MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Monthly Magazine for the Young Slovenes in America. Published by Slovene National Benefit Society, 2657 S. Lawndale Ave., Chicago, 111. Rates: Per year:$1.20, half year 60c; foreign countries per year $1.50 LETO VI.—Št. 12. CHICAGO, ILL. DECEMBER, 1927. VOL. VI—No. 12. Albin Ce'bular: SREČNA DRUŽINICA |£AJ so nam mar bogastva Saj vsega je obilo! in kaj gradovi beli?! Ko ribice smo zdravi, Če vse bi to imeli, nič očka ne zapravi — nikoli ne bi peli! v domači smo zabavi. Ker vsak veselo dela, se skupaj pogostimo, še pesmico zložimo, na peti zavrtimo. Albin Čebular: POZIMI C^NEŽEC pada, pada, pada . bela je že vsa livada, bele so že temne smreke, kakor tudi zlate beke. Pod odejo vse počiva, sanja sanje, sladko sniva; še zadremala je nada — sneg pa dalje pada, pada . , Mirko Kunčič: MRAZEK j^RAZEK je prilezel v izbo: “Oj, Marička, dober dan! Veš, prišel sem ti povedat: solnček je hudo bolan. Zdaj bom jaz, Marička moja, hodil k tebi vasovat, rož ledenih ti bom nosil. Veš, kako te imam rad!” Nič Marička ni dejala: mamica je naskrivaj zakurila peč ... in mrazek zbežal brž je spet nazaj! Ivan Molek: Razgaljeni Miklavž Božična slika za mladinske prireditve S. N. P. J. OSEBE: Sirota Zanček. Sirota Milica. Teta. Miklavž. Jednota. Prijazen vrtič z ograjo v ozadju; na levi od gledalca vratiča v ograji. V sredi ospredja pletena klopica in poleg platnen stol. Grmiči in rože.—Ko se dvigne zastor, sedi na klopici teta, postarna, skromno oblečena ženska, in krpa žensko nogavico. Žanček v skromni srajčiei in hla-čicah, bos in gologlav, sedi na stolu in opazuje tetino delo. Žanček. Zakaj krpaš to nogavico, teta? Teta (pomežikne, smehljaje). Zato, da bo cela in dobro držala, kadar pride Miklavž in ti prinese kaj lepega, Žanček. Saj veš, da Miklavž ne more tlačiti daril v raztrgano nogavico, ki visi nad kaminom. Žanček. Res? Kaj pa misliš, da prinese? Ali spet samo pet piškavih orehov kakor lani, predlanskim in vsako leto odkar pomnim? Teta. Hm, ti si poreden, Žani. Morda prinese kaj boljšega. Žanček. Morda . . . (Resignirano.) Ne verjamem. Meni ni še nikoli prinesel nič dobrega. Pet piškavih orehov—to je vse. Teta. Oh, kako si poreden, Zanček! Žanček (povesi glavo in premišljuje). Teta! Teta. Kaj? Žanček. Povej ti meni, teta, kako je to, da Miklavž prinaša meni le piškave orehe, sosedovemu Tončku pa vsako leto prinese vsega, kar sam hoče. Teta (nepremišljeno). O! Sosedov Tonček ima bogatega očeta . . . Zanček (tleskne z rokami). Tako? Zdaj šele razumem! Kjer so torej bogati očetje, tam je tudi Miklavž bogat in radodaren! . . . Ali ni tako? Teta (vstane in ga plašno gleda). Ne, ne, Miklavž ne pozna razlike! Ne sme je poznati! Tonček je vsekakor pridnejši . . . (Zase.) Oh, ti otroci, kaj jim vse ne pade v glavo! Žanček (poredno). Ne, ne, teta! Ne boš me več vlekla . . . Zdaj vem .' . . Tonček ni nič pridnejši od mene, ima pa bogatega papana. (Žalostno.) Jaz pa nimam ateka ne mamice . . . Zato je tako. Teta (ginjena ga stisne k sebi). Ne govori tako, dete! (Sede na prejšnje mesto.) Povej mi, Žani, kaj pa bi rad, da ti prinese Miklavž. Morda te usliši. Žanček (veselo). Kaj bi rad? Ha, rad bi imel toplo suknjico, kapico, lep zelen s viter, čeveljčke — Teta. Oooo! Žanček. Da, potem pa lep avtomobilček, rdeč in črn, tak, ki ga poženem pa pojde uuuuj! — po cesti, jaz pa v njem. Teta. Tega ti že ne prinese! Žanček (se namrdne in pokima). Saj vem . . . Tončku pa prinese. (Pokaže na nogavico.) Ta tvoja nogavica mi pove, kaj mi prinese ... Ta nima prostora za več kot pet piškavih orehov . . . (Skoči s sedeža.) Pa še tega ne maram! Naj jih ima sam! Teta (zase). Ježeš, kakšni so ti otroci dandanes! — Žani, ne smeš biti tak! Ako ujeziš Miklavža, ti še orehov ne prinese; z njim se ni šaliti. Žanček (udari z nogo ob tla). Saj sem rekel, da jih ne maram! Orehe naj pohrusta Miklavž sam! Še lupine naj pohrusta ! Teta. Žani, Žani, ali ne veš, da kdor ni z malim zadovoljen, tudi velikega ni vreden? Žanček. Kaj bi bila ti vse svoje življenje zadovoljna z malim? Teta (ostro). Kaj? — Zdaj mi je pa že zadosti! (Urno odhiti na desno.) Žanček (gleda nekaj hipov za teto, nato skomigne z ramami in sede na klopico). Milica (revno oblečena, bosa in gologlava, pride z leve, obstane zunaj pri vratih ograje, se nasloni na vrata, pokrivajoč si oči z roko in ihti). Žanček (jo gleda nekaj trenutkov). Milica, Milica, kaj ti je? (Skoči s klopice in gre k njej.) Pojdi sem, Milica, k nam na vrt. (Odpre vrata, jo prime za roko in jo pelje h klopici, kjer jo posadi poleg sebe.) Zdaj pa nehaj jokati. (Odmakne ji roko z obraza.) Tako. Zdaj mi povej, zakaj si jokala. Milica (pretrgano). Moja sta-ra ma-ma je re-rekla, da Miklavž letos nič ne prinese, prav-prav nič . . . Žanček. O, tako! No, le potolaži se, Milica. Vidiš, z mano ni nič boljše. Jaz pa nekaj vem, Milica; danes sem izvedel. Ali veš, zakaj naju nima stari Miklavž nič kaj rad ? Čuj! Ti nimaš papana ne mamice kakor jaz ne — zato se ne zmeni dosti za naju . . . Moj papa je umrl v tovarni . . . Milica. Moj papa je tudi umrl. Žanček Zato je tako. Kaj pa ti je prinesel Miklavž zadnjič? Milica. Meni? Prinesel je takšnole punčko, drobno stvarco za pet centov iz ža-govine. Žanček. To je vse? Meni pa pet piškavih orehov. Takega Miklavža naj pes povoha . . . Sosedovega Tončka in druge, ki imajo vsega dosti, dobro vidi, nas pa noče pogledati. Veš, jaz bi rad imel takle avtomobilček pa suknjico, lep, zelen sviter in kapo — Milica (tleskne). O! Jaz bi tudi rada lepo, toplo suknjico in pa punčko, veliko, lepo oblečeno, tisto, ki ima rdeča ličica in črne očke, ki mežikajo, o! Žanček (vzdihne). Pa ne bova nič dobila . . . Meni je teta že povedala, da ne dobim avtomobilčka ne drugega. Milica. In meni je stara mama povedala, da ne dobim lepe punčke niti tople suknjiče. Žanček. Torej dvakrat nič. Oba strmita predse in kimata. Žanček. Milica, midva morava biti prijatelja, da lažje preneseva Miklavževo skopost. (Zazdeha.) Miklavž je skopuh! Milica (zazdeha). Da, skopuh! Pa bodiva prijatelja . . . Žanček (spet zdeha). Ali si že videla Miklavža, Milica? Milica (zdeha). Da — od daleč, ne od blizu . . . Žanček (zdeha). Rad bi ga videl od blizu ... V obraz bi mu rad pogledal . . . Kaj se neki skriva pod tisto sivo brado . . . (Glava mu leze navzdol.) Milica. Zakaj ima sivo brado? (Tudi ona začne kimati.) Žanček (se zdrzne). Moja teta je enkrat rekla, da imajo stari židovski sleparji sive brade . . . Milica (kima). Res ? Žanček (kima, napol glasno). Res! Vsi — ki so kruki — si natikajo — sive brade — Oba stakneta glavi skupaj, molčita nekaj časa in zaspita. Miklavž (pride z leve v običajnem kostumu in z veliko culo na hrbtu, obstane ob ograji, položi breme na tla, sname kapo in lasuljo, iztakne brado, potegne robec izpod kamižole in se briše; ko se dobro obriše, si natakne brado in lasuljo, pokrije se s kapo, naloži culo na hrbet in odide na desno). Žanček (sune v spanju z nogama, se zdrami in gleda debelo okoli sebe, nato pocuka Milico). Milica, Milica, čuj! Ali veš, kaj se mi je sanjalo ravno zdajle? Milica (se zgane in si menca oči). Žanček. Miklavža sem videl! Milica (ga debelo pogleda). Žanček. Res! Prišel je od tam in prav tam je odložil darila na tla, potem si je snel kapo in brado in se obrisal ... In tedaj sem ga spoznal. Ali veš, kdo je Miklavž? Tončkov papa! — Milica. Ni mogoče! Žanček. Da, Tončkov papa! Zdaj vemo, zakaj Tončku vse prinese, nama pa nič. Milica (zdeha). Pa naj nosi Tončku! Žanček. Prav imaš. Le naj nosi. Od takega Miklavža sploh nočem ničesar . . . Zdaj lahko brez skrbi spiva, Milica. Oj kak Miklavž! Milica (kimaje). Oj kak Miklavž! Oba spet zaspita, naslonjena drug na drugega. Jednota (velika, stasita žena v narodnih barvah in z rdečo jakobinko na glavi pride z desne, obstane dva koraka od klo-pice in opazuje speči siroti). Žanček in Milica (odpreta oči, vstaneta in plašno gledata neznanko). Žanček. Kdo si? Jednota (prijazno). Jaz sem Slovenska narodna podporna jednota, mati vseh sirot. Jaz sem vaš pravi Miklavž. Žanček (veselo). Res? Ti mi prineseš suknjico, kapico, sviter in lep avtomobilček ? Jednota. Da, jaz ti prinesem toplo suknjico in kapico, zelen sviter in lep črno-rdeč avtomobilček. Milica. In meni suknjico ter veliko punčko ? Jednota. Da, tebi pa suknjico in veliko, zalo, lepo oblečeno punčko, ki ima rde- ča ličeca in mežikajoče črne očke. Glejta! (Odide za hip na desno in se vrne z darili.) Žanček in Milica (zaplešeta, ko jima Jednota izroči obleko, avtomobil in punčko). Oj, vse je tako, vse je prav! Žanček. Tisti stari Miklavž se naj gre solit! Milica. In žabam gost! Jednota. Ali bosta pridna? Oba. Bova, bova. Jednota. Ali bosta moja dobra in zvesta člana, kadar odrasteta? Oba. Da, dobra in zvesta člana. Jednota. Dobro. Zdaj pa pojdita in obvestita vse ostale vajine bratce in sestrice. Tudi zanje imam nekaj lepih daril. Žanček in Milica odideta z darili na desno. Jednota ostane na odru in razdeli darila ostalim otrokom. Hožična pravljica. Josip Stritar: Janko Bože (Konec.) Kako so gledali zvečer njegovi tovariši, ko jim je Janko pokazal, kaj je našel, ali pravzaprav, kaj je našla Pika. Bila sta dva prejšnja tovariša, eden pa je bil nov. “Veš kaj, Janko? Ko bi bil jaz ti, kar v žep bi vtaknil prstanček pa nikomur ne žugnil besedice. Veš, mi te tudi ne bomo izdali. Kakšna krivica pa bi bila to? Mož, ki ga je izgubil, si kupi lahko drugega, če hoče, še lepšega, živi pa tudi lahko brez njega. Tebi pa je to celo premoženje. Pameten bodi, Janko!” Janko ga je hotel zavrniti takoj pri prvih besedah, vendar ga je pustil govoriti do konca. Saj je bilo mogoče, da govori samo v šali ali pa da ga izkuša. Ko je pa slednjič videl, da govori, kakor misli, mu reče ostro: “Veš, Martinek, ko bi bil jaz ti, pa bi tudi storil tako, ker pa nisem, hvala Bogu, pa že vem, kaj mi je storiti.” Sram je bilo Martinka. Izgovarjal se je, da se je le šalil, ali nobeden mu ni hotel tega prav verjeti. Vsi so bili nekako poparjeni in dobre volje je bilo konec. Kar jim pride Pika na pomoč. Ko je med pogovorom Janko v roki držal prstan, kar prileti od zadi iz svojega kota tiho kakor sova ponoči pa mu ga odnese, veselo kričeč. Oni pa vsi za njo. Bali so se, posebno Janko, da bi ga kako ne poškodovala s kljunom, ker je tako rada kljuvala in pritrkavala kakor žolna na deblo. Janku se je posrečilo, da jo je hitro prestregel in ji vzel prstan, ki ji potem ni več prišel pred oči. Janko ga je dobro spravil. Zastonj je Janko čakal naslednjega dne; gospoda ni bilo. Drugi dan čakati se mu ni zdelo prav. Šel je torej s prstanom, pa brez Pike, na redarstveni urad. Redarstvo ali policija je tista gosposka, ki po mestih skrbi za red in varnost. Kdor torej kaj izgubi ali najde, se oglasi pri redarstvu. Ono stori, kar more, da dobi vsak, kar mu gre. To je bilo Janku znano; vedel je torej, kam se mu je obrniti. Po sreči je bil v tistem uradu, kjer se je oglasil Janko, neki slovenski gospod za uradnika. Ko je ta gospod zagledal Janka, je vedel takoj, koga ima pred sabo. Nagovoril ga je po domače: “Kaj pa ti, mladi kostanjar?” To je kaj dobro delo Janku. Res se je bil že naučil toliko nemščine, da so ga ljudje razumeli za silo; ali s takim gospodom govoriti, pa o taki stvari, ki se človeku ne pripeti vsak dan, to je vendar malo sitno. Janko je razložil vse, kako in kaj. Nič se ni bal prijaznega gospoda; gladko mu je tekla beseda. Nato je bil gospod še prijaznejši. Zapisal je vse, kar mu je povedal Janko, vzel prstan ter mu izročil potrdilo, da ga je res prejel od njega. Janko mu je moral povedati svoje ime in kje stanuje. To je gospod zapisal. Slednjič mu reče: “Zdaj pa pojdi mirno domov pa pošten ostani, kakor si bil doslej. Če ti bo kdaj česa treba, le k meni pridi! Vse drugo, kar še pride, se ti bo .sporočilo pismeno. Z Bogom!” In podal mu je roko. Vesel in z lahko vestjo je šel Janko. Z lahko vestjo, pravim; dokler je imel tuje blago pri sebi, ni našel pravega miru. Ko bi ga izgubil! To bi bilo skoro hujše, kakor ko bi bil prstan njegov. Zdaj je zopet lahko mirno spal. Tudi kavke se mu ni bilo treba bati, ki ni mogla hitro pozabiti lepega prstana. Bila je silno trmasta, in kar si je enkrat vtepla v glavo, je mislila, da mora biti. Olajšanega torej se je čutil naš Janko, ali da je storil kaj posebno lepega in hvale vrednega, to mu ni prišlo na misel. Kako bi pa človek mogel ravnati drugače? Mislil je, da je že stvar pri kraju. Kar najde neki večer, ko pride domov, veliko pismo na mizi. Bilo je zanj od redarstva. Poklican je bil, naj pride drugi dan ob deveti uri v tisti urad, kjer je bil oddal najdeni prstan. Kaj bo pa to? Nič hudega ni bilo. Gospod ga je sprejel še prijazneje nego prej. Povedal mu je, da je izgubljeni prstan našel svojega lastnika. Pokaže mu pismeno potrdilo. Nato mu pa pove še nekaj, česar Janko prej ni vedel. Za najdeno in pošteno oddano stvar se dobi deset odstotkov vrednosti najdenine. To je, če je najdena stvar vredna sto kron, gre njemu, ki jo je našel, po postavi deset kron. To je pravično in obema prav, njemu, ki je izgubljeno stvar našel, in onemu, ki je zopet prejel najdeno