
Harodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

110260

Vcer/menem zvoniku,
visoko gad Vami,
tam stifto domovje je

I „ mo J e >
od tamkaj Vas vabim

k moti nji in delu
in znanim sočutje Vam

■ _ svoje.



f |> O

ZBRANI

ZVONOSLOVNI SPISI

SPISAL

IVAN MERCINA

KNEŽJI IN NADŠKOFIJSKI KOLAVDATOR CERKVENIH ZVONOV
V GORIŠKI NADŠKOFIJI

GORICA 1930

SAMOZALOŽBA

//*z£ P

110260

26. IV. 1244 Jh.i-t

d

Knjižnica Glasbene akademije v Ljubljani

6804

NATISNILA KATOLIŠKA TISKARNA
PRODAJA KATOLIŠKA KNJIGARNA

Predgovor.

Ker so bili ti spisi  — kot malodane glavni
začetniki v našem zvonskem slovstvu  — raztre*
šeni po tednikih in mesečnikih, sem jih zbral v
tej knjigi, da jih otmem pozabijenosti. Naslov
knjige ni vzeti dobesedno; v njej so le spisi
splošne veljave. Pa tudi oni niso ohranili neiz*
premenjenega obsega ne prvotne oblike; v njih
je marsikaj preinačeno, marsikaj izpuščeno, man
sikaj dostavljeno; kakor je zahteval skupni
okvir: oblika knjige. Vira teh spisov sta: moja
lastna nadpolstoletna zvonska praksa in bogato
zvonsko slovstvo naših severnih sosedov (južni
nimajo ničesar). Da sem opustil drugorodnim vU
rom navedbo naslovov, me je prisilila skrb, da
imej knjiga kolikor možno majhen obseg.

Vsebina knjige je prilagojena našim razmet
ram in našim potrebam. Knjigo more s pridom
proučiti tudi, kdor o zvonovih prav ničesar ne ve
— in teh je med nami ogromna večina.

V prvi vrsti je pa knjiga namen jena cerkves
nim predstojnikom, cerkvenim ključarjem, cer*
kovnikom, zvonivcem, pritrkovavcem in pred
vsem naročnikom novih zvonov. O koliko tiso*
čakov bi bili ti zadnji našim cerkvam prihranili,
če bi bili vsaj nekatere spise iz te knjige v pr e*
teklosti poznali!

V Gorici, 17. februarja (praznik  sv. For*
ker na, zaščitnika zvonarjev) 1930.

Iv. Mercina.


I.

Zvonovina.

(Razni surogati.)

Zvonovina je kovinska snov, iz katere so iz=
delani zvonovi. Najstarejša, najboljša, najbolj
priljubljena in najbolj razširjena zvonovina je
bron, zlitina bakra in cina. Ker ste pa te kovini
dragi ter so- režijski stroški vlivanja veliki, so se
pričeli izmišljati manj dragi, pa tudi manj vredni
nadomestki (surogati).

Med prvimi najdemo že v zgodnjem srednjem
veku zvonove iz železne pločevine,  zbite skupaj z
bakrenimi žebljioi. Bili so- jajčaste oblike, pa tudi
podobni skledam, kravjim zvoncem, nekateri celo
četverooglati. O glasu, podobnem sedanjih zvo*
nov, ni niti govora, pokončevala jih ni raba, pač
pa rja. Bilo jih je le malo.

V začetku XVII. stoletja so se pojavili zvo>
novi iz litega železa.  Njih glas je bil hripav, sko*
raj brez zvenka. Ker je bila ta zvonovina zelo
razpokljiva, se ni mogla jamčiti, ni našla naročil
ter je kmalu izginila z zvonarskega pozorišča.

Pred sto leti so bila postavljena zvonila je *
klenih palic.  Posamne zvonove je nadomestovalo
troje palic Skupaj zvarjenih v tako imenovano^
trizvezno, čisto- skovano in ugla jeno jeklo. Vsaka
trizvezna palica je bila v kotu 68 stopinj vpog«
njena ter je imela ročaj. V Evropi se ta zvonila
niso udomačila, pač pa jih je še nekaj najti v
Ameriki.

6

Ameriška izna jdba so stekleni zvonovi,  ki so
skoraj nerazpokljivi. Glais teh zvonov je še pr e«
cej poln, toda različen od kovinskega glasu.

Proti koncu minulega stoletja je bil izdelan
za opero v Parizu zvon iz tankih ploč iz medi
(mesinga), ki bi naj v majhni teži nadomeščali
glas cerkvenega zvona. Iznajditelj je svojo iz*
najdbo izpopolnili, da je kovinsko plačo na po*
seben način zvil v valj. Tako je dosegel polne,
globoke in impozantne tone cerkv. zvonov, toda
v daljavo slišen tak zvon ni bil.

Kmalu nato so poizkusili v Veliki operi v Pa«
rižu nov instrument, ki neki izvrstno posnema
cerkvene zvonove. Ima obliko velike omare, ki
vsebuje 25  bronastih cilindrov  (valjev), različnih
po dolgosti, debelosti in premeru. Po teh valjih
udarjajo kovinska kladiva, ki jih dvigajo taste
(tipke) v obliki navadne klaviature. Ti toni so
dovolj krepki v zaprtih prostorih, a nikakor ne
v odprtih zvonikih.

V istem, letu je začela neka angleška tvrdka
izdelovati' zvonila, pri, katerih je uporabljala jes
klene cevi  namestu jeklenih palic in bronastih ci«
lindrov. Izdelovatelj ni sicer varčeval z bujno
reklamo, ali njegovi slavospevi; so zaostajali za
resnico. Zopet dokaz, da je bron nedosegljiva
zvonovina.

V začetku tega stoletja je zabeležiti važna
novost v področju zvonolitja. Pričeli so se prvi
poizkusi z novo zlitino, imenovano nikelj«alut
minij,  t. j. mešanica aluminija, bakra in niklja.
Tej zmesi se pripisuje velika bodočnost. Ima
prednosti, vredne vpoštevanja, če odgovarjajo
resnici. Je za tretjino lažja kot bron, je cenejša,
ima enako zvočno barvo ter ne oksidira. Čudno
je le, da so taki zvonovi? še 'splošno neznani.

Najuspešnejši surogat je bilo lito jeklo. Ta

7

surogat ni sicer naj starejši, pa tudi ne najno*
vejši, toda znal se je vzdržati do današnjega dne
po svojih dozdevnih prednostih. Nekemu Jakohu
Mayerju, sinu švabskega mlinarja, se je 1. 1851.
posrečilo lito jeklo v poljubne, iz neizgorljive
tvarine izdelane oblike tako vliti, da so se te
oblike natančno z jeklom popolnoma napolnile,
tako kot je bilo mogoče do tedaj le pri lahko te*
kočih kovinah, n. pr. litem železu, bronu itd. Kot
prve izdelke te iznajdbe je začela livarna v Bo*
chumu (Westfalen) vlivati zvonove, ki so se v
Nemčiji, zlasti med protestanti hitro razširili;
saj je bilo jeklo že od nekdaj Nemcem pri*
ljubljena kovina.

Livarna v Bochumu je priporočala svoje zvo*
nove, pripisujoč jim ta*le bistvena svojat v a in
prednosti: 1. Jekleni zvonovi  imajo poln in jasen
glas, ki je ravno tako* čist kot najboljših brona*
stih zvonov. 2. Jekleni zvonovi se dajo sestavljati
ne le med seboj, ampak tudi v družbi z brona*
s ti mi  zvonovi v harmonična zvonila. 3. Jeklene
zvonove je mnogo dalje slišati kot bronaste, 4.
Glede trdnosti prekašajo* jekleni zvonovi daleč
bronaste in livarna prevzemi j e za njih trpežnost
najbolj razsežno poroštvo. 5. Četudi niso jekleni
zvonovi — ki so enakega glasu in podobne oblike
— nič težji, ampak približno enako 1  težki kot bro*
nasti, je njihova cena skoraj za polovico nižja.

Ta slavospev moramo seveda vzeti kot tržno
reklamo, za katere mnogobesedjem zaostaja res*
niča, To so dokazali ne le znameniti zvonarski
mojstri, ampak tudi sloveči zvonoslovci, ki se jim
pač ne more oponašati niti misel kakega kruho*
borstva.

1. Jasen, poln, čist glas tvorijo zvonu le har«
monično uglašeni notranji harmonijski toni. Med
temi važna dva (spodnja oktava in gorenja terca)

8

v jeklenem zvonu navadno manjkata. Gorenji
toni ne pride jo niti do potrebne izrazitosti; zelo
trdo jekleno krilo ni zmožno prostranih treslja*
jev, iz njega izhajajoče tresljanje ne zadostuje
za vzbujanje sotresljaoja trdih kovinskih snovi
harmonijskih tonov, ki se jako pomanjkljivo in
nejasno oglaša jo. Za vsak zdrav sluh je glas je*
klenega zvona nejasen, puhel, votel.

2. Neveljavnost drugega slavospeva slišno
izpričujejo jekleni zvonovi poleg bronastega na
Brezju, če jih niso še zmetali med staro šaro. Si«
cer je pa livarna sama ta slavospev pozneje pre*
klicala.

3. Jeklene zvonove je mnogo dalje slišati
kot bronaste. Prav naravno, ker so kemblji pri
prvih najmanj še enkrat težji kot pri drugih, to
pa zato, ker je treba mogočnejšega udarca, da se
leno jeklo spravi v tresljanje. Je pa vprašanje, ali
so taki nasilni glasovi tudi lepi? Če udariš na
taste s pestjo, bo klavir tudi dalje slišati. Zvon je
glasbilo in glasba ne pozna nasilja. Če hočejo
razsežne cerkv. občine imeti daleč slišne bronaste
zvonove, naj si jih dajo vliti v težkem težnem
sistemu (debelega okrilja); saj tehta zvon d 1
lahkoi 7 pa tudi 40 kvintalov.

4. Da je. jeklo trdnejše kot bron, kdo tega ne
ve? Tako malo trpežni pa tudi bronasti zvonovi 1
niso, če se ž njimi pametno ravna; saj niso.
300—400 let stari bronasti zvonovi tako redka
prikazen. Gotovoi pa je, da ne doseže noben
jeklen zvon niti četrtine te starosti. Jeklo je že*
lezo in železo je podvrženo rji. Koliko truda,
koliko poskusov in stroškov so že žrtvovali pri«
jatelji jeklenih zvonov, da bi bili zlomili moč r je
nad jeklom, toda. svojstva. kovin so nepremaglji«
va. Vedno nova protisredstva naročnike le tola*
žijo, razjedajočo, rjo le zadržujejo ital komaj 30

9

let stari zvonovi že tako* opešajo, da jih je en k h
lometer ‘daleč komaj slišati. Taki zvonovi Se me*
čejo med staro železo*, bronasti ubiti zvonovi pa
ohranijo še vedno* dve tretjini vrednosti za pre*
litje.

5. Jekleni zvonovi enake telesnine kot bro¬
nasti imajo za kvinto višji udarni glas, ker so
trikrat trši. V bochumskem katalogu je navedena
teža jeklenega zvona fils 1  z 850 kg, v katalogu li*
varne bratov Ulrich (Laucha an der Unstrut) je
zaznamovana teža bronastega fis 1  s 350 kg, naš
fis 1  (nekoliko* debelejši) tehta 570 kg. Če vzame*
mo to in gori utemeljeno kratkoživnost jeklene
zvonovine v poštev, potem je trditev bochumske
livarne o cenejših jeklenih zvonovih jako dvom«
Ijiva.

Lahko* je bilo jeklenim zvonarjem posneti in
osvo jiti si obliko bronastih zvonov. Ali to obliko*
dovoljuje le plemenitost in elastičnost bronovine.
Tega svojstva pa ne more jeklu nikdo vsiliti. Or*
jaški je bo*j, ki ga bijejo* zagovorniki jekla že
osem desetletij za to* svojstvo. Morali so že po*.
polnoma premeniti način vlit j a, razna priprav**
ijalna dela, tvarino kalupa, zvišati temperaturo
topitve do* na j višje dosežne stopinje, odpovedati
se naj očitnejšemu znaku umetnosti, da izide zvon
iz kalupa kot dovršen umotvor, ki se ga človeška
roka ne sme več dotakniti. Jeklenemu zvonu da
zahtevani udarni* glas pila in 'stružnica, ne pa liv;
tako delajo zvonarji šušmarji z bronastimi po«
kvpkami.

Eno je gotovo: Vse boljšanje jekla je irele*
vantno (brezpomembno), 'dokler so jekleni zvo*
novi malodane brez resonance (brenčanja). Bron*
Čanje 20 do* 30 sekund je prekratko in' prešibko,
da bi slišno* trajalo med dvema zaporednima
udarcema kemblja. To prenehavanje dela na po*

10

slušavca mučen vtis kot pretrgano 1  govorjenje na
pljučih bolnega človeka. Bronasti zvonovi hren*
čijo 60 do 200 sekund. Izključeno je, da' bi se mo«
gla resonanca jeklenih zvonov kaj izboljšati; za«
kaj jeklo je pretrdo, da bil moglo tvoriti' večje šte«
vilo tresljajnih vozlov, od katerih zavisi nastanek
notranjih harmonijskifi tonov, ki dajejo glavne?
mu tonu zvona šele zaželjeno moč in polnost in
ravno obliž ju glavnega tona pripada naloga bren«
Čanja.

Jekleni zvonovi so se vgnezdili tudi v neka«
tere slovenske zvonike, zlasti po Gorenjskem. V
naši nadškofiji imamo — kolikor je meni znanoi
— le tri in sicer sameva ta jeklena ostalina v ne«
kem skednju na Vrsniku pri Ledinah, kamor so
jih pregnali prav dobri novi bronasti zvonovi.
Čez leta izgine jeklo tudi iz drugih slovenskih
zvonikov, saj so se ga začela braniti cerkvena
predstojništva celo v N emčiji.

II.

Zvonovina bronastih zvonov.

Zvonovina (gradivo zvonov, bron) je zlitina
bakra in cina. Zlitina, ker te dve kovini niste na
debelo pomešani med seboj, ampak najtesneje
združeni, spojeni (amalgamirani), tako rekoč v
najmanjših delcih druga v drugo zliti. Druge ko«
vine le škodujejo glasu zvona, ne izvzemši srebra
in zlata, ki spadata le v pripovedke. Normalno
razmerje je: 22 odstotkov cina in 78 odstotkov
bakra. Tak bron je dovolj trpežen, da se pri 1  pra«
vilni rabi zvon ne razpoči, pa tudi dovolj trd, da
ga kembelj prehitro ne obrabi. Tak zvon vztraja

11

tudi nad 'sto let, ne da 'bi bilo treba ga obrniti.
Naši odškodninski zvonovi imajo- 20 odstotkov
cina in 80 odstotkov bakra, t. j. najmanjši možni
odstotek cina. Taka zvonovina daje dvojni de*
nami dobiček: 1. zvon stane manj (cin je 4 do
Škrat dražji), 2. je mehkejši, da 'se tako hitro ne
ubije.

Pa poreče kdo: In vendar se je ubilo- v krat«
kem času neštevilno odškodninskih zvonov. Prav
res, a tega so krivi zvonarji rokodelci, ki jim je
vladno plačilo premajhno ter si skušajo- zmanj«
šati stroške z nezadostnim topljenjem in meša«
njem zvonovine in z nedostatnim posnemanjem
žlindre,

Zato imajo- odškodninski zvonovi nejasen,
kotlast glas. Zato si skušajo nekatera cerkvena
predstoj-ništva pomagati ta-ko, da naročijo na
lastni račun: zvonarju, naj zamenja s ci-no-m 1 od«
stotek ali dva odist. bakra. S tem -si- pridobijo- pra*
vico dati zvonovino kemično preiskati.

III.

Preiskava bronaste zvonovine.

Preiskava zvonovine je dvojna: 1. pregled
prelomi-ne brona, 2. kemični razkroj (analiza).
Prva preiskava je površna, nenatančna, primerna
za ugotavljanje vzroka, zakaj ise je zvon ubil.
Vrši- se na kosih razbitega ubitega zvona. Iz pre«
lomine je težko- izpoznati, alb je primešan činu
cink ali 1  svinec, to določi zanesljivo kemična ana«
liza. Ta dožene pač množino bakra in cina in
drugih primesi, ne pa, ali so bile te primesi na«
bavljene z bakrom in činom, ali jih je primešal
zvonar sam.

12

Kemična analiza, kot se pri nas vrši in kot
jo vrši tudi vlada, ne pove čiste resnice. Navada
je namreč, da se od zvona, katerega zvonovina
se ima preiskati, odpili na koreniki nekaj brona
ali pa odžaga en košček, ki isef pošlje v analizo'.
Drugod na okrilju bi bilo to delo škodljivo glasu.
Ker pa ima mešanica bakra in cina pri strjevanju
veliko- nagnjenje k razmešavanju — zlasti v k a«
lupu, kjer se ne more več mešati — 'sili' cin, ki je
lažji kot baker, na površje; nabere 'se ga največ
na koreniki in ravno tu nakopičeni cin se pošilja
v analizo. Temu se da takode izogniti.

