Januš Golec:6. nadaljevanje. KRUCILjudska povest po zgodovinskih virih. ; III Kruci z ugrabljeno Vido so prekoračili Muro pri Melincih, kjer se je združila cela četa. Čakal je tamkaj na nje njihov glavar Godrnja, stisnil vsakemu zahvalno roko, migal zadovoljno z mustačami, se povzpel na konja in odjezdil, ne da bi bil izrekel le eno glasno besedico, predno so razvezali tolovaji vrečo. Po zatonu pekcta kopit glavarjevega konja je zagledala Vida že razkrinkane obraze primeroma mladih ljudi, ki je niso bičali s sovražnimi pogledi — nasprotno! Klanjali so se ji ponižno kakor zapovednici. Pregrnili so travo pod hruško pred omenjeno vasjo, razložili na prt izbrane jedi tcr pijače, sami so se odstranili po običaju slug par korakov od gospodarice. Jedli so svinjino s kruhom kar stoje vsak pri svojem konju, ki so se pasli po travniku. Vidini možgani so delovali nekaj trenutkov prav napeto, predno se je uverila, da pravzaprav ni vcč ujetnica. Že med pobegom do Mure ji je postalo jasno, da gre za nasilno polastitcv njene osebc od strani zavrnjenega Jurja Godrnje. Kot kmečko dekle zdravih živcev, naravne preudarnosti ter korajžnega srca tudi pod hruško pred Malinci ni buknila v jok, ali sc celo prepustila ženskemu spolu tako lahko pokorni omedlevici. Pokazala se je pristno Veržejko, vredno hrabrega očeta. Spustila se je na travo pre_ pripravljeno malico, kakor bi bila na Murskem polju pri domačih koscih. Po končanem telesnem podkrepljenju se ji je približal najstarejši od najnovejše služinčadi in jo vprašal: Ali naj nadaljujejo takoj pot, ali se še hoče morda odpočiti? Gospodarica je bila za odpočitek do pozno popoldne v nadi, da pride vendarle rešitev od doma. V udobni senci je celo trdno zaspala. Po strahu, k»terega je prestala koj po prvem napadu in ugrabitv^, jo je poživilo večurno spanje, da sc je vživcla po prebujenju čisto v nalogo bodoče prisiljcne izvoljenkc roparskega glavarja. Čakala jo je okusna mala ju- žina in s preprogo pogrnjena nosiln.ca, pritrjena ob dva vštricna konja, v kateri je sedela prav udobno. V že lahkem večernem hladu so odjezdili iz Malincev kar po čez na Črensovce, na Veliko Polano in zavili pod Dolnjo Lendavo v ondotne šume. Jezdili so ob svitu plamenic precej časa v korak po gozdnih dolinah ter grabah, dokler se niso ustavili tik pod gričem, kjer jih je ustavila straža. Po izmenjavi dogovorjenih klicev ter znamenj so se vzpeli navkreber. Postali so na izsekani planoti, ki jc bila posuta z ognji, da so jemali plapoleči plamenčki vid novodošlemu. Precejšnja družba mož ter žensk je bušnila pokoncu pri pojavu došlecev ter zavpila iz polnih grl dobrodošlico glavarici! Ko so prejezdili celi tabor, je poskakal oddelek s konj pred razsvetljenim šotorom, iz katerega se jc postavil pred Vido v bogato okrašeni obleki madžarskega veljaka živinski prekupec iz Bakovec, Jurij Godrnja, glavar vseh prekmurskih Krucev. Globoko se je klanjal prav nič preplašeni Vidi in jo odvedcl v šotor, ki je bil natrpan z grofovskim lišpom ter bleskom, o kakršnem se lepi Veržejki doslej niti sanjalo ni. Nad vse prijazno in Uslužno io ic povabil za okusno pogrnjeno mizo, v kojc ozadju je stala ženska služinčad, godba ter pevci. Vse je čakalo le migljajev, da spremeni razkošno opremljeno jedilnico v zabavno dvoranico. Vida in Jurij sta večerjala kakor stara znanca. Gostitelj in njegovi služabniki so bili mnenja, da se Vida prav nič ne protivi novemu položaju in žc uživa vlogo neveste glavarja Krucev cele Krajine. Večerji je sledilo petje domačih ter ogrskih pesmi, godba je igrala in Jurij je zatrjeval izvoljenki, kako je ta večer najveselejši v njegovem življenju. Kakor to noč bosta lahko prebila v rajanju na Vidino željo vsako, da še lepše in mnogo lepše, ko bosta mož in žena. Prisegal je Vidi pri vsem, kar mu je svetega na nebu in zemlji, da jc ne bo vzel po sili za ženo. Krščen je in odločno odklanja krucevsko poroko pod hrastom v gozdu z zatrdilom lc začasne zakonske zvestobe, dokler mu ne prikima prva priložnost zakonolomstva in mnogoženstva. Poročil ju bo kato.iški duhovnik v Lenti, daleč ven iz teh gozdov, da bosta mož in žena pred Bogom in tudi pred