Štev. 10	Nedelja, 6. marca
193*
Simon HostniU:
Radovedni Tonček
Tonček se je oddahnil. Napravil je spet nekaj korakov proti zaboju Tedaj X ugleda) na zaboju dolgo, ozko rdečo liso, ki jo je bil napravil njegov prsi.
Zdaj pa vse kar je prav! To j2 bilo za Tončka preveč. Kakor da je blisk šinil mimo njega- se je spomnil pai ce v kotu. V prsih ga je od strahu zapeklo kakor še nikoli-
.Očeta Se ni doma — in do večera te še daldč. Mati pride tudi *ele zvečer t* je pomislil — in, glej sipaka. s tršim koraki je bil že spet pri zaboju. Zdaj pa — ali je bil obseden — je potegnil po njem brez premišljevanja in ugibanja kar s celo roko. Ali je mislil: »Kar bo pa bol« No. pa je bilo. kar je bilo-Revček je mislil, da bo kaj bolje, če bo prah na zabogu razmazal. \ prahu na njem le ni bilo toliko, da bi ž njim -o-kril sledove svojega prsta. Mesto nje se rnu je zdaj zasmejala v mbraz strašno velika, preko vsega zaboja razmazana krvavordeča lisa.
Tončku so se zašibile noge. Kaj zdaj?
Nekaj časa je stal kakor ukopan. Po" tem pa se mu je iz oči usul potok sodz. Zaihtel je. Pa ne glasno. Bail s« je, da
/
' P/RN/AT
Njegov greh. njegova radovednost sî je na zaboou — poznala. In oče nt bo prav nič dolgo izpraševal. Samo to bo dejal:
»Paglavec!« in s svojo veliko desnioo šege' v kot po šibo. In tako močen, tako trd bo njegov glas, da bo Tonček povsem nehote in nevede moral pred očota poklekniti, priznati, da je bil spet radoveden in prositi odpuščanja.
Tonček je vse to že vedel. O. kar nevede se je prijel za zadnjo stran, kakor da je že padala po njej očetova leskov-ka. Cez nekaj časa pa se je le pomiril.
PIRMAT-
bi ga kdo ne slišal. 9tikd )e v kot ta
ihtel v njeni do poznega mraka. K zaboju se ni več upal- Tako se >e ba' te aidne stvari, ki je bila zdau rdeča, čuu-no rdeča. Med solzami >e premišljeval, zakaj tQ tako rdeča. Potem pa, sam Ij-u-
bi Bog veđi, kako se Je mogel tega domisliti, je zacepetal:
.Kri!'
V	tem trsnutku pa. ko je pomislil, da je tisto stvar, ki je preti tako čudno zaje-čala, morda ranil, je tako glasno zajokal da se je njegov jok zaslišal na cesto.
,A zato je zabo' zastokal.' je mislil Tonček - ubožček .Ah, ,<t. a, saj S3 jj пзкат čudno premaknil, kakoi da je živ. Ali se ni zazibal? — Da, da, zazibal se je.
Prav tam se je zazibal, kjer se ga je bi! doteknil! — Na gubah, v sredi — in tam, prav tam. kjer je tako hrapav, je zastokal- Ja, ja, misli Tonč;k in jo" ka: Zazibal se je in zastokal in kri mu je pritekla.
Tonček je skril glavo v steno in venomer jokal. Ni se mogel utolažiti. Le kaj porečeta oče in mati? ga јг skrbelo vse bolj.
Prišlo pa je vse drugače, kakor je bil pričakoval.
★
V	sobi se je počasi zmračilo. Tonček
že od samega strahu ni mogel več jokati. Zdaj se je k vsemu hudemu t ri-družila še tema- Niti z roko se ni upa! geniti. Obtičal je v kotu in glavo tiščal v zid. Tako ni prav nič slišal, kako so se potihem odprla vrata in je nerdo počasi, tiho stopil v sobo in rahlo poklical:
»Tonček!«
Mati je. Tonček pa nsč ne sliši, nič ne vidi. Mati sliši, da Tonček ihti in ga še enkrat, vsa prestrašena, da se mu ni morda kaj hudega pripetilo, glasno pckliče.