Hip, preden se izpusti bron v kalupe, ga za«
jame zvonar nekoliko in vlije na razgreto skril,
da se razploska in ohladi. Ta bronasta plošča se
vpričO’ cerkv. zaupnika prelomi. Prelomina mora
biti gosta in drobno zrnata ; ne sme biti ne gladka
ne raskavo' nazobčena. V prvem slučaju ima
preveč cina, v drugem preveč bakra. Ena polo«
vica bronaste plošče se vtakne v cerkveni uradni
ovitek, zapečati s cerkv. pečatom in izroči zvo*
narju, druga se hrani v cerkv. arhivu do za«
ključka nabavnih stroškov. Če je treba se pošlje
en del te bronaste polovice v analizo.

IV.

Čistota zvonovine.

Za čisto zvonovino je treba čistega bakra
in čistega cina. Na glasu najboljšega bakra je
bil sibirski ali ruski baker. Ker je pa predrag, se
je rabil za zvonove čilski baker in tudi dvojno«
rafinirani v kockah. Ta 'se imenuje tudi ruski
baker, ker je skora j tako čist.

13

Vendar ves ta baker ni bil nikakor kemično
čist. Pa tudi današnji, po kemieno*električni poti
pridobljeni, doseže le 99.9 odstotkov čistote. Tak
čist baker se imenuje elektrolitibaker.

Dandanes dobavljeni cin pa ne doseže niti 1
čistote bakra, ker ni dobavljen po 'kemično*elek*
tri eni poti, ampak naravnost iz plavžev. Ta cin
ni tako čist, ker ima celo doslej kot prvovrstni
priznani »Bankacin« (Banka je vzhodnoindij ski
otok) nad 1 odstotek nečistote.

Zvonarska praksa je dognala, da nima prva
zlitina bakra in cina zadostne gostote za litje
zvonov. Zato morajo- vestni zvonarji prvo zlitino
še enkrat preliti. Da si pa eno prelitje prihranijo,
dobijo 1  v trgovini že dovršeno prvo- zlitino- brona,
ki 'izkazuje po svoji kakovosti še precej visoko
stopinjo čistote.

Naše ljudstvo- ima posebno- v čislih stare zvo«
nove, oziroma njih zvonovino in malo zaupanja
v novi material. Res je pa ravno narobe. Kdor
ima večji pregled v zvonlstvu, ve, da- so- 300 do 400
let stari zvono-vi večinoma slabši kot sedanji, ker
se je kovinska rafinada v novejšem času jako- iz*
popolnrla. Le ne bojte se, da bo zvonar staro,
slabšo zvonovino- zamenjal z boljšo- novo!

Sicer pa ni taka -nesreča, da nimamo ab-so*
lutno čiste zvo-novi-ne. Izktišinja uči, da do treh
odstotkov nečista primes ne vpliva na glas in da
se dajo ti odstotki brez posebne škode za gla-s
celo- zvišati za eno ali dve -stopinji.

14

V.

„Srebrni“ zvonovi.

Med čednostmi našega ljudstva je tudi ve*
lika ljubezen do zvonov. Kaka žalost je prevzem
mala naše ljudi, ko so gledali snemanje zvonov
v vojne namene, kako veselje zavlada v naših
cerkv. občinah ob napovedi prihoda novih zvo«
nov! Pobiratelji prostovoljnih prispevkov za
zvonove vedo povedati, kako hvaležno je to delo.
Za 1 , (zvonove ni mrmranja; kdor ima, da, kdor
nima, obžaluje, da ne more dati. Preprosto ljud¬
stvo si svoje bronaste ljubljence še poveličuje,
odičevaje jih z ljubkimi pripovedkami.

Tako vliva ljudska domišljija v zvonove
srebro in zlato, ki ste plemenitejši kovini kot
baker in! cin —■ zlasti 'srebro, 'ker je cenejše in ga
je več kot zlata. Zato pišejo poročevavci o novih
zvonovih, da imajo srebrno čiste glasove. Če
tudi ni v zvonovih nič srebra, ima ta pripovedka
nekaj stvarne podlage.

Že iz VIII. stoletja izvira navada, da so pre=
možni 'verniki 'botri pri blagoslovi j en ju zvonov.
Da so se za to čast hvaležne izkazali, so pri vib
vanju vročevali zvonarju darove srebra, da jih
je metal med topljeni bron.

Do XV. stoletja ni bilo stalnih zvonar n; poti
so Ibile slabe, ali pa jih ni bilo, prevožnja novih
zvonov je bila jako draga. Zvonarji so potovali
iz kraja v kraj. Kjer so dobili delo, so si zgradili
začasno topilnico.*) Ko je bil bron raztopljen,

*) Sedaj še ohranjeni vel. zvon d 1  (2016 kg) na Gočah
je bil vlit 1. 1706. pri domačem pokopališču.

15

je nepošteni zvonar začel tožiti, da ga bo pre*
malo, da naj mu ljudje hitro prinesejo kaj sre«
brnine ali zlatnine. Ljudje so v naglici polbrali,
kar ISO* imeli, in zvonar je vse zmetal vpričo da*
rovavcev v topilnico. Toda ti in gorenji darovi
niso padali med bron. Odprtina, skozi katero je
padalo srebro, je ravno nad ognjem in ta del to*
pilnice leži tik prostora, kjer se kovina topi.
Skozi isto luknjo, skozi katero so padali vred*
nostni predmeti v peč, se poklada gorivo na
ogenj. Za naknadno* dokladanje kovine ima to*
pilnica na strani posebna železna vratiča. Sre*
brnina ni padala v raztopljeno zvonovino, ampak
v ogenj, kjer se je stopljena pod pepelom skupaj
zlila. Tu ohlajeno je lakomni zvonar pobral in
odnesel.

VI.

Snaga zvonov.

Že pred enim letom je izšla v Cerkvenem
listu nadškofijska naredba za snago in varnost
cerkvenih zvonov. Ta prepotrebna naredba je
prišla zdaj do splošnega znanja, ne pa do> splo*
šnega izvajanja. Pogled na nekatere zvonike to
izpričuje.

Da slišimo zvon, mu moramo z udarcem
s kembljcm vsiliti tresi jan je, ki prehaja na ob*
dajajoči ga zrak, da se v valovih razširi do naših
ušes. To tresljanje se pa ne vrši v celotnosti po
celi zavihani ploskvi zvona, ampak zvoneči zvon
sam se na površju deli v krožne odseke, katerih
vsak tresi j a proti svojemu sosedu v nasprotni,
smeri. Teh smeri ne more izpremeniti človeška
roka niti zvonarjeva. To določa ustroj (struk*

16

tura) in oblika liva. Nevarno je med zvonjenjem
ali brenčanjem tem tresljajem nasprotovati ali
jih zavirati. To je splošno znano. Ni pa znano,
da ima zvon še nevarnejšega nasprotnika in ta
je nesnaga.

Veter nanaša na zvon prah, tičji otrebki pa*
dajo nanj, od jarma se cedi nanj mazilo. Vsa ta
nesnaga se v mokrotnem vremenu med seboj po*
meša, v suhem vremenu pa strdi, slabi zvonu
glas, se vedno bolj debeli in postane polagoma
pravi nasilni jopič. Tresljaji zvona se z vedno
večjo silo prekinjajo, dokler zvon, tudi zmerno
zvoneč, ne omaga ter se razkolje.

Zatorej odstranite že enkrat to nesnago
z zvonov, držite zvonove čiste; saj se to spodobi
za posvečene znanivce božje časti!

VII.

Varstvo zvonov.

Zvonovi niso cerkvene klopi, ki stoje nepre*
mično na svojem mestu; pri zvonovih se vse
giblje in ziblje. Ne bilo bi treba za to se brigati,
če bi zvonovi ne bili. tako težki in ko bi poleg
tega še s silovitimi sunki ne kolebali. Tu vsak hip
lahko kaj popusti, se zrahlja, podaljša, pre*
makne, upogne, skrivi, vda, nalomi itd. To se da
začasa zapaziti in začetek večje škode in nesreče
preprečiti le s pogostim opazovanjem, ogled o*
vanjem in nadzorovanjem. To je dolžnost cer*
kovnikova. S tem mu ne naraste delo. Potrebno
popravo naj cerkovnik naznani cerkvenemu
predstojniku!

Vsak uslužbenec mora biti v službi nadzo*
rovao, tako tudi cerkovnik v zvoniku. Kdo naj

17

to vrši? Poreče kdo: kdor vrši to v cerkvi. Torej
bolehen, star duhovnik naj pleza po zvoniku?
To pa ne. Naši gg. duhovniki so dovolj preoblo*
ženi z delom. Koliko župnikov upravlja dve žup*
niji, koliko dekanov je brez kaplana! Tu pridejo-
na vrsto naši cerkveni ključarji, ki imajo doslej
malodane le časten naslov. Ob nedeljah, ko jih
ne veže delo na dom, ko morajo že tako- k službi!
božji, naj si ogledajo v zvoniku, kako je po¬
skrbljeno za varnost zvonov. Zadostuje za to
tako rekoč le en hip, ki bo gotovo pri Bogu štet
kot molitev.

VIII.

V obrambo zvonov.

Cerkev ima med predmeti svoje oprave naj*
večjo denarno vrednost v svojih zvonovih.
Umevno bi bilo torej, da bi bila na zvonove obr*
njena največja pozornost in najvztrajnejša skrb.
Žal da je ravno narobe. Če se pri cerkveni klopi
kaj polomi, hitro se to zapazi in popravi; če je
pa pokvarba pri zvonovih še tako velika, ostane
nepopravljena tedne, mesece in tudi leta. V zvo*
nik ne prihajajo ljudje, da bi jo videli. Vidijo jo
sicer nepoklicane mlade oči, ki se pa ne brigajo
za polome in poškodbe, ki je morajo- zamolčati,
da ne izdajo svojega vtihotapljanja v zvonik;
zakaj noč in dan odprta so vrata tega visokega
zabavišča.

K sreči imajo tudi zvonovi svojega angela
varuha in ta je njih glasnost, zarad katere se
takoj oglasijo, čim se jih kdo le dotakne. Ta

18

promptna (točna) ogiasnost in slišnost med pre*
bivalstvom je obvarovala zvonove že mnogih
nesreč. Za zvonove, preživele svetovno vojno,
samevajoče v naših zvonikih, so prišli kritični
(nevarni) časi. Pritrkavanje jim je postalo usod*
no. Naravno in preprostemu razumu umevno je,
da mora poznati bistvo glasbila, kdor ga hoče
rabiti. Tega se pa naši pritrkovavci niso zavedali.

Bil sem povabljen v neko vas, v katere zvo*
niku je ostal še en zvon. Šlo je za to, ali ta zvon
še ostane ali Se prelije skupno z novima. Med
navzočimi v zvoniku je bil tudi mladenič, najbolj
vnet pritrkovavec v vasi. Ko smo ugotovili, da
je zvon že napočen zgoraj na vratu, ter sem jaz
izjavil, da se to ni zgodilo zarad zvonjenja ali
pritrkavanja s kembljem — zakaj v tem slučaju
se zvon razpoči na krilu — ampak zaradi udar*
j an j a s kakim drugim predmetom po vratu
zvona, kar je absolutno nedopustno, se je mla*
denič začudil, da saj ima zvon nad krilom še več
glasov, zakaj bi se ne smeli ti glasovi porabljati 1
za pritrkavanje, ko i  ni drugih dveh zvonov? Jaz
nato: Vi se motite, prijatelj. Glejte sem! Ali vi*
dite na zvonu razen kemblja in urnega kladiva
še kako drugo tolkalo ali bat, s katerim bi; se mo*
glo tolči na nadkrilje zvona, če bi kembelj ne za*
dostoval? Ali mislite, da bi bil mogel biti mon*
ter, ko je obešal zvon, tako kratkoviden, da ni
dogledal možnosti, da se kak zvon ubije in ga
bo treba pri pritrkovanju z dvojnim udarjanjem
na drugi zvon nadomeščati? Ni storil tega, ker
ni smel, ali bolje, ker ni tega nikjer videl, ker se
ni tega učil. V z rok pa tiči v bistvu zvona. Nad*
kril j e vsebuje res posebne glasove. Tudi te gla*
sove tvori tresljanje, ali to tresi jan j e ne izhaja
direktno (naravnost) izpod udarcev naših rok,
ampak iz tresljajočega krila. To tresljanje je to*

19

rej prvotno, v nadkrilju pa drugotno. Ker pa
tresljaji iz tresljajev ne morejo biti tako močni
kot tresljaji izpod udarcev, zato so glasovi v nad*
krilju tihotni, nežni, izdonevajoei; glas v krilu
pa je Oster in kratek. Odurnost tega glasu blaži
ljubkost nadkrilnih glasov. Udarci po nadkrilju
pa preminjajo to ljubkost v silovitost ter da*
jejo bronastemu zvonu znak odurnosti jeklenega
zvona.

Toda tu ne gre le za lepoglasje zvona, ampak
tudi za njega varnost. Ta tiči že v tem, da so
udarci na vrat udarci na najtanjše mesto zvona
(tretjina debelosti krila). S to zunanjo nevar*
nostjo se druži še notranja.

Udarci po nadkrilju vzbujajo novo tresljanje
na razdelkih zvona, ki ravno izvršujejo svoje na*
ravno tresljanje, izvirajoče iz trepljajočega krila.
S tem se očitno moti, zadržuje in zaustavlja sa*
motvorno tresljanje v zvonu. Tako morajo raz*
delki nadkrilja izvrševati kar dvojno tresljanje,
prvo prihajajoče iz krila, drugo izvirajoče izpod
pritrkovavčevih udarcev. In ker ste si smeri tega
dvojnega tresljanja nasprotni, nastane med bro*
nastimi molekuli (najmanjšimi snovnimi delci)
silovito suvanje in križanje, da ni noben čudež,
če moč 1  njih strukture (sklada) pod tem nasiljem
obnemore, da se razcepijo in razkrojijo. V nad*
krilju nastane razpoklina, od začetka komaj
vidna, polagoma pazarad tresenja med zvo*
njenjem vedno širja. — Zvon je ubit.

To dokazovanje — seveda v krajši obliki —
je tako vplivalo na mladeniča, da je pripoznal
brez pridržka svojo zmoto.

20

IX.

Cerkveno-uradna nadškofijska naredba
za snago in varstvo cerkv. zvonov.

Da se cerkveni zvonovi obvarujejo ubit j a in
da se kolikor mogoče ubranijo nesreč, ki se lahko
pripetijo pri zvonjenju, ukazujemo, da dajo cer*
kvena predstojništva vsako leto enkrat pregle*
dati vse zvonove svo jih cerkva. To delo se izroča
zanesljivemu mehaniku ali spretnemu kovaču.
Najdeni nedostatki naj se nemudoma odstranijo!
Pregledovanje se ima nanašati na tede točke:

1. V vsakem zvoniku (tudi podružničnem)
mora viseti na zidu pri zvonovih en iztis »Deset
zapovedi za Cerkvenike, zvonivce in pritrko*
vavce«, ki so na prodaj v Katoliški knjigarni v
Gorici. Te zapovedi se imajo vestno izpolnjevati.

2. Zvonovi ne smejo biti onesnaženi od pre*
obilega mazila jarmovih oisi ali od tič jih otrebkov.

3. Kemblji zvonečih zvonov ne smejo skrb
pati, nihati morajo v ravni črti in v največjem
premeru. Urna kladiva naj ne slonijo na zvono*
vih ter naj se ob nje ne drgnejo!

4. Zabraniti je treba možnost, da bi na zv o*
nove kaj, padlo ali se na nje naslonilo.

5. Ako iso zvonovi že toliko obrabljeni, da
so izgubili na udarnem licu tretjino debelosti
krila, se morajo obrniti.

6. Če preglednik najde, da udarja kembelj
na zvon prenizko ali previsoko, je treba jermen
na obesilu skrajšati ali zdaljšati, da bije kembelj
po najdebelejši plasti krila.

21

7. Ako se najde, da je betica kemblja zelo
sploščena, da se izvajajo udarci kar po celi
ploskvi, potem mora kovač betico zopet zaokro*
žiti. Pa tudi, če ima betica pleniva mesta, se mo«
rajo ta odstraniti.

8. Prav tako se mora jermen nadomestiti z
novim, če je kaj natrgan.

9. Treba je dalje pregledati, da se železne
vezi trdno prilegajo jarmu, da niso vijaki od«
j en j ali, da ležijo osi natančno vodoravno, da
leže ležišča nepremakljivo na nosilnih tramovih.
Nahajajoče se poškodbe na posameznih mestih
armature se morajo odpraviti brez odloga.

10. Cerkvenim predstojništvom se naroča,
da ščitijo zvonove pred razposajenim in sirovim
ravnanjem. Pri zvonjenju in pritrkavanju naj se
rabijo le zanesljive osebe.

11. Kjer zapada po zimi sneg, je treba pre«
skrbeti, da ne more do zvonov, na katerih bi
zmrznil v ledeno skorjo. Z ledom pokritemu
zvonu preti največja nevarnost, da se ubije. Pa
tudi brez te nevarnosti bi imel tak zvon zadušen
kovinast glas,

12. Skrbeti se mora slednjič, da je zvonišče
prosto vsake nesnage. Kar je trhlega in ognitega,
se začasa nadomesti z novim, da ni nevarnosti za
ljudi in zvonove.

