* * * VESTNIH . ; ' ■T-. ' ' . ' -- .. • '•/ • *v ' / V KIOTICIERO XXXIII — Julij - Avgust - Se|ilenibt*r 1982 — Štev. i$. VESTNIK slovenskih domobrancev in drugih protikomunistov je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. — Izdaja ga konzorcij. Ramon Falcon 4158, 1407 — Buenos Aires. — Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Edicion y redaccion: Ramon Falcon 4158. Editor resp.: Rudi Bras. Sucursal 7, 1407 — Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice ol slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar. Tiska: Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina Registro de la Propiedad Intelectual No. 121.138 (21-9-81) VSEBINA O suverenosti (R. Smersu) ......................................... 101 Comunismo, nacion artificial (B. C. Campora) .................... 163 Pcgled na ..jugoslovansko" emigracijo (P. Rant) ................. 165 Papeži in fatimska skrivnost (J. Ceglar) ........................ 167 Razlogi za materializem današnjega časa (Dr. F. Veber) .......... 173 Slovenske teme in teme (A. G.) .................................. 181 Odkod ims Slovenec? (Roman Pavlovčič) ........................... 188 Pisma od doma ..................................................... 194 Spominski dan 1982 ................................................ 200 V družini narodov (Vladimir Kos) ............................... 203 Oznanjuj besedo. . . (J. Cvelbar) ................................. 206 Razgledi z naših postojank ........................................ 209 Koroški partizani (Janez Zupanc) .................................. 218 Nove knjige (A. G.) ............................................... 223 V spomin ......................................................... 227 Naši jubilanti .................................................... 230 Pisma uredništvu .................................................. 232 Radiografija Slovensko družbe ................................... (Utaocaoto nariaeRO SLOuensiUH dohobranccu ih DiiueiH Proti komuni srou XXXIII — JULIJ-AVGUST-SEPTEMBER 1982 — štev. 3 O SUVERENOSTI Ob malvinski krizi je po vsej Argentini odmeval klic „soberam'a, so-berania" (to je suverenost). Beseda „soberania“ je postala magična beseda, ki je vzburkala vso državo po dolgem in počez. Kaj vsebuje ta juridični pojem, tega argentinske množice niso vedele. Vedele so samo to, da jim pripadajo malvinski otoki in da je ta zahteva obsežena v besedi „soberania“. Na neki srednji šoli so dali dijakom nalogo z naslovom ,,soberania“. Neki dijak je napisal samo en stavek in sicer tale: „Kaj je soberania, ne vem: vem pa to, da so Malvine argentinske in te hočemo dobiti nazaj." Seveda se o suverenosti ne razpravlja samo v Argentini. Tudi drugod se postavljajo zahteve po suverenosti. Suverenost zahtevamo tudi mi Slovenci, zahtevajo jo Hrvati, Baski, Ukrajinci, Slovaki, Kurdi in še mnogi drugi narodi, katerim se krati njihova neodvisnost. Bistvo suverenosti Kaj je suverenost, kaj je suverena drižava, o tem obstajajo številne razprave in debele knjige. Tudi v slovenščini imamo nekaj dobrih razprav o tem vpralšaju; najboljša je še vedno Pitamiceva ,,Država". Prvi je pojem suverenosti opisal Jean Bodin leta 1576. Po njegovih izvajanjih je bila suverenost utelešena v kralju; zato se je kralj imenoval tudi suveren. Nad kraljem ni 'bil nihče razen Boga. Kralj je bil absoluten gospodar v državi, v kateri je vladal. Bil je gospodar nad življenjem in premoženjem vseh ljudi in se mu ni 'bilo treba ozirati na nikogar tako v drižavi kakor tudi izven d riževe. Mednarodnega prava tedaj še ni bilo. Prav tako se tudi državi, kateri je vladal suveren, ni bilo treba ozirati se na nikogar na 'svetu. Njena neodvisnost je bila popolna — vsaj teoretično. V resnici je vladal močnejši in je kratil pravice suverenih držav. Danes pa tudi v teoriji ni več tiste suverenosti, kot jo je opisal Bodin. Obseg suverenskih pravic se je skrčil in spremenil. Znani katoliški družboslovec Jaques Maritain je v svoji knjigi „Man and the State" posvetil vprašanju suverenosti vse drugo poglavje. Prišel je v svojih duhovitih izvajanjih do zaključka, da je treba razlikovati med suverenostjo v duhovnem in političnem smislu. V duhovnem smislu moremo govoriti o Bogu, da je suveren nad vsem stvarstvom. Po katoliški veri je papež kot bdžji namestnik suveren nad Cerkvijo. Toda na političnem področju — nadaljuje Maritain — in z ozirom na ljudi in organizme, ki naj vodijo narode k njihovim zemskim ciljem, ni mogoče govoriti o taki suverenosti kot je v duhovnem svetu. Kajti nobena zemska oblast ni postala božja oblast niti ni zastopnica Boga. Zemska oblast je zastopnica ljudstva. Maritain je torej mnenja, da niti država niti ljudstvo nista absolutno suverena. Pojem absolutne suverenosti se je rodil v času državnega absolutizma. S propadom tega absolutizma je propadel tudi pojem absolutne suverenosti. /Pojem suverenosti danes Bilo bi pa seveda popolnoma napačno trditi, da se danes sploh ne more več govoriti o suverenosti. Res je, da o popolni ali absolutni suverenosti pri državi danes ne moremo več govoriti, ker so države vezane na mednarodno pravo, so članice Združenih narodov in podvržene sankcijam tega organizma. Dalje so države s pogodbami zvezane med seboj. Če so pristale na razsodbe halškega razsodišča ali na drugačno arbitražo, so tudi s tem omejene v svojih suverenskih pravicah. Vendar pristajajo kljub vsemu tem državam še vedno take pravice, ki jih moremo označiti kot suveren-ske pravice. Kako daleč je šla omejitev suverenskih pravic posameznih držav v zadnjih desetletjih, je razvidno posebno na področju človeških pravic. Združeni narodi izvajajo strogo nadzorstvo nad nekaterimi državami glede kršenja človeških pravic, kar bi še pred prvo svetovno vojno veljalo za vtikanje v čisto notranje zadeve države in torej za kršenje suverenosti. Ko govorimo o suverenosti, mislimo seveda samo na državo. Samo države so suverene v tem modernem smislu omejene ali relativne suverenosti. Federalne edinice, ki se ponekod tudi imenujejo države i(v Združenih državah Amerike) ali republike (v Jugoslaviji) niso suverene države. Pač pa so suverene države tiste države, ki so povezane v 'zveizo držav ali konfederacijo. Danes ne obstaja nobena zveza držav ali konfederacija. Znane konfederacije v zgodovini so bile: Švica, ki pa se je spremenila v zvezno državo ali federacijo. Sprva so bile tudi /Zdruižene države Amerike konfederacija, toda od 1788 dalje so zvezna država. ISo nekateri, ki pripisujejo suverenost ljudstvu ali določenemu narodu. Večina modernih družboslovcev — tudi katoliških — je mnenja, da suverenost pritiče samo državam, kajti ljudstvo ali narod nima oblasti. Oblast in nosilce oblasti ima samo država, zato ima samo ona suverenske pravice. Včasih govorimo o »narodnih voditeljih". Pa je to le častni naslov človeka, ki uživa veliko zaupanje ljudstva. Ni pa tak narodni voditelj noben nosivec oblasti, če ni istočasno tudi v vodstvu države. ('Glej o tem vprašanju članek v Vestniku: leto 1981, štev. 4, avtor B. F.) IKo torej Slovenci zahtevamo svojo državo, jo zahtevamo v smislu moderno umevane suverenosti, ki jo nekateri imenujejo relativno suverenost — v nasprotju z zgodovinsko absolutno suverenostjo — in katero uživajo danes vse moderne države. It. Smersu Comunismo, reaccion artificial Hay que estar muy “despistado” o ser muy hipocrita para pretender que el comunismo es una reaccion espontanea (!!!) causada por la pobreza, la miseria, la ignorancia o cualquier otra deficiencia social. El comunismo no es una reaccion espontanea, ES UNA REACCION ARTIFICIAL provocada mediante una accion premeditada, estudiada, planeada cuidadosamente y ejecutada con enormes medios y con tecnicas muy modernas, sutiles y aplicadas despiadadamente; enormes medios tanto financieros, como humanos (agentes de todas categorias), como de comuni* cacion social. Grandes medios humanos Para dar una idea de la enormidad de esos medios mediante los cuales se difunde y avanza el comunismo en los pueblos libres, solamente Rusia Sovietica, la linea Moscu, solo en el rubro de los medios humanos emplea: —30 centros universitarios para la formacion de agitadores, agentes de espionaje y agentes de revolucion. —15.000 agentes de lra. categoria que desde 1930 son todos rusos. —250.000 agentes de 2da. categoria, que son extranjeros, no son rusos. —800.000 agentes de 3ra. categoria; estos tienen el caracter de profe-sionales remunerados y estan integrados por estudiantes, profesionales universitarios, dirigentes pollticos, gremiales etc., de los paises infiltrados; no todos ellos aparecen y actuan como comunistas sino que buena parte de ellos son “cripto-comunistas”, comunistas encubiertos, comunistas en secreto; asi, principalmente son cripto-comunistas: los infiltrados en las FF.AA., Policia y otras reparticiones claves del Gobierno y de la Iglesia, como ser Ministerios, Curias, Seminarios, etc.; o en diarios democraticos importantes; los secretarios y asesores de personajes politicos destacados, ministros, senadores, vicepresidentes, presidentes, etc, El Presidente Roosevelt estaba rodeado de una camarilla de “cripto-comunistas” y “cripto-comunistas” dominaban los altos servicios informativos de EE. UU. durante la 2da. Guerra Mundial. En nuestros dias, mereceria una cuidadosa investi-gacion el todopoderoso Kissinger, consejero de Nixon e instigador de la increible claudicacidn politica de este frente a China Roja. Ese millon largo de agentes rusos actua mediante tecnicas variadas, colnplejas, sumamente habiles, que sacan buen provecho de las ciencias psicologicas. Para Lenin el proceso revolucionario no es espontaneo Lenin —contrariamente a las opiniones de Marx—, afirmaba que la revolucion comunista no debia ser considerada como la expresidn necesaria de una revolucion espontanea. Segun el, los intelectuales burgueses debian analizar la situacion, formular la teoria de la. revolucion y constituir un nucleo conscientemente director de la evolucion de la humanidad en su progreso dialectico. ;Y pensar que lo que no creen ni los mismos comunistas, el progreso espontaneo de su revolucion por la existencia de causas objetivas de imper-fecciones sociales, lo creen ciertas poderosas naciones anticomunistas de hoy, que creen combatir al comunismo porque contribuyen a combatir la pobreza y el subdesarrollo!! Comprender las tecnicas del comunismo Si la CAUSA del avance del comunismo son los medios que emplea y las tecnicas de que se vale, es evidente que lo fundamental es atacar la causa: destruir, neutralizar, desbaratar sus medios; y conocer sus tecnicas, neutralizarlas y emplearlas al servicio de la defensa del mundo libre, primero, y usarlas ofensivamente contra el propio comunismo, luego. Hablar de las tecnicas del comunismo es precisamente hablar de la “psicopolitica”. Nos vamos adentrando asi, poco a poco, en lo que segun se vio, constituye la esencia y el factor decisivo de esta guerra que nos ocupa. Los medios materiales que emplea el enemigo son ingentes y contra ellos es indispensable tomar medidas eficaces hasta desbaratarlos por conr pleto. Pero en cierto sentido es mas urgente, es lo primero del punto de vista logico, vencer la propia ignorancia y lo que es peor, los propios preconceptos acerca de la causa del avance del comunismo. Para luchar contra el comunismo lo primero es comprender los resortes psicologicos que explota para difundirse. Luego sera necesario entrar a las tecnicas psicologicas que emplea, y a como las emplea. Posteriormente se rcquiere estudiar como neutralizar estas tecnicas, como defendernos y como emplearlas nosotros ofensivamente. En sintesis minima, comprender realmente y obrar en consecuencia. ((Psicopolitica: B. Caviglia Campora) Prvikrat, ko me prevaraš, boš ti kriv edini; če pa drugič padem v tvoje mreže — — krivda bo na moji strani! (arabski pregovor) Pogled na »jugoslovansko™ emigracijo Prav z začudenjem sem bral v Naši luči (štev. 4/1982, stran 40) naslednje navodilo: „Na vseh uradih,kjer vas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slovenija-Jugoslavija.“ Začudenje ne gre na račun urednikov — katerim je k nasvetu treba samo čestitati — ampak na žalostno dejstvo, da sezonski ali ekonomski emigranti zdaj nimajo v sebi tiste jasnosti, ki jo je imel val ideološke, demokratične in predvsem protikomunistične emigracije po letu 1945. Takrat nikomur ni padlo v glavo, da bi se izdajal za Jugoslovana, posebno še ne po izgonu titovcev iz Trsta in prehitro pozabljene sestrelitve ameriškega letala nad slovenskim matičnim ozemljem. Kolikor se spominjam, so takrat tako srbski kakor hrvaški emigranti v ogromni večini tudi najprej povedali, da prepovedana zasebna poklicna dejavnost vsem zdravnikom, zobozdravnikom, zobarskim tehnikom in bolniškim strežnicam. V zaostalih republikah na vzhodu in jugu že dolgo ni nobenih zasebnih ..zdravstvenih delavcev**. Omenjeni zakonski predlog mora potrditi hrvatski (in slovenski?) parlament. Omembe vredno je, da se skoro vse ostale socialistične države vzhod ne Evrope zmerom bolj vračajo k zasebni iniciativi. ..Najbolj liberalna** komunistična država, za kar so nekateri razglašali Jugoslavijo, pa jadra v kolektivistični absurd. Zakonskemu predlogu so avtorji dali to ..družbeno utemeljitev**: vsaj na bolniški postelji ali pod kirurškim nožem naj bodo vsi državljani enakopravni. (Čudovit razvoj te lepo doneče besede!) Zasebni zdravniki pa služijo le privilegiranemu sloju. Bravce pomirjujejo avtorji s priznanjem, da si povprečni državljan tudi doslej ni mogel privoščiti zasebnega zdravnika. Poslej pa da bodo zasebni zdravniki postavili svoje sposobnosti v službo skupnosti: sklepati bodo morali nastavitvene pogodbe z bolnišnicami in vanje bodo proti odškodnini prinašali svoje često dragocene aparate. Vsakdo pa ve, da jugoslovanske bolnišnice ne morejo plačati ne novih delovnih moči ne tehničnih priprav. Torej bo samo na Hrvaškem ok. 300 zdravnikov in njihovih znanstvenih sodelavcev padlo med brezposelne, njihovi pacienti pa bodo morali oblegati javne bolnišnice. V njih pa bodo spet privilegiranci. Javna skrivnost je, da se v javnih zavodih zdravniku na skrivaj potisne v roko bela kuverta z bankovci. To pomeni za običajnega državljana, da bo še dlje kot dozdaj moral čakati na prosto bolniško posteljo, na protezo in na kakršno koli zdravljenje. SPOMINSKI DAN 1982 SLOVENSKA HIŠA — BUENOS AIRES — OSREDNJA PROSLAVA 6. JUNIJA Začela se je s sv. mašo, ki jo je daroval msgr. Orehar ob številni asistenci. Ta je tudi v pridigi poudaril tri bistvena gledišča na nekdanje dogodke: zgodovinskega# ideološkega in krščanskega. Zgodovinsko: nimamo se česa kesati, ideološko: na jasnem moramo biti, da pod komunizmom ni mesta za svobodo, krščansko: ne bi se tako odločno zoperstavili, če ne bi bili prej pripravljeni. 'Med mašo je prepeval Gallus pod vodstvom dr. Julija Savellija. Zatem so bile spominske molitve pred spomenikom padlih. Zelo umestno je vprašanje, ki ga je v poročilu za Svobodno Slovenijo postavil Gregor Batagelj: »Mimogrede: mu polagamo med letom zadosti pozornosti?" (Spominska prireditev je bila v veliki dvorani. Govoril je visokošolec Pavel Pleško, katerega nekatere misli prinašamo: „Ob koncu vsake vojne zmagovalec s svojim zadržanjem napram poraženemu nasprotniku pokaže, kaj je in kakšen je. Jugoslovanski oziroma slovenski partizani so dobro pokazali, kaj so in kakišni so. Vsako opisovanje bi bilo odveč. Spričevala, ki so si ga nadeli s tem genocidom, ga ne bo zbrisala nobena še tako potvorjena zgodovina...“ ...Včasih se sem in tja sliši glas: »Pustimo že vendar te stare stvari! Kar je bilo, je pač bilo! Tudi če je bilo kaj narobe, nima smisla, da bi se zaradi tega nadaljevale stare razprtije!" Razumemo odkod prihaja glas tega skušnjavca. »Pozabimo in odpustimo" pravijo nekateri. Odpustiti, to že, pozabiti pa nikakor ne. Zločin je tolikšen, da zahteva javno opravičilo. Materialnih krivcev danes skorajda ni več, a tisti, ki je vse to zasnoval, še vedno živi in dela; ta krivec je KIP. Rdeči oblastniki računajo, da se bo namreč morda s časom naše, njim nasprotno, mnenje nekako umirilo; morda upajo, da bo ta genocid polagoma le prešel v pozabo. Naj le upajo in se motijo! Pravijo, da čas zaceli vse rane; to je deloma res. Rane zaceli, dejstva pa ne izbriše! Bodoči objektivni zgodovinar ne bo pisal zgodovine samo s prepisovanjem Dolancev, Šetincev ali kake Podbevškove; vizel bo v roke tudi ,,Čmo knjigo", primerjal bo obe plati zvona in bo — tako smo trdno prepričani — stvarno ugotovil, da je bilo slovensko domobranstvo edini možni izhod... ...Zaskrbljenost in žalost, kj nam jo vzbuja ta spominski dan, pa ne sme imeti prav nikake druge posledice v nas kot vsako leto ponovljeni sklep, da hočemo vse svoje duhovne in telesne moči posvetiti idealom in ciljem, ki so vžigali srca naših padlih junakov. Ne smemo in ne bomo nehali, dokler teh ciljev ne dosežemo." ŠLI BOMO V PROCESIJI PROTI BESEDI, KI BO PLAVALA NA NEBU Nastopil je mladinski zbor iz San Justa, ki ga vodi Andrej Selan. Recitatorji so bili Francka Klanjšek, Vera Breznikar, Kristina Jereb, Blaž Miklič# Franc Papež ml., Andrej Osterc. Organizacijo prireditve je oskrbel kulturni referent Zedinjene Slovenije Frido Beznik, ličen tiskan program z lesorezom pa Ivan Bukovec. Slovenska radijska ura na postaji Antartida, ki jo vodi gdč. Helena Loboda, je bila ves mesec junij posvečena našim padlim z zelo skrbno ■zbranim programom. Dan po odhodu Janeza Pavla II. smo se zbrali pred spomenikom osvoboditelja Argentine generala San Martina in se ob njem poklonili spominu naših padlih v letih 194H-11945, Se posebej pa vrnjenih in pobitih, potem pa tudi padlim na iMalvinskih otokih. Govoril je podpolkovnik Emil Cof, ki je med drugim dejal: „Bojujemo se proti sovražniku, ki ne pozna prijateljev, ne zvestobe, ne principov, ne dane besede. Pred 149. leti so Angleži zavzeli del argentinskega ozemlja, ker so pač to zahtevali njihovi interesi; iz istih razlogov so pred 37. leti predali jugoslovanskemu tiranu Titu, med drugim, tudi 42.000 slovenskih protikomunističnih borcev, ki so bili umorjeni v kraških jamah! Tem vojakom se klanjamo!" O naši poklonitvi sta poročala dnevnika La Razon in La Nacion, med dnevne novice 13. 6. zvečer je bil vključen daljši posnetek za TV kanal 9. s petjem naše „Naprej zastava Slave!" — ameriška TV ABC pa je povedala, da bo snemanje prenašano po vsej njeni mrelži še isti večer. SLOMŠKOV DOM RAMOS MEJIA — 26. JUNIJA Pri sv. maši, ki jo je daroval župnik Jože škerbec, sta brala berili bivša domobranca Ivan Makovec in Tone Andrejak. Petje je vodil Štefan Dren-šek, oder je opremil Franci Holozan, svetlobne učinke pa Stane Škerlj. Uvodno besedo je podal Jernej Tomazin, prosvetni referent Doma, ki je ugotovil: „..,.lKo so (naši fantje) zagrabili za orolžje, niso pomislili, kaj meni o tem velika politika, niti zavezniki Angleži in Amerikanci; notranji glas jim je pravil, da pod komunisti življenje ni vredno življenja. Šli so v boj tudi za nas, da bi naša lestvica vrednot vedno ostale enaka njihovi: Mati, Domovina, Bog!‘< Pevske točke je pripravila prof. Olga Urbančičeva s sodelovanjem učiteljskega zbora ljudskošolskega tečaja. Recitirali so Lojze Lavrič ml., Marjan Loboda ml. in Klavdija Malovrh. Simbolično vajo so nastopajoči izvedli pod vodstvom Vladi Selanove, Slavnostni govornik je bil nekdanji člen štajarskega bataljona in iz Teharij ubegli pričevalec Ivan Korošec, k je v svoj nagovor povezal tudi dogodke na Malvinah, rekoč: „...Po 37 letih smo spet priče, kako odrekajo pravičnost argentinski zahtevi, in gledamo, kako so človečanske pravice le privilegij nekaterih. Danes vem, da razumeš, mladina, ko ti trdimo, da smo imeli prav in pravico, ker nismo terjali drugega kakor svobodo zase in za našo zemljo slovensko." MENDOZA — 27. JUNIJA iMed sv. mašo je župnik Jože Horn v nagovoru poudaril vzporedno podobnost dogodkov v zadnjih tednih v Argentini s tistimi ob koncu vojne — in še prej v naši očetnjavi. Obakrat smo bili žrtve tistih, od katerih smo pričakovali zaSčito in rešitev. V družini narodov Trideset jn sedem iet — kako bežijo! Naših borcev križanih Velika noč z morjem vrača se na breg, iskreč, pojoč slave spev za nekončano zgodovino. Breg je naša nesvobodna domovina. V valovanju up z bodočnostjo šumi, up, s Krvjo od Križa dan za vmesne dni: Božji sin živi in z Njim živi pravica. Trideset in sedem let — kako žarijo! Bog je hotel, da smo res junakov rod! Narodom smo v svet utrli novo pot. Breg odseva v jutru z biserno gladino. Vladimir Kos Tale biser iz dežele na Daljnem vzhodu nam je poslal naš zvesti prijatelj iP vdanimi čestitkami ob nalšem narodnem prazniku." Morda prezgodnji izid naše zadnje številke je povzročil, da ti spominski stihi niso bili natisnjeni za junijski mesec. Sicer pa — kdajšnja beseda ni primerno izrečena v NJTHOV SPOMIN ? Pevski zbor je pod vodstvom prof. Božidarja Bajuka zapel tri ipesmi, govor pa je imel Pavle Rant. Omenil je slovenske žrtve v preteklosti, tako v časih turiških pohodov kakor v kmečkih uporih, a vse te žrtve, ki gredo v desettisoče, so tedaj povzročili tujci. Dvanajst tisoč pobitih po vojni in drugi tisoči med njo pa so žrtve lastnih bratov. V naših junakih moramo gledati nadaljevalce slovenskega plemstva: tega so najprej predstavljali slovenski knezi in vojvode, zatem duhovščina vse do danes, z njimi pa naši borci, katerih boj se je bil za nekaj plemenitega: rešitev, ohranitev in resnično svobodo slovenskega naroda. Zborno pesnitev dr. Marka Kremžarja je režiral Rudi Hirsohegger. PRISTAVA — CASTELAR 4. julija — na dan žegnanja — smo se spomnili domobrancev in vseh drugih žrtev. Po sv. maši je g. župnik France Bergant 'zmolil molitve za rajne, zatem pa je Gregor Batagelj v zelo izbranih besedah prikazal vzporednost in njene povzročitelje v pravkar končanih bojih na Malvinskih otokih z dogodki v naši očentjavi med vojno in Se posebej po vojni leta 1946. Spominsko recitacijo — solistično in skupinsko — je priredil Miha Gaser. O njej je bilo v Svobodni Sloveniji zapisano: ,,'Večja skupina mladih Pri-stavčanov je recitirala tekste Vladimirja Kosa DJ in Branka Rebozova. Tekst je zvenel kot za to priliko spisan, pa je le minimalno prirejen, da si je mogoče misliti argentinskega vojaka slovenske krvi, ki stoji na straži na obrežju iMalvin in doživlja v sebi spomin na sorojaka ne drugem delu sveta — tudi v svoji domovini — v preteklem času." SAN MARTIN — 11. JULIJA Mašo za padle je opravil župnik dr. Jure Rode, med njo je pel krajevni pevski izbor pod vodstvom Vinka Klemenčiča. Proslavo je začel kulturni referent Doma Janez Petkovšek, recitacijo iz črne maše dr. Tineta Debeljaka je podala Metka Kahne, pel pa je Mladinski oktet, ki ga vodi Rok Fink. Govornik je bil Vladimir Voršič. „Tako stojimo danes pred novo obletnico velikega slovenskega dogodka, ko na je Bog blagoslovil z množico mučencev. Ti so nam živi, večni spomeniki, ki jih ne more nihče razstreliti. Oni so nem porok za svobodo vere in mišljenja. 'Ne jokajmo! Veselimo se, da imamo mučence^svetnike!... Pravično sodbo pripuščamo Bogu, naša pa mora biti molitev. Naša odgovornost nam narekuje, da pomagamo vsem in se trudimo, da z dobrim zgledom prekvasimo svet in pomagamo pri gradnji novega sveta svobode, resnice in pravice." Odrski prizor, pri katerem so nastopile Danica Petkovšek, Irena Rupnik in Mirjanka Voršič, je napisal France Grom, režiral pa Lojze Rezelj. DSPB V CLEVELANDU V nedeljo, 30. maja je DSPB Cleveland počastilo spomin žrtev okupatorjevega in komunističnega nasilja iz najtežjih let slovenske zgodovine in to s posebnim poudarkom na 40-letnico ustanovitve Vaških straž. Četudi je deževalo, so prihajali rojaki (že pred napovedano uro od vseh strani k sv. maši zadušnici, ki jo je daroval č. g. Jože Cvelbar ob somaševanju č. g. dr. Pavla Krajnika. Zavoljo slabega vremena je bila sv. maša v cerkvi, kar je še pripomoglo k večji zbranosti navzočih. Tudi pridigo, ki jo je imel č. g. Cvelbar in je bila nam resen opomin, obenem pa prelep spomin žrtvam, za katere se je sv. maša darovala, smo tako boljše slišali in razumeli, ter odnesli več od nje. Med sv. mašo se je menjavalo ljudsko petje s petjem moškega zbora. Pred koncem sv. maše je dež prenehal, da se je lahko razvil sprevod narodnih noš z zastavami in vencem po maši iz cerkve k lurški votlini. Spremljala sta jih tudi oba duhovnika v mašnih oblačilih, ki sta nato pred Marijo opravila molitve, trije Tominci — Matevž, France in Viktor, ki so bili vsi člani prve vaške istraže ustanovljene pred 40 leti v št. Joštu, pa so položili venec in moški zbor je občuteno zapel žalostinko Vigred se povrne... Popoldanski del praznovanja spominskega dne že veliko let društvo obhaja na pokopališču Vernih duš, kjer čaka vstajenja vedno več tistih, ki so si v usodnih letih ohranili življenje in se po božji volji že tukaj ločili od nas in kjer počivata tudi v Vietnamu padla slovenska vojaka, prav tako borca proti komunizmu, Silvester in Joško. Popoldne se je vreme dosti zboljšalo in obširno pokopališče je bilo kot prostran cvetoč vrt. Ob 16 smo se zbrali pri Marijinem kij)u, ki ga obdaja velika ploščad, k molitvam za pokojne. Vodila sta jih čč. gg. Jože Cvelbar in šentviški župnik g. Jože SBožnar. Za začetek je zadonela pesem, ki jo tu običajno pojo pred pogrebnimi malšami: Kraljevo znam’nje IKriž stoji, nato berilo in evangelij, ki se bereta pri pogrebnih mašah, prošnje in Oče naš za vse med vojno padle borce za svobodo in žrtve okupacije, za vse, ki so izgubili življenje kjerkoli v borbi proti komunizmu in za vse Slovence, ki kjerkoli čakajo vstajenja. Za zaključek se je iz vseh grl oglasila pesem: Marija, pomagaj nam sleherni čas, nakar so se ljudje razšli k grobovom svojcev in prijateljev. Društvo je tudi letos pripravilo slovenske zastavice, da so jih sorodniki in 'znanci zasadili na slovenske grobove, da je vsakdo od daleč lahko videl, kje počiva slovenski človek. Prav tako je društvo tudi letos okrasilo okno v Baragovem domu, ki v maju in juniju opozarja mimoidoče na naše mučenike in na dan, ki je posebej njim posvečen. Marsikomu je bilo težko ipri srcu, ko se je to nedeljo zbudil v dež (šele drugič se je to primerilo v vseh 26 letih obhajanja spominskega dne), a izredno velika udeležba, celo senator Lausche je prišel, je dokazala, da naši padli še žive v našem spominu, da se še zavedamo veličin njihovih žrtev in trpljenja. \Slava jim! M. M. Po proslavi 30. maja je senator Frank J. Lausche poslal naslednje pismo Jožetu Melaherju: Dragi Jože! Hvala za Vaše pismo od 2. junija, štel sem za svojo dolžnost udeležiti se maše 30. maja v spomin junaških in mučeniških Slovencev, ki so izgubili svoja življenja po komunističnih rokah ob koncu druge svetovne vojne. Rad bi ostal med vami po končani maši, a žal zaradi drugih obveznosti nisem mogel. — Bilo je zelo ganljivo in je še bolj utrdilo moje simpatije do številnih ISloveneev, katerih življenja so bila tako brutalno končana. — Z vsem spoštovanjem F. J. Lausche OZNANJUJ BESEDO, bodi prilično ali neprilično Iz globoke in besedno bleščeče se pridige, ki jo je ob spominskem dnevu, letos 30. maja v Clevelandu, pripravil duh. J. CVELBAR, posnemamo naslednje misli: Binkoštni praznik je danes. Na ta dan so preprosti ribiči, brez vpliva, brez politične in finančne moči, a ljudje z močno vero v živega Boga, v zavesti Jezusovega naročila — Pojdite in učite — začeli pod vodstvom SVETEGA DUHA duhovno revolucijo med Judi, potem med pogani. V preganjanju so bili veseli, da so smeli trpeti za Jezusovo ime, kot nam poročajo Apostolska Dela (5, 41). Kristus je bil zavržen, uničen na križu, a nikdar premagan. Apostoli so bili vsi — razen Janeza — umorjeni. A Cerkev postavljena na Petra od Jezusa je živela in živi. V vseh stoletjih je bila vera v pravega Boga, preganjana, a verjetno je naše, 20. stoletje najbolj krvavo od časa Kristusove smrti na križu. Letos pred 40. leti se je slovenski narod uprl borbenemu brezboštvu komunizma. Poznali smo nauk Pij a XI., ki je 1937 obsodil brezboštvo in krutost komunizma. Ob tej okrožnici — kolikor nismo že prej vedeli, smo še bolj spoznali krutost komunizma v španski revoluciji, kjer so sodelovali tudi slovenski komunisti. Poznali smo ruski komunizem pod vodstvom naj večjega morivca vseh časov — Stalina. Stalin, ki je po zadnji statistiki kriv smrti vsaj 63 milijonov ruskih ljudi, je bil učitelj slovenskih komunistov. Ako si ga pred vojno ali med vojno kritiziral, so te komunisti in njihovi slepi naivni pristaši zabili: Ali si bil v Rusiji? kaj raznašaš kapitalistično lažnivo propagando... — Sedaj pa komunisti sami govore o grozotah ruskega komunizma. Beri komunistični list DELO, 26. dec. 1981. Tam komunist Maček, ki je bil v Moskvi, ko je Stalin klal resnične in navidezne osebne nasprotnike, pove, da je bilo grozno. Videl je sam na svoje oči, kaj je komunizem v praksi. Zakaj ni on in drugi, ki so poznali pravi obraz komunizma, povedal v Sloveniji resnico. . . Komunist odgovarja: Če bi v Sloveniji povedali, kaj je komunizem v praksi, bi komunistična partija izgubila članstvo. Resnice niso hoteli povedati. Komunist je hotel za vsako ceno — ne prave svobode, ne resnice, ne pravice, niti ne zboljšanja socialnih razmer, ampak le eno: oblast za vsako ceno. Kaj je duh komunizma? Komunist ne veruje ne v Roga ne v hudiča; ni nebes, ni pekla; ker Boga ni, ni božjih zapovedi; ni odgovornosti Bogu. Zato ne more biti ne Kristusa ne Njegove Cerkve. Zato nihče ne sme učiti vere v Boga, nihče ne sme razlagati Kristusov nauk. Večnosti ni. Raj je treba napraviti tu na zemlji, človek je gola številka v komunističnem aparatu. Naravno hrepene-nje človeka po svobodi, resnici, pravici, lepoti, dobroti — je brez pomena. — Vse življenje — šola, časopis, radio, TV vse javno in državno življenje more biti prežeto z brezverstvom. Nihče nima pravice učiti otroke v šoli o Bogu, večnosti, Kristusu. Kaj je moralno, kaj je nemoralno, je nedavno povedal ameriški predsednik, ko je le ponovil izrek komunista Lenina: Moralno je to, kar služi komunizmu. — Nemoralno je vse, kar nasprotuje komunistični partiji. Zakaj se je slovenski človek uprl komunizmu? Odgovor je dal komunistični pesnik v enem samem stavku: NAŠ BOG SO: — rop — požig — umor. Slovenski človek ni hotel in po vesti ni mogel zavreči vero v pravega večnega BOGA, Stvarnika neba in zemlje. Peta božja zapoved pravi: NE UBIJAJ. A ista zapoved ukazuje skrb za naše telesno življenje in tudi dolžnost, da smem — včasih moraš — braniti sebe in svoje proti nasilnemu krivičnemu napadalcu... — če bo kdo prišel zažigat tvojo hišo... ali pobijat družino... — ne boš mirno čakal in gledal zločinca. Sadovi komunizma so najboljši dokaz za nujnost naše samoobrambe! Odkar živi slovenski narod — v vsej svoji zgodovini ni nikdar toliko trpel kot za časa komunistične tiranije. Nikdar ni bilo pomorjenih BREZ VSAKE SODBE toliko slovenskih ljudi kot za časa komunistične oblasti. To so zgodovinska dejstva, ki jih nihče, nobena tajitev in prepovedani grobovi ne morejo spraviti iz. zgodovine. Med vojno so nacisti in laški fašisti vzeli svobodo slovenskemu narodu, komunist pa hoče zasužniti tudi dušo vsakemu posamezniku, ne le mu vzeti zunanjo svobodo. Lansko leto (30. aprila 1981) so jugoslovanski katoliški škofje v svoji izjavi javno in jasno poudarili med drugim tole: »USTAVA IN ZAKON zagotavljata verske svoboščine... vendar so nekatere od teh OBČUTNO OMEJENE, npr.: zapostavljanje vernikov v družbi in v javnem življenju; pritisk na starše in mladino zaradi obiskovanja verouka; izključevanje vere in Cerkve iz sredstev javnega obveščanja; omejevanje verskih pravic vernikom v nekaterih bolnišnicah, v nekaterih družbenih domovih in v zaporih, kadar ti želijo in prosijo za pomoč duhovnika; verni vojaki ne morejo opravljati svojih verskih dolžnosti; težave pri gradnji novih cerkvenih objektov... Menimo, da sodi med temeljne državljanske pravice JAVNA OBRAMBA NA JAVNE OBTOŽBE." To je samo nekaj stavkov iz. izjav škofov, ki nam jasno povedo, da ni prave verske svobode... Ječe niso več tako polne kot so bile. To je res. DUH komunistov je pa isti... Kje je moč komunistične zlobe? Te dni sem poslušal na traku govore sedaj že rajnega škofa SHEENA. To je bil škof, ki je za časa vatikanskega koncila ob prihodu nazaj v Ameriko povedal: ,,1'mel sem čast, da sem sedel ob škofu — mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali. Do smrti bo nosil sledove požiga." Govoril je o škofu Vovku, ki so ga komunisti v Novem mestu polili z bencinom in zažgali. Škof SHEEN v enem govoru — na traku — govori o satanu. Pravi: danes ne slišiš, ne bereš veliko o satanu, ki učinkovito deluje v sedanjem svetu, čim manj se o njem govori in piše, tem večji je njegov vpliv in uspeh. A KRISTUS je govoril in svaril pred satanom. Vzemimo dobesedno tole ugotovitev: Nemogoče je razložiti premnoga dejanja komunistov brez sodelovanja hudiča. Le če gledaš v komunistu sodelavca hudiča, tega neizprosnega, s sovraštvom do Boga in resnice napolnjenega živega živega zmožnega bitja, moreš razumeti grozovitosti, ki so jih komunisti vršili med slovenskim narodom...: rezanje živih ljudi, pobijanje mater, očetov, otrok, mučenja vseh mogočih vrst, sekanje živih teles, izdiranje jezikov, pobijanje s krampi — če bi bilo samo to res, kar je opisano v knjigi PRED VRATI PEKLA — bi bilo grozno... če bi vse jame po slovenskih gozdovih, vse ječe v Ljubljani, Mariboru in drugod mogle govoriti, če vsi mrtvi in vsi oni, ki so preživeli trpičenja — mogli pisati — kaj vse bi svet mogel slišati... Brez moči, ki jo hudič daje, ne bi človek mogel mučiti sočloveka. . . Snopkova mati iz št. Jošta, 86 let stara, mati '14 otrok, 5 sinov — eden v semenišču — bili pomorjeni junija 1945 — mi je 4 dni pred smrtjo (umrla pred letom in pol) začela pisati s svojo roko pismo, ki ga ni dokončala. A v njem je zapisala lepo obljubo: Če mi Bog da milost, da gor pridem (mislila nebesa) vas bom priporočila LJUBI BOŽJI MATERI. Med vojno mi je druga šentjoška mati — moža so ji prišli ustrelit v hišo vpričo nje in petih malih otrok — par mesecev po umoru tole rekla: Bog je očeta (moža) vzel, ker je vedel, da bo v nebesih več naredil za družino kot bi zmogel tu na zemlji. To je vera v resnično življenje po smrti... Vera v večnost... Vera v živega Boga... Vera v božje Vodstvo, tudi če ga ne razumemo, a zaupamo v Božjo modrost in ljubezen... Vera v pomoč Matere Marije... To je bil duh St. Jošta, ko se je uprl brezboštvu... To je bil duh deset in deset tisočev družin po trpeči slovenski zemlji, ko je bilo treba braniti ne le življenje družin, ampak tudi vero v VEČNEGA BOGA proti brezboštvu. Nobeno zavijanje in potvarjanje zgodovino tega dejstva ne mo r e spremeniti. Razgledi z NAŠIH POSTOJANK: SLOVENCI PA TAKI! — Katerega koli obiskovavca tukajšnjega poslaništva (SFR Jugoslavije prosimo, da bi g. Ivanu Majcnu, šefu konzularnega oddelka in sekretarju poslaništva povedal, naj v srbsko tiskanem obrazcu vsaj tiste besede, ki jih njegovi podrejeni morajo dodati s strojem, napiše v slovenščini, kadar so le-ti namenjeni slovenskim emigrantom; naj vendar doselže, da bodo dosedanji pečat v širini petih centimetrov zamenjali z bolj -simpatičnim, a seveda tudi štirijezionim da bo tako ugodeno vsej pestrosti jugoslovanskih narodov; naj mu dalje povedo, da ne spoštuje 'bojev slovenskih partizanov, ki so se menda borili za svobodo Slovencev, ampak da nasprotno verno uboga naročila breznarodne K-P o spojitvi vseh teh narodov v narod proletarcev. PARTIJA DOBRO PLAČANIH “PROLETARCEV” — je tudi 'KPS, ki je na ramenih drugih proletarcev postavila svoje ogrodje, kajti danes pride na vsakih 1940 članov IKIPJ po en plačan 'funkcionar, čigar mesečni zaslužek je bil pred kratkim povprečno @7.'536 din, kar je bilo takrat skoraj 1000 ameriških dolarjev. Londonska Naša reč, ki to navaja v štev. 331, poroča, da jih je v Bosni in Hercegovini 188, v Črni gori 54, na Hrvaškem 267, v Makedoniji 149, v Sloveniji 250 in v Srbiji 578. — Verjetno je to res najbolj napredni razred! — o — KAJ VSE JE TITO OBLJUBIL! — (Miloš Minic je na XXII. seji CK KPJ, ki je bila 'posvečena Kosovu, torni dokumente i'z let 1946-48, po katerih je Albanija želela vstopiti v jugoslovansko federacijo, da 'pa ni res, da bi Tito obljubil E n ver Hodži vključitev Kosova v Albanijo... Morda bo dvorni zgodovinar -Dedijer o tem kaj več povedal... UP, AFP, TASS, DPA, ANiSA, EFE so poročali... Argentinskim vojakom slovenskega rodu pa vsem njihovim bojnim tovarišem v zahvalo in priznanje. (Ni dolgo tega, kar smo v jezi stiskali pesti in si grizli ustnice, ko smo poslušali sovjetske radijske postaje — z njimi pa vzporedno ‘seveda londonsko BBC — , ki so v nebo hvalile »gromozanske uspehe" partizanskih tolp. Vedeli smo, kako znajo potvarjati, napihovati, lagati, blatiti — tako, kot so se naučili pri Plutarhu: »Calumniare audacter, semper aliquid haeret!" — »Nekaj -bo že ostalo..." Primer, kako še znajo stresati res debele, je že lani prineslo ljubljansko Delo, ko je 13. oktobra v rubriki RTV pritisnilo »črno piko" '(kar odgovarja redu — slabo!) znanemu Janezu Čučku. Ta je namreč nekaj dni prej začel svoj Dnevnik v radiu z besedami: „Pred dvema urama se je izpolnila dolgoletna želja prebivalcev Šaleške doline..." In potem Delo komentira: »Človekova prva misel je bila, ljudje so dobili elektriko. V resnici je šlo za preimenovanje Velenja v Titovo Velenje. Tako se zgodi, če hočeš povsem normalno vest izumetničiti." A taki popravki so zdaj v modi med domačimi komunisti. Kadar je govora o deželah, predvsem pa o tistih, ki ne trobijo v komunistični rog, potem Delo verno piiše o »fašistih", »diktaturah" in »vojaških mogotcih". Tokrat mu tudi čučkovo pisarjenje pride prav, saj končno — kaj se bomo med seboj grizli, ko nam pa vsem skupaj trda prede! A da se vrnemo k naslovu. Marsikdo v zdomstvu je podlegel pisanju tiskovnih agencij, ker si preprosto ni mogel predstavljati, da bi se Argentina utegnila kdaj čutiti tako nemočno spričo načrtnega blatenja, potvarjanja, zaničevanja: to je bilo za nas med vojno, za današnje razmere nemogoče, tak naj bi bil zaključek. Pa je narobe: kdorkoli danes ne tuli z volkovi, ki jim je vsem skupen samo en gospodar, ta se na površje ne bo smel prikazati. Vsaj toliko časa ne, dokler je zadeva pereča. Kasneje se bo že dalo popraviti. Tako npr. je to storil ameriški podtajnik za zadeve Južne Amerike, ko je pred nekaj dnevi dejal: ,.V Malvinskem sporu se je pokazalo, da mi ne poznamo prijateljev, kadar nam to prija, zahtevamo pa njihovo pomoč, če to služi našim koristim. Nekatere stvari štejemo za samo po sebi dane in vse premalo vlagamo; ko pa si želimo ožji in res uspešen dialog, kakor je bil potreben 2. aprila (na dan argentinske zasedbe Malvin, n. op.), tega ne moremo doseči." Kaže, da Enders še ne pozna dovtipa, ki je nedavno prišel iz običajne tovarne in ve povedati: v onostranstvu sta se srečala Brežnjev in Napoleon, pa Brežnjev pravi: JKo bi namesto Stalina imeli vas za vojskovodjo, Hitler ne bi nikoli vdrl v Rusijo/« Napoleon pa z vso francosko eleganco: „Da, da, ko bi jaz imel take časopise, kot so pri vas, ne bi nihče izvedel za moj poraz pri Wa-terlooju."------ Morda bodo iže prihodnja leta pokazala, da je bila argentinska zasedba Malvinskih otokov upravičena. Morda bodo to doživele šele naslednje generacije. Vedno pa bo ostalo zapisano v vseh zgodovinskih analih, da je narod, ki že več kot sto let ni bil v nobeni vojni, moral stati na fronti sam proti dvema največjima silama, katerima je menda odločeno braniti zahodno civilizacijo pred komunistično tiranijo, če do tega pride, potem bomo videli pisanje vseh agencij... Če je danes svet tak, kot je, je to precej zasluga vodilnih mož. Res »vodilnih" —- ali samo lutk finančnih kartelov, da ne govorimo o drugih bratovščinah... Združene narode je speljal v brezpredmetno ničlo neki Waldheim, terorizem podpira s sprejemanjem njegovih predstavnikov Krei-ski, z njim pa vsi, ki se ne bodo znali tako postaviti po robu, kakor se je prav Argentina. Prosto pot za vojaške akcije v Libanonu imajo vsi, ker le tako je mogoče za dalj časa braniti interese petrolejskih magna-tarjev v iraški Basri,pa še in še. Te dvojne morale je na svetu ogromno. In ni od danes. Že navedeno Delo je lani objavljalo podlistek Ronalda Atkina — Polom v Dieppu. V 611. nadaljevanju (14. novembra) je bilo zapisano: „že takoj v začetku napada (julija 1942, n. op.) so Dieppe in njegovo okolico zasuli iz letaki, ki naj bi prav obvestili Francoze: „To je napad in ne invazija." Letaki so tudi opozarjali prebivalstvo; „Vzdržite se vseh akcij, ki bi lahko ogrozile vašo varnost... Ne izpostavljajte se nemškim represalijam. Francija in zavezniki vas bodo potrebovali na dan osvoboditve." V bitki, kjer so bili boji in škoda omejeni skoraj izključno na obmorsko stran mesta, ni bilo Francozov, in razen redkih izjem so se ravnali po navodilih na letakih." — Tako v Delu. Kar smo mi takrat trdili, je bilo isto, kar so zavezniki naročali Francozom. Po vsem pa je treba vprašati tiste narodne zavedne slovenske rojake na Primorskem, Goriškem, na Gorenjskem in Štajerskem, ki so v naj* boljši veri šli v ,,partizane": ali res imajo zdaj doma tisto, za kar so se oni borili z idealizmom, Komunistična partija pa z računanjem ? To pa se je začelo zaradi dvojne morale — ki ji še danes delajo čast — in vse druge pregrehe so nje nujna posledica. — Penta. OB LANSKEM POPISU PREBIVALSTVA V SFR JUGOSLAVIJI Vseh Slovencev je po tem popisu bilo 1,758.605 (leta 1971 1,678.032) in živeli so: v Sloveniji 1,712.445 Bosni in H. 2.753 Hrvaški 25.136 Makedoniji 709 Črni gori in drugod 4.379 V Srbiji živečih jih je bilo 5.977 v Beogradu. Kljub temu da popis prikazuje Slovenijo kot najbolj homogeno republiko, je rezultat za slovenstvo žalosten: leta 1971 je navedlo svoj stalni kraj bivanja v Sloveniji 1,727.137 prebivalcev, od katerih je 94,03% bilo Slovencev, zdaj pa 1,891.864, od katerih je Slovencev 90,52% — se pravi: vdor juižnjakov. Sicer pa naj govore številke: Hrvatov 55.626 — 13.000 več kot 1971 Srbov 42.182 — 22.000 več kot 1971 Muslimanov 13.425 —• 10.000 več kot 1971 Madžarov 9.496 Makedoncev 3.288 Črnogorcev 3.217 Albancev 1.985 V Sloveniji se je opredelilo za „Jugoslovane" 26.263 prebivalcev. V vsej Jugoslaviji to število znaša 1,216.463, kar v primeru z letom 1971 (273.077) izkazuje ogromen porast. Tem v Sloveniji živečim ..Jugoslovanom" naj govori Josip Vidmar v Obrazih (stran 62): ..Znašli smo se v Jugoslaviji in tu so prihajali na površje stari nesmiselni problemi integralizma in avtonomizma, kakor smo takrat imenovali ekstreme jugoslovanskega nacionalizma in sorazmerno krotko obleko slovenskikh zahtev." — Kaj bo dejal 'zdaj Vidmar, ko takrat niti z najboljšo slovensko formulacijo dr. Korošca zadnji dan decembra 1932 ni bil zadovoljen? — Seveda, takrat je bil ..jugoslovenar", zdaj pa izdaja-vec slovenstva, ker ves čas kot partijec molči in slepo sledi Kardeljevemu internacionalizmu. — o — ČUDOVITA ENOSTAVNOST! — ISIKRA, Industrija merilno.regulacij-ske in stikalne tehnike v Kranju (Delo 30. 3. 82) razpisuje imenovanje ,.Individualnega poslovodnega organa-glavnega direktorja delovne organizacije1' preko svojega ..Delavskega sveta delovne organizacije ISKRA Kibernetika Kranj" in zahteva med drugim: ..pogoje, določene z družbenim dogovorom o uresničevanju kadrovske politike v občini Kranj", zraven pa vse kandidate potolaži, da jih „bodo o izbiri obvestili v 60 dneh po končanem razpisnem roku." — To se pravi: nepartijci, ne javljajte se, ker z vami ne moremo računati, potem pa: kako je propadla OZNA, da potrebuje 60 dni za preveritev vseh karakteristik! Še bolj napredno je podjetje Gradbinec i(Delo 31. 3. 82), ki poleg vseh običajni^ formalnosti, predvidenih v strogi partijski kontroli, zahteva od prosilcev tudi, „da imajo pozitiven odnos do samoupravljanja". Takšni inserti so najboljši dokaz o absolutnem pomanjkanju kakršne koli svobode, pa naj še tako govore o osveščenju ljudskih množic. — o — DEBATA KLERIKALCEM V KORIST? — Tudi v Sloveniji se je zadnje čase sprožila debata o čistosti slovenskega jezika. O tem vprašanju pilše slovenski zamejski in zdomski tisk že leta in leta. Doma so se zdramili šele pred kratkim. Debata je zavzela že tak obseg, da je imela komunistična partija Slovenije za potrebno, da poseže vmes. Oglasil se je Franc Šetinc, sekretar predsedstva centralnega komiteja komunistične partije, in je izjavil, da debate o jeziku koristijo klerikalcem in vsem nasprotnikom politike enakosti vseh narodov Jugoslavije. Delavci iz drugih republik da so v Sloveniji popolnoma enakopravni državljani in imajo v (Sloveniji enake pravice kot Slovenci. Kdor govori in zahteva čistost jezika, je torej pro-tidržavni element. KOT VEDNO — SLOVENCI DELAMO — Revija „Razgledi‘‘ je prinesla zanimivo statistiko o proizvodnji v Jugoslaviji. Po tej statistiki je družbeni proizvod na prebivalca (v ameriških dolarjih) za leto 1980 naslednji: povprečje za vso Jugoslavijo je 2400, Slovenija 4930, Hrvaška 3022, Vojvodina 2765, ožja Srbija 2300, Makedonija 11616, Kosovo 676, črna gora 1534, Bosna in Hercegovina 1649. NESLOVENSKA LJUBLJANSKA TELEVIZIJA — V letošnji 27. številki Katoliškega glasa je Kilo v predelku, ki nosi naslov „Bralci pišejo", objavljeno tole pismo: „že nekaj časa moremo Tržačani sprejemati ljubljansko RTV preko prenosnika AA na Konkonelu. To je gotovo velika pridobitev za tiste, ki oddaj z Nanosa nismo mogli sprejemati, tistih z Belega križa pa tudi ne zaradi motenj raznih italijanskih privatnih postaj. Zdaj torej lahko brez motenj gledamo ljubljanski televizijski spored to je spored, k nam prihaja iz samega srca slovenstva — iz Ljubljane. Pred mnogimi leti sem opozoril ,,Katoliški glas", da bi bilo prav, če bi opozarjal na sporede ljubljanske HTV in ,»Katoliški glas" od takrat res dosledno objavlja te sporede (kadar pridejo pravočasno, op. ur.). Toda koliko jeze nam ta ljubljanska televizija povzroča! Pred kratkim je bilo treba osebno pisati zaradi Športnih prenosov v hrvaščini. Obljubili so, da bodo športne prenose z Mundiala v Španiji komentirali v slovenščini. In to se je res zgodilo. (Ne vem, zakaj teh tekem niso več prenašali, potem ko je bila Jugoslavija izločena iz tekmovanja.) V sredo 30. junija pa je naša drulžina zaradi otrok morala slediti ,.Igram brez meje". Kakšna žalost! Kaj pa smo razumeli? Vse je bilo v srbohrvaščini: komentar igre, reklama.. . Res nismo imeli vtisa, da gledamo slovensko televizijo. Imel sem občutek nemoči. Mislil sem si: zakaj v srbohrvaščini ? Zakaj pa ne v makedonlščini ? Ali v albanščini ? Ali v katerem koli jeziku jugoslovanskih narodov in narodnosti? iSaj je vse ena mineštra! Mi tu smo zanje Italijani, iSlovenci v matici so pa Jugoslovani. Dragi 'Slovenec, če hočeš izgubiti vero, pojdi v Rim (so rekli včasih), pa hočeš izgubiti narodno zavednost, pojdi v Ljubljano (to ti rečem jaz danes!). Ali je treba res za vsako našo besedo na ljubljanski HTV osebno moledovati? Zakaj niso tudi veličastnega Titovega pogreba komentirali v kakem drugem jugoslovanskem jeziku? To je slovenski narodni ponos proti letu 2000 — ob raznih Levstikovih, Jurčičevih, Kettejevih in drugih jubilejih! (podpis)" Vsebina tega pisma je tako zgovorna, da bi naš komentar prav lahko Povzeli v drugače že tako šablonski vzklik „Brez komentarja!", pa vendar se nam zdi primerno in potrebno, da vnovič — kot že tolikokrat — poudarimo, da Slovenec ne bo prej na svoji zemlji svoj gospod, dokler ne bo imel SVOJE DRŽAVE! — o — MITJA RIBIČIČ je bil ..izvoljen" za novega predsednika predsedstva 2Kj-e (sic!: predsednik predsedstva ZKJ, v prejšnjih časih KPJ). V zvezi s tem Ribičičevim nasprotovanjem je Katoliški glas (št. 67/28) prinesel komentar, ki ga v glavnem ponatiskujemo. Podčrtano je naše: „Na nedavnem kongresu ZKJ je prišlo, kot rečeno, do zamenjave na samem vrhu. Dosedanjega predsednika predsedstva stranke, ki je bil Dušan 1-^agosavac, je zamenjal Slovenec Mitja Ribičič. Ime je gotovo tudi našim bralcem dovolj znano, da ga ne bo treba posebej predstavljati. Vseeno pa bi nekaj zapisali ob njegovi osebnosti. Mitja Ribičič je primorski rojak in izhaja iz tržaške slovenske družine; tudi rojen je bil v Trstu. Njegov oče je bil znani mladinski pisatelj Josip Ribičič, po katei-em je danes tudi poimenovana ena od slovenskih osnovnih šol v Trstu. Že kmalu se je vključil v socialistično oz. komunistično gibanje. Po vojni je zasedal zelo važna mesta v Sloveniji, kjer je bil znan tudi kot šef varnostnih organov OZNE. V tem svojstvu in potem kot notranji minister slovenske republike je gotovo nosil odgovornost za razne težke procese in preganjanja tudi premnogih cerkvenih krogov in raznih primorskih duhovnikov. Gotovo to obdobje Ribičičevega političnega udejstvovanja ne bo ostalo lepo zapisano v naši zgodovini. Stalinistična miselnost je po prelomu s Kominformom precej splahnela, čeprav ne v vsem izginila. S tem so se spremenile tudi metode in sredstva, čeprav so cilji morda sotali podobni. Prišlo je vsekakor do razvoja, ki je zajel tudi slovensko in jugoslovansko komunistično oblast. In v tem okviru lahko tudi razumemo morda novo, drugo in bolj stvarno ter pozitivnejšo obdobje Ribičičevega delovanja. V zadnjem desetletju je Mitja Ribičič zadobil večje in odgovornejše funkcije v zveznem jugoslovanskem merilu. Posebno je znano obdobje, ko je bil predsednik Zveznega izvršnega sveta (vlade) v Beogradu, edini Slovenec do sedaj na tem odgovornem mestu. Kot tak je tudi na enem od zasedanj Glavne skupščine OZN v New Torku govoril v slovenščini pred naj višjo svetovno tribuno, še kasneje je bil eno leto podpredsednik predsedstva SFRJ (nekak podpredsednik republike) in je marsikje zastopal Tita na uradnih svečanostih, tudi v inozemstvu. Prav zadnja leta pa se je Mitja Ribičič ponovno posvetil slovenskemu političnemu življenju v Ljubljani. Postal je predsednik Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL). Ta politična organizacija naj bi po načrtih samoupravnega sistema vključevala člane in pripadnike vseh naziranj, tudi versko čuteče državljane. Seveda je tudi ta nekak odsev vodilne politične sile — Zveze komunistov, vendar moramo priznati, da skuša nekoliko razširiti svoj delokrog in ne zavzemati preostrih oz. dogmatičnih idejnih stališč. Prav v tej funkciji se je Mitja Ribičič lahko soočal s splošno slovensko stvarnostjo, doma in v zamejstvu. Navezal je dokaj dobre stike s cerkveno oblastjo, odprl je vrata navzven v odnosih z nekomunističnimi skupinami v slovenskem zamejstvu, itd. Prav sem lahko 'štejemo tudi realne in pozitivne odnose npr. s Slovensko skupnostjo v naši deželi. Prav gotovo je to tudi osehna politična sposobnost takratnega predsednika, ki je kot Primorec morda bolje razumel sedanjo politično dialektiko. Kasneje bomo lahko videli, če bo tudi novi predsednik SZDL Šetinc tako politično linijo nadaljeval. Gotovo delo novega predsednika ZKJ ne bo lahko, zlasti danes ne, ko ima Jugoslavija že sama na sebi vrsto nerešljivih problemov. Tu bi želeli le izraziti željo, da bi novi predsednik ZKJ (seveda mimo ideoloških meja) vlil Zvezi komunistov Jugoslavije tisto odprtost in širino, ki jo je gotovo dal SZDL Slovenije. 'Pri tem si kot demokrati in zagovorniki političnega pluralizma lahko le želimo, da bi ZKJ postala vedno bolj demokratična, odprta, dovzetna za resen dialog z ostalimi družbenimi silami v današnji jugoslovanski družbi, daleč od vsega dogmatizma in birokratizma, res s posluhom za telžnjo ljudskih množic in interesov. S tem seveda ne dajemo nikake krizme tej stranki, saj je niti ne potrebuje. Kot Slovenci v zamejstvu pa si vseeno želimo, da bi politično življenje v matični domovini osvežili novi tokovi, ki bi — tudi v okviru sedanjega sistema — lahko poživili in pravilneje usmerjali družbenopolitič-čno življenje v Jugoslaviji. Ali pričakujemo preveč? Upamo, da ne. Spectator". Mislimo, da JA! RIBIČIČ JE BIL ŠEF VARNOSTNIH ORGANOV OZNE in tudi komunist! — o — KAMENČEK, KI JE ZGREŠIL CILJ — čeprav se čuje paradoksno, bo vendarle res, da je humor resna, presneto resna stvar. Saj je težko najti kakršenkoli „vic“, ki ne bi bil v svoji komični razkošnosti nekje le naperjen v živo. Seveda pa je tak zadetek v živo lahko prav upravičen, lahko pa tudi zelo krivičen ali v namenu zgrešen. Za primer poglejmo na tale „Sodoben dialog", ki ga je pisec (r+r) zabeležil pod ..Kamenčki", ki so stalna rubrika v goriškem Katoliškem Glasu" in na splošno z učinki izstrelkov težjega kalibra. Žal so tokrat — kar se je zgodilo ob priliki krvavega argentinsko-angleškega spora — zgrešili svoj cilj: Sodoben dialog General Galtieri: »Malvinski otoki so naši, argentinski." Goispa Thatcher: ..Falklandski otoki so naši, angleški." Domačini: ..Malvinski-Falklandski otoki so naši, 'ker je tu naša domovina." Galtieri-Thatcherjeva: »Tepci, kdo pa je vas kaj vprašal?" Z drugimi besedami povedano: s kakšno pravico tako angleška kot še prav posebej argentinska vlada razpravljata in odločata o usodi (1.800'ih) ljudi, ki so na Malvinskih otokih doma, torej v svoji domovini! (R+r)-eju, ki verjetno v tem kratkem ironičnem zapisu zaobseže mnenje in stališče ne samo slovenskih ljudi, temveč tudi gledanje povprečnega Evropejca, postavljamo tole vprašanje: Kakor lahko beremo na drugem mestu v pričujoči številki našega lista, je v slovenskem mestecu Velenju dosti več neslovenskih prebivavcev kot pa tamkajšnjih slovenskih Velenjčanov. Sklepati je, da bo čez 30-50 let prav tam lepo število že tam rojenih ne-lSlovencev s popolno domovinsko pravico. Ni potrebno biti poseben futurolog, da si lahko mislimo takole čeznekajletno sodobno diskusijo v ozkem krogu CK ZK Jugoslavije (seveda, ko bi takrat še vedno obstajal!): Tajnik CK KP Rosne in Hercegovine: ..Zahtevamo najstrožje sankcije' za roparski vdor slovenskih oblasti v mesto Velenje, kjer že več kot 30 let živi in čuti po balkansko, bosansko in muslimansko naše ljudstvo. Zahtevamo takojšen umik vseh tujih nacionalističnih elementov, ki so se nepostavno infiltrirali v nekatere mestne predele in kalijo mirne odnose med bratskimi narodi." Sekretar CK KP Slovenije: „...zdi se mi, da so bile Velenje nekdaj slovensko mesto in bi se bilo treba o tem malo pogovoriti... “ Tajnik CK BiH: ..Nikakor ne moremo preko mednarodnega principa o samoodločbi ljudstev. Zato naj prebivalstvo samo s plebiscitom odloči, ali leži njihovo mesto na teritoriju Bosne in Hercegovine ali pa želi, da se prenese na ozemlje slovenske beograjske province!" — o — Dialog med Galtierijem in Thatcherjevo, ki naj bi bil humorističen, zagovarja tezo o plebiscitu kot o nekem absolutno pravičnem sredstvu za urejanje odnosov med narodi in državami; teza, ki je bila med povprečnimi ljudmi že pred časom sprejeta kot nekaj samo po sebi umljivega, neoporečnega in očitnega, pa je v resnici aplikacija le-te čestokrat neumska in krivična. Aplikacija te teze oziroma sklicevanje nanjo je prišla ob malvinskem problemu do svojega absurda. Slovenci bi morali biti v tem bolj kot vsi drugi poučeni in o nesprejemljivosti in škodljivosti tega „printiipa“ za nas tem bolj prepričani. Dokaze za to lahko iščemo na Koroškem in na Primorskem, kmalu pa tudi v osrednji Sloveniji sami! — o — ZAPLETI OKROG MUSLIMANSKE NARODNOSTI — Dr. Kasim Suljevič je (mogoče je že treba reči: je bil) lektor marksizma in ,,teorije in prakse samouprave" na juridični fakulteti v Banji Luki •(!). V začetku lanskega leta je izšla njegova disertacija in ^razburkala stolni Belgrad. Nekatera Suljevičeva izvajanja je belgrajska ..Politika" oznamo-vala .za „ncmarksistične in neznanstvene v vsakem pogledu". Srbsko jezo je izzvalo iv prvi vrsti tisto pilščevo razpravljanje, ki dela vtis, „da je dunajski dvor znal bolje reševati narodnostne probleme Bosne in Hercegovine, kot smo to mi delali": pod Avstrijo da se je tamkajšnjim muslimanom mhogo bolje godilo kot pod komunisti. iP& ne le pod komunisti. Za Suljeviča je leto 1918 prekretnica. To, kar označujejo ISrbi kot osvoboditev izpod habsburškega jarma, je za Suljeviča ravno obratno: bila je mova aneksija, takrat Srbiji, združena z ..gospodarsko in kulturno Stagnacijo". Vele- srbskega ravnanja se niso znebili tudi komunisti; Suljeviču je Mdša Pijade, tviorec prve jugoslovanske ustave pod komunistično okuptcijo, velikosrbski šovinist. Po izidu disertacije je padel dr. Suljevič v nov greh. V nekem intervjuju je izjavil: Ako bi bil med vojno član politburoja, bi že takrat pri" znali bosanskim muslimanom — tudi on spada mednje —, da so posebna narodnost. Komunisti so pa muslimane iztrebljali med vojsko in preganjali po njej, češ Ida bo podpirali J^ezavisno državo Hrvatsko. [Po tem novem grehu so ga začeli kolegi doliždti »čudnega obnašanja11, njegove izjave in spise pa obsojati kot »ideološko nesprejemljive". Suljevič pravi: »Nastopajo proti meni kot stalinisti." Grozi mu še partijska kazen, ki ga lahko stane službo. Zabavno je pri tem to, da 'je partija sama nedavno bosanske muslimane priznala za posebno narodnost — z namenom, da odloči muslimanski svet od hrvaškega ljudstva. Kakor hitro pa skušajo muslimani terjati narodno-stne pravice, jim 'zapro usta. V očeh belgrajskih oblastnikov ostajajo to, kar go 'zanje vedno bili: brezoblična masa. — o — »NA GOSPOSVETSKEM POLJU JE KARANTANSKA HRVATSKA STOLETJA IZBIRALA SVOJEGA VLADARJA...". O članku Mirka Eteroviča (»Država Hrvatska jučer, danas i sutra", Hrvatska revija, januar 1981), odkoder je navedeni stavek in je trditev, da so se Kranjci »čutili Hrvate prav do konca prejšnjega stoletja", je v Svobodni Sloveniji obširno poročal dr. Tine Debeljak. V pričujoči številki našega lista se o tem na drugem mestu dalje pomudi prof. Roman Pavlovčič, v isti, Hrvatski reviji, junij 1982, pa je pisanju Mirka Eteroviča odgovoril še dr. Peter Urbanc (str. 365/6). V naslednji številki Hrvatske revije (marec 1982) je mnogim Eterovi-čevim izvajanjem odgovoril in ugovarjal Berislav Fabek (str. 150-156). O tretjem poglavju Eterovičevega članka (»Kontinuitet hrvatskog državnog vrhovništva. Sudbina hrvatskih periferijskih banovina") pravi Fabek, da naravnost vrvi od poudarjenih »velikohrvatskih" prizadevanj, ter ga odpravi v par vrstah: »Ali imamo potem sploh moralno pravico dajati komu lekcije zaradi megalomanije, to je tistemu našemu ‘tradicionalnemu pogodbeniku’, ki npr. vidi Bosno in Hercegovino, Kordun, Liko, pol Dalmacije z Dubrovnikom, pa še panonsko Hrvatsko do Siska v neki svoji namišljeni “Veliki Srbiji", ko Eterovič »javka" ne le nad baje izgubljenim Sandžakom, marveč tudi za črno goro, Albanijo (!) in Slovenijo (!!) kolt nekim etničnim in zgodovinskim področjem v smislu kontinuitete hrvatske državne vrhovnosti, vse to pa v »jokavem" tonu: »Ali je Hrvatska zares obdržala svojo državno oblast v času svoje burne zgodovine?" Morda samo zato ker je preko katerega navedenih področij pred kakimi 15 stoletji šla kakšna noga kakšnega hrvatskega plemena?!" S tem je smešna zabloda g. Eteroviča postavljena, kamor spada. KOROŠKI PARTIZANI Aprila 1982 se je vršila v Celovškem delavskem domu spominska slo-vesnost ob 40 letnici nasilne selitve slovenskih Korošcev v nemški raj h. Javni govornik ob tej priliki je bil tudi deželni glavar Leopold Wagner. V nasprotju z nemškimi politiki kot W. Brandt, ki so se v imenu nemškega naroda javno opravičili pred Izraelci Gd. Wagner v svojem govoru ni mogel spraviti iz sebe drugega kot to, da je bila prisilna selitev nesmiselna politika. Netočnosti so tudi, ko je povedal, da ni samo sedmi člen avstrijske državne pogodbe, ki zadeva Slovence, izpolnjen, nego, da manjšina celo uživa dodatne pravice. Poslušalci so bili še posebej prizadeti z njegovo izjavo, ki se je tikala partizanskega gibanja na avstrijskem Koroškem, ko je zanikal delež, ki naj bi ga partizani (slovenski uporniki) doprinesli k osvoboditvi Avstrije. Avstrija se po Wagnei-ju mora zahvaliti za svobodo le volji zavezniških držav. Verjetno se je prvič zgodilo, da je bil deželni glavar zaradi takih izjav po slovenski koroški publiki izvižgan. Vse do druge avstrijske republike bi bil tak odziv verjetno preveč tvegan in, kljub premnogim krivicam, ki se še godijo našim rojakom na Koroškem, je pa tudi res, da ni bilo nikdar laže biti Slovenec tudi v javnosti kot je to danes. Vsekakor se Wagnerju lahko mirne duše da prav, kar se tiče nemško govorečih in čutečih Avstrijcev. Hitler je med njimi imel svoje nasprotnike, saj je bilo zaprtih okoli 6.000 takih opozicijonalcev, toda o kakem uporu med omenjenimi ni prišlo, niti si te zasluge ne lastijo. Mi Slovenci še posebno dobro vemo, kako so bili številni Avstrijci navdušeni za Hitlerjem, kar so premnogokrat pokazali s svojim postopanjem v zasedeni Sloveniji. Preostane odprto vprašanje o zaslugah koroških partizanov. Mnogokrat se čuje in to celo iz krogov, ki so blizu slovenski cerkvi, na Koroškem, da so bili koroški partizani čisto nekaj drugega (boljšega?) kot pa da so bili partizani v osrednji Sloveniji. Dokumentiranih virov o koroškem partizanstvu ni veliko. Ta sila se je namreč na Koroškem razvila sorazmerno pozno, borci so bili maloštevilni, posebno še, če se pri tem omejimo zgolj na borce Korošce in gibanje je bilo čestokrat vojaško zatrto. Koroška čisto preprosto ni bila ugoden teren za partizanske podvige, kajti ljudje so bili preveč ustrahovani. Gorenjski partizani pa, ki so bili glavna opora Korošcem, so se vedno pritoževali, da so bili takoj izdani po kakem nemčurju in nacistu, čim so prišli v kako koroško vas. Zato so bili vselej hitro prisiljeni k umiku, število koroških borcev proti nacizmu verjetno na celem avstrijskem Koroškem ob danem trenutku ni preseglo sto ljudi, kakor se to da razvideti iz objavljenih dokumentov in opisov, ki so bili objavljeni v Ljubljani (Koroški zbornik — Ljubljana 1946). Pisani viri izvirajo tako-rekoč samo s strani partizanov, zato jih je treba jemati na znanje s precejšnjo rezervo. Nasprotniki koroških partizanov pa niso objavili nobenih podatkov in celo danes raje molče, kot pa da bi dali vedeti za javnost kake podrobnosti, ki bi bile za prizadete neprijetne. Najprej je treba seveda omeniti, da začetek partizanstva na Koroškem ni iskati v sami Koroški, ampak v osrednji Sloveniji, odkoder so avgusta 1942 poslali tja prve organizatorje. Kontrola koroškega partizanstva je bila prav tako tukaj kot tam od vsega začetka v rokah centralne slovenske OF in je ta kontrola bila še posebej poostrena in vidna, čim bolj se je bližal konec vojne. Prva organizatorja sta bila Ivan Zupanc, Korošec in dezerter iz nemške vojske, in Stane Mrhar, Gorenje, oba iz gorenjskih partizanskih odredov. V poletje 1942 spada tudi pohod maloštevilne čete savinjskega odreda, 13 pušk, ki pa se je morala pred Nemci umakniti v Slovenijo. Oktobra 1942 pa se je prvič pojavila koroška četa 11 mož, ki se je držala okoli Pece. Istočasno s to četo pa je začela delovati na Koroškem tudi organizacija OF, vendar so že novembra '1942 pozaprli 60 ljudi. Koroška je bila skupaj z Avstrijo vključena v nemško državo in zato so bili Korošci mobilizirani v nemško vojsko. Od vsega začetka je bilo nekaj dezerterjev, ki so pribežali v Jugoslavijo, toda primeri so bili sorazmerno redki. Po tečki zmii 41/42 na vzhodni fronti in seveda po nemškem porazu pri Stalingradu pa se je položaj spremenil. Mnogi Korošci, ki že tako niso marali za Nemčijo in še manj za Hitlerja, so šli raje v zeleni kader in v svoje poznane gozdove, kot da bi tvegali smrt na vzhodni fronti. Ko so potem v gozdovih in po zvezah prišli v stik s partizanstvom, so 'se mu seveda pridružili. Zgodili pa so se tudi primeri, ko so ti skrivači odklonili partizanstvo, nakar je seveda nastal velik problem, ker partizani in njihova organizacija niso bili pripravljeni dopustiti v gozdu skupine oboroženih ljudi, ki ne bi bile pod njihovo kontrolo. Prišlo je do izdaje poznanih Selanov# ki so jih potem Nemci ujeli in trinajst od njih obglavili. Izdajo pripisuje celo .'Koroški koledar 1981 ..bivšemu'1 partizanu Vise bolj delavna od partizanov v gozdovih pa je bila aktivna OF. Dne 12. maja 1948 so imeli že prvo konferenco političnih delavcev na Koroškem v kraju Smrekovcu. Govora je bilo o delavski enotnosti, ženski protifašistični 'zvezi in o potrebi narodne zaščite. Kot vedo povedati viri, so bile s te konference poslane brzojavke -s pozdravi iIOOF-e, CK-n IKPS, AVNOJ-u in Titu. Ker partiazni niso imeli s Koroško radijske povezave, so te brzojavke pač samo propagandnega značaja. Pozimi 42-48 ni bilo partizanskih akcij, verjetno tudi ni bilo nobene partizanske čete na Koroškem. Ponovno so se prikazali partizani spomladi 194.3 in sicer so zopet prišli tjakaj Gorenjci. Večjo aktivnost pa so pokazali na političnem polju, ker so v tej dobi že ustanovili 20 odborov OF. Med vidnimi partizani se že pojavijo prvi domačini kot Matija Verdnik-Tomaž, Karel Prušnik-Gašper, toda ključne položaje je imel komunistični kader iz Slovenije kot Mitja Ribičič-iCiril, dr. Kmet in tudi že prvi VOlS-ovci iz Slovenije. Poleti 1943 je prišlo do nove izdaje in skoraj vsa organizacija OF je propadla. V tem času že pa so se tudi na Koroškem raznesle vesti, ki so govorile o pravem obrazu partizanstva in o zverinskem, nečloveškem postopanju partizanov do svojih idejnih nasprotnikov med lastnimi roja- ki. Ponovni poskus oživeti partizanstvo so napravili politični delavci s Primorske, ki so v Rožu opravili intenzivno politično delo. Rekrutov za borce pa med Korošci v tem času niso našli, zato so še naprej pošiljali okrepitve z Gorenjskega. Poleti je bil poslan takoimenovani koroški bataljon na Dolenjsko, ki p-a je bil sestavljen samo deloma po Korošcih, na Koroškem pa so po nalogu iz Slovenije ustanovili prvi pokrajinski odbor OF za Koroško. Propagandisti so tudi seznanjali ljudstvo s sklepom AJVlNiOJ-a, da bo vsa Koroška pripadla novi Jugoslaviji. OF se je kmetom približala z obljubo, da bodo dobili zemljo in gozdove veleposestnikov, ki jih je na Koroškem bilo sorazmerno veliko. Delavci so se kasneje pridružili s svojo Delavsko enotnostjo, katere organizacijo je OF uporabila za to, da bi privabila k sebi tudi delavce nemškega porekla. Bivši koro/ški slovenski politiki so se držali do partizanov in OF v začetku rezervirano, toda 1944 so podali nekaj ..vdanostnih" izjav, vendar aktivno se OF niso pridrulžili. Ljudstvo se tudi ni ogrelo, izzivanje Nemcev in potem nemško maščevanje jim ni bilo pri srcu, toda za kak odpor partizanom in OF ni bilo volje niti možnosti. Ker OF ni imela odločnih nasprotnikov, je bilo le malo likvidacij domačih »izdajalcev", bilo pa je tudi tega nekaj kot, recimo, v Kotmari Vasi poleti 1944. Maja '1944 so Nemci znova očistili koroško ozemlje partizanov in po ponovni izdaji je bilo prijetih 40 terencev, da je bilo tako preko noči celo delo OF uničeno. Partizani so poleti >1944 ponovno poskušali povezati s četami zapad-no in vzhodno Koroško ter prav posebej skušali priti preko Drave. Končno jim je uspelo plasirati malo četo na Svinjsko planino, ki naj bi simbolično predstavljala povezavo obeh narodnosti na Koroškem, to je, slovenske in nemške. Poleti 1944 so bili glavni aktivisti na Koroškem Karel Prusnik, Pavel Zamer in Dušan Pirjevec. Ker na Koroškem partizani niso nikdar uspeli imeti kontroliranega ozemlja, je bila OF zgrajena na zaupniškem sistemu. Moralo je na Koroškem ‘še pred 1944 dvignil Tito, ko je ob drugi obletnici ustanovitve proletarske brigade zahteval svobodo v bodoči Jugoslaviji tea slovensko Primorje in Koroško. Ljudje naj bi v tem času podpisovali resolucije, pošiljali pozdravna pisma in celo Zijska dolina naj bi se zganila, vse to pa je moralo 'biti v skromni meri, ker razen partizanskih virov, o tem drugi ne vedo ničesar poročati. 24. aprila 1944 je glavni štab za 'Slovenijo ustanovil Koroško grapo odredov. Maja 1944 je prišla na ozemlje angleška misija petih ljudi, ker pa Koroška zanje ni bila varna, so se umaknili v osrednjo Slovenijo, kjer pa je bil en član corp. Black ujet. Kot v Sloveniji, je tudi na Koroškem partizanska vojska delovala pod geslom, ki zahteva naj bo vsak partizan istočasno tudi politični aktivist. Poročanje o vojaških uspehih je bilo v rokah posameznih komandantov. Vsebina mnogoterih poročil je bila ne samo pretirana, ampak dejan- sko celo nemočna. Za primer povejmo, da so v poletju 1944, za dobo treh mesečnih borb po Koroškem (vključno z Mežiško dolino) poročali komandanti o 746 padlih in 441 ranjenih Nemcih, medtem ko so znašale partizanske izgube samo 6 mrtvih in 3 ranjenih. Za preje omenjenih 13 mož, ki so prekoračili Dravo, pa so poročali, da so zaposlili 16.000 Nemcev v 27 napadih in da so izvrgli iz boja 200 sovražnikov! Na progi Dravograd-Pliberk, ki ni imela vojaškega pomena, naj bi partizani v dobi od julija do septembra 1944 uničili 28 vlakov in še 12 vlakov drugod, medtem ko proga, ki je bila resda pomembna in ki je križala slovenski teritorij, to je Celovec-Beljak-Trbiž, ni bila nikdar pretrgana. Partizanstvo na Koroškem v vojaškem pomenu in to celo po njihovih lastnih virih ni bilo pomembno. Z maloštevilnimi borci in glede r.e pravi namen OF, ki je bil izvesti revolucijo, tudi ni moglo biti drugače. O kaki pomembni škodi nemški vojski in nemški vojni industrji tudi v primeru, da Vzamemo za resnične njihove lastne podatke, ne more biti govora. Za leto 1942, na iprimer, partizani naštevajo: uničena ena tovarne baterij in akumulatorjev v Bistrici v Rožu, uničena ena žaga in en avtomobil. Za leto 1948 se sabotaža pripisuje 6 uničenih lokomotiv in nekaj orožniških postaj, za leto 1944 pa celotna sabotaža pokaže na en uničen tank, 2 avtomobila, 25 lokomotiv in 60 vagonov; v letu 1945 pa še dve lokomotivi jn dva traktorja. Če analiziramo posamična poročila, ki poročajo za leto 1944 o uničenju 40 vlakov in to primerjamo s celotnim rezultatom, pridemo do čudnega zaključka, da je 115 vlakov vozilo brez lokomotive in da je povprečni vlak imel manj kot dva vagona! IKot doprinos partizanov v splošni borbi se jim šteje v dobro tudi to, da so od časa do česa Nemci morali držati na Koroškem do 15.006 mo!ž, kar pa je končno iza teritorij Koroške, ki je deloma naseljen s Slovenci, ki so bili Nemcem sovražni, dokaj običajno število. Za zimo 1944-46 partizanski viri priznavajo, da so bili vojaško ne tleh, ne pa politično. V okolici Borovelj so celo izvedli volitve v Narodne osvobodilne odbore in ustanovili cel kup odborov OF, AFŽ, ZlSlM, DE, kjer je bilo včlanljeno po njihovih virih, do 2000 ljudi. 'Iz tega je raZvideti, kako sta se OF in KPS resno pripravljali za trenutek, ko naj bi bila po porazu Nemčije prilika za prevzem oblasti, četudi so vojaško bili brez moči. Ljudje so vse do spomladi 1946 bili nezaupljivi. Vse pa je oživelo aprila 1945. V ta mesec vpada konferenca političnih delavcev, ko se je zbralo 40 delegatov na Zavrhu nad šmarjeto. 'V to dobo pa že spada tudi prodor Sovjetov v Prekmurje. Mobilizacije je sedaj dosegla uspeh tako pri domačinih in še posebej pri tujerodciih v okupatorskih službah. Posebno državljani Sovjetske zveze so hiteli, da jih ne bi 'zmaga zaveznikov prehitela na napačnem naslovu. Partizanske izgube še najbolj jasno in glasno dokazujejo politični in organizacijski karakter koroških partizanov. Če že so bili različni od partizanov iz centralne Slovenije, so bili pač po tem, da so še bolj dosledno in izključno sledili namenom in ciljem revolucije. Od celotnih žrtev je padlo po partizanskih virih: 200 partizanov v borbah, 200 'civilistov, ki so jih Nemci iz maščevanja pobili, in 200 kurirjev. Žrtve med kurirji, predvsem mladeničev med 15 in 18 leti, so seveda najbolj tipične, ker dokazujejo, kolika važnost je bila posvečena politični organizaciji, pripravljeni za prevzem oblasti. Za vojaške uspehe pa so bile le-te žrtve dokaj nepomembne, celo nične in zato brezvestne. S stališča slovenske prisotnosti in narodne obrambe na Koroškem je žalostno, da partizani med vojnim časom in niti onih nekaj tednov po vojni niso z nobeno gesto podprli Slovencev. Ako izvzamemo izjave Tita, AVINOJ-a in centralne slovenske OF in KIPiS, ker da 'bo Koroška pripadala novi Jugoslaviji, v nobenem poročilu ni zaslediti, da bi partizani postavili en sam slovenski napis, da bi uvedli eno samo uro slovenskega pouka in da bi po 10. maju uveljavili slovenščino na kakšnem uradu. Z Angleži, zavezniki, ne samo, da se niso pogajali za narodne prvake, nasprotno: slovenskim Korošcem so to celo prepovedali! Del naših koroških rojakov se je z velikimi žrtvami boril za OF. Ustvarili so in razpolagali ob koncu vojne z močno politično organizacijo, vendar ne smemo prezreti dejstva in ga sedaj pretvarjati v namen, češ da je šlo za osvoboditev Avstrije. Vse okoliščine pač kažejo, da so se koroški partizani z veliki žrtvami in zaman borili za zmago komunistične revolucije in za priključitev povojni Jugoslaviji. To zadnje jim je, seveda, šteti v čast. Partizanstvo je na Koroškem bilo prisotno v letih 42-45. Žrtve so bile velike in škoda je bilo teh slovenskih ljudi. Zgodovina bo pisala o tem gibanju kot o delu celotne jugoslovanske revolucije. Prikazati to gibanje v kaki drugačni luči je nesmisel in tudi sami partizanski viri jo tako označujejo. Ko smo danes priča resnemu upadanju slovenske narodne zavesti na Koroškem, je treba iskati delnega vzroka za to v kultu partizanstva s strani obeh osrednjih koroških organizacij. Partizanstvo je, tako v centralni Sloveniji kot na Koroškem, po svoji politični liniji in po svojih dejanjih pripadalo KPS. Narod in narodnostne parole pa 'so za komuniste samo sredstvo za dosego revolucije. To potrjujejo dogodki na Koroškem ne samo med vojno, ampak tudi po povojni in identični potek dogodkov lahko zasledimo na Primorskem. 'Kadarkoli gre za kakršno koli prednost na kakršnemkoli področju, se partija bori zanjo in sebi v prid z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago, in čeprav se to zgodi —• ker se čestokrat dogaja — na škodo slovenske narodne zavednosti in prisotnosti. Zato je popolen nesmisel danes še identificirati koroško partizanstvo s slovenskimi narodnimi koristmi, ker je le preveč dejstev, ki govore drugače. Je pa tako zadržanje tudi škodljivo, ker večina Slovencev tega ne mara, kar potihem pokažejo na volitvah, kjer Slovenci stalno nazadujemo. Janez Zupanc IVOVE KNJIGE GLAS “KOROTANA” (ob petnajstletnici), št. 7, 1981, 80 bogato ilustriranih strani. Izdajatelj: Visokošolski dom „Korotan" (g. Ivan Tomažič), Dunaj. Tisk Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Izdajatelju je čestitati za prav razkošno opremljeno knjižico in za resnost, s katero obravnavajo pisci malo obdelane predmete iz slovensko zgodovine. Prof. Jožko Šavli objavlja dvoje: ,,Karantanski klobuk, najprist-nejši slovenski simbol" (7*37), in „črni panter — najstarejši karantanski grb" (38*68). V obeh se sklicuje na številne bibliografske vire; obema sledi povzetek v nemščini in angleščini. Vinko Mirt je prispeval spis „Grbi slovenskih dežel — spomeniki naše navzočnosti v zgodovini" (69*76). Razprava o karantanskem klobuku izhaja od ustoličevanja na Gosposvetskem polju. Avtor znova poudari, da se za zadnjim ustoličenjem po prvotnem obredu (1. 1414) državnopolitično pravo Karantanije izraža v poklonitvah novemu vladarju, do 1. 1651 še ob knežjem kamnu. Koroški ali slovenski klobuk predstavlja oblast, ki jo je vladar prejel od dežele, od ljudstva. Avstrijski vladarji — Koroška je 1. 1335 pripadla Habsburžanom — so se pri utemeljevanju svojih tako imenovanih dednih dežel oprli na karantanska državnopravna izročila. Torej je slovenska kneževina Karantanija počelo slovenske, pa tudi avstrijske državnosti. Črni panter je bil bojno znamenje Karantanije in njene marke, poznejše štajerske. Dejstvo, da je Karantanija imela bojni simbol in grb kot vsa zgodovinska kraljestva in kneževine, in da je ta ostal stoletja na praporu karantanskih in avstrijskih dežel, dokazuje vzporedno z. ustoličevanjem in poklanjanjem, da je Karantanija stopila kot enakopravna država v Sveto rimsko cesarstvo, državno skupnost, ki je povezovala zahodne krščanske narode v skupno obrambo. Vsem je bila priznana lastna državnost in lastno zgodovinsko pravo. Vinko Mirt, ki je priobčil že več heraldičnih razprav v koledarjih celovške Mohorjeve družbe, se tu ustavi ob veliki heraldični razstavi na Dunaju 1. 1878, kjer so bili tudi popolni grbi slovenskih dežel. Potem pripoveduje, kako je na svojem prvem potovanju na Dunaj, posvečenem iskanju slovenskih grbov, odkril grb Slovenske marke v mestnem muzeju. Zanimiv je tudi opis visokega nagrobnika cesarja Friderika ITI. v stolnici sv. Štefana: pravo nahajališče grbov slovenskih dežel. \ uvodu k spisu o karantanskem klobuku opozarja Šavli vnovič na potrebo pretresa in popravka slovenskega zgodovinopisja. Trditev o nezgodovinskosti slovenskega naroda sloni na potvorbah; posluževal se jih je nacionalizem 19. stoletja, ki je z liberalnimi, prostozidarskimi in židovskimi idejami prekvasil meščanski razred, voditelje in znanstvenike. Med te potvorbe spada npr., da so Nemci — v resnici je šlo za Bavarce in Franke s pokristjanjenjem zasužnili Karantanijo; da so kmalu nato slovenski Karantanci zgubili lastno plemstvo in je novo plemstvo čutilo in govorilo nemški; da se je ustoličevanje ohranilo nekaj stoletij zgolj zaradi videza (obve- zujoče nadaljevanje le-tega s poklanjanjem —do 1728— so zamolčevali); srednjeveški v Evropi veljavni fevdalni red so prikazovali kot nemški. Kritično se dotakne zgodovinopisja tudi g. Ivan Tomažič (1-6), a navaja dve drugi „potvorbi“: „fantomatično Zakarpatje" in teorijo o preseljevanju narodov. Namesto obojega naj bi veljalo, da so Slovenci na svoji današnji zemlji avtohtoni. Vendar pričajo dejstva, kolikor jih doslej poznamo, pa iz njih izvedeni sklepi in domneve mnogo bolj za veljavnost teh dveh „potvorb“. Deloma zasmehljivo in netočno navajanje ugotovitev ali hipotez zgodovinopisja ni prepričevalno. Npr.: ,,če bi Slovenci prišli v novo domovino od dveh strani, potem bi morala med njimi obstajati bistvena različnost v jeziku, kot je npr. med češčino in hrvaščino". Kako neki! Jezik slovanskih ljudstev je bil v tistih stoletjih še vedno v bistvu praslovanski; tak je še zmerom jezik v spisih svetih bratov Cirila in Metoda nekaj stoletij kasneje. Drug primer oporekanja: „Kako je mogoče, da se je v vseh slovenskih narečjih ohranila dvojina, ta živi dokument, ki priča o neposredni indoevropski korenini?" (2). Dvojina je vendar obstajala v vseh slovanskih jezikih. Šele tam v 15. stoletju so se začele dvoj inske oblike mešati z množinskimi; ostanke je najti v vseh slovanskih jezikih, največ v lužiščini in slovenščini. V nekaterih naših govorih je dvojina že izginila, drugod je po Ramovševi oznaki „le sintaktično-morfološka konstrukcija vezana na število 2 in ni več numerus v pravem smislu" (Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana, 1952, str. 34). Te pripombe nočejo prizadeti piščevega zavračanja pomot in iz Slovencem sovražnih namenov izvirajočih potvorb. Drži, da je skrajno negativno prikazovanje zgodovine in kulture Slovencev že samo po sebi nenaravno in zato neresnično" (6). Drži, da „odprta vprašanja terjajo razčiščen j e". Pri tem pa je uporabljati izključno znanstvene metode. Zato se je s skrajno previdnostjo, če sploh, zatekati k nekaterim raziskovavcem, ki so sedanjim revizionistom zgodovinopisja zelo pri srcu, ki pa so segali ali segajo na področja, kjer so le diletanti dobre volje, npr. v jezikoslovju Davorin Trstenjak, dr. Henrik Tuma ali v našem času Franc Jeza. Za konec prihranim napoved zelo zaslužnega dejanja. G. Tomažič ustanavlja s 1. januarjem 1982 „sklad z začetno vlogo 100.000 avstrijskih šilingov. Iz obresti tega sklada bo približno vsaka tri leta podeljena nagrada za najboljši prispevek s področja spoznavanja in uveljavljanja slovenske zgodovine doma in v svetu." Da bi ustanova rodila obilne in žlahtne sadove! A. G. HRVATSKA DOMOVINA Junija t. 1. je v Hamburgu začel izhajati lepo opremljen mesečnik Hrvatska domovina (vsaka številka po 46 strani). Predstavi se kot glasilo za Hrvate katerega koli političnega prepričanja. Prikazoval bo razmere v domovini, pa tudi Hrvatov drugod. Postati hoče zveza opozicije po vsej Hrvatski, pri tem pa obvarovati varnost bravcev. Sezonskim delavcem sve- tuje, naj vsebino člankov razširjajo med obiski v domovini. Emigrantom napoveduje delovni program; poziva jih, naj opuste nepotrebne polemike in nepremišljene akcije. Hrvatskemu narodu je treba več diplomacije, političnega znanja in smisla za taktiko. „Hrvatska domovina'1 je glasilo ofenzive, ki naj privede do cilja: svobodne Hrvatske. Bravcem zabičuje; Hrvati imajo mnoge slabosti, pa še slabšega nasprotnika. Potrebno se je naučiti nasprotnikove slabosti spoznati in izkoristiti. V 2. številki postavlja emigrantom to nalogo: ustanoviti svobodno oddajno radijsko postajo, ki naj ljudem doma prinaša glas resnice. Večina člankov zajema iz tednika (OstuDienst. Tu nekaj naslovov: Nova vlada v Belgradu: '10 Srbov, 5 Slovencev, 4 Makedonci, 3 Hrvati. — (Milijarde za akcije na Kosovu: šef pokrajinske uprave na Kosovu Bahri Oruci je v Belgradu izjavil, da so akcije milice in .jSlužbe državne varnosti" proti vstajnikom na Kosovu doslej veljale 3,6 milijarde dinarjev, to je dvakrat toliko, kot je bilo določeno za socialne potrebe pokrajine (in česar niso nikoli izplačali). V tej vsoti niso vključeni izdatki za vojaštvo, četrtino celotne JNA, ki prebiva na zasedenem Kosovu. —• članek o bedni osebi novega predsednika CK Jurija Biliča. — Wall Street je v skrbeh zaradi kredita Hrvatski. — Književnik v verigah (dr. M. Veselica). Iz protestov nemških književnikov, ki ddžujejo na predsedstvo FINRjJ, navedemo to izjavo: „Brez ozira na svoje politično prepričanje ugovarjam obsodbi na 11 let zapora, ki je zadela dr. Marka Veselico samo zaradi intervjuja nekemu inozemskemu listu. Ta drakonska obsodba bivšega poslanca zvezne skupščine v Belgradu nasprotuje vsem zakonom človeškega razuma, strpnosti in mednarodnim pogodbam, katere je podpisala tudi Jugoslavija. Sem spada listina v Helsinki pa tudi ustava SFRJ." — Preplah zaradi poročila Amnesty International. (Gl. o tem letošnj Vestnik št. 2, str. 118-1116: Jetniki vesti). — O bedni osebi Jakova Blaževiča, tožilca kardinala iStepinca. — Zlati zobje, naočniki Dior, brezplačno bivanje na Brionih za jugoslovanske funkcionarje. — Plamen na Kosovu. Albanci požigajo svoje tovarne. Statistike potrjujejo politični sum, da na zasedenem Kosovu Albanci — jih je nad 1,500.000 — načrtno uničujejo jugoslovansko gospodarstvo. — Tito je zbiral likovne umetnine kot Goering. V njegovih dvorcih, trdnjavah, palačah in vilah je registriranih 1054 slik, 209 gratfik in i27‘7 kipov pa številne arheološke izkopanine. — naj večji belgrajski banki (Ujedinjena belgrajska banka, Jugobankak) v plačilnih težavah. — Iz dogodkov okrog znamenitega udara v ICaradjordjevu 1. 1971 so priobčeni izvlečki iz pogovora Tita z dr. Savko Dabčevič-Kučarjevo, posnetega na strogo zaupne magnetofonske trakove. — Predstavljena je sedanja predsednica jugoslvanske vlade Hrvatica Milka Planinc. Po krivici so jo ponekod imenovali ,;železno lady“. Njena pot je dvig tipične male funkcionarke. Njene funkcije so omejene; niti lastnih ministrov ne sme imenovati. Pravo oblast ima državno predsedništvo 8 članov. Ni izključeno, da so Srbi z nekim zadovoljstvom pripravili in sprejeli to ministrsko predsednico: nujno bo morala v zavoženem gospodarstvu izdati nepopularne ukrepe; tako bodo spet Hrvati „krivi za vse". Že ob njenem hastopu je belgrajski časopis NIN prinesel njeno karikaturo: matrono kislega obraza; spremne besede pravijo: »Skoro se bo pražile na odprtem ognju." (Emigrantska Nova Hrvatska pa je prinesla Trnovo karikaturo: Dbelo matrono vodi komornik v dvorano, kjer visi Titova slika in mogočen lestenec, ter pravi predsednici: »Tovariška Milka, to so naši izkušeni strokovnjaki za gospodarstvo in devizna sredstva...", kažoč na vrsto revno opravljenih dedcev; stoje pred naslanjači s tipično beraško kretnjo: stegnjena roka proži klobuk, da vanj ujame kakšno miloščino.) — Kako so umorili papeževa sorodnika. O partizanskih pokolih vojnih ujetnikov: — vedno več prihaja na dan. — Kraja milijard dolarjev. V predlogu novega zakona o razpolaganju s konvertibilnimi devizami je člen 18 prvotno predvideval, da bi morale vse devize v jugoslovansko narodno banko. Po hudem odporu so morali ta člen črtati (javnost ni vedela nič ne o predlogu ne o zakulisnih razprtijah); njegovo vlogo pa je prevzel 15. člen, po katerem morajo v narodno banko vse »neidentificirane devize" (!). Tako hoče roparska država pograbiti ves denar, ki ga v menjalnicah in z boni za bencin plačujejo turisti. Vrh tega prepoveduje zakon, da bi podjetja, ki so jim še ostale kakšne devize, te prodajala na svobodnem tržišču. Morajo torej v Belgrad, koder plačujejo za dolar 45 din, medtem ko so si podjetja doslej dolarje zamenjavala po 140 din. Res je na papirju mogočost, da devize tam spet odkupiš, a to ostaja skoro brez izjeme na papirju: kar Belgrad pobaše, se več ne vrne. (Naj o tem navedemo mično zgodbico. Priobčil jo je ljubljanski »Nedeljski tednik" 28. marca letos izpod peresa sodelavca Toneta Fernecija z naslovom Zgodovinski dinar. Pisec je v baru hotel popit čašico kave, pa ni v žepu našel dinarja za avtomat. Tedaj opazi poleg sebe predsednico belgrajske Zveze za družbeno aktivnost žena. Tovarišica mu je uslužno potegnila iz svoje torbice zaželeni dinar. Ferneci nadaljuje: Nisem ga potrošil za kavo. Škoda bi bilo zapraviti tako imeniten kovanec. Postavil ga bom v okvir. To je zgodovinski dinar. To je prvi dinar, ki je iz Belgrada prišel nazaj v Slovenijo." Dobrih 14 dni kasneje sta pisca že napadla kot nacionalista belgrajske Borba in INIIN.) — Podobna je kraja, ki si jo režim dovoljuje z upokojenci v inozemstvu — enostavno jim je prenehal pošiljati dolžno mesečno vsoto. 'S to krajo si je pridobil že, kot sodijo, milijone nemških mark. Še nekaj citatov: »Kot je razvidno iz službene informacije JAT-a, preti jugoslovanskemu zračnemu prometu popoln zastoj, ker ni kerosina. Posledice tega položaja se bodo najbolj čutile na začetku letoviške sezone. Potniki morajo prenesti največjo žrtev." (Delo, 24. maja) »Trenutno imamo toliko bencina, da moramo avtomobile šteti za nepremičnine." (Delo 25. maja) »Dolge vrste pred prodajalnicami mleka v Novem iSadu, Splitu, Titogradu, Reki, Dubrovniku, Zadru, Skopju, Zagrebu, Belgradu in drugih večjih krajih spominjajo na vrste za kavo. Razlika je samo v tem, da kave ni zaradi pomanjkanja, mleka pa je zmerom manj, ker ni odredbe, ki bi zadovoljila živinorejce." (Politika Ekspres, Belgrad, 24. maja) „Tako je bilo nekdaj..., a zdaj ni več hoje na sezonsko delo“, je v rekem govoru grmel novi politik Marko Belinič na Hrvatskem po tako imenovani osvoboditvi. Tudi mnogi drugi bivši politkomisarji so vpili: ,jNi več problema odpolšiljanja naših ljudi. Prešli so časi, ko so naši ljudje hodili s trebuhom za kruhom v Belgijo, Ameriko in druge dežele.1* (...) Po ukinjenih, bolje: zamolčanih in nikdar več oznanjenih neuspelih petletkah so jugoslovanski politiki iznašli izvor za izvoz v zahodne dežele. In sicer ljudi kot izvozno robo v industrijsko razvite dežele. Glavno je, da pridejo devize." (Ilz pisma delavca) Poleg Hrvatske domovine izhaja na 16 straneh še mesečnik v angleščini „That’s Vugoslavia. Information and facts". Namen mu je, da ne bi bilo v angleško govorečh deželah nobenega politika, vojaka, časnikarja, gospodarstvenika, ki ne bi poznal pololžaj v Jugoslaviji. Odgovorni urednik obeh vsega priporočila vrednih mesečnikov je neutrudni nemški časnikar Hans Peter Rullman. (Naročila na naslov: Ost-IDienst, Hudtwalckerstrasse 26,-D-2000, Hamburg 60. V SPOMIN t JANEZ TRŠAN Dne 13. julija 1982 je v Domu sv. Vincencija v Lanusu v 78. letu starost umrl velik prijatelj naše organizacije, zvest naročnik „Vestnika“ in odločen protikomunist, Janez Tršan. Vse življenje je bil priden javni delavec v svoji rojstni fari, v Smledniku. Deloval je v mladinskih, prosvetnih in političnih organizacijah. Pred vojno je bil občinski tajnik v Cerkljah. Med vojno je po vseh svojih močeh pomagal protikomunističnim borcem in je ob koncu vojne z njimi odšel na 'Koroško in se od tam preselil v Argentino. Tud tu se je javno udejstvoval zlasti v Slovenskem domu v Carapaehayu, kjer je pripravil mnogo nastopov in iger. Ko je zbolel, je bil sprejet v Dom sv. Vincencija, kjer se je ob skrbni negi slovenskih sester čutil zadovoljnega. V začetku julija pa se mu je zdravstveno stanje poslabšalo in dne 13. julija je odšel v večnost. Dobri Bog naj mu nakloni večni mir! t DEKAN CIRIL MILAVEC Med Slovenci mecenstvo ni razvito in meceni so kaj redki. Med te redke pa je spadal dekan Ciril Milavec, ki je umrl 24. julija 1982 v Domu sv. Vincencija v Lanusu. Podpiral je zavode, društva in potrebne posameznike, zlasti dijake iz revnih druižin. Tudi našega Vestnika se je večkrat spomnil in podpisanemu je daroval lepe zneske, rekoč: „Tu imaš nekaj za vaše ‘cajtenge’, pa glej, da ne boš kje omenil mojega imena." Bil je dober po- znavalec komunizma in je še kot mlad kaplan opozarjal ljudi, posebno še mladino, na komunistično nevarnost. Kot župnik in dekan na Vrhniki je brez strahu razkrinkaval komunistično osvobodilno fronto in partizanstvo. Ob koncu vojne se je podal na begunsko pot, bil več let v italijanskih begunskih taboriščih (Monigo, Servigliano, Senigallia, Barleta), od koder se je preselil v Argentino skupaj s svojo sestro Olgo. Tu je opravljal duhovniško službo na raznih krajih, dokler se ni upokojil, odšel v Dom sv. Vincencija, kjer se je v 89. letu starosti preselil v večnost. iProtikomunistični borci bomo tega velikega svojega prijatelja in dobrotnika ohranili v najlepšem spominu. Bog naj mu nakloni mirni počitek v argentinski zemlji! 'Srn R t GOSPA ALOJZIJA URBANČIČ Dne 4. julija 1982 je Bog poklical k sebi gospo Alojzijo Urbančič roj. Potrbin, zavedno mater odločne protikomunistične Urbančičeve družine. Štirje sinovi — Tone, Bogo, Slavko in Rajko — so se pridružili domobrancem. Partizani so se maščevali nad druižino tako, da so jim zažgali obe njihovi hiši v Čatežu pod Zaplazom. — Urbančičeva mama ni utegnila ob koncu vojne zbežati v tujino. Šele po sedmih letih se ji je posrečilo priti k svojim otrokom v Argentino, kjer pa ni več našla moža, ki je že leta 1048 umrl v San Justu. Gospa Urbančičeva je bila ne samo izredno dobra žena, ampak tudi globoko verna, narodno zavedna in odločna protikomu-nistika. Njen sin ISlavko je starešina Društva slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini. Njemu in vsem številnim sorodnikom pokojnice izražamo iskreno in globoko sožalje tudi v imenu protikomunističnih borcev. t JANEZ OVSENIK Dne 24. junija 1982 je v Clevelandu umrl znani javni delavec in zvest ter delaven član našega DSlPB g. Janez Ovsenik. Rojen je bil 18. avgusta 1903 v Pred osi j ih. Komaj je stopil v življenje, je že deloval pri Orlu, v Prosvetnem društvu in v Slovenski ljuduski stranki, ki ga je določila za župana občine Predoslje. Za pomočnico v življenju si je izbral Ivanko Kokalj; v srečnem zakonu sta dala življenje devetim otrokom. — Ko so 21. junija 1941 po prelomu med nacisti in komunisti le-ti začeli pobijati tiste zavedne Slovence, ki so še ostali na Gorenjskem, je pokojnik takoj vedel, kje je njegovo mesto. Kot neizprosni nasprotnik komunistov, ki jih je poznal že od mladih let, je organiziral Gorenjsko domobranstvo in se boril proti komunističnim nasilnikom in njihovi lažni propagandi. V tem boju je bil med dvema ognjema, ker so ga tudi nacisti kot vernega in narodno zavednega moža smatrali z/a svojega nasprotnika. Zato so ga zaprli. Ob koncu vojne je zapuustil domovino, šel skozi taborišča in slednjič dobil svoj drugi dom v Clevelandu, kjer se je zopet z vso silo vrgel v javno delo. Bil je član in odbornik mnogih organizacij. Zlasti se je vestno udeleževal življenja Društva slovenskih protikomunističnih borcev. Bolel ga je razdor med bivšimi borci in se je trudil za spravo in skupno nastopanje proti skupnemu nasprotniku. — Kljub dolgi in težki bolezni je delal do zadnjega diha, dokler ga ni Bog poklical k sebi. Ob odprtem grobu se je poslovil od njega g. Jože Melaher, in povedal, da je bil pokojnik duša vsega dela že doma pa tudi v Clevelandu. Bog mu bodi dober plačnik! F. š. — o — JANEZU OVSENIKU v slovo je g. Jože Melaher na grobu govoril med drugimi tudi tele žalne in priznanja polne besede: 'Spoštovana družina, dragi prijatelji! Ko stojimo ob grobu umrlega prijatelja in sodelavca Janeza Ovsenika, bi nam Janez — če bi mogel — najbrž zaklical: Kaj žalujete, saj boste kmalu za menoj! Resnično, od tistih, ki smo v prvih letih begunstva leta 1949-50 in 1951 prišli v najboljših letih življenja v Ameriko, jih je sedaj že več tukaj na tem pokopališču, kot je nas še živih. Samo še nekaj let in mlajša generacija bo prevzela in ocenjevala delo in dosežke starejših. Janeza Ovsenika sem spoznal in se z njim seznanil šele tukaj v Clevelandu. Vem, da se je v prejšnji Jugoslaviji močno udejstvoval pri Kmečki zvezi, v mlajših letih pri Orlu in pozneje pri Fantovskih odsekih, politično pa pri Slovenski ljudski stranki — SUS. Po načelih teh organizacij se je oblikoval njegov značaj in širilo obzorje njegove izobrazbe. Ko je med zadnjo vojno in sovražno okupacijo bil slovenski narod vržen ob tla in v nič poteptan, je prav takrat po slovenski zemlji završala tudi krvava komunistična revolucija. Naravno je bilo, da je v času stiske usoda vrgla na površje bivše javne delavce kot vodiče zbeganemu ljudstvu — tudi Janeza Ovsenika. Da, nevarno in življenjsko tvegano je bilo vsako delovanje med vojsko in revolucijo in bi kmalu postalo pogubno tudi za Janeza in za njegovo družino z majhnimi otroci. 1P0 35 letih od tistih časov še ugibamo in se celo prerekamo, kako bi mogli takrat boljše ravnati, a ko so se v maju 1945 valile množice beguncev nasproti rešilni meji, ni bilo časa za premišljevanje. Vsaka prepozna minuta je mogla biti življenjsko usodna — smrtna. Tudi Janeza Ovsenika je potegnil vrtinec beguncev v tujino. Družina razbita, velika kmetija je bila brez gospodarja, majhni otroci brez očeta. Zakaj sedaj prav ob tej priložnosti vrtam v to bolečino ? — Zato, ker Prav iz te bolečine vznikuje tukaj tolažba in zadoščenje. Trpljenje je prešlo, a družina je tukaj zbrana ob grobu, zraven smo mnogi Janezovi prijatelji in sodelavci. Toda, če bi Janez v maju 1945 ostal doma. danes nik-do no bi vedel, kje je njegov grob, ne bi imel tako lepega cerkvenega pogreba in njegovo truplo ne bi našlo svoj večni počitek na blagoslovlje-nem pokopališču in na njegov grob bodo še dolgo mogli prihajati njegovi °troki in vnuki. Janez Ovsenik je bil kot kremen — težki udarci življenja ga niso m°gli zdrobiti. Kot takšen nam bo ostal trajno v najlepšem spominh. JV4ŠI JUBILANTI Ko smo današnji — skoraj 60-letniki trgali še hlače v šolskih klopeh smo na 50-letne očake* gledali iz nižine na visoko Abrahamovo zasluženo modrost. Kot je znano, pa urednik »Vestnika" že nekaj let sem ne sprejema več med „Naše jubilante" 50-letne mladeniče, tako da me* je stalo dosti truda prepričati ga o resnični »starosti" naših dveh današnjih jubilantih. Ker sta še vedno tako »fest fanta", seveda teh let niti po duhu niti po zunanjosti še ne moreta izpričati. Oba slavljenca sta prava, pravcata Ljubljančana. To pa sta: Glisti J el ovni k Gusti je* bil rojen pred škofijo. Z bratoma — starejšim Nikolajem in mlajšim Janezom — izhaja iz krščanske družine, kar je bil gotovo vzrok, da so vsi trije bratje, med zadnjo vojno stali na braniku domovine na isti strani, ki je, poleg domovinske dolžnosti branil še krščanske ideale — Gusti pri politični policiji, t. j. pri P. P., kot se to med nami pravi — in to med prvimi prostovoljci ob ustanovitvi Slovenskega Domobranstva. S skupino okoli generala Rupnika se je Gusti umaknil na Koroško. Po vrnitvi domobrancev in znani usodi generala, je nekaj časa delal na kmetih, nato je šel v taborišče Spital, od tam v Italijo v Monigo in Modeno, iSenegalijo in Napoli, potem prav v prvih mesecih leta 1948 v Argentino. Za njim je prišla še nevesta, Marta Bedenčičeva, s katero si je ustvaril družino in ji postavil lep dom. V zakonu se jima je rodilo troje deklic in fant. — Zdaj je Gusti že tudi stari ata. Naš šestdesetletnik je doma končal trgovsko akademijo. Ko sta »promenadna leva Gusti in Lojze še grizla in renčala" po ljubljanski promenadi, gotovo še* sanjala nista, da bosta kdaj imela lastno podjetje na drugi strani Atlantika. Ustanovila sta podjetje KEKS. Dvakratni mojster: pekar — slaščičar, Lojze Dolinar je poskrbel za kakovost izdelkov, katere izdelujeta z Gustijem že skoro 30 let. Redko je slovensko družbeno podjetje povojnih zdomcev, ki bi imelo za sabo že toliko let, pri njima pa je to mogoče, ker oba lastnika druži iskreno prijateljstvo, ki traja že 55 let. Gusti je veselega značaja, zato se vsakdo v njegovi družbi dobro počuti; odlikuje se po svoji srčni dobroti in to ga dela »človeka", kot pravimo tistemu, ki v svojem prijatelju gleda podobo samega sebe. Do vsakega je pozoren in vedno dobre volje, zato je vsakdo vesel njegovega prijateljstva. Gusti je seveda načelno jasen in odločno naš, poleg tega pa tudi vedno izredno korekten: ne preoster ne premil. Že doma je Gusti deloval v naših katoliških organizacijah in tak ostaja še danes, kljub prepotrebnemu življenjskemu boju za svoj vsakdanji kruh: v Slomškovem domu, pri Slogi, pri naši DSPB, kjer je glavni blagajnik in seveda — še od doma — vi. Bojni, kjer je redni in večni opozicijonalec, a vedno z dobrohotno — kritično besedo. Je pa tudi pevec — po očetu — in v zaključeni družbi zablesti njegov tenor v prav njemu ležečemu “TOVEA-DOV” (Glej „Carmen de Bizet"). In če k temu dodam še: „viba — vaca — vak,“ ki je samo nam, ki ga dobro poznamo, razumljivo, je Gusti nenado* mestljiv — in takega si želimo, družina in mi, ohraniti še na mnoga leta! Bog Te živi, dragi Gustelj! Franc Logar Franc Logar, Nija za svoje prijatelje, je bil rojen pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Že je začel svoj študij na univerzi, kjer bi končal advokaturo, pa mu je vojna vihra preprečila poklic, ki si ga je izbral. Doma ima sestro, ki je poročena, iz, Vetrinja pa mu je bil vrnjen najmlajši brat. Materina in očetova smrt sta ga doleteli že v zdomstvu, kjer si je tudi ustvaril skupaj z go. Sonjo Klemenčič družino s tremi otroci: eno hčerjo in dvema sinovoma. V krogu družine je bil vzgojen v krščanskem duhu. Bil je član Fantovskih Odsekov, kjer je s ponosom nosil njih uniformo. Pri domobrancih je bil prostovoljec in po končanem oficirskem tečaju je poročnik Nija delil usodo stiškega udarnega bataljona in svoj vod pripeljal na tragično Vetrinjsko polje. Na večer pred dnevom, ko bi moral na kamijone v smrt, se je rešil v koroške gozdove in končno srečno priromal v taborišča v Italiji. Srce mu je polno spominov na nepremagano domobransko vojsko in v vročih spominih na svoje fante se mu večkrat zarosi oko. Koliko bolesti — pa Vendar poln hvaležnosti Stvarniku, da ga je ohranil do današnjih dni! V Barrio Giiemes ima svoj dom. Pri državnih delih je višji uradnik. Ne zamudi nobene maše domobranske proslave, pa tudi nobene „mokre vaje s sekicami" pri I. Bojni, kjer nas le redkokdaj nagradi s svojo: „J’z ti ga ž’ d’ m, sred bohinjskega jezera," ki si jo z la, la, la, kar sam na glas intonira. Je tudi harmonikar in njegova najboljša je „Rejec malih živali". Ves čas je član naše borčevske organizacije, kjer je bil dolgoletni tajnik. Nija je dobrega in veselega značaja. Je zvest prijatelj — prijateljem! Je pa tudi zelo zaveden Slovenec, kar se kaže pri vzgoji v njegovi družini! Njegovo šestdesetletnico smo praznovali na njegovem domu, kjer sta sinova pokazala svojo izurjenost v pripravi argentinskega asada, gospa Sonja s hčerko pa je poskrbela za drugo prikuho in slaščice. Bog naj Te ohranja, dragi Nija, družini in nam, ki Te imamo radi, še na mnoga leta! Rev. Boris Koman — zlatomašnlk Jubilantu, ki oskrbuje slovenske vernike ma Atlantski obali — oiedad Intelectual g 5 H Concesion N9 6830 E g i N9 121.138 - .21-9-1981 5 I« FRANQUEO PAGADO R. Falcčn 4138, 1407 Bs. As. Concesion N9 5.811