sovo, morda še globlje, le bolj s srcem, ureprosto. otroško.
UM RAZGLABLJA.
Otrok razume trpljenje Kristusovo, a vsa človeška bistrost ga ne doume. Kristus, njegovo življenje in trpljenje in smrt. vse je polno skrivnosti, vse skupaj ena sama velika skrivnost, ki ji zastonj skušajo premeriti globine bogoznanci.
Bog: je postal človek, se je učlovečil. Pred dva tisoč leti je hodil po zemlji človek, ki so nanj kazali ljudje in o njem govorili: Glejte, ta človek je pravi Bog', naš Bog z nami.
Kako je to mogoče? Je to za nas popolna skrivnost, ki je ustvarjeni um ne more doumeti, če bi nas kdo vprašal, ko bi mi za to resnico še ne vedeli, ali je mogoče, da bi Bog prišel kot človek na zemljo na čudovit način, kot se je to v resnici zgodilo v Kristusu, bi mu mogli odgovoriti le: Ne vemo! Res je Bog vsemogočen, a vprašanje je, ali je to sploh mogoče. Na prvi pogled se zdi, da ne. — Vendar po veri danes vemo, da je to Bog za nas res storil; je torej bilo mogoče. A kako je bilo mogoče, ostane za nas skrito, skrivnost, pred katero naš um obmolkne in oslepi in v veri klone. Pač čudež neizmerne božje vsemogočnosti in ljubezni!
Tako je za nas neumljiva skrivnost vse, kar iz te skrivnosti učlovečenja sledi: Gospodovo življenje, trpljenje in smrt.
Če se je že zgodilo, da je Bog kot človek Prišel med nas, kako naj tedaj bo življenje Boga-človeka na zemlji? Odgovor nam je jasen: To bo življenje popolne, ne skaljene sreče v največji meri, ki jo je zmožno užiti človeško bitje. Od zlate zibeli v kraljevski palači naj mu bo pot Posuta z rožami, trpljenja naj ne pozna
kako bi nač mogel trpeti Bog-človek ~7 in živi naj večno. . . Vsa narava naj niti, da mu olepša njegovo bivanje med nami. S slavo in častjo ga bodo venčali na vseh njegovih potih, z vso ljubeznijo §a bodo obdajala srca presrečnih ljudi, j** ga bodo smeli videti in poslušati. Kako bl tudi moglo biti drugače!
Tako bi zahtevala naša človeška mo-Qr°st. A prav tu je Bog v Kristusovem življenju odprl pred nami novo nepojm-Jivo skrivnost: skrivnost križa.
SKRIVNOST KRIŽA.
Ne lagodnosti življenja, trpljenje in J?1?, je bil življenjski delež Kristusov. Vse lvJjenje našega Odrešenika od zibeli do
groba se je vilo v senci križa golgotskega kot en sam dolgi križevi pot.
“Le spi, le spi, nebeško Dete ti! O, saj ko se zbudiš, te čaka težki križ...” mu že v jaslicah o božiču tako lepo pojemo v naši božični pesmi bridko uspavanko, kot je drugi človeški otroci niso slišali. Prvi njegov korak, ko stopi na svet, je korak v trpljenje; že njegove rojstne jasli stoje v senci križa, so njegov križ; upravičeno ga v svetih čustvih pomilju-jemo. — In spet je isto globoko misel, kako je že vsa mladost našega Odrešenika bila le del njegovega življenjskega križevega pota, lepo izrazila slikarska umetnost; večkrat vidimo podobne slike: Dete Jezus se igra v družbi ali morda pomaga v delavnici svojemu redniku sv. Jožefu. A vsi kosi lesa, ki jih prime v roko, se mu kot nehote postavijo v obliko križa, v podobo križa, ki ga čaka, ki mu vse življenje hiti naproti.
Kristus je v življenju trpel, vse življenje je trpel, je veliko trpel, je trpel neizmerno. Mi tudi trpimo; a kolikor je Kristus kot Bog-človek nad nami vzvišen po svojem dostojanstvu, tako nas presega tudi v trpljenju.
Ljudje smo zmožni le neke mere trpljenja; v trpljenju otopimo; kar mero presega, ne čutimo; more nas preveliko trpljenje tudi umoriti, a preko določene mere ga ne občutimo. Posebej smo za nekatere vrste trpljenja tako neobčutljivi, topi. Ne boli nas mnogo tuje trpljenje, tuja žalost in krivica, ki jo trpi sobrat; kaj šele vse trpljenje, ki je našim očem skrito. — Kako drugače in huje je v vseh teh pogledih trpel naš Odrešenik. Vse je občutil, kot zasluži: greh, kot žalitev božjega veličastva, nehvaležnost, sovraštvo, vse duševne in telesne bole^ čine. Ni bila prazna in pretirana ali znak nepotrpežljivosti, marveč nam nepojmljiva, resnična njega tožba nad žalostjo, žejo in svojo duhovno zapuščenostjo: Moja duša je žalostna do smrti; žejen «em; moj Bog. zakaj si me zapustil? — če se malo zamislimo v njegovo trpljenje, se že moramo zgroziti nad mnogovrstnostjo in mero njegove bolečine*;-ki je pa vredno razumeti ne bomo mogli nikoli. Pravijo, da se veliki možje v svoji notranjosti čutijo osamljene,ker jih ljudje okoli ne morejo razumeti. Ne vemo. Gotovo pa je tako popolnoma osamljen v svojem trpljenju Kristus. Kaj in kako je trpel, ve samo on sam; nam ni dano videti.
Mi v življenju pred trpljenjem bežimo.
skušamo si nasprotno, življenje olajšati in olepšati. Ko trpljenju uiti ne moremo, izbiramo “manjše zlo”. Še trpljenje, ki mu ubežati nismo mogli, si skušamo olajšati s tem, da se raztresemo, zamotimo, nanj ne mislimo. In prav v tem, pravijo, je naš človeški pogum, da na trpljenje, ki je pred nami, pozabimo, mu ne gledamo v obraz, torej v nekem begu. Pogum v begu! — Vse to nam- dovoljuje naš Gospod, a sam ni delal tako. Odpovedal se je vsemu, kar nam večkrat napravlja življenje na zunaj ugodno. Pred trpljenjem ni bežal, v trpljenju ni izbiral; šel mu je pogumno nasproti in je sprejel vse. Ne ena sama kaplja ni ostala od njegovega keliha trpljenja; izpil je do dna. Trpljenja si ni lajšal s pozabo in omamo, temveč mu je s svojim nadčloveškim pogumom gledal naravnost v obraz in pustil, da mu je z vso težo leglo na dušo.
Kristus, naš Odrešenik, je v resnici “Mož bolečin”, kot so ga napovedovali preroki, veliki mučenec, vzor in kralj vseh mučencev tudi po svojem trpljenju, če si je že izbral — česar ne moremo razumeti — v svojem življenju trpljenje in tako mero trpljenja, če je sprejel nase smrt, vsaj take smrti ne bi bilo treba — tako močne in sramotne — na križu. Ne! Kot je v vsem svojem življenju in trpljenju dajal, ne da bi izbiral in štel, tako tudi v smrti. Spet nova skrivnost križa Kristusovega. “Ali ni Bog modrosti tega sveta obrnil v nespamet. — Oznanjamo Kristusa križanega, Judom pohujšanje, a poganom nespamet, njim pa, kateri so poklicani — Kristusa, božjo moč in božjo modrost” (1 Kor 1, 20, 23, 24).
ZAKAJ?
“Zakaj vse to, zakaj toliko, Gospod, le zakaj?” se strme sprašuje pod križem umirajočega zbrano človeštvo. “V našo rešitev!” je odgovor vere. Pa vendar, zakaj toliko trpljenja. Ali ne pravi sv. Tomaž, da bi nas mogla rešiti ena sama kapljica njegove krvi. Da, niti kapljica prelite krvi ne bi bila potrebna. Saj je vrednost Kristusove smrti iz njegovega notranjega darovanja, ko se je v neskončni ljubezni daroval Očetu za odrešenje človeštva. To notranje daritveno razpoloženje pa je bilo v njem stalno. Vsako najmanjše dejanje Boga-človeka je bilo pred Bogom neskončne vrednosti in bi po njem mogli biti odrešeni, že v hipu včlovečenja.
Zakaj se tedaj Bog ni zadovoljil vsaj z manjšo m.ero trpljenja na svojem Sinu?
Zakaj je hotel smrt in tako smrt? Gotovo ne zgolj zaradi sebe. Ali ne bi bilo kruto zahtevati vse to, ko bi mogli biti odrešeni z vsakim dejanjem božjega Sina? Na naši strani morajo biti razlogi, zakaj je Bog prav to hotel; zaradi nas stoji križ na Golgoti.
Še tako gredo mnogi mimo Odrešenika, ne da bi se zanj zmenili. Kaj bi šele bilo, ko bi ne bilo pretresljive drame Gospodovega odrešilnega dela! Kdo bi se tedaj zmenil zanj! — Golgotski križ stoji pred nami, da nam govori o veličastvu božjem, ki žaljeno zahteva najvišje zadoščenje, ki ga je v našem imenu dal sam Bog-človek. — Kristusove muke nam govore o grozoti greha, ki zasluži tako kazen. — Njegova smrt nam govori o vrednosti naše duše in nje zveličanja, nebes, ki se zanje sam Sin božji ni pomišljal plačati tako ceno. — Križ Kristusov nam rešuje skrivnost trpljenja. Trpimo? Bog-človek nam s križa govori: “Ne toži, draga stvar! Glej, tudi jaz trpim, trpim še več, neizmerno. Hodi za menoj!” — Veliki petek nam je slednjič zlasti kričeči dokaz neizmerne ljubezni božje do nas. Ko ne bi bilo življenje Gospodovo vs= tako polno trpljenja, bi morda kdo ugovarjal proti božji ljubezni: Kaj nam je vendar posebnega storil? Navadno je njegovo življenje. Sedaj nihče ne more tako govoriti, ampak mora vsakdo le strmeti. Dal nam je dokaz, proti kateremu ni ugovora, ki ga ume vsakdo: i v smrt je šel za nas. “Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji...” (Jan 15, 13-14). Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina (Jan 3, 16). Ruski umetnik je ponazoril to tako lepo s sliko, ki jo večkrat vidimo na podobicah: Bog Oče ob strmenju angelov spušča iz nebes in pogreza z obema rokama v temo grešnega sveta svojega učlovečenega Sina na križ pribitega. “On svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse” (Rim 8, 32). “Ljubil me je in je samega sebe zame dal!” občuduje sv. Pavel ljubezen Kristusovo.
Ko so najbistroumnejši bogoznanci premišljali vse te skrivnostne dokaze neizmerne božje ljubezni do nas, so mnogi prišli do zanimivega prepričanja. Bog se je učlovečil — pravijo — res zaradi našega odrešenja; a ne samo zato. To bi se zgodilo, razlagajo, tudi ko bi odrešenje ne bilo potrebno, ko bi naši prvi starši v raju ne grešili; nam nepojmljiva božja ljubezen
da bi namreč to zahtevala, da se preprosti prepad, ki bi bil med Bogom in nami, stvarmi, z bitjem Bogom-stvarjo, Bogom-človekom. V Križanem sta namreč Bog in stvar, človek namreč kot vrh in zastopnik vsega stvarstva, najtesneje in na nam nepojmljiv način združena. Eno je gotovo: Veličina božje ljubezni do nas, kot jo vidimo v Kristusu, je za nas skrivnost.
V teh dneh stoji pred nami križ golgot-ski in nam govori toliko. “O, vi vsi, ki greste mimo, ozrite se in poglejte, ali je katera bolečina, kot je bolečina moja!” Ne moremo iti mimo brez odgovora kot niimo stvari, ki nas ne zadeva. O, naš “biti, ne-biti” zavisi prav od križa.
Naš odgovor, ki smo ga dolžni, je le eden. Mogli bi jokati pod križem trpečega Odrešenika, saj je ob njegovi smrti celo vsa mrtva narava zajokala. Za nas umira Bog, jokajo naj vsi rodovi na zemlji! Saj vse solze človeškega rodu vseh časov ne bi umile črne hudobije, ki jo je človek storil Bogu. Toda, ali ni spet trenutek Kristusove smrti na križu za človeštvo največji in najsrečnejši trenutek, ki je nanj gledala vsa preteklost in da ne bo pozabljen vso večnost, trenutek naše največje zmage. Brez njega bi nam kraljevala smrt, tako pa živimo. Veselja bi mogli vriskati, če ne bi bilo to kruto, ker je cena naše rešitve bila tako strašna.
Za začetek pretresljivih obredov velikega petka vidimo duhovnika, kako se Pred oltarjem vrže na obraz in pred njim obleži tiho, brez besed, prevzet spominov In čustev teg-a dne. Duhovnik je tu ob no-križa zastopnik človeštva, naš zastop-nik. To je tudi naš odgovor na vse, kar nam govore dogodki teh dni, ko prihajajo počastit sveti križ.
V prahu molče leži pred Križanim člo-'Ck, bitje, ki je že po stvarjenju do zadnjega vlakenca čisto njegovo, pa si ga je z odrešenjem še čudoviteje osvojil. Svojega drešenika kot svojega Gospoda in Boga * najgloblji skrušenosti srca moli, v če-?er je vse: i jok i veselje, strmeče obču-. °yanje in hvaležnost in ljubezen. To je •ndi edino, kar On pričakuje in zahteva , .ot Povračilo od vseh, preprostih otrok in 'strih duhov, da ga v hvaležnosti molijo, sak bo velik ali majhen pred njim le po , m, s koliko vero in hvaležnostjo in lju-««So v srcu bo to storil. Tako mora biti L s.. ej te dni vsega človeštva soglasna " '" 'niča: Molimo te, Kristus, in ker si s svojim križem svet
Dr. FRANC GNIDOVEC.
te hvalimo, odrešil.
Prizori velikega tedna v begun, taboriščih.
rßiutscvi
“ČE S KRISTUSOM TRPIMO, BO# Z NJIM TUDI ZMAGALI.”
Razmišljanje o tem izreku sv. Pavla n*j nam zbere dokaze za njegovo pravita0^ in nas s tem utrdi v našem prepričati11 in čustvovanju.
V prvem od obeh navedenih stavkov
D
je treba pojasniti nujnost in smisel trptif n ja, potem pa premisliti, kaj naj pome^ trpeti s Kristusom.
Trpljenje je neločljivo zvezano s veškim življenjem na zemlji. Greh ga J priklical, greh je pokvaril in oslabil č* veško naravo in raj spremenil v upora" s trnjem in osatom poraslo zemljo. Ote”1 neli razum in oslabela volja sta sama r sebi nesposobna prav voditi človeka, v* ka nova zabloda pa povzroči spet 0°, trpljenje, že stalni razpor med navz£c( hrepenečim duhom v človeku pa med ti govo živalsko mesenostjo, neprestano tr
nje med dušo in telesom jemlje čloV'
4
mir, skladnost, zadovoljstvo. Telo pos^ je plen bolezni, utrujenosti, izčrpanja ■ končno mora razpasti. Duša trpi že . navezanosti na to krhko snov, najve”
--------—	v	ouvr,	.
bolečine pa rode v njej sami: neutes^
hrepenenje po sreči, padci, kesanje, P
vare, spoznavanje lastne slabosti in
vrednosti. Brez trpljenja so nebesa. ' kako jih skuša duša, ki je že tam,
‘Nebesa so vedno novi prazniki, slede nepretrgoma, vedno nova sreča, K da se zdi blaženim, kot da take še * občutili, vrelo veselja, ki prekipeva izvoljene neprenehoma... Nebesa. -, predvsem Bog, ljubljeni Bog, uživani y z eno besedo: nasičenje z Bogom in , penenje po vedno novem nasičenj. (Glas iz vic.) To so nebesa. In zeti* Trpljenje je nujno. Ima pa mnopP smisel in po božji dobroti veliko vred11
1.	Najprej je trpljenje kazen in
stilo za izvirni greh. Bog Adama in tir vega rodu v neskončni dobroti ni P j bil, kot je to storil z upornimi ^"2 ampak je kazen silno znižal (in }°,j dal človeku v pomoč, da, v edino sred rešitve, kot bomo videli).	^
2.	Osebne grehe, ki se z njimi
iuješ, spet plačuješ s trpljenjem. odplačaš dolga tu, manj ga bo treb onem svetu, v strašnih vicah.	^
3.	Trpljenje je najučinkovitejši za čiščenje naše notranjosti, trp«
Potepini
"n*
°veka pomiri, trpljenje ga napravi ple-enitega. Velja to za posameznika, velja t ' narede in vse človeštvo. Ponavadi je za j očiščevalno nalogo potrebno veliko, ^gotrajno, nenavadno trpljenje. Majh-^ b bodljajev in tegob se navadiš, iznaj-zvijače, odkriješ omame, ki te pre-so preko njih. Veliko trpljenje pa gre ^ si do dna in posveti v njo z bleščobo ska. Tedaj vidiš vse: veličastnost božjo, s j^baerljivo vrednost čednosti, ogabnost •j, lc^°sti in neznansko podlost greha.
j postane dolžnost sladka, odpoved v a Vilna, vabe sveta pokažejo svoje od-s t tn° lice. Vsak izdelan značaj je skovan rPljenjem, dobrota in svetost sta nje-
gov
sad.
t>v0' Pa trpljenje ni sposobno le rešiti Čuši6 ^u®e’ s trpljenjem lahko rešuješ Pri t sY°i^b bratov. Seveda pa moraš v to trJ.ati. 2 vso voljo. Medtem ko te veliko Piti V*6 božji opomin more spreobr-brez tvoje privolitve v naprej, po-es rešenik za duše drugih le s tvojim dujnk°m. Trpeti voljno, hrabro za dok 1 bl^S'or teb, ki jih ljubiš, je največji B0 4z ljubezni. Trpljenje lahko daruješ
ios-v,	“i^
dolg za sirjenje Njegovega kraljestva: za Je postala skromna redovnica Te-
Takg X grehih, v zmotah,
v poganstvu.

bila ^ za®čitnica misijonov, dasi nikoli ni svetu1Zven Evrope; tako se bo na onem duša P°kazalo, da je nekatera majhna bila 2 darovanjem svojih tegob spreobr-kot Xe° Poganov in rešila več grešnikov g ak misijonar ali dušni pastir.
vdanim trpljenjem se najbolj pri-trpgf?10 Jezusovemu Srcu, saj hočemo pljeo' 2 Njim, čutiti Njegove bolečine. Tr-v tah 6’ ^ §'a ponudimo božjemu jetniku gov0 6rnaklju, je najslajša tolažba za Nje-6 ^.San}ljeno, sramoteno, žalostno Srce. r°štv °nčno je trpljenje z Jezusom po-druo-e na®e zmage. Prav to pa je vsebina ri^*3 stavka v naslovu. Zato govo-
riitio
nJem v nadaljnjem.
videti -^8 XrPlJenje s Kristusom, je raz-Pr^vj Ze Iz nekaterih točk zgoraj. To se bezt,j	vdano v božjo voljo; iz Iju-
Piene	Zveličarja in do bližnjega ; v na-
trpaj 1 j Ib je imelo Jezusovo trpljenje; bkor*n Jezusom in za Jezusa, trpeti ko-%of Rn boče — kakor je prelepo molil d°kler araga: “ Kar hočeš, kakor hočeš, ^hepigt oceš!” s takim ravnanjem spre-Pijenje v nadnaravno dragocenost.
Jezusovo trpljenje, smrt in poveličanje je kot Njegovo življenje vzor za vse nas. Tudi naše telo mora trpeti in umreti, potem šele more biti poveličano, in naša duša mora skozi trpljenje v očiščenje in večno srečo pri Bogu. To je zakon. Posebej je na to opozoril Stvarnik, ko je dejal: “Zrno ne more roditi sadu, ako ne pade v zemljo in tam ne zgnije.’’ Ob drugi priliki: “Ne more biti učenec več kot učitelj.’’ In tretjič, najbolj naravnost: “Kdor hoče za menoj,, naj se odpove samemu sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.’’ V teh izjavah najdemo tole: Jezus je edina pot v življenje, po tej poti se hodi s križem trpljenja. Tomaž Kempčan pove tako: “Ko bi bilo za zveličanje ljudi kaj
boljšega in koristnejšega kot je trf;
^fNsajtr?eč^
Sina. Zvesto dele z Njim na-
bi bil Kristus gotovo pokazal z besedo ^	del Njega samega, so delci in udje
laniem ”	»d skr”’____*____ J--1___
PosIai
samim seboj, nad strastmi in hudimi	k'tr^Sto na desnici božji.
v h skrivnostnega telesa, nadaljujejo °s^anstvo. bojujejo Njegov boj. Zato
if ^ l6 le trekSto na desnici božji, tem pa pravo svobodo in mir in še ?e <rij p0v a v Počastitev trpljenja s Kristusom energije za širjenje dobrega v dušah # $•,; se dati, bi dejal to: trpljenje s Kristu-bratskega sožitja med ljudn# 2a> e pred Bogom, ampak tudi v nas Ta zmaga pa se spremeni v večnosti v je v Ja spreminjati v dragocenost, ki jeno kraljevanje s Kristusom. Njegove#	.*iubša. Jarem takega trpljenja
namreč ne uide, kdor hodi z zavrženi# stjfiov’ie ^ sladak, saj je Jezusov jarem; tega sveta, kdor se obdaja z mehkui#	Povedal, da bo sladak tem, ki ga ra-
služi požel jivosti. Ta ne hodi z Njegovi#^,'* 15 m^eimejo nase. Navada, vzvišeni na-ta gre po široki cesti v pogubo. Z mili#.., ■ la milost napravijo najtežje muke pa boža Sodnik tiste, ki so spremi j g'#
Pa še nekaj1 Ko vemo, da je trpljenje edino sredstvo za neskončno srečno večnost, se nam zdi nesorazmerno majhno in lahko, pa naj traja še tako dolgo in naj bo še tako zoprno naši naravi. Je še vedno le kapljica proti morju! Neizmerna božja darežljivost!
Ali ne bomo po vsem tem bolje razumeli ta odstavek iz pisma sv. Katarine Sienske: “Prizadevaj si in ne izgubi poguma v delu, ki ti ga je Bog zaupal; prizadevaj si do zadnje ure . . Trpi trpi! Bodi človek trpljenja! In nič več ti ne rečem. .. ” (Pismo 195.)
Če s Kristusom trpimo, bomo z njim tudi. zmagali!
Prof. GERZINIČ
■f) od grmovjem je spet zamodrel jetrnik, za-* cvetela velikonočnica (pljučnik), zabelili so se zvončki, zadišale vijolice. Okrog klopice starega Jurjevca je bilo vse v cvetju. Ko so ga noge še dobro držale, jo je zbil v bregu pod cerkvico na Hribcu, da se je hodil gret in dremat. To zimo in spomlad se je le težko vlekel po hiši.
Danes ga je izredno gorko sonce pripeljalo spet ven. S težavo se je priplazil po griču do klopice in se kar sesedel nanjo. Leščevje mu je ob vsaki sapici sipalo zlati prah na sivo glavo. Jurjevec je nabasal okajeno pipo in zakadil. Sam s seboj je modroval. Zdelo se mu je, da misli, pa je skoro glasno govoril.
“Malo je ljudi na cesti,’’ je modroval in stresal sivo glavo. Oči so mu begale po vasi preko mostu v mesto in nazaj, “čudne dni sem doživel. Veliki četrtek je, pa je Hribec skoro mrtev in cesta brez ljudi.”
VELIM
Roke so mu počasi padle na naslon pri klopi in glava mu je omahnila na rame. Sonce ga je prevzelo. Pipica mu je zdrsnila iz ust na melino. Zadremal je- Mrmranje je postalo vedno tiše, Jurjevec je zaspal. Njegove misli pa so šle v davne dni nazaj. Stara usta so se nabrala v sladek nasmeh.
Doli ob Sori sta hodila z bratom in rezala vrbove šibe za butaro na cvetno nedeljo. Kako skrbno sta gledala, da ne bo nobene rdeče šibe od vrbe iškarijotovke.
Kar hipoma se je znašel na smreki vrh hriba, kjer je nabiral bršljan za butaro. Lep je moral biti, zvelikimi listi in šopi jagod, še brinja je nabral in pušpana, pa so naredili butare za vsakega otroka; na vrhu je iz vsake gledala oljčna vejica. Vmgs pa so žarele iz nje pomaranče in jabolka, vse trdno privezano, da ni česa izmaknil kak kradljiv otrok.
Kakšno veselje je bilo ob cvetnih nedeljah, kakšen vrt okrog cerkve, ko je šla procesija. Bog varuj, da bi se lotil jabolka ali pomaranče, dokler r.-i bilo blagoslovljeno, čez leto pa je ob vsaki hudi uri vrgel na žerjavico palico iz žegnane butare.
Ob velikem četrtku so se ustavile Jurjov-čeve sanje. Kot bi bil osemnajstleten fant, se mu je zdelo. Praznik je bil ta dan, sejem v mestu in maša ob devetih, še kaditi ni upal zjutraj. Treba je bilo zgodaj v cerkev. Dolge vrste so čakale ob spovednicah. Treba je počistiti v duši za ta veliki dan. Prvič je Jezus obhajal apostole, vsak kristjan se tega zaveda in pristopi k obhajilni mizi; težka je bila včasih priprava, pa je bil potem toliko lažji in bolj vesel.
Kar po kakih pet gospodov je bilo pri oltarju, da se je kar nekako znašel v mislih v dvorani zadnje večerje. Ta dan so utihnili zvonovi. Parkrat je opravil svojo dolžnost že zjutraj zgodaj in potem od tule poslušal, kdaj se je oglasilo zvonenje iz farne cerkve. Kot odmev je šlo, od vseh podružnic so se oglasili zvonovi. 'Nad njim je zazvonilo na Hribcu. se oglasilo na Suhi, slišal je sv. Lovrenca, sv. Petra v Bodovljah, in če je bilo vrenie tako, še sv. Andreja.
Popoldne so začenjali hoditi na Hribec molit križev pot in od tu v mestne cerkve-Zvečer je zaživel Hribec. Od vznožja do vrh» griča so bile postavljene postaje, pri vsaki se je svetila lučka. Od postaje do postaje ie hodila procesija molilcev. V sredi je pred dolgimi leti pel križev pot stari Grebenar, za rakom je umrl. Za njim ga je molil tistega iz molitvenika — na pamet Burjovec, ubili so ga doma; zdaj bo Hribec zvečer te-
TEDEN
®ian in brez ljudi, saj si še podnevi komaj upa od postaje do postaje-
Bridko, kot v joku, se mu je stresla brada. -Misli so mu šle naprej v veliki petek. Skrivnostno čudno ga je vedno prevzel ta dan: Nedoumljivo mu je bilo, kako je mogoče to, ^a je umrl Bog, da so ga umorili ljudje, ki Jih je hotel odrešiti. Vse je bilo črno v cerkvi, 'še okna so bila črno zastrta. In pri oltarju vse -PUsto, prazno, kot tedaj, ko je mrlič v hiši. -Do dna duše ga je prevzelo, ko je gospod odkrival križ, kjer je Jezus umrl, in trikrat Pokleknil predenj in še potem trikrat med -Potjo, ko ga je šel poljubit. — Ta dan je •čutil veličino in lepoto križa.
Monštranco pa so zavili v tenčico in jo ■nesli v božji grob. Tiste dni se je nekako L$vet spremenil. Ljudje so romali od cerkve do cerkve in v vsaki pomolili božji grob in 86 čudili lepoti in krasoti enega in drugega. ■Ali so začenjali pri kapucinih in končali z niolitvijo križevega pota na Hribcu, ali! pa tu Začenjali in tam končali. Ni ga bilo skoro v 'ari, da ne bi šel molit božjega groba.
Takrat je marsikateri hribovski otrok prvič ^idel mesto in cerkve. Skoro vsak je imel novo obleko in čevlje in še kak groš, da je ^Upil sladkarij v mestu na stojnici.
Preneslo ga je v jutro velike sobote. Pred cerkvijo je stal, mrzlo je še bilo. Od vseh podružnic so prišli mežnarji z velikanskimi gobami, v vsako hišo so nesli žegnani ogenj, drugih ljudi iz mesta je bilo toliko, da je bila nevarnost, da koga ne porinejo v ogenj. Sturi zaboji, škafi, vse to je gorelo pred 'Cerkvijo, kar so otroci po molitvah v cerkvi Razbili v sredo, četrtek in petek. “Boga ntraše’’ so govorili mestni otroci, drugi so bili nedki zraven.
Ogenj so hitro raznesli. Jurjevčeve misli s° šle v cerkev. Velikonočno svečo je gledal poslušal petjg in čakal na mašo, da se °Slase zvonovi in zapoje aleluja, čudno raz-Položenje je bilo v njem vedno to jutro: razpoloženje velikega petka in čakanje vstajenja
Popoldne.
*e Je že začela prva vstajenjska procesija pri kapucinih. Hribovci so bili po večini pri njej, so ge mogli do noči domov. Jurjevčeve d^sli so šle za večerno procesijo v farni cerkvi v št. Jakobu. Ves v cvetju je bil oltar.
®ajlepši obleki duhovščina in potem se je razgrnila procesija. Vse v lučih, od hiš so
odmevale mogočne velikonočne Pesmi. To je res največji praznik zmagoslavja. Iz razsvetljenih lin se je razlivala pesem zvonov, od vseh drugih cerkva se je čulo pritrkavanje. . .
Jurjovec je sanjal o velikonočni procesiji. Blažen nasmeh je bil na njegovih licih. V trenutku pa mu je legla mračnost na lice. Oglasila se je otroška raglja in ga zbudila.
‘‘Oh da, da, samo raglja poje. Zvonovi so utihnili, sp jih zavezali, da jim ne bijejo na mrtve duše, da jim ne hude vesti. Boga so dejali v grob in ga zapečatili z vsemi močmi. Pa se bodo zvonovi razvezali, razbili z mogočnimi udarci led okrog duš in Bog bo vstal iz groba in od njih pečatov in straže ne bo ne duha, ne sluha. Bog bo šel v procesiji skozi mesto in spet bo pritrkavalo v št. Jakobu in spet bo zadonelo iz lin vseh podružnic, da je Bog iz groba vstal, da je pekel in zlobo premagal. ’’	Kalan
KRISTUS NA KRIŽU V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI
Težko je pisati v tujini o križu v slovenski književnosti, ko človek nima pri sebi knjiž-nice ne zgodovine ne literarnih del, ter je navezan samo na svoj slabi in vsak dan slabši spomin. Vem pa, da tu ne gre za popolno studijo, temveč samo za nekaj prav posebnih leposlovnih podob križa, ki naj nas tudi od te strani spomni postnega časa, posvečenega Kristusovemu trpljenju in odrešenju na križu. Morda bi bil hvaležnejši predmet: križ v likovni umetnosti, in bi lahko pregledali nekaj značilnih likov slovenske gotske ostaline, krvavih skeletov z odprtimi ranami, trpečih nadčloveške muke. človek na križu 1 In potem bi prišli renesančni liki, ne več tako trpeči, temveč že ‘‘lepi’’ Kristusi na križu, brez muk v licih, svetli in ožarjeni z milobo. Bog na križu! In potem v našem času zopet novi gotski ekspresionistični križi Toneta in Franceta Kralja in njegovi križevi poti! Ali pa zopet bolj renesančni, kot jih dela France Gorše, mojster prvega slovenskega begunskega Krucifiksa v Monigu, s katerim smo začeli svojo romarsko pot. — Tudi v slovenski glasbi imamo lepe primere trpečega Kristusa v pesmih, ki se pojo v postnem času, predvsem pa v dveh večjih skladbah: 12 besed Kristusovih s križa in v oratoriju Križev pot (Tomc) poleg drugih manjših pesmi.
A v literaturi?
Takoj v začetku povemo, da nimamo tako lepe postne pesmi na motiv Križanega Kri-
stusa, kakor je slavni španski sonet iz XVI-stoletja, ki ga podajamo danes v tej številki in ga pripisujemo sveti Tereziji od Jezusa (Avilski) ter spada med najlepše svetovne sonete. Pri nas je v tistem času živela samo še narodna pesem. Ko bi imel sedaj pri sebi štreklja, bi lahko označil, kako so Slovenci že v davnih časih pojmovali križ in na njeni Boga. Zdi se mi, da ne gotsko strašno kot trpečega človeka, temveč kot Boga na križu, ki mu kri nabirajo v čašo golobice in trosijo po poljih, da zraste klasje in iz njega Kruh-Hostija, v kateri je zopet križani Kristus. So tu pesmi o Mariji pod križem, o dveh razbojnikih itd. pa gotovo tudi o grešnikih? ki naj jim golgotski grom prebudi vest. . • Mnogo narodnih pesmi pa je o krvavem potu in zlasti o roženkrancu. ki so prišle tudi v ljudsko petje v cerkvi.
Kako so Kristusovo trpljenje opevali prvi naši zapiski pa do romantične dobe. ko se ie začela umetna pesem, prav za prav ne spada v pregled leposlovne umetniške obdelave, čeprav je že od brižinskih spomenikov zapi' sano. da smo “solzno telo Kristusovo” odrešeno po Križu in nas že te prve slovenske besede vabijo k pokori, h kesanju. Ko zdaj praznujemo postni čas v tako daljni tujini, ne bo nezanimivo, če te prve slovenske besede napišemo, kakor so jih slovensko govorili pred tisoč leti: ‘‘Eče bi ded naš ne se grešil te v veky jemu be žiti. . . Jaz se zaglagolj®
zlodeju in vsem jego delom i vsem .lego le-Poeam. . . Bože Gospodi milostivi otče Bože, tebe izpovede ves moj greh...” Pesmi poznejših dob so bile ali narodne ali cerkvene. Pač pa moramo imenovati slovenske pasijonske igre v XVII. in XVIII. veku, čeprav so bile prevod iz nemške ljudske literature, pa s° bile prve naše dramatske predstave za Postni čas. Tako je ohranjen tekst škofje-loške procesije iz 1. 1702, ki še je predvajala v Loki. pa tudi v Ljubljani in Novem mestu, branju itd. (Obnovili smo jo v Loki pred nekaj leti.) Na Koroškem pa so ustvarile celo tiudsko tradicijo še dolgo v nov čas. Iz nje suio rešili v literaturi Drabosnjakov tekst, še dandanes se predvajajo na Koroškem ljudske Pasijonske igre. dočim so na Kranjskem za-‘Ponjali izvirne slovenske pasijonske igre iz zadnjih let:	najprej Finžgarjeva predelava
nemškega pasijona, potem pa izvirna Grego-Iihova množična drama‘‘\' času obiskanja"’, bi je naš tovrstni najboljši tekst in je doživel predstave tudi v ljubljanski drami, ter se napoveduje tudi tu.
Slovenska umetna pesem, ki se je začela z Vodnikon::, je pa že zrastla iz protibaročnega <asa, to je iz časa, ko se je začel razvijati nacionalizem in frajgajstovstvo, kateremu so Padli tudi duhovski krogi in ni čuda, da so lz tega mišljenjskega vzdušja peli tudi naši b*vi pesniki, pri katerih ne zasledimo izra-Zitih nabožnih pesmi, ali pesmi k svetemu "ri%U- Verjetno, da je smrt na Golgoti opeval nvičnjk v svojem epu o “Sveti Cerkvi”, ki ‘3a se ni v celoti objavljen. Zato pa je tembolj *udn0, ,ja je «‘frajgajst” Prešern zapel ob nuščavnikovem križu pod slapom Savice ono ai£° lepo himno Bogu Ljubezni, ki je spre-. milila tudi pogana črtomira. To ho ena prvih - najlepših umetniških pesmi na moč križa.
sPominu naroda pa je ostala Slomškova ?esenv Svetemu križu, ki se danes poje v Vav-en°vi melodiji po vsej Sloveniji:
Kraljevo znamenje križ stoji, bandero zrem vihrati. . . na križu Jezus nas uči srčno se vojskovati.
O sveti Križ, življenja Luč!
O sveti Križ, nebeški ključ! 'Ponižno te častimo, zvestobo obljubimo!
.... J °ZneDše slovensko pesništvo ni ustvarilo pesmi o svetem križu, čeprav so v s v ''asu nastale postne cerkvene pesmi, ki , danes pGj0 p0 cerkvah. Ves duh naše
lt6rature
orti - - od Prešerna pa do moderne je bil - 0<:no lajiciziran. sveti motivi niso zanimali največ jih literarnih umetnikov. Gotovo
iaaših
njihove stvaritve niso bile brez omembe križa: saj, če je opisoval kdorkoli kmetsko življenje, ni mogel mimo znamenja na polju ne mimo bogka nad mizo; in če so prisegali, pri križu ali umirali s križem. Pri Jurčiču bi se gotovo dobil opis križa v romanu o svetem Cirilu in Metodu, pri Juriju Kozjaku itd., pri Ogrincu v Vojnimiru itd., pri Gregorčiču ob bojih za križ in svobodo (Hajduk), pri Tavčarju v podobah iz protestantske dobe (kjer je ceno križa prevzela biblija), pri Trdini pa verjetno v folklornem smislu, kakor tudi pri Valjavcu itd. Križ in Bog na njem kot religiozni motiv je prišel v literaturo šele z moderno koncem stoletja, ko se je realizem prevrnil v poudarek duhovnega v človeku, v pesem duše. Meškove črtice (Božji mir) imajo več motivov, kako ljudje — grešniki — čustvujejo pod križem, njegova “slika’’ o Mariji pa je pretresljiva zgodba o nosilcu križa k Markovim procesijam. Sardenko je postavil na razvaline stare Rome krščanski Križ. Finžgar ne gre nikdar mimo, ko opisuje našo vas: v Divjem lovcu ga postavi v znamenje, v Naši krvi gre mimo Križanega Stariča z vzdihom: O Bog, preloži te čase. . . Detela. . . Medved. . . dominsvetovci sploh. . . Da bi pa kdo napisal izrazite besede k Bogu na Križu, se ta hip ne spominjam. To je dala žele moderna s Cankarjem, "Župančičem, Pregljem in mlajšimi.
Pri Cankarju je podoba križa nekajkrat stopila visoko v ospredje, toda dobivala je drugoten pomen, ne zgolj religioznega. V Križu na gori je postavljen samo kot simbol trpljenja naših malih ljudi, v Za križem pa je dobil že socialistično vsebino (spisal je te črtice kot socialistični kandidat) ter je Kristusa poveličeval kpt trpečega človeka, ki bo ljudi odrešil s trpljenjem in popeljal v novo socijalistično kraljestvo. Kristus na križu gre pred delavno množico kot bandero, kot geslo Ljubezni do tlačenih in ponižanih... Njegovi samozvani nasledniki danes ne vidijo več tega križanega Boga na Cankarjevem banderu, vidijo samo svoj srp in kladivo... celo hlapec Jernej moli h križanemu Bogu svoj lepi očenaš — hlapec Jernej — o katerem so slovenski svobodomiselni kulturniki prepričani, da je prototip sedanjega komunista, srbski komunisti pa trde, da je ostal kljub uporu na liniji krščanskega reformatorja.'Pa o tem bomo še govorili drugi.č.jše bolj pa je nam trpečega Kristusa opisal v Podobah iz sanj, toda zdaj ne več v socialističnem smislu kot socialnega reformatorja, temveč kot — simbol narodnega trpljenja: Četrta postaja, ko Marija sreča s križem obloženega Sina, je poleg lepega opisa božje
Matere tudi prispodoba Naroda v vojski, in Velika Nedelja po postnem času, je samo pri-epedoba za narodno osvobojenje. Toda kljub tej narodni in socialni simboliki je vse delo Cankarjevo prežeto z otroško vero v Jezusa, kakor ga je učila mati, katero je tako lepo opisal v svojih delih in narisal na smrtni postelji s križ.em v roki. In pred smrtjo je snoval knjigo o križ.ih na naših križ.potih in © rezbarjih naših božjih marter in bogkov. . . škoda, da te knjige ni napisal. Bila bi religiozna.
Drugačen je Zupančič, ki je v pojmovanju križa na križu prevzel Aškerčevo tradicijo v zanikanju njegovega božanstva. Kot je Aškerc postavil proti Bogu Akropolis in piramide, tako je Župančič zapel bogokletno pesem o Morju z refrenom: ‘‘Ti morje, si močnejše kot sveti' križ!” In v svoji ‘‘Viziji” gleda umirajočega Boga, pred katerega se postavi vlačuga Babilonka in se mu roga, kajti — ni odrešil sveta od Sle. . . češ da je — zastonj umiral... Te pesmi so najmočnejše leposlovne kletve Kristusu na križu v slovenski literaturi. Pozneje je persifliral tudi ‘‘Oče naš”: med prvo svetovno vojno, ko je molil Oče naš. . . Ti si na Piavi in v Karpatih. . . v drugi svetovni vojni pa, ko komunistični partizani hinavsko rekvirirajo pri dobrih ženicah v imenu Boga, pa dobe pri gospodarju še navrženo v imenu Hudiča. . . Ta da več ©dleže. . .
Kadar pa Župančič ni bogokleten, mu je križ samo simbol za človeško trpljenje, v tem smislu, da je človek, ko razpne roke, šele zrastel v svojo “pravo podobo — križ”.
Pisatelji in pesniki po tej prvi moderni pa so že oblikovali religiozne duhovne globine v človeku in jim križ ni bil samo realističen predmet med drugimi predmeti, ki jih gledajo ©krog sebe in vreden toliko opisovanja, v kolikor posega v motiv kakega drugega zapleta. V Preglju je postal križ in Bog' osrednji problem njegovih tolminskih ljudi. Ob Kristusu se je delil svet v dobro in zlo. Njegovi tolminski župniki so pridigovali ob razpetem križu (Ecce homo!) postne pridige, njegovi protestantski pastorji — odpadniku so ob križu iskali svojo pot in -Plebanus Joannes si je sam izrezljal križ, da ga je imel vedno pred ©črni in se ob njem spraševal, ali prav služi v precepu svetne in cerkvene gosposke Njemu. O tem njegovem križu, “čigar lice je bil sam' izrezal in čigar ude je bil sam vzobličil in čigar strašne rane je bil vsekal v bridki svoji ljubezni in s svojo trdo, težko roko... Ta križ je drugim grozil z nepojmljivim izrazom uesvetega, nečloveškega lica, odgovarjal pa samo njemu”. Drugi so govorili, da je to
‘‘Crocifisso infernale”. Tu je v literaturo postavljen stari gotski križ, Kraljevemu ekspresionističnemu križu literarni pendant, podoben križu polnemu muk, pred katerim je-klečala sveta Tereza. O tem križu je v Socialno misel napisal poseben članek Narte Velikonja in ga postavil visoko v slovensko književnost kot novo pojmovanje križa v leposlovju. S Pregljem se je začela doba duhovnega ekspresionizma, ki je dala pri nas naše-najboljše duhovne pesmi in tudi o križu. Najvišje Ga je dvginil Pogačnik v svojem povzdigovanju, spominjajoč se Golgote! Pesniki kot Gradnik, Vodniki, Jarc in drugi so vedno vporabljali oh njem prispodobe; celo socialni pesniki kot Seliškar se je obrnil k Jezusu na Klečci po blagoslov za matere s sedmoro-jenci, da jim preskrbi materialno udobnost. Tautarjeva je spesnila Križev pot, ki ga jo uglazbil pozneje Tomc;Majcen nadaljuje tamr kjer je Cankar končal: v Bogarju Mehu je^ vpodobil rezbarja naših bogkov in postavil križ v legendo. Spokorno procesijo I. 1943 je-ovekovečil Kociper. Novačan pa je prvi od Slovencev pel sonete ob božjem grobu v Jeruzalemu in se lotil grandiozne naloge: vse Kristusovo življenje — tudi njegov križev pot in smrt na križu — prikazati v — sonetih “Petega evangelija”, katerega prvi del je izšel — v emigraciji.
Tako je križ in trpeči Bog na njem prišel že v centralno umetniško obdelavo tudi v slovenski književnosti in ni več samo folklorni predmet v življenju našega človeka, temveč tudi duhovno gibalo življenja. Med begunskimi pisatelji pa dobiva še bolj določno mesto: tako pri Hudniku (Večer... in dr.) kakor pri Kalinu, začenjajoč črno mašo v Imenu križa, ki deli svet v dve polovici ih proti grehom sveta lije na njega Bog svoj«7 odrešujočo Kri. . .
* * *
Tako sem za postni čas skušal po spornim1 samo rahlo nakazati podobo Križa pri naših besednih ustvarjalcih, ne da bi izčrpali gra' divo. Pri Sardenk-a. Mešku, Gradniku 1» drugih bi se dobilo veliko lepih misli o njeni, pa tudi pri pripovednikih zlasti pri Cevcu, Jalenu, Malešiču, Velikonji. . . Sedanji čas j®' ostro potegnil mejo med verniki in neverniki’ in kolikor bolj dobiva leposlovje pri nas ^ ozirom na križ bogokletno podobo, ki mu J«7 je dal Župančič in jo komunisti še stopnjh' jejo, toliko bolj se verni leposlovci sklanjaj«7 v podnožje Križa in ga zahvaljujejo za odre' šenje sveta, verujoč z vsem prepričanjem, d® je še po vseh revolucijah in kletvah zmag81 Krist s svojim križem.
1)R. TINE DEBELJAK
p
omladni večer objema gorsko vas. Veliki Petek gre h kraju. Sence macesnev so že Padle čez zlati potok ob robu vasi. Skalnati Pribi na zahodu so obrobljeni rdeče. Tudi °blaki lahno rdeče kakor cvet breskve. Love J'h Se zadnji sončni žarki izza gora.
Slamnate strehe se svetijo ob potoku. Dve stojita onkraj poti više v hribu, tri pa so Počepnile prav gori v kamenje pod najvišji vrh. v ovinku stoji hram božji, majhna cer-*ev z obitimi železnimi vrati. Vrtnice rastejo P°d okni, okrog cerkve počivajo umrli vaš-^ani. Le nekaj njiv je napetih ob hišah. Planinske rože močno diše po vseh koncih. Izza skal je čuti ropot kravjih zvoncev.
Za cerkvenim zidom moli župnik brevir.
časa do časa se ozre po vasi.
Skozi okrogla okna pada zadnja svetloba y cerkev. Toliko da še razločiš prižnico, ki obliko čolna. Pod njo je videti. obrise •Preže, rib in valov.
, Nekaj živih senc se sklanja nad križ pred s-ranskim oltarjem. Zadnji verniki častijo s Poljubi Kristusove rane. Zjutraj je župnik azkrii sveto razpelo in tako spet oznanil krivnost, velikega petka — smrt Kristusovo, rikrat je bos pokleknil pred križanim in ga Poljubil na vseh petih ranah. Ljubezni ga je Prosil za vas in zase, pa tega, da bi mu križ Po postal pretežak.
v njim so prihajali drugi: žene in dekleta velikih rutah. Mlinarica je pripeljala vseh Poy otrok s seboj, uboga Meta je tudi prišla Počastit križ. Možje in fantje so v mraku, obiskali cerkev.
, t-e nekajkrat stopi župnik ob zidu gor in .o ■ Morda še kdo pride. Bog ve, ali je Marija n Prišla čez dan kdaj. Morda pride sedajle o.o noč, da ne bodo ljudje stegovali jezikov,
1 je pa sploh ne bo.
Noč bo nocoj mirna, mraz bo pa pošteno Potisnil.
Nikogar več ne bo, je že prepozno!”
. Močno zaškrta ključavnica cerkvenih vrat, če. zavi'ti župnik ključ, še velik križ naredi z vas, da bo božji blagoslov legel nanjo. z ,v. župnišču zaškripljejo vrata, v daljavi a.la pes. Potem je mir. Le župnikova okna p tl o mežikajo. f*ati potok ovija vas.
ni) 'uPnik moli naslonjen na klečalnik. Za vse br ”' .za družine brez gospodarjev, ža matere P>o]i,SinOV’ za Vse" ki trPi-’°- Misli mu trgajo
gre)l>0ra Marija! Koliko trpi. Za en sam Ne *' skora.i leto je mimo, a ljudje so trdi. j...uPa si priti. Boji se, da bi ljudje rekli: £anezev Poljub, ko bi poljubljala rane Kri-e,bu. Nikdar je ni podnevi na spregled, da ^b1"6’ Preveč se boji ljudi. Kočo ima tako, Vein6. ®°Ku smili. Le nagelji ji cveto v oknih, „2 rdeči nagelji.
Na
vse trpeče, Oče naš. . .’
x7 V1'ata v župnišču je zaropotalo, vnovič, močneje.
Mr»t r° zsrak' župnik petrolejko in hiti od-
pade
6a^-'akrat trikrat zaškrta ključ. Soj ,gensko postavo.
ai oprostijo, gospod župnik!”
Marija, ti!?”
y 1 rni da.io ključ od cerkvenih vrat?” ji t xratih stoji reva vsa objokana, glas se ese, kot bi jo zeblo.
‘•Na!” hiti snemat župnik ključ z zidu.
Z levico zgrabi Marija ključ, v desnici nekaj tišči, župnik je neče spraševati. Ve, da ji je težke.
‘‘Ko boš odšla, pusti ključ kar tamle ua oknu!”
‘•Bom.”
Je že ni več. Kaj, da je le prišla!
Tiho dospe do križa. Na kolena pade na mrzel kamen in poljubi Križanega. Pozna ta križ. prav dobro ga pozna. Stari Tomaž se je ubijal z njim skoro eno leto. Spomni se velikih grč, ki se svetita na kolenih križanega in letnic v lesu. Lasje so še prav tako spuščeni na levi strani čez oči. Srčna rana je ogromna in vedno teče kri iz nje. Prsti na rokah in nogah so prav tako obliti s krvjo.
Zavitek ji zdrkne na tla. Prste sklene k molitvi. V obraz gleda Križanega. Solze, vroče solze padajo na Kristusa, ko mu poljublja noge. Dolgo ne more nič. Le joka, joka. “Gospod, ali si hud?”
‘‘čakal sem te, Marija, da si skupaj trpela in bib bilo obema laže, pa te ni bilo.”
“Grešila sem, Gospod.”
‘•že zdavnaj ti je greh odpuščen, Marija.” “Ljudje mi ga ne odpustijo."
“Meni je sodba prepuščena, ne ljudem.” “Spomnila sem se tvojih očitanj o križu, bičih, trnjevi kroni, kisu in žolču, s čimer smo» ti povrnili tvoje dobrote, pa nisem mogla priti. Preveč sem ti hudega storila. A tvoja ljubezen me je premagala, da sem prišla. Gospod.”
“Marija, za grešnike sem umrl. Nje čakam razpet na križu. Tvoja ljubezen me je premagala, da sem ti odpustil. Kaj mi daš za vse to, kar ti naklanjam?”
‘•Gospod, te-le nagelje. Ti sam veš, koliko sem prejokala vanje. Tebi jih prinašam sedaj, če jih hočeš. Polni so postali in solz nimam več, da bi jih zalivala z njimi.”
Roke se ji tresejo, ko odmotava zavoj. Nagelje položi Križanemu na noge. Kakor balzam hlade, namočeni od solz.
“Marija, samo to?”
“Drugega nimam, Gospod.”
“Tvojo ljubezen hočem!”
“Gospod, omadeževana je.”
“Bila je, a ni več. Iz dna srca si želim Tvoje ljubezni. Ljubezni vseh ljudi si želim. Ne mrzlih poljubov brez ljubezni. Ne. Ljubezni. žive ljubezni, prekaljene v trpljenju.” “Kako naj te ljubim, Gospod?”
“S trpljenjem, Marija. Ljubi trpljenje? Trpljenje, ki ti ga pošiljam, naj bo poseben dar moje ljubezni. Trpi, trpi z ljubeznijo!” Mariji zastane dih. Strmi, kakor bi ne razumela. Senca ji pade na obraz. A le za hip. Potem ji napolni obličje mir, globok mir in sreča.
Tiho, kakor bi gledala nekaj daljnega, nepopisno lepega, se ji premikajo trudne ustnice v molitvi:
“Zgodi se, Gospod, tvoja volja!”
JANKO
NO ME MUEVE - PRED KRIŽANIM
No me mueve, mi Dios, para quererte el cielo que n ve tienes prometido, ni me mueve el infierno tan temido Para dejar por eso de ofenderte.
Tu me mueves Senor; mueveme el verte clavado en unacruz y escarnecldo; mueveme ver tu cuerpo tan herido; mučveme tus afrentas y tu muerte.
Mueveme, al fin tu amor, y en tal manera, -que aunque no hubiera cielo, yo te amara. y aunque no hubiera infierno, te timiera.
No me tienes que dav porque te quiera; pues aunque lo que espero no esperara, lo mismo que te quiero te quisiera.
Ne gane me, o Bog, da ljubim Te z vso silo, nebo, ki si obljubil dati ga ljubečim, ne gane me pekel z vsem plamenom strašečim, da radi njega opuščam, kar bi Te žalilo —
Ti sam, Gospod, me ganeš, ko vidim, da pribilo Te ljudstvo je na križ s kričanjem sramotečim, Ti ganeš me s telesom zbitim, v ranah tlečim, le Tvoje mučenje in smrt — me je ganilo. . .
in pa — Ljubezen Tvoja, ki me tako je vžgala: čeprav bi ne bilo nebes, bi Te ljubila, čeprav bi ne bilo pekla, bi se te bala. . .
da ljubim, ni Ti treba dati povračila, čeprav, kar pričakujem, ne bi dočakala: kot ljubim, prav tako bi vedno Te ljubila!
Ta španski sonet “No rrve mueve. . . ’’ spada med bisere španske poezije iz XVI. stoletja. Ni pa znano, kdo ga je spesnil. Pripisujejo ga svetemu Janezu od Križa in drugim, najverjetneje pa je avtor sveta Tereza od Jezusa (Tereza Avilska 1515—1582). Tudi so raz-
iskovalci precej edini v tem, da ga je spisala — ženska. Sonet je svoj^ čas v slovenščino prevel David Doktorič I Božji ljubezni, Duhovno življenje 1945. junij!) Tu ga podajamo v novem prevodu dr. Tineta Debeljaka.
PRIDIGA TOLMINSKEGA VIKARJA
JANEZA POTREBUJEŽA ZA PRVO POSTNO NEDELJO
Ali boš nosil v malin na goro k podružnici in boš romal v malin k vodi? Ali naj se dedec kisa in otroče kolne? Otrebki so za teletom in ■otava za jamico. Prva je košnja, potem so lonice; prvo je klas, je snop, In potem je osvišek slame. Ne boš oblačila ogrejlte pod srajco in dolenjca nad krilo. Vse po svoje, po pameti in prav, kakor je uravnano po pameti in od Boga ustvarjeno! Voda teče zmerom niz goro, vrba se muži spomladi, breza se napihne križev teden, lešniki so čadni o svetem Jerneju, nebo podgori le k lepemu vremenu in kača ozimeje le pod jesen, kadar oprhne kozomor. Vse ob svojem času in prav, kakor je ustvaril Gospod: češnje, da se pišejo, koža, da se piša, iz megla, da štrci in mrcini. Pritlika v meji ne raste v drevo in nagnoj ne cvete rdeče. Vse po božji volji in besedi! Vse je dobro, vse od Boga! Zato Ga hvali in moli! Boš rekel, da govorim lisasto!. Ti si sam lisast in neumen! Vse je dobro, vse je od Boga! Tudi slabosti in bolezni je dal. Sedem jih je dal: sušico, bodil j, -divje meso, skrnino, kostenico, golico in smeti Lahi pa so prinesli v deželo še beneški ogenj. To je, da ni žloti sladka šiba, pa je zdrava! <'e pa gre bolezen po ljudeh, ali ni dal Bog lekov proti njej? Sedemkrat sedem jih je dal: smolo in jazbečje salo, srčno zelje, Spalko in pelin in vse tiste, ki so jih znašli učeni Ijv.dje: kardamon. kasija, terjale, vi n um his-panieum, lapis pyrilis in lignum sacrum za
laški ogenj. Pa še velike besede je dal in male, odroke in molitev proti kugi in kačjemu strupu. Nisem lisast ut seduetor et verax golčim in je nisem golsnil nepravične, žloti šibo in brezovo mast, da bo zdrava. Za pokoro so nam bolezni in potresi in tlaka in lakota, za pokoro telesu, ki je secundum medicos prašičjemu podobno. Za pokoro telesu ritastemu in v življenje dušam, ki so večne. Tako Je Bog odločil in storil. Ti pa si ravnal narobe. Hudič ti nosi kolonce v greh. Potno srajco boš vrgel raz sebe, ali duše umazane ne boš umil? Ali hočeš res ostati meljušnik, suha grapa in prijatelj snedi in se obaliti v peklensko jamo? O človek! V tem svetem postnem času, ko je šel sam Gospod Kristus v puščavo pokoro delat, spreglej in se obvedi: Kakšna je moja duša? Povedal ti bom na uho! Gosposke žene in hčerke po mestih nosijo na desni strani kožušček, pa mu pravijo —" bolšji hlev, zato ker gredo vse bolhe iz obleke v to dlako. Tak bolšji hlev je tvoja duša: ušiva je. gnidava, garjeva, opiščena, smetim in smrdljiva. V imenu Gospoda Jezusa, ki Je hudiča, zapeljivca mutastega, pognal in strahoval, ti ukažem, da se kesaj in vrni k resnici in pravici, da ne boš drevo nerodovitno, pltomen les peklenski kopi. To te prosim, 118 naredi ml tega, da bi bil prišel z molznikom in sem našel jalovco, ki ji ni oddajati vimena-Amen.
Ivan Pregelj
Najimenitnejša svetnica Južne Amerike, 3ena prva zavetnica je sv. Roza, ki ima v 'estu Buenos Aires znamenito baziliko.
' es narod jo časti in praznuje njen praz-'b, Ker je nekoč še v zibki njen obraz žarel
kot
roža, je po tem dobila svoje ime. Rojena
6 od pobožnih staršev v sedanjem glav-eni mestu republike Peru — Lima, zato ečem0 ‘‘Limanska”. S petnajstimi leti že je ,a®bl.iubila devištvo, in ko so jo starši obiju-. v zakon fantu, ki jo je vzljubil zaradi 3®ne čudovite lepote, si je porezala lase in ^«Kazila svoj obraz. Vstopila je v tretji red ’ Dominika ter svoje nedolžno telo krotila spokornim pasom; noč in dan je nosila na /bi krono iz trnja. V posteljo si je položila
se opeke. Da bi imela več prilike za mo-,ev> si je v skritem kotu domačega vrta ure-a kapelico, kjer je ure in ure preklečala
g. biolitvah, med katerimi se je bičala. Hude ušnjave je imela z nespodobnimi predsta-j 1111 ■ Pa je ni nikdar zmagalo. K skušnjavam ničevim se je pridružila bolezen z vsemi ^všečnostmi, ter žalitve domačih, težko so jo /Zadele tudi klevete, a ni bilo mogoče izva-
biti
iz njenih ust žal besedo. Najhujše pa je
Sveta Roza in
njena bazilika
2„. 0 /o, da je skozi 15 let živela v občutku ločenosti in duhovne suhote, muka hujša smrt, ki jo je pa prenašala s čudovitim hi -°ni 3n vdanostjo, prav z nadčloveškimi v,!;111!. Za tem pa je doživela čudovito to-čutb° boži°' ko Ü j® Gospod dal nekoliko j 'G nebeško sladkost. že s tridesetimi leti £0 'llnrla. Kmalu po smrti je zaslovela, zlasti Več ^oniovini> Južni Ameriki, in še danes po slo r S*"° ietib ni niti najmanj zamrl njen
Hat Jei posvečena bazilika, katere sliko pri-z</ata°’ je argentinsko narodno svetišče, ^ ajeno ravno ob priliki velikega evharistič-kongresa v Buenos Airesu, leta 1934. p sv®til jo je tedanji papeški delegat mons.
CeHi, sedaj papež Pij XII.
Ce ® t0 zSradba v grškem slogu, posnetek Vf;, ve Svete Modrosti v Carigradu. Na člo-kei'Z nare(ii vtis, da je majhna, to pa zato, Je čisto kvadratna.
lej, ®na Posebnost so mogočni stebri iz ze-ster/a marrPorja in prav tako marmorne
hüieta®0cenost je prižnica, ki je dovršena had Zina' Prekrasni so mozaiki v apsidi in
p stranskimi oltarji.
eile®llc.ev se ponaša tudi z orgijami, ki so ajbolj dovršenih v tem mestu. itna uP°la, visoka 80 m, je dvojna. Zunanja lira* tU(jj razglednico, iz katere se mesto asn° vidi.
rav tako velika kakor gornja cerkev (ki
ima tudi prostorne galerije, na katere gre kakih 5 00 ljudi, če je kdaj posebno velik naval) je spodnja cerkev, to je kripta, ki je našim rojakom tudi poznana, kajti tam je bila običajno verska svečanost ob prilikah jugoslovanskih narodnih praznikov. Lani smo v njej imeli za Božič polnočnico. Tudi kripta je krasno izdelana in ima celo lepši oltar kot je glavni oltar v gornji cerkvi.
Ob strani spredaj počivajo v kripti zemeljski ostanki rajnega Angel Aivear, na desni strani pa je pripravljen prostor za še živečo njegovo ženo Marijo A.
Prostora je v spodnji cerkvi za 1200 oseb.
Bazilika stoji na križišču ulic Belgrano in Pasco.
Fara svete Roze je v rokah svetne duhovščine in je tam že 12 let župnik p. Rudolfo Carbone, zelo znana osebnost in odličen duhovnik.
že 8 let deluje v tej fari tudi slovenski izseljenski duhovnik Janez Hladnik in imajo tako vsi rojaki v tej cerkvi priliko za spoved. Več drugih novodošlih slovenskih duhovnikov je našlo tamkaj gostoljubno streho prvi čas svojega bivanja v Argentini.
Dokler ni bila v Buenos Airesu ustanovljena naša slovenska pisarna, se je tjakaj k sv. Rozi vse obračalo.
Ker je sv. Roza zavetnica vse Južne Amerike, posebej še Argentine, naše nove domovine, je prav, da sv. Rozo tudi tu naseljeni Slovenci častimo in radi v njeno baziliko pohitimo.
LAS DUDÄS
El libro de Io Vida” de Dr. Ales Usenicnik)
(El II. capitulo do
Si la vida no es solo suefio, engaiio, mal, mereče, pues, ser vivida; no tuvieramos antes ■que desear con Prešeren:
O muerte amablelNo vayas tan despacio: tu llave, tu puerta, camino feiiz, que nos conduce de la Ciudad del dolor! . . . Mejor dicho: si la vida es un mal, ino seria razonable preguntarse; iPara que vivir aün? iPara que esperar a la muerte? <,Para que continuar llevando esta carga? Se la puede al instante arrojar de nosotros! La cuerda al cuello, — dice Tolstoj — o el cuchillo al corazön! lEcliate al agua o bajo las ruedas tronadoras de la loconrotora!
El mäs profundo sentido de la vida seria entonces — el suicidio!
Tolstoj narra en su “Confesiön” que los pensamientos en el suicidio io atormentaban largo tiempo.
Tolstoj, aün joven, perdiö la fe. Un dia, sus companeros “descub'rieron”, que no habia Dios, y a el tambien le forzaban, para que abarcase este concepto. A la sazön ya leia tambien a Voltaire y como dice 61 mismo, Voltaire lo divertia mucho. iPorque perdiö la fe con tanta facilidad? Es porque, asi juzga el mismo, la religion en sus alrededores no tiene ninguna influencia en la vida. Los hombres viven segün los principios que no tienen ningün contacto con la relegiön. De la vida de ellos no Se podrla conocer, si creian o no. En las escuelas ensenan el ca-tecismo, y a la juventud, la mandan a la iglesia; pero cuando los hombres tienen las escuelas deträs de si, viven los anos enteros sin que les fuera necesario acordarse de que vivan entre los cristianos y que tambien ellos misrrvos son cristianos. Asi viven y piensan en que tienen aün siempre la rejigiön de los dias juveniles; mäs en verdad, hace largo tiempo, que en su alma no hay vestigio al-guno de la religion... De vez en cuando hasta se santiguan y rezan, pero todo esto: no son mäs que geStos vanos y absurdes. . .
Tolstoj ya no creia mäs, sin embargo deseaba ser bueno. Pero dondequiera des--cubriera este deseo a los otros, ellos se le sonreian y se burlaban, si, en cambio, sucum-bia en las pasiones mäs desenfrenadas, le alababan y le animaban mäs. La buena tla “el mäs puro ser en la tierra”, no deseaba mäs que Tolstoj comenzase a flirtear con cual-■quiera mujer casada. . . “La mentira, el
hurto, la impureza, la embriaguez, la vio-lencia, el asesinato... No hubo crimen que 61 no lo eometiera, — dice Tolstoj; y por todo esto me alababan v me tenian por un hom-bre bastante moral’’.
De este modo viviö Tolstoj durante diez anos. En aquel tiempo comenzö tambien ® eseribir obras literarias “por vanidad y orgu-llo”, como dice el mismo. Lo alobaban. A medida que trascurria el tiempo, aceptaba tambien nuevas ideas sobre la vida. Esta era la teoria que excusaba su vida desenfrenada.
Era artista, poeta; eseribia v ensenaba “sih saber el mismo, que”. Por esto le pagaban dinero; tenia manjar excelente, habitaeiön, mujeres, sociedad; tenia la gloria. ‘‘Porque”
-_dice— debia ser, pues, n,uy bueno lo :u®
yo ensenaba”. Su fe era la fe en la impor-tanc a y en el desarrollo de la vida, y čl era nno de los sacerdotes de esta religiön.
Pero con el tiempo Tolstoj empezö a dudar de que esta religion fuese infalible. El viö, que estos literatos mismos no sabiah, donde estaba la verdad y lo reeto; que esto no solo les importaba poco, sino que buscaba® su propio provecho. Estos literatos e ran časi todos hombres inmorales, en la mayoria des-honestos y sin caräcter. Empezö a tener asco d® ellos y 61 mismo tuvo asco de su proceder. en los anos posteriores se acordaba de aquel tiempo, le daba vergüenza de si mismo, ^ apoderäbase de el el sentimiento como si eS' tuviese en el manicomio.
“Todos nosotros entonces estäbamos P®1' suadidos de que teniamos que hablar v m^s hablar, eseribir, imprimir aprisa cuanto fuera posible, pues todo esto era necesario Pa' ra el bienestar del genero humano. . . T s*® perclbirnos de no saber nada. de no saber ®* siqulera la respuesta a la cuestiön mäs se® cilla de la vida: que es bueno? que es mal°’ —habläbamos todos a la vez sin escucharno5 uno al otro; a veces nos alabäbamos unos a otros, se entiende, para que los otros nos al® basen tambidn a nosotros; a veces nos en° jäbamos unos con otros, asimismo como e® un manicomio.”
Asi vivia Tolstoj hasta que se casö. Ento® ces viajaba por la Europa y obtuvo otra re liglön, como la tiene la mayoria de los *D telectuales modernes. La formula de eS^ religion es — el adelanto.
Pero časi empezö a parecerle que esta r® giön no es mäs que un prejudicio comün
los hombres, >que no pueden explicarse la viha. iQue es el progreso? — A la sazön mu-rio su hermano. Era de buen humor, serio y loven. Mäs de un ano padecia terribles su-frimientos y muriö sin saber el porque habia v*vido ni porque t'alleciö! iQue explica la teoria del progreso en esta larga y terrible
agonia?
Tolstoj continuaba insenando, no sabiendo 'lue, En aquella temporada bien se hubiera desanimado, si no hubiese buscado la dielia en su propia familia. Ensenaba, pues, que el l'h de la vida era hacer feliz a sl mismo y a su Propia familia. . .
'Pero, una vez mäs apareciö en el alma la Cl|esti6n: — Bien, y despues? — Y lä vida c°nienzö conto a pararse y sientpre solia repe-t!rse la cuestiön: ^Bien, y despues? — Al ®rincipi0 le pareciö esta pregunta pueril, pe-!°- con el tiempo se apoderö de 61 la persua-siöh de que no era pueril de ningün modo, Sino, muy importante y muy diffcil t ambien. " (,'Bien, y despues?—- El se contestaba iba a obtener una hacienda grande en el obierno de Samara y trescientos caballos... 'Y despuös?— El pensaba en 1a. gloria, ^Ue iba a conseguir con sus obras. •—Bien, ‘y despuds?—
' Y no pudo contestar. Las cuestiones no heran; hay que responder; si no se res-1 ( e no es posible vivir. Pero, la respuesta 1 1 "e de ninguna parte.	i
v Tolstoj experimentö que se le hubo remo-° algo en que.se apoyaba la vida; que no cu a mäs v*v’r moralmente. . . Aquellas a sti°neg se lanzaban sobre el siempre mäs ^bienudo, siempre mäs fuertes; exigian la sit]. UeSta, Pero no la habia, y las cuestiones y . rcsPuesta eran conro los puntos negros, c, s Puntos negros confluian en una man-a hegra...
^ tenia miedo
ho;
. todo era desierto y vano. Asi sucediö —dice Tolstoj—■ que yo, el
a que desprendiese de mi vida de de otro modo. Liegaron a dominarlo
6odi^re ^acendado y dichoso, sentia, que no
im a v’vir mäs! Una fuerza invencible me «ipedia
lot6 °
qa^I)6nsatnientos suicidas. Pareciöle basta era 9ue debia morir, y este pensamiento tenei.an seductor, que con su engaiio debia g6m cuidado, a fin de que no se apresurara saS*ac*0' Y asi, yo, el hombre feliz, -—tal jetQ .queia— escondia la cuerda, con el ob-ät-m 6 n° colgarme al travesano entre dos lo	del mi cuarto, cuando estuviera so-
tu^s ' a°che. Tambien en la caza no anduve
ra la S6ia
Bara
c°n la escopeta para que no irre vencie-tentaciön... Esto ocurrio cuanto po-^°do lo que a uno pareciera necesario dicha; no tenia aün cincuenta afios;
tenia mujer, buena y amable, buenos ninos y muchos bienes. Los vecinos y los conocidos me estimaban mäs que nunca, los forasteros-me glorificaban. Estaba sano y fuerte. Podia guadanar conto los labriegos, podia trabajar espiritualmente durante ocho, diez horas contiguas. Pero por temor a la muerte tenia que servirate de fraudes para imposibilitar-me asi, de que no me quitara la vida yo mismo.—
A ningün acto en toda mi vida pude dar un fin razonable. Extranäbani'e solo, cömo era. posible, que yo no lo habia sabido ya des-de el principio. Pues, todo esto era conocido por todos con anterioridad. Si no llegan hoy, llegarän manana las enfermedades, la muerte (v llegaron ya) a los seres queridos por mi; y de nosotros no quedarä mäs que — el hedor y los gusanos. Mis obras, cualesquiera. que fueran, tarde o temprano quedarän olvi-dadas y yo no estare mäs. i Para que, pues, todos los esfuerzos? iComo el hombre puede vivir sin verlo? 'No se puede vivir sino mien-tras el hombre estä entbriaguado de vida; cuando se vuelve sombrio, tiene que ver, que todo esto no es mäs que —engano.—
—La familia— me dije. Esta familia: la mujer, los ninos, los hombres, pues, que se hallan en la misma situaciön como yo. . . iPara qu6 vivirän? ^Para qu6 los amarš, para que tendre cuidado de eilos? Es para que se apodere tambiän de ellos la misma desesperanza, que se apoderö de mi, o para que vivan miserablemente como los tontos? Si los amo, no les puedo esconder la verdad; pero, la verdad es —muerte!—
—El arte, la poesla.—- Mueho tiempo se persuadia de que este era el trabajo que debia ejercer, aunque llegase la muerte, que
aniquilaria todo__de igual modo sus obras
como la memoria de ellas. Pero presto cono-ciö que esto fu6 un engano. El arte es un reflejo de la vida. Si entonces, la vida misma perdiö todo el sentido, (.cömo haya de en-cantarlo pues la vida en el espejo del arte? Yo podia con gusto pensar en ello cuando en la profundidad del alma creia que la vida tenia un sentido. Entonces, este juego de las luces—de lo cömico, de lo trägico, de lo con-movedor, de lo hermoso, de lo horroroso en la vida—me era alegria. Pero cuando cono-ci que la vida es absurda y horrorosa, este juego en el espejo no podia divertirme mäs. Si. Si fuese como el hombre que vive en el bosque y sabe que no hay salida de el, vivi-ria quizäs. Pero estuve como un hombre que se perdiö en el bosque, por esta razön le agarra miedo, y estä vagando y quiere llegar al camino, y sabe, que con cada paso se ex-traviarä mäs. Esto es lo que ha sido tan ho-
rroroso. Y para deshacerse de este horror, Tolstoj queria cometer suicidio.
Y por que no lo cometiö?
El observaba como vivla la gente en esta terrible situaciön y descubriö tres salidas.
Unos no sahen que la vida es mal y estupidez. Estos hombres—en la mayorfa espiri-tualmente poco desarrollados—no llegaron todavia a esta cuestiön, que tanto tormenta-ba Salomon, a Buddha y a Schopenhauer. Son como los animales que no piensan; que segün su instinto viven y se propagan. Pero el hombre no es animal.
Otros son epicüreos. Esos sahen que la vida es sin esperanza; y precisamente por eso quisieran con todas sus fuerzas aprovechar-se de ella; esos hombres sahen que la vida es estupidez pero continüan viviendo, comen, escriben y hablan.
Hay otrog que—en efecto—con el suicidio terminan su miserable vida.
Los hombres del primer grupo son ignorantes: de eilos no se puede aprender nada.
Los hombres del segundo grupo, los epicüreos, son moralmente torpes. Bien que hay tales en la mayorfa en los circulos cultos; hasta hablan que es esta su filosofia, pero, al cabo y al fin, esta filosofia no es mäs que torpeza. Estos hombres no piensan en que su situaciön no es casual; que cada uno no puede poseer mil palacios como Salomon, y que para un palacio se necesitan mil hombres quienes con su propio sudor lo edifiquen; y que el acaso que hoy me hizo por Salomon, manana lo harä por un criado de Salomon.
6No son lögicos entonces solo los hombres del tercer grupo, que aniquilan su vida cuan-do obtuvieron la Intuition de que la vida es mal y stupidez? Asi razonaba en un princi-pio Tolstoj y concluyö seriamente a suicidar-se.
;Y no se suicidio, por cierto!
Cuando recorria los pensamientos, encon-trö un pensamiento, en que no vive solamen-te el, que no viven solamente “los cfrculos cultos”, sino que vivfa y vive la humanidad.
A toda la humanidad, no se puede ponerl*1 en dichos grupos.
La intuiciön de la vanidad de la vida no
l*
puede obtener dificilmente, que se podria locar a toda la Humanidad en la catego1'1' del ignorante, placerse a si mismo. Tambi®f no es posible poner a todos entre los epic‘‘ reos. A los mäs, la vida les ofrece mut1'6: mäs miseria y escasez que placeres, es verdat i Por que, pues, vive la humanidad? i,La -r tiene del suicidio acaso el instinto de conset vaciön ? El instinto de conservaciön es fue,ir no cabe duda; pero la soluciön de todo enigma no se esconde acä. La humanidad 1 es tan debil que no tuviese coraje de and lar la vida, cuando conociera, que la vida estupidez.
fr
Por lo demäs, el suicidio no es sino uu nömeno excepcional de las capas sociale5 epocas moralmente sacudidas; y lo que mäs importante: la humanidad tiene el "
fS
voH
cidio por un terrible mal.
He aquf lo que descubriö Tolstoj y se , viö serio. Y este problema de la vida 1>' volver seriös a todos los que se detengan su consideraciön.
Si la humanidad vivia y vive, la vida deL, tener un sentido mäs alto. Si la human'®1',
V-'
tiene la conciencia de que el suicidio e»
rfil
crimen terrible, el hombre tiene, por ; siguiente, que responder frente a alguien su vida. La vida es cosa seria.
Conque, hay que distinguir una apar'
cia de la vida y la verdad de la vida.
ie>
antiguos sabios y los modernos
esi®'"
sijf
concordarian por lo cuanto concierne la riencia unilateral. Desde un punto de la vida no seria mäs que sueno, engano, . debe existir un punto de vista mäs, desde cual la vida obtiene el sentido, el valo1'
s/
ris'';
inf1'
gravedad y reali dad. En la vida habrfa sublime, solemne, lo que hace feliz al bre.
«.Dönde estä, pues, aquel punto de y quö es la verdad de la vida?
no»1'
vir"
NAROČNIKOM IN BRALCEM “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA’
i"
1. Vse, drugega po
prejeli prvo številko letošnjega letnika v dveh izvodih, enega osebO% izvod vrnejo upravi, ker je prve številke zrna»!
ki so
pošti, lepo prosimo, da
mislijo nanj nal°
4
o»1;
pa bi radi z njo postregli novim naročnikom.
2.	Prav tako prosimo vse, ki “Duh. življenje” prejemajo, pa se ne da nam list vrnejo ali vsaj sporoče, naj ga jim v nadalje ne pošiljamo.
3.	Vse naročnike v USA prosimo, naj nam NE pošiljajo naročnine direktno, amP' naslov: Rev. dr. Anton Soklič, CM, St. Mary’s Seminary, Perryvile (Missour), USA. /
4.	Kdor ima na razpolago kake lepe slike slovenskih krajev, zlasti naših cerkva in j, menj ali fotografije verskih svečanosti v domovini, ga lepo prosimo, da nam jll>
za objavo v listu. "	UREDNIŠTVO IN UPR*'
Roman Huga Wasta. Nadaljevanje.
II.
Kako je prišla Belen v Buenos Aires.
Resnično, nekaj tednov prej je priplavala v buenosaireško pristanišče jadrnica na dva jambora, ki je zaradi! svoje majhnosti in zelo narasle reke z lahkoto pristala k bregu brez Pomoči vodnika in vlačilcev.
V dobi strojev je prav gotovo izrednost, če se kakšna ladja spusti v to dogodivščino, <ia gre na pot čez ocean, zanašajoč se le na Pogonsko silo vetra; in le kako je mogla ta mala ladjica nositi tako neizmerno široka krila, ki so jo gnala po valovih, ne da bi se Potopila?
Nedvomno je bilo to nekaj nenavadnega in zlasti zanimivega za časnikarje, ki so Vedno na lovu za novicami.
Toda ta staromodna ladja se je pojavila tako nenadno in tako tiho, da oni niso zaznali 2a njen prihod prej kot tedaj, ko je že odhajala. Tudi tega niso vedeli, da se izmed Posadke, o kateri so z gotovostjo menili, da ze komaj čaka stopiti na suho zemljo in se odpočiti od napora na majavem krovu, ni niti eden izkrcal v vseh treh dneh čakanja v Pristanišču.
Na srečo je bil predstojnik, ki je sprejel to izredno prošnjo, uradnik, v katerega možganih birokratska modrost ni še povsem zameglila, luči zdrave pameti.
Sam pri sebi si je mislil: "Skušnja me uči, da imajo najbolj premeteni tički vedno vse Papirje v redu. Ker ta gospa in njeni sprem-hievaici nimajo nobenih dokumentov, mi zdrava pamet pravi, naj jih spustim na suho, kajti gotovo niso slabi ljudje, če bi taki bili, 1)1 mi zdaj pomolili pod nos najmanj diplomatske potne liste. . . Na suho z njimi!’’
tn to, kar bi se popolnemu birokratu zdelo zSražanja vreden postopek, se je vsaj v tem Primeru izkazalo kot dobro zadeta resnica.
Resnično ona gospa ne bi mogla z nobe-himi dokumenti izpričati, da je Španka in da Se kliče Marija Aguinagalde de Guernizo. In isto je veljalo za njene spremljevalce Mr. ('ualterio Burns (Anglež) in Jose Maria Rerez (Argentinec) in njune žene z otroki
Prečudnih imen.
pod prisego so zatrjevali, da so vse svoje Papirje izgubili v brodolomu pred nekim oto-°m v Oceaniji, in ni kazalo drugega kot
verjeti jim. če bi jim ne hoteli verjeti, bi jim morali pač s silo prepovedati vstop na suho in bi jih tako pahnili v nove katastrofe sredi daljnih morij na krovu te nenavadne jadrnice, ki je po čudežu pristala ob krščanski zemlji.
Očividno se je ravnatelja imigracije, kateremu so zadevo predložili, globoko dojela fantastična zgodba Marije Belen, grofice de Bazam in markize de Balcäzar in njenih spremljevalcev. Popolnoma je bilo zadoščeno dolžnostnemu povpraševanju tega razumnega uradnika, katerega srce se med kupi papirja v uradu ni posušilo. Lepo je dal na zapisnik vse podatke in imena in dami je pustil tudi lcovčeg z biseri, vrednimi celo premoženje, nabranimi na pečinah nekega otoka brez imena, kakor so zatrjevali čudni popotniki.
Argentinska carinarnica si je lepo zaračunala po zakonu določeno carino, ki jo je Belen plačala v angleških bankovcih.
In tako se je končalo to poglavje njenega življenja.
Stopila je na cesto v velemestni hrup, se izognila prepozno došlim časnikarjem in izginila.
časnikarji pa so brž uganili, da je za vso stvarjo nekaj izredno zanimivega; brž so najeli čolnič in se namerili k jadrnici "Lastovičje gnezdo”.
Toda ta je tedaj že razpenjala svoja trapezoidna jadra, dvignila sidro za odhod in s svojo skrivnostno posadko in s tajnostjo gospe z biseri izginila za meglenim obzorjem.
A časnikarji so vsekakor rešili svojo čast s tem, da so v svojih listih priobčili vest o neki gospej, s katero nihče ni mogel govoriti, ki pa je gotovo žena pregnanega indijskega maharadže, in se zdaj vrača k daljnim bregovom' nekdanjega kraljestva.
Ker tega nihče ni mogel zanikati in ker so se v tistih dneh dogajale še druge zanimivosti, so ljudje kmalu pozabili vso to zgodbo o skrivnostni jadrnici in Belen je lahko mirno iskala primerno stanovanje.
Čeprav bi si lahko najela katerikoli boljši hotel, si je vendar poiskala stanovanje tretje vrste, ki ni tako izpostavljeno radovednosti ljudi, želela pa si je čim prej dobiti celo hišo in živeti v njej povsem skrito, da bi nihče ne vedel za njo ali jo kakorkoli motil pri zasle-
dovanju cilja, kateremu je hotela posvetiti svoje življenje v novem kraju.
Neprestano so ji bile namreč pred očmi besede, ki jih je neke noči pred sedmimi leti sredi morja izgovorila v prisego svojemu možu, ki jo je z močno roko držal trdno okrog pasu, da ni padla z vrha najvišjega jambora, na katerega sta se kot spretna mornarja povzpela.
“Bolj kot ti,” je tedaj rekla, “bolj kot tvoja roka in tvoja ljubezen me vežejo nate besede Jezusove, ki je dejal: Kar je združil Bog, naj človek ne loči.”
Neprestano se je tudi spominjala svoje vroče zagotovitve, da bi ga iskala po vsem svetu, dokler ga ne bi našla in dobila nazaj, ako bi ga kaj ločilo od nje. In še nekaj se ji je vtisnilo neizbrisno v spomin: njegova prisega, da bo on za vedno le njen, kajti: Kar je združil Bog. . .
To je bila prisega, ki jo je izrekel Jorge de Balcäzar y Maurique svoji ženi tiste noči, ko sta bila oba kakor še nikoli blizu neba; slišale so jo zvezde in gotovo jo je sprejel tudi sam Bog.
V teh sedmih letih pa so ju ljudje in stvari ločile tako zelo, da nihče od njiju ne ve za drugega; niti tega ne, ali še živi ali je že mrtev. . .
Toda ne! V določenih urah zlasti ponoči, a najbolj ob zori, ko se mesto s svojim truščem še ni prebudilo, je Belen čula v svojem srcu klic svojega iJorga, da živi.
Vedela je, da se duše v tihoti pogovarjajo, zato je zadržavala dih,da bi začula ta tako ljubljeni, pa še tako negotovi, rahli glas.
Edino, kar ni motilo tega plahega glasu, je bilo umerjeno zvonjenje nekega zvona, ki je redno zazvonil nekaj pred šesto zjutraj.
Naravno, kajti glas zvona ni kot nadležni pocestni trušč, temveč je globok in svet odmev, ki ga samo brezčutni in raztreseni ljudje ne slišijo.
Ta zvon, vlit v XVIII. stoletju, ko to veliko mesto še ni bilo večje kot vas, je bil prevelik za skromno cerkev Vzhodnih misijonarjev ter je zvonil samo enkrat na dan; to pa zategadelj, ker je zvonik zelo star, pa se je ob zvonenju ves tresel ter so stavbeniki svetovali, naj se kolikor more malo zvoni z njim, sicer se nekega dne lahko zvonik zruši.
Dobri patri, ki so bili ponosni na to, da imajo največji zvon v Buenos Airesu, se niso mogli odločiti, da bi mu skrajšali njegov bronasti jezik; a skrbno upoštevajoč nasvet strokovnjakov, so sklenili, da se bo ta božji glas oglašal samo enkrat na dan, kličoč vernike k prvi, zorni sveti maši, ki se je brala ob šestih.
Zato se je deset minut pred šesto — s točnostjo, na katero je bil cerkovnik zelo ponosen! — razlil še čez speče mesto prožni in čudoviti glas tega zvona, naznanjajoč vernikom predmestja, da se v samostanski cerkvi začenja prva sveta maša.
Maševal je vedno isti redovnik, neki mlad in postaven pater, ki je takoj prvi dan, ko je prišel v Buenos Aires, izprosil od patra supe-riorja predpravico, da bo on bral prvo sveto mašo, ne samo, ker je hotel darovati Bogu prve ure dneva, temveč tudi zato, ker je tako zgodaj prišlo le malo vernikov; on pa je ljubil samoto.
Ne da bi se odtegoval kakšni svoji duhovniški dolžnosti, je največ časa — več kot drugi —• posvečal spovednici. Njegov sloves dobrega spovednika se je širil po okolici tako zelo, da niti pater Gazapo ni bil bolj oblegan od spovedancev kakor on.
Samo v spovednici je poslušal tiste, ki so ga želeli za olajšanje svoje vesti. Nikdar ni sprejemal v samostanski sprejemnici, kakor so imeli navado drugi patri; niti svojim sobratom ni nikdar dovolil vstopa v svojo celico, kakor da bi se bal, da bi ga motili v njegovih molitvah in zatajevanjih.
Oče Gazapo, ki se je v dobri veri ponašal, da je on razvil v njem ta odlični duhovniški poklic, ter da mu gre vodstvo tega mladega duhovnika,je previdno pazil nanj, boječ se, da se ne prenapne v svoji spokornosti in delu; malo pa. tudi iz radovednosti, želeč prodreti v najskrivnejše kotičke srca tega najljubšega, izmed svojih; kdo je tako plitek v duši in tako zgovoren v besedi, da ne bi ostalo v njem še kaj skritega?
Na primer: ko je nekega dne našel mladega patra preveč tihega in zamišljenega, g®-je kar nahrulil:
“Dragi moj, le zakaj ti je dal Gospod jezik, če ne zato, da Njemu poješ hvalo, z ljudmi pa govoriš?!”
Mladi duhovnik je v odgovor pokazal 5 prstom na odprto stran svojega brevirja, n® kateri je bil napisan s svinčnikom stavek iz preroka Izaija:
‘Tn silentio et in spe erit fortitudo vestra”, kar se pravi po naše: “V molku in upanju i* vaša moč!’’
“Molk in up!” — je zamomljal oče Gazapo-“Kakor da bi jaz, ki sem smrtni sovražni^ molčanja, bil brez upanja?! In brez moči! Bože moj! Poslušaj, dragi moj: na kakšno' upanje namiguješ?”
Mladi redovnik se je vljudno nasmehnil, ne da bi mu kaj hotel razodeti. Tako tudi pozneje, ko se je pater Gazapo vrnil, da bi le kaj izvil iz njega.
Dobri pater pa je kot že mnogokrat skušal katerim.' preveč zaupamo, ohranjati zaupanega že dosti neprilik, kajti ne znajo vedno vsi, brzdati svojo zgovornost, ki mu je pripravila ®äiuo zase. Da bi se utrdil v tem namenu, bi rad dobil v roke tistj Izaijev rek, ki si ga ni Zapomnil, ter je prišel vprašat dragega učenca:
“Kako se že glasi tisti izrek? Pokaži mi
brevir!”
Mladi duhovnik je zardel ter izročil brevir superiorju. Ta je sveto knjigo prelistal in Uašel, da je bil tisti citat preroka Izaija, ki ®a je iskal, že skrbno zradiran, čezenj pa uapisan nov izrek istega preroka: “Eccg in Hace amaritudo mea amarissima”, kar se Pi'avi: “Moja najbolj grenka bolečina se je spremenila v mir.”
Sinje oči patra Gazapa so se srečale s ženinimi očmi mladega duhovnika, in oba po-Šleda sta se zlila v en sam sij globokega razumevanja, In nista več govorila o tem. Pater ®azapo pa se je zraven še potolažil, češ saj krav za prav nima smisla, da bi še nadalje Ustavljal svojo zgovornost, ko je celo ta mladi Pater zbrisal Izaijev izrek o molčanju.
Vsako jutro torej je naravnost z astronomsko natančnostjo pel in vabil k prvi zorni žkaši zvon v zvoniku Vzhodnih misijonarjev, se je ves samostan tresel.
Glas zvona — glas božji, klic človeku, duhovna beseda, ljubeča in zaupljiva, ki se z jutrom razliva čez strehe predmestja, vstopa v človeška bivališča in budi speča srca.
V ozračju velemest, prenapolnjenem zoprnega vrišča, ni nobenega glasu tako duhovnega in prijetnega kot pozvanjanje zvonov naše cerkve.
To se pravi -— v mestih, kjer sploh še zvone. Kajti v večini mest, ki ijh modernizirajo z odpravljanjem najlepših in najbolj zakoreninjenih izročil, je brezbožna surovost obsodila na molk cerkvene zvonike, češ da motijo počitek in mir meščanov.
Ubogi meščani, kiimajo pravico poslušati lajajoče hupanje avtomobilov, blazno vriš-čanje radia, kričanje prodajalcev loncev, steklenic in odvrženih stvari, javni izklicavanje dražbarjev, ves ta barbarski hrup velemesta; nimajo pa pravice do tega duhovnega balzama, ki je napol molitev, napol poezija, do glasu blagoslovljenih zvonov cerkvenih zvonikov!
Temu, ki v svoji mladosti ni poslušal cerkvenih zvonov, je kakor usahnil studenec najlepših spominov; njegov sluh ne pozna ene najlepših pesmi krščanskega življenja.
Po redki sreči se v Buenos Airesu še vedno lahko sliši — seveda v omejeni meri — to sladko pozvanjanje zvonov,
DARILO
Bilo je na dan sv. Jožefa, ■J Sod vseh očkov. Verica se .Peljala z mamico v tram-u.lu proti domu. Sedela je pri hU in gledala hiše, vrtičke jj, lravnike, ki so bežali mimo p. Prve zvezdice so se zače-je Prižigati na nebu in zunaj (j. Postajalo vedno mračneje, bil er se ni popolnoma stem-,, l0- Verica je gledala te sili ne lučke na nebu in mi-rad sv°3ega očka. Kako bon bi ga danes, na njegov haC ’ objela in mu prav tiho j. , Uko povedala, da ga imam n ua, zelo rada, in da mu žeja vse najboljše. Rožic bi ka* .Prinesla, kot včasih in očim i se smehljal, jo pobožal skodrani glavici in jo vzel
na kolena. Verici so prišle solze v oči. Da, tako je bilo včasih, pa ne bo nikdar več. Očka je mrtev, njegov grob je daleč v domovini. Niti rož mu ne more ponesti na grob, niti lučke ne prižgati. Verici so tekle solze po licih. Na skrivaj si jih je hitro obrisala.
“Ne, ne smem jokati, mamica bi me gotovo vprašala, zakaj jokam, in ko bi ji povedala, bi bila žalostna še ona.”
Ozrla se je na mamico. Ne, ničesar ni opazila. Tedaj je Verica zagledala nekaj drugega. Prav ob klopi, kjer je sedela ona, je stal starček. S tresočo roko se je držal za ročaj klopi in omahoval pri vsakem ovinku, ki ga je tramvaj napravil. Tedaj se je v Verici
(Se bo nadaljevalo.)
nekaj zganilo. Zdelo se ji je, da tudi očka v tem' trenutku nekaj pričakuje od nje. Vstala je in ponudila starčku svoj sedež. Ta jo je začuden pogledal, kot bi ne mogel verjeti, potem pa je zaigral smehljaj na njegovem obrazu. Sedel je in Verico prav počasi pobožal po zlatih laseh. Nasmehnila se je in zazdelo Se ji je, da se je od nekje daleč nasmehnil tudi očka.
Vedela je, da je tudi ona svojemu očku poklonila cvetko za god.
MAMICA
Mamica moja
je strašno bogata,
nima zlata,
pa je vendar vsa zlata: zlate so njene oči, zlate so njene besede, zlato je njeno srce.
Vse to bogastvo
mi vsak dan poklanja, kadar ljubeče
nad mano se sklanja, kadar me boža,
poljublja gorko. Nihče na svetu bogat ni tako.
tl jjumuii üBiiMJi
OBSODBA MADŽARSKEGA KARDINALA PRIMASA
Kardinal Mindszenty, pri- njen odposlanec obiskati kai-mas ogrski, je bil po kratkem dinala in z njim govoriti, procesu obsojen na dosmrtno Poslanca francoske ljudske Ječo. Nihče ne ve, kako so ne- stranke (M. R- P.) ie mad-katere izjave dobili od njega, žarska^ vlada povabila v Bu-kakor so poročali časopisi za dimpešto, naj pride na lice časa njegovega zasliševanja, mesta proučit zadevo. Poslanec Na razpravi je kratko izjavil: opat Gau, je vabilo sprejel pod načela svojega dela nisem pogojem, da bo smel govoriti spremenil, svojega naroda ni- s kardinalom. Ko so mu spo-’	ročili, da tej želji ne morejo
ugoditi, se je za vabilo za-
sem izdal.
Zanimanje mednarodnega sveta je bilo za kardinalov 1V^T' '
,	Na proces niso pustili vsto-
proces in njegovo osebo veli- pm ameriškim in angl. čas-
ko. Predsednik republike či le je ponudil sv. Stolici, da
nikarjem, kar tudi dosti pove. Diplomatski zastopniki 36
predloži kardinalovo zadevo (jržav go bili sprejeti pri pa-mednarodnemu forumu. Pro- pežu piju XII. in mu izrazili testirale so zbornice Združenih obžalovanje zaradi obsodbe držav, Anglije in druge. Irska kard. Mindszentyja. — Manj-vlada je prosila, da bi smel kal je le jugoslovanski.

Gonja proti Cerkvi na češkem se začenja podobno kakor na Madžarskem1. Po poročilih .je predsednik republike Got-wald poklical nadškofa msgr. Berana v Pragi, naj neha z dosedanjim odporom, sicer čaka katol. Cerkev na češkem podobna usoda kakor na Madžarskem. Zlasti praškemu nadškofu, ki je predstavnik katoliške hierarhije v republiki, očitajo, da ščiti protlljudske elemente in daje potuho duhovnikom. Pred časom so nadškofa, ki je bil med vojno dolgo zaprt v nemškem taborišču Dachau, izključili iz organizacije, ki je združevala te jetnike. Nadškof je v taborišču veliko trpel, dočim je duhovnik Plojhar, sedanji minister v vladi, ki je bil radi nediscipliniranosti suspendiran (odstavljen od izvrševanja duhovniških opravil), užival mnoge ugodnosti. —— Ljudstvo trdno stoji za nadškofom, kar se je pokazalo ob priliki proslave šestdesetletnice njegovega rojstva, ko so se tisoči zbrali v Pragi. Govoril je ob tej priliki tudi nadškof sam in sicer o krščanski ljubezni, kot največji potrebi za ureditev razmer v domovini. — Cerkveni dobrodelni organizaciji so vzeli
samostojnost, odstavili dosedanjega voditelja, duhovnika ter postavili drž. oskrbnika v osebi suspendiranega duhovnika Plojharja.
Novomašnika ubili med novo mašo pred oltarjem romunski komunisti. Ob koncu maše so mu predložili, naj prostovoljno podpiše izjavo, da odpade v pravoslavno cerkev. ‘‘Ne bom zatajil svoje vere”, je odgovoril. Strgali so mu duhovniško obleko in čez par minut je bil mrtev. Zgodilo se je to v nadškofiji Alba Julija, kjer je škof, ki je tega novomašnika posvetil, že dalje časa zaprt.
Romunska vlada je uničila z dekretom vse škofije in župnije dne 1. decembra. — Vse imetje katol. Cerkve je podržavljeno. Prav tako je enostransko odpovedala konkordat s sv. Stolico. Ukazala je izprazniti vse samostane, redovnikom in redovnicam, ki so v službi po bolnicah, pa odložiti svojo redovno obleko.
Proces ruskega uradnika Viktorja Ivravčenka teče v Parizu. Pisatelj je napisal knjigo “Izbral sem svobodo”, v kateri očita ruskemu režimu totalitarizem. Komunistični list “Lettres Francaises” ga je na-
Papež Pij XII. je na tajnem konzistoriju 14. febr. ostro obsodil obsodbo ogrskega prima-sa in namignil na fizično silo, ki so jo rabili.
Italijanska K. A. pa je priredila 20. febr. veliko protestno zborovanje proti obsodbi -— na trgu sv. Petra v Rimu, kjer je pred 300.000 glavo množico govoril sv. oče, ki Je med drugim povdaril veko-trajnost Cerkve in dejal, da ie obsodba kardinala MindzentJ' ja le en člen v dolgi verigi, ki jo diktatorski režimi pletejo že stoletja, hoteč vanjo CerkeV božjo ukleniti.
Sv. Stolica noče razgovorom z madžarsko vlado, dokler ie zaprt kard. Mindszenty. Prav isto so odgovorili madžarski škofje.
padel kot klevetnika, pa sedal mož nastopa v dokaz resnic6 * * * *’ sebi v obrambo.
Papež Pij XII. zlatomašnik; Letošnje leto 2.aprila bo Svet1 oče praznoval ta jubilej. San1 * 4 * pravi: “Premišljevanju in litvi se hočemo posvetiti.” nadškofiji Buenos Aires bo P° odločbi kardinala ta dan m6 litveni dan in skupno sv. °b' hajilo po namenu sv. očeta. -< Za to priliko bi radi katoličall_ sveta tako izpopolnili vatikaj1 sko radijsko postajo, da D mogel seči glas sv. očeta katoličanov vsega sveta.
Pij X. bo po izjavah iz ma v svetem letu 1950 V'° glasen blaženim.
Dr. Franc Rogač, naš s*b venski rojak, je bil imeno'® za pomožnega škofa v Peč11" na Madžarskem.	._
Sv.oče povdai-ja potrebo alnega apostolata duhovnik v pismu generalu kapučino' Klemenu Neubauerju z “
4 decembra 194S.
K<r
Evharistični kongres v tl. luinbiji je bil koncem ar ja. Sv. očeta je kot legat stopal kard. Klemen MlC®tll-Ogronvne množice, posebno ..
di otrok, so prišle ob tej Pr eg
ki v Gale, kjer se je konS ,j vršil. Kard. Micara je 2 po
poudaril kričečo potrebo
duhovnikih, služabnikih
Evharistije. Za zaključek prenašali govor Sv. očeta.
V Comodoro Rivadavia
Nekaj Slovencev je šlo za delom na daljnji jug Argentine, v Comodoro Rivadavia, kjer ima družba “Diadema Argentina” petrolejske vrel-Ce- Zaželeli so imeti vsaj za Pi'aznike med seboj slovenske-Sa duhovnika, da bi se o bož-Rh rečeh mogli pogovoriti v Syojein maternem jeziku. To zQa5ilnost je opaziti pri vseh barodih, ki žive izven domo-Tlne: ljudje se priuče tujemu jeziku, v njem trgujejo, se raztovarjajo, a o verskih re-',eh žele govoriti vsak v svojem maternem jeziku. Tako so ^Udi naši fantje z juga zaže-!e*i, in da bi slovenskemu duhovniku olajšali prihod, so 11111 kar letalo plačali.
šestnajstega decembra ob osmih zjutraj sem torej odle-z letališča Moron proti ju-gu Argentine. Bil sem prvič v zraku, pa sem vožnjo še kar dobro prenašal. Zanimivo bi r1*0 Popisovati krajino, ki se je odpirala pod nami, a za to v "Duhovnem življenju” ni Prostora. Vozili smo se skoro Pel dan, vsaki dve uri pa smo nialo postali.
Na vseh postajah so izsto-Paii in vstopali. Druge so na-adno pričakovali svojci ali hanci, zase sem bil pa prepričan, da me noben ne bo 'Prejel, saj je od moje letal-Re Postaje še precej daleč do asih ljudi. Kako me je torej Dietno presenetilo, ko se mi r' izstopu prismejala naproti Andrej k. in Rado K. Prav a kratko smo drug drugemu °vydali nekaj besedi, nato pa «čili v avto in se odpeljali g 01-i kraju, ki se imenuje i 11 3. Tam se kraji namreč e?njej° po kilometrih, ki do S*’ejyj° °d središča Como-m.'° Rivadavia, mesta s kaki-vf!	prebivalci, ki napravi
sk*S novesa. večjega podežel-v kraja. Pa do Km 3 ta na',er sPloh nismo prišli, am-ja_ ,sm° se ustavili v salezi-; nskem zavodu Dean Funes, p ,sm° prenočili. n0v rRe»el se je počitek to je L'7. r letalo človeka le zbi-lotraj sem komaj izpolnil Pia °n 0J3jiubo fantoma, da ji-kait- USe PriPravim za Božič,
1 ona dva se radi dela ni-
sta mogla udeleževati skupnih slovenskih pobožnosti, kakor so bile v načrtu. Eden od njiju se je torej že zgodaj po maši poslovil, drugi pa se mi je ponudil za spremljevalca do prve slovenske naselbine. Z avtobusom sva se odpeljala v Comodoro, da sem mesto vsaj videl, nato pa sva sedla v avtobus, - ki naju naj bi zapeljal do prve naselbine naših fantov, na Km 27. Med potjo sem opazoval pokrajino, ki je postala druga domovina naših fantov in njih delavni rajon. Pozornost so mi budile črpalke, ki dvigajo petrolej iz' zemlje. Delo pri njih je kočljivo in prav zato k njim radi sprejemajo Slovence ter jih tudi dobro plačajo. Spočetka izgle-dajo kot mlin na veter; šele pozneje, ko bliže prideš, vidiš, kaj so.
Slovencev je tukaj od 30 do 40 in so razdeljeni po različnih krajih, med seboj več ali manj oddaljenih. Središče vsega družbenega obrata in tudi središče slovenskih uslužbencev je kraj Km 2 7, ki šteje okoli 1000 prebivalcev. Ima svojo cerkev sv. Barbare, ki velja kot župnijska cerkev in jo upravljajo salezijanci. Prav tako je za otroke uradnikov in delavcev, ki v kraju živijo, samostojna šola. Družba jim je zgradila kino dvorano, restavracijo, ki služi kol menza onim, ki si sami ne pripravljajo hrane. Je pa strogo ločena za delavce in nameščence; zanimivo, da imajo tudi v kino dvorani sedeže ločene ter prav tako ločena igrišča. Prav Slovenci so to razliko hoteli zbrisati, pa jih drugi niso razumeli.
Ko se voziš proti kraju samem, najprej opaziš že od daleč lepo cerkev, ob njej pa okusno razporejene hišice, ki so stanovania uslužbencev. Zlasti uradniki imajo res lepa, opremljena stanovanja brezplačno, dočim jih delavcem sedaj v istem' smislu izpopolnjujejo ter stare stavbe nadomestujejo z novimi. Izmed Slovencev nekateri živijo po skupnih stanovanjih, sicer pa v družinskih. Uradnik ima vsak svojo sobico in kopalni-
co s stalno toplo in mrzlo vodo, družine pa imajo po 3 sobice. Delavci spijo po dva in dva v sobi. V sredi teh hišic, stojijo veliki upravni prostori ter različne delavnice.
Prav opoldne sva se vozila, skozi ta kraj, pa se nisva u-stavila, ker sva bila namenjena na naslednjo postojanko družbe, imenovano “Čampo C”. Le nekaj Slovencev je tu„ pa imajo lepo stanovanje ter lepo v miru žive z drugimi narodnostmi. Opoldne sva kosila v restavraciji, ki jo vodi Grk skupno s Hrvatom, že dalje časa živečim v tem kraju. Po-nekaj urah sva se vračala nazaj proti Km 27 in tedaj sem. mogel opazovati pampo prav od blizu. Zemlja brez k raja-poraščena sem in tja z nizkim drevjem, prav tukaj za spremembo dvignjena sem in tja. v nizke gričke. Ves čas med potjo se pa vrstijo črpalke, ki avtomatično delujejo noč in dan ter dvigajo in pošiljajo-petrolej v čistilnico. Pokrajina in delo, oboje je enolično, kot nalašč, da človek postane čudak, ali pa si poišče strupenega zdravila proti samoti, v krajih, ki so leglo pogube za toliko in toliko ljudi. . . Trdna povezanost posameznikov med seboj je edina rešitev. Hvala Bogu, da Slovenci tako-povezanost, imajo; to moreš opaziti, kakor hitro prideš med nje. Morda je to ena izmed naših najbolj strnjenih skupin, kar jih po vsej državi raztresenih živi. Gotovo pač mnogo vpliva oddaljenost od središča, čutijo se pa res skoro brez izjeme med seboj kot bratje in se stalno zbirajo, zlasti ob večerih, sobotah in nedeljah, v svojeirv društvenem lokalu, ki ga imajo v zasebnem stanovanju.
Prva najina pot je bila po-
Kkiipina slov. fantov v Conio-<loro z g. Oreliarjem v sredi.
iskati ing. V., ki bi povedal nadaljnji načrt, zlasti glede obiska administratorja. Komaj je prišel iz službe, vedno pripravljen, da ga kot dežurnega pokličejo. Sediva nekaj minut, pa so že začeli prihajati rojaki drug za drugim. Nekatere sem na novo spoznal, druge pa sem poznal že od prej. Nasmejani so bili vsi, znamenje, da so zadovoljni s svojim delom in razmerami, in prav isto je pokazal tudi razgovor. Delavci in nameščenci so prihajali, ne da bi se menili za tu vladajoči običaj ločitve. V prijetnem kramljanju smo dočakali večerjo, po kateri naj bi se začela duhovna obnova.
Kako skrbno so vse pripravili, z vabili obvestili vse, tudi one ki daleč od tega središča živijo, da bodo tri dni po vrsti govori in prilika za sv. spoved. Pred cerkvijo sem spoznal nove obraze, s katerimi doslej popoldne nisem prišel v dotik, ker so bili, na. delu oziroma predaleč. Iz vseh kra.iev Slovenije so in iz vseh taborišč ter tudi zunaj njih.
‘‘Pridi sv. Duh’’ smo molili in ga prosili, naj prinese nadnaravne luči tistim, ki pridobivajo snovi za naravno luč. Pel je pevski kvartet pod vodstvom g. L., ki nedeljo za nedeljo prepeva pri sv. maši, nato pa smo s prvim govorom obrrčli pogled v duše, željne prerojen:a in utrjenja. Lepo je govoriti ljudem, ki res z ve-h ljem poslušajo, saj nekateri že mesece niso slišali božje
besede v slovenskem jeziku. Ko je bilo v cerkvi končano, smo se skupno zorali v sobi ter pregledali darilo slovenskih deklet iz B. A. fantom na jugu. V prijetni besedi je prehitro minil večer, ki je tako blagodejno vplival, ko jih je še bolj zbližal med seboj in nas vse skupaj povezal.
K sv. maši zjutraj niso mogli vsi, prišel pa je posebno vesel zlasti tisti od njih, ki ga je Bog pred tednom rešil smrti. Dopoldne sem se šel predstavit in zahvalit v upravo podjetja, da smem živeti v njih prostorih. Takoj po pozdravu mi je nam. administratorja povedal, kako zadovoljen je s Slovenci in da jih želi še, novih.
Popoldne smo skupno obiskali Slovence, raztresene po posameznih stanovanjih. Večino smo jih dobili doma in vsaj malo povsod pokramljali. Od blizu sem spoznal nje in njih razmere, če bodo držali tako trdno povezani, se ne bodo izgubili, kar pa grozi vsem, ki bi šli svojo pot, ker je posameznik zlasti v takih razmerah prešibek, če ne išče slovenske družbe in njenega veselja, bo šel za drugo, ki ga bo pa pogoltnila.
Zvečer sta bili dve poroki, zato smo svojo pobožnost morali pomakniti nekoliko kasneje, pa jih ni motilo, še več jih je prišlo kot prvi večer. Prostor nekaterih je bil pa prazen. . . Dolgo v noč do polnoči so duše Iskale m ir pri Bogu, ki edini stalnega nakloni-
Po slovenski službi božji na lielgiano v Capitalu.
ti more. . .
še zjutraj zgodaj so imeli priliko za spoved in porabili so jo zlasti oni, ki zvečer niso mogli priti na vrsto. Tudi od daleč so prišli, nekateri dobri dve uri peš, da so mogli do duhovnika.
Res je bilo lepo, ko so med mašo te vrste fantov in mož-pristopile k sv. obhajilu, sprejele Gospoda, ki bo šol z njimi v samoto in jih varoval. v borbo, da jih krepi I3ieZ tega so prej ali slej zapisa'U pogubi vsi, ker naravne sile so preslabe. Poleg molitve HL nedeljske maše bodo prav s v. zakramenti vsaj na pav mesecev reševali naše naseljence, sicer se bodo vsi. zlasti pa boli oddaljeni izgubili, ne vedo1'' kdaj. Tujina je ropar, ki mu. v nepoznanih razmerah šer težje uideš.. .
Ker sem maševal še navadno nedeljsko mašo za vso sosesko (prišlo je pa iz vsesa naselja le 30 do 40 itroa tel' žensk in menda 4 moški... L smo se zbrali šele po kosti"-živahno je bilo in veselo. Za praznike smo pisali prevzV-g. škofu, dr. Rožmanu, n:in-dr. Kreku; naročali so mi voščila za Buenos Aires. Ko sin® se še fotografirali, da boni® imeli stalen spomin, katerega gledate tudi v časopisu pred seboj, smo sedli v avto: obiskat smo šli zadnjo skupino, dobri dve uri oddaljeno c® tod. Ona dva, ki sta zjutraj peš prišla od tam v viharju, sta se sedaj vozila z nami ter popisovala pot in razmere na svojem oddelku. Tam. so daleč od drugih, najbolj oddaljeni od vseh, pa se dobro držijo. Med seboj imajo starega naseljenca, ki jih je sprejel kot oče in jim pomagal iz začetnih težav prav iz hvaležnosti, da mu je slovenska skupnost pomagala rešiti n® varno ženo in sina. Ko bi vsi Slovenci tako hvaležnost P°' znali! Lepo živijo tudi na ip"T oddelku, ki se imenuje “I’ ; •prijatelji so med seboi in sl tako krajšajo in lajšajo marsikatero uro samote in bridkosti.
že je prišel čas. ko je -oL" z avtomobilom želel nazaj. se sem jih dobil zbrane in čakajoče slovesa, kajti naslednji dan ne bodo mogli več Pritl zaradi dela. Zadnje besede v pozdrav smo izmenjali, si stisnili roke in z besedo “Za veliko noč na svidenje. Vas bomo že spravili sem dol, tolik® bomo že zaslužili”, smo se l'
yečino poslovili. V kratkem ve-1 einem sprehodu po naselju, 'Seni še z zadnjimi preživel lr>co skupaj, nato pa sem °stai sam.
2 avtom, ki. je šel na pošto, jeu? se odpeljal proti Km 3 z • ePmii spomini na rojake in v.a Ul-e, ki smo jih skupaj pre-^lveli, čeprav je bilo daleč, eni bil vesel, da sem prišel, a.l sem govoril o Bogu in pe-
*'• Oton Kocjan je obhajal v'°.i° zlato mašo. Kdo od Slo-®ncev ga ne pozna? Zlasti ga v°znamo begunci iz Italije, ki as Je prijazno sprejemal ter izkazoval lepote loretske ba-’“ke, zlasti pa z ljubeznijo pdil v sv. hišico. Mlad je sto-™ v kapucinski red. naredil r- zaobljube ter bil 29. 9. nilp8' v Gorici posvečen v maš-v ^a- Po raznih krajih je živel i ^ redovnik in predstojnik v Pucinskih samostanih, zlasti iiko let pa je že spovednik -, Papeževi baziliki v Loreto, pr®r ga je. Mati božja obdržala lir ° vseh ovir slovenskim in vatskim beguncem v Servi-lQ]aiJ°. Senigalliji in Fermo v tu fzl30, Ne sanvo spovedoval, in P°r°čal je tam Slovence blagoslavljal na daljno ost Prel<0 morja. Skoro sam je g. a ' da pri Mariji prosi za Orel-ence'	so morali naprej
In , ni°rja ali doma trpe. t0 ' j;6111 ie dočakal svo.io zla-hovafS°' Nako jo Je 29. 9 pražil Popisuje uredniku tako:
Ne sein; bi o m.
jzraže
Teste, kako ste me razve-svojim ala Var
lettene častitke k petdeset
s svojim zadnjim pis-Hvala Vam zanj in za ne
Sve,-. Cl .ln°jega mašniškega po-jubifn-'la’ k mojemu zlatemu PounfJU' Nlislil sem', da sem kthalin°ma Pozabljen, saj bo kai 7Uj6tl? loto, kar ste se tu-Vastfdniii? oglasili... Gotovo ty °. zanimalo, kako sem jaz .Ja) j'!10 Petdesetletnico obha-Pač ‘ loia srčna želja je bila v ji sv°j° zlatomašo obhajati kjer mov‘ni, med domačini. 2iat Se sliši slovensko petje: —jPtašnik bod’ pozdravljen tako i kter slovenski zvonovi rek]0 p°j°- A ko se mi je In da 'ta ne spadam več tja hiorjSorii tani izgubil celo do-Veni .	. Pravico (sam ne
Pašeoaa Jaj), sem se obrnil na ^liiii^t rett°vnega generala v kienje 6 j ga zaprosil za dovo-t° iiiav. a smej° na mojo zla-siovengv. Priti v Loreto naši ,t Itaiii- 1 Patri. ki so še ostali leti njih- aterim sem bil pred
0v zadnji predstojnik
ljal k njemu tiste, ki so to hoteli. Zame je bilo to eno izmed naj lepših doživetij v mojem duhovniškem življenju. Bog daj, da bi še takih tudi drugod doživel in da bi fan-tom koristilo. Hvaležen sem Bogu, ki je blagoslavljal, hvaležen sem njim, ki so toliko žrtvovali, da so slovenskemu duhovniku omogočili to pot.
P. Oto n Kocja n iz Loreta zlotoma s n i k
v Škofji Loki in lektor, tri med njimi sem pa pred leti sam peljal kot novomašnike pred oltar. In prišli so: generalna lektorja p. Arhangel Drolc in p. Hadrijan Borak iz Rima in dva iz Gorice, p. Marjan Koren in p. Feliks Kraner. To ti je bilo veselo svidenje po tolikih letih izgnanstva.^.
Dne 2 9. sept. sem tedaj obhajal svojo zlato mašo v sv. Hišici Marijini. Bil sem prvi slovenski duhovnik in slovenski kapucin, kateri je bil deležen te izredne milosti. Za zlato mašo so mi dali zlat kelih, ki se rabi le ob izrednih slovesnostih: papež Pij X. ga je za časa svoiega pontifikata poklonil Materi Božji Lavretanski. Dali so mi zlat
Pri salezijancih sem se še oglasil, da se zahvalim in poslovim, nato pa sva s p spiri-tualom skupno odšla proti letališču, da se odpeljeva proti Bahia Blanca.
Zvečer ob osmih dvajsetega decembra sem stopil spet na tla v Buenos Airesu in tako skončai svojo svojevrstno duhovniško pot. . .
Orehar Anton.
škofov plašč in naš škof msgr. Kajetan Malchiodi ml je pridigal. Na koncu sem smel podeliti papežev blagoslov s popolnim odpustkom vsem navzočim. Naši kapucinski bogoslovci so pa krasno peli. Od sv. Očeta sem prejel še poseben blagoslov z brzojavko. Dobil sem pa toliko častitk, da sam ne vem,, kdaj se bom vsem zahvalil. Obhajal sem svojo zlato mašo v svojem 72 in pol letu zdrav in čvrst, za kar vse se moram zahvaliti Bogu in Materi Božji Loretski. Tako lepo in slovesno bi pa res ne mogel obhajati svoje zlate maše doma.”
Naš list v imenu vseh bralcev častita k jubileju g. zlato-mašnika p. Otona in kar ne-naprošen prevzame sladko nalogo, da se vsem, ki so se ga spominjali, lepo zahvali!
Božični pozdrav vsem Slovencem po svetu je poslal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman preko “Ameriške domovine”. Med drugim pravi: “Zmota in zlo nosita v sebi kal razpada, strup smrti. Ko se mogočno šopiri, je notranje že votlo in prazno. Resnica in dobrota krščanstva deluje, vpliva tiho, skrito, notranje, a stalno raste in se krepi ter iz ruševin zmote in zla gradi tempelj resnice in ljubezni, presnavlja mišljenje in srca ljudi in končno zmaga. Tako bo tudi danes. . . Zaupajmo brez strahu! V tem zaupanju Vas Slovence širom sveta iz srca blagoslavljam.”
Tir. Krek oo'dravl a za Božič s temi besedami: Narod, ki se bori v svetem nrenričanju. da je samo v vztrajnosti in žrtvi rešitev, .ie že na začetku zmage. Vsi Slovenci v svobodnem svetu moramo biti živi. duhovni misijonarji svoje domovine in njene borbe za vstajenje. Vse naše delo in življenje ima vrednost samo v tem', da rešimo svoje brate in naš dom v tisto svobodo, ki jo ie Božje Dete prineslo na svet za vse narode in ljudi.
Slovenska dekleta iz Toronta v Kanadi pišejo za sv. večer. “Z zvonovi so vriskala naša srca, ko smo hodili z očetom po vseh; prostorih v hiši in go-spodaiskm poslopjih, tv o smo prišli nazaj v hišo, smo pred jaslicami odmolili tri dele rožnega venca in nazadnje zapeli Sveta noč, blažena noč. Nestrpno smo pričakovali, da zopet zapojo zvonovi... Vsi smo hoteli iti k polnočnici. Vendar eden bi moral ostati doma. Kdo naj bi se žrtvoval? — Mama. Ko smo se vrnili, smo jo našli pred jaslicami potopljeno v molitev. . . O in sedaj — kako se je vse spremenilo! Mame ni več, ata ni, dom uničen in mi raztepeni.
V	tujem svetu smo, med drugoverci, ki vse te lepote ne poznajo. Vendar, saj nismo same. Veliko nas je, ki nosimo v teh praznikih isto bolečino v srcu. Pretekle tri božične praznike smo obhajali še v lepi slovenski skupnosti po taboriščih. Letos tega ni. . . Toda za nas v Toronto je še kar dobro, ker nas je precejšnje število in pa dobri g. dr. Pajk skrbi za nas, da smo lahko vsak mesec pri sv. spovedi. Pa tudi polnočnica nam ne uide. Težji položaj imajo oni, ki so po farmah in manjših mestih. Vendar bodite prepričani, da se bomo vsi vseh spominjali, pri naši polnočnici, pri jaslicah.
V	duhu in molitvi bomo združeni. Daj, ljubo Detece, ostani v naših srcih, kraljuj nam, vodi nas, da nas ne zlomi tujina, daj nam ljubezni do našega naroda, blagoslovi ves slovenski rod, daj našim trpečim v domovini skorajšnjo rešitev. Pa še ena prošnja, da bi bili drugo leto bolj skupaj za ta praznik z našim Prevzviše-nim v naši sredi. Vsem Slovencem in Slovenkam v Kanadi kakor tudi v Združenih državah in Argentini in vsem v Evropi želijo blagoslovljene božične praznike in milosti polno novo leto. . .
slovenska dekleta iz Toronta
Katoliška liga Slovencev v Sev. Ameriki je priredila polurni radijski božični pozdravni večer. Govoril je ljublj. škof dr. Gregorij Rožman, ki je pozdravil vse Slovence, za njim v angleščini kanonik g, Oman, ki se je zahvalil vsem dobrotnikom Slovencev, ostali de! programa so izpolnili slovenski otroci iz šole sv. Vida s prepevanjem pesmi.
V Sev. Ameriki so pokopali č. g. župnika Jakoba Černeta,
ki je Slovencem ustanovil župnijo, se potem vrnil v domovino, dokler ga niso po nekaj časa življenja v okupaciji Nemci pregnali nazaj. Pogrebne obrede je ob udeležbi več slovenskih duhovnikov opravil nadškof iz Milwauke Mojzes Elija Kily.
Kard. dr. Jakobu Alojziju Copello nadškofu v Buenos Airesu so slovenski begunci s svojega zborovanja poslali brzojavko, da se mu zahvalijo za vso naklonjenost in skrL ki jo je pokazal za naše dušno pastirstvo ter za vsa vprašanja. Ljubljanskemu škofu dr. Gregori.ju Rožmanu smo prav ob isti priliki poslali pozdravno pismo kot svojemu najodličnejšemu sotrpinu z zagotovilom, da smo mu hvaležni za ves nauk in da mu hočemo ostati zvesti. — Papeškemu delegatu za begunce v Avstriji in Nemčiji, ki je s svojim delom in vplivom ogromno naredil za tamošnje slovenske begunce, so tudi poslali pozdrav iz Argentine.
Dr. Janez Vodopivec je imenovan za profesorja na papeškem zavodu ‘‘Propaganda’’.
Za konzultorja sanluišk? škofije sta imenovana prelat dr. Alojzij Odar, rektor bogoslovne fakultete in Košmerlj Alojzij, semeniški Spiritual, župnik šempeterski iz Ljubljane. Hkrati z njima je imenovan za vizitatorja tamošnje škofije univ. prof. dr. Lenček.
Večne zaobljube so naredili v zadnjih dveh mesecih trije lazaristi jugoslovanske province, sedaj v Escobarju pri Buenos Airesu. To so: bogoslovca Franc Susman in Janez Arh ter brat laik Ivan Likozar. V noviciat lazaristov prav tako za jugosl. provinco pa je vstopil šestošolec Snoj Stane, Ilustrator “Duhovnega življenja’’ in ‘Katoliških misijonov’. Tudi k usmiljenkam jugoslovanske province sta vstopili še dve slovenski dekleti — poleg petih, ki so vstopile prejšnji mesec.
V San Luis v bogoslovje pa je odpotoval en slovenski sedmošolec.
Prodekan Klemenčič Janez, župnik ižanski, je nastavljen na župniji Immaculata Con-cepcion (Belgrano), Obligado 2042. Imate priliko za sv. spoved! Gospod župnik Gregor Mali je začasno še vedno v Santissimo Sacramento. Opo-
zorite zlasti nove prišlece, da ga bodo znali poiskati, ker je v bližini hotela emigrantov.
Novi slovenski duhovniki so dospeli v Argentino z drugimi begunci in sicer: Karel Zajc, Kolenc Franc, Martin Radoš, Lamovšek Matija, Novak Franc, Kalan Janez, Tomažič Ivan, Avguštin Albin, Malenšek Janez, Jožef Rott, Boris Koman, Jakop Franc, cist. p. Ciril Petelin, lazarist Mejač Jože, salez. Mernik Janez. — Prišel je tudi Fideršek Jakob, ki odide v škofija Bahia Blanca.
Nastavljeni so: Karel Zajc v Lands, župnija Kristusa Kralja, Martin Radoš v General Rodriguez, Lamovšek v Bara-deros, Kalan Janez v Ramos Me.iia, Malenšek Janez v (juil-aes, Novak Franc v Dolores, ■Jakop Franc v San Nicoläs de Arroyos, Rott Jože v sv. Jakob Apostol, Buenos Aires, in Vinko Lovšin v Chacabuco v škofiji Mercedes. Sedmeri prvi so vsi v župnijah škofije La Plata, v okolici Buenos Airesa, kar bo prišlo zelo prav slovenskim vernikom tam okrog.
V PARANA je za vedno vzel slovo -g-JOŽEF Prinčič, star 60 let. Več let je že bolehal, dokler ni 4. nov. dokončal svojo zemsko pot. Leta 1912 je prišel iz Cerovega v Brdih v Ameriko, nato se je vrnil ravno za vojno, po vojni pa je spet prišel nazaj in živel v Parana. V Evropi zapušča sestro, v Parana pa ženo in več sinov in hčera, že vse odrasle.
Ponesrečil se je -j- Miro Humar, star 47 let, doma iz Vipavskega. Pred tremi tedni ga je povozil kamijon do smrti. Tukaj zapušča ženo in dve hčeri, od katerih je ena poročena.
V	Cerovem v goriških Brdih je za vedno zaspala v Gospodu
KRISTINA POniSERŠIČ por. SREBRNIČ stara 83 let.
V	Argentini zapušča hčer Celestino por. Per-šolja ter sinove Atilio, Janez, Karel in Anton. Vsi žive v Parana.
Doma žalujejo sinovi Milijo in Franc.
Maša za rajno je bila v Parana pri sv. Mihaelu 4. febr. z lepo udeležbo rojakov. Daroval jo je g-Hladnik ob priliki obiska
OD.Mfcvi IZ ( OKDOliE
Vj 'lenua je bilo poročilo o no-luaši v Cordooi povod za
"apa
6u(i
:t v “Slovenskem glasu” ^J^slovom “Ali je to mogo-ti ' ^i naša stvar ugotavlja-Vei ° PlSec tistega članita. de.10 Pa, da je v nasprotju z Jeri-*’ kajti novomašna po-ske‘na se -*e vršila v Slovenji1?1 domu z dovoljenjem, ki HqJ® dal odbor društva “Edi-l)j|St_>,?n vemo tudi to, da je j6 'e<’ji del članstva s tem ne ^ zadovoljenj temveč tega na-(lok1°St vesel, Rač zadosten t0 az- da pisec članka “Ali je da Mogoče?” ne more trditi, jav'le on glasnik slovenskega lega mnenja v Cordobi, dei edtem, ko ugotavljamo to y0®tv°, Pa je tudi naša dolž-da damo popravek k nanj 11 članku, v kolikor bi iz kdo razbral, da gre za-Uiii ?, za Slovenski dom ene-tič ,Sainemu možu. G. France-terpJe Pač bil opornik, ob ka-,tr* so številni drugi rojaki d0 svoje Sile in ljubezen fla slovenske besede in naro-dvj.,111 s skupnim naporom - '11 tli svoj dom ter bili ob
Umrl je m o z
V šem Vitlu uri Stični je dne 12. januarja za vedno zatisnil oči 86 letni dekan Janez Hladnik, svetniški duhovnik, odličen narodni delavec in oče siromašnim in trpečim. Na pogrebu. katerega je opravil prevzvišeni pomožni škof ljubljanski, se je zbralo 2 8 duhovnikov in mnogo tisočev vernega ljudstva. Vsi, ki so-ga poznali, zlasti njegovi nekdanji farani, naj pomolijo za pokoj njegove duše.
Redek je najbrže Slovenec, stolp šentviške cerkve, kateri kateri ni poznal, vsaj po ime- je bil 25 let župnik in so nje-nu, tega častitljivega duhov- go v zgled in beseda, molitev
nika.
in pokora, dobra dela in živ-
Blizu 8 7. leta je že bil, ko 1 jenska modrost zvonili mnogo je omagal na potu življenja, bolj slišno kot pa šentviški
ali ne rečem prav “omagal’ kajti omagal on ni nikdar, ne
zvonovi sami.
Rojen je bil 1. 1863. na Pet-
tedaj, ko je peš šel na Dunaj kovcu, kot najstarejši sin ru-kot študent, ne tedaj, ko je cel parske družine. V mladosti je dan kosil in seno nalagal v svojih fantovskih letih, ne
doma od blizu spoznaval te žave in nevarnosti kmečkega
r,ovj
1'0S]li.
btaši nanj po pravici po-
]? drugi priložnosti, kadar c osež.ena v društvu popol-
l)fa,' Inost tudi v odnosu na-5od ,. bovodošlim, bomo pa Šiov 1 celoten obris dela za stit;n'1Sk* d o n? v Cordobi, ča-k0n' 110 Pa na vsak način roja-ki gt Jazbecu in Francetiču, i*n a. tako možato pokazala ceia ,Jn„ 2 družinama, da sta
žal vm°ža, in naj jima ne bo zba’,)v® s*-a za to dobila kako da bvko. i\aj ne pozabita, šk0; se sedajo na sladko hru-
Rosario O,,811»' Cordobi
ki
Santa Fe,
lz .	-.... in Theo v
g le*. Kje. Vsem rojakom. Qa rn,Ul* tako ljubeznjivo šli tovani 0,3 Priliki mojega po-io g 1 a> Posebno še tistim, ki Pr j sv Potrudili za lepo petje C°rdov. niaši v Rosario in v lini, 11 naj se iskreno zahva-
•lanez. Hladnik
-El ]i)	,
s, ae enero ent.rego a afiog alhia en la edad de 86 en 0] 61 Pbro. .Tanez Hladnik 'Hia. ]a santidad, luego de dafl r^a vida llena de cari-?’da Potdolado. sacrificio y °s i-iitiCerd°ta,l ejempiar. En chas 'P‘°s afios sufrio mu-?.a>’abie S6CUciones con incom-'icacinn Ta,or para gran edinci eg o "e «UR fieles El flna-i° del p. juan Hladnik.
tedaj, ko je po skrivnostnem življenja. Bil je “županov sin", razsvetljenju od zgoraj zapu- kar je bilo najbrže povod, da
mo ga poslali v šole. Po maturi se je odločil za agronomijo na Dunaju, toda Bog ga je poklical na duhovsko pot in je postal res vzor duhovnika, o katerem mirno lahko rečemo, da je vreden posnemanja.
Novo mašo je zapel 17. jul. 1887. v Rovtah in je služboval kot kaplan v Cerknici in Polhovem Gradcu ter v Rovtah. Povsod je ostal do danes za njim živ spomin. Res ni slovel kot mogočen pridigar, toda njegova beseda, skromna in globoko premišljena, je tako globoko segla v srce. da jo ostala zapisana za vedno.
Spomin nanj pa hranijo še sedanjim rodovom drevesnice in sadovnjaki, ki jih je zasa-jal on ljudem v pouk in go-'	- spodarski napredek.
Kot župni upravitelj je prisili dunajsko univerzo in vsto- žel nato v črni vrh nad Idrijo, pil v ljubljansko bogoslovje, oozne.ie na za župnika na Trene tedaj, ko jo kot župnik, v belno pri Mokronogu, času španske bolezni, previ- Leta 1912 ga je rajni dr. deval vernike in v 24 urah Krek po zvijači spravil na dneva ni imel trenutka, da bi kandidatno V sto za državnega sedel k mizi ali legel k po- poslanca. Dr. Krek ga je po-č.tku, ne tedaj, ko je nosil treboval kot strokovnjaka za težavno nalogo državnega po- kmet jstvo, a š' bolj kot sku-slanc-a v dunajskem parlamen- šenega svetovalca. Družilo ju tu kot prvi svetovalec dr. Ja- ip "a tudi veliko prijateljstvo, neza Kreka, ne tedaj, ko so ga Razloga za to svet morda niti mučili Italijani, ne ko so dvi- poznal ni. Ob tei priliki ga pa gali divjo gonjo proti njemu lahko povemo: Bogoslovcu Ja-
partizani in komunisti...
nezu Hladniku se ima sloven-
On ni omagal nikdar, zakaj ski narod zahvaliti, da je dobil njegova silna energija, nje- dr. Janeza Kreka. On ga je gova železna volja in njegova spravil v bogoslovje, on ga je globoka vera so bile temelj, usmerjal in on je bil ves čas na katerem je stal trdno kot Kreku tudi velika zaslomba.
Pač nihče ni pogledal Evangelistu Kreku bolj globoko v srce in dušo kot 4 leta starejši -Janez Hladnik, od študentovskih let pa vse skozi do zadnjih parlamentarnih zaplet-kov.
Skozi 20 let je vodil težavno trebeljansko faro. V njegovi šoli so se oblikovali premnogi kaplani, bodoči župniki, kateri bi pač najlaže popisali svetost življenja tega božjega služabnika, ki je prav tako umno kot za dušne potrebe dajal ljudem nasvete in pomoč ter podpore vsake vrste tudi za telo, da so napredovali v vseh panogah gospodarstva.
On, ki ni pokusil kaplje vina, samo zato, ker je videl, koliko gorja povzroča zloraba božje kapljice, je pridelal najboljše vino. On, ki ni pokusil belega kruha, je nasičeval siromake in tudi potepuhe, in ■če mu je kdo omenil, da ne dela prav, če pomaga potepuhu, je menil: Jaz nisem postavljen, da ga sodim, pač pa moram Boga hvaliti, da nisem jaz potepuh. Bolje je, da dajem jaz, kot da bi moral prositi.
Ko sem gledal njegov zgled, njegovo neutrudno dobrotljivost, spokornega duha in živ-ljensko modrost, sem našel tudi jaz duhovski poklic, in prav za 4 0 letnico njegove maše, 17. julija 1927, pač v njegovo največje zadoščenje, zapel tudi jaz novo mašo.
Tedaj je bil on že župnik v šent Vidu pri Stični, kjer je postal pozneje dekan.
Doživel je zlato mašo, toda ni hotel nobene slovesnosti. Prišli so farani in ga lepo prosili, naj bi se slovesno praznoval ta dogodek. On jim je pa odgovoril: Vi sami ste mi dokaz, da tega nisem zaslužil, kajti če bi bil res to, kar mora biti duhovnik svojim vernikom, bi ne smelo biti niti enega farana, ki v nedeljo pride v trg v gostilno, k maši pa ne .. .
