68
Zvonoslav:  Romanca.
ta glad boli
Jedi najboljših bo Vam na izbero ; Šampanjec peni cesto se pri nas . . . Vesela družba . . . dolgčas Vam ne bo . Z menoj!  Vam pravim . . .«
Glad
In v izbi nezakurjeni je hudo . . . Kaj reče naj  na to zdaj revica? Opravi se, molče ji seže v roko Zgovorni ženi in  —  otide ž njoj.
V trenotku tem pa solnce je slučajno Za črn in temen skrilo se oblak.
A. Aškerc.
11
Romanca.
e kesaj  se, ljuba moja; Da ne maraš me, bi rada Drugim, meni pokazala. Vendar, vendar ti je žal,
Zrejo me prijazne deve Smehljajoče, vprašujoče, In besede zapeljive Usta njih šepečejo.
Če zapaziš, da mi žalost Vedro čelo potemnjuje, Ce zapaziš, da se k drugim Spet obrača pogled moj.
A zaman, podoba ena Plava pred menoj,  in  drugim Ni odprto srce moje. Ve-li večni Bog, zakaj ?
Rado bi ljubilo,  rado Moje srce druga lica, Ah, in tebe pozabilo, Neprijazna,  kakor si.
Ha 1 . . . Pokazala bi rada, Da ne ljubiš me, ne maraš; Da me ljubiš, jaz povem ti, Ker sama tega ne veš.
Kakor veje s krasnim cvetjem, Sirijo mi bele roke In skrivnostno — kakor luna, Ko skoz goste sence zre —
Dan bo prišel in je blizu, Da boš mene poiskala, Da boš bol mi potožila Svojo z rosnimi očmi .  .  .
A sedaj je to še skrito, Ker pomlad še ni v aprilu, In lepo duhteče cvetke Vzbuja šele gorki maj.
tf<
Zvonoslav.