»Tonček! Slišiš?«
Tedaj pa je Tonček kakor mlad jelen planil iz kota pokonci, skoro zatulil in stekel k materi.
»Kaj pa ti je?« ga je mati vprašala.
Tonček pa je jokal, jokal in ni mogel priti do besede. Mati je hitro prižgala luč. Vzela Tončka v naročje, mu obrisala raz lic solze in spet vprašala:
»Ampak, zakaj jokaš? Kaj se je zgodilo?«
Navsezadnje je Ie Iztegnil ročico in pokazal za omaro:
»Tam! Mama! Tam!« se mu je iz raz-Jokanih prsi izvilo.
Mati je stopila k omari ta ugledala tisti nesrečni zaboj in rdečo liso na njem.
Joj. kako se je Tončku nasmehnila! Kako ga je stisnila k sebi in ga pobožala po kodrasti glavici!
Tončku je zasijal obrazek kakor
majhno solnce.
»Ti ubožček, ti,« je rekla mati. »Saj ni nič hudega. To je harmonika! Le da jo nisi vlekel?« ga je vprašala.
»Ne, л-, prav nič!« je Tonček skoro zavpil. Zatem pa se je kakor bi mignil zbral, široko pogledal mater in vprašujoče ponovil:
»Harmonika?«
»Da. harmonika,« je spet rekla mati in ga postavila na tla. Tonček pa bi bil šc tako rad vprašal, kaj je to .harmonika*. vendar strah pred očetom mu je spet zaprl usta. Tako hudo se ga je bal, da se na harmoniko niti misliti ni upal več. Iz očes sta mu spet padli dve solzi. Mati ga je malo radovedno pogledala. Zdelo se ji je, da se je med Tončkom in harmoniko moralo nekaj pripetiti, kar ji Tonček ni hotel povedati. Ali silila ni vanj. Tudi je bilo že pozno. Oče se je moral vsak trenutek vrniti z dela. V štedilniku pa še niti ognja ni bilo. V naglici je na harmoniko, ki je Tončku prizadejala to'iko skrbi in hudih ur. vrgla veliko cunjo, da je pod njo povsem izginila.
No. zdaj pa se je tudi Tonček oddahnil. Bilo mu je. kakor da je pogleda) v zlata nebesa. Rekel pa ni ničesar — ampak na skrivaj se je porednež mak» namuznil in pomislil, da o njegovem čud-iem preprešku proti skrivnostnemu zaboju, ki mu mati pravi .harmonika', oče
prav nič ne bo izvedel.	*
*
Zvečer je bil nenavadno miren. Sedel
je lepo tiho v kotu in zdaj pa zdaj skrivaj pogledal očeta, ki je večerjal. Očetn pa se je Tončkov mir le zdel malo sumljiv — in se je tudi on zdaj pa zdaj skrivaj ozrl v Tončka. Cez nekaj časa je vprašal mater:
»Kaj pa je nocoj Tončku?«
»Nič.«
»Pa menda ni bolan?« je IzpraSevaJ
oče.
»Mislim, da ni,« Je odgovorila matL
Odložila je kuhalnico in stopila k Tončku:
»АИ te kaj boli?« ga je vprašala ta prijela za rame.
(Dalje prihodnjo nedeljo.)
Znamenita bitka
Nemški pisatelj Štefan Zweig pripoveduje v eni svojih najlepših knjig, kako je časih vse odvisno od ene same minute. In Če to usodno minuto zamudiš, tedaj se gotovo zgodi nesreča Tako je bilo tudi pred 117 leti v veliki bitki pri Waterlooju, kjer se je odločila usoda francoskega cesarja Napoleona in obenem usoda vse Evrope. ,
Ko je 1. 1815. Napoleon skrivaj zapu-Btil otok Elbo, kamor so ga bili poslali
pri Waîesrllooju
do Angležev in bitka je bila v polnem teku. Vendar pa se ni hotela zmaga nakloniti niti enemu niti drugemu. In kmalu sta vedela Napoleon in vodja angleške armade, Wellington, da bo lahko zmagal samo tisti, ki bo prej dobil v pomoč nove čete.