blago, če ni kak poseben stisnjenec in skopuh. Prstan, kakor je rekel sam mož, ki ga je izgubil, je bil vreden tisoč kron, torej gre njemu, ki ga je našel, sto kron najdenine. Gospod uradnik je izročil Janku, ki je stal kakor v sanjah, lep nov kronski stotak. Janko je moral podpisati potrdilo, da je res prejel najdenino. Tako je bila stvar pri kraju. Ne še! Prijazni gospod mu izroči listič, na katerem je bilo zapisano ime tistega gospoda, čigar je bil prstan, in pa kje stanuje. Mož je bil tako vesel in zadovoljen, da je prosil uradnika, naj mu pošlje na dom tistega poštenega dečka, ki ga ni v pregreho zapeljal blesk zlata in dragega kamenja. Prihodnjo nedeljo je šel Janko, kolikor moči lepo in snažno opravljen, k tistemu gospodu. Starček ga prijazno pozdravi, ga posadi za mizo ter ukaže prinesti mu jedi in pijače. Nato sede sam za mizo, svojemu mlademu gostu nasproti, ter se začne razgovarjati z njim: Odkod? Kako doma? Kako kupčija? Janko mu je odgovarjal, kakor je vedel in znal v okorni mu nemščini, vendar je gospod vse razumel. Nazadnje mu reče: “Po postavi ti gre sto kron najdenine, ki si jih že prejel. Ali prstana, ki je cenjen na tisoč kron, jaz ne dam za dvakrat toliko, ker mi je drag spomin; toliko je meni vreden. Gre ti torej še sto kron in še več; toda za zdaj ti dam samo toliko, drugo ti ostanem dolžan, da boš imel tudi ti dolžnika. Pa še nekaj malega za spomin.” Nato mu izroči najprej lično listnico s kronskim stotakom in potem še srebrno uro z lepo, drobno verižico. Nekaj časa je moral mož držati oboje. Janko je bil res v zadregi, ali iz te zadrege mu je pomagal prijazni gospod. V žep mu vtakne na eno stran listnico, na drugo pa uro ter mu reče: “Zdaj pa pojdi z Bogom! Pozdravi mi mater, kadar ji boš pisal! Ostani priden in pošten kakor doslej in Bog ti daj srečo! Ko bi kdaj kaj želel od mene, saj veš, kje stanujem. Želel, pravim; reči bi moral: terjal, saj sem tvoj dolžnik, kakor sem rekel. Torej le pridi! Samo predolgo ne odlašaj, da ti ne odidem in odpotujem v deželo, kjer ni moči terjati ali tožiti dolžnika. Z Bogom!” Janko se prikloni in se začne zahvaljevati; ali nič ni mogel prav najti prave besede. Premagovati se je moral, da ga niso posilile solze, čeprav po pameti ni imel za kaj se jokati. Poljubiti mu je hotel roko, ali starček mu ni pustil. Poslovil se je torej precej nerodno in šel. Z eno roko je pritiskal na prsi tistega ptiča, ki mu je bil priletel kakor v sanjah, da bi mu ne odletel zopet, drugo pa je imel na uri, ki je tiktakala tako prijetno. Da jo je pogostoma potegnil iz žepa ter pogledal nanjo, koliko je ura, vsak lahko ugane. Samo škoda, da ga ni hotel noben otrok vprašati, O. Čebular: Kmečki dom na Slovenskem. koliko je ura, kakor je večkrat sam vprašal kakega gospoda, ki je kupoval kostanj, da bi vedel, kdaj iti domov. Zdaj pa tega ne bo več treba. * * * Tako so Janku na Dunaju med kostanjem in pomarančami brez kakih posebno imenitnih dogodkov pretekla štiri leta. Sreča mu je bila zvesta in premoženje njegovo je raslo in vzhajalo kakor dober kvas. Z veseljem je vsako nedeljo ogledoval knjižico poštne hranilnice, v kateri je bilo čitati tako lepe, okrogle številke, da je bilo veselje. Kolikšno pa je njegovo premoženje, tega ni povedal nikomur, še svoji materi ne. Tudi doma je šlo vse po sreči. Dom je bil že prvo leto prodan in še precej dobro; za to je skrbel varuh njegov, tako da je nekaj malega še ostalo, ko je bilo vse poplačano in poravnano. Materi se je dobro godilo kakor nikdar poprej. Živela je brez skrbi in brez težkega dela; zato je bila tudi zopet zdrava in krepka in tudi dobre volje je bila. Seveda ko bi imela še svojega Janka pri sebi! Ali upala je, da ji Bog da doživeti tudi to srečo. Samo malo potrpljenja! Saj se mu ne godi slabo na Dunaju. Pa kako lepo ji piše vsako nedeljo, da se mora kar jokati včasih, ko čita pismo. Zdi se ji, kakor da bi sam govoril z njo, samo da ga ne vidi. Pa za vsak božič ji pošlje kaj lepega in dobrega. Še eno leto pa pride; to bo veselje! Tako se je tolažila in upala žena! Sin pa ji je tisti čas ležal hudo bolan v bolnici v daljnem mestu dunajskem. Mislila je uboga ženica, da je tako blizu svoje sreče, pa je bila tako daleč od nje, kakor nikdar poprej. Janko se je bil prehladil zadnjo zimo, ki je bila posebno huda. To ni nič čudnega; še čuditi se moramo, da si ni že poprej nakopal kake bolezni. Moral je v posteljo. Gospodinja njegova je poslala po zdravnika, da se bo vedelo, kako in kaj. Ležal je v hudih vročinah. Zdravnik ga ogleda pa reče gospodinji: “V bolnico!” In nato pristavi bolj potihoma, da bi ne slišal bolnik: “Pljuča vnela.”—To je huda bolezen, konča se lahko s smrtjo. Bolniku je treba zdravnika pa skrbne strežbe. To je pa mogel imeti samo v bolnici. Janko je v svoji hudi vročini jedva prav vedel, kaj se godi z njim. Ena sama skrb mu je šla po glavi: mati in pa tista knjižica; deti so mu jo morali pod zglavje. Ko je bila nevarnost že velika in se je bilo bati naj hujšega, ko je čutil, da se mu bliža konec, je imel še edino željo, da bi videl mater. Sporočili so ji. Niti fine ure ni zamudila mati, pa je bila na Dunaja—sama ni prav vedela, kako je prišla— pri svojem sinu. Jokala ni in javkala, ko ga je zagledala v postelji pred seboj. Poljubila mu je čelo, kakor more le mati poljubiti svojega otroka. On jo je pogledal pa nasmehljal se: “Mati!” Od tistega časa mu je odleglo. Ves dan je bila pri njem ter mu je stregla. Ponoči pa, ker ji ni dovoljeno, da bi ostala pri njem, je spala v njegovem stanovanju, ki je bilo zdaj prazno; Jankovi tovariši so bili že odrinili domov. Materino oko, materina roka najboljše zdravilo za bolnega otroka. Čudovito hitro je Janko okreval. Čez nekaj časa že je smel zapustiti tisto veliko hišo, kjer leži in trpi leto in dan toliko ljudi. Srečen, kdor jo zapusti kakor on živ in zdrav ter gleda zopet čez toliko časa modro nebo nad seboj! Koliko pa jih odneso iz hiše, da ne vidijo nikdar več belega dne! Čebular: Belokranjski kozolec. Z veselim kričanjem ga je pozdravila Pika, ko je prišel z materjo na svoje staro stanovanje. Uboga Pika je morala toliko časa biti sama doma in to ji ni bilo po volji. Zdaj mu pa mati ni dala miru. Moral ji je obljubiti, da pojde, kakor hitro se dovolj pokrepča, z njo domov. Ko bi ji zopet zbolel in—! Ne, ne pusti ga in ne pusti! Tudi tega ne, da bi ostala nekaj časa pri njem na Dunaju. Brez truda in dela mora biti več časa, da okreva do dobrega. To se pa da najbolje v domačem kraju, tako sodijo tudi zdravniki. Kdo se bo upiral materi? Pet let res ni še na Dunaju, kakor je