¡z tujega
tiska
DELO S SUICIDALNIMI MLADOSTNIKI IN NJIHOVIMI DRUŽINAMI
Hepworth, D. H.. Farley, O. W., Griffiths, J. K., Clinical
Work with Suicidal Adolescents and Their Families. Social
Casework. 69, 1988, 4, 195.
Clanek obravnava psihosocialne faktorje, povezane s tremi
fazami, ki vodijo do poskusa samomora, ocenjevanje ogrože-
nosti in obravnavanje suicidalnih mladostnikov. Posebej je
poudarjeno, da je treba delo s posameznikom povezati z dru-
žinsko ali skupinsko terapijo.
V ZDA se je v zadnjih tridesetih letih potrojil delež samo-
morov med mladostniki in mlajšimi odraslimi, kljub dejstvu,
da je delež samomorov v splošni populaciji ostal v glavnem
konstanten. Po najnovejših podatkih poskuša vsako leto samo-
mor pol milijona mladih ljudi med 15. in 24. letom, od
tega je 5000 poskusov uspešnih.
To ni le tragično zaradi izgube toliko mladih življenj, am-
pak je tudi velika obremenitev za svojce in prijatelje, ki
jim ostane občutek krivde morda vse življenje. Teicher
(1979) razlikuje tri stopnje v procesu, ki vodi do poskusa
samomora. Prvo stopnjo sestavlja navadno dolga zgodovina
problemov od otroštva dalje, zgodovina, ki pomeni predi-
spozicijo za suicidalno dejanje. Na drugi stopnji pride
do eskalacije problemov, povezanih z odraščanjem. Končno
fazo sestavljajo tedni ali dnevi neposredno pred suicidalnim
poskusom. V tej zadnji fazi pride do prekinitve stikov s
svojci, vrstniki in prijatelji.
Med predispozicijskimi dejavniki so najvažnejši: travmat-
ske izgube v otroštvu ali zloraba otroka ter neustrezno
družinsko vzdušje. Čeprav so veliko raziskovali, ali je
možno izgubo staršev (zaradi smrti ali razveze) povezovati
s kasnejšo psihopatologijo, je bolj malo dokazov, da
bi bila izguba staršev primarni vzrok za otrokovo večjo
ranljivost in kasnejšo depresijo. Zdi se, da bolj
neugodno vplivajo neustrezni vzgojni postopki osebe, ki
154	Socialno delo, 27. 1988,2
je nadomestila enega od staršev. ali pa staršev samih,
dokler jih je otrok imel. Vendar pa je podatek, da je otrok
izgubil enega ali oba starša, povezan z njegovo dovzet-
nostjo za depresijo. kadar je kasneje v življenju izpo-
stavljen obremenitvam. V neki raziskavi (Wright, L., 1985)
so tudi ugotovili, da je bilo med mladostniki, ki so
poskušali samomor, statistično pomembno več takih, ki so
jih starši fizično maltretirali. Med značilnostmi družin-
skega vzdušja, ki se povezujejo s poskusi samomora, omenjajo
predvsem dolgotrajno motene odnose, pomanjkanje topline
in čustvene varnosti, sovražnost in konflikte med družinski-
mi člani ter nestabilne družinske vezi. Starši mladostnikov,
ki poskušajo samomor, so tudi moteni. Neka raziskava ugota-
vlja, da so očetje mladostnikov, ki so poskušali samomor
bolj depresivni, s šibkejšo samozavestjo In bolj vdani pija-
či kot očetje drugih niladostnikov; matere pa so bolj tes-
nobne, tudi same večkrat mislijo na samomor in prav tako
več pijejo kot matere drugih mladostnikov. Taka družinska
situacija negativno vpliva na razvoj osebnosti, posebno na
razvoj tako pomembnih lastnosti. kot so samozavest, samoob-
vladanje, zmožnost za obvladovanje obremenitev in medosebne
spretnosti. Več raziskav je ugotovilo, da so mnogi mladost-
niki, ki so poskušali samomor, imeli dolgo zgodovino mote-
nost i .