Gospodom dekanom se naroča, da poročajo
v vsakoletnem vizitacijskem poročilu o izvrše«
vanju te odredbe.

22

X.

Kako se vlivajo bronasti zvonovi?

Ko se zvonovi naročijo pri zvonarju, si ta iz*
govori dva in tudi tri mesece časa. To kaže, da
zahteva vlivanje mnogo dela. Glavno delo od*
pade na predpriprave in teh je čvetero: 1. Na*
prava jedra; 2. osnutje kalupa (modela); 3. izde*
lava plašča in 4. odločitev kalupa od jedra.

Velik del zvonarne tvori livna jama, v'kateri
je prostora za 6—8 kalupov in za delovno osebje.
Tik za jamo v ozadju stoji topilnica. Ona obsega
kurilnik, ki sprejema kurivo, in tališče, jajčast,
približno v obliki krušne peči obokan prostor, v
kateri se polagata baker in cin. Ta dva dela topil*
niče sta medsebojno tako urejena, da žene zračni
prepih ves plamen iz kurilnika v tališče, kjer mo*
ra švigati nad topečo se zvonovino in sicer v po*
ljubni smeri, v katero je prisiljen z odpiranjem
in zapiranjem 4 do< 6 oddušnikov ob svodu (stro*
pu) peči. V sprednjem zidu peči je prehodna
luknja, t. j. na dnu tališča nahajajoča se odpr*
trna, zaprta med talitvijO' s koničastim železnim
ali lončenim, dobro upepeljenim čepom, ki se
odpre ob pričetku liva na notranjo stran tališča.

1. Jedro.

Jedro se izdeluje v livni jami ali pa zunaj nje,
odkoder se po dovršenju cele oblike prenese v
jamo. Jedro je na debelo iz opeke zidana oblika,
primerna velikosti in notranjščini zvona. Znotraj
je votlo, kamor se polaga goreče lesno oglje, s
čimer se pospešuje sušenje oblike. V središču
jedra je trdno vzidana močna železna palica, ki

23

stoji vertikalno in navpično na spodnjo ploskev
jedra. Na palico, molečo nad jedrom, ste naša*
jeni dve železi, na katerih je pritrjena šablona,
t. j. kot jedro dolga vrtilna deska, katere ploskev
visi navpično proti strani jedra ter se okoli njega
vrti. Ob robu šablone pri jedru je narisan profil
zvona, t. j. podoba zvonovega prereza, ki se dobi,
če si mislimo zvon navpično prerezan od kore*
nike do roba pod krilom. Profil se imenuje tudi
rebro, ker je podoben živalskemu rebru. Na zi*
dano jedro se polagajo plasti ilovice, katerih go*
renja mora biti jako fina in gladka. To se izvr*
šuje z vrtenjem šablone.

2. Kalup ali model.

Nato se začne nakladati zvonov model, t. j.
nepristni zvon ali zvon iz ilovice. Prej pa se jedro
prevleče s tanko plastjo zmočenega pepela ali
papirja, da se pozneje ilovnati zvon odloči od
jedra, ne da bi se to kaj poškodovalo. Najprej
se šablona dalje izžaga do skrajne črte profilov e.
N ato stopi zopet v delo vrtilna deska in prične
se zopet nalagati fina ilovica v tankih plasteh,
ki se sproti gladijo z enakomernim vrtenjem
deske in sušijo* z ogljem, gorečim v jedru. Ko
zadobi model natančno debelost prihodnjega
zvona, se ogenj v jedru ugasi. Ohlajeni model se
nato prevleče z raztopljenim lojem, ki se poravna
z vrtenjem šablone. Nato se zareže poprečni pro*
fil obročkov, ki zaljšajo zvon; nad krilom in na
krilu, kar se doseže s polokroglimi zarezami v
robu šablone. Pri vrtenju šablone se oblikujejo
ti zarezki na lo ju vzvišeno. Napisi, slike in drugi
okraski se vlijejo iz voska v posebne lesene, ko*
vinaste ali gipsaste oblike, se obrežejo, popra*
vij o in prilepijo s terpentinom na polojeni model
in sicer na vratu.

24

3. Plašč.

Nato >se preide k izdelavi plašča. Ta se izde«
luje brez šablone s prosto roko. S čopičem se
najprej skrbno« nadevlje na model in pod njim
ležeče stalo »iepotična ilovica« (posebna meša«
niča fine ilovice z drugimi služivnimi substah«
cami). Ko se ta nova plast na zraku posuši, se
nalepi nanjo« z roko nekoliko trša ilovica, v ka«
tero se devlje konopno predivo, da bolje drži.
Nato (se v notranjosti jedra zopet zakuri lesno
oglje. Kmalu ni le lojena prevlaka modelova
s prilepljenimi voščenimi vlit ki vred stopljena,
nekaj od vročine porabljena, nekaj od ilovice
popita, ampak tudi plašč je kmalu posušen.
Tako je nastal med njim in modelom ozek prazen
prostor. Na notranji strani plašča pa se je izvršil
negativ (vdolbenje 'lojenih in voščenih zviškov
v plašč) od odtopl jenih okraskov, napisov in slik.
Nato se plašč, ki mora biti spodaj podaljšan čez
model in trdno položen na stalo, z nadaljnjimi
plastmi iz trše ilovice pokrepi. Vsaka plast mora
biti pomešana s konopnim predivom ter se mora
sproti posušiti. Paziti je, da dobi plašč potrebno«
trdno'St, ker nastanejo sicer na livni ploskvi zvo«
na žile, razpoke, luknje itd. Pri tem ne trpi le
jasnost napisov in okraskov, ampak tudi blago«
glas j e zvona.

Sladnjič «se plašč poveže z železjem podolgič
in počez, da se« more dvigniti od ostalih dveh de«
lov oblike, ne da bi ju poškodoval.

Med tem se izdela iz ila še posebna oblika
za koreniko ter'se umeri na plašč tako, da se more
zopet dvigniti. Na to obliko se postavi še ilovnati
livni lonec, t. j. votlina kot majhen kotel. V tega
o«bodu so oblikovane 3—4 cevi, imenovane vetrne
piščalke. V livnem loncu se nabere iz tališča te«


25

koči bron, preden se pusti teči skozi luknjo na
dnu dol v votlo obliko, nastalo- po odločenju
(odstranjenju) ilovnatega zvona. V tem votlem
prostoru se nahajajoči zrak uhaja med livo-m na
prosto skozi vetrne piščalke. Potem ko- se je
oblika plašča in korenike, pa tudi ko- so se livni
lonec in vetrne puščalke popolnoma posušile
(spekle), sledi dvi-gnjenje plašča od zvonovega
modela in

4. Odločitev modela od jedra.

Prvo- se izvrši s pomočjo- samotežnika ali ko=
loturnika, drugo pa, -da se previdno nareže in kos
za kosom odstrani. Potem se pepel od jedra
obriše, ogenj ugasi in jedrova votlina s kamenjem
in zemljo- napolni. Odvodna odprtina na vrhu
jedra se z ilovico zamaže in primerno izravna,
pu-stivši odprto- luknjo, vodečo iz livnega lonca
v modelo-vo- votlino. Istočasno se vdela obesilno
železo za kembelj ali pa — kar je še bolje — se
oblikuje sredi glavne odvodne luknje na dnu liv«
nega lonca posebna cev, i-do-ča iz mo-delove vot=
line skozi avbo (zvona), središče korenike in
pozneje tudi -skozi- jarem obešenega zvona. V to
cev se vtakne pozneje podaljšek zasukljivega že«
lcznega obesila kembljevega.

Potem ko -sta se jedro in plašč preiskala in
po potrebi popravila, se plašč od znotraj izkrtači
in zopet izpusti -dol na jedro. Pri tem je treba
naj večje previdnosti; plašč mora biti zopet po*
stavljen na jedro v svoji prvotni legi. Plašč se
nato z zamazanjem z ilovico zopet z jedmi s sta=
lom, nato se prenese cela oblika v jamo

Ko- se pripravljalno delo- dovrši, se sezida od
prehodne- luknje tališča do prve (naj večje) oblike
livni žleb. Od te oblike vodi žleb do druge. Drugi-
žleb se pri svojem pričetku zapre z zaporno plo«

26

čevino (zapahom). Od drugega žleba vodi zopet
en žleb do tretje oblike in tako se razdeli do vseh
oblik ta naprava, izlivajoča raztopljeno zvono*
vino v posamne livne lonce, ki se pozneje po vrsti'
odpirajo nabrani pritekajoči kovini. V hipu pred
livom se razbelijo ti žlebovi z gorečim lesnim
ogljem, ki se v zadnjem trenutku odstrani.

V tališče je že vložen v ploščatih kosih baker
in potem cin. Iz kurilnika prihajajoči ognjeni
plamen spravi po približno 7 do 10 urah zvono*
vino do taljenja in na potrebno stopnjo vročine,
ki nima znašati manj ko 1200 Celzijevih stopinj.
Ako se liv izvrši pri nižji temperaturi, postane
zvon luknjičav in nedostaten v glasu. Žareča
vročina je tudi potrebna, da se obe kovini najt e*
sneje med seboj združite, se popolnoma pronik«
nete, amalgamirate. Zato ji je treba z drogom iz
jelovega lesa dolgo in pridno mešati, da tvori
zvonovina docela j ednakovrstno tvarino. Razen
mešanja je potrebno tudi pridno posnemanje
žlindre, da postane površina brona 'Svetlo«čista
kot zrcalo. Vse to se seveda vrši na škodo zvonar*
jevo. Zato izkuša spekulativni zvonar vse to delo
skrajšati, kar je eden glavnih vzrokov slabega,
nejasnega glasu zvona.

Ko je zlitina spoznana za pravo, se preide
k livu zvonov. Mojster veli: »Izbite čep!« En de*
lavec porine z železnim drogom čep iz prebodne
luknje v notranjost, da splava na površje kovine.
Nato najde razbeljeni tekoči bron takoj svojo
pot do prve oblike, se zbira v livnem loncu in —
ko je ta poln do roba — se odpre z mašilnim dro*
gom (na dnu) do tedaj zamašena livna luknja ini
skozi njo plane bronasta tekočina v modelovo
votlino. Ko je prva oblika polna, se odstrani za*
porni pah v začetku drugega žleba ter se na enak
način vlije drugi zvon itd.

27

Ko so zvonovi dovolj ohlajeni, kar traja
najmanj 24 ur (pri večjih zvonovih več dni), se
livna jama izprazni, livni lonci odžagajo, plaščne
oblike razbijejo, zvonovi izdvignejo in zunaj
jame poležejo, da se morejo iz njih notranjosti
zidane jedrove oblike z lomilnimi železi izdolbsti.
Ko so zvonovi od oblikovne nesnage očiščeni,
napisi in okraski z jekleno ščetjo osnaženi, se
oribljejo z vodo in peskom.

S tem je zvonarjevo delo končano. Pravi
mojster se zvona več ne takne. Na j večjo vidno
sramoto si dela zvonar, ki hoče svoje glasovno'
zgrešene zvonove popraviti s piljenjem ali celo
z izsekavanjem s kamnoseškim dletom. S tem se
sicer glas zvona nekoliko izpremeni, toda hkratu
tudi njegova oblikovna in glasovna lepota po«
kvari in njegova glasnost in slišnost občutno
zmanjša. Sramoto 1  z zvonarjem deli pa tudi na*
ročnik, ki take zvonske pokveke sprejme in
plača.

Absolutno gotov ni noben zvonar, da vlije
zvonu pravo glasovno vsebino 1 ; zakaj model ne
ostane prav tak kot se izdela, ker. se ilovica za*
radi posušenja z zrakom in ognjem skrči ter se
po vlitju telesnina brona zaradi ohlajenja stisne,
na nekaterih mestih pa tudi razširi. To očividno
dokazuje na vlitem zvonu zopet položena in pri«
merjana šablona, rabljena prej za upodabljanje
modela. Raznovrstnost disonanc (nesoglasja)
harmonijskih tonov, ki donijo iz zvona, je ravno
tako velika, kakor je profil zvona raznovrstno
upodobljen. In niiso se še našla sredstva in poti,
da bi se določila pravila, ki bi urejevala raz«
mer j e med glasovno' višino harmonij skih tonov
in med obmernimi veličinami profila. Le zavis*
nost enega od drugega je gotova in to je zvo*
narju v največjo korist. Ako bi ne bilo tega za*

28

visnostnega razmerja višine tonov od odlike res
brovja zvona, bi se morali za vselej odpovedati
glasbi lepega harmonično urejenega zvoka zvona
in zvonila; zakaj po naravi done le neharmonični
toni iz zvona. Tako pa, četudi ne poznamo za;
kanov, ki bi nam dali vodila za napravo pravega
rebrovja zvonov, more zvonar s ponovnimi po;
izkusi toliko izpreminjati mere debelosti zvona
od spodaj do zgoraj, preminjati zakrivljanje in
slokanje črt ob ločnic profila, dokler slednjič ne
doseže harmoničnih intervalov tudi v harmo;
nijskih tonih.

XI.

Kaj je potrebno vedeti naročnikom
novih zvonov?

Bilo je nekako pred polstoletjem. V Miren
so došli novi zvonovi (c 1 , d 1 , e 1 ) iz bivše zname«
nite videmske zvonarne PolbBroili. Iz Gorice sta
bila povabljena Pirc, stolni kapelnik in Mailing,
učitelj glasbene mestne šole, naj zvonove preiz;
kusita. Pripeljala sta se do cerkve, ukazala zvo;
niti, kratek čas poslušala in takoj izrekla; svojo
sodbo: Zvonovi so dobri. S tem je bila kolavda;
cija zvonov izvršena.

Če bi hotel kdo> dandanes na tak način ko;
lavdirati nove orgle, to bi se mu svet rogal! In
vendar je res, da ni bilo morda celo 90 odstotkov
naših cerkvenih zvonov deležnih niti mirenske
kolavdacije. Kakor hitro so zvonovi vliti, se živ
krst ne vpraša, ali so zvonovi dobri, ali odgovar*
jajo pogodbi — če ta sploh vsebuje kako tehnič;
no zahtevo — ali bodo zvonovi pravilno preizku;

29

šeni, kdo jih preizkusi? kje? v zvonarni? v zvo;
niku? — Pa čemu vse te ceremonije! Zvonove
kar hitro s poti v zvonik, da ne bo več ž njimi
sitnosti, skrbi in dela in — mirna Bosna!'

Žal da je ta žalostna slika v mnogih krajih
tudi resnična. V verskem in v vrednostnem oziru
se ne da zvon s kmetiškim orodjem niti primer;
jati in vendar koliko skrbi in pozornosti porab;
ljajo kmetske priprave! Zvon pa sameva po;
zabij en v zvoniku. Ko kmet kupuje maloceno
koso, jo ogledava, otipava, tolče ob kamen, da bi
po glasu spoznal, če nima morda kake nevidne
pokline itd. Za zvonove pa je vsaka preizkusba
nepotrebno delo! Tako je bilo* doslej. Kako pa
bodi odslej?

Prvo besedo pri nabavi novih zvonov imajo
plačniki, navadno župljani (duhovljani). Ti do;
ločijo težo in število zvonov. Nadaljevanje te
zadeve je pa naloga cerkv. predstojnika in cer;
kvenih ključarjev, katerim se pridruži še nekaj
občinskih veljakov. Ta pomnoženi cerkv. odbor
vodi zadevo' liva dalje, pa ne po svoji glavi. Obr;
ne se temveč na zvonoznanca veščaka in ž njim
vred določi izbero zvonarja, sestavo pogodbe,
dispozicijo glasov v zvonilu, izbero monterja, na;
čin montiranja zvonov, kakovost opreme itd.

Pri dispoziciji glasov je vpoštevati razsež;
nost cerkv. občine. Če so bivališča raztresena, je
treba zvonovom dati toliko glasnost, da se sli;
šijo do skrajnih bivališč. Za to morajo biti zvo;
novi primerno intonirani: da so po teži kolikor
možno malo različni itn >— če je potreba — tudi
težjega težnega sistema (debelejšega okrilja),
kar seveda tudi več stane. Če pa nabavna vsota
tega ne dovoljuje, se naročijo manjši zvonovi.
Krivo je mnenje, da zavisi dobrota zvonila od
velikih zvonov.

30

Pri izberi zvonarja je potrebna velika pre«
vidnost. Pred vsem nikar se dati omamiti od kri«
čave reklame — za njo se navadno' skriva ne«
zmožnost — tudi ne od liva, našopirjenega z
okraski, kar glasu zvona le škoduje.

Imamo zvonarje rokodelce in zvonarje umet«
nike. Prvi so podobni čevljarju, ki je odvisen od
kupljenega kopita; oni nimajo ne fizikaličnega ne
matematičnega ne muzikaličnega znanja, niso
zmožni risanja ne preračunavanja ter so sužnji
svojih šablon (vrtilnih desk), podedovanih po
svojih prednikih. Zvonarji umetniki so izučeni
v vsem potrebnem znanju, niso navezani na ša«
bi one iz drugih rok; oni si znajo sami profile (re«
brovja) zvonov preračuniti, narisati, šablone
sproti izobličiti, kot zahteva teža in glas naro«
čenega zvona.

