8 Med desetim opravilom je bila Ančka sama v kuhinji; prvič, odkar je služila. Dekli in hlapca so bili v cerkvi. Janez je imel opravka v hlevu. Vsa vas je praznično molčala, iz dimnikov se je lahno kadilo, tuintam je zadišalo z ognjišča po cvrtju. Pri fari je pozvanjalo. Gospodinje varuhinje so se ob zvo-njeju prekrižale in krotile nagajive otročaje, ,ki še niso razumeli zvona. Ančki je šlo na smeh, tako se ji je zdelo zalo, ko je sama gospodinjila. Bele rokave si je visoko za-vihnila, ruto je imela zavezano zadaj, da ji je čepela, kakor avbica na lepo počesanih laseh. Celo mamino naročilo je prekršila in na svojo roko pristavila boljšo jed, da ne bi kdo izmed poslov rekel, češ, skoparila je in nas cedila, da bi se priliznila gospodinji, hinavka. Ko je odzvonilo pozvdigovanje, je vstopil Janez. Golorok je bil, poli-kani rokavi so se svetili, kastorec je imel nekoliko postrani, ob rožastem telovniku mu je bingljala težka veriga in srebrn konjiček se je zibal na njej. 1 'No, gospodinja, ali boš kaj presolila?" "Pozdravljena, nevesta!" Ančka je sklonila glavo na rožasti telovnik, ali samo za hip. Hitro je odvila njegovo roko ,z vrata in ga hvaležno stisnila za roko, kjer se je svetil njen prstan. "Če bova tako kuhala, potem ne bo samo presoljeno, ampak bo tudi prismojeno." Zvonko se je nasmejala in stopila k ognjišču, Janez je pa sedel na stolec in gledal njene kretnje, njene drobne roke, ki so neprenehoma begale od lončka do lončka. "Ančka," je začel počasi, ko je ves vznemirjen prekinil molk. "Danes ti razodenem nekaj,, česar ne u-ganeš." Ančka se je ozrla črez rame in ni-rekla. Le hitreje je mešala preži-ganje v kožici. "Vem, da ne uganeš." Spet je premolknil in se ztačel igrati s konjičkom pri verižici. *'Povej!" je izpregovorila Ančka in v glasu je bila slutnja in hrepenenje. "Z očetom sem govoril." "Z našim?" "