Na dveh majhnih gričih, komaj nekaj sto metrov drug orl drugega sta stala Napoleon in Wellington. Oba sta držala ure v rokah in gledala z daljno-
v prognaastvo, da bi še enkrat preizkusil bojno srečo in spet postal francoski cesar in obenem vladar vse Evrope, tedaj so šli vsi narodi proti njemu v boj.
Nalik plazu so se privalile Napoleonove čete in preplavile vse, kar se jim je ustavilo. Videti je bilo, da bo Napoleon ponovno dokazal, da je nepremagljiv vojskovodja. Ljudstvo ga je oboževalo, zakaj pričakovalo je, da bo Napoleon pridobil nazaj vso širno Evropo. A na sovražnike še ni bil naletel. Nemci in Angleži so mu hiteli z dveh različnih smeri naproti. In za velikega ce-вагја je bilo važno edino to, da prepreči njih združenje.
Najprej je naletel na nemško armado in jo pri Lignyju temeljito nabil. Skušal jo je poriniti proti jugu in naročil svojemu generalu Grouchvju, naj je ne pusti iz oči. Sam pa je šel s svojimi četami na sever, proti angleški armadi.
Grouchy je storil, kakor mu je bil Napoleon zapovedal. Neprestano je sledil nemški armadi, a ta se ni obrnila proti jugu, marveč proti severu.
Medtem so se pri Waterlooju že oglašali prvi topovi Napoleon je bil prišel
gledi v daljavo. »Kje je ostal Grouchy?« se je vpraševal Napoleon. »Kje ostaja nemška armada?« se je vpraševal Wellington. Naposled, okoli poldneva, se je pokazala na obzorju temna senca. Bližala se je. Zdaj so se pokazali tudi topovi Merili so na Angleže. »To je Grouchy,« si je mislil Napoleon in dal povelje za nov napad.
Toda ni bil Grouchy. Bila je nemška armada. Francoski častniki so rotili Grouchyja, naj poseže v boj, a Grouchy je dejal, da se mora strogo držati Napoleonovega povelja. »Mi moramo samo slediti nemški armadi,« je dejal, »drugega povelja nimamo!« Častniki so bili besni. Mladi častnik Gérard je z ihte-čim glasom prosil generala, naj mu dovoli, da s svojo malo četo pohiti cesarju v pomoč. V tem trenurku je Grouchy odločal o usodi Napoleona :n vse Evrope. Bil je povprečen človek, brez vsake inicijative. Pomislil je nekaj trenutkov in nato zapovedal- »Čakali bomo!« Častniki so molčali in medtem so topovi pri Waterlooju odločili.
Napoleon je spet poarledal skozi daljnogled in spoznal je bil angleško arma-
do. Zdaj je vedel, d?, јз vse izgubljeno. Treščil je daljnogled ob tla in zakričal: Kdor se more naj se reši!«
Kmalu potem je odplula v Anglijo ladja, da sporoči domov zniqgo, in nemška armada se je vriskajoč vračala v domovino. Napoleon je skusal ves strt in obupan pobegniti v Ameriko. A sovražniki sc ga našli. Zavlekli so ga na otok Sv. Helene, kjer je preživel šest samotnih let in se kesal do svoje smrti male krivde, da je bil postavil neznatnega Grouchyja za odločevalea svetovne zgodovine. Zakaj on je bil zamudil en eam trenutek in tai?r> pripravil svojega cesarja ob odločilno zmago.
Josip Vandot:
Modrijan z gore
Visoko v naših hribih je živel modrijan. ki je mislil, da je v modrosti prekosil vse ljudi na svetu. Njegov dom je bila lesena koliba, preživlja! se je poleti z jagodami in sadjem, a pozimi s posušenim zeliščem. Ves dan je tičal v kolibi za črvivo mizo in premišljeval modrost vsega sveta. Ljudje so bili prepričani, da je to svet mož m vsak večer so gledali v nebo in pričakovali, kdaj zagledajo modrijana, ki ga angeli živega neso v nebesa. A modrijan se je staral, staral, da se mu je bela brada že dvakrat ovila okrog mize.
