Kdaj in kako naj se začenjajo vajev govorjenji in spisovanji; kako naj sc pri kh vajali primerno napreduje od pol leta do |»ol leta v 4 razrcdih ^lavne šole, in kako v malih šo- lah, kjer je cden nli več nčiteljev! *) Spisal Peter Cebin. Otroci, ki nam jih starši izročujejo v šolo, že znajo nekoliko govoriti; poznajo reči, ki jili doma vidijo; vejo kako se rabijo, kakšen začetek in konec iniajo, iu vejo tudi vse izraze, ki jih doma slišijo; prinesejo tedaj precej lepo zbirko besedi in jezikove zmožnosti, ki potem v šoli posebno nekterim zeld nagaja- •) Častiti gospod M. L., ravnatelj v glavni šoli v Kranji, nam je poslal v natis pričujoči spretni sostavek iz ondotnega učiteljskega zbora. Hvaia ! Vredn. Vendar je pa ta začetna vednost kaj pomanjkljiva in po okoliščinah oziroma na starše in okolico kaj različna. Otroci vejo naj več Ie tega, kar sami vjaniejo na oči in na ušpsa. Toliko pa družinsko življenje še ni izobraženo, da bi se ta ali uni družnik pravilno o tej in uni reči pogovarjal z otroci, ali da bi saj kaj čislal lepo besedo; tega se tudi tirjati ne tnore. Sola mora tukaj poprijeti in popraviti, kar najde sploh o poduku in v odgoji ponianjkljivega. Za to naj se otroci napeljujejo že v pervem razredu, da dobe jasne zapopadke o rečeh, o njih djanji in stanji. Xapeljujejo naj se, da bodo reči, ki jih obdajajo, na tanko ogledovali in za to, kar pri njih zapazijo, dobili prave izraze. VseIej mora se otroška poverhnost zaderževati in vsa njih pazljivost obračati .na red, ktera se poočitujp. Da se otroci bolj zavejo reči in njih lastnosti, dobro je, da se jim postavlja še kakšna druga reč pred oči, da jo ogledujejo po enakosti in različnosti; vendar pa morajo pred prejšnjo dobro poznati. Vselej naj učitelj pazi na to, da mu otroci na vprašanja v celih stavkih glasno odgovarjajo. Pervi razred nima slovnice, pa tudi spisja ne; ima pa široko polje, po kterem se giblje sim ter tje, kazaje in pripravIjaje se za spisje. Mladina nabira si tukaj zapopadkov in izrazov, ktere bode pozneje z umom obdelovala. Slovensko-nemški wAbecednik" je pri nas vsa učenost na začetnikp, glede na jezik in spisje, ki je pa tudi razun nekterih berilnih spisov na koncu in vpletenih pesmic — izverstno sostavljen. V drugi razred prinesejo otroci bolj vnanjega blaga, notranja umska moč je pa pri teh otrocih še kaj slaba; sicer znajo že nekoliko pisati, vendar samostojno še ne morpjo spisovati. Otroci v drugem razredu so še bolj posnpmovavci — in to naj bo učitelju v tem razredu vodilo. Pogovarjaje se z učenci zapisuje naj učitelj Iastnosl ali djanje kake reči v popoinih stavkih na tablo. Učenci vidijo, kako se zapisuje, kako se rabijo ločnice i. t. d.; prepisujejo naj potem in ponarejajo za učiteljem. Le poverhnost pri učencih je kriva, če prezirajo ločnice in pismenk prav ne rabijo, kar pa je treba vedno odpravljati tako dolgo, dokler otroci na tanko ne izdeljujejo svojih nalog. Primerne vaje za ta razred nahajajo se v ,,Siovenskonemški gramatiki" v tretjem oddelku. Sme pa se proti koncu leta vplesti tudi kak pregevor, kake niične verstice, ali tudi kako prosto pismice, kar učenei znajo in zapisujejo, ker to jih zelo mika. Otroci, ki pridejo v tretji razred, se še malo zavedo v jeziku. Vse njih slovniške vaje in vaje v spisji obsegale so gole stavke; v tretjem razredu pa se razširjajo ti goli stavki z ninogoverstnimi skloni imen s