V jutranji zarji življenjske šole Iz razgovora z Ernestom Vrancem, čigar knji- ga »Osnove strnjenega šolskega dela v teoriji in praksi« bo kmalu na svetlem. Izda jo Slo- venska šolska matica. Menda ni slovenskega učitelja, ki bi ga vsaj po imenu ne poznal. Stotine uciteljev ga pozna iz raznih tečajev, društvenih zborovanj, skupščin in sestankov, kjer je vselej zastavil svojo tehtno besedo, četudi je bila včasih obtežilna in kritična, o problemih novega šolskega dela in življenja. Na stotinc pisem, kart in dopisnic lahko najdeš tudi na njegovi pisalni mizi, saj so ga posamezniki od blizu in daleč pismeno (prav tovariško) vpraševali (tudi »bombardirali«) o najrazličnejših zadcvah podrobnega šolskega dela. V nekatcrih sezonah, zlasti po tečajih, so mu vprašanja n. pr. o učnih načrtih, delovnih knjigah, literaturi. .. kar »deževala« na mizo, da mu je bilo kar težko priti do vseh odgovorov. Dogodilo se mu je tudi, da bi včasih moral eno in isto soboto predavati kar na treh zborovanjih, da, kar v treh različnih krajih. Pa je znal vse tako urediti, da so bili ž njim zadovoljni eni in drugi, stari in mlajši. Vmes je tudi pridno sodcloval v »Popotniku«, pa tudi drugih odborniških funkcij v znamenju izvenšolskega dela ni zanemarjal. Letošnjo zimo pa je bilo Vranca bolj težko spraviti iz njegove sobe. »Knjigo piše in tolčc na pisalni stroj!«. je pravila njegova žena in sta odgovarjala njegova fantka včasih že kar na dvorišču. Včasih pa sem le vdrl v njegovo sobo. Pisalna miza mu jc bila tako založena s knjigami, papirji in izrezki pa koncepti, da sem ga komaj istaknil za mizo. »Pravi Faust!«. ga potrepljam po rami. »Vidiš, teoretični del knjige je že pri kraju, sedaj urejujem praktični del, silno jc narastel!« mi pravi, »pa bom kmalu gotov«. Nova šola, življenjska šola v svoji jutranji zarji... Pred dnevi pa sem Vranca ujel v studenški »Ljudski univerzi«, torej že izven doma. Predstavlja predavateljico M. S. polni dvorani. Z Vrancem sva po predavanju sedla bolj na kraj mize, že dolgo se nisva videla Nisem vedel, s kakšno zvijačo bi začel, da ga dobim za razgovor, ali kakor pravijo »intervju«. Misli so se kar same sprožile, rasli so problemi, iz njih pa odgovori, izkušnje, doživetja, kdo jih nima v teh časih! Nekaj teh je dobilo tole podobo: 1. Kakšni so tvoji osebni vtisi o stremIjenjih slovenskega šolsko-reformnega pokreta v zadnjih desetih letih? To me zanima tem bolj, ker si sam stal ves č.as v ospredju tega gibanja, predaval ob najrazličnejših prilikah ter študiral razmere pri nas in drugod. Slovensko šolstvo — retormno gibanje — v kolikor sploh lahko o njem govorimo — v vsej povojni dobi ni moglo priti do večjega razmaha. Iz lastne izkušnje veš, kakšno usodo so doživela prizadevanja posameznikov. Na moč smo se pred dobrim desetletjem trudili, da bi šola ustrezala po svoji obliki, vsebini in idejni usmerjenosti zahtcvam in potrebam povojnega časa. Toda višjc silc so vedno skrbele za to, da se je vsak pokret utesnil v okvir individualne dejavnosti... Zdi se mi, da je danes drugače! Saj nimaš v Sloveniji časopisa, ki ne bi od časa do časa kriknil v svet glas o nesodobnosti našega šolstva! Poklicani in nepoklicani skušajo popravljati organizatorične in pedagoške hibe stare šole. Vsi so si edini v tem, da »šola takšna, kakršna je, nima prave pravice do obstoja!« (Uvodnik v »Slovcncu«, 15. IX. 1936.) To je nekoliko zakasnelo — toda še vedno dragoceno priznanje, ki nas potrjuje v spoznanju, da so sc vedno motili vsi oni, ki so pozabljali na vzročno povezanost šole s časom in prostorom! Danes ni več resnega človeka, ki bi ne uvidel, da nove življenjske potrebe, izpremenjeni gospodarski in socialni odnosi zahtevajo preosnovo današnje narodne šole. Kolikor je k temu spoznanju prispeval mladostni polet slovenskih borcev za šolsko preosnovo, o tem naj sodi zgodovina slovenskega šolstva! Naša naloga je, da vztrajamo! 2. Kaj veš povedati na kratko o vsebini svoje knjige in kakšnim vodilnim mislim si sledil pri pisanju? Slutim, da bo tvoje delo temeljit obračun s starimi »teorijami« in predsodki, ki žiuijo še iz predherbartovske dobe in jih ni lahko odprairiti. V knjigi »Osnove strnjenega šolskega dela v teoriji in praksi!« sem skušal zajeti vso problematiko današnjega časa. V zvtzi s tem, kar sem Ti povedal že pri prvem vprašanju, dokazujem, da ne moremo obravnavati šole kot institucijo izven družbe, z izoliranim lastnim, neodvisnim življenjem. Pripisovati šoli neko pedagoško ali psihološko avtonomijo, se pravi postavljati ves problem na zgrešeno osnovo, ki bi rodila škodljive zaključke za vsak reformni ukrep. Zato gradini v knjigi pedagoško stavbo, ki se skuša v znamenju težnje po »totalnosti« včleniti v razvojne nujnosti in zakonitosti človeške družbe. S sociološkimi, psihološkimi, mladinoslovnimi in pedagoškimi osnovami prehajam na sodobno šolsko prakso pri nas in širom sveta ter prikazujem možnosti za organičen odnos šole do življenja, v kolikor je to danes mogoče. Delovni načrti in posnetki iz šolskega deli naj s 50 slikami, tabelami in diagrami pokažejo primere iz prakse, ki pa še ne pomenja končnega dognanja! — Vem, da bodo kritiki v tem ali onem gledanju na probleme našli kaj »spornega«. Toda meni gre za proučevanje šolstva v zvezi s pojavi človeške družbe in to v medsebojni odvisnosti in v razvoju! K takemu realnemu naziranju me silijo proletarske razmere našega kraja, kjer imamo vedno več posla z reveži in brezposelnimi. Ljubezen do teh in do slovenskega naroda sploh mi je dramila vero, da bo v razvoju prekaljeno strnjeno šol. delo zbralo slovensko učiteljstvo k razmišljanju danes, ko problem šolske reforme stoji z neodložljivo nujnostjo pred nami. 3. So Ijudje, ki podcenjujejo vsako teoretičnost v znanstvenem delu in ki hočejo samo »praktičnost«. Brez višjih oporišč in res širokega znanja in razgleda vendar ni mogoče zajeti večjega dela. V kakšni obliki si torej ti povezal teorijo s prakso? Omalovaževanju teorije sem posvetil v knjigi posebno poglavje, kjer odločnu zavračam ono — sit venia verbo — bedasto zahtevo, da se učitelj naj vdaja zgolj — praktičnosti. Takim »čudakom« kličem v spomin citat: »Mirovanje je smrt, le ritem je življenje. Toda nobena reforma, če noče biti brezplodna, ne sme^ prezreti osnovnih dejstev in zakonov. Kdor se od njih pre- več oddalji, izgubi zvezo in s tem tla pod nogami!« Spoznanje, da je šola družbena funkcija, zahteva trdno podzidane osnove, ki sem jih že navedel. V znamenju sinteze odklanjam pa tudi golo pedagogiziranje in psihologiziranje v brezzračnem prostoru! Morda se mi posreči »izmiriti« tcorijo in prakso v neomajni celovitosti (»totalnosti«), kakor jo prinaša — časovno dogajanje. . i. Kako presojaš pedagoško literaturo drugih narodov o problemih strnjenegc pnuka ali bolje povedano: strnjenega šolskcga dela? Pedagoška literatura drugih narodov spravlja problem strnjenega šolskega dela v zvezo s celotnim pojmovanjem človeka in sveta. Tudi številne ekskurzije v inozemstvo so nam pokazale, da je nujna povezanost šole z življenjem tako trdno vsidrana in da n. pr. češki industrijec Bat'a v Zlinu ves vzgojni in izobraževalni proces koncentrira okrog problema čevljarske industrije. Svoji starostni dobi primerno spoznavajo otroci v osnovni in meščanski šoli produkcijo surovin, industrijo čevljev, organizacijo in metodo dela, eksport proizvodov, import surovin, kemične, fizikalne, biološke in mehanske pojave vsega proizvajalnega procesa. To se godi v času, ko n. pr. naša kmetska šola vtepava nekaj osnovnega znanja, ne da bi zasledovala življenje svojega okoliša in doumevala vse strani svojega okolja. Če hočemo narodu dobro, je spoznavanje gospodarskih, kulturnih in socialnih razmer tudi pri nas važna komponenta šolske preosnove v smeri »življenjskega pouka«. Oplajanje ob kulturnih vrelih zavaja lahko v brezmiselno in nekritično presajanje metod v naše okolje. Kdor motri pedagoško valovanje iz vidikov domačih nujnosti in potreb, ta ne bo nikoli občutil slabosti za samoniklo ustvarjanje, primerno domačemu okolju. Zato nam tuja pedagoška književnost lahko še mnogo pove, ne da bi nas odvajala od domače realnosti. 5. Že zadnjič sva govorila, da je velika razlika med zgolj čitanjem tuje knjige (»priložnostni« čitatelj) in pisanjem lastnega dela. Prepričan sem, da lahko postanr človck doberč itateljdrugih knjig navadno šele potem, če je že s a m kaj dobrega spisal in se javil v tisku. Kaj praviš k temu? Res je, da se med pisanjem knjige prikazujejo večkrat novi problemi, ki jih pisatelj ni predvidel. Če iščeš zanje podkrepitve v literaturi, se ti knjige in znani članki razodevajo v popolnejši luči. Po vsem tem bi sodil, da se kvaliteta čitanja ravna res po — motivih, ki privedejo čitatelja do knjige. Mislim pa. da je tudi priložnostni čitatelj lahko »dober« bralec pedagoške knjige. — Predsednik SŠM g. prof. dr. Ozvald, ki se je z vso vnemo za izdajo moje knjige zavzel, mi poroča neveselo novico. da zanimanje za branje pedagoških knjig med slovenskim učiteljstvom — pada. Kajti še nikdar ni SŠM beležila tako malo prijavljenih članov kot ravno letos. Take ugotovitve spravljajo človeka lahko v malodušje ... 6. Kakšne načrte še snuješ v svoji glavi? V okoliščinah, ki sem ti jih pravkar navedel, je snovanje načrtov brez vrednosti. Kaj ti pomaga, če bi rad uresničil še marsikatero časovno nujnost, pa ti splošna otopelost spravi vse projekte — seveda iz finančnih razlogov — na mrtvo točko. Sestavljam nove čitanke, predlagam nove projekte učnih načrtov, pripravljam podrobne učne načrte, pišem študije o našem proletarskem otroku za letošnji pedološki kongres v LjubIjani... Rad bi rekel, da so to že trdni sklepi, ki se bodo uresničili. Toda saj veš: čez noč pa se ti vse lahko razblini ob udarcih krutega ča6a... * Medtem je postalo naše omizje že bolj glasno in živahno. Tudi midva sva se mu pridružila. Potem pa se je pri vratih pokaza! mož postave: »Prosim, policijska ura!« Pa smo šli vsak svojo pot domov. A. Zerjav.