Pri prevožnji novih zvonov je potrebna ve«
lika skrbnost. Spodnji krajec zvona je jako ta«
nek in ni lažjega kot ga okrušiti. To se zgodi
lahko med vožnjo, pri razkladanju, premikanju in
pri dviganju v zvonik. Došle zvonove, ne še
dvignjene v zvonik, pred otroki in nezrelo mla«
dino takoj pod ključ! Na zvon sme udarjati le
kembelj in urno kladivo.

Ko so zvonovi v zvoniku obešeni in je mon«
ter čez nekaj tednov svoje delo še enkrat pregle«
dal, se povabi uradni cerkveni kolavdator h ko«
lavdaciji.*)

*) Dobro je, da preišče kolavdator zvonove že prej tudi
v livarni, da se prihranijo morebitni stroški pošiljatve v
zvonik in nazaj za zvon, ki ga kolavdator ne more zahvaliti.

31

XII.

Naš sluh ni natančen soditelj
zvonskih glasov.

Kompetentna (pristojna) instrumenta za
preizkušnjo zvonov sta dva: 1. precizijske zve*
nulje (glasbene vilice), 2. kromatična piščalka.
Precizijske zvenulje izdeluje fizikalično«meha«
nični zavod v Monakovem (lastnik dr. Maks
Edelmann in sin). Izdelane so s še doslej nedo«
seženo natančnostjo. Garnitura vsebuje šest
zvenulj s premakljivimi utežmi, ki obsegajo kro«
matično lestvico od Fis do a 2 . Te zvenulje ne do*
ločujejo le glasovne razlike po pol glasu in po
ulomkih, ampak celo število tresljajev v eni se«
kundi. Te zvenulje niso pri nas v rabi, ker so pre«
drage (2000 lir), zato naj to o njih zadostuje!

V naših razmerah bolj dostopna je kroma«
tična piščalka, dolga okoli 25 cm s premakljivim
batom (klinastim zamaškom). Navadno obsega
kromatično lestvico od g do c 2 . Na zamašku so
zaznamovane razlike X/ 2 , 1 4v :l /s> 1 /ie tona. Seveda
preciznosti kot pri zvenuljah tu ni, ker dela že
moč pihanja razlike, četudi prav majhne. Kdor
pa piščalko večkrat rabi, ji zna dati primerno
sapo in njemu piščalka prav dobro služi.

Jako se moti, kdor misli, da se dajo zvonovi
tehnično preizkusiti z navadno enoglasno (a 1 )
zvenuljo. Taka zvenulja — če ima v resnici 870
enovitih tresljajev na sekundo —- pove le, ali so
zvonovi intonirani po normalnem (internacio«
nalnem) tonu ali ne. To je pa brez pomena; zvo«
novi so lahko više ali niže intonirani, da imajo le

32

natančne glasovne razdalje (intervale), da so
med seboj natančno intonirani. V to pa stere*
otipni (nespremenljivi) a 1  ne more pomagati. Ne
preostane drugega, kot da se preizkuševavec za*
nese v presoji soglasja na svoj sluh. Človeški
sluh — bodi še tako izobražen — pa je jako ne*
zanesljiv presojevavec slišnih vtisov in zaostaja
daleč za vidom. Naš sluh je nezadostno občutljiv
za zaznavanje podrobnejših razlik od pol tona
ali izjemoma četrtine tona in nedovoljno izobra*
žen, da bi jih mogel natančno določati. Treba je
torej, da mu pride ostrejši vid na pomoč. To se
zgodi, če prenesemo slišne razdalje na vidne od*
daljenosti, kar nam omogoča kromatična pi*
ščalka, na katere premakljivem zamašku so
vidno zaznamovane minimalne (velemajhne) gla*
sovne razdalje.

Iz fizike (prirodoslovja) je znan izkustveni
rek: Če stojite dve zvenulji, ki imate prav isti
ton, druga blizu druge in če se ena spravi v tres*
ljanje, začne tudi druga doneti in sicer samo*
stojno, tako da doni še dalje, ko je prva zvenulja
že utihnila.

Ta zanimiv pojav se da prenesti na piščalko
in zvon. Treba je le piščalko približno uravnati
na ton, ki ga domnevamo v zvonu, zapiskati v
zvon prav blizu notranje strani krila in ako smo
domnevani ton s piščalko zadeli, se dotični ton
v zvonu sam oglasi in sicer tem močneje, čim
bolje smo ga pogodili. Tako se ne izvablja iz
zvona le glavni ton, ampak tudi drugi alikvotni
(delni) toni. Tu ni torej nikakega nezanesljivega
presojevanja višine tona zvona, ampak piščalka
tako rekoč povpraša, ali je v zvonu ta in ta ton,
in če je, mora ton sam odgovoriti, se mora sam
oglasiti. Na zamašku piščalke beremo potem, kak
ton je, ali za kolik ulomek je previsok ali preni*

33

zek. Tako je izključena možnost, da bi si prišli
navzkriž poslušavci, ki imajo o lepoti glasov raz*
lične okuse — kot ni drugače mogoče.

Ko zvon zvoni, se nam zdi, da slišimo z vsa*
kim udarcem le en ton, a temu ni tako. Ton
zvona namreč ni enovit, ampak je sestavljen iz
celega zvezka zvokov, ki se vzajemno dopolnju*
jejo in izpopolnjujejo, da prinašajo našemu
ušesu lepo urejeno harmonijo. Pri nobenem dru*
gem glasbilu niso ti posamni deli tako izraziti,
krepki in slišni kot pri zvonu. In dočim je v dru*
gih glasbilih glavni ton le enkrat zastopan, ima
glavni ton v zvonu še mogočnega tovariša in
podpiratelja, t. j. udarni ton. Te posebnosti pri
drugih glasbenih instrumentih ni. Zato pa ni
nobeno drugo glasbilo slišno v take daljave kot
zvon. Ta slišna moč se je razvijala v zvonu v isti
meri kot se je izpopolnjevalo omrežje delnih to*
nov v sedanjem slokovanem gotiškem profilu
(rebrovju). Od oblike zavisi torej glasovni sklad,
od snovi pa glasovna barva.

Pri nobenem instrumentu ne nastopa spod*
nja oktava in nadkrilna terca tako krepko kot v
zvonu. Ta zadnja preglasuje v prav majhnih
zvonovih celo udarni glas, tako da jo še celo
glasbenikovo uho s tem zamenjuje. Višji delni
toni: kvinta, oktava in decima niso dovolj krepki,
da bi bili s prostim ušesom slišni — le kvinta z
oktavo dela kdaj izjemo — zato jih imenujemo
prikrite (latentne) delne tone, druge pa odprte.
Čeravno pa tvorijo vsi skupaj v zvonu en sam ce*
loten glas, so deljeni po viru tresljajev v dve sku*
pini: v prvo spada udarni ton, vsi drugi pa v
drugo. Tresljaji prvega so primarni (prvotni),
tresljaji vseh drugih pa sekundarni (drugotni).
Udarec s kembljem na krilo izvabi udarni ton,
tega tresljaji se šele razširijo po okrilju in vzbu*

34

dijo vse druge sestavne tone. Tu vidimo, kako
mogočno stališče zavzemlje udarni ton. On deli
vsem drugim živi jensko moč, če on molči, mol«
čijo vsi drugi. On je vladar, drugi so njegovi pod*
ložniki, njegovo spremstvo. Že to številno raz*
merje kaže, da je on edini predstavnik melodije
in tako se v melodiji zvonil vpošteva in imenuje
le on. Hkratno donenje spremstva tvori harmo«
nijo. Zato pa se v zvonoglasju zadovoljujemo s
triglasnimi ali štiriglasnimi melodijami, ker že
zvon sam dodaje svojemu melodijskemu tonu
polno harmonijo harmonijskih tonov. Tu imamo
poln akord z izrazito primo — istoglasno z udar«
nim tonom — imenovano glavni ton, ki je nekak
produkt drugih harmonijskih tonov. In kako
spoštljivo spremljajo ti harmonijski toni vlada«
joči udarni ton! Njih glasovi so nežni, ponižni,
mirno izdonevajoči, podobni flavtnemu glasu.
Udarnega tona glas pa je kovinast, rezek, oster,
traja le par sekund. Kako mučno bi bilo poslu«
sati dolge prekinitve med udarci! Toda komaj se
ta (udarni ton) oglasi, že priskočijo podložni mu
harmonijski toni, da hitro pokrijejo in ublažijo
njegov odurni glas ter blagodoneče izpolnijo pre«
hitre utihbe.

Zvon mora imeti to«le glasovno vsebino:

35

Zvon, ki ima vse te tone absolutno čisto
uglašene, je vzoren zvon. Takih zvonov pa je
jakol malo. Zlasti težko je najti absolutno enako
čisto uglasbo udarnega in glavnega tona, ki imata
biti primi harmonij skih tonov. Razdvojenost teh
dveh tonov ima za posledico hudo razbranost v
glasovju zvona. Ta razbranost se še jako poostri,
če nastanejo med toni še druge disonance, n. pr.
previsoka terca, prenizka kvinta, nepravi spod*
nji ton, ki tvori z glavnim ali udarnim tonom sep*
tirno, seksto ali celo kvinto, namestu da bi tvoril
oktavo. In če je ta seksta velika in gorenja terca
tudi velika, nastane huda borba med dur in mol.
V glasbi ste sicer velika in mala terca ravnoprav*
ni, v zvonstvu pa ne; izkušnja je dokazala, da je
velika terca v nekaki zvezi z disonancami v zvon*
ski harmoniji. Zato se je napredna tehnika po*
polnoma zasidrala v mali terci. Kakor stoji glavni
ton pod vplivom zavisnosti od harmonije svojih
tovarišev, tako je udarni ton nekaka tangenta
(dotičnica) iz dotikališč harmonijskih tonov.

Tega seveda ne vedo zvonarji rokodelci,
katerih vse znanje tiči v lesenih ali okovanih po*
dedovanih šablonah. Oni poznajo v zvonu le tisti
toin, ki si ga izvabljajo z udarcem s kembljem.
In če jim je previsok ali prenizek, ga skušajo^
znižati ali zvišati z mrcvarjenjem profila s pilo
in z dletom, nevedoč, da s tem razdirajo harmo*
nijo zvona, podirajo nje zvezo z melodijo ter
uničujejo lepoto celotnega glasu. Taki zvonarji
so skrunivci 'božje časti, skrunivci lepe umet*
nosti, škodljivci našega cerkvenega in občinskega
premoženja.

36

XIII.

Tehnična preizkusba zvonov.

Ko so zvonovi v zvoniku nameščeni in obe«
šeni ter je monter izjavil, da je njegovo delo
končano, se povabi cerkveni kolavdator, da zvo«
nove tehnično preizkusi ter izjavi, da odgovar«
jajo pogojem zapisanim v pogodbi, sklenjeni
z zvonarjem. Preizkušanje traja nad dve uri;
zakaj kolavdator mora preiskati poleg dela zvo«
narjevega tudi delo monterjevo, opremo zvonov.

Glavne točke tega dvojnega dela so: Udarni
ton, glavni ton, spodnja oktava, gorenja mala
terca, kvinta in oktava, trajnost in način reso«
nance (brenčanja), liv zvona; teža, premer (širo*
kost) in navpična višina zvona; debelost krila;
kembelj po teži, debelosti betice in po podaljšku
pod njo; obesilo kemblja; jarem, njegovi okovi,
njegova tečaja (osi); podporja (ležišča) tečajev;
zvonilni roč.

Preden spleza kolavdator v zvonik, se postavi
v primerno oddaljenost, kjer ni brenčanje več
tako slišno ter se slišijo udarni toni; bolj razločno.
Za to pristojno stališče pa ni v smeri kolebanja
zvonov, ampak ob strani, v smeri osi jarmov. Iz«
kušnja namreč uči, da daje hitro se premikajoč
glasovni vir, bližajoč se ušesu, višji glas, odda«
ljujoč se od njega, pa nižji.

Kolavdator da zvoniti najprej vsak zvon po«
sebe j. V piščalki uravna udarni ton vsakega
zvona ter ga bere na zamašku. Ta predpoizkus
ima nekako olajšati glavno nalogo na tem mestu,
t. j. izkazati natančno soglasje udarnih tonov v

37

zvonilu. Kola vda tor da v ta namen zvoniti po dva
zvonova in potem vse tri — če so štirje zvonovi,
po dva, po tri in potem vse štiri. Vse drugo delo’
čaka kolavdatorja v zvoniku.

Tu nadaljuje najprej preizkusbo udarnih to*
nov. Toda tej nalogi piščalka ni kos. Nje zračni
stebrič je prešibek, da bi spravil v tresljanje ma«
sivnost udarnega tona. Zato se moramo- zateči k
drugim poizkusom. Enega smo že uporabili, nam*
reč izslišavanje iz oddaljenosti, čim bolj je uho
oddaljeno, tem manj ga motijo postranski zvočni
pojavi, ki so v bližini neizogibno slišni. S po*
novnim udarjanjem ali še bolje z zvonjenjem se
da brez posebnih težkoč določiti plastično iz
harmonijskega ozadja izstopajoči udarni ton. —
Za potrkanje je primeren lesen bat, če se hoče*
mo iogniti robatemu udarjanju s kembljem. En
močnejši udarec in udarni ton se oglasi. — Tudi
če z roko dvignjeno železno verigo podrsamo po
krilu, slišimo kratke pojave udarnega tona. — Še
najbolj učinkovito je zelo rahlo trkanje z robom
zvenulje po spodnjem robu zvona, to izvabi sam
udarni ton brez spodnje oktave, brez glavnega
tona! in male tercp.

Če učinke vseh teh poizkusov združimo,
smemo se zanesti, da smo udarni ton še precej
natančno pogodili.

Spodnja oktava je za udarnim tonom naj*
krepkejša med vsemi toni v zvonu in prekaša vse
druge po vsebini in resonanci. Ona daje zvonu
mogočno podlago, na kateri sloni vsa harmonija,
ona je v glasbi zvona to, kar je v orglah pedal.
Vsako nedostajanje moči, polnosti in resonance
spodnje oktave deluje onemoglo na ves glasovni
sklad ter daje sklepati na nepravilnosti v livu,
na luknjičavost in druge livne ponesrečbe. In če

38

nesreča hoče, da trpi ravno temeljni zvon na
onemoglosti spodnje oktave, potem je slika reve
popolna.

Spodnji ton je celo precizijski zvenulji težko
in malo dostopen, piščalki seveda nič. Odprta pa
nam je do njega druga pot: poslušanje iz daljave
in v bližini in udarjanje s pestjo po spodnji
ploskvi krila. Spodnja oktava je namreč najtraj*
nejši ton v brenčanju. Sodeležnika v brenčanju
sta tudi glavni ton in terca, vendar pa prej utih*
neta in prepustita nadaljevanje spodnji oktavi.
Po udarcu s pestjo pod krilo se pa oglasi spodnja
oktava sama.

Ostala odprta harmonijska tona (glavni ton
in terca) se izvabljata s piščalko. Kvinta je že
nema, -oglasi se redkokdaj, pa tudi takrat se ne
popne nad plahe zvočne pojave.

Resonanca (brenčanje) povzdiguje bronasti
zvon nad druge surogate, da se mu niti bližati ne
morejo. Zvon brez brenčanja je človek z bolnimi
pljuči. Četudi je bron dovolj trd, da ga težak že*
lezen kembelj v pravilni rabi ne more prebiti,
vendar je dovolj elastičen (prožen), da ga mo*
rejo šibki sekundarni, iz krilnih tresljajev (ne
izpod silnih udarcev) izvirajoči pretresljaji v
nadkrilju zvona vsega prerahljati. Nadkrilje pa
ne tresi ja kot celota, ampak se deli popolnoma
pravilno v zavihane krogove izseke (v obliki pr o*
fila), katerih vsak se enakomerno giblje — so*
sedna dva v nasprotni smeri — tako da se nastali
radiji raztezajo od avbe do spodnjega roba krila.
Med vsakima sosednima, v nasprotni smeri tres*
ljajočima izsekoma, nastaja mirujoča črta, črta
vozlovka,  odgovarjajoča polurnem v krožni plo*
šči v zavihano upognjeni obliki. Ker nas ta obli*
ka spominja na podobo globusa, imenujemo črte
vozlovke tudi poldnevnike (meridiane). Ti pol*

39

dnevniki se sami popolnoma enakomerno poraz*
deljujejo čez okrilje zvona in zvonar sam ne mo*
re na tej razdelitvi ničesar menjati. Z istotako
neizpremenljivo zakonitostjo nastopi potem
krožnica vozlovka,  ki seče v svoji vodoravni legi
navpično črte vozlovke in deli krogove izseke v
odseke. Tako nastanejo spodnje in zgornje lege
odsekov, ki tresljajo tudi v nasprotni smeri, ali
seveda ne horizontalno, ampak vertikalno.

