Praktična slovcnsko - neinška gramatika. (Dalje.) Vaje iieniško-siovenske očividno pojasnujpjo vodila navedene pod št. B. ^Opombe^, in pojasnujejo zgledi pod čerko a imena moškega spola v edinem številu; pod čerko b. imena žens. v ed. štev.; in pod čerko c. imena vseli 3 spolov v innož. štev.; zgledi pod št. 2. pa kažejo, kako se sklanjajo osebnc imena v 4. sklonu ed. in množ. št. Učitelju, navajenemu stare neniške slovnice (deutscbe Spraclilelirp), zdplo scbo čudno, zakaj dasene ločujejo imena v sklanjave (Abandprungsartpn), kojili smo nekdaj čvetpro imeli; poglavitno vodilo je pa bilo : aus dem Ausgange der l.Endnng in der vielfacben Zahl erkennt niau i. t. d. Ali pomisliti je treba 1., da nemška slovnica tudi sedaj ne loči 4 sklanjav, ampak našteva le imena, ki se sklanjajo po krppkem in po šibkein načinu, in v tiste, ki se sklanjajo v ed. št. po krepkpoi, v množ. št. po šibkein načinu. Tpdaj tiuli naša gramatika ne niore imeti 4 sklanjav. 2. Zvpsta si sinteticne poti, (ktera iz posameznih delov celoto skupaj sklada) predstavlja najpred posamezne sklone, kakor se naj ložeje razumpva, namreč naj poprpj 4.ga, ki se naj ložeje razumeva, potem 3.ga in 2.ga, potpm še le predstavlja pod št. XV. popolno sklanjanje členov, impn in osebnih zairakov, ko so že učenci v neštivilnih zgledih vidili, kako se rabijo impna v raznih sklonih; potpm takem tudi nekoliko ložeje razumpjo vzrok, zarad kterega sprpminjati morajo se imena, to je jezikoslovne postavp. Stare slovnice deržale so se pa analitične poti, predstavljale so celoto, potcm se je pa razkrojevalo. Sprptni učenik posluževal se bo pa liste poti, po kteri bo prej do namena prišpl. Tisto vodilo pa, da se iz 1. sklona množ. št. spoznati more, kako se ime sklanja , velja še tudi sedaj, saj je v podlago vsem vodilom, kajti pri vsakem sklonu se govori: tiste imena, ktere imajo v množnpm številu te ali take končavke , dobivajo tp ali take končavke v tera ali v drugem sklonu. Zdi se mi pa, da so otroci po starem načinu, ložeje razumevali imena po raznih sklonib in skljanjah razločevati, kakor sedaj , ako se jim notranja vez nied posameznimi skloni in popolnim sklanjanjem ne dopove. Npkdaj so učenci prav dobro znali razločevati, pod ktero sklanjavo da spada ime — se ve da mebanično; zakaj pa da se tako dplali mora, zavedel sp vsaj jaz v tisti dobi nikdar nispm. Bilo je vse to le za spomin. To naj velja zastran ,,opomb" po vseh treb sklonili, ktere gramatika obdeluje. (D«ij. Prih.)