Vsako jutro je zažvižgal na čudovito piščalko, ki je bila izrezana iz vejice stoletne le.ske in okrašena s čudnimi zarezami. Žvižg se je razlegnil po vsej gori in po vsem gozdu. Slišale so ga zveri, pa so se pognale po hribu navzgor in hiteie naravnost do modrija-
nove koče. Zgnefle so se v ozko izbo fn ker vse niso našle prostora v kolibi, so se zgrnil* okrog modrijanovega domovanja.
Modrijan jim je govori! v čudnem jeziku, ki pa so ga razumele vse živali. Poučeval jih je v modrosti tega sveta. razlagal jim je vse, kar potrebujejo, da bodo srečno in v miru živele po svobodni gori. Živali so ga poslušale in se mu čudile. Ker jim je modrijan tako pripovedoval, so verjele vsaki njegovi besedi. Smatrale so ga za najpametnejšega človeka, pa bi mu ne verjele?
Lisica, prekanjenka med prekanjenci, je sklanjala glavo globoko, ko je poslušala modrijana. Zavist jo ie glodala v srcu. a '-'endar je morala priznati ra-devoljno: »Zvitorepka sem. to je res. A kje je moja modrost, ko poslušam tega modrijana? O. gorje, — še zganiti se ne sme!«
Lepo življenje so živele živali po gori vse dni, ko jih je modrijan poučeval v modrosti pravega življenja. A tudi ljudem v dolini se ni godilo slabo. Prihajali so trumoma k modrijanu, poslušali njegove besede in živeli po njegovih naukih, kar so vedeli, da je modrijan svet mož. ki ga v modrosti ne more prekositi nihče na svetu Samo to so želeli, da bi modrijan nikoli ne umrl in da bi vedno živel v njihovi bližini.
A nenadoma je stopil v modrijanovo kolibo tu„ razcapan človek. Potepuh je bil. ki je bil prehodil že ves svet in se naučil vseh človeških prekanjenostd. Prosil je modrijana, naj mu da jesti, ker ni bil na dolgi pobi po gori že ves dan zavžil še ničesar. Modrijan mu .ie ponudil pest sladkih koreninic, a potepuh se je namrdnil nevšečno in vrgel koreninice na tla.
Modrijan je vzdihnil. ko je vide! pote-puhovo predrznost. A vendar mu je pričel razlagati modrost pravega življenja in lepoto skromnosti. A potepuh se je smehljal s čudnim, prezirljivim posmehom. a ga ni hotel poslušati dolgo časa.
Zamahnil je z roko in rekel: »Modrijan sii. da ga ni večiega na tej gori.
Saj ljudje pravrjo tako. Za vse slučaje imaš pripravljen poseben nauk. Jaz pa nisem modrijan, ljudje me smatrajo za potepuha. A svoje potepuštvo stavim za tvoje modrijanstvo, da nisi še tako moder, kakor bi bilo treba iai kakor si ti sam domišljaš. Ali hočeš staviti z mano? Pa td takofj dokažem, da imam prav.«
Modrijan ie odvil brado od mize. Nejevoljen je udaril potepuha po rami in xekel: »Prijavljen sem. Dotkaii mi, da
si пкхкејЗ? od mene, ћег drugače ti bo gorje.«
Potepuh se je samo posrnejal in mu je odvrnil: Hodi za mano, pa bos videl.«
Molče sta šla po gori navzdol in sta prišla do drvečega gorskega potoka. Potepuh se je ustavil na bregu in z roko pokazal na drugo stran potoka.
»Sam praviš, da si velik modrijan.« je dejal. »A jaz ti rečem, da ne veš vsega. Glej tale potok! Zdaj mi pa povej. kako prideš brez brvi na drugi breg.«
Modrijan je pomislil in odvrnil: »Brez brvi ne pride nihče na drugo stran. Samo ptica bi mogla pre leteti to vodo.«
»Lažeš, modrijan, ti še ne veš vsega,« je rekel potepuh. »Glej. takole pride človek. ki ni modrijan, na drugi breg.«
In potepuh se je zavihtel na vso moč, pograbil vrbino vejo. ki je segala z drugega brega do sredine potoka, zasukal se in je bil že naslednji trenutek na drugi strani potoka.
