Ženevske novice
št. 35
september 2003
ŽENEVSKE NOVICE
GLASILO ZDRUŽENJA ŽENEVSKIH SLOVENCEV
(Bulletin de I'.Association des Slovenes de Geneve)
Številka 35_leto XII_september 2003
VSEBINA:
Uvodnik	1
Ambasador Miha Vrhunec	2
Imeli smo se lepo
Občni zbor našega Združenja v Ženevi	3
Piknik	4
Bili smo povabljeni
Župnikovo pismo	5
Končali smo šolsko leto
Srečanje šolarjev v Unteribergu
Poletno branje	6
Popravek
Moj besedni boter Marjan Tomšič
Grenko morje - nov roman Marjana Tomšiča	8
Spominjamo se - pater Štefan Pintarič	9
Poroka, tokrat samo na gledaliških deskah	10
Kdo je kdo	11
Pismo iz Nemčije	13
Ljubljana - 30 let starejša	14
Dobri stari časi	15
Glasba in petje ne poznata meja	16
Fotografie	19
Naslovnica:
Le temps des vacances - Piran
UVODNIK
Dragi bralci, pred vami je nova številka Ženevskih novic. Tokrat tudi na
internetu. Že v prejšnji številki smo vas opozorili, da Združenje pripravlja svojo
spletno stran. S pomočjo predsednika Franja Grošlja je le-ta zaživela. Najdete
nas na naslovu www.slovenci.ch. Upam, da bomo s podatki, obvestili in
zanimivostmi čimbolj na tekočem in da bomo potešili vašo radovednost. Na
spletni strani bodo tudi obvestila drugih slovenskih institucij kot sta konzulat in
šola.
Novice v tiskani obliki bodo obstajale dokler bo kaj denarja v blagajni in dokler
bo kaj dogodkov, o katerih bomo pisali. Menim pa, da je ravno spletna stran
rešitev za premostitev ekonomskih in geografskih ovir med Slovenci v Švici.
Zadnja leta smo se s pomočjo naše ambasade v Bernu povezali tudi z drugimi
Združenji in prav v tem vidim smisel dela v bodoče.
Ne delam si utvar, da bodo naša srečanja poglobljena. Še vedno se bomo
prepirali zaradi organizacije, kdo bo kaj naredil in kdo ni ničesar naredil. Še
vedno se bodo ljudje prijavljali zadnji trenutek pa tudi plačali ne bodo pa še
predrago se jim bo zdelo. Še vedno si bomo nekateri pripenjali medalje za
zasluge, saj brez nas res ne bi bilo ničesar, na druge bomo pa lepo pozabili. A
veste kaj, kljub vsemu naštetemu pa si vendarle štejem v čast, da je prišlo na
naše novoletno srečanje več kot 50 ljudi pa tudi na pikniku nas ni bilo dosti
manj. In to je lepo in lepo se imejte in poleg Novic preberite še kakšno drugo
stvar v slovenščini in dan bo takoj lepši.
Pozdrav, Irena Sterckx
AMBASADOR MIHA VRHUNEC
V	začetku leta 2003 je prevzel funkcijo ambasadorja RS v Švici in Lihtenštajnu
gospod Miha Vrhunec. Rodil se je 31. maja 1946 v Ljubljani. Študij je končal na
Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
V	letih 1989-1991 je bil ambasador SFRJ v Zairu, Kongu in Centralnoafriški
republiki. Po različnih pomembnih funkcijah znotraj Ministrstva za zunanje
zadeve je bil v letih 1994-98 ambasador v Grčiji, Cipru in Armeniji. Do prihoda v
Švico je bil svetovalec za zunanje zadeve predsednika RS.
V	Švici ga spremlja soproga, s katero imata tudi dve odrasli hčerki. Želimo jima
prijetno bivanje med nami, kaj več pa bomo pokramljali z njima čez kakšno
leto, ko se bosta že malo razgledala naokoli in upam, odzvala tudi kakšnemu
našemu vabilu v Ženevi.
Njegov uradni naziv je Njegova Ekscelenca izredni in pooblaščeni veleposlanik
RS v Švicarski konfederaciji.
IMELI SMO SE LEPO
PROSLAVA SLOVENSKEGA KULTURNEGA PRAZNIKA
Tudi letos se nas je v predmestju Berna zbralo okoli tristo Slovencev različnih
generacij. Letošnjo proslavo je veleposlaništvo v Bernu pripravilo skupaj z
društvom Triglav iz Züricha.
V	kulturnem programu, ki ga je simpatično povezoval konzul Jožef Ciraj, so z
recitacijami Prešernovih pesmi nastopili otroci slovenskega dopolnilnega pouka
pod vodstvom učiteljice Tatjane Vučajnk, ki so med obiskovalci poželi največ
naklonjenosti, kot gostje pa so nastopili pevci New Swing kvarteta iz Slovenije,
ki so občinstvo navdušili s prepevanjem slovenskih narodnih in umetnih ter
črnskih duhovnih pesmi. Navzoče je pozdravil predsednik društva Triglav, iz
državnega zbora je prinesla pozdrave sekretarka komisije za Slovence v
zamejstvu in po svetu mag. Breda Mulec. Spoznali smo tudi novega
veleposlanika Slovenije v Švici gospoda Miho Vrhunca.
Proslave se je udeležil tudi državni sekretar in vodja Urada za Slovence v
zamejstvu in po svetu Črtomir Špacapan. To je bil njegov prvi uradni obisk pri
slovenskih zdomcih. V kratkem nagovoru je tako kot pred njim že veleposlanik
Vrhunec opozoril na pomen pridruževanja Slovenije mednarodnim
integracijam. Poudaril je, da je ohranjanje slovenskega jezika in slovenske
kulture med mlajšimi generacijami Slovencev v tujini temelj za to, da bo
slovenstvo ostalo in obstalo ne samo v Sloveniji, ampak povsod po svetu.