V tem zrahljanem nadkrilju je domovje har*
monijskih tonov; in njih donenje je brenčanje.
Sicer ima tudi udarni ton svoje brenčanje, ven*
dar pa jako kratko; pri majhnih zvonovih traja
1—2 sekundi, pri srednjih 3—4 sekunde, pri ve*
likih 5—7 sek., izjemoma 8—10 sekund. Glavni
činitelji resonance so torej spodnja oktava, glav*
ni ton in mala terca; zadnja dva brenčita 12 do
45 sekund. Najdalje traja resonanca spodnje ok*
tave: pri vel. zvonovih (od d 1  dol) 120—140 sek.,
od dis 1  do gis 1  90—100 sek., od tukaj višje 60 sek.,
izjemoma pri velikih zvonovih 180—200 sekund.
Velike važnosti za določevanje spodnje oktave
j:e daljše trajanje nje brenčanja, da se sliši nje
ton izoliran (osamljen). Tudi za splošno oceno
zvona je resonanca jako pomembna. Nezadovo*
ljiva resonanca vsebuje dovolj vzroka, da se zvoii
zavrne v prelitje.

V resonanci je ločiti razne oblike: 1. gladka
nekaljena tekočnoist, 2. valovito suvanje, 3. me*
šano gibanje in sicer prehod iz nemirnega val o*
vanja v gladko tekočnost, ali prehod iz gladke te*
koonosti v lahko valovanje, ali celo v prekinjeno
suvanje. Ti prehodi izvirajo iz nesoglasja spo*
dnje oktave z glavnim tonom in s terco. Neso*
glas j e tvori nemirno brenčanje. V slučaju nehar*
moničnosti je resonanca v začetku valovita, ta*
koj 'se pa umiri (ugladi), ko gornja tona utihneta

40

iln brenči spodnji ton sam. Zgodi se tudi, da nas
enoglasno nadaljevanje preseneti, da se pojavi
namestu oktave septima ali seksta, ki sta jo gor?
nja harmonijska tona zakrivala.

Pri vsakem zvonu mora torej kolavdator
konstatirati (ugotoviti, dognati), ali je mol? z v on
ali dur?zvon (po terci). Mobzvon ima po stanju
današnje tehnike prednost. Tako ima oktavni
zvon veliko prednost pred septimnim in prednost
pred sekstnim zvoobm.

Za vzornost zvona zahteva kolavdator po?
polno glasovno kritje udarnega in glavnega tona;
ker se pa da to praktično težko doseči, ne sme
malih diferenc prestrogo 1  soditi.

Sestavni toni zvona morajo biti harmonično
izenačeni v mobakdrdu (prima, terca, kvinta, ok?
tava in decima). Tudi tu se dajo malenkostne
razlike prezreti.

Resonanca se da — kot rečeno — določiti v
neizpodbitnih številih; nedostatki se ne smejo
vzeti preveč na lahko.

Ker je v zvonolitju še vedno mogočen so?
trudnik slučaj, ne sme preizkušnja staviti preti?
ranih zahtev. Prav majhne divergence in mini?
malne tonske razhodnosti si mora kolavdator
pustiti dopavsti; saj ne pridejo že tako v praksi do
izraza. Če bi naši kolavdatorji odobravali le
vzorna ali skoraj vzorna zvonila, bi se začeli naši
zvoniki zopet izpraznjevati in s površja tukaj?
sojih dežel bi izginile premnoge delavnice zvonar?
jev rokodelcev, ki so sužnji podedovanih šablon
iln nimajo kot plod svo je zvonairske zmožnosti po?
kazati drugega kot piljenje, izsekavanje, bar?
vanje, mazanje in bronclranje svojih ponesre?
čenih izdelkov.

Brezpogojno se mora pa v vsakem zvonilu
zahtevati: 1. Čista uglasba udarnih tonov, 2. za?

41

dostnost reisomrce, 3. vladajoče 'stališče temelje
nega zvona, 4. izključenje perverznega (pokvar*
jenega) nerazmerja v glasovni moči zvonov in
neznanih zvočnih pogreškov, ki posegajo v rože
'ljajoče rezkosti.

Zunanjost liva je nekako zrcalo blagoglasja
zvona. Nelep liv daje sklepati na nepravilnosti'
v kalupu in v zlitini. Vzroki so: slaba zvonovina,
nepravo razmerje bakra in cina, prenizka ali preš
visoka temperatura topitve, nezadostno mešanje
iln čiščenje topljenega brona itd. Ti nedostatki
vplivajo tudi na površno ploskvo. Ta ne sme
imeti lukenj, grb, razpok itd. Drobnih, tenkih
žilic se pa ne ismemo strašiti; one 'so plemenska
(vrstna) znamenja.

Ploskev mora biti zunaj in znotraj gladka
kot iz enega kosa brez sledu piljenja, barvanja,
bronciranja itd. Spodnji rob zvona ne sme biti
top, ampak tenek, oster. Kot bajeslovni tič feniks
iz svojega pepela tako mora vziti zvon iz livne
jame popolnoma dovršen. To je znanje, to je
umetnost! Vsako naknadno- »popravljanje« je
dandanes zlasti v naših deželah rokodelstvo,
šušmarstvo.

S tem je dovršena preizkušnja zvonoglasja
in kolavdator preide k pregledovanju opreme,
to so razni pripravni predmeti, ki izvršujejo ko*
lebanje zvona. Nekateri veščaki imajo to za ne*
potrebno ter se omejujejo le na kolavdacijo v
zvonarni. To pa ni prav. V vseh glasbilih je vir
glasu stalen, nepremičen, v zvonečem zvonu pa
se giblje in premika. In prav to je, kar daje
zvonu neodoljiv čar, ki sega globoko v človeško
dušo in prešinja čustvo celo- preprostega seljaka,
da se mu zdi kot bi slišal iz zvona glasove živega
bitja. Mirujoč (nezvoneč) zvon tega čara nima,
ker ostaja vir glasu vedno na istem mestu. Zato

42

je pri zvonu tako važno premikanje (kolebanje)
kot glas. To pa je izvršljivo le v zvoniku. Zvo=
narne v naših krajih nimajo zvonskih odrov za
obešanje novih zvonov za poskusno zvonjenje.
Pa tudi ta naprava ne oprošča kolavdatorja od
pohoda v zvonik. Zvonski oder v zvonarni je
gotovo pohvalen, v zvoniku tako gotovo pa ne.
In varnost odra v zvonarni ne garantira (jamči)
varnosti odra v zvoniku. Potemtakem mora kot
lavdator v zvonik; kolavdacija samo v zvonarni
je nepopolna, polovičarska.

K opremi zvonov spadajo: 1. Kemblji, 2. njih
obesila, 3. jarmi, 4. njih tečaji (osi) in ležišča,
5. zvonilni roči in 6. nosilni tramovi (traverze).

Kembelj je zvonu to, kar je ustom jezik.
Brez jezika ni govorjenja, brez kemblja ni zvos
njenja. Kembelj je za človeka edina pot, po
kateri izvablja zvonu glas.  Ta pot pelje torej
skozi krilo do vseh glasov v zvonu. Napačna je
misel, da smemo posamezno te glasove izvab*
ljati z udarjenjem po nadkrilju. Taki izsiljeni
nadkrilni glasovi so vse drugo kot lepi ter so
zvonu zelo nevarni.

Kembelj mora imeti: 1. pravo težo, 2. pravo
obliko, 3. pravo dolgost in 4. mora biti prav
obešen.

1. Teža kemblja se določuje po teži zvona.
V prav velikih zvonovih znaša teža kemblja
3—4%. V zelo majhnem zvončku (20 kg) ima
kembelj 6% teže zvona. To velja za zobate tečaje
jarmov. Če pa so tečaji gladki in okrogli, se teža
kemblja zviša približno za polovico.

2. Oblika mora biti taka, da se udarjajoči
kembelj nikjer ne dotika zvona razen na krilu.
Težišče kemblja leži nizko, torej ne sme biti
njega gorenji del (v zvonu) predebel.

43

3. Kembelj mora biti tako dolg, da sega
njega betica ravno do krila zvona. Prednost ima
okrogla betica, ploščata se na robovih razcefra
— kembelj je namreč iz mehkega kovnega že*
leza — in če kdo po nerodnosti udari s kemb*
Ijem na stran, postane ostri rob zvonu nevaren.
Debelost betice znaša dvakratno debelost krila,
zmanjšano za petino.  Če je krilo debelo 10 cm,
meri debelost betice 16 cm.

Kembelj mora imeti pod betico podaljšek,
ker je niže obešen kot zvon. Dolgost podaljška
določi trikratna debelost betice, zmanjšana za
osmino.  Če je betica debela 16 cm. meri dolgost
podaljška 42 cm. Predolgi podaljšek ima preve*
liko letalno moč, ki ne dovoljuje kratkega udar*
ca, ampak pritiska udarjajoči kembelj še za hip
na, zvon, kar daje zvonu potlačen glas.

4. Kembelj mora biti tako obešen, da je ko*
lebanje v tečajih obesila kolikor možno brez
trenja. Betica mora udarjati natančno na najde*
belejšo plast krila; če udarja više, trpi moč in
čistost melodijskega glasu, če udarja niže, je
zvon v nevarnosti, da se ubije. Nihalna smer
kemblja mora biti popolnoma vzporedna z ni*
halno smerjo zvona. To spoznamo iz kolebanja
kemblja, ki se mora vršiti natančno v ravni
črti. Če tega ni, bije kembelj bolj na levo ali
desno in na nasprotni strani bolj na desno ali
levo. Takrat pravimo, da kembelj pleše ali ko*
lovrati. To nepravilno nihanje krati glasu
zvona veliki del njegove lepote, moči in slišnosti.

Do novejšega časa so imeli zvonovi v avbo
vlit železen polobroček kot imajo oltarni zvon*
čki še vedno. Tako nepremično obesilo otežuje
zelo uravnavanje smeri nihajočemu kemblju.
Zdaj imajo kemblji premakljiva obesila. Zvon
ima luknjo, ki gre skozi avbo, koreniko in jarem.

44

Skozi to luknjo je vtaknjen klinast železen po*
daljšek obesila, ki je na jarmu pritrjen z dvojno
vijakovo matico (varnostni vijak). Takemu obe*
šilu se daje z lahkobo poljubna smer in to je
treba, če kembelj v zvonečem zvonu kolovrati,
zlasti pa. ko se mora star zvon obrniti, če se je
obrabil na udarnem licu blizu do tretjine debe*
losti. Na spodnjem koncu klinastega podaljška
je pritrjena železna prečka, ki ima na koncih
tečaja, na katera sta obešena konca železa, upog*
njenega v obliki stremena. Okoli tega lahko gib*
ljivega stremena in skozi uho kemblja je ovit
iz več plasti govejega usnja sestavljen jermen.
Tečaja in konca stremena morata biti fino,
gladko in polnoumerjeno izdelana in vedno
zmerno namazana. Jermen je v sredi z železjem
stisnjen, da nima. uho v njem praznega prostora.
Jermen tudi ne sme biti predolg in torej gorenji
del kemblja ne prekratek, da se uho pri največ*
jem razmahu zvona ne umika v zvon v na*
sprotno stran ter morda celo- tolče na tej strani
na zvon. V tem slučaju udarja tudi betica pre*
visoko.

Iz kovnega železa jarmi so primerni za zelo
težke zvonovei, ne delajo pa lepega vtisa na naš
pogled — zvon se namreč zdi kot obglavljen —
ter so manj ugodni resonanci zvona, četudi je
položena med koreniko in jarem debela lesena
plošča, ki omogoča vztrajnejše pritrjanje zvona
na jarem.

Zvon mora biti na jarem tako obešen, da gre
smer tečajev skozi koreniko. To je naravno in
normalno. Taka obesite v vseh zvonov enega zvo*
nila pa onemogočuje umerjeno zvonjenje, ki se
vedno bolj priljublja. Za to je treba, da so ni*
haji' vseh zvonov časovno enaki ali približno ena*
ki. To se doseže z enako oddaljenostjo vrtišč od

45

spodnjega roba krila. Čim manjši je zvon, tem
bolj mora biti jarem podaljšan pod vrtiščema.
To pa ni ugodno lepemu glasu, zato je dobro obes
siti vsaj veliki zvon više, da pride smer vrtišč
pod koreniko.

To je stari, pa še vedno priporočljivi obes
šalni način. Kembelj leti za zvonom in ko ta dos
seže končno višino svojega vzpetja ter namerava
nastopiti pot navzdol, ga kembelj zadene na naj s
previdnejši način, glas je plemenit, brez ostrosti
ter ima čas v glavnem izdonevati. Tako je zvos
njenje z letečim kembljem.

Nemški zvonarji so v reklamo, da olajšajo
zvonjenje velikih zvonov, obesili v nekaterih
krajih zvonove z vrženim kembljem.  Tečaji so
čezmerno podaljšani navzdol, tako da tvori jas
rem in gorenji del zvona (nad vrtiščem) izdatno
protiutež spodnjemu težjemu delu zvona. Kems
belj sam od sebe ne niha, ampak ga zvon z udars
janjem ob njega premetava. To je tako nenaravs
no kot bi drvar tolkel s polenom na sekiro na«
mesto s sekiro na poleno. Glas zveni neprijetno,
je nekako leseno tleskanje.

Pri naši splošni navadi imajo jarmi zobate
tečaje (3 ali 5 zob). Dolgost zob ima polokroglo
obliko. Tečajni zobje se uglabljajo v primerne
globeli spodaj na tramu ali traverzi pritrjenega
vodoravnega ležišča. Ležišče ima lahko tudi obs
liko polkolesa, izbočenega navzgor z zobmi, enas
kimi tečajevim. Ti se povrstno uglabljajo med
zobe ležišča. Ko zvon miruje, sloni na srednjem
zobu. Ni lažjega kot ga zamajati, dokler se ne
nasloni na prvi stranski zob itd. To prestopanje
z zoba na zob povzroča seveda na tramovju in
zvoniku stresljaje, ima pa to dobro, da se zvon
pri vsaki opori na sosedni zob nekoliko zadrži,

46

da ga more kembelj že pri majhnem razmahu
krepko udarjati.

Pri naših južnih sosedih niso v navadi zobati
tečaji, njih zvonov tečaji so okrogli in gladki.
Zvon ne najde v nihanju pravega zadržka, izbe«
gava kemblju in ta ga udarja šele, ko se oni
(zvon) ustavi v največjem razmahu. To povzro*
ča zvoniku izdatne stranske stresne sunke. Tako
zvonjenje je za otroke pretcžavno, če tudi ga za*
govorniki priporočajo z ravno nasprotno trdit*
vij o.

Nekateri laški monterji so nam hoteli impo*
nirati še z neko novotarijo. Tečaje odškodnin*
skih zvonov obdajajo z venci kroglic kot jih ima*
te kolesi biciklja. S tem je pa neugodnost okrog*
lih tečajev še povečana. Gospodje pozabljajo,
da vrtenje ni kolebanje. Pri tem se rabi in ob*
rablja le spodnja polovica kroglic in njih venec
postane že po enem desetletju nepravilen.

Zvonilni roč je drog, vodoravno nad krilom
na strani zvona pritr jen na dveh kljukah, pritrje*
nih spredaj in zadaj na jarem. Ta obojna pritr*
ditev mora biti zelo zanesljiva. Gorje, če se kaj
zlomi in zleze drog na zvon! Boljši kot vodora*
ven drog je iz železne pločevine izdelan pol*
obroč, zvit v žleb, primeren debelosti vrvi, ver*
tikalno pritrjen spredaj na strani na jarem. Pri
zvonjenju se vrv v žlebu odvija in navija ter
ohrani vedno navpično smer nad luknjo v tlaku
pod zvonovi.

Vso težo zvonov in vse stresljaje in sunke
zvonečih zvonov nosi pri nas zvonik. Zvoniških
odrov, samostojno postavljenih na spodnje zi*
dovje v notranjosti zvonikov, pri nas nimamo.
Takemu odru (Glockenstuhl) je zvonik le neka*
ko pokrivalo ter je (zvonik) tako obvarovan sun*

47

kov in stresljajev. Paziti moramo, da brez po*
trebe ne obremenjamo zvonikov s preobilo šaro
tramov. V nekaterih zvonikih je tega balasta to*
liko, da se zvonovi v njem kar izgubljajo. Zato
so železne traverze že bolj priporočljive.

Oprema zvnov ni torej nikakor kakšna ma*
lenkost, da bi jo smeli prezirati. Ni redek slučaj,
da je kolavdator isto zvonilo, viseče v zvonar ni,
pohvalili, potem zvonečega v zvoniku pa ne. Mno*
gokrat je zapisana na rovaš zvonarju krivda, ki
jo je zakrivil monter. Ako ima kolavdator zvo*
narno v bližini, je prav, da tam zvonove glasovno
preizkusi, da v neugodnem slučaju prepreči vr*
nitev nezahvaljenega zvona iz zvonika v livarno.
Toda ako hoče imeti cerkveno predstojništvo po*
polno celotno kolavdacijo svojih zvonov, je tre*
ba oceniti vtis zvonečega zvonila, poslušanega iz
primerne oddaljenosti od zvonika, in podrobno
pregledati opremo zvonov v zvoniku.