Ena od longitudinalnih raziskav te populacije ugotavlja,
da nekatera znamenja, ki jih lahko opazimo že v prvem
razredu osnovne šole, napovedujejo kasnejša vedenja, ki
korelirajo s suicidalnim poskusom. Tako je na primer iz
slabega učnega uspeha v prvem razredu osnovne šole mogoče
napovedati depresijo pri dečkih v adolescenci. Agresivno
vedenje. ki ga ne spremlja obžalovanje, napoveduje
toksikomanljo. Oboje, depresija in zasvojenosti, pa sprem-
ljajo visok odstotek samomorilnih poskusov pri mladostnikih.
Otrok s šibko samozavestjo, pomanjkljivimi medosebnlmi
spretnostmi In dlsfunkclonalnlm načinom vedenja se v adole-
scenci znajde pred neobvladljivimi nalogami: izoblikovati
lastno identiteto in zdrave socialne odnose. V tej stiski
se spet zateče k neustreznim oblikam vedenja, ki kratkoročno
olajšajo pritisk, dolgoročno pa vodijo v še večje težave.
Nevarnost samomorilnega poskusa signalizirajo strokovnjaku
naslednje okoliščine: šolska neuspešnost, alkoholizem
in uživanje drog, pomanjkanje spretnosti pri občevanju z
drugimi, neustrezni družinski odnosi.
Šolski neuspeh je zunanje znamenje nakopičenih psihosoclal-
nlh težav; neuspešnost se lahko stopnjuje do popolnega neu-
155	Socialno delo, 27. 1988,2
speha in opustitve žolanja. Podobno se lahko stopnjujejo
težave v socialnih odnosih, tako da se mladostnik izogiba
vrstnikov in drugih ljudi ali pa je z njimi v neprestanih
konfliktih. Stopnjuje se pogostost in intenziteta impulziv-
nega vedenja. Vendar je treba dodati, da tudi med šolsko
zelo uspešnimi mladostniki samomorilni poskusi niso redki.
Med zelo uspešnimi srednješolci so 4 odstotki poskušali
samomor. Med dejavniki, ki so po mnenju teh mladostnikov
najbolj povezani z njihovim dejanjem, so : občutek lastne
brezvrednosti, občutja osamljenosti, storiInostni pritisk in
strah pred neuspehom. To so podobna občutja kot pri šolsko
neuspešnih. Neka raziskava kaže, da je vsaj 5o % mladostni-
kov, ki so izvršili samomor, srednje veliko ali veliko
uživalo alkohol, droge ali oboje. Druga podobna raziskava pa
je ugotovila, da je pri dveh tretjinah mladostniških samomo-
rov šlo za motnje povezane z uživanjem drog.
Raziskava o samomorih pri delinkventni mladini je pokazala,
da mladinci, ki so poskušali samomor, niso navajeni in
ne znajo svojih čustev izražati z besedami, ampak le z deja-
nji, medtem ko je med ostalimi več takih, ki so zmožni vei—
balizirati neprijetna čustva, kot so obup, osamljenost in
nemoč.
V družinah suicidalnih mladostnikov ni prave povezanosti med
starši in otroki. Komunikacije so slabe in konfliktov veli-
ko. Pogosto pride do poskusa samomora po kakem konfliktu
mladostnika s starši, vendar je tak konflikt le eden od
mnogih in zgolj zadnje dejanje dolgotrajno napetih odnosov.
Vse, ki delajo z mladino, je še posebej pomembno opozoriti
na sproži Ine dogodke in dogodke neposredno pred samomorilnim
poskusom. Predvsem je važno biti pozoren na izjave, ki
omenjajo samomor in druge podobne izraze mladostnikove
namere. Glavni sproži Ini dogodek je ločitev od ljubljenih
oseb ali pretnja take ločitve. Suicidalni mladostnik v taki
situaciji pretirano reagira, si predstavlja, da gre za
dokončno izgubo, ki je nekaj podobnega kot smrt. Do poskusov
samomora pride tudi po prepirih s starši, sorojenci ali
partnerji, po prepirih, ki ogrožajo status odnosa. Mladost-
niki, ki imajo slabe odnose s starši, se morda pretirano na-
vežejo na vrstnike ali pa pretirano investirajo v roman-
tični ljubezenski odnos. Ce se tak odnos razdre, izgubi
mladostnik stik, ki mu je.bil v socialno oporo, se odtuji
in ostane osamljen. Odtujenost in osamljenost pa sta naj-
tesnejši spremljevalki samomora. Sproži Ini dogodek je lahko
tudi samomor ali smrt sorodnika ali prijatelja. Neka raz-
iskava poroča, da je med mladostniki, ki so poskušali
samomor, 22 odstotkov takih, ki so pred kratkim doživeli
156	Socialno delo, 27. 1988,2
samomor ali samomorilni poskus družinskega člana,
medtem ko jih je 2o odstotkov pred kratkim doživelo smrt
sorodnika ali prijatelja. Prav osupljivi pa so rezultati
dveh metodološko skrbno izvedenih raziskav, ki ugotavljata,
da se je število samomorov med mladostniki povečalo po
predvajanju televizijskih poročil o samomorih ali filmov,
ki prikazujejo samomor.