predlogom in brez predloga, z Iastnostimi, z okoliščinami kraja, časa, načina, vzroka inzdrugimi določivniki. Vse te vaje drugega oddelka v ,,Gramatiki" spremIjajo primerne vaje v spisovanji, da se otroci vadijo niisliti in da vnanje blago, ki so si ga pridobili po ogledovanji in po ,,Gramatiki", tudi znajo sami rabiti. Pri takih vajah se uri um, da je kaj; vender pa so otroci še preokorni v spisovanji. Samosvojno svoje misli zapisovati, to jim še ne gre, saj množini ne. Xe morejo se še prosto gibati; nekoliko jih niotijo stavki, ki jih še ne znajo vezati, nekoliko so pa še preveč navezani na to, da posnemajo, kar drugi delajo, da govore, kar drugi govore in da pišejo, kar drugi pišejo. Učitelj naj tedaj podpira tičence še zmirom na tej strani. Zapisuje naj poočitovaje stavke ali sostavke saj v začetku kake vaje prav na (anko. Po tph naj učenci izdeljujejo enake, ali naj jih saj prepisujejo. Tako podučevanje je tudi primerno za slabejše glavice. Kdor večkrat v mlin pride, prijema se ga polisa, če sc je še tako otppa; ravno tako se otrok malo po malem uči, ako samo zglede prepisuje. Bolj razumnim otrokom je pa tudi po teoi načinu njih delavnost neomejena. Vnanji uk stavi nam reči pred oči, pravilni jih pa vreduje, in iznajduje vedoo nove resnice. Zaoiuda vnanjega uka se da popraviti; če se pa otrok nilad vadil ni misliti, se učil ne bode tudi, kedar bo star. Iz tpga je jasno, kako važua je vednost, prav podučevati. Sola niora skerbeti za vnanji in pravilni napredek v poduku. Za pervo izbrati mora reči, ki so ali bodo otrokom potrebne in koristne; za drugo morajo se pa tako obdelovati, da se zraven ob enem tudi izobražuje duševna umska moč. To je četertpga razreda poseben namen. Tudi pravila, ki se jih sme po drugih razredili zeld ogibati, kjer se jih otroci veei del le iz glave uče — dobijo tukaj svojo veljavo, kar se tiče izpeljevanja iz posamnih primer na splošnost, ali pravila obračati na druge primere, ker to posebno uri um. Kakorcvetica iz semena kali, poganja bilko, jo razvija ia dozreva, ravno tako rastejo počasi in počasi duševne moči pri človeku — in uii tpga ne vidimo, kpdaj in kako. Dosti vnanjega blaga, dosti vaj v gramatiki, dosli berilnih spisov in njih razlaganja, tudi nekoliko iz številjenja po treh razredih — vse to je grelo glavice, da se je počasizbujal in vterjal um. Otroci v četertein razredu so odrastli pprvi mladosti; čas je tedaj, da jih vadimo saniosvojno misliti. Poduk v spisji v praveni pouienu začenja se tedaj še le v četertem razredu. Vse dosedanje pisne vaje so bile bolj ali manj pisne , pravopisne inslovniške, tedaj kolikor toliko pripravljanje za pravo spisje. Pred vsem morajo učcnci vediti, kaj je, kaj ni — kaj inore, in kaj ne more biti. Xjih um niora biti toliko razsvkljen, da morejo samosvojno razsojevati — in to je delavnost duševne moči, brez ktere ni umnega sostavka. Po mojih inislih prilikal bi se siedeči red oziroma na vaje v spisji v četertem razredu: a. Xaštevati reči, ki spadajo v splošni zapopadek; n. pr.: živali: jelen, zajec, volk, lesica, serna, mravlja; mulia, ovca, konj i. t. d. Dotnače živali: ovca, konj. i. t. d. Gojzdne živali: jelen, zajec, volk, lesica, serna. Vjedneživali: volk, lesica. Lovske živali: jelen, zajec, serna. Merčesi: mravlja, muha. — Učenci pa naj se tudi vadijo zapisovati, kaj more kaka reč biti in kaj ne; n. pr.: lesica je žival; vsaka