Seveda se mora kolavdator prepričati, da so
vsi deli opreme trdni, zanesljivi in varni, da vise
mirujoči zvonovi s spodnjimi krajci kril v hori*
zontalni legi in vsak zase popolnoma vodoravno,
da ne pridejo zvoneči zvonovi v svojem največ*
jem razmahu v dotiko ne z zidom ne s kakim
drugim predmetom, da bije urno kladivo natanč*
no na najdebelejšo plast krila. Če najde kolav*
dator na zvonilnem roču zvona obešeno utež, ker
ni kembelj udarjal enakomerno in enakomočno
na obe strani, to odsvetuje, ker se da lepše do*
seči s tem, da se na strani, kamor se zvon zale*
tuje, nategnejo vezi na jarmu, potem ko so se na
drugi strani toliko popustile.

48

XIV.

Vpliv zvona na duševnost človeka.

(Po razlagah veščakov.)

Kdor govori preprosto o glasbi zvonov ter
bi hotel od nje izhajati, ne najde pravega odgo*
vora in kdor označuje glas zvona za prazen zvok,
rti še ničesar zasledil od bistva zvona. Da to dou*
memo, moramo iziti iz dejstva, da vsebuje zvon
teoretično neome jeno število delnih tonov ter da
se ti po udarcu s kembljem več ali manj razločno
oglašajo. Lega teh delnih tonov je v obsegu po*
samnega zvona neizpremenljiva in tako bi se
moglo govoriti pri njem o neki okoreli zvočni
podobi. Zelo gibljiva pa postaja ta akustična vse*
bina s tem, da zaslišujemo te delne tone v nepre*
stano menjajoči se moči ter se tal glasovna zmes,
potemtakem tudi glasovna barvnost, izpreminja
v pisani menjavi. Na to vplivajo mnoge okolno*
sti, ki jih moramo iskati nekaj v zvonu in njega
kemblju, nekaj v okolici, v vetru in vremenu, po*
tem pa tudi v vsakokratni poslušavčevi naklo*
njenosti in razpoloženosti za tolmačenje slušnih
vtisov.

Nekatere teh delnih tonov zaznava pri ne*
koliko pazljivosti celo manj izurjeno uho. Zlasti
prvi, drugi, tretji in peti v vrsti teh tonov stopajo
očitno v ospredje in takoj je uvideti, kako važna
mora biti medsebojna lega teh tonov. V resnici
se določa dobrota zvona v prvi vrsti v isti meri,
kot tvori vrsta teh tonov več ali manj harmonič *
no soglasje.  Kdor natančno zasleduje to razmer*
je in pri tem izpoznava veliko mnogovrstnost v

49

razvrstitvi teh tonov v skupine, ta se zaveda te«
ga, kar je občutnost ljudstva nevede že davno
zaslutila, namreč, da se da zvon primerjati žive«
mu bitju in sicer se mu godi tako kot človeku:
tudi zvon more celo kot nečisto' zvočno soglasje
s posebnim svojstvom svojega znaka zanimivo
učinkovati na poslušavca, toda le v harmonični
čistosti se zlaga z drugimi zvonovi.

Posebno značilno učinkuje tretji delni ton v
svojem intervalnem razmerju k drugemu kot
mala ali velika terca. To dvoglasje opazovati je
jako dražestno, s tem se nam zvon duševno pri«
bližuje. Vendar se pa pri dur«zvonu še ni posre«
čilo urediti tudi ostale delne tone v popolnoma
harmoničnem razmerju. Le v mol«zvonu se da
to razmerje docela doseči, namreč z natančno
spodnjo in gornjo oktavo in z udarnim tonom,
soglasnim z glavnim tonom.

Izpolnjenje teh pogojev naj torej cerkvene
občine v prvi vrsti zahtevajo, ko naročajo 'nove
zvonove.

S tem pa ni še nikakor pojasnjena globoko
segajoča učinkovitost zvonskega zvoka. — Z
zvonjenjem začne zvon kolebati. Vir glasu pre«
min ja svoj prostor ter se poslušavcu približuje
ali oddaljuje, če ta ne stoji prav v smeri osi ni«
haja. Kako odlične važnosti je ta relativnost
prostornega in zvočnega gibanja nihajočega zvo«
na zal njegov glas in celo zvonilo! Za to so se za
čudo malo brigali doslej tudi strokovnjaki.

Vtis višine glasu je — kakor znano — učinek
čisto fiziološke tvornosti, pri čemer ni odločilno
število v časovni enoti iz zvočnega vira izhajajo«
čih valov, ampak število do ušesa prihajajočih
zračnih pritiskov. To zadnje, tudi na časovno
enoto nanašajoče se število se mora naravno pre«
minjati, če se med donenjem zvona izpreminja

Kniifnina Rissh-np akadflmlte v i mhiiani

50

razdalja med virom in poslušavcem, in sicer se
glas zviša pri bližan ju in zniža pri oddaljevanju.
Na ta način pri zvonu nastalo glasovno omaho«
vanje je preračunjeno določeno, da znaša razlika
pri zvonu srednje velikosti v normalni obesitvi
dvestotni del ene oktave, torej nekako šestnaj«
stino celega glasu.

Kakor se zdi tak interval izginjivo majhen,
tako pomenljiv je za naše vprašanje. Tu naletimo
namreč na pojav, s katerim se računi v izvajanju
glasbe bodi neprostovoljno bodi namenoma. Ne«
prostovoljno nastopa tako omahovanje pri s vi«
ranju vseh instrumentov s tako imenovano pro«
sto intonacijo' kot so v orkestru godala in pihala
in sicer v isti meri, kot je svirač tehnično in mu«
zikalno manj ali več izurjen. Pa tudi umetnik
rabi to sredstvo zavedoma, da daje s trepetanjem
in tresi jan jem glasu toploto in: sviranju dušo. Pri
pevcu ise ne da ta način: tremoliranja glasu po«
grešati, če se drži v mejah umetniškega okusa.

Pa še prikladnejša je primera glašenja zvona
z modulacijo' človeškega govora, kakor ni dana
le s poudarkom smisla v stavku, ampak pride še
več do izraza; v zlogu in v obrazbi posamnega
samoglasnika. To je ono trepetanje, ki daje na«
šemu govoru življenje in dušo ter omogočuje, da
prenašamo na druge svoja razvneta čustva. To
razodevam j e notranjega ganjenjas pomočjo 1  orna«
kovanja glasu ni le za vzgojo otroka, ampak
sploh za nravoslovno izobrazbo človeka tolik«
šnega pomena, da se končno naslanja ves versko«
nravni 1  napredek na vpliv govorjene besede, ka«
kor nam jo posredujejo z materinščino starši,
učitelji in propovedniki.

Temu človeškemu besedovanju je zvon
s svojimi glasovnimi gibljaji blizu soroden. Tudi
on ima v lasti govor in duševno bitje. Kar ste

51

mu pripovedka in. bajka izmislili, to ni bil konč«
no kak prazen dozdevek, ampak se ozira na fk
zikalno utemeljene in matematiški izpričane
stvarnosti. Zvon živi istimito v glasovih in naš
dušni stan tolmači njega gibljaje od zibeli do
groba. V tem tiči nepopisni čar, neizčrpna moč
glasu zvona in, zvonil, v tem tiči tudi razlaga, da
so krščanska ljudstva že zgodaj izbrala ta instru¬
ment za bogoslužno pripravo in da 'se čutijo vse
ljudske plasti iskreno zrasle ž njim kot s trdno
vezjo cerkve z zunan jim svetom do vraževernega
češčenja prejšnjih časov.

Zdaj moremo tudi presoditi, da zasluži in
zahteva nabava takih instrumentov največjo
skrbnost.

Prva zahteva je popolna harmonična čistost
v glasovih zvona. Pa tudi napačna obesitev v
zvoniku more oškodovati to, kar je v govoru
zvona človeško ganljivega.  Najtežje so poškod«
be, ki zadenejo zvonove v združitvi v zvonila, upi«
rajoči se njih naravi. Tu se lahko govori o daleč
razširjeni brezmiselnosti, ki zadušuje duševno
vsebino posamnega zvona v sirovi kolobociji gla«
sovnih tvarin in hkratu otopeva nežno občutlji«
vost ušesa.

XV.

Zmanjšani akordi v zvonilih.

Med Nemci 'so v novejšem času priljubljena
zvonila, uglašena v zmanjšanih akordih. K temu
jih napeljuje važnost nadkrilne male terce za po«
polno harmonijo v alikvotnih glasovih. Oni nam«
reč sodijo, da se da doseči v zvonilih zliv glasov«

52

rue tvarine v zvočno enotnost edino le s posredo*
vanjem te male terce. Potemtakem naj soglaša
melodijski ton srednjega zvona z alikvotno malo
terco vel. zvona, melodijski ton malega zvona z
malo terco srednjega zvona itd. Tako naj imajo
melodijski toni zvonov v zvonilih med seboj
vedno le en interval, t. j. malo terco. Izključen je
torej vsak drug interval, izključena so vsa druga
harmonična in vsa melodična zvonila. Zavladati
ima v vseh zvonilih le ena uglasba in dovoljena
je le neznatna razlika glede glasovne lege, povzro*
cene po večji ali manjši teži zvonov.

Ima li alikvotna mala terca zares toliko po*
sredovalno moč? Ta je pač delni ton in kot taka
obsojena k majhni slišnosti še za izurjeno uho.
In celo temu je zabrisana ta majhna slišnost, ko
se oglašajo' še drugi zvonovi. Kakšno zvezno ve*
ljavo ima torej ta mala terca, kil izginja prav v
skupnem zvonjenju, ko bi se imela razločno gla*
siti v dokaz svoje zvezne vloge? Pa poreče novo*
tar: Slišnost delne terce naj le izgine, saj stopi na
nje mesto melodijski ton prvomanjšega zvona.
Že, že, toda ta ni več alikvotni ton ter se ne more
šteti med delne tone prvovečjega zvona, ker bi
bil sicer pravo kukavičje jajce V peničnem gne*
zdu; kajti ta alikvotna terca je delni ton in ne
more imeti glasnosti udarnega tona. Če je pa
slišnost prave delne terce docela zakrita, zakaj bi
ne smel biti prvovišji udarni ton sekunda kot
n. pr. v melodičnih zvonilih, saj je izključeno, da
bi mogla neslišna delna terca — kot sploh vsak
alikvotni ton — motiti čistost prvovišjega udar*
nega tona.

Iz tu rečenega smemo sklepati, da ne zavzema
delna terca med drugimi alikvotnimi toni kakšne*
ga izjemnega stališča ter je brez pomena — kot
sosedni toni — za melodijsko dispozicijo zvonil.

53

Glavna naloga vseh alikvotnih tonov je tvor;
ba lepote melodijskemu tonu, poleg tega nam tvo«
rijo nižji delni toni, katere še lahko slišno zašle;
dujiemo, prijeten slušni užitek. V skupnem zvo
njenju pa preneha slušno razločevanje poisamnih
— četudi maloštevilnih — delnih tonov; vsi se
zlijejo v skupno — glasovno nerazločno — hren;
Čanje. Tu neha ona nadoblast male terce, torej
tudi njena domnevana odločilna moč za glasovne
kombinacije v zvonilih. Prav nič ni torej treba,
da si dajemo svoj sluh razburjati s poslušanjem
disonantnega zmanjšanega akorda.

Zato ne precenjujmo veljave delne male
terce! Ona je pač važna za dosego čiste harmo;
ni j e alikvotnih tonov, ker so poizkusi dokazali,
da se z veliko terco ne dajo tako lahko spraviti v
pravi harmonični sklad, vendar pa ji ne smemo
odrekati vsakega vpliva na določevanje melo;
dijskih tonov v zvonilih. To pa ne v smislu nem;
ških novotarcev. Z malo terco tvorijo namreč
delni toni mol; harmonijo in tej se dobro prila;
godu je mol; harmonija melodijskih tonov. Zato
nam je čisto harmonično zvonilo v mol; trizvoku
(d, f, a) manj nasprotno' kot v dur ; trizvoku (d,
fis, a), zato nam je mešano zvonilo' (d, f, g) mnogo
milejše kot melodično (es, f, g). Ne sprejemajmo'
potemtakem male terce kot edino možni interval
med melodijskimi glasovi zvonil, priznavajmo
pa ji vplivna izbero mol; zvonil! Držimo se torej
pri določevanju melodijskih glasov navodila, pri;
poročenega v XVI. spisu »Priporočljiva omejitev
v oglaševanju cerkv. zvonil!«

54

XVI.

Priporočljiva omejitev
v uglaševanju cerkvenih zvonil.

V intervalnem razmer ju zvonov v naših zvo«
nilih vlada prava anarhija. Tu ni nobenega pra*
vila, nobenega navodila. V nekem kra ju sem na*
letel na glasove d 1 , dis 1 , fis 1 , g 1 , prav kakor da bi
jih bila skupaj nabrekala slepa kura. In seveda,
če pride kdaj do prelitja, bodo vaški veljaki za*
htevali zopet prav iste glasove! V naših zvonilih
je prepolno disonanc, kise še poostrujejo, ko niso
niti zahtevani glasovi prav zadeti. Pa saj nam di*
sonance v glasbi ugajajo! Že, že, toda v glasbi se
disonance razhajajo v konsonance, v zvonilih pa
ostajajo od začetka do konca. Sreča je še, da
nam vsak dober zvon s svojimi alikvotnimi toni,
zlitimi v harmonično celoto, daje že sam občutek
lepe glasbe, tako da s tem nekoliko oslabeva žalji*
vost Slabega soglasja udarnih tonov.

Za ta nedostatek v našem zvonstvu se pre*
malo brigamo. Tu potrebujemo jasnosti in reda.
In to nameravam nasvetovati s temide vrsticami.

Vprašam, ali smemo izbirati melodijske gla*
sove prih. zvonila 1  s poskusi na klavirju ali har*
moniju? Nikakor ne! Ni človeka, ki bi ne ločil
klavir j evega ali harmonijevega glasu od zvono*
vega. Ta velika glasovna razlika izvira iz velike
razlike v tresljajoči tvarini. Kaj; je teža strun ali
medenih jezikov proti kvintalom v zvonilih!
Kako mogočen mora biti na naš sluh vpliv zračnih
valov, izvirajočih iiz tresljanja teh kvintalov!

55

Pa to mi edini moment, ki izključuje prispo«
dabljanije klavirskih glasov zvonlskim. Važnejše
je dejstvo, da je razlika v tresi ja joči masi sosed«
nih klavirskih glasov vprav minuciozna nasproti
razliki v masi sosednih zvonskih glasov. Ker pa
tvori različna tresljajoča masa različne tresljaje
po prostranosti in obliki,  je razvidno, da so si so«
sedni klavirski glasovi po slišnosti in glasovni
barvnosti  malodane popolnoma enaki, sosedni
zvonski pa znatno različni. Iz tega se izvaja pra«
vilo: Zvonovi enega zvonila naj bodo po teži in
velikosti kolikor možno malo različni, da jim da «
mo kolikor možno enako slišnost in podobno
glasovno barvnost.  V tem dvojem pa tiči glavna
lepota, ki jo more doseči dobro zvonilo kot ce«
lota. Soglasje zvonov ne sme biti torej razširjeno,
ampak stisnjeno. To dosežemo, da ne dovolju«
jemo glasovni razdal ji med velikim, in malim zvo«
nom prestopati 1. eno- kvarto v triglasnem zvo«
nilu, 2. eno seksto v štiriglasnem zvonilu.

S tem izključujemo vsako čisto harmonično
uglasbo, dovoljujemo mešanim zvonilom, eno, šti«
riglasnemu zvonilu, obsegajočemu seksto, dve
terci. Večji harmonični intervali so izključeni.
Tako se omejimo na sledeče kombinacije:

I. Triglasno zvonilo 1. melodično: c, d, e;
2. mešano: c, es, f.

II. Štiriglasno zvonilo 1. mešano: c, es, f, g;
2. mešalno': c, e, g, a; 3. mešano: c, d, e, g.

Zvonilo c, es, f, g ima večji interval med veli«
kima zvonovoma in vsebuje lepe melodije malih
treh in velikih treh zvonov.

Zvonilo c, e, g, a je veselega značaja in rab«
ljivo v krajih, kjer se rabijo za triglasno zvo«
njenje vedno le mali trije zvonovi.

Zvonilo c, d, e, g 'ni tako priporočljivo, ker
je večji interval med malima zvonovoma ter so

;%\

'Z,.‘h

56

zaradi tega za triglasno zvonjenje bolj primerni
večji trije zvonovi, katerih raba pa sploh ni v na«
vadi. Nasprotno sta pa za dvoglasno zvonjenje
boljša e, g kot f, g ah g, a.

Med triglasnima zvoniloma je mešano ce«
nejše, ker je lažje. Iz istega vzroka je med štiri«
glasnimi zvonili drugo- cenejše kot prvo in to
cenejše kot tret je.

XVII.

Zvočno izenačenje
melodijskih tonov v zvonilih.

Izenačenje tonov po moči in zvočni barvi v
istem glasbilu je med glavnimi pogoji lepe glasbe.
Vzemimo v klavirju tipke s tremi strunami, pu«
stimo nekaterim vse tri, nekaterim, le dve, zopet
drugim le eno, sestavimo iz takih tonov prepro«
sto melodijo- in uverimo se, da morejo lepo glasbo
tvoriti le toni kolikor možno enako slišni in ena«
kega znaka. Ali ne zahteva register v orglah ena«
kej barvnosti in enake moči za vse tone v vseh
oktavah? Ali ne skušamo pri sestavi pevskega
zbora porazdeliti pevce in pevke na enako močno
zastopane glasove? Ali ni torej potrebno, da po«
stopamo prav tako pri sestavi zvonov v isto
zvonilo?

