Sonet.
JJeset let, mislim, da|je*že minilo ; samotnih let. Zašel sem v tuje kraje, na klance brez počitka in postaje; kar je grenkob, to srce jih je užilo.
Kaj se očem je trudnim zasvetilo? Ti si, ki sem te sanjal trepetaje, jesenska sladka luč za mrtve maje, za sto trpljenj stokratno povračilo . . .
Vse to je le spomin od onstran jarka:
bolnik že sluti večnosti sijaj
in predno mu oči zatisne starka,
odgrne jim Gospod nebeški raj;
v bolest poslednjo sije luč prežarka —
še en smehljaj, nič več na vekomaj!
I. C.
»Ljubljanski Zvon" 7. XXVIII. 1908.
25