Kako oceniti ogroženost? Vedeti je treba, da niti starši
niti mladostnik sam pogosto ne vedo, da je mladostnik
depresiven. Strokovno pomoč iščejo iz kakega drugega raz-
loga. Zato mora biti strokovnjak tem bolj pozoren na
opozorilna znamenja. Ta so:
-	poslabšanje osebne urejenosti (pomanjkljiva osebna nega,
zanemarjen videz, umazana obleka, nepospravljena soba),
-	poslabšanje šolskega uspeha,
-	nezanimanje za dejavnosti, ki jih je prej imel rad.
-	pogostejša žalost, čemernost, nenadni izbruhi joka,
-	spremembe navad v zvezi s spanjem (premalo ali preveč
spanja, nemirno spanje ali prezgodnje vstajanje),
-	izguba apetita,
-	pitje alkohola ali jemanje drog,
-	govorjenje o smrti, umiranju - tudi na "šaljiv" način,
-	nenadna prekinitev stikov s prijatelji in družino, posta-
vanje okrog hiše
Ker sta spreminjanje razpoloženja in viharnost tipična
za mladostništvo, ju bomo imeli za opozorilno znamenje le,
če trajata več dni in če ju spremljajo tudi druga znamenja.
V intervjuju z mladostnikom samim ali z njegovimi starši je
treba poizvedeti po vseh prej naštetih dejavnikih, pa tudi,
če je kdo v družini že kazal suicidalna nagnjenja in če ima
mladostnik suicidalne fantazije.
Ugotoviti je treba tudi, ali drugi člani družine morda ne
izražajo želje, da mladostnika "ne bi bilo", "da bi izginil"
in podobno. Na primer v takile obliki: "Naša družina bi
lahko lepo živela, če ne bi bilo N." "Ne vem, kako dolgo bom
še lahko prenašal vse to, kar nam povzroča N." Taka sporo-
čila vplivajo na mladostnikovo odločitev, da "se bo umaknil
s poti". V isti smeri pa delujejo tudi težje opazna never-
balna vedenja, ki izražajo ravnodušnost do mladostnikovega
obupa in potrtosti. Pri oceni suicidalne ogroženosti pomaga-
jo seveda tudi izvidi nekaterih psiholoških testov. Ce smo
ugotovili, da je mladostnik v resnici ogrožen, se odločimo
najprej za metodo krizne intervencije, šele nato pa lahko
uporabimo druge vrste obravnav. Ce je nevarnost samomora
velika, naj se socialni delavec posvetuje z zdravnikom, ker
157	Socialno delo, 27. 1988,2
bo morda potrebna medikamentozna terapija in hospitalizaci-
ja, pa tudi zato, da se porazdeli odgovornost in prepreči
bodisi pretirano reakcijo s strani socialnega delavca bodisi
podcenjevanje nevarnosti.
V večini primerov je indicirana individualna in družinska
ali skupinska terapija. V individualni terapiji mladostnik
lažje izrazi neprijetna čustva. Pri tej terapiji skušamo
doseči, da bi se mladostnik zavedel bolečih čustev, ki jih
je do tedaj zgolj izživljal. Z verbalizacijo naj bi jih
spravil pod svoj nadzor. Suicidalni mladostnik pogosto
doživlja terapevta kot svojo edino oporo in prav je, da se
terapevt do določene mere temu prilagodi, npr. tako, da
dopusti mladostniku, da ga večkrat pokliče po telefonu ali
pa da večkrat pride na kratek pogovor. Paziti pa moramo, da
mladostnik tega ne izkorišča v manipulativne namene.