žival pa ni lesica. b. Popisati kako reč po njenih delih in lastnostih (Merkmale). c. Xajditi in zapisati enakosti in različnosti dveh ali več reči. d. Razločivno popisati kako reč; n. pr.: Klct je spodnji podzemeljski del hiše, odločen, da se nolri hrani virio, zelje, krompir i. t. d. e. Xajditi in zapisati zapopadkom nasprotne zapopadke; n. pr.: življenje , smert. f. Razlagati v pomenu podobne reči; n. pr.: kruli, hleb, kos. g. Poiskati v stavku dvoumnost in popraviti njegovo nerazumnost. h. Uganiti in razložiti kako zastavico. i. llazlagati pregovore. Vsc te vaje razširjale bi se celega pol leta. Popisi zgo- deb in druge opravilne pisma spadale bi v drugo polletje; učenci pa naj bi se toliko bolj vadili misliti in prevdarjati, kar je pri spisji zeld važno. Vsaki učitelj je že skusil in ve, da si, otrok ali odraščen človek, vnanjo obliko kakega pisma kaj kmali v glavo vtisne. Vse druga nadloga je pa notranja oblika t. j. misli in izraze vpodobovati in verstiti; to se pa potpm ne da popraviti, ako se otroci niso popred doslojno vadili. Znabiti bi se riam potem tiidi np očitalo, da niorajo v zgornjih razrpdih učpnce v prostih stavkih vaditi, ako bi se mi pri pprvih vajah v spisji kaj bolj mudili. Dasiravno take očitanja ne zadevajo vsplej šole , ne učitelja — vendar je tudi velikrat povprhnost kriva pomanjklivoga poduka in nevednosti učpncev. Po šolah na kmetili ni mogoče, da bi učitelj tako obširno io tako na tanko podučeval, ker v (akih šolah čas ne pripušča tolikanj pravilnega odgojevanja, pa ga tudi takim treba ni, ki ne stopajo v višje šolp. Dosti jp, da si naberejo ved, ki jih bodo potrebovali, in da se jih učijo prav rabiti; za drugo jih bode učila skušnja vsakdanjpga življenja. Vse modrovanje v takih šolah bi bilo brez koristi. Poduk je tpdaj tu bolj vnanji, dasiravno naj se gleda tudi tukaj na okoliščinc kraja in časa, da se z-buja umska zavest. Odbira naj si tedaj učitelj vaje v predpisani šolski knjižici, ali si naj pa poi.šče drugpj primprnib za svoje učpnce, pospbno, ako so nektpri žp odrastli posamnim razredom. Kopita narediti, da bi bile za vsako nogo prav, skoraj ni mogoče; ravno tako bi bilo prederzno, pravila vstanoviti, koliko in kako naj sp podnčuje v tpm nauku v tnalih šolah. Vsak učitelj naj prevdari glpde na okoliščine, kaj in kako se d» po pameti dognati pri svojih nčencih. Pri vsakem podučevanji se človek nekoliko uči, če druzega ne, saj, kako se sme, in kako se ne sme podučevati. Povem naj , kako spm jaz ravnal pri spisovanji v takih solah! Imel sein navadno tri razrede prpdseboj. Kazavni poduk v pervem razredu in spisovanjp z večjimi učpnci; učil spm ob enem — ali prav za prav — kar sem bil odbral za spisje vpčjih učencev, bilo je to tudi kazavni uk za male. XTaloga za vsp učence primerna je biia navadno na tablo spisana, ko se je šola začpnjala. Tpdaj se je naloga pprve pol urp nslmeno reševala, in mali učenci so marljivo odgovarjali, kar so vedili, sicer je povpdal kaki vecji nčenec, ali sem jiin pa sam razjas- noval, kar jim je bilo neznano. Pri v.seh stopnjah najdil spni dosti prilike, malim in večjim razjasnovati kako rpč in buditi jim v sercih dobre čutila. Posebno inikavne so bile basni in druge povesti, pesniško obdelane. Xaj manjši učenci so se jih včasi, posnemovaje večje, od besede do besede zapomnili in z veseljem govorili. Xauki, ki so se naslanjali na take predočbe, so