Ta zahteva je seveda v naših malo naprednih
zvonskih razmerah nekak luksus. Kdo se pri nas
za to briga? Saj kažemo celo za čisto ubranost
udarnih tonov v zvonilih le malo zanimanja. In
vendar bi nam morala biti vsaj ta ubranost brez«
pogojna potreba. Naši naročniki zvonov menijo,
da so zvonarji nekaki čudodelniki, ki imajo vzor«
na zvonila kar na vrvici.

57

Žal da ni tako. V vlivanju zvonov ima zvonar
mogočnega sotrudnika ali pa nevarnega nasproti
nika — in ta je slučaj. Nobena panoga krščanske
umetnosti ni tako zelo izpostavljena trmam in
muham elementov in slučaja kot zvonolitje. Ni
redek dogodek, da prihajajo zvonovi razmerno
natančno enako oblikovani, istega vliva, iz iste
livne jame povsem različni v moči, znaku in bar*
vi. Izključeno je, da bi mogli taki zvonovi sestav*
ljati dobro zvonilo.

Četudi so zvonovi glasovnobarvno zelo raz*
lični, vendar se dajo razvrstiti v dve skupini:
prvo tvorijo zvonovi močno doneči, zvočno ostri,
nekako glasovno bleščeči; drugo pa zvonovi
zvočno mehki in temni, polnih in okroglih tonov.
Izbera je seveda zadeva okusa. Vsekako je prva
skupina primerna za razsežne cerkvene občine.

Te razlike v zvoku so večinoma posledica
razlik v zvonovini in tem razlikam v zvonovini
so odprta vrata na stežaj. Tu so možne razlike
glede odstotkov bakra in cina, glede drugih pri*
mesi: cinka, svinca, železa itd., glede temperature
in mešanja topljenega brona, glede debelosti
okrilja itd. Kako velik vpliv ima zvonovina na
glasovno barvo zvonov, nam najočitneje kažejo
jekleni zvonovi.

Z odpravo teh nedostatkov bi bilo — če tudi
le polagoma — mnogo doseženo za zvočno ize*
načenje zvonov v naših zvonilih. Pričakovati pa
moremo to le od zvonarskih mojstrov, od zvo*
narjev umetnikov, ne od zvonarjev rokodelcev.
Ni torej prav, da tolike nedostatnosti se pomnot
zlijejo naši naročniki zvonov, oziroma njih svet
tovavci, z neprimernimi dispozicijami tonov v
zvonilih.

Umevno je in naravno, da se vse zvočne ob *
like iz nižine v višino tanjšajo. To velja za razne

58

instrumente, to velja tudi za zvonove.  Med zvo«
novi v zvonilu ni kromatične lestvice, ker je tudi
v zvonu samem med harmonijskimi toni ni. Ker
so torej glasovne razdalje med zvonovi v zvonilu
razsežne, rasejo tem hitreje zvočne razlike. Na
poti iz nižine v višino izgublja zvok od teže do
teže na temni polnosti in okroglosti, postaja
svetlejši, ostrejši in tanjši.  Čim manj se to na«
ravno tanjšanje na mnogoglasnem zvonilu opa«
zuje, tem bolj je izenačeno. To izenačenje je to«
rej nekak ideal, ki se mu moramo bližati pri se«
stavi zvonil. Mi pa ta ideal nevedoma preziramo.

Kot gori rečeno je mogočna povzročiteljica
zvočne raznobarvnosti v zvonilih različna teža
med zvonovi. Vzemimo težo nekdanjih Samas«
sovih zvonov v enočrtani oktavi, in sicer najprej
dispozicije, ki jih jaz priporočam v XVI. spisu:

59

Te dispozicije prevzemajo v štiriglasju okta*
vo (dvočrtani c = 250 kg), torej:

1.1350 + 300 = 1650 kg 4.1500 + 150 = 1650 kg

2.1350 + 300 = 1650 » 5.1450 + 250 = 1700 »

3.1450 + 200 = 1650 » 6.1250 + 400 = 1650 »

Ta števila kažejo, da odgovarjajo najbolj
zahtevi po zvočni izenačbi v zvonilih dispozicije,
ki sem jih jaz priporočil v gori omenjenem spisu.
Ravnajmo se torej po izreku:

Ni vse dobro za zvonila,
kar ugaja na klavirju.

Poleg zvonarja in naročnika ne sme pustiti
iz vida zvočne izenačbe v zvonilih tudi kolav*
dator.

Neoktavni zvonovi, zlasti septimni oslabe*
vajo moč glasu, ker razdirajo harmonijo harmo*
nijskih tonov, izpreminjajo zvočno barvo ter za*
virajo zvočno izenačenje v zvonilu. To je dej*
stvo, ki ga kolavdator ne sme prezreti.

Neogibno potrebno je dalje, da kolavdator v
skupnem zvonjenju pazno primerja moč in zvoč*
no barvo zvonov. Med njimi ne sme biti občut*
nih zvočnih razlik. Noben zvon ne sme svojih to*
varišev v moči glasu prevladovati. Le za veliki
zvon kot temeljni glas se zmerno prevladovanje
priporoča, zato je večji interval v zvonilu najbolj
na mestu med večjima zvonovoma.

60

XVIII.

Težni sistemi bronastih zvonov.

Četudi sta znanost in praksa (izurjenost) v
zvonolitju enakovredna činitelja, vendar ima
med zvonarji druga mnogo več čalstivcev kakor
prva. Prav umevno; saj pot do prakse ni tako te*
žavna kot do znanosti, ki zahteva mnogo več
duševnih naporov. Zato se da pri napravil profila
(rebrovja) zvona večina zvonarjev voditi bolj od
svojih praktičnih izkušenj kot od teoretičnih po*
datkov izvedenega matematičnega preračuna*
vanja. Od upodobljenja rebrovja sta zavisna teža
in glas zvona. Glavna faktorja (činitelja) pri na*
pravi profila sta teža in premer pod kfilom.
Glavni vodili za porabo im razdelbo teže in pre*
mera pri napravi oblike zvona ste:

1. Pri enakem premeru  postane s podebelit*
vijo okrilja (zlasti krila), torej s povečanjem teže
glas višji,  s potanjšanjem okrilja, torej s pomanj *
šanjem teže glas nižji.

2. Pri enaki teži  postane s povečanjem pre *
mera glas nižji,  z okrajšanjem premera glas višji.

S terna navodiloma je podana zvonar ju mož*
nost, da svojemu zvonu ohrani glas, pa izpremeni
težo, ali ohrani težo, pa izpremeni glas. Za to
mora biti zmožen konstruirati nove oblike ša*
blon različnih velikosti, ki si morajo biti tako
natančno podobne kot je podoben velik kvadrat
malemu ali velik enakostraničen trikot malemu.
V 'to- je pa treba znanja, praksa ne zadostuje.
Matematičnega preračunavanja nezmožni zvonar
ne zna. večje kovinske snovi v obliki porazdeliti,

61

t. j. profil primemo teži konstruirati in tako na«
stanejo lahko napačni harmonijski toni, n. pr.
previsoka spodnja oktava, previsoki ali prenizki
nadkrilni toni. Tudi naopak se lahko zgodi. Zvo«
nar je vajen le v debelem okrilju vlivati, dobi na«
ročilo tanek profil konstruirati, potem dobavi
zvonove, ki vsebujejo (zbog nespretnega stanj«
sanja nad krilom) kvarto namestu male terce in
druge napačne harmonijske tone, ki dajejo zarad
pretankega okrilja pri zvonjenju rožljajoči kot«
lasti glas. . 1

Tu vidimo, kaki revčki so- zvonarji brez zna«
nosti, ki životarijo le po milosti pridobljenih
šablon.

Predi kratkim sem imel opraviti is takim zvo«
nar jem iz srednje Italije. Vlada mu je dala nalog
vliti tri zvonove za neko farno cerkev. G. župnik
ga je poslal k meni, naj se jaz ž njim dogovorim.
Prejšnji zvonovi (f\ g 1 , a 1 ) so tehtali 22 kvin«
talov; bili so težkega težnega sistema. Mož pa
pozna le svoj lahki težni sistem ter je rekel: Moji
zvonovi bodo tehtali 15 k vin talov, vse drugo je
nepravilno. Jaz na to: V zmoti ste; saj so zvo«
novi istega glasu lahko različno debeli in raz«
lično težki, čim težji in debelejši, tem večji; glas
pa ostane neizpremenjen. Spretni zvonarji raz«
vrščujejo istoglasne, pa raznotežke zvonove na«
vadno v tri vrste: v lahki, srednji  in težki težni
sistem  ter jih kot take tudi dobavljajo.

Mož pa ni hotel tega razumeti ter je le pridno
ugovarjal: Non c’ e regola, non c’ e regola. In ko
sem jaz neodklonljivo zahteval prejšnjo težo, je
izjavil, da vlivanje teh zvonov odpove, ter je
odšel.

62

XIX.

Napisi, okraski in slike na zvonovih.

V tem pogledu si stojita navzkriž starino«
sloveč in zvonoslovec. Pryi prihaja v zvonik le
z očmi, drugi — izvzemši liv in armaturo — le
z ušesi; prvi se niti ne zmeni za glas zvona, drugi
pa ne za njega napise in slike. Kdo ima prav?
Odgovor ni težak, če se vprašamo: Ali imamo
zvonove zato, da jih gledamo, ali zato, da jih
poslušamo? In če rabi zvonoznanec oči za liv ih
armaturo, je njegov pogled le sredstvo za prešo«
janje glasu.

Komaj je obešen zvon v zvonik, je odteg«
njen za vedno človeškim očem. Kdo ga pa hodi
gledat v zvonik? Cerkovnik, par pritrkovavcev,
pa še ti nezavestno, !ne brigajoč Se za pomen ih
obliko napisov, okraskov itd.

Komur je zvon glasbilo, ne pa kaka spomin«
ska plošča, ta bi bil gotovo za to, da se na zvo«
novih opusti vsa stilistična in zgodovinska na«
vlaka, ker je njih glasu na škodo. Tega mnenja
hi pa mogoče kar tako vsiliti naročnikom, ki niso
po veliki večini glasbeniki. Tu bi bil na mestu
nekak kompromis, to je število okraskov, iz«
rekov in napisov naj se zmanjša, obseg skrajša,
debelost stanjša, prostor pa odkaže na vratu, kjer
so glasu zvona najmanj v škodo. Taka so  mnenja
veščakov. Naj nekatera navedem!

Bavarska vlada je izdala 1. 1919. za nabavo
zvonov posebne predpise, v katerih priporoča
zmernost v obilici in velikosti napisov in okra«
skov, ki vpivajo škodljivo na glasovno vrednost

63

zvona in za katere je najprimernejši prostor na
vratu. Tam je namreč za okraske neobčutno me:
sto skoraj neslišne gorenje oktave in neslišne
decime. Spodnja polovica okrilja inaj bo torej
Okraskov in napisov prosta, tu so mesta slišnih
harmonijskih tonov.

Zvono-slovec Griesbacher piše: Preobilna
ornamentika in raztegnjeni napisi niso brez vpli*
va na glasovno tekoonost in čisto- uglasbo. Na«
vadno stoji obilica napisov in slik v obratnem
razmerju h glasbenemu znanju zvonarjevemu,
dočim zre glasbeno- zmožni mojster s plemenito:
malovažnostjo na take zunanje površnosti. — In
res je upravičeno domnevanje, da skuša slab zvo*
nar s preobilico: okraskov in napisov odvrniti po*
zornost ocenjevavčevo od slabega glasbenega
uspeha.

Zvomoslovni veščak profesor Biehle piše: Nič
ne kvari bolj zvonu glasbene vsebine, kot če je
njega okrilje obloženo- z vsemi možnimi in nemož*
nimi izreki, imeni in okraski, ki vsi vkup motijo
normalno obliko- profila ter zavirajo glasovno
enotnost zvona. — Uvažujmo torej strokovnja*
ške nasvete, ne kvarimo- glasovne lepote našim
zvonovom z nepotrebno- obilico dekoracij in na*
pisov, zavedajmo se, da je tudi tu preprostost
najboljša olepšava!

Ta zadeva bi se dala še drugače urediti. Na
zvon naj pride le slika njega svetnika ali kakšna
Oltarna slika iz cerkve: s preprostim okraskom in
kratkim izrekom! Vse drugo naj se vdolbe v ka<
menito (marmornato) ploščo, vzidano na dostop*
nem mestu v cerkvi! Na tej plošči naj se napiše
za vsak zvon glas in teža, tehnična ocena (v par
besedah), letnica liva, ime zvonarja, darovavcev
izdatnih darov za dotične zvonove!

64

Ti zapiski vedno dostopni domačemu in tu*
jemu občinstvu, bi služili šele prav svojemu na*
menu. Darovavcem večjih prispevkov bi dajali
zadoščenje za denarne darove ter izpodbujali
druge k posnemanju pri prihodnji priliki. Spomin
na ubiti in preliti zvon bi se ohranil od rodu do
rodu. In če zadene tudi našd zanamce kakšna vo j*
na nesreča, bodo podatki o odvzetih ali uničenih
zvonovih bolje zavarovani na ploščah v cerkvah
kot so bili v cerkvenih arhivih, iz katerih so bili
razmetani in uničeni, kar je povzročilo sedanjim
cerkv. predstojništvom marsikje velike pregla*
vice pri naročitvi odškodninskih zvonov.

XX.

Podrobne navedbe oblikovnih dimenzij
v kembljih in težnih razmer v zvonovih
in v kembljih.

Kakšna je bila oblika kembljev prvih zvo*
nov, o temi ni sporočil. Domnevati pa smemo, da
so bili mnogo krajši in bolj enakomerno debeli,
le ob koncu toliko debelejši, da niso tolkli po
nadkrilju. Tako oblikovan kembelj pa je bil ne*
dostaten, ker je padal, ko je dosegal najvišji raz*
mah, z gorenjim koncem v notranjost zvona.
Zaradi, tega se je že zgodaj potanjševal v zgor*
njem delu, da je zadobival obliko hruške. Debe*
lejši in težji spodnji del mu je zbog sredobežno*
sti zabranjeval padanje v zvon in omogočeval
stanovitno udarjanje na najdebelejše mesto
krila.

65

Pa tudi ta oblika se je začela izpreminjati,
ker je bil kembelj prelahek in njegov udarec
prešibek. Zunanje plasti krila so ostajala preveč
mirne ter so zabranjevale prosto in popolno tress
Ijanje notranjih plasti. Temu je sledila debes
lejša betica in večji podaljšek kemblja pod njo.
In tako so začeli zvonarji že takrat iskati pra*
vega razmerja med debelostjo betice in dob
gostjo podaljška.

Že v osemnajstem stoletju so zvonarji
uveljavljali za dolgost podaljška (samega brez
betice) naslednje pravilo: Dolgost kembljevega
podaljška pod betico da dvakratna debelost bes
tiče zmanjšana za petino. Po tem pravilu je bila
dolgost kembljevih podaljškov blizu za polovico
krajša od sedanje dolgosti.

To pravilo je pa doživelo do današnjega
dne bistvene izpremembe. Dolgost podaljška se
je povečala, vendar pa ne v enaki meri; podaljs
ški so pri raznih zvonarjih zelo različni. Tu ni
prave enotnosti. Nekateri zvonarji so v tem
jako površni. Njim ni podaljšek le sredstvo, da
izvablja kembelj iz zvona lep in krepak glas,
ampak tudi pripomoček, da dosegajo ž njim
redkejše udarjanje majhnih zvonov. Tako naj*
demo’ v nekaterih zvonilih, da ima kembelj mas
lega zvona daljši podaljšek kakor kembelj veliš
kega zvona. Tak kembelj izvaja potresene, pris
tisnjene, potlačene udarce. Kembelj ne odleti
po udarcu hitro od zvona, ker mu tega ne dos
pušča sredobežnost nerazmerno dolgega podaljs
ška. Občutek imamo, kot bi se kembelj prilepljal
na zvon.

Da bi izšel iz te zmešnjave, sem zmeril sam
ali dal zmeriti podajjške nad pol stotine kem*
bijem raznih časov im raznih zvonarjev. Našel

66

sem, da vlada tu grozna zmeda. Iz povprečnosti
teh mer sem izvedel tode, že v XIII. spisu nave«
deno pravilo: Dolgost kembljevega podaljška da
trikratna debelost betice zmanjšana za osmino'.

To pravilo; nam kaže srednjo pot in srednja
pot je najboljša pot. Na podlagi tega pravila sem
sestavil spodnjo razpredelnico.

Napačno sodi, kdor meni, da oteži kembelj
le z golo obesitvijo uteži pod njim. S tem je
krepkejšemu udarjanju le enostransko poma«
gano. Za oteženje je cel kembelj podebeliti, ne
toliko podaljšati.