»Jai. pa si izgubil stavo, modrijan!« se je grohotal. »Vso modrost si izgubil pri najenostavnejši stvari. Domišljal si se kdo ve kaj. a zdaj vidiš, da je potepuh modrejSi nego ti.«
Osramočen je modrijan zbežal v svojo kolibo. Tri dni je ždel tam in ni po-kusil niti koreninice. Četrti dan pa je izginil 7. gore in videl ga ni več človek in niti ne divja zver. Sel je v svet Ln se je izgubil kdove kje med svetom.
Gorske živali so sčasoma pozabile na vso modrost, ki so se je bile naučile od modrijana. Postale so spet zveri, kakršne so še dandanes. Le lisica ni pozabila vsega, ker je bila pametna: zato pa je še dandanes najmodrejša med modrimi po vsi gori
Dragi „Jufrovčki"!
Danes zaključujemo svoj natečaj. Pre-jeii smo mnogo lepih dopisov m stric Matic je bil zaradi tega zelo zadovoljen. Razdelitev nagrad priobčimo v prihodnji številki »Mladega Jutra« Tukaj pa objavimo imena tistih, ki so nam poslali prav lepe dopise, pa jih na žalost nismo mogli več objaviti:
Lidica Pogelšek. uč. IV. razr. v Hrastniku. Marica Škrjanc. uč. IV. razr. v Do-bu pri Domžalah. Štefanija Mohar. uč. V. razreda v Kranju. Seušek Herman, uč II. razr. drž. real. gimn. v Mariboru, Rudolf Klepač, uč. IV. razr. v Ptuju. Vera Fischer, uč. IV. razr. v Ljubljani, Milan Humer, uč. V. razr. v Ljubljani. Čes-nik Marjan, uč. III. razr. v Ljubljani, Almica Jeram. uč. V. razr. na Jesenicah. Milivoj Mohor, uč. IV. razr. v Mariboru, Javornik Josip. uč. V. razreda v Ljubljani, Dušan Skedl, uč. II. razr. pri Sv. Duhu v Halozah, Gojko Grbac, učenec v Mariboru.
Uredništvo »Mladega Jutra«
R B-
Učkin mak
Uči ima črne oči. Na glavi ima rdečo kapico, veste tako z repkom. Ved o je vesela. Sicer se res spre vsak dan s svojo prijateljico Punčko, pa vse to ni nič hudega Uči ima namreč na p/a-šču rdeč makov cvet. Kdor ga pogleda. mora biti vesel, pa če je bil preje še tako slabe volje.
Ta cvet je namreč nekaj posebnega. 2e zato. ker je vedno svež. Ne obleti se in ne ovene. čeprav ga ima Uči že tako dolgo, da komaj še ve. kdaj ga je dobila. Tedaj je bila še majhna, tako majhna, da bi jo lahko skril kar v ps-sti in bi med *>rsti klicala: Kuku! Vi bi jo pa iskali in ne bi vedeli, kje je. Kuku !
Danes vam hočem povedati, zakaj in kako je dobila Uči rdeči makov cvet, ki ne umre in se ne оврг. To pa ie
bilo tako —
Bilo je poleti. V mestu je bilo vroče, da je bi! tlak kar mehak, čeprav so ga škropili vsak dan vsaj trikrat. Pa prahu je bilo vse polno. Sivo se je v»a* dal na mize in stole, komaj si odr.rl okno. Ko si zajel jed. ti je drobno za-škrtal med zobmi, da te ie takoj ohlila zona. Pa še muhe so brenčale ves dan, narholj pa zjutraj, ko bi rad spal. NI bilo lepo v mestu. Zato je mama odšla
s
z Učko na Krfiete- Saj ttf ttKE papa Sel, pa revž ni imel počitnic.
Bilo je rano popoldne po kosilu. Mama se je vlegla v dolg stol.
»Tu na prt se vleži Uči, in zaspi.« je rekla, zazdehala, potem pa je zaspala.
Uči je pridno ležala na razgrnjeni odeji. Zatisnila je oči in hotela zaspati. Uči je namreč zelo pridna punčka Ce ji mama kai ukaže, hoče izpolniti. Pa saj veste, kako je to biti criden.
Včasih pride nekaj, sami ne vestî kai. in vi morate tako napraviti, čeprav imate slabo vest, ker ni prav, iin še vam samim ni t^ preveč všeč.
same so se odprle. Uči se je zagledala v ovčke, ki so se pasie na nebesu. in je premišljevala, kako bi bilo lepo. čs bi bila tudi ona nebeška ovčka — oblaček. Na nebu bi visela in bi tekla z drugimi do sivih gora tam daleč in še čeznje- Daleč, daleč.
Uči je začutila, kako so ji zagorne-zeli mravljinci po nogah. Vedela je: Moje noge nočejo več ležati. Moram jih ubogati. Daleč, daleč hočejo teči.
Polahko je dvignila glavo in pogie" dala mamo poleg sebe. »Mama sipi.« sa je dejala, ko je videla, kako ji 'eze čez obraz grda zelena muha, pa јг mama ne odpodi, čeprav jo gotovo žgečka. Počasi je vstala. Stonila je k mami. zamahnila z roko: »Boš šla. grda muha!« Muha je hudo zabrenčala in odletela- Uči pa je pobožala mamo prav nalabko po obrazu: »Lepo sanjaj, mama, saj bom spet kmalu pri tebi.«
Potîm se je obrnila in po prstih od^ da niso rožljali kamenčki, ki bi mamo zbudili, čeprav je morala spati, ker je bila tmdna.
Ko je bila dosti oddaljena in ji je skril mamo grm. so se рг Učkine n >ge kar same sprožile in ie stekla kakor mravlia tx> pot' v nolje Kakor га stavo јз tekla z oblački na nebu Nič ni vedela, kako dolgo Šele ko ji je »a* čelo utripati srce kakor knV avtomobil in je sopihala kakor lokomotiva navkreber, se je vstavila za odd h in pogledala okrog sebe.
Vseokrog so bile visoke žitne biljke. S klasjem so nihale nad njeno glavo-Tako visoke so bile. da jim ni dosegla do vrha niti, ko je stopila na prste in se stegnila kar se da. Samo ozka pot je držala med njimi.
»Sedaj sem pa v pravem pragozdu,« je pomislila in se ustrašila: »Pa vendar niso tukaj levi. Kaj bi pa bilo, če bi me kdo pojedel.«
Poleg nje je zašumelo in nekdo je tenko zaklical: »Na pomoč!«
Uči je odskočna, kakor bi jo kaj ličilo, in hotela zbežati. Pa jo je postalo sram. »Kaj mi pa kdo more. saj sem velika.« je pomislila in obstala.
»Tak pomagaj mi vendar!« je jezno rentačilo poleg nje-
Uči je pogledala okrog sebe, pa ni bilo nič. Sedaj jo je bilo pa prav га-res strah. Kako pa tudi ne. Slišite nekoga, ki vpije na pomoč, pogledate, pa ni nikogar videti. Še vas bi bilo strah, pa naj bi ne bilo Učko, ki tedaj še v šolo ni hodila. Navidni kričač pa seje še srboriteje vsajal: »Kam pa gledaš? K svojim nogam poglej in mi pomagaj, če ti rečem!«
Uči je pogledala. Med biljem se je nekaj zvijalo in premîtavalo. Uči je počepnila in sklonila glavo, da je bolje vide'a- Med dve žitni biljiki se je vjel kakor v precep droben možic. Nič večji ni bil kakor za Učkino ped. V zeleno janko je bil oblečen na glavi pa je imel špičast rdeč klobuk brez okrajev. Čez pas priščenjen je mahal z rokami in nogami tako prečudno. da sî je Uči morala začeti smejati na ves glas. Tako se je smejala, da se je kar vsedla, čeprav je bila pot močno prašna in je imela oblečeno belo obleko, ici se tako hitro umaže.
Mož;ček pa je grdo gledal in renta-čil :»Kaj se smeješ, avša avšasta! Pomagaj mi, saj vidiš, da ne morem sam nikamor!«
Uči si je obrisala z dlanjo solze. Id so jo od smeha oblile. Potem pa je sedla in prijela možička v ramena in po-
tegnfla- Presunljivo Je zakričal: »Ne tako! Saj me boš pretrgala!«
Brez sveta je skomignila Uči z rameni: »Ja, kako pa naj napravim?«
»Ti si tako velika in močna. Kar biljko odlomi, pa bo dobro,« je odgovoril možiček.
Uči je pogledala biljko. pa je rekla: »Jo bo bolelo, če jo odlomim. Saj tebe še boli, ker sem te samo malo poVg-nila.«
»Kaj pa moriš drugega?« je znova vzrojil možic, »saj vendar vidiš, da takole ne morem ostati.«.
Uči je molče prikimala in je že dvignila roko, da bi pri korenini vlomila biljko. Tedaj se j; je posvetilo. »Da. tako bo!« je dejala s poudarkom. Razširila je dva prsta v škarje in zaje" la z njimi biljki. med kateri se je možic zapletel, in jih posmuknila- Tako ga je dvignila iz precepa. Komaj je začutil možiček. da ga žitni stebli ne sti-sk?ta več. se je oklenil Učkinega prsta, se zavihtel in se vsedel nanj na kobal.
»Hvala bogu!« se je oddahnil, potem pa je znova ukazoval: »Postavi me na tla!«
Uči je bila vsa zmedena, ker je možiček tako gospodovaiao veleval. Zato ga je tudi ubogala kar brez besedi. Ko" maj je stal na tleh je že govoril naprej:
»Saj vem, da si radovedna, kako se mi je pripetila ta nerodnost. Takele punčke so vedno radovedne! Da ne boš vpraševala, ti kar sam povem. Jahal sem, pa je kobilico nekaj pičilo, da j» skočila v stran, ko nisem bul pripravljen na to. Prekobalil sem se. pa sem ravno tako nerodno padel v žito-
Ne vem, kako bi se rešil, če W ne bflo
tebe. Ker-sem ti hvaležen, ti pa dajem za svojo rešitev tole. Kadarkoli ga boš pog'edala, se smej. kakor si se smejala meni. In vsi drugi tudi.«
Pri tem je utrgal kraj pota makov cvet in ga »i dal Uči ga je vzela brez misli, tako je bila presenečena. Ko pa je odprla usta. da bi še vprašala, je bila pot prazna. Cela prigoda je bila tako čudna, da je bila Uči na vse zadnje huda in užaljena Kdo bi pa tudi ле bil .če pa je tisti, katerega rešite, tako robat in osoren. da niti ne pove. Kdo da je- Toda Uči je imela cvet v rokah. Nanj se je spomnila. Pogledala ga ;e in se začela smejati: Videla je spet možička, kako prečudno se vije med biljkami. In tako je bilo vse odtlej
Mak je cvetel kar naprej. Ne pozimi n. zvenel in poleti se ni obletel Zato ni nič hudega, če se Punči in Uči vsak dan dvakrat skregate. Ko pogledate mak na Učkinem plašču, se morate smejati, in ste spet prijazni druga z drugo. In tako je prav.
Živali, ki raznmejo šalo. So živali, H so od narave dobrodušne, druge spet hudobne, nekatere vedno žalostne in spet druge, ki so rade vesele. Težko si predstavljamo, da bi utegnil biti lenivec vesel in da bi se pustil mlad bik dražiti tja v^i- dan, ne da t. podivjal. Toda nekatere vrste opic in večina papig, tudi drugi ptiči kakor na pr. sraka so veliki ša-ljivci. Resnica je, da se je neka papiga naučila žvižg svojega gospodarja. S tem žvižgam ie gospodar klical svojega psa. In kadar je papiga zažvižgala, je рез pridrevil v sobo, meneč, da ga kliče gospodar. In kadar se ;e papigi ta potegavščina posrečila, vselej se je na ves glas zagrohotala. Pes pa se je osramočen in jezen vrnil na dvorišče.
Na nekem parniku so imeli zelo razposajeno opico. Najrajši se je potikala po kuhinji naokrog. Nekoč, ko je kuhar odšel za nekaj trenutkov na krov, je opica odprla vodovod in polivala vodo po tleh. Ko se je kuhar vrnil in se razjezil nad poplavo, se je opica kar pr©-kopicavala od veselja.
Neka druga opica v londonskem zoološkem vrtu je zvezala dvema mlajšima opicama repa. Nepopisno se je zabavala s tem, ko je opazovala majhni opici kako sta be trudili, da bi šle vsaksebi
Za spr&lhe roke
Škatlica za peresa
Iz bezgove palice si lahko парга. 1-mo prav čedno škatlico za peresa.
5—7 cm dolgo bezgovo palčico olupimo, zgladimo z ostrim steklom ia izstis.iemo srržen. Na^aM cevko dobro osušimo, tako da jo pustimo čez noč na topli peči. Cev nato na snem kraju začepimo s komadom leskove palice, za pokrov pa izrežemo čep, kakršnega vidimo na sliki.
t>
D
t.,
Škatlico okrasimo na ta način, da z razžarjeno pločevino užgemo v les razne okraske. Slika 2 vam kaže orodje, s katerim se ti okraski vžgo.
Ko je škatiica gotova )o s steklastim papirjem dobro odrgnemo in olužimo s prav svetlo orehovo lužino ali s hiper* manganom.
Kako se je lenoba
maščevala
V bližini nekega potoka se je nenadoma začul velik krik in vik. Neki osel je padel s svojim tovorom — z veliko vrečo polno soli — v potok.
»Kako se je moglo to zgoditi?« »o te vpraševali ljudje.
Pred nekaj dnevi je bilo deževalo In oslu je tik potoka spodrsnilo, da je padel in štrbunknil v vodo. Ko so ga srečno privlekli na breg, je takoj zapazil, da je postalo njegovo breme mnogo lažje in je bil tega zelo vesel. Sol se je bila v vodi raztopila in tako je bila vreča zdaj mnogo lažja. Lastnik osla pa je bil zaradi tega zelo hud in zato je udaril osla s palico po hrbtu. Osel se ni dosti zmenil za udarce — bil jih je že preveč vajen — in v tem trenutku je bil tudi preveč vesel, ker je bila vreča zdaj tako lahka. Zakaj osel je bil zelo len — nu, eaj si sami lahko mislite.
Čez nekaj dni je gospodar spet gnal osla proti potoku. Topot je bilo njegovo
breme zelo lahko, čeprav je bila videti
vreča velika in dobro nabasana. Ko je prišel osel do mesta, kjer se je bil zadnjič prevrnil v vodo, si je zaželel, da bi postalo njegovo breme še lažje. Komur se dobro godi, hoče vedno, da bi se mu še boljše godilo, kaj ne' In osel, ki je bil zelo prebrisan, je nalašč prav nerodno stopil, tako da je v naslednjem trenutku padel — v vodo. Gospodar se je zasmejal — vedel je, zakaj se je osel zvrnil v potok — in ga spet potegnil iz vode. Toda joj, prejoj! Topot se bi bil osel skoro zrušil pod težo svojega bremena. V vreči so bile namreč gobe in kakor veste, se gobe rade napijejo vode in postanejo potem od sile težke. Lahko si mislite, kako se je osel kesal svojega dejanja !
Tako se godi lenobam, ki bi se hotele otresti tudi najlažjega bremena!
Križaljka »Kralj Matjaž«
Navpično: 1. gusar (morski ropar), 2. nahod (tujka), 3. nebeški, 4. reka v Mežiški kotlini.
Vodoravno: 2. gora pri Ljubljani, pod katero spi kralj Matjaž, 5. reka v Švici izlivajoča se v Ren, 6. kralj, kateri spi s svojo vojsko pod Krimom, 7. žensko krstno ime, 8. kratica za Rdeči križ.
Rešitev kiižaljke »Krmflnlea«
Vodoravno: L zima, 5. Azov, 6. taka, 7. orel, 8. kora.
Navpično: 1. zatok, 2. izaro, 3. moker, 4. Avala.