bil sklenil, ali če pogleda v svojo ljubo knjižico, pa mora reči, da bi kaj takega ne bil upal v sanjah. Imel je, kolikor je potreboval za svoj namen, in morda še malo več. Človek ne sme biti lakomen. Samo eno ga je skrbelo, kako bo doma. Pa tudi to skrb je izročil Bogu. Bože! Prihodnje dni je porabil v to, da je v red spravil vse svoje reči. Pa tistega prijaznega gospoda s prstanom je moral tudi obiskati pred odhodom pa mu pokazati svojo mater, čeprav ni kaka bogata, imenitna gospa, ali mati je njegova. To je še posebno ugajalo gospodu. Lepo ju je pogostil in pri slovesu je ženici stisnil nekaj v roko, da je bilo za vožnjo in še malo čez. Drugi dan potem pa sta po južni železnici med drugimi potniki drdrala dva srečna človeka, mati in sin, proti svojemu domu. * * * Kaj pa Pika? Prej se je toliko govorilo o njej, zdaj pa ne besede več. Ali je bila morda zopet ukradena ali se je kam zaletela, da je ni bilo več nazaj, ali pa še kaj hujšega? Nič takega. Ali svoje domovine Pika res ni več videla. Ostala je na Dunaju, kjer se ji je dobro godilo in se ji še godi. Prodal je pa menda vendar ni! To bi ne bilo lepo. Ne, prodal je tudi ni. To je pa bilo tako. Seznanil sem se bil tudi jaz z Jankom, ko sem šel mimo njega pa si kupil kostanja. Deček mi je bil posebno všeč, ko sem se pogovarjal z njim, pa Pika je bila z menoj nekako posebno prijazna. Povabil sem ga, naj me obišče kako nedeljo, s svojo kavko seveda. Prišla sta in se tako prikupila nam vsem, da sta morala zopet priti. Posebno pa Pika je delala mnogo veselja mojim ljudem. Pred odhodom se je bil prišel poslovit tudi k nam, s Piko seveda. Videl je, kako težko je mojim ljudem ločiti se od prijaznega ptiča, ki ga ne bodo videli več. Nekaj časa stoji in premišlja, potem pa reče: “Gospod, tako prijazni ste bili z menoj, vi in vaša družina. Kako bi se vam zahvalil? Veste kaj? Vzemite mojo kavko za spomin, jaz je tako zdaj nič več ne potrebujem.” Kaj sem hotel? Razžalil bi ga bil, ko bi se bil branil. In tako je zdaj Jankova Pika naša Pika. Nekaj časa je res kričala po Janku, potem se je pa kmalu privadila novega doma, novih ljudi, ki jo imajo tako radi in ji tudi marsikaj izpregledajo. Razvajena je zdaj še bolj nego prej ter poredna in nagajiva pa krade in uzma, kjer more. Tu ne pomagajo ne dobri nauki ne svarjenje ne kazni. Pa ne samo doma, tudi pri sosedovih krade, kar je posebno neprijetno; zato je zadnje dni navadno v zaporu. Kaj se pa hoče s tatom? Pa nagaja, komur more, posebno kokošim na dvorišču. Koplje se najrajša v njih posodi z vodo, potem jo pa prevrne. Psa, ko leži, vleče zdaj za rep, zdaj za uho, tako da ne more spati revež, kakor bi rad, pa ker je pameten, vse voljno potrpi. Meni je nekdaj, ko sem pisal na vrtu, prevrnila črnilo, tako da je bila vsa miza črna, potem je pa kričala od samega veselja. Ko sem potlej naredil tako, Čebular: Zidanica. da ga ni mogla prevrniti, mi pa vzame pero iz roke in ga nese na sosedov vrt. Res velik križ je z njo, vendar imamo potrpljenje; morda se pa še poboljša sčasoma. Če pa tudi ne, radi jo bomo vendar vedno imeli. Procesija za dež “^UŠA JE, suša, dežja bo treba!” tako so tožili kmetje pod vaško lipo v neki gorski fari na Dolenjskem. “Vse je ovelo in nič ne raste. Kako se bomo preživeli pozimi, če nam Bog ne da malo dežja?” Kmetje so tarnali in jokali; premišljevali so, kako je mogoče, da jih Bog tako hudo tepe, ko pa vendar pobožno molijo in pridno hodijo k maši. “Za mašo bo treba dati,” se je oglasila ženica, ki je poslušala pogovor; druga priletna pa je pripomnila, da je treba plačati za procesijo, v kateri bi skupno vsa fara na glas molila litanije, zlasti pa litanije vseh svetnikov, ki bi lahko še največ pomagali s priprošnjami. Ker so kmetje vedeli, da bodo morali dati za mašo, procesijo in litanije, so še tistega večera zložili skupaj precej drobiža in drugi dan nesli župniku, naj naznani mašo, procesijo in litanije za dež. Župnik jih je bil zelo vesel, ko so mu izročili nabrani drobiž in jim je vse obljubil, da bo naznanil, kadar bo pripraven čas. Čas za procesijo pa se je nato precej zavlekel, a nekega dne, ko je barometer začel kazati nenadno spremembo, je župnik oznanil procesijo in druge priprošnje za dež. Takoj je razglasil po fari, da bo drugi dan procesija za dež in zapovedal, naj zagotovo pridejo vsi k maši, po kateri se bo vršila procesija. In drugega dne je res prišlo vse staro in mlado skupaj, da poprosi za dež. Častiti je vse opravil, da je bilo po volji kmetom in plačali smo mu vse do zadnjega groša. Še večje zadovoljstvo pa je zavladalo, ko so se farani vračali iz cerkve. Čim so po lavretanskih litanijah in po priprošnjah k svetnikom šli iz cerkve, so nenadoma zaslišali silno bobnenje v zraku. Oblaki so se kopičili drug vrh drugega in debele kaplje so začele padati, tako da so se nekateri vrnili mokri domov. Vsi so se veselili, da jih je uslišal Bog, le zaskrbelo jih je malo, ko so zapazili, da naliv divja čimdalje bolj in da rastejo hudourniki v mogočne reke. Ponekod je voda podrla bregove in nasipe, povsod pa povzročila veliko škode. Ko so se modri vaški možje zbrali pod lipo, so po povodnji tožili, da jim je naliv povzročil preveč škode. Modrovali so, da je moralo biti preveč priprošenj do svetnikov, ki so gotovo vsi pritisnili na Boga, da je odprl preveč vodnih zatvornic. Ugotovili so, da bi bila samo maša s procesijo zadostovala in sklenili so, da prihodnjič ne plačajo več za litanije vseh svetnikov. Po povodnji je župnik šel v cerkev pogledat, če je voda napravila kaj škode tudi v hiši božji ter če ni mogoče voda lila skozi streho. V klopi je našel mirno spečega, pobožnega moža, ki je v globoki molitvi zaspal v cerkvi. To je bil oni očanec, ki mu je izročil drobiž, katerega so bili nabrali za plačilo župniku, ki je molil za dež. TaS mož je bil najbolj zgovoren pod lipo. Župnik mu je dejal: “No, očka, vi se pa niste premaknili prej, dokler vas ni uslišal ljubi Bog. No, zdaj pa le pojdite. Dobrotnik nam je poslal obilo dežja. Ravno vaše pobožne molitve so povzročile, da je bilo dežja še malo preveč. Pobožnega kmeta so župljani na priporočilo župnika izvolili za župana. Takega pobožnega moža je župnik hotel za voditelja občine, zato je tudi njega priporočal z lece. Sploh pa je navada^ da se povsod izvolijo take zaspane može, ki ne zaspijo samo v cerkvi, temveč povsod. Zaspani smo pravzaprav še vsi in nič ne vidimo; ali upamo pa, da bo bolj čuječ naš novi rod. N. Žlemberger. Albin Čebular: PISMONOŠA Gospod urednik, dober dan! Za Vas spet pisemce imam. Spisala ga je Anka mala, po meni Vam ga je poslala, poslala ga je in dejala, da uvrstite ga v NAŠ KOTIČEK, da čital ga bo še Matiček, pa tudi mamica in striček! Dragi čitatelji! Z radostnim srcem pričakujemo praznikov, veselimo se jih, ker so kakor cvetoča poljana v mrzli zimi. Čeprav marsikdo izmed nas ne bo dobil božičnega darila, kakršnega bi si želel, in čeprav bo vedel, da mu njegovi starši ne morejo pokloniti darila, kakršnega dobi mogoče njegov prijatelj, ki ima premožnejše starše, vendar vsled tega ne bo zlovoljen, na nikogar se ne bo jezil. Zadovoljen bo sprejel darila1 in bo svoje starše ljubil še bolj, če so siromašni. In starši bodo dobili v ljubezni otroka neprecenljivo nadomestilo v siromaštvu. Za božičem pride zadnji dan v letu. Tedaj se zahvalimo staršem za vse dobrote, trud in žrtve, za vso skrb in ljubezen! Kako žalostna bi bila naša mladost brez očeta, brez matere! Veselje in ljubezen do svojih staršev pa izkažemo na ta način, da jih ljubimo in spoštujemo. Napisal sem, da se ne sme nihče jeziti, če ne dobi tako lepega darila kakor njegov tovariš. Pri darilih za kontestante, ki so zmagali s prispevki zadnje leto, pa ni tako. Kdor je zmagal, je deloma zaslužil in ni treba, da bi ga kdo drugi zavidal. Vsakdo je imel priliko in kdor je bil najbolj priden in dobre volje, ta naj pa največ dobi. Škoda pa, da so mnogi med pri-spevatelji, ki bi tudi zaslužili lepa darila, pa jih ni dovolj na razpolago, da bi vsakdo dobil, kdor je zaslužil. Na razpolago je sicer nekaj za vse, ali posebne nagrade gredo samo šestnajstim, ki so se s prispevki najbolj postavili. Darila so razdeljena v štiri skupine, in sicer: Prvo darilo dobita: Dorothy Rossa, Cleveland, Ohio, in Joe Lever, Cleveland, Ohio. Drugo darilo dobijo štirje: Jennie Petrich, Oakdale, Pa., Frances Kochevar, West Frankfort, 111. Olga Zobek, Roundup, Mont. Mary Kozole, Philadelphia, Pa. Tretje darilo dobijo tudi štirje, namreč: Frank Somrak, Cleveland, Ohio. Christine Sernel, Chicago, 111. Jennie Fradel, Latrobe, Pa. Agnes Jurečič, Chicago, 111. Četrto darilo pa dobijo sledeči: Fred Predikaka, Staunton, 111. Helen Grabner, Kenosha, Wis. Violet Beniger, Export, Pa. Louise Fanny Chernagoy, Eveleth, Minn. Jennie Krizmancic, Cleveland, Ohio. Mary Skerbetz, Broughton, Pa. Poleg teh je še veliko število drugih, katerim bi tudi rad poklonil darilo, in mislim, da se bo tako tudi zgodilo. Letos je zaslužila nagrade veliko večja skupina mladih čitateljev, kajti še nikoli ni bilo tako veliko število prispevkov od vas kakor letos. * Prihodnje leto čaka mlade čitatelje Mladinskega lista še veliko več zanimivosti kakor do sedaj, zato pa je potrebno, da še to leto vsakdo malo poagitira, da dobi kakega novega naročnika za Mladinski list. Mladi člani Slovenske narodne podporne jednote bi morali vedno pokazati, da smo za organizacijo S. N. P. J. in celo sedaj o božiču ne sme nikdo pozabiti nanjo. Kjer se vam zdi umestno, pa povejte, da je jako primerno božično darilo, ako kdo naroči za eno leto Mladinski list. Ko ste koga nagovorili, da tako stori, pa pišite Mladinskemu listu. Še nekaj drugega pišite: kako ste kaj zadovoljni z darili. Želim Vam jih obilo in tako tudi srečo in zadovoljstvo o božiču in vse leto. Urednik. * Cenjeni urednik in čitatelji! Povem vam, da na Halloween smo imeli kakor vsako leto tudi letos veliki pohod dve milji dolg. Bile so vsakovrstne maske in raznovrstne godbe. Prvi sneg je padel na tretjega novembra. Otroci smo veseli snega; vsak dan ga malo pade. Na devetega in desetega novembra so bile odprte šole za obiskovalce, da vidijo, kako se učimo. Naj omenim, kako je bilo neki dan v šoli. Učiteljica je vprašala otroke, če bi bilo prav, da ne bi smeli inozemci kuhati in se nositi kakor v starem kraju. Več otrok je reklo, da ne bi smeli nositi in kuhati v Ameriki kakor v starem kraju. Učiteljica pa je rekla: “Zakaj tako?” Ona je rekla, da še ona rada je golaš. Jaz sem pa mislila, kaj pa bi mi slovenski otroci delali brez starokrajskih štrukljev in klobas! M-m-m-m! Ker je to zadnji dopis v tem letu, obenem želim vsem bratcem in sestricam S. N. P. J. in čitateljem ter uredniku Ml. lista vesele božične praznike in srečno novo leto 1928. Jennie Fradel, Latrobe, Pa. Dragi urednik! * Ne zamerite, ako bom napravil kako napako, ker to je moj prvi slovenski dopis. Slovenski Mladinski list mi je jako priljubljen; rad bi, da bi izhajal vsaj enkrat na teden. Jaz sem v devetem razredu in zelo rad hodim v šolo. Moja mama pravi, naj se pridno učim čitati in pisati po slovensko, da ne bom pozabil, da sem od slovenskih staršev. Poskušam, kar je v moji moči. Mama pravi, da bo vsakikrat boljše. Pozdravljam vse čitatelje Mladinskega lista. John Glavich, Vandling, Pa. Dragi čitatelji! Da, res se miška lahko zjoče, ker naš kotiček prazen je. Ali sedaj nas bo zima obiskala in v naš kotiček vse potisnila. Hej, sestrice in bratci, ali bomo pustili miško solziti se? Pozdrav vsem dopisovalcem našega lista. Dorothy Rossa, Cleveland, Ohio. REŠITEV UGANK IZ NOVEMBERSKE ŠTEVILKE. 1. Sanjke. 2. Tri zajce so ujeli stari oče, oče in sin. To sta dva očeta in dva sina. Mildred Brence, Lloydell, Pa. Mary Tomazec, Cleveland, Ohio. 3. 21 sodov so si razdelili takole: dva sina sta dobila po dva polna soda, po tri do polovice napolnjene sode in po dva prazna, tretji sin je dobil tri polne sode, enega do polovice napolnjenega in tri prazne. Mary Tomazec, Cleveland, Ohio, je zastavico rešila nekoliko drugače, vendar pa pravilno: 2 sina sta dobila po tri polne sode, enega po polovico in po tri prazne, tretji pa je dobil enega polnega, pet po polovico in enega praznega. 4. Ker krav niso smeli pobiti, so si pri sosedu izposodili še eno kravo, tako da so jih imeli 18. Zdaj so jih lahko delili. Najstarejši sin jih je dobil polovico, to je 9, srednji tretjino, to je 6 in najmlajši devetino, to je dve. Ko so krave tako razdelili, je ostala še sosedova krava, ki so jo sosedu vrnili. * PRIJATELJČKI V UGANKAH. 1. PASTIRIČKA. 2. STRŽEK. 3. KOS. Albin Čebular: RASTI LOZICA! Lozica, rasti, se urno košati, da dalje med brati jim pelo bo delo, saj debelca vaša tam v jamah stojijo ter strop jim držijo, da kar ni nesreče. Albin Čebular: LUČKE SVETIJO — Lučke prežive v jamici svetijo, lučke so zlate — zlate lopate. Svedri se vrtajo, v svitu se bliskajo, krampi pa črni od lučk so — srebrni . . . IZREKI MODRIH MOŽ. Človek, ki vedno dela, je dober. Radi tega sem prepričan, da edina vera, ki nas more rešiti, je vera v uspešnost izvršenega napora. Brez dvoma je lepo sanjati o večnosti, toda čast zasluži le dotični, ki dela. Emil Zola. Ni ga večjega zla kakor ne storiti tega, kar je dolžnost, ker po tem človek izgubi svoj pravi značaj dostojnosti in spoštovanja. Epiktet. SLOVENSKI PREGOVORI. Dolga bolezen, gotova smrt. * Kar je dobrega se samo hvali. * Devet igralcev ne more enega samega petelina rediti. SLOVENE PROVERBS. Long illness, certain death. * What is good needs no praise. * Nine gamblers cannot feed even a single rooster. STRAH V noči Ivan se zbudi, sam ne ve, od česa; šum je slišal, se mu zdi, pa napne ušesa. Zopet isti, čuj, šumot, škrtnila je šipa; Ivana oblije pot, srce mu utripa. Proti oknu vpre oči in temo prebada: čudna senca tam leži kakor moška brada. Je ta senca živa mar? Giblje, glej, se . . . dviga . . . Ropar tam stoji, glavar in pajdašem miga! Čuj, kot nož bi brisal kdo — sapa mu zastane, v strahu krikne v noč temno in k očetu plane .. . . Z okna pa — čofot! — na tla senca se prevrne: ni bila od roparja, le od — mačke črne! Janko Glaser. OREH. Dva dečka, Ivan in Milan, sta se nekega dne podala skozi gozd. V travi kraj pota je ležal oreh. Ivan ga zagleda, ali njegov brat Milan je bil hitrejši, pa je skočil ponj, da ga pobere. “Oreh je moj,” reče Ivan, “jaz sem ga prvi videl.” “Ni tvoj, moj je,” ga zavrne Milan. “Jaz sem ga pobral.” In le malo je manjkalo, da se nista stepla. V tem hipu je prišel njun prijatelj Peter. Dejal je: “Cul sem vajin prepir, zato vaju hočem pomiriti.” Strl je oreh in dejal: “Tu-le bratca, sta dve lupini. Ena je tvoja, Ivan, ker si ti prvi videl oreh v travi, druga je tvoja, Milan, ker ti si pobral oreh. Ono pa, kar je notri, in to je jedro, ostane meni.” Tako je jima dejal Peter, pojedel je jedro, a prepirljivca sta ostala z dolgim nosom. ANGLIJA NIMA MNOGO SOLNČNIH DNI. Anglija spada med one zemlje, v katerih ni veliko solnčnih dni. V Londonu samem je navadno polno megle in dima, solnce pa zelo redkokrat prodre skozi gosto meglo, da bi obsijalo hiše in ljudi. Po vsem Angleškem je poleti kakor pozimi malo solnčnih dni in solnce sije povprečno le štiri ure. * KOROŠKI PREGOVORI. Hudournik večkrat drevesa podira, travi pa le bilke izpira. Pozno v postelj, pa zgodaj na viš, hišo zanemarjeno spet poživiš. Kar te ne grize, kar te ne je, pusti, naj spraskajo drugi ljudje. Brez muje se ne obuje. V vsaki ulici je enkrat semenj. JUVENILE MONTHLY MAGAZINE FOE YOUNG SLOVENIANS IN AMERICA Volume VI. DECEMBER, 1927. Number 12. CALM IS THE MORN CALM is the morn without a sound, Calm and deep peace on this high world, Calm as to suit a calmer grief, And on these dews that drench the furze, And only through the faded leaf And all the silvery gossamers The chestnut pattering to the ground: That twinkle into green and gold: Calm and still light on yon great plain That sweeps with all its autumn bowers, And crowded farms and lessening towers. To mingle with the bounding main! Tennyson. CHRISTMAS Christmas will be here, The children are saving money; For toys they want On Christmas Eve. Santa is busy filling his bags, For Christmas will be here; His reindeers are ready to start On Christmas Eve. The children are busy looking' For stockings that will be hung up; Without torn 'holes and large enough For toys that will be put in them On Christmas Eve. Santa will make many trips, His reindeers will go as fast as lightning, Will reach the chimneys in few seconds. Santa will be dressed good, For it will be cold and windy On Christmas Eve. Charles Starman, Cleveland, Ohio. The President of the S. N. P. J. jyjANY OF US, THE JUVENILES as well as the older members of the S N. P. J., are well acquainted with our president, Vincent Cainkar; yet we can never know him too well. And those that are not as happy as we are, will have an opportunity to know him a little better through reading this article. Our president, like most of the older Slovenes of America, is a son of an ordinary, hardworking, and by no means rich peasant of Slovenia. Consequently, Vincent was obliged to assist his parents in supporting their rather large family. Even in his tender age, when his father was working in the Croatian, Hungarian, or Slavonian forests, and earning the means by which he hoped to improve his little farm as well as making their life more pleasing, Vincent assisted his mother in tilling the soil and taking care of other farm work. During the summer his father was at home, cultivating his farm; in the winter he left the domestic affairs in care of his wife and Vincent, and returned to the forest, where, at times, he spent half-a-year, or even longer. By this mutual cooperation and frugality they were able not only to improve their living conditions, ^ut they actually added considerably to their farm by gradual purchasing. Cainkar’s father was a strong, kindhearted man, with a sort of melancholy disposition. This was a result, it seems, of his long absences from his beloved family. His children, on the other hand, longed for his return, for he was always good to them, and because of that they loved him very dearly. Later on, when Cainkar became a youth, strong enough to manage hard manual labor, he often accompanied his father to the forests, for he always loved to work with him. Brother Cainkar was a clever young boy. He liked to study and read many good books; for his ambition was to get an education. But his father was poor, and could not afford to send him to a regular college, for the advance education was very expensive; at any rate, it was beyond the means of an average Vincent Cainkar, peasant; hence Vineent went to an agricultural col- President of the S. N. P. J. lege at Maribor, which was not as expensive. In the school he proved himself an excellent student. The teachers liked him very much, and he was very popular among the students. When Vincent returned home on his vacations, he soon discovered that the land of his father as well as that of his neighbors yielded very little per acre, inspite of the diligent cultivation. He observed that there was much waste of energy and land, because the people were ignorant of the scientific methods in cultivation; so he began to improve this by applying his information to the practical purposes, as well as to teaching others how to select proper plants to suit the soil and the climate. Thus not only his father profited by his education, but the entire community followed his instructions and enjoyed the fruits of his accomplishment. Besides farming and wandering with his father as a timberman and his educational training, Vincent was accumulating his experiences as a soldier. That gave him an opportunity to meet various kinds of people. In the like manner, when he came to the United States, he travelled a good deal and worked at different trades. Obviously, Mr. Cainkar is widely experienced man, and especially in the conditions of the workingman. It was this experience and the activity in the Slovene affairs of America that made him very popular among Slovenes, which finally culminated in electing him president of the S. N. P. J. in Springfield, in 1918. Since then he was re-elected three times. There are but few that have been as active in the Slovene affairs of America as Mr. Vincent Cainkar, and it is for this reason that this article is written. * We are happy to have a man at the head of the organization of so wide an experience as our president. But this is not all: we should remember that as our president climbed from a simple, and lowly place step by step until he came to be the leader of the Slovenes of America, with little opportunity, but with hard and per-severent labor; so we, who are still young, and whose whole future is before us, should remember that what was possible for our president to accomplish is possible for us as well. But we see that he was a good student, that he liked to study; and, secondly, we observe, that he was very active in the Slovene affairs long before he was elected president. If we follow his example, brothers and sisters, we will be on the right track. Moreover, our president is very interested in those who are active in cooperating with the M. L.; for this is what he said the other day about the activities of the young cooperators of the M. L.: “I am very much pleased to see so many of our young Slovenes of America interested in the Mladinski List. Indeed, nothing could be more encouraging than to watch the activity of these young brothers and sisters. I did not expect such response, for I know that the youngsters are not sufficiently acquainted with the S. N. P. J. organization and its ideals and purposes. This is a clear evidence that these members will some day form an integral portion of the important body of the S. N. P. J.” Moreover, our president is not satisfied with mere words of praise; he promised to give a present to the best contributor of M. L. for the year 1927. It might as well be admitted that our president’s hope for the future success of the organization is based upon the young workers whose interest and activity in the organization began in their early life. It is hoped that there will be more of us who are willing to follow the example of our president, remembering that education and labor are the key to success.—X. The Earlier History of the Southern Slavs The Southern Slavs United (Conclusion.) ^\FTER we have followed the history of various parts of the Southern Slavs, it _ is proper that, to conclude our story, we look at the present Yugoslavia as it is composed of various groups of the Southern Slavs. It is true that the present Yug1« Dear Editor: I haven’t written to the M. L. since last Spring, so I thought I would write. Our school started Sep. 6th. I made 86 in average for the month. I have four teachers, they all are good to me. We have an entertainment at our school every Friday. Some girls play on the piano, violin, and one on a banjo. We also have plays and readings given by the children. I have a joke to tell: Actor—Boss, may I go to the railroad to learn to dance ? Boss—To the railroad—what are you going to do there ? Actor—There are a couple of trains going to Charleston. From Jennie Widmar. WHAT DO WE DO IN CLEVELAND? What do we do in Cleveland ? Sing and dance and play. Why do we sing and dance and play? Because this is a free land. Hurrah! What do we eat in Cleveland ? Everything that is good: Apples, potatoes, and all that is good, In this new free land. Hurrah! What do wre read in Cleveland ? We read the Mladinski List. To me it’s better than a feast In this new free land. Hurrah! Joe Lever, Cleveland, Ohio. * WINGED WORDS. If words were birds, And swiftly flew From tips to lips Owned, dear, by you, Wo^ld they, to-day, Be hawks and crows? Or blue and true And sweet? Who knows? Let’s play to-day, We choose the best; Birds blue and true, With dove-like breast! ’Tis queer, my dear, We never knew, that words, Like birds, had wings and flew! Justina Yancar, 633 Washington Ave., Girard, Ohio. * Rose Marie Mihelčič, from Blaine, Ohio, says: “I was eight years old in May and I am in the fourth grade in school. I belong to the S. N. P. J. for seven and a half year, and my mother for eleven years, and my father for seven years. I have one brother and two sisters and they all belong to the S. N. P. J. Lodge No. 333 in Blaine, Ohio. I will write more next time.” * Dear Editor: I surely like to read this magazine; so I have written this letter. I also belong to the S. N. P. J. and so do my brothers and sisters. I wish the M. L. would become larger. I am attending school every day and am 13 years of age and in the eighth grade. The weather here is getting cold. AVe are having a lot of fun, such as skaibing, sleighing and skiing. I hope other members would write to me. My address is: Rosalyn Laykovich. Willard, Wis., R. R. 1, Box 44. INDIANS. Here we go dancing for joy, Men, women, girl, and boy. We have here the Sun dance, Jump up and all around prance. We are Indians, great and strong, Men and women are all the same: Working, fighting for their fame, That is why we are so strong. We have wigwams roomy and small, Some are big and some are tall, In them we sleep and drink And in the streams we our fishhooks sink. We hang the papoose in the tree, Where he sings and is free. We will let him grow in peace, On his birthday we will feast. Joe Lever, Cleveland, Ohio. * Dear Editor: This is the first time I am writing to the Mladinski List. There are many members of the S. N. P. J. Lodge in Montana, that do not want to write, except Olga Zobek. So I thought I would write. The members like to read the magazine, but they are too lazy to write. The children from Scotch' Coulee have a very far way to walk to Washoe or Bearcreek School. When winter comes, we have a hard time; but, anyway, we have good times, sleigh-riding and skiing. Christmas will soon be here. I wish the Women’s Lodge No. 324 would write to Santa Claus to come the same way as last Christmas. I wish some of the members would write to me. Fannie Widitz, Washoe, Mont. * Dear Editor: I like to read the M. L. and I wish it would come oftener. We all belong to the S. N. P. J.; I have three brothers and five sisters. I will be 16 years old on Dec. 20, when I am quitting school and going to work. I have a good set of drums, on which I am taking lessons now. The teacher comes every Sunday afternoon to teach me. My oldest brother Joe plays banjo. He is pretty busy with his banjo: he has about two or three dances a week to play at, and he is also In a good orchestra in which there are seven together. They surely make it “hot” when they play together. My two oldest sisters work at “Pitney Glass” about two years already and they like their jobs. We come from Penna and live in Cleveland now two years. I like this place very well. Edward T. Miklavčič, 295 E. 164th St., Cleveland, Ohio. Dear Editor: I have sent to M. L. one poem a good while ago, and I am sorry I did not write any more since then. All of our family, except my mother, are members of the S. N. P. J. I am always very anxious to get the M. L. I enjoy reading the stories, letters, jokes, and I like to work out the riddles. I have succeeded in working out two of them in this month’s issue. Here I have a joke: “Why,” said the disgusted teacher to a small boy, who did not know his geography lesson: “I’m surprised at you, Jimmie. When Washington was your size he was a surveyor.” “Please, teacher,” spoke up the boy, “When he vas your size he was president.”— Yours truly, Rose Kravanya, Glencoe, 0. Dear Editor: Well, Santa Claus is going to visit us soon. So, if you haven’t been very good yet, you better start right away. If we were to look back and compare our 1926 M. L. with the 1927 one, we would find very many good improvements. I do hope that our M. L. will keep on improving. I am kept very busy with my school work. When I first came up to Collinwood High School, I could not find my way around this big building, but now I am well acquainted with it. In the November issue of the M. L. it was published that our school has 120 rooms; but that was a mistake. It has 400 rooms and 120 teachers. During the football season this year the Junior Collinwood High School Football Team has played with many other high schools and it won the Junior Football Championship of Cleveland. Dorothy Rossa, Cleveland, Ohio. * Dear Editor: I’ve written several letters to the Mladinski List, and next year I expect to have a letter every month for the magazine. I have been receiving many letters from the members of the S. N. P. J. I also have been busy answering them. I am glad to say that Euclid High School has won the cup which was given for the conference football games. We will be holding this cup for the second year. Here is a joke: Customer—“I want a Christmas present for my child. He’d like something that blows.” Clerk—-“How about a handkerchief?” I wish all members of the S. N. P. J. a merry Christmas and a happy New Year. Sophie Klemen, Euclid, Ohio. NEW YEAR’S EVE. Ding, Dong! Ding, Dong! Sounds the nearby gong, Rejoice the people far and wide, Here and there on every side. We leap from an old year into a new, Unhappy people there should be few. Firm resolutions we should make, Not only for ours, but for everybody’s sake. Stefanja Dolinar—Age 13, 843 Willow Way, Braddock, Pa. Dear Editor: In my town of Renton, Pa., conditions are not very good, for the Coal Company has started to break the union. There are children of the strike breakers who go to school with the union children, and there never is peace among the children in school. In our town there are many policemen known as deputy sheriffs and state police to guard and keep peace in the town. But the police are only hired gunmen from the city. They came to beat the men, women, and even the innocent children. They have no pity on them; for they are a cruel class of people. In school the teacher tells us that this country is the land of liberty, freedom, and justice; but there is no freedom, justice, or liberty in the striking camps of Pennsylvania. The conditions are worse than in the days of slavery. The other day our teacher told us to memorize the Constitution of the United States of America, and I remember in it was a paragraph which guaranteed free speech, free press, and free assemblage in this country. There are no such laws for the citizens of Renton; for even the children are put indoors at seven o’clock in the evening, by the deputy sheriff. The children of the union parents are going through hardships. We have no decent clothes to wear for school, our parents are eight months on strike already. They will stay on strike until they win for the good old U. M. W. of A. Hilda Jerich, Renton, Pa. * Dear Editor: I belong to the S. N. P. J. lodge for eight years and I read the M. L. all the time. I wish it would come every week. I am 10 years old and in the fifth grade. I have a brother in S. N. P. J. lodge. My brother is in Lincoln school and I go to Central school. We had a little snowfall already, but the snow was not thick enough so I could slide. I don’t like so much sliding as I like reading the M. L. Lucy Markovich, 695 N. 3rd St., Barberton, Ohio. Dear Editor: I am now going to the Bentleyville Public School, where I am a freshman. I take English, civics, general sciences, algebra, and Latin. These subjects are hard, but interesting. I like the jokes and poems of the M. L. and I wish more members would write. I think this is one of the best magazines that a young Slovene can read. We are having a hard time now with the Union. Many miners have been out on strike from April. The men from other states and places have come and taken the union men’s places. Best regards to all. Robert Skerbetz, Bentleyville, Pa. A ROSE A SEPAL, petal, and a thorn Upon a common summer’s morn; A flash of dew, a bee or two, A breeze, A caper in the trees; And I’m a rose! Emily Dickinson. * A MESSAGE TO YOUTH I BEG you to be very audacious and enthusiastic. Never count or fear the enemies of righteousness. Despise all difficulties. Laugh at impossibilities and cry “It shall be done!” Hugh Price Hughes. CONTRIBUTORS: If you have written any letter to the Mladinski list during the year 1927, you are entitled to a small gift, donated by the Pioneer Lodge No. 559 S. N. P. J., Chicago. All you need to do is: write on the coupon your name and address, and mail it, together with a two cent stamp to the Chairman of the Committee, Mr. Frank Zavertnik, 3039 So. Kostner Ave., Chicago, 111. COUPON: Name ..................................................... Address .................................................. Write plainly.