Urad, ki ga vodi, se trudi, da bi vsem Slovencem po svetu omogočil čim boljše
delovanje v društvih, ki kljub pomanjkanju denarja še vedno delujejo po zaslugi
številnih zanesenjakov.
Po proslavi smo imeli priložnost za neformalno druženje ob kapljici
slovenskega vina, predstavniki društev, katoliške misije in šole pa smo sedli k
pogovoru s predstavniki slovenske države. Ti so nas seznanili z aktualnimi
političnimi dogajanji v Sloveniji, živahna debata se je razvila ob vprašanju
referenduma ob vstopu v Nato in EU.
Irena Sterckx ( ob pomoči zapisa v reviji Naša Slovenija)
OBČNI ZBOR NAŠEGA ZDRUŽENJA V ŽENEVI, 1. 2.2003
Občnega zbora se je udeležilo 15 članov, ki so aktivno in konstruktivno
prispevali k dobremu sestanku.V poldrugi uri smo obdelali večino zanimivih
tem, nekaj najzanimivejših podatkov vam posredujem, drugače pa imate na
razpolago podrobnejši zapisnik.
V letu 2002 smo dobili dve subvenciji. Prva subvencija je prišla z Urada za
Slovence po svetu ( okoli 1000 frankov) in je bila namenjena vzpostavitvi
spletne strani. Abonma za "hosting" bo stal približno 200 frankov letno.
Druga subvencija (2000 frankov) je prišla z Občine Medvode in je bila
namenjena Novicam. Predsednik je sporočil, da dve članici kulturnega odbora,
ki je imenitno izpeljal kar dve prireditvi v lanskem letu, odstopata in sicer Jasna
in Pavla, Alenka odstopa kot tajnica.
Tajništvo je kasneje, že po občnem zboru, prevzela Vida Jordan. Sonja je še
naprej pripravljena voditi blagajno. Za kulturne prireditve bodo poskrbele Vida,
Alenka in Gordana. Predsednik Franjo Grošelj je bil ponovno izvoljen.
Predsednik se je udeležil sestanka predsednikov slovenskih društev v Švici.
Program vseh prireditev je objavljen na spletni strani. Potrdili smo datuma za
piknik in novoletno večerjo, ki bo 29. 11.
Na seznamu, ki mi ga je dostavila blagajničarka je 42 družin, ki so prispevale v
blagajno v letu 2002. Najlepša hvala vsem, ki ste prispevali sredstva. Še
posebej bi se zahvalila za pozornost Slovencem, ki ne živijo v našem okolju, pa
so se vseeno spomnili na nas:
Gospod Vinko Kristl, SPD Triglav, gospa Schmid Šemerl, Greiner Plan in
pokojni pater Pintarič Štefan.
PIKNIK
Zadnjo vroče nedeljo v juniju smo preživeli tam kot ponavadi. Na
tradicionalnem pikniku, ki se ga je letos udeležilo zelo veliko članov. Lahko
zapišem, da kar dobra polovica, če ne še več. Je že tako, bolj ko jamramo, več
nas je. Bolj si belimo glavo z organizacijo ( za letos lahko mirno napišem o.
grooza) bolj se vse uredi.
Začeli smo zgodaj dopoldne v prijetnem vrtnem okolju, kjer se nas je približno
25 zbralo pri sv. maši. Župnik David Taljat je tokrat drugič prišel med naše
vernike, ki so ga toplo sprejeli. S svojo toplino in prijazno besedo je vnesel
nekaj optimizma v današnje življenjske preizkušnje. To je bila tudi njegova
desetletnica posvetitve v duhovnika in gospod Zega se mu je v imenu članov
zahvalil za obisk in mu ob osebnem jubileju poklonil knjigo o Ženevi. Naš
župnik pa je tudi izdal knjigo in cd z lastno glasbo. Na razpolago je imel tudi
nekaj drugih slovenskih revij.
Potem je sledil aperitiv z dobrim vinom, ki ga je Franjo kupil pri vinogradniku.
Pridružili so se nam še drugi člani. Letos smo mize v glavnem napolnili s
hladnim bifejem in menim, da je takšna oblika primernejša od roštilja, saj v
vročini nihče nima potrpljenja s peko. Za presenečenje je poskrbel župnik
David, ki je pripeljal s sabo klaviature in nam je igral in pel. Celo zaplesali smo
in se vrteli ter prepevali.
Večina se je naklepetala, dobro jedla in preživela lep dan med svojimi znanci,
Slovenci iz našega Združenja.
Irena
BILI SMO POVABLJENI
Pavla Suermondt, ki je v zadnjih letih pomagala oživiti naš kulturni odbor, nam
je na občnem zboru povedala, da se umika iz aktivnega sodelovanja. Večino
svoje energije je prenesla na likovno ustvarjanje, ki je njena dolgoletna
ljubezen. Povabila nas je na razstavo svojih slik, ki jo je pripravila skupaj z
drugimi umetniki naselja Confingon, kjer tudi živi.
Lučka Koščak nas je povabila na dve razstavi. V juniju je razstavljala v Villi
Dutoit. Na otvoritvi je igral njen sin Li. Do začetka septembra je odprta tudi
razstava v starem delu Ženeve, v galeriji Cour St. Pierre. V tej galeriji je ob
Lučkini razstavi gospod ambasador Gosnar pripravil sprejem ob dnevu
državnosti za diplomate in sodelavce OZN.
V Veveyu si do septembra lahko ogledate retrospektivno razstavo Zorana
Mušiča.
Ob dnevu državnosti smo bili povabljeni na sprejem, ki ga je v Bernu pripravil
gospod ambasador Miha Vrhunec. Ob izbrani jedači in domači potici smo imeli
priložnost poklepetati z našimi diplomati in predstavniki drugih združenj
Slovencev v Švici.
ŽUPNIKOVO PISMO
Večina vas je prejela pošto Slovenske katoliške misije, oz. njenega novega
duhovnika mag.Davida Taljata, ki je lansko leto zamenjal patra Roberta.
Gospod župnik prosi vse, ki želijo prejemati njegovo pošto ali biti obveščeni o
slovenskih mašah v Ženevi, da mu sporočijo svoj naslov.
Taljat.david@bluewin.ch
01 301 31 32
KONČALI SMO ŠOLSKO LETO
Srečno in brez popravnih izpitov smo zvozili še eno šolsko leto v romanski
Švici. Usoda naše šole je negotova, saj je šolarjev malo. Će nam bo sreča
mila, bomo nadaljevali jeseni. Letošnje šolsko leto sta bila oddelka v Ženevi, ki
ga je vodila Tatjana Vučajnk in v Lozani, kjer je poučevala Irena Sterckx. Šolarji
so nastopili na kulturnem večeru v Ženevi. Slikovno gradivo je bilo objavljeno
tudi v aprilski številki Cicibana, nastopili smo na zaključni proslavi v
Unteribergu, sodelovali pri knjižnem kvizu in bralni znački ter z literarnimi
prispevki v Ženevskih novicah.
V Ženevi so s poukom zaključili Boris, Luka, Emilie, Aneta in Val, v Lozani pa
Iris, Lina, Tim, Mark in Yann ter Damian, ki sta se odselila v Izolo.
SREČANJE ŠOLARJEV V UNTERIBERGU
Že 30 leto zapored smo se sredi junija zbrali v idiličnem okolju osrednje Švice,
v Unteribergu, kjer SPD Triglav, pod neumornim vodstvom predsednika Antona
Lencla, skupaj s skupnostjo učiteljev, pripravi srečanje slovenskih šolarjev.
Letos se nas je zbralo zelo veliko. Že uro pred prireditvijo je bila dvorana polna
in po štiriurnem programu smo še kar klepetali. Učiteljice smo letošnji program
zastavile drugače. Želele smo, da v večini točk nastopijo otroci iz vseh
oddelkov skupaj in da se predstavimo kot enotna šola in ne kot tekmovanje
med posameznimi oddelki. Pomagale smo si z zelo dobro pripravljeno
improvizacijo, saj nismo imeli časa niti za eno vajo.
Bilo je hecno, zanimivo, nepredvidljivo, tehnično pomanjkljivo, a ravno to je
začinilo našo predstavitev. Otroci bi še kar nastopali.
Obiskali sta nas predstavnici z Ministrstva za šolstvo, novinarji, predstavniki z
Ambasade in gospod župnik. V imenu Bralne značke je priznanja podelil
cenjeni pisatelj Slavko Pregl, program pa je dopolnil pevski zbor iz Domžal.
Naše barve so zastopali Aneta, ki je igrala na violino, Iris in Lina, ki sta nastopili
v dramatizaciji Župančičevih Mehurčkov in Mark in Tim v lutkovni improvizaciji
o Vrabčku.
BRAVO ŠOLARJI, BILI STE SUPER!
Irena
POLETNO BRANJE
Pri založbi Beletrina je maja izšel najnovejši roman Lojzeta Kovačiča, Otroške
stvari. V njem avtor opisuje svoje otroštvo, usodo tega otroštva, življenje svoje
družine, ki se je pred drugo svetovno vojno morala na vrat na nos iz
švicarskega Basla preseliti v očetovo domovino. Otroštvo je raj na zemlji, ki se
v nekem trenutku, pri Kovačiču v enajstem letu, nepreklicno in bridko konča.
Pisatelj že pripravlja drugi del z naslovom Odrasle reči.
Malce več zbranosti in duhovnosti pa zahteva letošnji nagrajenec
Prešernovega sklada. Pesnik in filozof, tudi uspešen obalni galerist, Andrej
Medved je prejel letošnjo nagrado za zbirko Hiperion, ki jo poznavalci štejejo za
sintezo vsega njegovega dosedanjega pesnjenja.
POPRAVEK
V prejšnji številki smo pomotoma objavili, da pripravlja tržaški pisatelj Boris
Pahor knjigo o Aleksandrinkah. Knjiga, ki je že izšla, je delo Marjana Tomšiča.
Preberite si recenzijo izpod peresa Pavle Suermondt in zapis o pisatelju, ki ga
je pripravila Emilie Reginato. Bralcem se opravičujemo.
MOJ BESEDNI BOTER MARJAN TOMŠIČ
Spoznala sem Marjana Tomšiča že pred par leti v slovenski šoli. Takrat sem ga
vprašala, če bi bil moj boter za slovenščino. Ker živi na Primorskem, v istem
mestu kot moji stari starši, sem ga lahko obiskala poleti, ko sem bila na
počitnicah.
Marjan Tomšič se je rodil 7. avgusta 1939 v Račah pri Mariboru. Osnovno šolo
je obiskoval v Račah in Slivnici, gimnazijo v Mariboru. Nato je opravil študij
slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot učitelj je poučeval v Grahovem
pri Cerknici, nato v Istri in sicer na OŠ Marezige in nekaj let je bil tudi novinar
na Radiu Koper, pisal je za Primorske novice in Delo. Od leta 1986 je
samostojni kulturni delavec.
Doslej je objavil devet romanov, osem zbirk novel in črtic in osem del za
mladino; pravljice in zgodbe iz otroštva. Predvajanih je bilo devetnajst radijskih
iger, humoresk in satir. Napisal je dvanajst dramskih tekstov. Po njegovih
scenarijih je režiser Koni Steinbacher posnel osemnajst kratkih risank za Viba
film.
Smeri in tematika v njegovih delih so: znanstvena in psiho fantastika, satira,
humoreska, komedija, groteska, erotične in ljubezenske zgodbe, mistika
(pravljični realizem), pravljice, modrostne oziroma filozofske zgodbe,
socialnopolitična proza, svet otroške domišljije in drugo.
Prebrala sem še nekaj njegovih knjig, nekatere celo večkrat. To so: Šavrinke,
Kazuni, Norček, Kafra, Vruja in Oštrigeca. Kmalu bo izšla nova knjiga o
Aleksandrinkah, na kateri dela že 16 let. Šavrinke so roman, ki govori o istrskih
puncah, ki so hodile čez celo Istro jajca pobirat in so jih prodajale v Trstu, iz
Trsta pa so nosile olje za svetilke, milo in dobrote za dom. To so potem
prodajale po Istri in tako težko in skromno živele. Skozi knjigo spoznamo
Katino in njene prijatelje. V knjigi so žalostne, precej živahne in humoristične
štorije, ki so mu jih pripovedovale stare Šavrinke iz svojega življenja. Dialogi so
v starem primorskem narečju.
V Kazunih so mnogo bolj kratke zgodbe, ki se dogajajo drugje v Sloveniji. V
Kafri pa cela zgodba kroži okoli ene bolj revne družine, ki je na koncu
obogatela. Dogajanje pa se odvija med drugo svetovno vojno. V Vruji je več
pravljic kot v Kazunih. Norček in Oštrigeca pa so fantastične pravljice za bolj
male, ker so prestavljene v izmišljeni svet. Aleksandrinke pa bodo govorile o
dojiljah, ki so hodile tja daleč v Egipt, predvsem v Aleksandrijo.
Naslovi romanov:
Ti pa kar greš (avtobiografski roman), Borec 1987
Kafra (avtobiografski roman), KG 1988
Šavrinke (Istra), KG 1986; 2. popravljena izdaja 1991
Oštrigeca (Istra), Mladika 1991
Zrno od frmntona (Istra), CZ 1993
Ognjeni žar (ljubezenski roman), Mihelač 1994
Norček (pravljični roman), KG 1996
Vrnitev (družbeno kritični roman), Obzorja, 1998
Škatlarji (satirični roman), Prešernova družba, 1999
Emilie Reginato
GRENKO MORJE
NOV ROMAN MARJANA TOMŠIČA
Le kaj je pognalo pisatelja Marjana Tomšiča iz Istre, preko Krasa, na Goriško
pa vse tja do morja, v Aleksandrijo in Kairo?
Najboljši odgovor nam da pisatelj sam s to izjavo o svojem ustvarjalnem
poslanstvu:"Mislim, da je osnovna naloga pisatelja, da govori o življenju, o tem
krvavem, krutem življenju, in da je resnici zvest, pri tem pa kaže pot k
človeku...pot iz labirinta..!"
V romanu "Grenko morje" je šel Tomšič po sledeh mladih žena in mater, ki so v
prejšnjem stoletju odhajale v Egipt, k bogatim tujim družinam kot dojilje ali
služkinje. Pred 2. sv. vojno jih je bilo v Egiptu okrog 7000, največ iz goriškega
območja.
Te trdne, mlade žene so se tako rekoč vrgle v tuj, negotov svet, da s svojim
zaslužkom rešijo domačijo dražbe in propada.Tako kot Šavrinke so tudi
Šandrinke, kot so imenovali Aleksandrinke v goriškem narečju, po ekonomski
plati držale tri vogale hiše. A v tem primeru je bil zaslužen denar
grenak,......grenak kot morje, ki jih je splavilo daleč v tuji svet, iz dežele v
mesto,..iz lastne družine v tujo!
Predstavljam si krvaveče srce matere dojilje, ki doma pusti moža in
trimesečnega dojenčka v varstvu tašče, da s svojim mlekom in oskrbo osreči
tujega otroka...! Logično, z odhodom teh žena se zamaja družinsko
življenje:možje jih sumijo, otroci zasovražijo matere, ki jih zapustijo in se jim
počasi odtujujejo, a denar, ki redno prihaja iz Egipta, rešuje domačijo in zato se
vse potrpi!
Ko se po tolikih letih spet vrnejo domov, se čutijo odtujene, domači jih
nezaupno opazujejo, ljudje jih imajo za "gosposke". Naučile so se tujih jezikov,
drugih navad, drugačnega dela, razgledane so! In s tem novim pogledom na
svet se je treba spet spopasti z novo , odtujeno realnostjo, z delom na trdi
zemlji.
V romanu se pisatelj globoko poglobi v bridke usode teh žena in zbudi v nas
ganljivo sočutje, veliko spoštovanje in občudovanje. Le kje so te mlade žene
črpale moč in korajžo? Predstavi nam jih kot junakinje, univerzalne matere, ki s
svojim pogumom in ljubeznijo držijo družino in svet pokonci.
Dojilja-Merica, ki nam je med drugimi najbolj pri srcu, je v romanu nosilec
duhovnih vrlin in pozitivne vere v človeka. Skratka, pisateljev KREDO!
Za zaključek pa še ta odlomek, ki tako prepričljivo ilustrira Tomšičev
nedeklarativen, poetičen način:
"Preko nepokošenega travnika je šel topel dih poletja. Trave so se upognile in
zavalovile. Veter je potem spremenil smer in mehko legal na žitno klasje;
pobožal ga je in ko je prišel do roba njive, je tam srečal otoček makovih cvetov.
Zavrtel se je okoli rdečih krilc in Merica je globoko vdihnila zrak, poln vonjav."
Pavla Suermondt Bernetova
SPOMINJAMO SE
PATER ŠTEFAN PINTARIČ
Z zanimanjem sem ugotovila, da je članarino redno plačeval pater Štefan
Pintarič. Ker se ga z naših srečanj ne spominjam, sem za nekaj spominov
prosila tiste, ki so ga poznali.
Pater Pintarič je umrl pred letom dni. To sem zvedela od njegove velike
prijateljice, harfistke, Valentine, ki je tudi igrala na pogrebni maši, pokopali pa
so ga v Sloveniji. Pater je bil včasih kaplan v vasi blizu Grosuplja in se je
spominjal mojega očeta. Jaz sem ga spoznala šele po očetovi smrti. Žal mi je,
da se nista srečala prej, moj oče je umrl leto dni pred patrom.
Bil je simpatičen in zelo izobražen gospod. Pripovedoval mi je, da je med 2. sv.
vojno imel težko nalogo. Bil je spovednik na smrt obsojenim partizanom. Za
mladega kaplana je bila to zelo težka preizkušnja. Večkrat je imel nalogo, da
odnese zadnji spomin, na primer sliko, denarnico ali kakšen predmet k družini,
ki je na tako krut način izgubila enega od svojih. Nekatere družine so mu v svoji
silni bolečin strašno ogorčene dejale: "Te bomo že našli, domobranski kaplan."
Po vojni je pobegnil v Italijo in mnogo let deloval kot duhovnik pod tujim
imenom. Po 17 letih je kot salezijanec prišel v Don Boskov dom v Sion. Po
nekaj letih ga je nekdo prijavil jugoslovanskim oblastem, ki mu niso delale
prehudih težav, saj osebno ni storil nobenega zločina. Tako je po dolgih letih
spet dobil svoje pravo ime in se tudi vrnil na obisk v domovino.
Z Valentino in mojim sinom Valom, ki je malo ministriral, smo bili nekajkrat pri
njemu in nam je daroval mašo. Na koncu nas je vedno pogostil. Živel je
skromno, kot duhovnik v penziji ni imel mnogo obveznosti, veselil se je obiskov
in rad je kaj povedal.
Lučka Koščak
Z Vereno sva patra Štefana Pintariča poznala od najinega prihoda v Švico leta
1959, takrat še pod drugim imenom. Kot salezijanec je delal z mladino na
Institutu St. Josef v Sionu. Bil je tudi ekonom posestva, ki je obsegalo
vinograde, polja in hlev. Za najini hčerki je bil izlet v Sion v veliko veselje,
posebno, če so takrat zorele češnje.
Zadnjikrat sva ga obiskala lansko leto, tik preden se je odpravil v Slovenijo, da
si tam poišče prostor v domu za ostarele. Omahnil je pri kopanju v Radencih,
star 90 let.
Bogdan Zega
POROKA, TOKRAT SAMO NA GLEDALIŠKIH DESKAH
Redko se zgodi, da smo povabljeni na premiero gledališkega dela, v katerem
nastopa naš rojak. Tokrat nas je povabila Alenka Maver, saj je njen sin Boris
Maver, profesionalni gledališki igralec, nastopil v glavni vlogi Gombrowiczeve
Poroke. Izjemno zahteven gledališki tekst, ki ga je avtor napisal leta 1944 med
svojim eksilom v Argentini in se dotika vseh ravni človeškega bivanja, je
zahteval močan igralski naboj, ki ga je Boris s subtilno igro vodil več kot dve
uri, kolikor traja predstava, ki sicer nima odmora.
Gledališka skupina si je izbrala ambientalni prostor pod arkadami mosta
Bessieres v Lozani, kar je igri dalo še poseben čar. Celotna skupina je
navdušila izbrano občinstvo, med njimi kar pet Slovenk iz našega Združenja.
Tudi me smo si odščipnile košček slave, saj je goste zanimalo, kakšen jezik
govorimo, pa tudi s potico, ki jo je spekla gospa Kristina, smo bile hitro
zanimive.
Preživeli smo lep večer, se kulturno napojili in počaščeni bomo, če nas bo
Boris lahko kmalu povabil na svojo premiero.
KDO JE KDO - KDO JE KDO - KDO JE KDO - KDO JE KDO
Tokrat sem se odločila predstaviti nekaj naših najnovejših članov, ki smo jih
imeli priložnost spoznati in sem pa tja tudi videti na kakšni naši prireditvi. Pod
drobnogled sem vzela Tadeja, Aleksandro, Gogo in Borisa ter vsem zastavila
enaka vprašanja. Naš namen ni bil odkrivati Amerike, le na zabaven način sem
želela pokukati v njihov vsakdan. Pa poglejmo.
OSEBNA IZKAZNICA
IME IN PRIIMEK Tadej Vengust, Aleksandra Fenner (za prijatelje Sandra),
Goga Botalla in Boris Maver.
LETNIK:
Tadej: Kot vsi mi, iz prejšnega stoletja oziroma tisočletja. Groza! Sicer pa
ponosen na svoj letnik kot najboljši.
Sandra: 1973.
Goga: 1964, ampak vse je relativno.
Boris: 1. maj.
ŠTEVILKA NA TEHTNICI:
Tadej: Če bi bila manjša, bi v klanec laže kolesaril, če bi
bolj vztrajen.
Sandra: Dvomestna.
Goga: Enaka teži 512 belih mišk in 1/12 težine normalno
Boris: Odvisno.
VIŠINA NA BANČNEM RAČUNU:
Tadej: Dokler je pretok uravnotežen, me višina na računu ne skrbi, sicer pa je
važno samo to, da ne presahne.
Sandra: Hahaha, trenutno podobna tisti na tehtnici!
Goga: Dobro vprašanje, ravno sem v minusu, vnaprej hvala za dobrodelen
prispevek.
Boris: Nič ali minus.
S KATEREGA KONCA SE NAM OGLAŠAŠ:
Tadej: Verjetno z najbolj zahodnega, gledano s strani vseh članov društva. To
pa je iz ene vasice pod Juro, Chevry, jaz pa ji pravim Kozje.
Sandra: Iz Montreuxa.
Goga: Iz Štajerske, dežele veseljakov.Sicer pa okolica Neuchatela.
Boris: Iz Ženeve.
bila pa večja, bi bil pa
rejenega slona.
KRUHODAJALEC:
Tadej: Tenutno in upam da tudi v bodoče IUT.
Sandra: Trenutno ne jem kruha.
Goga: Študentski dom v Neuchatelu in to iz čiste nostalgije.
Boris: Kjer se dobi, a rajši v teatru.
ŠOLSKE DIPLOME NA STENI:
Tadej:Razen v glasbeni šoli v nobeni drugi nisem obupal, tako do diplome vse
tja do univerze. Če pa bi bile na njih ocene, pa ne bi bile ravno za na steno.
Sandra: Srednja šola za gostinstvo in turizem.
Goga: Management in turizem.
Boris: Preveč.
DIPLOME, KI SO OSTALE V GLAVI IN SRCU ZA NASLEDNJE ŽIVLJENJE:
Tadej: Pravzaprav teh ni veliko, za sedaj vse, kar imam v srcu ali glavi,
poizkušam tudi realizirati in doseči. Sem se pa davno tega odpovedal
aktivnemu športu, čeprav je bila to moja največja strast. Ob poznavanju svojih
dejanskih sposobnosti in verjetnosti uspeha v športu, je bila odločitev nujna,
čeprav najtežja.
Sandra: Diplome življenjske šole.
Goga: Rada bi več delala z otroki, predvsem s takimi, malo drugačnimi.
Boris: Nobene.
ZAKONSKI STAN:
Tadej: Trenutno fizično ločen od družine, ki še vedno živi v Sloveniji.
Sandra: Poročena.
Goga: Še vedno (naivno!!) čakam na princa na belem konju.
Boris: Single.
NAJLJUBŠI NAPIK ZA NA VILICO:
Tadej: Precej konzervativen, s čim manj eksotike, bolj kmečki bi rekel.
Sandra: Hmm, jih je kar nekaj. Postrvi po tržaško z dobrim pečenim
krompirjem in mešano solato.
Goga: Zelenjava.
Boris: Večerja v gastronomski francoski restavraciji.
ZAKAJ HODIŠ NA VSE PRIREDITVE IN SESTANKE ZDRUŽENJA:
Tadej: Odgovor je preprost- zaradi druženja in prijetne družbe.
Sandra: A je tole ena zanka? Me še ni bilo na nobenem sestanku. Ni dolgo
odkar sem izvedela za Združenje. Torej sledi udeležba. Bližnja prihodnost.
Goga: Ker imam rada ljudi, tiste, ki so se rodili v moji deželi pa še posebno!!
Boris: Ker ne vem kam s časom, ki ga imam.
UNION ALI LAŠKO:
Tadej: Če bom počakal z odgovorom, se verjetno ne bo potrebno odločati. Po
reku »Laško vsak dan eno flaško« bi rekel slednje.
Sandra: Ne pijem piva.
Goga: Če že, potem laško, ampak iz čistega patriotizma.
Boris: Chateau margaux ali pommard 1er cru.
PISMO IZ NEMČIJE
Med vojaškim napadom na Irak smo prejeli nekaj pošte iz Nemčije. Poslal jo je
gospod Marko Dvorak. Rodil se je pred šestdesetimi leti v Ljubljani.Diplomiral
je iz slavistike, doktoriral je na univerzi v Pragi, od leta 1976 pa je v Nemčiji. Po
profesuri v Frankfurtu je od leta 1983 nastavljen za župnijskega pomočnika v
Slovenski katoliški misiji Ravensburger Ulm. Objavljam odlomke iz njegovih
razmišljanj.
Ustavimo vojno,
izprezimo se,
pojdimo na plano
in združimo vse
moči in ideje
v odporu do zla
v ljubezen brez meje
za srečo sveta!
Zlo je zlo, tudi če ga je storil moj brat, ki ga ljubim. Zlo je zlo, tudi če ga dela
oblastnik, ki se ga zavoljo njegove take ali drugačne nasilnosti (tudi mamljivo
zavajanje je nasilje) bojim. Zlo je zlo, tudi če mi ga narekuje moj lastni trenutni
interes, izdajalsko pripravljen na vse mogoče brezhrbtenične kompromise.
In človek vesti, človek, ki še ni prenehal biti človek in še ni postal robot brez
duše, srca in vesti, se bo po svojih najboljših močeh zlu postavil po robu.
Uprl se bo svojim trenutnim interesom, ki se konec koncev vedno izkažejo kot
zgrešeni, uprl se bo oblastnikom, ki so ob prihodu na oblast izgubili svoj
človeški obraz (če so ga sploh kdaj imeli), uprl se bo svojemu zločinskemu
bratu, pa če ga še tako bratovsko ljubi.
In bo nato kajpada nosil posledice te svoje odločitve. Odločitve za tisto, kar je
prav. Odločitve za to, da je (p)ostal človek z obrazom, srcem, dušo in vestjo.
Velikokrat sem že izrekel -- in tudi napisal -- tole dvostavčje:
Zakaj ima človek hrbtenico?
Zato, da mu glava v drek ne pade.
(P)ostanimo ljudje s hrbtenico! Ne kotrljajmo svojih glav po dreku greha in
zločina! Bodimo vendar ljudje, kot kar smo bili ustvarjeni in smo se rodili na ta
svet! In Bog naj nam pri tem pomaga!
Želim vam obilo modrosti (ki naj ne bo preračunljivost), zvestobe (ki naj ne bo
suženjska vdanost oblastnemu nasilju) in sreče (ki naj ne bo sebičnost).
Prisrčno vas pozdravljam
Dr. Marko Dvorak
LJUBLJANA-30 LET STAREJŠA
Doslej je veljalo, da je bila Ljubljana prvič omenjena v srednjeveških
dokumentih leta 1144 (o tem smo že pisali v 11. številki naših Novic -
decembra 94). Na podlagi tega datuma je mesto tudi proslavilo 850-letnico te
prve omembe. V isti listini je zapisana podaritev nekega posestva in omenjen
Ulrich iz Ljubljane, Odalricus de Laibach, pripadnik koroške vojvodske hiše
Spanheimov, brat vojvode Henrika V. (1144-1161). Dve leti pozneje je bila
napisana v Ogleju listina, v kateri nam je prvič sporočena romanska oziroma
slovenska oblika imena Ljubljana: Luwigana.
V neki še starejši listini iz leta 1112 - 1125, ki je shranjena v kapiteljskem arhivu
v Vidmu pa je zapisano, da je umrl odvetnik Rudolf, ki je podaril kanonikom 20
kmetij ob gradu Ljubljana (VII. Kal. Decembris, Rodulfos advocatus obiit, qui
XX mansos iuxta Castrum Leibach canonicis dedit).
Imena odvetnikov oglejske cerkve pa so od leta 1025 naprej dobro znana, kar
dopušča datiranje listine. Odvetnik Rudolf je najverjetneje pripadal visoki
plemiški družini svobodnih gospodov iz Machlanda v Zgornji Avstriji in je tako
kot njegovi številni plemiški vrstniki iskal možnost za svojo uveljavitev južno od
Alp. Imenoval se je drugače po Tarcentu (severovzhodno od Vidma) in je leta
1126 nekje ob Soči podaril proštiji Sv. Petra v Berchtesgadnu bogato posest, ki
jo je imel v Furlaniji in Karniji.
Najstarejša omemba Ljubljane je torej za okroglih trideset let ali eno generacijo
starejša. Istočasno je tudi prvič omenjen Ljubljanski grad, stoletje popreje kot v
doslej znanih navedbah. Prihodnji jubilej mesta - 900-letnica - bo torej že okoli
leta 2014 in bo lahko visoki številki primerno zelo slovesen.
Bogdan Zega
Povzeto po članku prof. Dr. Petra Štiha v Glasilu Mestne Občine Ljubljana,
september/oktober 2002.
DOBRI STARI ČASI
Tole prijazno pisemce sem prepisala z interneta. Če si rojen v 50, 60 ali 70 se
boš v njem mogoče prepoznal,...
Po današnjih pravilih in birokraciji tisti, ki smo bili otroci v 50ih, 60ih in 70ih,
sploh ne bi smeli preživeti. Naše igrače so bile prebarvane z barvo na osnovi
svinca, takoj ko smo jih dobili v roke, pa so bile polizane in "prežvečene".
V naših časih stekleničke z zdravili niso imele varnostnih pokrovčkov, ni bilo
zaščite električnih vtičnic, oblog vogalov vrat, vogalov mizic in zaščite proti
odpiranju omaric. Ko smo vozili kolo, nismo uporabljali čelad, kar se tiče
varnosti, smo imeli samo kakšno odbojno steklo na kolesu.
Ko smo se kot otroci vozili v avtomobilih, nismo imeli varnostnih pasov, zračnih
blazin, stranske zaščite. Vožnja na prvem sedežu je bil ponos. Vodo smo pili iz
vsake pipe in ne ustekleničene. Okus je bil enak.
Jedli smo sendviče z maslom, pudinge, sladke nedietne čokolade, lizike,
bonbone in vse z veliko sladkorja, ampak nismo trpeli zaradi odvečne teže.
Igrali smo se pač na dvorišču. S štirimi prijatelji smo si delili pijačo iz ene in iste
steklenice, pa nihče ni zbolel ali umrl zaradi tega.
Cele dneve smo popravljali kolesa ali na pol uničene motorje, se nato spustili z
njimi po klancu navzdol, ter šele na ovinku ugotovili, da zavore ne delujejo. Po
neprijetnih padcih smo se naučili, kako rešimo tudi take probleme. Cel dan smo
se lahko igrali. Navsezgodaj smo odšli od doma in se vrnili, tik preden se je
stemnilo. Nihče ni vedel, kje smo, pa tudi nikogar ni to skrbelo.
Nismo imeli play station-ov, videoigric, 50 televizijskih kanalov, ne video filmov,
ne soround zvoka, ne osebnih računalnikov, ne prenosnih telefonov in SMS-ov,
ne internetnih klepetalnic. Imeli smo prijatelje in z njimi smo hodili naokoli. Igrali
smo se ristanc, skrivalnice, zemljo krast, streljali smo s fračami. In včasih je ta
reč prav pošteno zaskelela.
Padali smo z dreves, se porezali na razbiti steklenini, lomili zobe in kosti, pa ni
bilo nobene tožbe na sodišču zaradi tega. Bile so nesreče, in iz teh napak smo
se učili, da se te ne bi nikoli ponovile. Tepli smo se in mlatili en drugega, dokler
nismo bili črni od podpludb in žalostni - pa smo se naučili nekako živeti tudi s
tem. Šli smo domov k svojim prijateljem in to peš.
Neprestano smo izzivali pravila in prodajali svojo kožo. To so bila naša dejanja.
Posledice so bile pričakovane. Misel, da bi nas iz teh položajev reševali starši,
je bila nezaslišana. Oni so bili na strani zakona. Si to lahko predstavljate?
Ta generacija je ustvarila nekaj najbolj drznih izumiteljev in reševalcev
problemov vseh časov. Zadnjih 50 let je bilo zaznamovanih z eksplozijo
inovacij in novih idej. Imeli smo svobodo, padce, uspehe in odgovornost in
naučili smo se vse to obvladovati.
In ti si eden izmed njih. Čestitam!!!
Prosim pošlji to ostalim, ki so imeli to srečo, da so odrasli kot resnični mulci.
GLASBA IN PETJE NE POZNATA MEJA Oberdiessbach, 16. junija 2003
Pod tem geslom so se pred sedemnajstimi leti, spomladi leta 1986, začele
kulturne izmenjave šolskih zborov iz Slovenije (šola Kamnica pri Mariboru)
in Švice (šole iz Berna, Basla in Oberdiessbacha). Pobudniki teh izmenjav so
bili ravnatelj Jože Dolinšek in zborovodja Franci Kovač iz šole Kamnice in v
Švici živeči podjetnik slovenskega porekla iz Kamnice arhitekt Milan Greiner z
ženo Heidi iz Oberdiessbacha. Pri izvedbi so sodelovali zborovodje švicarskih
šol H.R. Portner in Thomas Meyer iz Berna, Christoph Joss in Erich Enkerli iz
Oberdiessbacha.
Takšne izmenjave mladinskih zborov različnih narodov so zelo pomembne za
širjenje obzorja mladega človeka in veliko obogatenje za vse otroke. Ker mladi
živijo ves teden pri družinah v tujem svetu, jim to doživetje krepi zavest,
samostojnost in pogum. Spoznavajo drugačno življenje, navade, jezik in novo
kulturno sredino. To pripomore k razumevanju med narodi in pripravi mlade
ljudi na multikulturni način življenja v družbi in svetu. Obenem ta oblika
zaposlitve mladih pomaga zmanjševati nezadovoljstvo in nasilje v šolah, ki sta
danes v Evropi nov pojav današnjega časa.
Mladina je ponos in bodočnost vsakega naroda. Zato je treba mlade
pravočasno pripraviti in jim pokazati pravo pot v življenje. K temu lahko največ
pripomorejo starši, šole, oziroma vsi odrasli, ki so jim pripravljeni nuditi pogled
v tuji svet in to preden začnejo doživljati življenje takšno kot je in se istočasno
sami odpirati velikemu svetu.
Letošnja izmenjava je bila že sedma po vrsti.
V začetku aprila je en teden gostovalo v Kamnici 100 Švicarjev iz šole
Oberdiessbach. Njihov letošnji glasbeni moto je bil "Fell the Rythm - Občutek
ritma". Na treh koncertih, ki so jih imeli v Sloveniji, so poslušalci lahko res čutili
ritem glasbe in petja, saj je spremljala pevce instrumentalna skupina, ki je s
pomočjo tehnike pokazala, kaj mladi danes obožujejo.
Prvi koncert so imeli v šoli "Ludvika Pliberška" v Mariboru, kjer so nas sprejeli z
velikim aplavzom ter postregli z jedačo in pijačo. Javni koncert v šoli Kamnice
je obiskalo prek 300 obiskovalcev, ki so napolnili športno dvorano in z
navdušenjem in ploskanjem spremljali polni dve uri zanimivega programa.
Tretji koncert je bil v šoli "Primoža Trubarja" v Velikih Laščah, kjer nas je
obiskal tudi naš odpravnik poslov veleposlaništva RS iz Berna gospod Anton
Novak s svojo družino (bil je v Sloveniji na dopustu) in župan Velikih Lašč,
Anton Zakrajšek.
Ravnatelj šole Kamnice Danilo Zagernik je s skupino učiteljev švicarskim
otrokom in njihovim spremljevalcem pripravil nepozabne dneve v Sloveniji.
Švicarji so bili kot vedno zelo navdušeni nad gostoljubnostjo Slovencev.
Vsem mladim pevcem in glasbenikom iz Švice je Slovenija ostala nepozabna in
si želijo ponovne kulturne izmenjave. Naj omenim, da je imel šolski zbor
Oberdiessbach leta 1994 samo 18 pevcev in 10 glasbenikov (takrat so v tem
zboru peli tudi moji trije otroci). Danes ima zbor že prek sto pevcev, trideset
glasbenikov in štirideset plesalcev salse. Največja vzpodbuda mladim je bila
ravno pobuda, da se jim nekaj nudi.Izvedli smo jim večkratno pestro potovanje
in koncertovanje po Sloveniji.
Šolski zbor Kamnice je vrnil obisk v Oberdiessbachu v začetku maja 2003 pod
vodstvom zastopnice šole Gabi Ceh. Imeli so tri koncerte v Brienzu, Bernu in
javni koncert v cerkvi v Oberdiessbachu. Poleg množičnega obiska (cerkev je
bila polna), smo bili veseli obiska našega veleposlanika RS iz Berna, gospoda
Miha Vrhunca s soprogo. Pozdravil je vse vaščane in se zahvalil za
gostoljubnost vsem švicarskim gostiteljskim družinam, vodstvu šole,
nastopajočim iz Slovenije in organizatorju Milanu in Heidi Greiner. Izrazil je
željo, da takšno sodelovanje med šolami ostane še naprej.
Pevski zbor OŠ Kamnice nas je očaral s čudovitim preciznim petjem pod
vodstvom zborovodja Francija Kovača.
Slovenskim gostom smo pripravili prijetno bivanje in izlete po Švici. Tokrat smo
si lahko ogledali tudi dvorec v Oberdiessbachu, ki je v lasti družine von
Wattenwyl od leta 1630. Lastnik gradu nas je prijazno pozdravil, čestital za delo
in nas po ogledu gradu povabil na aperitiv.
Kot organizatorja sva z ženo Heidi vesela, da je takšen način izmenjav šolskih
zborov bil vedno uspešen in da so si ga mladi obeh držav vedno znova
zaželeli. Vredno je tudi omeniti, da takšni projekti zahtevajo veliko iznajdljivosti
pri iskanju virov financiranja.
Pri vseh sedmih izmenjavah je navadno sodelovalo okrog 150 do 170 oseb, kar
pomeni, da smo že čez 1000 mladim ljudem omogočili pogled čez mejo in
srečanje s tujo kulturo in jezikom.
Vsaka izmenjava zahteva veliko prostovoljnega dela in brezplačnega dopusta.
Da je to delo tudi cenjeno sem videl letos, ko so me povabili na krajevni praznik
Kamnice in me s podelitvijo priznanja imenovali za častnega krajana krajevne
skupnosti Kamnica, ki sem ga z veseljem in ponosom sprejel.
Ampak denar ni vse; najlepše plačilo je pogled na hvaležne obraze, bliskajoče
oči zadovoljnih in srečnih mladih pevcev ter glasbenikov obeh šol.
Milan Greiner
(član kulturnega odbora OOSM
Bern-Solothurn-Basel)
Danica Kranjc Posey
Miša Dobrania
Sandra Fenner
Ženevske novice izdaja /Editeur:
Združenje ženevskih Slovencev / Association des Slovenes de Geneve
Predsednik Franjo Grošelj, Av.de Frontenex 8, CH-1207 Geneve
Tel. ++41 22 849 83 83 fax ++41 22 849 83 84
e-mail: asg@wwbiz.ch
Urednica: Irena Sterckx Militarev
Av. de Florissant 37, 1008 Prilly
Tel. ++41 21 625 31 69
e-mail: irena.sterckx@bluewin.chT
TEKOČI RAČUN:
UBS Geneve, 433156,29-240 (Association des Slovenes de Geneve)