Žal da se išče povod šibkemu bitju kemblja
tam, kjer ga ni. Ne v prekratkem, tudi ne v pre«
lahkem kemblju ni večkrat iskati vzroka pre«
šibkemu zvonjenju, ampak navadno in večinoma
v nepravilnem, površno in vprav šušmarsko iz«
delanem obesilu, v katerem se na pregibnih
mestih vse kleca, drgne in tre. Ubogi kembelj je
podoben vklenjenemu jetniku, ki se podi v tek.

Te ovire morejo zvonovi na zobatih oseh
(tečajih) že še premagovati; ko' Se zvoneči zvon
opre na stranska zoba obeh tečajev, ga izdatno
zadržita v razmahu in kembelj ima čas ga dole*
teti in udariti. Tako zadržavanje pa zmorejo
okrogli, gladki tečaji le v prav majhni meri in to
omogočuje medsebojno trenje dveh gladkih
okroglih ploskev. To trenje je tembolj izdatno,
čim bolj je raztezno. Zato naj bodo čepi tečajev
tem debelejši. Ker je torej zadržavanje nihajo«
čega zvona po gladkih tečajih odločno manjše,
zbog česar zvon bolj izbegava kemblju, je
umestno, da je kembelj težji — v spodnji raz«
predelnici za polovico. Nihanje okroglih tečajev
na kroglicah (šibrah) ni za zvonove; zvonovi se
ne vrtijo, zvonovi kolebajo.

67

(D

o%

J-

Jsč  TJ
O

—

o

m

rP Tf<
00  UT)

en i-h
co m

I r^. in in in
ni vd ni f-J

ctf

.O

O

s

I I. in I l.
t-’ \6  \o ni

00 m (N *-h

i. in I.

oo cd i-H

JE
2
> O
c«
TJ
O

M »o 1 ^ en vq Ov ni »n oo l %

n ^ ^ ^ tH  id id »d id vd

v ns

c

o

>

N

S

c 3

*-.

bC

O

lO Ol

oo in

a s

oj jr?
>NJ
D

H

^ ni

68

V tej razpredelnici ste med vsakima teža*
ma zvonov preskočeni (izpuščeni) dve teži (med
zadnjima le ena) v naših deželah navadnega
težnega sistema. Če rabi bravec eno od izpuščen
nih vmesnih dveh tež, naj izračuni razliko med
bližnjima zapisanima težama, razdeli to razliko
približno na tri dele, zmanjša za eden ali dva
taka dela gorenje zapisano težno število in temu
primerno zmanjša tudi gorenja števila vseh drus
gih dimenzij (obsežnosti).

XXI.

Trije načini zvonjenja.

I. Neumerjeno zvonjenje.

V Pritrkovavcu so na kratko omenjeni trije
načini zvonjenja: I. neumerjeno zvonjenje; II.
umer jeno zvonjenje; III. pritrkavanje. Bistvo teh
načinov je časovna umerjenost ali neumerjenost
zaporednih udarcev zvonov v skupnem zvo*
njenju. V zvonilih je istočasnost glasov izklju*
čena. Vzrok je pičlo število (treh ali štirih)
zvonskih glasov. Ali naj vsi zvonovi istočasno
udarjajo? Ali ni bolje, da udarjajo raznočasno in
tvorijo razne melodije?

V neumerjenem zvonjenju ni med udarci
zvonov nobenega redu. Majhni in lahki zvonovi
kolebajo hitreje in udarjajo gosteje kot veliki.

Ta nered ni ugoden našemu redoljub ju, zato se
je začelo neumerjeno zvonjenje splošno opu*
ščati.

Stari zvonoslovci pa niso tega mnenja. Oni
pravijo, da neumerjeno triglasno zvonjenje

69

omogočuje menjavo šest raznih melodij in da
hipne disonance (nekladnosti, nesoglasja), ki nas
stajajo zaradi hkratnih udarcev dveh in redkeje
celo vseh treh zvonov v melodičnem zvonilu, ne
motijo toliko prijetnega užitka lepih melodij.
Nasprotniki temu ugovarjajo, trdeč: To bi veljaš
lo, če bi prekinjevanje melodij ne bilo tako pos
gosto. To prekinjevanje nastopa namreč tako
naglo drugo za drugim, da bistva ene melodije
niti prav ne zaznamo, ko jo nje naslednica že
prežene. To nas dela nezadovoljne. Zato se zdi
nekaterim zvonoslovcem neumerjeno zvonjenje
primerno za žalostne prilike, za pogrebe, sv.
maše zadušnice itd.

II. Umerjeno zvonjenje.

Da ni še prišlo umerjeno zvonjenje povsod
v navado, ste krivi dve zapreki: 1. Pomanjkanje
ritmičnega čuta zvonivcem za enako odmerjeno
premikanje (kretanje), 2. Neprimerna obesitev
zvonov. — Kdor nima razvitega ritmičnega
čuta, ne more po vojaško korakati, ne zna ples
sati, ne more pritrkovati in ne umerjeno zvoniti.
Za to potrebuje zvonivec tudi dovolj telesne
moči, da more zvon naenkrat krepko zagnati
ali ga krepko zadržati. Od umerjenega zvonjenja
soi torej otroci izključeni.

Za umerjeno zvonjenje morajo biti zvonovi
primerno obešeni. Jarem malega in srednjega
zvona mora biti pod vrtišči tako podaljšan, da
je razdalja od vrtišča do spodnjega roba krila
pri vseh zvonovih enaka. Če tega ni, je vsak
poskus zastonj.

Tudii v umerjenem triglasnem zvonjenju je
možnih šest melodij, rabi se pa le ena in sicer
povsod ista, ki pričenja po velikosti zvonov z

70

malim zvonom. Ta zvon ima namreč vkljub po*
daljšanemu jarmu najhitrejše nihaje, ker je naj*
lažji. Zato mu je treba vedno dajati največji
razmah. Če se večjima zvonovoma ne prepušča
naj večji razmah, če se z vrvjo le nekoliko zadr*
žujeta, nihata tako hitro kot mali zvon in to
mora biti, Ako bi nričeli zvoniti z velikim zvo*
nom, bi mu utegnil pričetni zvonivec dajati ni*
haje prepočasne za mala zvonova. To je vzrok,
da se pričenja umerjeno zvonjenje vedno le z
malim zvonom.

To zvonjenje ima za ritmično podlago tride'1*
ni takt, ki ga v pritrkavanju ni. Mali zvon prične
zvoniti. Ko pride do največjega razmaha, začne
srednji zvonivec šteti 1, 2, 3 in sicer 1 vedno na
udarec malega zvona. Nato začne potegovati vrv
navzdol vedno na 2 in zvon (srednji) mora udar*
jati vedno na 2. Če udarja prej, ga je treba bolj
zagnati, če udarja pozneje, ga je treba pridržavati
z vrvjo. Šele ko je dal zvonivec 'srednjemu zvonu
pravi razmah, da udarja enakomerno na 2, se
začne vrv vel. zvona potegovati na 3. Če se takoj
ne posreči, da začne vel. zvon udarjati na 3, ga je
treba umerjevati kot je gori rečeno za srednji
zvon.

Umerjevanje srednjega in velikega zvona
traja seveda za začetnike več časa, vaja pa ta čais
vedno bolj krajša in naredi tudi štetje nepo*
trebno. Vendar pa morajo tudi izurjeni zvonivci
vedno paziti, da takoj popravijo vsako' prehite*
vanje ali zapoznevanje svojega zvona. Med zvo*
njen jem jih ne sme nič motiti. Na vsak način se
morajo začetniki najprej vaditi v umerjenem
udar janju na kozarcih ali zvončkih.

To navodilo velja — izvzemši nekatere izpre*
membe — tudi za zvonila štirih zvonov. Ritmična
podlaga je tu štiridelna. Šteje se 1, 2, 3, 4 kot pri

71

pritrkavanju v štiridelnem taktu, zato je tudi za*
četek enak. Na 1 začne mali zvon, na 3 tretji zvon
(po velikosti) in šele potem na 2 drugi zvon in na
4 veliki zvon, torej tako kot piše Pritrkovavec na
str. 41 spodaj in melodija je prav tiista kot jo vse*
buje vzorec 112 a) na strani 94. Vendar pa dela
melodija ves drugi vtis, če zvonijo' vsi štirje zvo*
novi ali le eden ali nobeden 1 .

Štiriglasno umerjeno zvonjenje je seveda te*
žavnejše kot triglasno, ker se nihaji malega zvo*
na delijo ma štiri udarce niamestu na tri ter so si
udarci mnogo bližji, da že zarad majhnega pre*
hitka ali zastanka trčita dva glasova skupaj.

lil. Pritrkavanje.

O pritrkavanju piše dovolj podrobno Pritr*
kovavec. Pa žal da mu naši pritrkovavci ne delajo
časti. On ni pisan zanje, da bi jih zabaval in krat*
kočasil, ampak da bi jih učil umnega pritrkavanja
ter jih odvadil starokopitnega brezumnega udar*
janja na zvonove. Vsak glasbenik, naj ima kate*
rikoli instrument, se skuša pokoriti zahtevam
splošne glasbe, le naši pritrkovavci se marsikje
ne zmenijo za te zahteve. Prav naravno, ko jih ne
poznajo. Zato pa je prišel Pritrkovavec med nje,
da bi jih s temi zahtevami seznanil. Brez pouka
pa to ne gre. Učen ne pade nikdo na svet; vsakdo
se mora z učenjem truditi. Brez muke ni moke.
Trud pa našim pritrkovavcem ne ugaja. Zato se
nočejo' uglobiti v študiranje (ne v površno bra*
nje!) prednjih poučnih poglavij, ampak strme le
v zadnje poglavje, kjer jim mrgole pred očmi
same suhe številke. In ker teh številk brez pred*
njih navodil nle morejo razumeti, vržejo knjigo
iz rok in ponavljajo nadalje, 'kar so delali že njih
očetje, dedje, pradedje itd.

72

Je že res, da vsak pritrkovavee ni zmožen se
sam učiti iz knjige. Temu se pa -da odpomoči
s pomočjo zmožnejšega sopritrkovavca itn pa saj
priporoča knjiga, naj se pri vsaki cerkvi usta*
novi nekaka šola za pritrko-vanje, v'kateri pre=
vzema vodstvo najzmožnejši pritrkovavee. Za
nadaljnjo- izobrazbo teh predpritrkovavcev naj
se odpre vsako- leto- enodneven izobraževalen
tečaj! Saj je to- želja tudi našega prevzvišene-ga
kneza in nadškofa, kot je razvidno na prvem
listu v Pritrkovavcu. Tak tečaj se je že tudi prh
pravljal, a ker ni bila to občna želja pritrkovav*
cev, je izostal.

73

XXII.

Načrt pogodbe z zvonarjem ob nabavi
novih zvonov.

Med predstojništvom cerkve sv.v

in zvonarjem .... v ....  je sklenjena naslednja
pogodba:

§ 1. Zvonar prevzame napravo in dobavo

(koliko?) novih zvonov za cerkev isv.v

Zvoliovi bodo imeli melodijske (udarne) glasove:
....  in bodo tehtali ....  kg. Diferenca v teži
do 3 odstotkov več ali manij je dovoljena. 1 )

§ 2. Ni dovolj, da bodo imeli zvonovi med
seboj natančno te intervale (glasovne razdalje),
ampak glas vsakega novega zvona zase mora biti
krepak, poln, daleč doneč, zadostno in brez sun¬
kov ali preglasnega valovanja brenčeč. Temelj *
nega zvona glas mora glasove manjših zvonov po
svoji slišnosti zmerno prevladovati. Izključeno je
perverzno nerazmerje v glasovni moči zvonov ih
prav tako so izključeni neznani zvočni pogreški,

*) Ako se ne nabavi celo zvonilo, se mora § 1. takode
zapisati:

Zvonar prevzame napravo in dobavo (enega ali dveh)

novih zvonov za cerkev sv.v ....  V zvoniku osta»

lemu zvonu (ostalima zvonovoma) določi natančno glas na
svojo odgovornost zvonar sam ali njegv zaupnik. Novi zvon
(nova zvonova) bode(ta) tvoril(a) natančno (kateri interval
ali intervala?) k ostalima zvonovoma (ostalemu zvonu).
Tehtal(a) bo(sta) ... kg. Diferenca v teži do 3 odstotkov
več ali manj je dovoljena.

74

ki posegajo v rožljajoče rezkosti. Med harmonij*
skimi (alikvotnimi, postranskimi) toni naj preiz*
kušnja dožene čisto spodnjo oktavo, malo terco
in natančno' soglasje udarnega in glavnega tona..

§ 3. Liv mora biti lep, čist, gladek, brez grča*
stih mest. Zvonovina mora vsebovati 78 odstot*
kov elektrolit * bakra in 22 odstotkov najboljšega
cina. 2 ) Trije do pet odstotkov nečistih primesi se
dovojujejo. Cerkvenemu predstojniktvu je do*
volj eno poslati zaupnika v livarno, da je pričujoč
pri zadnjem poskusu raztopljenega brona, ki se
zajme in izlije na skril in katerega ohlajena plo*
ščica 'se razpolovi, ena polovica prepusti zvonar*
ju, druga pa ohrani za cerkveni arhiv in kemično
analizo (razkroj). Liv mora Ostati; kakor pride iz
livne jame brez piljenja, barvanja, mazanja in
bronciranja, le oriban s peskom.

§ 4. Okraski in napisi naj se vlijejo le na vra*
tu, spodnja polovica zvona naj bo tega prosta!

§ 5. Zvonar dobavi tudi vso opremo za nove
zvonove, namreč jarme iz suhe ravnovlaknate
hrastoviine z zobatimi ali okroglimi osmi (tečaji)
v podporjih (ležiščih) iz brona ali medi na tra*
movih (ali. traverzah), kombije iz mehkega kov*

nega železa, težke.kg. Obešeni naj bodo z

močnimi usnjatimi jermeni na fino izdelanih obe*
šilih s podaljškom idočim skozi avbo, koreniko in
jarem z dvema vijakovima maticama na vrhu! 3 )

§6. Kobodo zvonovi obešeni v zvoniku, bo
cerkvenemu predstojniištvu dovoljeno povabiti
uradnega cerkv. kolavdatorja, da zvonove teh*
nično preizkusi. Izid preizkusbe določi, ali odgo*
varjajo zvonovi gori navedenim pogojem. Tej

-’) To razmerje je strogo zahtevati.

3 ) Ta točka odpade v pogodbi z zvonarjem, če se iz=
roči naprava vse opreme monterju.

75

določitvi se podvrže zvonar ter se odpove nasto*
pu pravdne poti v slučaju, da se kak zvon ne
odobri. Morebitne stroške za to preizkusbo plača
cerkv. predstojništvo. Neodobrene zvonove mo*
ra zvonar v času dveh mesecev na svoje stroške
preliti in 'jih v zmislu pogodbe zopet dobaviti.

§ 7. Zvonovi se iztehtajo na javni tehtnici in
cerkv. predstojništvu se izroči dotični tehtnični
izkaz, ki ga mora podpisati tudi zvonar v poro«
štvo, da je teža resnična. Cerkv. predstojništvu
je prepuščeno, da da zvonove še enkrat iztehtati,
preden se povlečejo v zvonik.

§ 8. Transport zvonov.

§ 9. Obesitev zvonov. v

§ 10. Dobavni obrok.

§ 11. Jamstvo za zvonove.

§ 12. Cena zvonovine.

§ 13. Plačilni pogoji.

§ 14. Plačilo kolkovine ......

Predstoječa pogodba se napiše v dveh so«
glasnih izvodih, eden za Vsako pogodbeno
stranko.

Prečitano.odobreno.podpisano.

Datum in podpis
zvonarja:

Datum in podpis
cerkv. predstojništva:

VSEBINA.

Stran

Predgovor . 3

I. Zvonovina (Surogati).5

II. Zvonovina. bronastih zvonov.10

III. Preiskava bronaste zvonovine ....  11

IV. Čistota zvonovine.12

V. »(Srebrni« zvonovi ..14

VI. Snaga zvonov.15

VII. Varstvo zvonov.16

VIII. V obrambo zvonov.17

IX. Cerkveno s uradna nadškofijska naredba za
snago in varstvo cerkv. zvonov. (Folium

Ecclesiasticum).20

)i.  Kako se vlivajo bronasti zvonovi? ... 22

XI. Kaj je potrebno vedeti naročnikom novih

zvonov? .28

XII. Naš sluh ni natančen soditelj zvonskih glasov 31

XIII. Tehnična preizkusba zvonov.36

XIV. Vpliv zvona na duševnost človeka. (Po raz«

lagah veščakov).48

XV. Zmanjšani akordi v zvonilih . . . , . . 51

XVI. Priporočljiva omejitev v uglaševanju cerkve«

nih zvonil.54

XVII. Zvočno izenačenje melodijskih tonov v zv o«

nilih.56

XVIII. Težni sistemi bronastih zvonov ....  60

XIX. Napisi, okraski in slike na zvonovih ... 62

XX. Podrobne navedbe oblikovnih dimenzij; v
kembljih in težnih razmer v zvonovih in v

kembljih.64

XXI. Trije načini zvonjenja.68

XXII. Načrt pogodbe z zvonarjem ob nabavi novih

zvonov ....  73

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA