Šolski vrtovi.
„Že zopet! Saj se je tiskalo že toliko knjig in knjižic, člankov :n člančičev, da se človek skoraj ne izpozna mej toliko obilico tiskovin. Vsak pisatelj hoče svojega prednika prekositi, vsak hoče z novimi mislimi novimi predlogi svet presenetiti. A reč, za katero se vsi trudijo, ta res dobra reč, vkljub temu ne napreduje. Morebiti pa tudi zaradi tega ne napreduje ?\a
Tako ali podobno utegne marsikateri č. čitatelj vzdihniti, ko bo zagledal gorenji naslov. A prijatelj! ne s)di preostro. Saj imajo vsi pisatelji menda dobro voljo. Vsi bi radi, da bi se ustauovilo veliko lepih šolskih in posredno tudi zasobnih vrtov, ker so prepričani, da lep vrt ne koristi lastniku le gmotno, nego še veliko bolj moralno. A pisatelji so ljudje, in ljudje so tist', katere kličejo na delo, zato so pa dokajkrat vse lepe besede „bob ob steno". Res da so napisali tudi veliko nepraktičnega. Idealno osnovanih vrtov so hoteli ter jih prenagloma zahtevali. A tega jim ne smemo šteti v naglaven greh. To sta čas in „moda" nanesla, a bo tudi čas popravil, Marsikdo je poskusil po teh idealih tudi delati. A šlo mu ni. Toda obupati ne smemo. Vztrajno moramo delati, odločevati  ljuliko   od zrnja, in naposled
-----    35    -----
bode dobra reč zmagala povsod. O vrtovih se bode v prihodnje še več pisalo nego se je dosedaj. A pisalo se bod3 vedno bolj na praktični podlogi, in potem bo uspeh gotov.
Da vrtnarstvo vkljub vsemu pouku ni napredovalo, temu je več vzrokov. Za lep vrt nam je treba najprej primernega prostora poleg hiše. Ta prostor je pa potem treba dobro pripraviti. A vse to stane mnogo denarja. Večkrat nam pa nedostaje prostora, denarja in — volje, in marsikdo ne vztraja, da bi premagal te zapreke. Vzemimo pa, da te težave še premaga. Prostor odmerijo, ograde in rigolujejo. Načrt je narejen. Zdaj pa pride vrsta na moža, ki naj vrt uredi, da bode ugajal namenu. A mož tega ne ume. No — čudno res ni, — pa pustimo to!
Zopet drug se pa dela, kakor da ni njegova dolžnost kaj storiti, nego vse, prav vse naj naredi občina, on bo La že potem ponosno vodil nadzornika po — svojem vrtu. Narobe svet! Od tistih ljudi, katere hoče z lepo urejenim vrtom še le vnemati za dobro in koristno stvar, od tistih ljudi torej zahteva več razsodnosti, nego je ima — sam!
Tretji je pa zmožen, in stvar ga tudi veseli. A skrbi ga, da ne bo vzmogei stroškov, ker občina ni več zvršila, nego le glavna dela. Res, da lep in vzgleden vrt mnogo stane denarja in truda, a kje je pa zapisano da mora biti vsak vrt takoj prvo leto vzgleden ! ? Prvo leto naj uredi nekaj, drugo nekaj i. t. d., in stroški bodo neznatni, a tem veče bo veselje, ker se bo s svojim naporom dokopal do lepega vrta. Saj ni, da bi moralo takoj prvo leto na vrtu stati n. pr. 100 naglav, 60 gladijol, 40 čajevk in 10 kan. Prvo leto mu lahko učenci naneso 100 in več korenin trobentic za obrobke, pastirji mu nakopljejo za malo krajcarjev šipkovih palic (rosa canina), in oaglovega semena lahko dobi zastODJ i. t. d. To sem& se poseje, in sipek se okuluje. Prihodnje leto pa že oboje cvete. Vidi pa pri sosedih tudi drugih cvetic. Poprosi jih semena, potaknencev, korenin j. t. d., in v par letih ima lepo zbirko cvetic in rož. Ta sad svojega c truda pa človeka bolj veseli, nego če bi si bil vsega * nakupil z polnim mošni^kom v roci.
Vrtnarstvo pa pri nas nekaj tudi ne napreduje zaradi preveč pouka. Ta pouk je včasih nejasen in velikokrat brez praktične podloge. Omenil sem že, da je večina dosedanjih knjig in člankov o vrtnarsvu na preidealnem stališči. Od šolskega vrta marsikak pisatelj zahteva vse mogoče in — nemogoče. Ako bi ga pa postavili nanj in mu tudi dali vse pomočke, ne vedel bi se na njem ganiti ni naprej ni nazaj. Siva vsa je teorija ! In ta „siva teorija" je zahtevala od šolskega vrta stvari, ki presezajo moči botaničnih vrtov, kmetijskih šol i. t. d. Učitelj, ki bi oskrboval tak vrt, moral bi biti temeljit botanik, kemik, sadjar, vinar in poljedelec in — Bog ve, kaj še vse. Dobro, — če bi se tako računilo; Botanik ima 1200 gld. na leto, kemik 1800, sadjar  600,   vinar 400 — 4000 gld. Učitelj   ima pa   na
konci eno samo ničlo manj, in ta ničla je ravno — osodna. In vsa ta teorija večino straši, da se niti dela ne poprimejo.
Hvala Bogu! da se je tista nsiva" megla, v kateri je dosedaj plavalo šolsko vrtnarstvo, jela že trgati. Začeli so že od vrtov zahtevati to, kar res vzmorejo. In ko bodemo na jasnem, ko se bode reklo; „Učitelj — vrtnar! sadi na svojem vrtu zelenjad in cvetice; pokaži učencem in posebno učenkam, kako se oboje oskrbuje; razdajaj jim sadik, kolikor ti jih ostaje in navajaj jih, da si bodo sami urejali doma vrtiče, imej na vrtu tudi nekaj pritličnih dreves v več vrstah, da boš lahko opazoval, katere so tvojemu kraju najpriklad-nejše, in kaži učencem, kako se morajo oskrbovati, konečno pa skrbi, da bo tvoj vrt reden in čeden, da se bodo učenci in odrasli ljudje na njem učili tudi reda in snageu : — takrat bode začetek splošnega vrtnarstva; to bode prava podloga, na katero se bode dalo sčasoma postaviti lepo poslopje. In čemu naj bi na pr. šolski vrt oddajal med občane po 100 in 100 dreves na leto, če jih bo dajala c. kr. kmetijska družba po 10 tisoč morebiti še lepših, a gotovo cenejših ?! In če bo videla, da jih ne zadostuje več po 10 tisoč, najela si bo zemljišče in izgojevala na leto po 20 ali 30 tisoč dreves. Le ne preveč zahtevati od šolskih vrtov, kajti marsikdo se ustraši te velikanske naloge, ki je po večini dosedanjih knjig tako lepo. a tudi tako nepraktično opisana. In mesto nečesa nimamo ničesar, in šolski vrtovi se nič kaj veselo ne snujejo in ne oskrbujejo. — Bog daj boljše novo leto!                                  Janko Žirovnik.
------    36    ------