Prav tako so mu hoteli prirediti proslavo za biserno mašo, ob 60-letnici, ki je bila predlani, a se jim je izmaknil in je šel tisti dan na svoj rodni dom. Tam ga je pa čakalo presenečenje in je imel nepričakovano slovesnost na delovni dan, ki je bil, na veliko besnost komunistov, tak praz-
nik za celo faro, kot da je Velika noč.
22. decembra je imel starček poslednjič sveto mašo. nato je obležal. Vsak dan, prav do zadnjega, so mu prinašali sveto obhajilo. Tudi brevir je molil prav do zadnjega. 12. januarja pa je zatisnil oči.
Prihiteli so takoj g. škof in odredili pogreb z vso slovesnostjo. Kljub temu, da je izrecno postavil v oporoko, naj mu ne darujejo cvetnih vencev, marveč rožne vence, so ljudje nanesli skupaj, čeprav siedi zime, morje vencev, a tudi rožne vence so v tolažbo njegovi duši molili vsepovsod.
Pogrebno mašo in obrede so opravili sam škof v navzočnosti 28 duhovnikov, med katerimi je bil tudi Ivan Merlak, kateremu je ranjki Hladnik stari stric, ki je lani dočakal novo mašo tudi v tretjem rodu ruparske familije.
Tisoči naroda ob pogrebu so bili glasen dokaz, kako zelo je ljubila svojega župnika fara in ves slovenski narod. Bil je slovel.ska ostvaritev arškega župnika Vianneja.
Janez Hladnik, nečak
Pet in dvajsetletnico škofovskega posvečenja je obhajal krški škof dr. Jožef Srebrnič. Rojen 1. 1876 v Solkanu pri Gorici je najprej dokončal filozofski študij na dunajski univerzi, bil nekaj časa profesor v Gorici, nato je pa poslušal Gospodov klic, vstopil v bogoslovje ter svoje študije končal na rimskem zavodu “Germanicum”. Kot dvojni doktor se je vrnil v Gorico, bil ravnatelj malega semenišča, postal profesor cerkv. zgodovine v bogoslovnem semenišču ter tako ostal do prve svetovne vojne. Kot begunec je prišel v Stično z nadškofom dr. "Sedejem ter goriškim semeniščem, bil imenovan za profesorja stare cerkvene zgodovine na teol. fakulteti ljublj. univerze, ko ga je zadelo I. 1923 Imenovanje za krškega škofa, da nasledi nepozabnega škofa dr. A. Mahniča. Kot škofa so ga nekateri imenovali jugoslovanskega Atanazija, ker je skozi vsa leta vodil neprestano borbo za čistost resnice. Bil je tajnik jugoslovanskih škofovskih konferenc ter nred-sednik vsedržavnega odbora -za Evhar. kongrese. Mnogo je trpel zasramovanja po drugi svetovni vojni ob spremembi razmer v Jugoslaviji, ko so ga
dejansko napadli in ranili. Kljub vsemu pa je ostal čil in v močeh neizčrpan.
Srebrni škofovski jubilej nadškofa dr. Fogarja Alojzija, bivšega škofa tržaško-koprske-ga. Rojen iz mešane furlansko italijanske družine je po dokončanih bogoslovnih študijah postal profesor verouka na goriški gimnaziji, kjer je učil marsikaterega Slovenca in zapustil neizbrisen spomin nepristranskega človeka. Kot tak je ostal tudi kasneje, ko je bil v težkih razmerah imenovan na izpostavljeno, narodnostno mešano tržaško kopersko škofijo. Bila so leta, ko so verniki Slovenci imeli v svojem nadpastirju močnega zagovornika. Skupno z nadškofom dr. Sedejem v Gorici je kljuboval vsem napadom, ko je branil naravno pravico narodnih manjšin do svojega jezika v cerkvi. Končno se je pod prit'skom moral ukloniti in se škofiji odpovedati. Umaknil se je v Rim. dobil naslov nadškofa iz Patrasa ter sodeloval pri rimskih kongregacijah. Pa tudi na tem mestu ni nehal delati in posredovati za Slovence. Priiazno je sprejemal zadnia leta slovenske begunce, duhovnike in laike, poslušal zgodbo našega trpljenja
ter resnično sočustvoval in rad pomagal.
Cerkve v Jugoslaviji so polne, toda starejših ljudi. Starejši so ostali stanovitni kljub vsem preskušnjam. Tudi nekateri mlačni so postali celi kristjani. Ne smemo pa pozabiti, da se je dokaj ljudi do kraja ispridilo. Zlasti mnogo ženskega sveta. V cerkvah manjka mladine. Tudi na kmetih se mnogi že le civilno poročajo.
Božjo pot na Brezje k Maliji Pomagaj dejansko močno ovirajo na vse načine, čeprav je ne prepovedo. In sicer ne izdajajo voznih listkov za Oto-če ali ne dovolijo izstopa na Otočah, tako da se morajo romarji voziti do Radovljice i° od tam peš nazaj na Brezje-Pa verniki kljub temu ne nehajo.
Oltarje in orgije prenašajo v Sloveniji iz kapel različnih zavodov, ki jih je vlada razpustila. Tako se nahajajo orgije iz zavetišča sv. Jožefa / Devici Mariji v Polju, orgli® iz Mariianišča v Kopanju. Oltar iz bolnišnice se nahaia v kapeli v Spodnji šiški, mnogo pa jih ie v cerkvi sv. Jožefa in na Kodeljevem.
I)va duhovnika v Slovenil* obsojena na smrt. in sicer župnik Alfonz Jarc in kaplan V*'
peto Savelli, oba iz Starega ?rSa pri Rakeku. Obtožena sta ?ila sodelovanja z okupatorjem.
Komunisti so razbili kape-1(o na Kojskem, ki je stala na steni blizu Franceljnove gostilne.
Stare usmiljenke so kakor <ruge stare ljudi zvozili iz bJih materne hiše v Ljubljani neko zapuščeno graščino pri Kaki na Dolenjskem, kjer čakajo konca.
Stolnega dekana dr. Fr. Ivi-hovca v Ljubljani so zapili. Oal° pred tem je še govoril v°jemu rojaku za novo mašo ^-orkljah na Gorenjskem. Župnega upravitelja v Luči-ah Alojzija Kambiča, biv. kadeta v šiški, so prav tako a$)rli 7. decembra.
župnik Andrej Starc iz Fare j,1 Kostelu je bil obsojen na . mesecev, češ da je otroke v tini naPa5no učil in imel v a ' stl'eš.iu shranjen kotel in togurno ki bi jo moral iz-r°citi oblasti.
v župnik Pavlič je bil v No-,]ajn mestu obsojen, ker ni izba i y,loč‘lla umora, za katerega ■' 'ji zvedel pri sv. spovedi.
2a?Tarikorski “Verski list” je gk'(Z. y vsaki številki ponati-kizniati nekai vprašanj kate-ba ker celotnega “zaradi
pomankanja” papirja ne morejo izdati.
Novomašnika, posvečena v Mariboru: Ivan Ifko iz čren-sovcev in Anton Prosenalt iz Slovenskih Konjic.
Bogoslovcev prvega letnika v ljubljanskem semenišču je letos devet in sicer za ljubljansko škofijo trije, drugi za Maribor in salezijanci. Včasih jih je bilo za Ljubljano 15 do 20.
Nova župnija je ustanovljena: Devica Marija v Brezju pri Mariboru.
Anton Oman, župni upravitelj v Dobu, je umrl po za-strupljenju rane na nogi. Dolga leta pred vojno je bil tam kaplan, po Nemcih zaprt, pregnan na Hrvatsko, po vrnitvi je živel za časa okupacije v Metliki, nato se je vrnil v Dob po končani vojni, kjer je nado-mestoval odsotnega župnika Beštra do svoje smrti.
Franc Vrhovec, upokojeni župnik iz Krke, je bil pokopan 5. nov. na Brezovici.
Glasbenik Tomc Matija je imenovan za župnega upravitelja v Domžalah.
Duhovniška imenovanja v mariborski škofiji. Kotnik Simon, župnik, je imenovan za škofijskega duhovnega sveto-vavca in hkrati za župnega u-pravitelja v Sv. Miklavžu. Za
dekanijskega pomočnika v dekaniji Stari trg je imenovan. Jakob Soklič, župnik v Slo— venjgradcu. Kokošinek Janko,, župni uprav, v Šmihelu v Rožni dolini, je bil imenovan za. duh. svetovalca, Kreslin Martin, kaplan na Dobrni, za. vikarja namestnika istotam, škafar Ivan. župni upravitelj" na Keblu, za vikarja namestnika na Tinjah, p. Kerubin Salaj, kapucin, za kaplana v IPi-šecah, Turk Miloš, župnik v Ljubnem v Savinjski dolini, za. duhovnega svetovalca, Ivan Volk za kaplana v št. Juriju: ob Taboru.
V ROVTAH je umrla 22. jan. MARJETA PETKOVŠEK,
stara 80 let, bridko preizkušena krščanska mati, kateri so komunisti enega sina ubili, eden je pa ušel že iz groba in je sedaj v Argentini. Zapušča doma 2 hčeri, sinova Franc in Tone sta pa v Argentini.
Slovenski misijon pred Božičem v Gorici v cerkvi sv. Ignacija je zbral za Gorico nezaslišano število. Govorila sta čč. gg. lazarist Savelj, že iz Slovenije poznani misijonar, ki zna. seči v dušo izobražencu in pritegniti preprostega, ter salezijanec Vidmar, ki je že tudi na Goriškem doživel lepe sadove. K zaključku je pridigal prevzv. g. nadškof msgr. Mar-gotti v slovenskem jeziku.
CERKVENI VESTNIK
K$,
'arca je pepelnica, zečetek
‘ Kidesetdanskega posta.
* ar<a I. postna - pepelnična
Se?-,- Teden po njej je
marca sv. Gregor Veliki, n b®ž. God ljublj. škofa dr.
egorjja Rožmana, škoflja-ta Vsi Slovenci, naj zlasti l4 “ Qan zanj molijo!
Y'l',ai''a 2. postna - kvaterna bike '8" ^°Kmo za duhovih. e
20.
sv la.lca zaPovedan praznik kv"e .žeta> varuha sv. Cer-!n slovenskih dežel.
bedel*8 l,ostna - brezimna
i,i],"a'''a nezapovedan praz-" Ku-ijinega oznanjenja. 2~ , 1 na-ših mater.
iin“,1"!1 "*• postna - sredpost-x'a ,,p<lelja.
I>Gsebhn kristjan v tem času žat0 k!? rat^ moli križev pot.
v Postnem času v ka-
peli na Relgrano 388:1 vsako nedeljo ob 7. uri zvečer sv. križev pot in postna pridiga ter prilika za spoved. Na Pa-ternalu. Paz Soldän 4924, pa bo sv. križev pot ob nedeljah 6., 13. in 27. marca in 3. ter 10. aprila, na Avellanedi pa 20. marca in 10. aprila, vedno ob 4 popoldne.
Sveta maša po običajnem redu v Relgrano 3863 oh lt>. uri, Capital.
Na Avellanedi, Manuel Es-tevez 630, ob 10. uri.
V	San Martinu v farni cerkvi ob 8.15, (Plaza San Martin).
V	San Martinu 13. marca za Marjeto Petkovšek.
Pri sv. Rozi 13. marca za Franca in Lojzeta Zalokar ter 20. marca za Super.
V	Cordobi bo sv. maša za Slovence 20. marca ob 9 v ka-
peli Sester sv. Petra Klaverja.
27 dej Abrii 150.
Opravite velikonočno dolžnost, na katero se bomo skupno pripravili z obnovami, katere bodo naznanjene v prihodnji številki.
čas za velikonočno sv. spoved v Južni Ameriki je od prve predpostne nedelje do praznika sv. Petra in Pavla 2 9. junija. Očistimo svoje duše za veliko noč.
POSTNA POSTAVA V JUŽNI AMERIKI.
Postna postava loči 1. zdr-želt od mesnih jedi in mesne juhe. Veže vse vernike od spolnjenega sedmega leta. Smej» se jesti vse druge jedi, tudi jajca, in zabeliti se sme z vsako, tudi živalsko maščobo. Od zdržka upravičuje bolezen in uboštvo.
2.Pritrganje v jedi je v tem, da se smemo do sitega najesti samo enkrat na dan in da vec kot trikrat na dan ne jemo. Veže vsakega katoličana od izpolnjenega enoindvajsetega le-
"LA VIDA ESPIRITUAL” PASCO 431, BUENOS AIRES, REP. ARGENTINA	li5	TARIFA REDUCIDA
“DUHOVNO ŽIVLJENJE” Z DVOMESEČNO PRILOGO KATOLIŠKI MISIJONI	GORI AKGEiN SUC.	Concesičn 2660
Uprava: Victor Martine/ 50, Buenos Aires, Argentina. Celoletna naročnina 10 pesov, s P1*'
logo IS pesov. Posamezna številka 1 peso.
CERKVENI VESTNIK
(Nadaljevanje.)
ta. — Zjutraj se sme piti čaj, kava, čokolada, mleko in jesti tudi sir. Ni pa dovoljeno jesti mesa in jajc., Zvečer pa je dovoljeno jesti te dni vse razen mesa in mesne juhe. Kavi se more primešati sladkor tudi čez dan, ni pa dovoljeno čez dan piti mleka, ker se smatra kot hranivo. Možno je prestaviti glavni obed od opoldne na večer. Od pritrganja opravičuje bolezen, težko delo in uboštvo.
3. Strogi post združuje oboje obenem.
Zapovedan je
1. Zdržek od mesnih jedi na dneve pred naslednjimi prazniki: pred Božičem. Binkoštmi, Sv. Petrom in Pavlom, Vnebovzetjem1 Marijinim. .
Pritrganje kvaterni petek v adventu, vse srede štirideset-danskega posta, če torej zapo-
vedan praznik v štiridesetdan-skem postu pade na petek oz. sredo, post ostane.
3. Strogi post — na pepelnično sredo in vse petke postnega časa.
Spregled more dati škof v škofiji, župnik posameznikom v župniji.
KR STI IV POROKE MED IZSELJENCI
Krščeni so bili:	Hčerka
Franca Komovea in Olge Vičič, 2. Jože Marjan Selan, sin Jožeta in Milke Gladek, 3. Anton Lorger, sin 'Antona in Ivanke Kien, 4. Marta Marija Mustar, hči Staneta in Matilde Trpin, Marija Elizabeta Visočnik, hči Atnona in Ane Pekovičj 6. ■To 'c Alojzij Reven, sin Franca in Elizabete Čelik.
Poročeni so bili: 1. Janez Vovk s Police in Ana Koščak z Višnje gore, Rudolf Braz in Cveta Langus iz Ljubljane, 3. Martin Rado.š iz Metlike in
Olga Bevčar iz Gor. polja. 4-Bogo Urbančič iz Čateža nad Zaplazom in Manica Skvarča iz št. Jošta nad Vrhniko. Rajmund Maurič iz Medane in Matilda Markočič, 6. Alojz Si'11’ čič iz Fojane in Cecilija Mari kočič. Obe nevesti sta sestri/ doma iz Fojane v Brdih. P°7 roka je bila 2 9. jan. v cevk'1 San Isidro, nakar so novoP0-ročenci odšli v Rosario, kje1 imata oba ženina svoje stala0 domovanje. 7. Na Paternaia 2 6. febr. Feliks Jamšek in -'Iv lena Beltram',,' oba znana vsem starim Slovencem kot odlu'na predstavnika inteligentne sl°' venske mladine, ki sta prisl11, v Argentino kot otroka, tukal pa sta si pridobila odlično i*7 obrazbo in ugled med rojak1 in Arsentinci. 8. V Villi votn Rudolf Bogomir Mozeti' iz Volčje Drage in Lilija la Fernandez. 9. V Kosal'1-11 Dominik žuljan in Medane Normo Franceschi.
VSEBINA 3. ŠTEVILKE
Sveti postni čas, ki se konča z veličastnim Velikim tednom, ta čas trpljenja Gospodove?®; je današnjemu slovenskemu človeku še posebno blizu. Saj mu prinaša tako prepričljiv odgo\°_ na vedno znova se pojavljajoče vprašanje: zakaj toliko, trpljenja. . . Zato tudi “Duhovno ži'
1 jen je” v tej na 4 8 strani povečani številki proslavlja Kristusovo trpljenje. 16 strani uDJf niškega papirja prinaša članke, ilustrirane s podobami znamenitih evropskih slikarjev. v ’ Gnidovec nam razloži “Skrivnost Kristusovega križa”, prof. Gerzinič pa, zakaj smo in 111 ramo biti mi “Kristusovi sotrpini”. V obliki črtice nam Kalan opisuje ‘‘Veliki teden”, Tine Debeljak pa je prispeval lepo razpravo: “Kristus na križu v slovenski književnost1 S črtico “Pri križu” in s sonetom “Pred križanim” ter krepko ‘‘Pridigo tolminskega vik»“ a za prvo postno nedeljo" se zaključi naša postna priloga. — Ostali del prinaša redno grad1 . “Duhovnega življenja": Alojzij Košmerlj je napisal lep članek ‘‘Sveti Jožef, naš zvesti V'. jatelj.” Dr. Ignacij Lenček razmišlja o tem. kaj je “človek”. Dr. Filip Žakelj je vzel za nas svojega članka o grehu in grešniku znani molitveni obrazec: “Prosim duhovni oče, z'*‘ . čavne pokore in svete odveze". Slede trije vzgojni članki dr. Hanželiča: ‘‘Zvest slove»1* duši", “Skrivnost močne volje” in “Ti in tvoj otrok". Tudi dr. Ahčin nadaljuje v čla11^ “Kaj je s stanovskim redom” (katerega drugi del objavimo prihodnjič) s svojo zani1111^, razpravo: Povojni socialni problemi. G. Hladnik kramlja, kako je hodil ‘‘Po Argentini ' , in tja". “Družabna pravda’’ objavlja za god ljubljanskega škofa članek “škof dr. Rož»1^ in slovensko delavstvo”. V tej številki je prikazana patrona Argentine “Sveta Roza in n e].lf bazilika". Argentinskim prijateljem objavljamo II. poglavje Ušeničnikove ‘Knjige o življell'je. — “Las dudas". Nadaljujemo tudi z romanom “Kar je Rog združil". Nekaj malega, Pf pega. je napisano ‘‘Za naše male”, nakar sledi obilo večjih in manjših novic “Iz živl.i0 ', Cerkve"; “Po širnem svetu" (o obsodbi madžarskega kardinala), “Med izseljenci” (D11" pastirski obisk g. Oreharja v Comodoro Rivadavia) in “V domovini” (Oris osebnosti P^ dekana Hladnika). “Cerkveni vestnik", ki med drugim prinaša tudi razlago postne posta „ zaključuje to, vsebinsko in oblikovno pač bogato številko “Duhovnega življenja", s kat ^g bodo. upamo, naročniki in bralci zadovoljni, kar naj blagovolijo pokazati s tem, da P^ naročnino in prispevajo v tiskovni sklad. — Prihodnja, velikonočna in marijanska šte' “Duhovnega življenja" izide teden dni pred velikonočnimi prazniki.
Talleres Gräficos “CORDOBA” Gutenberg 3360 — 4. III. 1949