Drug pomemben smoter individualne terapije je krepitev samo-
zavesti, predvsem tako, da se mladostnik nauči prepoznavati
načine samozasmehovanja in podcenjevanja in da mu terapevt
da pozitivno povratno sporočilo o njegovih dobrih lastno-
stih Poleg individualne pa je pomembna tudi družinska tera-
pija, saj je družina čustveno pomembnejša od (terapevtske)
skupine, poleg tega pa je pomembna socialna opora mladostni-
ku. Družinska terapija naj bi izboljšala komunikacije med
družinskimi člani in zmanjšala število konfliktov. Pred
prvim družinskim srečanjem je dobro imeti pogovor samo s
staršema, da se ju pripravi na odkrito komuniciranje, poslu-
šanje drugih in na pogovor o njihovih lastnih neustreznih
vedenjih. Terapevt pokaže po eni strani razumevanje za
zaskrbljenost ali negodovanje zaradi mladostnikovega vedenja,
po drugi strani pa skuša doseči, da bi starši uvideli, da je
to vedenje kazalec širših problemov v družini.
Na sestankih s celotno družino se mora terapevt aktivno
konfrontirati z neustreznimi vedenji članov ter prevajati
napade in očitke, ki jih izrekajo člani drug o drugem, v
osebne izjave o doživljanju, izjave, ki ne sprožajo obramb
nega vedenja. Poleg dela s celotno družino pa je smotrno
organizirati tudi pogovore m.ed posameznimi pari članov, npr.
med očetom in sinom. Spodbujanje družinskih dejavnosti, npr.
skupnega obiska kina, skupnih rekreacijskih dejavnosti ipd.,
pa tudi spodbujanje družinskih obredij (praznovanja rojstnih
dni ipd.) prav tako sodi k prizadevanju, da bi izboljšali
delovanje družine.
Družinska terapija ni primerna, če so družinski člani
preveč odtujeni drug od drugega ali če je mladostnik
odtujen od družine. V nekaterih skrajnih primerih je družin-
158	Socialno delo, 27. 1988,2
sko vzduèje tako suicidogeno in maligno, nezdravi odnosi
tako globoko vtirjeni. da taka terapija mladostniku ne bi
koristila. V takih primerih je indicirana terapija v
skupini suicidalnih mladostnikov. Poleg prej omenjenih
smotrov je skupina tudi primeren kraj za učenje socialnih
veščin in reševanja problemov. Poleg tega pa lahko deluje
kot pomembna socialna opora.
Izreden pomen pa ima - poleg vseh teh terapevtskih možnosti
- tudi pripravljenost širše skupnosti, v kateri živijo sui-
cidalni mladostniki (šole, delovne organizacije, krajevne
skupnosti, cerkve oziroma verske skupnosti), da nudi tem
mladostnikom oporo. Temu namenu služijo "telefoni zaupanja",
mreže socialne opore, vključevanje prostovoljnih sodelavcev
in spodbujanje prostočasnih dejavnosti, v katere se lahko
vključijo ogroženi mladostniki.
Blaž Mesec
SOCIALNI POMOČNIKI PRI OTROCIH Z VEDENJSKIMI MOTNJAMI
Liv Elisabeth Roselund, Sad not bad. New approaches to an old
problem - boys with aggresive behaviour disorder. Nie Waal's
Instltuut, Oslo 1987
V Nie Waals Inštitutu v Oslu (Norveška) vgrajujejo v tera-
pevtski program za otroke z vedenjskimi motnjami tudi delo-
vanje socialnih pomočnikov. Socialni pomočnik je oseba, ki
lahko vzdržuje z otrokom odnos in dela z njim zunaj tera-
pevtskega kabineta in zunaj otrokovega doma.
Kaj je socialni pomočnik?
Socialni pomočnik je nestrokovni sodelavec. čigar naloga je,
da v nekem določenem razdobju s pomočjo strokovnjaka povečuje
sposobnost neke druge osebe za samouresničitev. obvladovanje
življenjskih težav in krepitev samozaupanja z druženjem in
skupnimi dejavnostmi.
Kaj je odnos do socialnega pomočnika?
Otroci z vedenjskimi motnjami so bili prikrajšani v človeških
odnosih in pogosto nimajo zadostnega samozaupanja, niti
zaupanja v odrasle in vrstnike. Najpomembnejša naloga social-
nega pomočnika je, da je v oporo svojemu ki lentu, da mu je na
voljo In v pomoč s pozitivnim in razumevajočim odnosom. Tako
lahko ki lent dobi pozitivno Izkušnjo v navezovanju odnosa z