— 84 - tAlbertina. tala je pod cvetočim, širokovejnim kostanjem ob cesti in brenkala na citre. Ljudje so hodili v gostih gručah po cesti, gledali so dvanajstletno dekletce in se naslajali ob turobnih melodijah mlade umetnice . . . Imela je črne lase in velike temne oči. Tožno je zrla v napete strune, izvabljala iz njih žalostne akorde, in tihe solze so ji polzcle po zagorelih licih. Tupatam se je proseče ozrla na mimoidoče, ihtč zaprosila dar in brenkala dalje. Nad njo so šumeli zeleni kostanjevi listi, klanjali se k belitn cvetom in kramljali pripovedke. Pomladnji dih je plaval nad njeno glavo, jo tolažil, hotel razveseliti — ali izvabljal je vedno večinvcč solz iz temnih oči. Raz-posajeni vrabčki so sedeli na zelenih vejicah ter drugovali deklici s porednim čivkanjem — ali ona je bila tako sama, zapuščena . . . In raztužila se je še bolj, in še huje je ihtela. Ljudem pa se je smilila ubožica, pa so zrli pomi-lovalno v upadli obraz in metali darov v skodelico, ki jo je imela poleg sebe. Ali deklice tudi to ni razveselilo. Qila je tako sama, tako zapu-ščena . . . Ljudje so hodili po poti veselih obrazov, in pomladnja radost jitn je sijala z lic. Smejali so se, šalili in radostili življenja, brezskrbno so zrli v smehljajoči se svet ter uživali pomlad v vsej obilnosti ... Kaj so pač znaii oni o njeni boli? . . . Deklica pa je bila tako sama zapuščena ....:. Ali nekdaj ni bilo tako. Z mamico sta brenkali ob potih, kjer je hodilo največ ljudi, in lahko sta živeli od milodarov. Kako je bilo takrat Iepo ! Ljudje so dajali radi, dajali so mnogo, in ona je bila poleg mamice, pa je spremljala z nežnim glaskom akorde tožnih strun. Toda mamica je zbolela, hudo zbolela. Ni mogla vcč hoditi brenkat ob pot; morala je ostati v svoji sobi podstrešnici. ln Albertina je ostala pri njej ter ji stregla . . . Hudo je bilo Albertini tedaj pri srcu. Rada bi bila zapustila mokro sobico, rada stopila izza zadehlih sten v svežo pomladanjo prirodo, kjer bi zopet brenkala na tožne citre. Toda brezmejna skrb za bolno mamico ji ni dopustila tega. Bolj in bolj so pešale mamici moCi. Ni mogla več iz postelje. Včasih jc sanjala čudne sanje in govorila nerazumljive besede. ln tedaj je bilo Albertino skoro strah . . . Onega pomladnjega dne pa je bilo mamici nekoliko bolje; govorila je hčerki s tresočim, ljubeznipolnim glasom: ,,Albcrtina! . . . Hčerka rnoja, ubožica moja! Ničesar nimava več, da bi se preživili. Kako nerada se Jočim od tcbe, pa se moram! Ubožica, vzcmi citre in pojdi prosit milodarov . . . pojdi. .. ubožica ! .. ." — 85 - Albertina se je sklonita k mamici, jo objela ter ji močila lica z gren-kimi solzami. Potem pa je hitela s cilrami na pot, stopila pod oni široko-vejni kostanj, brenkala in ihtela. Usmiljeni Ijudje pa so metali milodare v skodelico poleg nje . . . Pa pričelo se ji je tožiti po bolni matnici. Ni mogla več brenkati. Ona mora domov, k mamici . . . Vzela je skodelico, spravila naprošene milodare in odhitela domov. Mučen vzduh jo je objel, ko je stopila v ono tesno sobico. Smrad plesnobe je plaval od ogia do ogla, skozi zamazana okna pa je sijalo veselo majevo solnce — kol bi se ji hotelo rogati v obraz! Vse je bilo tiho. Le muha je šumela z lahnimi krilci in obsedela na oknu. Mamica je ležala nepremično na postelji in ni je pozdravila z ljubečo besedo koi navadno. »Morda spi", si misli deklica, razburjena od nenavadnega vzduha, ki je tako skrivnostno plaval po sobi — kot bi prihajale črne sence iz pol-noči . . . Komaj čutno, po prstih se biiža trohnjivi postelji, da ne vzdrami speče mamicc. Čudno se ji zazdi, da spi, in srce ji vztrcpeče v prsih. Prestraši se nečesa, nevedoč, česa, nevedoč, zakaj. Tako čuden vzduh plava po sobi, njo je res skoro strah. Plaho se skloni k mamici ter ji pogleda v koščeni obraz. Vztrepeta ji mlado, vitko telescc : Mamica ima oči odprte in spi, a vendar ji ne odgovori. Glcda tako čudno, nazaj v strop. In nikamor drugatn ne obrne oči, niti ne trene z njimi. Vedno zre le nazaj v strop. Ustnice so ji nabrane v tako čuden nasmeh, kot ga ni videla Albertina še nikdar na njenetn obrazu. In bleda lica so ji tako voščena, kot nikdar . . . BMamica!" zakliče Albertina s plahim glasom, tresoč se po vsem telesu. Pa mamica se ne gane, se ne obrne v njo. Še vedno gleda tako čudno, topo nazaj v strop. Deklica vztrepeta. Nič nc vc, kaj se je zgodilo. Zre v mamico tiho, brez vsakega gibljeja. Le srce ji bije v prsih burneje, nemirneje . . . Smrtna tišina vlada v sobi — kakor bi bili ravnokar odnesli mrtveca iz nje. In tisti mučni vzduh se razširja ob mckrih stenah, plava iz kota v kot, skrivnostno, sedaj hitreje, sedaj počasneje — kot sence iz polnoči . . . In tudi do deklice, ki še venomer zre v mamico s topinii očmi in se niti ne gane, pripiavajo te sence, lezejo ji na srce, na dušo .. . Postane ji tako nekam milo, neznosno v srcu. Kakor bi se budila iz strašnih sanj . . . Dvigne roko visbko pod strop, zaihti s pretrcsujočim glasom in se vrže na mrtvo mamico . . . »Mamica, dobra mamica . . ." ?aihti s turobnim glasom. Glasen jok odmeva od sten in moti smrtno tišino. Plesnjivi vzduh pa plava po sobi, iz kota V kot. . . Tam v mokrem kotu pa so samcvale dekličine citre ... . - 86 — - " '• ., , Ko ji je nemila smrt iztrgala mamico, pričela je živeti Albertina ono brezplodno življenje, o katerem ne vemo, je li sploh življenje. Vidno je bledela dan na dan, ubirala tožne strune ob potu in se v obilih solzah spominjala dobre matnice. Pred nekaj leti pa je sama v cvetu let umrla v isti sobi-podstrešnici, kot njcna mati. ln njene tožne citre samevajo sedaj tam v mokrem kotu, v njih pa snivajo večni sen pesni-žalostinke uboge Albertine. ¦j _¦,-,* - - ¦>'. ¦¦' ,-' < ¦ Zvonimir .