CVETT3E XLIX. Ljubljana 1932-X OKTOBER Serafinski oče je odšel po plačilo. DR. P. HILAR1N FELDER, O. M. C. - P. R.: Svetega Frančiška — naj višje uboštvo. (Nadaljevanje.) "■ Frančišek celo ni dovolil, da bi pri Porcijunkuli, kjer se je ob gene-1-^ ralnih kapiteljih nabralo več sto, da, včasih na tisoče bratov, p°" 1 stavili primerna poslopja. Tam je bila le preprosta hišica iz ilovice in vrbovja, krita s slamo. Bratje, ki so prišli iz vseh krajev tja zborovat, so prebivali kar pod milim nebom, ali pod šotori. Mestu Asizu se to ni zdelo primerno. Zato je hotelo samo pomagati. V svetnikovi odsotnosti so meščani za brate pozidali veliko kamenito stavbo. Ko je prišel Frančišek na kapitelj ter je videl prostorno hišo, je bil užaljen. Zbegala ga je misel, da bodo bratje drugod enake hiše zidali. Zvodila jih bo Porcijunkula, ki je bila do sedaj živ zgled celemu redu. Kar se njej dovoli, bodo smeli vsi. Takoj se je povzpel na streho ter začel opeko in letve metati doli. Hkrati je hrabril brate, naj le brž priskočijo. da mu pomagajo rušiti veliko hišo. Toda, komaj je dobro začel razdirati, je že prihitela mestna straža, kateri je takrat poveljeval Frančiškov rodni brat. Brž je ustavila nadaljnje razmetavanje. „Mesto Asiz je poslopje sezidalo; zato je last meščanov." Tako so modrovali stražniki-„Dobro," odgovori Frančišek, „ako je hiša vaša, se je res ne smem dotakniti." Dovolil je le, da smejo bratje tam stanovati kot gostje. Tudi redovne cerkve naj bi bile majhne. Celo, ako bi bile ob času pridig in raznih slovesnosti kar pretesne. Na kaj je Frančišek svojo voljo oprl? Na to-le lepo besedo: „Kadar bodo morali bratje iti v druge cerkve pridigovat, se bodo globlje ponižali. Zakaj? Priznali bodo svoje uboštvo. Zato bo tudi njih vzgled uplivnejši. Mogoče bodo k bratom prl' hajali prelati, kleriki, drugi redovniki in tudi lajiki. Videli bodo siromašna bivališča bratov, celice in majhne cerkvice. Pa jih bo le-to vse bolj ganilo, kakor besede." Takrat, ko so bratje hodili okrog in oznanjali evangelij, so se v majhna stanovanja nekako še utesnili. Toda prišel je čas, da so se morali bratje seliti v stalna bivališča. Pa so že po nekaterih letih uvideli, da si morajo radi zdravja in redovne discipline postaviti prostornejše hiše, četudi ubožne in preproste. Kar dobro je le-to označil Bernard 1 Bese, ki je zapisal sledeče: „Frančišek je bil vesel siromašnih bivališč-Lesene' hišice so mu bile ljubše kakor kamenite. Pogosto je bival le 1 nekaterimi brati v samotnih krajih. Tam ni bilo zidane klavzure; paC pa jih je varovalo živo trnje. Niso stanovali v hišah, ampak v neznatnih kočicah. Umevno, da v mestih tako skromno samotarsko res niso mog11 živeti. Že radi hudobnih ljudi ne, kakor tudi ne radi večjega števila bratov." Sveti Bonaventura se o vsem tem zelo jasno izraža. Tako-le pra'1-„Svetne ljudi poklicno delo sili venkaj. Zato doma ne potrebujejo \z' premembe zraka. Drugače je z redovniki. Stanovati morajo v tesni celicah. Kaj čuda, ako le prezgodaj zbole. Ako nimajo v svojih hisat dovolj svežega in zdravega zraka, nujno hirajo. Tako oslabeli so Pa nesposobni za vsako duhovno delo. Bajši imamo velike hiše kako majhne. V prostornih lažje redovno živimo, z večjo vnemo molim0’ hišni red je vzornejši, duhovne dnevnice vse bolj slovesno opravim0*-pa tudi novice bolje vzgajamo." Le osnovne postave reda nikakor niso smeli razrahljati. In ta je bila? Vse, torej tudi stavbe, smejo le uporabljati. Tako naj bratje žive, da jih ne bo mogel nihče osumiti, češ, nekaj si laiste. Nekoč je prišel Frančišek v bližino Bolonje. Slišal je, da imajo bratje tam Jastno hišo. Ni jih obiskal. Pač pa je ukazal, da jo morajo vsi zapustiti, tudi bolniki. Šele potem, ko je kardinal Hugolin izjavil, da je poslopje ujegova last, so se smeli bratje vrniti. Nekoč je sobrat govoril o F/ran-» . škovi celici. Ko je svetnik to slišal, je takoj dejal: „Ker si to celico men oval Frančiškovo ter jo meni prisodil, ji dobi drugega stanovavca. ne stopim več vanjo.“ Bratje so smeli le na takem kraju stanovati, z1 le imel lastnika. Frančišek je namreč zahteval, naj bratje posnemajo °]>otnike. Po njegovem zamisleku naj bivajo pod tujo streho. V božjem miru naj hodijo iz kraja v kraj. Streme naj po nebeški domovini. Znano nam je, da je Frančišek omenjene odredbe uzakonil z obojnim redovnim navodilom (1. 1221. in 1. 1223.), kakor tudi s svojo oporoko. Sveti Bonaventura pravi o svojem duhovnem očetu: „Učil je svoje brate, naj si, kakor siromaki, stavijo ubožna bivališča. Tam naj stanujejo ne kot gospodarji, marveč kot popotniki in tujci." Zato tudi omenjenih bivališč niso označili z besedo »samostani", ampak »kraji", a'1 največ »hiše". Svojedobmi veliki samostani so bili zaokrožena celota zase. Pa naj so bili v mestih, ali po vaseh. Nekako tako, kakor gosposki dvorci, ali gradovi. Vsak samostan je imel svojo lastno upravo. Ločeno od drugih. Zato so benediktini, cistercijani, kartuzijam in regularni kanoniki polagali redovne obljube le za en samostan. Njegovi člani so ostali celo življenje. Drugače manjši bratje. Povsod so hoteli delovati-Lastnega kraja niso imeli nikjer. Umevno, da svojega, Bogu posvečenega življenja, niso vezali le na eno hišo. Badi Kristusa so potovali okrog ter poznali samo kraje, kjer so se odpočili. Kakor izpove psalmist: »Tvoje pravičnosti so mi predmet veselih pesmi na kraju mojega p°' tovanja" (Ps. 118, 54.). Dokler bratje niso imeli naselbin, temveč so se shajali le v votlinah, pod skalami, v celicah iz vejevja, vse te postojanke lahko imenujemo »kraje". Ne samo v prenesenem pomenu, ampak tudi v doslovnem. Pa so omejili potovanja iz kraja v kraj ter se selili v bolj stalna bivališča, ki so jih kar primerno imenovali »hiše ■ Kaj značilno je pa, da v najstarejši literaturi o sv. Frančišku nikdar ne izsledimo imena »samostan". Erfurtski meščani so leta 1225. vprašali brata Jordana Džanskega, naj li za manjše brate postavijo poslopja ki bi bilo samostanu podobno. Mož, ki v redu še ni videl samostana, jim je odgovoril: »Ne vem, kaj je samostan. Pozidajte nam le hišo v bližini reke. Pri vodi pa zato, da si moremo včasi umiti noge." Bratje so si torej odbirali bolj stalna bivališča. Hkrati so začeli rabiti potrebne in dovoljene premičnine. Lotili so se doma ročnega dela. Imeti so morali potrebno orodje. Brez knjig bi jim bilo duševno delo onemogočeno. Toliko bolj, ker bi morali v vseobsežnem misijonskem -delovanju tudi splošno izobrazbo širiti. Skrbeti je bilo treba za bolne brate. Še tako preprosto gospodarstvo je zahtevalo vsaj najp°' trebnejše stvari. Vse to je umel vsak. Zato je tudi Frančišek uporabo potrebnega kar dovolil, ali vsaj molče pripustil. »Vsako nasprotovanje, pravi sveti Bonaventura, »bi bilo nespametno." Pač pa je Frančišek strogo prepovedal vsako razkošno premičnino. Frančiškovo miselnost odkriva že dejstvo, da bratje nikakor niso smeli rediti živali in jezditi. Prvo jim je zabranil, ker je le preve spominjalo na veleposestvo. Drugo pa, ker so bile take udobnosti za bogatine. Avtor dela »Ogledalo popolnosti" piše o svetem Frančišku tako-le; »Svetnik je bratom odrekel vse, kar bi utegnilo uboštvo okrariti. Pa nj/j je bilo v hišah, cerkvah in na vrtovih, ali kjerkoli že." Tomaž Čelans ^ pa o svojem duhovnem očetu pravi: »Učil nas je, naj v knjigah iščem Boga, ne cene; pobudo za krepostno življenje, ne lepote." Že omenjen knjiga »Ogledalo popolnosti" posteljnino bratov oriše s sledečo besedo-»Odeje in postelje so bile kar najbolj siromašne. Kdor je mogel svoj slamnico pokriti vsaj s preperelimi krpami, je že mislil, da počiva n žimnici." Obilno in dragoceno opravo je asiški ubožec kar mrzil. Tako hrano in posodo, ki bi morda brate vezala na svet, je odklanjal. Vse naj bi jih opominjalo, da so tukaj le izgnani popotniki. Nepotrebnega ni dovoljeval. Še celo posoda, ki ni bila nujno potrebna, ni smela v hišo. »Saj je skoraj nemogoče," tako je dejal, „da se ne bi naslajal, kadar zadovoljim željo po stvari, ki se mi zdi nujna." P- GVIDO: Bogoslužje v družini. Posvečuj delavnik! IV T e bi bilo prav, ako bi delo delavnih dni ločili od službe božje ob nedeljah in praznikih. Tisočeri izmed nas imajo delavnik in ne-1 deljo za dva popolnoma različna sveta. Ob nedeljah prihajajo v cerkev, ki jo ljubijo kot kraj miru in veselja, kjer črpajo iz globokih Vlroy novo moč in srčnost za svojo dušo. Pa so zopet močni in se odbijejo od trdega boja življenja, ki jih je čez teden utrudil. Eno so pa Pozabili. Ne razumejo namreč več in ne znajo, kako bi božjo misel za-nesli v svoje dnevno delo, da bi brnenje in ropot strojev, trud in napor ela na polju, v pisarni, trgovini, delavnici in doma ne mogel preglušiti |asu> ki prihaja iz višav. Med urami in dnevi dela je vsaka misel na d°ga in na božje stvari kakor pregnana iz njihovega srca, ne sicer namenoma, pač pa dejansko. Ne vedo, kako naj svoje delo pretvorijo v s'užbo božjo. — V tem oziru samo nekaj navodil. Večnostne vrednote si ustvarjaj s tem, da opravljaš svoja dela za “oga in v božjo čast, da jih posvečuješ z dobrim namenom. Na ta n a č i n postane veliko to, kar se nam zdi, da je Majhno in vsakdanje. .. Ni nam vedno dana možnost, da bi dovrševali velika dela, ki jih Judje strme občudujejo. Mnogo je poklicev, ki so podobni potoku, ki ece pod zemljo, neopažen, nikdar obsevan od žarkov in lepote solnca Ileva. Mislim na marsikatero mater, ki opravlja v tihoti svojega doma samo vsakdanja dela. Mislim na' marsikaterega moža, ki stoji od pon-eljka zjutraj do sobote zvečer ob istem stroju in ga uravnava. Mislim a naše rudarje, ki se potope v naročje zemlje, kjer v vedni enakomer-°sti kopljejo v rovih in luščijo iz kamenja premog in rudo. Mislim na ase kmetovalce, ki opravljajo leto za letom vedno isto delo. Mislim na gospodinje in služkinje, ki se jim dan za dnevom vrača in obnavlja ista zaposlitev. Kako lahko se vsem tem rodi misel: „Drugi vrše velikanska ela in žanjejo priznanje ter občudovanje, medtem ko moram jaz v ti-°b in nepoznanju izpolnjevati svoje dolžnosti." Ne tako misliti! Kdor jfoa dober namen, ne opravlja nikdar majhnih in neznatnih del. Pred °gom je veliko vse, kar se dela iz ljubezni. Saj gleda Bog bolj na na-, ®n, iz katerega človek dela, kakor na delo, ki ga dovršuje. In naj bi bil .ček dela še tako skrit, Bog se ozira nanj z radostjo, veseljem in s Priznanjem, ako se v tem mirnem in skritem kotičku z delom druži tudi olrtev. Trideset let je Odrešenik prebival v neznatni hišici preziranega Jureta. V teh letih je delal s kladivom, sekiro, z dletom in žago. In "dar ga ni bilo v tistem času prostora na zemlji, na katerega bi se o Očeta s toliko ljubeznijo obračalo kakor na to siromašno kočo dela, tv 'le poslušala molitev Zveličarja: „Nisem prišel iskat svoje časti, ampak °Jo, moj Oče, ki si v nebesih." Kako velika izpodbuda za vse, ki mo- rajo vršiti v tihoti, na nehvaležnem mestu svoje male dolžnosti, za katere se ljudje niti ne zmenijo. Dandanes ljudje tako radi tožijo, da izginja veselje do dela. Res je, skozi svet gre nekaka mržnja do dela. V duhu gledam ljudi, ki se godrnjaje lotijo trdega kamna v rudnikih, ki z nevoljo poslušajo ropo- Reši, o Gospod iz ječe mojo dušo... pričakujejo ine pravični. Str. 312. tanje in brnenje strojev, ki s srepim pogledom sovraštva izvršujejo dela svojega stanu. Gotovo, ni lahko in nii malenkost dan za dnevom stati na istem mestu, v isti delavnici, pri istem stroju in opravljati vedno ist° delo. In vendar, kako važno je veselje do dela, če pomislimo, da je skO" raj celo življenje posvečeno delu. S tem veseljem napolni našo dus° kratka beseda: „Vse v čast božjo!" Kdor nosi to besedo v svoji duši* ga breme dneva ne teži več. Na sebi bo okusil resničnost besede božje- »Kdor se ozira v Gospoda, bo prejemal vedno novo moč, in se bo dvigal kakor orel in letel vedno višje, ne da bi se utrudil." Redovni brat je umiral. Ko se mu je bližala zadnja ura, je prosil samostanskega predstojnika: „Pater, prinesite mi še enkrat moje rokodelsko orodje." Pater mu je željo izpolnil in mu prinesel iglo, s katero je delal v svoji samostanski celica. Vzame jo v svoje blede roke, pogleda jo, kot da bi bila svet dragulj, in reče zbranim sobratom: „Ne bo-jttn se smrti. S to iglo sem si odprl nebo. Rabil sem jo iz ljubezni do “°ga.“ Tako je. Kdor dela z dobrim namenom, si vedno gradi nebo in z vsakim delom si vstavi nov biser v svojo nebeško krono. Bog je velikodušen in poplača vse, kar delamo za njega. Ali si moremo misliti kaj bolj Malenkostnega, kot je požirek vode, ki jo damo siromaku? In vendar uči božji Zveličar: „Ako storiš to v božjem imenu, boš prejel večno pla- Celo stvari, ki jih večkrat niti ne cenimo, kakor jesti, spati, nam služijo nebeško plačilo, ako jih posvečujemo z dobrim namenom. „ALi torej jeste ali pijete ali kaj delate, vse delajte v slavo božjo", opominja sv; Pavel (1 Kor., 10, 31). In četudi bi se delo ponesrečilo, delo, ki je položeno v roke Boga, ni nikdar zastonj. In četudi bi izpadlo plačilo od strani ljudi — nihče se ti ni zahvalil — Bog nas nikdar ne pozabi. V luči teh misli preglejmo vsak svoje delo. Katera misel nas vodi J1? delo in nas v delu poživlja? Ali je samo sila; ali hrepenenje po delu, M nam je prirojeno; ali mogoče skrb za družino? To sicer zadostuje za žemljo, a ne za nebo. To bi bilo delo človeka, a ne delo kristjana. Naj doni skozi življenje kot visoka pesem dela: „Vse v čast božjo." Ko se v Mladem jutru prebudiš iz spanja, daruj vse ure dneva Bogu v čast in obnovi tu in tam med svojim delom ta dober namen. Stojiš pred novim dMom; mogoče je trdo in težko; roka ti hoče zastati; dvigni svoje oko v večne višave, odkoder prihaja pomoč in blagoslov. Pa se bo tudi tebi Približala ura, ko bo zastalo tvoje srce in se tvoja roka ne bo več gibala. ,lsi zastonj živel. S polnimi rokami boš stopil pred Boga in prejel iz djegovih rok krono pravičnosti, ki jo je pripravil njim, ki so zanj delali. P- ROMAN: Božje njive zore. (Nadaljevanje.) ^Taslednje jutro je bilo krasno, sveže, naravnost očarljivo. Zlasti še, I ^ ker je že ob pol sedmi uri na ladji zazvonil zvonec, da se bližajo r- i otoku Ceylonu. Tam so imeli ostati dva dni radi izlaganja to-°rov ter novega premoga in pitne vode. . Med mornarji je nastalo živahno vrvenje radi priprav, med pot-veselo razpoloženje radi novih stvari, ki jih bodo videli. Ceylon — predzadnja postaja naših misijonarjev. Še enkrat se stavijo potem, ko preplujejo morsko ožino med Sumatro in Siamom, v Mgapore nato že stopi pred oči obris ogromne Kitajske. Ceylon že v imenu nosi ono pravljičnost daljnega, skrivnostnega, ,1 zastonj ločen od sprednje Indije samo po Manarskem zalivu. 65.610 k platnih kilometrov obsega in ima radi ugodnega podnebja, ki pa ylub mokroti ni nezdravo, najbujneje razvito rastlinstvo in živalstvo. Moke kokosove palme, riž, cimet, ogromni nasadi kakava, kave, čaja ^ 1(Mla samo otok Ceylon eno četrtino, kar ga ves svet porabi, poprova drevesa, in še drevesa, ki se iz njih lubja prideluje dragoceni prašek zoper mrzlico — kinin. Vse to naravno bogastvo povečavajo bogati rudniki grafita in obsežna posestva s stotisoči goveje živine. Pred nekaj leti so našteli poldrugimilijon doraslih živali. Glavno mesto Colombo je živahno, bogato, pisano in nevarno, kakor vsa taka pristaniška mesta. Vsi narodi zemlje so zastopani, seveda često ne ravno najboljši. Takoj za elegantnimi ulicami, kjer v izbranih oblekah šetajo evropske dame iz odličnih trgovskih družin, se širijo ozke, zatohle ulice, ki hranijo v sebi vso močvaro in pokvarjenost. Zloglasne beznice, kjer se na skrivnem lahko kadi omamni opij, kjer se mesenost ponuja za cenene denarje in za zdravje duše in telesa — se vrste druga za drugo. Kakor je središče trgovine v žarišču mesta ustanovilo in zgradilo elegantne hotele in ponosne trgovske palače, enako je ozadje mesta zanemarjeno. Seveda je naše popotnike vse to življenje zanimalo. Kapitan se jo ponudil družbi, da jim razkaže mesto in opozori na posamezne posebnosti. Kajpada so se pred vsem zanimali za kako katoliško cerkev, tu gospod kapitan ni bil posebno doma. Ampak znal se je obrniti. Eden izmed patrov je pripovedoval kratko zgodovino krščanstva na otoku, kamor so prišli koncem 15. stoletja prvi frančiškani. Sedaj je na celem otoku okoli 300.000 katoličanov. Imajo svojo nadškofijo in škofijo ter še nekaj apostolskih vikarijatov. Delo misijonarjev: Oblatov Brežina* dežne, silvestrincev, frančiškanov in jezuitov uspešno napreduje. Naš Blaž je predvsem užival v tem vrvenju in tej delavnosti, ki se je tako očitno na cesti kazala. Neverjetno se mu je zdelo, da je on sam, ki vse to vidi pred seboj. Ko so pa dospeli v katoliško cerkev in jim je bradat redovni brat z osivelimi lasmi razkazal cerkev, je pred tabernakljem tako iskreno molil zahvalno molitev za poklic kot že davno ne. Spomnil se je domovine, ki je ležala daleč, daleč za morjem, spomnil tudi slovesa in Grete. Sklenil je, da piše njej in očetu prvo pismo, sedaj ko ima dva dni časa. Časa — ah časa ni imel dosti, mudilo se mu je na novo polje, p°' stajal je malone nestrpen, kdaj prime za delo. Toliko polja v vinogradu Gospodovem je še neobdelanega. In videl je samega sebe že v miši* jonski postaji. Vse je revno in ubogo — ampak za duše dela, za samega Gospoda Jezusa. Ob tej misli ga prevzame neizmerno čustvo hvaležnosti za vse življenje, za vse kar je doživel, odkar ga je Porenje ustavilo in mu svoj dom nudilo. Pa tudi zato, da mu ni noga tam obstala, da ni vzel sladkost ljubezni za sladkost poklica. Zavedal se je, da je žrtev, četudi v očeh sveta velika, da celo nezaslišano velika, vendar v primeri s kratkostjo tega življenja majhna. Proti večeru ga je nagovoril naš znanec kapitan, če gre z nji01 samim v mesto. Blaž-Marijan je prosil za dovoljenje in ga tudi dobi • Odšla sta skozi elegantne ceste angleškega mesta, nato pa sta zavila, ozko zakotno ulico. Tu je naš kapitan z neko določeno zaporednost]0 potrkal na vrata, ki so se neslišno odprla. Blažu je dal samo znamenj molka. Pred njima je šel po stopnicah, ki so bile zglajene kakor 0 voska, neki človek v halji. Blažu je postalo tesno pri srcu in skoro mu je bilo žal, da je tako lahkoverno šel s kapitanom. Na koncu temačneg8 hodnika se odpro vrata in tu čaka Blaža novo presenečenje. Mila svetlob8 se je širila od čudnega, zvitega lestenca izpod stropa in vendar zopel to ni bil lestenec, temveč nekaj bizarnega, kakor žival iz morskih globu1’ neznana, skrivnostna, kakor začarana. Ko je kapitan izgovoril nekaj besedi v Blažu neznanem jeziku, se je dvignil s krasnih preprog že prileten človek in dal Blažu roko in ga nagovoril v nemškem jeziku s čudnim, tujim, komaj razumljivim povdarkom. Nato se je zopet obrnil do kapitana. Govorila sta nekaj časa šepetaje — nato pa se je kapitan dvignil in rekel strmečemu Blažu, da je ta gospod pripravljen izplačati uiesečno za njegov misijon vse, kar bo potrebno za mizarski in stavbarski posel. V domovino pisati je predaleč, da bo ta njegov prijatelj z njim opravil po potrebi. Tu je bližje, tu gredo ladje vsak mesec dvakrat ali trikrat v vsa obmorska pristanišča. Blaž je samo strmel in skoro ni vedel, če se mu ni sanjalo. (Dalje prihodnjič.) P- ANGELIK: Beseda božja in življenje. „Ne ubijaj(2 Moz. 20, 13). l"'* ožja zapoved pravi: Ne ubijaj! To pomeni, da ima vsak človek pra-vico do življenja in nihče nima pravice mu življenja krajšati ali 9 celo jemati. Zato, da človek more živeti, potrebuje hrane, potrebuje obleko in stanovanje. Ako tega nima, je obsojen v smrt bodisi vsled lakote ali njraza. Kakor ima človek pravico do življenja, tako ima torej tudi pravico do hrane, obleke in stanovanja. Ako hoče človek dandanes v naših krajih priti do hrane, obleke in stanovanja, mora imeti ali lastnino, ki ga preživlja, ali pa mora delati, da si s plačilom za delo pridobi hrano, °bleko in stanovanje. Kdor nima lastnine ali nima dela, čeprav bi rad delal, je takorekoč °bsojen v smrt. Krasti ne sme po § 314 občnega državljanskega zakonika, goljufati ne sme po § 334, prosjačiti ne sme po § 158, torej mu ne pre-°stane druzega kakor smrt. Kljub temu, da je svet dovolj bogat, da bi lahko vsi ljudje imeli dovolj hrane, obleke in stanovanja, jih je dandanes na stotisoče in nailijone, kuteri nimajo ne samo nobene lastnine, ampak tudi nobenega dela, da bi se mogli preživljati. Jasno je torej vsakemu človeku, da je človeška družba napačno Rejena in da imajo prav tisti, ki se bore proti sedanji uredbi človeške uružbe, ker s tem pomagajo, da se bo izpoljnevala božja zapoved: Ne ubijaj. Ako že človeška družba z zakoni ščiti lastnino, bi morala še toliko bolj ščititi človeško življenje, kajti lastnina je tu radi človeka in ne človek radi lastnine. Ali z drugimi besedami, če že človeška družba ščiti lastnino, bi morala vsaj enako ščititi tudi delo in pravico do dela, kajti brez lastnine in brez dela človek nima najnujnejšega za življenje, nima hrane, nima obleke in ne stanovanja. „Ljubite svoje sovražnike(Mt. 5, 44). .. „Tega človeka, to osebo, ki mi je toliko hudega napravila, naj še ljubim, to je nemogoče," tako govore stoteri in tisočeri, ki se prištevajo ^d dobre kristjane. »To je nemogoče", praviš. Ako bi Bog zahteval od tebe post, ali ^olje po noči ali bičanje, bi morda lahko rekel: nemogoče radi zdravja itd., ako pa Bog zahteva od tebe ljubezni, ko je itak tvoje srce ustvarjeno predvsem za ljubezen, ne pa za sovraštvo, tedaj ne zahteva od tebe ničesar nemogočega. Vsak dan moliš »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Zamisli se, kaj bi bilo s teboj, ako bo Bog tako nespravljiv do tebe, kakor si ti do drugih. Zase seveda želiš odpuščanja, drugim ga ne daješ, ali je to pravično? Podoben si evangeljskemu hlapcu, kateremu je Gospod odpustil 100 talentov, ki pa svojemu sohlapcu ni hotel odpustiti neprimerno manjše vsote. Ista obsodba, ki je doletela njega, bo doletela tudi tebe. Znano ti je, kako zelo vpliva na človeka vzgoja. Če bi ti vedel, kako slabo vzgojo, brez ljubezni je morda tvoj sovražnik v mladosti užival, bi se čudil, da ima sploh še toliko dobrega na sebi, in bi se ti smilil. Znano ti je, kako zelo vpliva na človeka njegova okolica, časopisi in knjige, ki so mu prihajali v roke in mu še prihajajo. Če bi to pomislil, bi spoznal, da tvoj sovražnik marsikaj tega, kar je storil, ni napravil iz hudobije, ampak bolj iz lahkomišljenosti ali nevednosti. In morda je svojo napako že davno obžaloval. Saj se spominjaš prilike v evangeliju o cestninarju in farizeju. Judje so imeli farizeja za pravičnega in svetega moža, cestninarja pa za grešnika; pred Bogom sta bila pa povsem drugače zapisana. Pravtako kakor so se motili Judje, se lahko motiš tudi ti. Kadarkoli obsojaš trdo in sovražiš svojega bližnjega, postavi vedno najprej sebe na njegovo mesto in potem sodi. Če bi ti bil na njegovem mestu in storil povsem enako napako, bi gotovo ne zahteval zase nespravljivega sovraštva in trde sodbe, ampak prizanesljivega umevanja in odpuščanja. Umevaj in odpuščaj! Ne samo enkrat, ampak sedemdeset-krat sedemkrat; to je vedno. Tudi za te pride nekoč dan sodbe in obračunavanja. Želiš li mile in prizanesljive sodbe od strani nebeškega Sodnika? Ali veš, kako jo lahko dosežeš? Sodi milo in prizanesljivo svojega bližnjega in odpuščaj mu iz srca in enako bo Gospod ravnal s teboj pri poslednji sodbi. Sam je namreč rekel: „S kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo.* (Mt 7, 2). P. ROMAN: Našo ljubezen — Tebi Gospa. Kraljica rožnega venca. eta 1517. je risal sloveči slikar niirnberški Albert Diirer osnutek za nagrobni spominek svojemu prijatelju Petru Vischerju in nje- _1_J govi ženi. Da bi kar moč dobro poudaril glavne lastnosti obeh, je njemu pod nogami narisal leva kot znak srčnosti in neomajne možatosti, njej pa psa čuvaja v simbol njene čiste zvestobe in ljubezni. Obema pa je naslikal v rokah rožni venec — v podobo njune katoliške vernosti, v sipomin njune ljubezni do Tebe — naše ljube Gospe. Tudi jaz bi rad, da bi me smrt našla s tem znamenjem tvojega češčenja, o milostna Mati. Vem, da nekateri menijo: ta molitev je tako enolična in duha ubijajoča. Jaz za to ne vem. Mogoče, da jaz drugače molim, mogoče, da onim še ni odprta sladka skrivnost rožnega venca. 2akaj, glej — meni se takole zdi, kakor da smem tedaj ob tvojih kolenih sloneti in ti mi pripoveduješ, kako je tvoje srce in tvoja velika, sveta duša igrala, ko si vse to doživljala. „Ki si ga, Devica, od svetega Duha spočela..." V moji celici visi slika A. D. Echtlerja „Mater Dei“. Glavo ima nekoliko nagnjeno, skoro eko ramen nazaj. Obraz je obrnjen k Nevidnemu, Skrivnostnemu, ki je .gela k njej poslal, roke — neizrekljivo lepe so te roke — so skle-Jene. Usta so pravkar dahnila: Zgodi se mi po tvoji besedi... Vsa si r esinjena vroče, velike, silne materinske ljubezni. Mati-Devica, Devica-slu l~-~ Sin Najvišjega... Tako slonim ob tvojih ljubih kolenih in prijal skujem utripom tvojega srca. Kako hitro mine desetero „Zdrava „Ki si ga, Devica, rodila..Moj Bog, vsa sladkost prve svete noči se kakor začarana prismehlja izza teh besedi. S teboj gledam drobceno Dete in s teboj mu strežem. Smem ti pomagati odvijati tiste majhne pleničke, ki so kakor igračke. Mislim, da mora ob tej misli na Tebe vsaki človeški materi, slehernemu očetu zaigrati srce. Seveda daje ta občut samo globoka vera. „Ko si ga, Devica, v templju darovala---v templju našla .. •“ Oboje se je zgodilo v templju, v domu Očeta, ki je v nebesih. Prva ločitev in prvo snidenje. Prvo darovanje: O, poslej, preljuba Gospa, boš morala še neštetokrat darovati. Tudi ti si morala nagniti ta kelih globoko in ga izpiti do dna. Česa se bolj bojimo kot ločitve, kot slovesa? Zapustiti ljubljeni kraj, zapustiti ljubljeno bitje, ali pa pustiti, da odhaja od nas v nepoznano bodočnost, ki skriva v sebi toliko nevarnost1' Vse to je tvoje srce okusilo. Pa tudi ono brezprimerno veselje snidenja-Zopet si imela božje dete pri sebi, slišala si njegov glas, njegovo čebljanje, čutila njegovo deško roko v svoji, videla si njegove kretnje, njegova telo. Vse to tudi nas navdaja ob snidenju z radostjo, z veseljem. Tedaj šele razumem, kako so tudi ta človeška veselja posvečena ob tebi, o milostna Mati! Daj, da bom vedno z ljubeznijo molil rožni venec in Tvojega življenja skrivnosti premišljeval. In če bom ves bolan in bo k meni prihajala smrtna stiska, ne odstopi od mene Cuvarica smrtne ure. In sprejmi mojega srca slabotno molitev enako, kakor si sprejela neukega plemiča preprosti „Ave“. Pesem govori o njem: Ni znal molitve žlahtnič trde glave, Ko te začetek, v kateri poje hvala Se nje, ki mati božja je postala, Kar znal, je vedno molil ’z misli prave. Ko znebil duh se trupla je težave, Legenda pravi, da je roža zala ’Z njegoviga srca skoz grob pognala Z napisom zlatih črk: „Marija ave!“ (Prešeren) FRANČIŠKANSKI MISIJONI P. __ o.: P. Baptist Turk, apostolski misijonar na Kitajskem. Kaj piše P. Baptist Turk v svojem tretjem pismu? ' (Nadaljevanje.) Rešitev se bliža. X T svojem tretjem pismu, ki ga je poslal P. Baptist že iz Hankow-a, \/ popisuje svoje doživljaje v ujetništvu in svojo rešitev. Pismo je » datirano z dnem 12. januarja 1932. V njem sporoča, kakor sledi: ~ Opisati moram, kako se je iztekla zgodba o mojem ujetništvu. ^rečno prestano moje ujetništvo je trajalo ravno celih deset tednov, amreč od 5. oktobra do 14. decembra, kakor nekako v spomin na se-eindesetletno babilonsko sužnost izraelskega ljudstva. Prve dni meseca oktobra mi je božja Previdnost naložila to~veliko u^sijonsko preizkušnjo. Kakor se spominjam, sem nekako ravno istega dne pred tridesetimi leti srečno prestal v našem kamniškem samostanu pred našimi lektorji predpisano bogoslovno izkušnjo. Pred resno komisijo nisem šel brez vsakega strahu zlasti še, ker se je govorilo, da bom dobil iz predmetov bogoslovja taka vprašanja, da nanje ne bom znal odgovoriti, in da mi bodo tako na lep način preprečili moj odhodi v misijone. Morda so me pa le za šalo strašili, zakaj vkljub dve uri trajajočem izpitu, sem na stavljena vprašanja odgovoril in izpit prestal. Na podlagi prestanega izpita mi je dne 17. oktobra 1901 pod štev. 1286 poslal naš tedanji generalni vikar, prevzvišeni gospod P. David Fleming* dovoljenje, da smem v kitajske misijone. Trda je bila priprava na dopolnjeno tridesetletno misijonsko delovanje. Pod strogim nadzorstvom so me komunisti držali zaprtega v mali sobi. Ker jim ni bilo všeč, da se s kom pogovarjam, so me tretji ali četrti dan mojega ujetništva prepeljali v nekoliko večji prostor v nizkem podstrešju, kjer je bilo še nekaj drugih ujetnikov. Za postelj so mi od-kazali ozko bambusovo klop in mi dali tudi odejo. V njo sem se ponoči zavil tako, da v hladnih nočeh nisem občutil prevelikega mraza. Sicer mi je bilo tu bolj všeč kakor v prejšnji sobi, kjer sem moral zaradi pomanjkanja odej z mojim nočnim čuvajem spati skupaj pod eno odejo. V podstrešju sem bival le teden dni. Streha je bila krita z žlebasto opeko. Svetloba je prihajala v podstrešje skozi majhno okence tako, da sem imel za silo dovolj svetlobe, da sem mogel mirno in nemoteno opravljati svoje predpisane molitve. Kadar sem moral moliti vpričo vojakov, so se iz mene kaj radi norčevali in mi nagajali. Ob tej priliki naj povem, kolika sreča me je doletela v tem podstrešju. Ko sem se tam čutil nekam potrtega in zapuščenega, ko se me je po več neprespanih nočeh lotil nevaren kašelj, mi je prinesel dne 14. okt. neki komunist lep kovinast križ, ki so ga vojaki na neki katoliški misijonski postaji ukradli. Vojak mi ga je skrivaj prinesel v upanju, da mu bom dal za križ primerno nagrado. Rad sem mu dal en srebrn dolar. V komunistu sem spoznal poslanca božje Dobrote, ki mi po njem pošilja dragoceni križ kot najbolj častno svetinjo za moje trde in težke razmere, hkrati pa tudi kot najlepše odlikovanje za moje tridesetletno misijonsko delovanje. Z vso hvaležnostjo sem ga poljubil, kakor bi se mi v njem prikazal sam križani Gospod, ki me je v moji največji stiski prišel pokrepčat in razveselit. Hitro sem ga skril v skrbi, da bi ga kdo ne opazil in mi ga vzel. Upam, da je bil ta križ že prej od kakega misijonarja blagoslovljen. Zaradi gotovosti pa, da bi mogel dobiti odpustke sv. križevega pota, sem ga še enkrat v ta namen blagoslovil-Tako mi je bila dana možnost in prilika, da sem lahko večkrat molil sveti križev pot. Imam namen, da bom ta križ, ki mi je bil v trdem ujetništvu v toliko tolažbo, še letos poslal v domovino za najljubše svetišče našega naroda na Brezjah, v zahvalo Mariji Pomagaj za vse varstvo in vso pomoč, ki mi jo je izkazala v mojem misijonskem delovanju in kateri seru se pred mojim odhodom na Kitajsko zaupno priporočil. Ker se ne ve, na kateri misijonski postaji je bil križ ukraden, seru si od sosednih vikarijatov izprosil dovoljenje, da smem križ obdržati-Apostolski vikar vikarijata I-chang, prevzvišeni škof Natalis Gubbels nU je ta križ še posebej blagoslovil. V prej omenjenem podstrešju sem bival do 17. oktobra. Vsak daj1 so komunisti silili v mene, naj pišem našemu misijonskemu predstojm-štvu, da hitro pošljejo trideset tisoč kitajskih dolarjev ter naj razun tega kupijo za njihove čete še za dvajset tisoč dolarjev orožja In streljiva. nakar bom takoj izpuščen na svobodo, da se bom lahko vrnil nazaj na svojo misijonsko postajo v Han-kow. To njihovo zahtevo sem vzel za šalo ter jim naravnost rekel, da se mi zdi presmešna in neizvedljiva. Da jih ne bi s svojo trdoto preveč razdražil, sem jim obrazložil naše velike misijonske skrbi in potrebe ter jih prosil, naj se zadovoljijo s par sto dolarji. Seveda so ta moj predlog kratkomalo zavrgli. Na ponovno prošnjo so mi odkupnino zmanjšali na deset tisoč dolarjev. Pa sem jim povedal, da jim bi mogel v najboljšem slučaju preskrbeti le tisoč dolarjev odkupnine. Tudi ta moja ponujena vsota se jim je zdela prenizka. Razni njihovi uslužbenci so mi prigovarjali, naj se ne delam tako trdega, ker me lahko zadene smrtna kazen. Ponavljali so tudi zahtevo, da jim preskrbim nakup orožja. Temu sem se odločno uprl ter izjavil, da je to popolnoma nemogoče, pa naj narede z menoj, kar hočejo. Po dolgem posvetovanju so mi slednjič sporočili, da so pripravljeni me zapustiti, ako jim izplačam tisoč dolarjev odkupnine. Po tem dogovoru sem šele pisal našemu apostolskemu vikanju in Prosil, naj vodstvo vikarijata to mučno pogodbo odobri in po zanesljivi psebi pošlje zahtevano vsoto tisoč dolarjev. Zahvaljen bodi Bog, ki nam je dal tako očetovsko dobrega misijonskega škofa. Po prejemu mojega Pisma je bila pogodba takoj odobrena. Prevzvišeni je odredil poleg tega, naj se opravijo za mojo rešitev sv. maše, vernikom pa je naročil molitve v ta namen. Za posredovalca med misijonsko postajo in med vodstvom komunistov je prevzvišeni g. škof izbral vnetega in gorečega kristjana Retra Liao iz stare krščanske rodbine, vnuka našega prezasluženega 'Oletnega misijonarja Jožefa Liao. (Dalje sledi.) p- KR1Z0ST0M: Nova postojanka na Filipinih. N' 'aše sestre Marijine misijonarke so se naselile letos na Filipinih. Ljudstvo jih je le-tam pozdravilo z velikim navdušenjem. Komaj . so se malo odpočile, že so pričele z vso vnemo svoje delo doma 111 v okolici. Iz svojega prvega misijonskega izprehoda poroča ena izmed redovnic sledeče: Solnce je prepekalo z Vso silo. S sosestro sva šli vsi Premočeni od potu, a polni s'"ete vneme obiskat bližnjo okolico, da pomagava, kjerkoli je možno pomagati. Ko-111 aj se približava nizkim, s Palmovimi vejami pokritim kišam, že naju je obkrožil r°P napol nagih fantičev, ki s° kar strmeli, videč pred seboj dve povsem beli po-stavi. Za otroci so kmalu Pristopile k nama žene in Postavni možakarji. V te kraje je le redko zašel tujec, Siromašna naselbina na Filipinih. m Ladja, na kateri so dospele frančiškanke na Filipine. zdaj pa sta prišli mednje celo dve ženski, povrhu krasno belo oblečeni. To je bilo za te zapuščene siromake nekaj nezaslišanega. Povedali-sva, čemu sva prišli. Stari in mladi so začeli krog naju skakljati z velikim zaupanjem, ko sva izvlekli iz kovčegov razna zdravila. Začeli sva jih deliti, kakor je bilo pač za to in ono bolezen potrebno. Privlekli sva prav iz spodnjih predalov tudi lepo škatljico srebrnih kroglic, ki izborno učinkujejo proti želodčnemu prehladu. Velikim in malim damam in gospodom so se zabliskale oči ob pogledu na te čudovito krasne < kroglice-V par minutah so dobili vsi želodčni prehlad in vsi so prožili roke proti nama. Smehljaje sva razdelili kroglice in s tem osrečili prav vse. Matere so prinesle nato svoje male bolne otročiče, ki sva jih piegledali in jim po možnosti pomagali. Prišla je tudi mati s težko bolnim otrokom v naročju, kateremu sem hotela podeliti sv. krst. Toda mati in oče mi nista dovolila. Med tem so prišli drugi ljudje, s katerimi je bilo treba govoriti, jim dati zdravila in nasvete. Žena z umirajočim otrokom pa je odšla. Toda dobri Bog mi je naklonil kljub temu milost, da sem mogla svojo namero izvršiti. Ko sva ljudem potregli in se vračali, sva prišli mimo hiše, v kateri je ležal bolan triletni otrok; ob njegovi postelji je čula mati. Ker so bila vrata odprta, sva vstopili in povpraševali, kakšno bolezen da ima otrok. Takoj sem spoznala ubogo ženo za tisto, ki mi je malo prej izginila, ker mi ni dovolila otroka krstiti. Zdaj sem se poslužila drugega sredstva v Kako pripravljajo kurivo na Filipinih. dosego svojega cilja. Nič več nisem vpra-šala, če smem otroka krstiti, ampak sem rekla ženi, da imam izborno zdravilo, vzela sem steklenico z blagoslovljeno vodo iz kovčega in sem krstila otroka za Petra. Tako je postal ta malček tre-notno iz pogana božji otrok. Veseli sva nato nadaljevali svojo pot Zavetišče za onemogle. pioti južnim naselbi- nam, kjer sva pa našli prav malo opravila. ^aokrenili sva zato proti morju, kjer stoji v lepem mirnem kotičku enonadstropno zavetišče za onemogle. Prosili sva za vstop, kar so nama takoj dovolili. Pri vhodu se nama je priključila gruča ljudi, ki naju je verno spremljala. Stopili sva v spalnico. Postelja stoji tu pri postelji, v njih pa starčki, pokriti s starimi odejami. Povsod sva zrli stisko in Pomanjkanje, pa tudi notranjo bolest, ki je marsikateremu boječe zrla skozi oči. Kakor bi posijalo solnce v mrak, so se razveselili ti siromaki, ko sva jim razodeli, da jim hočeva pomagati. Zastopane pa so bile tu uajraznovrstnejše bolezni, začenši z vnetjem oči pa do invalidov z eno samo nogo. Potrudili sva se, da sva zadovoljili vsakogar. Ker ni bilo v Vsej hiši nikogar smrtno bolnega, sva se ljubeznivo poslovili. Ljudje pa So zrli za nama, polni globoke hvaležnosti. V načrtu sva imeli še zelo ubožno zahodno naselbino. Zašli sva v nzko dolino, ki je bila polna neznosnega smradu. Tekli sva vso pot, da sva ubežali temu groznemu smradu. Srečno sva prišli do prvih jtornih koč. Povsod sva pomagali, kakor sva mogli in znali. Že sva se “Oteli vrniti domov, ko prinese uboga žena resno bolnega otroka in naju prosi pomoči. Otrokovo stanje je bilo zelo opasno, imel je kar Več hudih bolezni obenem. Potem ko sem mu vlila v usta par kapljic zdravil, sem ga krstila in mu dala ime Terezija. Polni hvaležnosti do dobrega Boga, sva se napotili proti domu. To je začetek misijonskega dela frančiškank na Filipinih. S sveto ^emo so si začele pridobivati naklonjenost siromašnega ljudstva. Prepričani srno, da bodo prav kmalu pričele pridobivati za Jezusa njih ne-Umrjoče duše. Ponižen je, kdor sebe malo ceni. Ponižnejši je, kdor se ne boji, da bi ga drugi malo cenili. Najponižnejši je, kdor druge višje ceni kakor sebe. Ponižnost je spoznanje samega sebe in svojih napak in odkritosrčnosti, ki te napake tudi prizna. Kdor ostane ponižen, ne samo, kadar ga ljudje hvalijo, ampak ‘udi, če ga grajajo, tedaj je v resnici ponižen. ANTON DE WALL — P. EVSTAIIIJ: Mali umetnik v katakombah. Povest iz četrtega stoletja. Šesto poglavje. Odprti rožni popki. ■m jr alodane dve leti sta minuli, in h koncu se je nagibal čas pre-%/l izkušnje, ki ga je bil Furij določil svojemu sinu; bližala se je vroča poletna doba, o kateri so stari Rimljani izrekli, da se ta čas dečki zadosti uče, ako ostanejo zdravi. Konec poduka in pričetek tromesečnih počitnic so obhajali s šolsko slavnostjo ob junijskih idah;1) to je bila nekakšna javna skušnja, katere so se na cerkvenih šolah udeležili škofje, mašniki in dijakoni s starši gojencev in ž njih domačim' vred. Dionizij je tokrat dobil častno nalogo, da je prevzel slavnostni g°' vor; že tvarina, ki si jo je zanj izbral, namreč „Lepe umetnosti v cerkveni službi“, nam dokazuje, da dečko ni postaj, nezvest svojim zamislim in načrtom. Če bi se morda zdelo, da je to previsok predmet za štirinajstletnega dečka, se je treba spomniti na to, da se v južnih krajih mladina hitreje razvija in da bolj zgodaj dozori nego pri nas; zraven je bil naš deček nenavadno nadarjen, nagel razvitek in dozorelost je pa še oče pospešil s posebnim podukom. Med tistimi, ki so bili navzoči pri slavnosti, je bil tudi mož, čigar prisotnost je vzbujala ne malo pozornost: učitelj govorništva Marij Vik; torin. Svoj čas tedaj ni bil opustil prilike, da povpraša, zakaj neki mladi Dionizij ne pride k njegovemu poduku; izjava, ki mu jo je dal Furij, je vzbudila njegovo zajemanje za dečka, in ponovno je bil tekom časa povprašal o priliki, kako mu gre pri učenju. Radevolje je zdaj sprejet Furijevo povabilo, naj pride poslušat prvi javni govor Dionizijev. Novost predmeta, ki ga je učenec obravnaval, je mikala posl11' šavce; zraven je Dionizij govoril v izbrani latinščini, ki je povsod spominjala na Cicerona; z blagoglasjem njegove izreke in glasu pa se je družila redka govorniška nadarjenost, tako da je celo Marij Viktorin F11' riju, ki je sedel poleg njega in ki je bil ves prevzet od zanosa, zašepnil \ uho Ciceromove besede: Eloquentiae genus, cui nihil add' p o t e s t ; zgovornost, kakršna ne more biti popolniša!2) Zaradi tega laskavega priznanja bi bil Furij najraje objel Vikto-rina vpričo celega zbora. Tudi Damaza, ki je bil pri slovesnosti prvo-sednik, je iznenadila plemenita govorica in toplina, govor prešinjajoča; toda še bolj se je začudil nad vsebino in lepoto misli, ki jih je sipal mlad' govornik. — Krepko ploskanje in glasno priznavanje je nagradilo mladeniča, ko je bil skončal; Damaz pa je ovenčal pohvalo s tem, da mu je smehljaje se rekel: „Nazivaš se Furij Dionizij Fil; toda namestu nedoločne grške besede ,Fil, prijatelj4 bi te morali imenovati Fil o kal, prijatelj le" peg a.“3) *) Ide, latin. Idus, pl., so bile ščip v luninem letu, v sončnem letu pa sredin® meseca, in sicer v mesecih: marec, maj, julij, oktober 15. dan, v ostalih meseci" 13. dan. — Prev. prip. 2) Cie. Orat. Cap. 1. n. 3. — Pis. prip. , s) Filokal, iz gršk. Philokallos, sest. beseda iz p h i 1 o s = prijatelj in kallos == lepota, krasota. Ni bila ničemurnost, temveč spoštovanje in hvaležnost napram svojemu visokemu zaščitniku in dobrotniku, ako je pozneje mladenič in mož to ime obdržal kot svoj priimek. Drugi dan ga je Damaz dal poklicati k sebi in mu je naročil: „Po-kaži mi podobe, ki si jih od takrat naredil!11 Sprevod je šel mimo cerkvice sv. Damijana... Str. 313. „0 častitljivi oče“, je vzkliknil Dionizij, „ali naj bi bil lahkomiš-Jeno prelomil svojo obljubo?! Pač sem pogosto začutil, da sem v to 2elo skušan, toda vselej sem se premagal z božjo pomočjo." „Dobro, moj sin! Ko si torej prestal poskušnjo, smeš sedaj svoje P°čitnice popolnoma posvetiti umetnosti. Jaz sam t^. bom najprej pordel v papeško knjižnico, da se boš učil knjige poslikavati s podobami v barvah in zlatu." Dioklecijan je bil s svojim divjaškim ukazom, da je treba sežgati krščanske spise, izročil plamenom knjižne zaklade kakor tudi uradne zapiske ali akte rimske cerkve. Toda še je divjalo preganjanje, in že so skušali papeži nadomestiti izgube; Damaz sam, rojen okoli leta 305., je bil kot deček, prav tako kakor nekoč njegov oče, pričel potek svojega cerkvenega življenja z uradno službo ekscerptorja ali prepisovavca. Knjižnica in arhiv ali pisemska shramba, takrat še združeni v enem poslopju blizu Pompejevega gledališča, kjer je še danes papeška pi' sarna, sta se pričeli kmalu spet napolnjevati z zakladi rokopisnih zvitkov iz papira in s knjigami iz pergamenta. Kako je strmel Dionizij, ko ga je višji dijakon prvikrat popeljal v knjižnico! V omarah ob stenah so ležali rokopisni ,knjižni zvitki — volumina, — vsak je bil skrbno zavit v škrlatno pobarvani pergament; na drugih podstavkih so stale knjige, in na njih hrbtu v živordeči barvi pisani naslovi so zraven Svetega Pisma imenovali dela cerkvenih očetov iz vzhoda in zapada, zapiske ali akte velikega cerkvenega zbora nicejskega, spise krivovercev, zlasti Arijancev, ki so takrat begali vso Cerkev, dela grških in latinskih izbornih pisateljev ali klasikov itd. Pred nekaj dnevi je bila iz Aleksandrije v Egiptu dospela nova velika pošiljatev knjig in zvitkov; Dionizij se ni mogel odtrgati od prekrasnih podob v barvah in zlatu, s katerimi so bile okrašene. Nad omarami za knjige so bile razpostavljene obrazne podobe najslavnejših cerkvenih pisateljev, deloma na slikah, deloma v doprsnih kipih, vsaka je imela podpis in razlagajoče verze: od obeh apostolskih prvakov nadalje so bile tu podobe pet in tridesetih papežev do zdaj vladajočega Liberija, tu so stari cerkveni očetje: Ignacij in Justin, Ire-nej in Origenes, Tertulijan, Ciprijan in Laktancij; najslavnejši sodobni pisatelji: Evzebij, Atanazij, Bazilij, Ambrozij, Avguštin, Hijeronim in mnogo drugih. Najbolj so mikali Dionizija 1 i b t a r i i ali prepisovavci, ki s0 delali v veliki svetli dvorani in v katerih število je imel biti zdaj uvrščen. Eden je na modro pobarvanem pergamentu prepisoval psalme 2 zlatimi črkami; drugi je posnemal na škrlatno pobarvani podlagi isto-tako v zlatu apostolska pisma; tretji je v velikih podobah, slikal Gospodovo življenje k evangeljskemu besedilu; četrti je krasil „Zapiske 0 mučencih" s prizori, kako so jih zasliševali pred sodniki in kako so jih mučili ter končno usmrtili. Damaz je Dionizija predstavil primiceriju ali vrhovnemu knjižničarju Valentinu. Le-ta pri,prosti, skromni starček je bil zdaj že dvajset let v svoji uradni službi, in čeprav bi mu nihče ne prisodil, je bil vendar prav tako spreten slikar v drobnem obrazovanju ali nu-niaturi kakor tenkočuten poznavatelj klasične književnosti; zlasti njegovi neumorno delavni gorečnosti se je bilo treba zahvaliti, da je bila v primeroma kratkem času papeška knjižnica bogato pomnožena z naj' dragocenejšimi in najredkejšimi rokopisi. Prve tedne svoje učne dobe je Dionizij smel edino le opazoval1 pisce in slikarje pri njihovem delu, kakor tudi ogledovati si dragocene, z umetno izdelanimi drobnimi sličicami okrašene zvezke in rokopisne zvitke, katere mu je razkazoval in razlagal Valentin, ki je 0(1 dne do dne imel vedno več veselja nad bistroglavim in živahnim učencem. Potem se je tudi zanj pričelo delo. Ob sebi je umevno, da je sprva za vajo prepisoval in s sličicami pojasnjeval le malopomembne spise-Prvi tak spis je bila neka sestava državljanskih vsakoletnih praznikov 12 leta 354., opremljena z verzi poganskega pesnika Avzonija na posamezne mesece. Dionizij je poskusil k vsakemu mesecu narisati sličico, ki bi se skladala z vsebino verzov. Od teli sličic nam jih je sedmero ohranjenih v knjižnici v Bruselju, seveda le v poznejših, pomanjkljivih Posnetkih. Poglejmo sličico za mesec december, da bomo razbrali, kako je mladi umetnik rešil nalogo. Narisal je na desni strani stoječega sužnja s plamenico v roki za razsvetljavo, zraven igralno mizico s kockami, da bi označil zabavo v dolgih zimskih večerih, zgoraj na levi strani pa masko, ki naj pomeni gledališke zabave praznika sa-jurnalijev okoli novega leta.4) Tako je nazorno raztolmačil pesnikove besede in izrazil značaj zimskega meseca. Od svoje strani in po lastnem Pomisleku je pa Dionizij še dodal seznamek najvažnejših praznikov s'retih mučencev rimske Cerkve, kakor tudi zapisnik rojstnih dni rimskih cesarjev. Tako je sestavil nekakšen kalendarij ali koledar. Končno Je vsemu izdelku dal ovitek, ki ga je okrasil z večjo sestavljeno naslovno podobo. S tem delom se je pečal do konca leta. Bila je prva knjiga, ki jo je prepisal, in tako jo je iz hvaležnosti poklonil Valentinu kot darilo. Ovitek ali naslovna stran nam kaže v ozadju poslopje, vrata so zgoraj zaokrožena v loku, na obeh straneh loka je obešena bogata Preproga, na tej sta spodaj na vsaki strani upodobljena dva genija, ki nosita posvetitveno tablico z napisom: VALENTINE LEGE FELICITEB. „Valentin, prebiraj z veseljem!" traven je pa zapisal v manjši pisavi besede, s katerimi je parnega sebe označil kot umetnika: Furius Dionysius Filocalus titu-javit (Furij Dionizij Filokal je oskrbel naslov). Ker je imela knjiga novoletni dar, je dodal trikratno voščilo: Valentine, vivas, floreas; Valentine, vivas, gaudeas; Valentine, floreas in Deo. (Valentin, živi in cveti; Valentin, živi in veseli se; Valentin, cveti v Bogu!“) Ta voščila je Pa povzel nato še enkrat v velikem monogramu na sredi, — črke so po tedaj navadnem igračkanju zapletene in zlite med seboj —: VALENTINO F E L I C I T E R. Ali bi bil mladi Filokal mogel slutiti, da je s tern svojim delom ?a poznejše čase napisal najstarejši krščanski koledar in da nam je lzJ)°ročil najprvi zapisnik svetnikov, katerih obletnice se praznujejo in obhajajo v sveti rimski Cerkvi! (Dalje prih.) P- KRIZOSTOM: Frančiškov odhod v večno domovino. Poslednji blagoslov. |\ribližal se je večer, po katerem je asiški Seraf in tako iskreno r* koprnel, približal se je večer Frančiškove blažene smrti. Razodel je bratom željo, naj ga preneso v Porcijunkulo, da bi sklenil svoje Zl.'ljenje tam, kjer je bil duhovno prerojen, da bi umrl v zatišju ljubez-1Ve cerkvice, pod varstvom angelske Kraljice. j* 4) S a t u r n a t i a, iorum = Saturnov praznik, ki je trajal več dni — od • decembra dalje. — Saturnus, i, m — latinski bog setve. 30D Bratje so ga takoj ubogali, spoštljivo so položili njegovo zmučeno telo na nosilnico ter ga takoj odnesli po asiškem hribu nizdol. Ko so prišli do podnožja, jih je prosil bolnik, naj se nekoliko ustavijo. Zbral je svoje poslednje sile in se s pomočjo bratov vsedel na nosilnico. Trepetaje je dvignil brezkrvno, s Kristusovo rano zaznamenovano desnico proti Asizu in ga blagoslovil z znamenjem sv. križa, govoreč veliko prorokbo: „Gospod naj te blagoslovi, o sveto mesto, zakaj p° tebi bo rešenih mnogo duš, v tebi bo stanovalo mnogo služabnikov Najvišjega in po tebi bodo mnogi izvoljeni za večno kraljestvo." Serafinski oče je blagoslovil mesto, ki ga je rodilo in kjer je preživel najlepše dneve svojega življenja, blagoslovil je mesto, ki mu je pripravilo grob, s kakršnim se ne more ponašati noben mogočnež tega sveta, to je prekrasno baziliko, ki je eden najjasnejših biserov krščanske umetnosti. Asiiz je bil za Frančiška kraj najljubeznivejših spominov. Tam stoji hlev, v katerem je bil rojen, cerkev, v kateri je bil krščen, dom, kjer je rastel, ulice in trgi, po katerih se je tolikanj zabaval. Tam čepi prijazna cerkvica sv. Damijana, v kateri mu je Križani prvič pokazal pot, po kateri naj hodi, in je govoril njegovemu srcu s toliko jasnostjo. Ob teh svetlih spominih se je Frančišek ves ganjen zjokal, zakaj ljubil je svojo domovino zares odkrito. Oporoka. Veliko veselje je prevzelo Frančiška, ko je dospel k Mariji Angelski, v trdni zavesti, da bo mogel preživeti zadnje dni daleč proč od vsega bogastva in vseh udobnosti, zbrano v svoji celici, premišljujoč dobroto božjo. Ta vesela sprememba mu je dala novih moči in počutil se je mnogo bolje. Zgodovinarji menijo v splošnem, da je tiste dni miru sestavil serafinski oče svojo oporoko, ki jo je besedo za besedo narekoval bratu Angelu iz Rietija; leda je zvesto pisal, medtem ko so ostali bratje ihteli od prevelike bolesti in svetega veselja. Frančiškova oporoka je čudovita duhovna pesem, v kateri se spominja serafinski oče raznovrstnih prilik svojega življenja, hvaleč in zahvaljujoč usmiljenje božje in daje svojim sinovom veliko modrih nasvetov. Jakobi n a de’ Set te soli. Spomnil se je serafinski oče v tistih blaženih urah tudi svoje velike dobrotnice, rimske gospe Jakobine de’ Settesoli. Takole je govoril bratom: „Dobro veste, kako zelo spoštuje gospa Jakobina mene in naš red. Zdi se mi, da bi bila zelo žalostna, če ne bi zvedela, kako je z menoj." Precej nato je narekoval sledeče pismo, ki se je do danes ohranilo: „Vedi, predraga: večno blagoslovljeni Gospod mi je razodel, da gredo dnevi mojega življenja h koncu. Če me želiš še enkrat videti na tem svetu, odpotuj takoj, ko dobiš to pismo, in se podaj k Mariji Angelski. Če prideš šele po tem tednu, me boš našla že mrtvega. Prinest s seboj mrliški prt, s katerim boš pokrila moje telo, in sveče za nioj pogreb ... Prosim te tudi, da prineseš s seboj tak kolaček, s kakršnim si mi postregla, ko sem bil v Rimu bolan...“ Ravno, ko je hotel eden izmed bratov odpotovati s pismom v Rim* je nekdo potrkal na vrata. Vratar pogleda, pa kako se začudi, ko zazre pred seboj gospo Jakobino, ki je dospela z velikim spremstvom iz Rima la je prinesla s seboj vse tisto, česar jo je prosil Frančišek v pismu. Začudenje med brati je bilo velikansko. Vprašali so Frančiška, *aj naj store. Le-ta pa jim odvrne: »Blagoslovljen Bog, ki nam je poslal gospo Jakobino. Recite ji, naj vstopi, zakaj prepoved, da ne smejo vstopiti tu sem ženske osebe, ni zanjo." bi pa tudi ne imel zaupanje v tega z ranami zaznamenovanega prijatelja božjega... Str. 313. : I Robina vstopi in pade na kolena pred borno posteljo, el svetnik, pa prične milo jokati ob pogledu nanj, ki g: *‘°boko spoštovala. v kateri ga je tako Odhod. Naslednji dan — bilo je v četrtek 1. oktobra — je bolnik čutil, da je vedno slabše. Da bi čimbolj posnemal na križu umirajočega Odrešenika, je prosil svoje brate, naj ga polože s postelje na tla in ga pokrijejo samo s spokornim pasom. Bratje se mu niso drznili ugovarjati in so ga med glasnim jokom položili na mrzla tla. Pater gvardijan pa mu je prinesel zelo revno haljo in mu je dejal-„Glej, posodim ti, kot siromaku tale habit: pod sveto pokorščino ti ukažem, da ga moraš sprejeti in obleči.“ Žarek nebeškega veselja je obsenčil obraz umirajočega ob spo- • minu na sveto uboštvo in sveto pokorščino. Rad je dovolil, da so ga preoblekli. V noči od petka na soboto se je stanje zelo shujšalo. Zjutraj je zbral okrog sebe vse svoje brate, vsakemu posebe je položil roko na glavo, jih blagoslavljal in jim govoril: „Z Bogom, otročiči moji, z Bogom! Zapuščam vas v Gospodovem strahu: vstanite vedno v njem. Čas preizkušnie in bridkosti je blizu-Blagor jim, ki bodo vztrajali v dobrem. Kar tiče mene, grem h Gm spodu, ki ga upam kmalu zazreti. Prosim, da me vsi priporočite njegovi milosti." Bratje so odgovarjali z vzdihi in solzami. Brat Angel in brat Leon pa sta pela zopet in zopet „Solnčno pesem", ki jo je Frančišek p°' slušal ves ganjen, zlasti še zadnjo kitico o sestri Smrti. Proti večeru je prosil brate, naj mu čitajo evangelij sv. Janeza, i® sicer mesto, kjer je dal Gospod apostolom najvišji dokaz svoje ljubezni’ ko je postavil presveto Evharistijo. Ko je bilo branje končano, je prosu svetnik, naj mu prineso kruh, ki ga je blagoslovil in ga hotel v spomin na božjo skrivnost razlomiti, pa ni imel več moči. Zato so ga razlomil' drugi, sam ga je pa med brate razdelil. Dvignil je roke, kot bi hotel nekoga objeti, in je vzkliknil: „Prid'; moja sestra smrt!" Nato je pričel z zadnjimi močmi prav krepko pe'' Davidov psalm: „S svojim glasom sem klical h Gospodu, s svojim gla' som sem prosil Gospoda." Pri poslednjem verzu: „Reši, o Gospod \z ječe mojo dušo, da bo tvoje ime poveličevala; pričakujejo me pravičnu ida bodo videli moje plačilo" — je zaprl Frančišek svoja usta za svet, da bi se odprla za nebeške slavospeve v večnosti. Tedaj so se naenkrat oglasile pod streho sestre lastavice, ki so s svojim žalostnim cvrčanjem zaklicale velikemu očetu zadnji pozdrav-Bilo je zvečer 3. oktobra, Gospodovega leta 1226., približno e°° uro po solnčnem zahodu, tedaj ko. je solnce s poslednjimi žarki zlatu0 vrhove Subazijskih gora in je vžigalo z ognjem in slavo daljni nčbes-Ali si morete misliti lepše, vedrejše, mirnejše in bolj poetič°e smrti? Zato ji pa Frančiškovi sinovi ne pravijo smrt, ampak „odhod < kot bi hoteli poudariti, da je odšel njihov oče iz življenja bolečin 'n ljubezni v novo življenje popolnega blaženstva. - Bratje so dobro razumeli, koga so izgubili in zato so neutolažljbj!-vzdihovali in se stiskali k sveitemu Frančiškovemu telesu, mu poljubi].®! -rane, zlasti prsno, ki je svetnik v življenju ni hotel nikomur pokazat • Kapice žebljev so bile podobne kamenčkom črnega marniorj3; inpafl v ^np/.nrVhpln stpnn nrsna raina na ip hi la nnlna svpže vdelanega v snežnobelo steno, prsna rana pa je bila polna sveže in rdeča kot čudežna roža. Frančiškov obraz, ki je bil pred smrtjo rjav, je postal naen ki'al bel kot sneg in vsi udje prožni. prej trdi in okoreli — so postali neverjetu0 Čudež je bil preveč očividen; bratje so jasno spoznali, da je njih sladki oče že pogreznjen v lepoto blaženstva. Nič več niso jokali, zakaj savedali so se, da nimajo pred seboj mrliča, ampak relikvije svetnika. Celo noč so ostali v celici svojega mrtvega očeta in prepevali svete pesmi. Slava. Kot blisk je švignila vest o Frančiškovi smrti preko Asiza. Zjutraj na vse zgodaj so bile ulice, ki vodijo proti Porcijunkuli, polne romarjev, ki so hiteli k velikemu svojemu dobrotniku, da mu 'Poljubijo svete rane in mu še poslednjič pogledajo v mili obraz. „Cim bolj se je poniževal Frančišek v življenju" — tako piše sv. Bonaventura — „tem bolj ga je povišal Gospod po smrti." Nato so z veliko naglico pripravili vse potrebno za pogreb, ker je bil v tistih časih običaj, da so mrliča precej prvi dan pokopali. Poleg so bili pa Asižani v velikih skrbeh, da ne pridejo prebivalci drugih niest in jim ukradejo dragocenega mrliča, kar se je takrat tudi pogosto dogajalo. Bila je nedelja in z dežele so se vsipale ogromne množice. Vsakdo je držal v roki svečo ali oljčno vejico, hoteč se udeležiti Pogreba. Ko so se pričele vse te množice pomikati od Porcijunkule proti Asizu, se je zdelo, da to ni pogreb, temveč mogočna slavnostna Procesija. Sprevod je šel mimo cerkvice sv. Damijana, da bi sv. Klara in ostale device mogle poslednjič pogledati obličje svetega očeta in mu Poljubiti svete rane. Frančiškovo telo so prenesli z velikimi častmi v cerkev sv. Jurija, Ner so ga začasno pokopali. Še jsiji dan je napisal brat Elija, ki je bil tedaj vrhovni predstojnik celega reda, bratom celega sveta posebno poslanico, v kateri se zrcali 'Sa njegova velika bolest, pa tudi ljubezen in občudovanje, ki ga je hranil v srcu do velikega serafinskega očeta. P Niti dve leti nista pretekli po Frančiškovi smrti, ko ga je papež Cregorij IX. dne 16. julija 1228. prištel v Asizu vpričo ogromne mno-p1Ce za svetnika. Papež sam je najprej s svojega trona poveličeval Frančiškove čednosti, nato je eden kardinalov prebral čudeže, ki so se Ugodili po njegovi priprošnji. Gregorij ga je nato proglasil svetim in določil 4. oktober za njegov praznik. , Tedaj so se dvignile iz src neštete množice tople prošnje v nebesa * serafinskemu očetu, ki je ožarjen s tolikšno slavo in s svojo mogočno Priprošnjo pri Bogu delil dobrote na vse strani. Kdo bi pa tudi ne imel zaupanje v tega z ranami zaznamenovanega Prijatelja božjega, ki ga okroža jata ptic in se mu dobrikata brat volk 111 sestrica ovčica. Vsi stanovi se mu bližajo z zaupanjem in v trdnem Prepričanju, da bodo prejeli vse, česar prosijo. Hvaljen, Gospod, po naši sestri smrti telesni, kateri človek noben uiti ne more. Gorje mu, kateri umrje v smrtni pregrehi! Srečen, kateri tvojo presveto voljo izpolni! Ne bo ga zadela druge smrti poguba. Sv. Frančišek v „Solnčna pesem". P. ANGELIK: Kakšni so cerkveni predpisi glede takoimenovanega peternega škapulirja? .— M. K. Kakor je kdo lahko vpisan v več različnih bratovščin in z zvestim spolnjevanjem vseh predpisanih pogojev tudi lahko dobi vse njim p°" deljene odpustke, tako lahko nosi tudi različne škapulirje in postane deležen vseh njihovih odpustkov. Že dolgo .je navada, da na dveh trakovih nosijo mnogi združene škapulirje raznih bratovščin. Kdor nosi škapulirje, mora nositi seveda toliko škapulirjev, v kolikor škapulirskih bratovščin je vpisan, ne samo enega ali druzega. Trakova sta lahko za vse škapulirje samo dva, toda volnene krpice morajo biti za vsak škapulir posebej, tako tiste, ki se nosijo na prsih; kakor tiste, ki se nosijo na hrbtu. Vendar pa te rutice ne smejo biti tako sešite, kakor da bi tvorile en sam škapulir. Na ta način sešit je takoimenovani peterni škapulir, ki obsega bratovščino presv. Trojice, trpljenja našega Gospoda, Brezmadežne Device, Žalostne Matere božje in karmelsko bratovščino. Kdor hoče, pa seveda lahko še več škapulirjev nosi skupaj, če je slučajno v več bratovščinah zapisan. Kdor hoče na ta način vkup sešite škapulirje nositi, ne potrebuje za to nobenega dovoljenja. Namesto vseh škapulirjev, ne samo petih, ampak sploh vseh bratovščin — izvzemši III. reda — pa je dovoljeno nositi eno samo svetinjico, ki pa mora imeti toliko blagoslovov, kolikor bratovščin oziroma škapulirjev nadomešča. Ta svetinjica mora imeti na eni strani podobo božjega Zveličarja z njegovim presvetim Srcem, na drugi strani pa podobo kakeršnekoh Matere božje. Sprejem v katerokoli bratovščino se more izvršiti samo s ška-pulirjem in le kdor je bil sprejet s škapulirjem, sme veljavno namesto škapulirjev nositi svetinjico. Svetinjica je lahko blagoslovljena ob raznih časih za različne bratovščine od različnih duhovnikov. Seveda moremo vpis v pet ali več bratovščin svetovati le tistim, ki vedo, da jim bodo poklicne dolžnosti dopuščale, da zadoste vsem obveznostim, ki jih bratovščine nalagajo. Bolje je namreč, biti zapisa11 v eno samo bratovščino in njene dolžnosti dobro izpolnjevati, kakor biti zapisan v njih deset, pa potem zanemarjati bodisi dolžnosti bratovščin ali pa poklicne dolžnosti. Akoravno obveznosti bratovščin ne vežejo pod nobenim grehom, vendar je bolje, ne vpisovati se v bra' tovščine, kakor obveznosti, ki jih nalagajo, le površno ali v naghcl izvrševati. p- JOŽEF LAPUH, O. M. CAP.: ' f Franc Kmecel iz Celja, vzor tretjerednika. ; etos, dne 25. avgusta ob pol 11. uri dopoldne je Franc Kmecel, prednik celjske tretjeredne skupščine, ljubeznivi starček 82 let, -1—j mirno v Gospodu zaspal. Pokojni Kmecel je bil znan daleč naokrog radi svojega zglednega krščanskega življenja. Bil je vsestransko človekoljuben, delil dobrote stiskanim, revnim, sirotam, zato ni čuda, da so ga vsi radi imeli, vsi ljubili in čislali. Prijatelj je bil dijaške mladine ter jo podpiral, radi tega je imel na stanovanju tudi mnogo di-]akov, ki so danes vrli duhovniki ali pa inteligenti v drugih strokah. as ti p a je bp rajni Franc Kmecel vzoren tretjerednik, celo večletni i| dnik celjske skupščine; kot tak je imel dobrodelno skrinjico milo-arov ^ uj>oge tretjerednike, sam iz svojega je veliko dal, pa tudi iral ter sprejemal milodare v to svrho in jih delil med siromake; bil res izredno usmiljenega ter blagega srca. Reveži so dobivali v nje-|