bili bolj mikavni, in ostajali so jim tudi bolj v spominu, kakor ko bi jih jim bil pokladal sube; pri tem se je pa tudi obdeloval jezik, in se je s tem nekaj časa prihranilo. Koliko se da pri pismili opravilnih in drugih govoriti o prijaznosti in poštenji! To pa pride za vse prav, in meni se zdi to tukaj bolj prilično, kot kje drugej, ker otroci tukaj djavno lahko pokažejo, kaj so si zapomnili. — Po tem so večji učenci zapisovali po ustnem vodilu , in sicer večji bolj obširno, manjši bolj posamno; ali pa so manjši prepisovali pesmi, basni i. t. d., da bi se jih doma iz glave naučili,in večji so to v prosto besedo ali na nemško prevajali, med tem, ko so se začetniki učili bcati ali kaj druzega. Xavadno imajo šole, kjer en sam učitelj podučujo, glede na mladinsko izurnost dva oddelka; vendar pa tnora učitelj poskerbeti, da otroci, ki so dalje v drugem oddelku in tedaj več umejo , dobijo tudi kaj novega in kaj več opraviti, sicer bi njih delavnost zaspala, in bi zgubili veselje do šole. Ravno tako pa mora učitelj skerbeti, da se nauki o pravem času spreminjajo, in se otroci nobenega ne prenajejo. To pa ni tako lahko, kjer en sam učitelj več razredov ob enem podučuje. Marsikaj je treba vplesti, kar se ne nahaja v solskih knjigah, pa tudi marsikaj drugače vrediti, kakor imajo v glavnih šolah. Še manj obširno se pa morpjo vaje v nedeljski šoli vprstiti. Tako pičlo število ur in druge okoliščine res ne pripuščajo tukaj nikakoršnega posebnega reda v spisji. Zapisoval sem svojim nedeljskim učencem pervo polletje bolj splošne vprašanja, n. pr.: Kakšna dobrota je zemlji solnce? — Kaj vsp si išče človek iz zemlje in iz vode za živež ? — Iz česa si ljudje napravljajo obleko ? iz česa si narejajo narodi stanovanja? — kaj vse rabijo Ijudje za svečavo? — Kakšno moč ima voda, kak.šno pa ogenj in kako ju obračamo v svoj prid? — Kaj nam je znano od naših preddedov? — kako bi se primerjalo zahajoče solnce umirajoči materi? — Kako je podobno naše življenje popotovanju? i. t. d. Take vprašanja odgovarjali so nedeljci najprpd ustmeno; trpba pa jp bilo marsikaj pomanjkljivega popraviti in marsikaj novpga povpdati, kar je bilo za nje zeld mikavno. Pogovori o vsakem posamnim takim vprašanji raztegnili so se tako, da so potem nčenci celo uro imeli opraviti, predpn so ga pismeno bolj ali manj obširno odgovarjali. Bilo mi je mogoče po tera načinu tudi v nedeljski soli dva oddelka ob enein podučevati. IJrugo polletje kazal sera nedeljcem vsake baže pisma, kakor v četertem razredu, le bolj za navadno življenje. Tako vpeljeval spm raladenče in deklice v poznejp živIjpnjp. Blagor mu, kdor vse prav ume, in ravna po pampti! Podlaga vsega uka je kazavni poduk. S poznavanjcm reč širi se razvid človpkov, in ž njim raste zmožnost jezikova; v. ravno tem uri se um in pamet. Ker je pa vse človekovo prizadevanje brez blagoslova od zgoraj prazno in brez vspeha, navdaja naj tudi ta nauk keršanski dub. Kedar otrok ogleduje reči, ozira naj se na stvarnika, ki jih je vstvaril človeku v prid, in jih tako modro ohranuje; človek naj se varuje, da ne zaničuje božjih stvari, temveč obrača naj jih po pameti v svoj prid; človek naj spoznava veliko svojo prednost pred vsemi drugimi stvarmi; on naj sp ne zmišljujp, kako bi svojemu bližnjemu delal nadlego in nepokoj , ampak obrača naj svoj um in svojo pampt v čast in slavo, Xjemn, ki ga je tako lepo olepšal.