pošlencjšo javnostjo nego je tolovajska. Na vse z najlepšimi bcscdami izrečcne ponudbe jc imela Vida na zunaj zadovoljne pokime. Prvi posini jutranje zore so podili pred seboj nočno temo, ko je potihnilo po šotoru na mah vse. Strežnice so pomagale novi gospodarici v grofovsko posteljo in polegle pred njo po tleh, da bi bile na najrahlejšo željo takoj pri roki ter na uslugo. Vida se je pod odejo goreče pokrižala in se zaupala iz dna srca Bogu, Mariji in angelu varuhu s prošnjo, naj ji vlijejo junaštvo Judite, da bo premagala v ugodnem trenutku madžarskega Holoferna, predno jo bo primoral pred oltar. Kratka — zaupna molitev jo je ohrabrila na duši. Zaspala je pomirjena in niti sanjala ni o ugrabitvi in o ujetništvu v šotoru roparskega glavarja. Celi tabor je miroval, dokler ni odprla oči gospodarica. Vešče roke njenih služabnic so jej pomagale pri napravljanju. Oblekle so ji moški kroj, kakršen je bil običajen pri plemenitašinjah, če so se udeleževale v moški družbi jezdnih pohodov. Moška preobleka je bila tudi Vidi povsem po godu. Nudila ji jc kar največ upanja na uspeh morebitnega pobega. Pri zajtreku ji je drugoval Jurij ob petju ter godbi. Nato jo je ponižno povabil, da čakata prcd šotorom osedlana konja, na katerih bosta posetila drugo taborišče krucevskih imenitnikov v soteski pred Kerka Sze Miklos. Bila sta res zastavni postavi v sedlih mustačasti Jurij in lepa Vida. Krenila sta na pot brez spremstva med burnim pozdravljanjem tabora. Razmere so bile za poglavarja Krucev povsem varne, saj je bil brezskrbno doma po celi osrednji Madžarski. J.ezdila sta iz gozda na Čentibo, Dolinsko vas in se ustavila v senčnem sadovnjaku za vasjo Pinci pri Jurijevem dobrem in kakor je bilo soditi po hiši in gospodarskih poslopjih tudi s premoženjem dokaj podprtem znancu. Tukaj sta obedovala kar na prostem pod košato jablano. Po kosilu se je zleknil Jurij vsled prečutih dveh noči pod bližnjo hruško; Vido je prepustil varstvu prijatelja, ki je bil trdo prepričan, da je mlada ženska v moški preobleki najlepša in najljubša izmed vseh poglavarjevih žena. Trruc je zasmrčal od utrujeno&ti tako trdno, da je preslišal glasno nabijanje po kosi ob pojavu mogočnega roja čebel. Cebele so se vrtele nekaj časa nad hruško, pod katero je hrnjavsal Jurij, nato so sc pričele spuščati in izgubljati med hruškine veje, kamor je sedla matica. Starejši hlapec je drgnil panj z babjo dušico, ga pritrdil na konec lestve in se lotil ogrebanja z večjo zajcmalko. Za običajno spravljanje čebelnega roja se .i zmenil nikdo. Kar naenkrat je kriknil Jurij iz polnega grla, skočil pokoncu in jo ubral v divjem pobegu proti bližnji konoplji. Za njim celi oblak čebel, ki so se zaletavale vanj in ga pikale neusmiljeno, čeravno se jih je otepal z vsemi štirimi. Kruc je preletel gosto konopljeno njivo, stekel na travnik in še vedno so bunkale vanj razljutene živalice ter mu silile za tilnik, za razgaljeni vrat in za ohlapne rokave. Šele pri polnem koritu na dvorišču so odnehale preganjalke pred hlastnimi oblivi z mrzlo vodo. Jurij se je slednjič vendarle vrnil k Vidi pod lablano. Moj Bog, že sedaj je imel od pikov liki velik svinjski pisker oteklo glavo. Us.nice so že strašile iznad grmovja mustač. Kako bo z očmi čez nekaj čata, je tudi bilo vidno. Celo mraz je spreletaval kru:evskega junaka radi zastrupljenja. Niti s kletvicami ii več mogel lajšati položaja. Ust ni mogel prav odpirati, da bi poganjal iz sebe besede, dasi je bil irbast. Prijatelj je pomiloval glavarja. Klical je ogrebača, da bi pojasnil, kako za božjo voljo je došlo baš pod njegovo hruško do tako neprijetne nezgode. Dedec ogrebač se je dobro zavedal, kaj bi znalo slediti njegovi neprevidnosti. Pustil je lestvo ter panj, se skrbno skril, dokler se ne poleže prvo razburjenje in besnost. Gostitelj je tolmačil končno po lastni preudarnosti napad čebel s tem, da je izpraznil stari lopov v raztresenosti iz zajemalke čebele mesto v panj Jurju na prepoteni obr?.z. Na čebele razburljivo vplivajoče potenje je razkačilo živalice do napada. Pomilavanja vredni glavar krajinskih Krucev, kako neusmiljeno je otekal z neugnano naglico po celem telesu! Oči že ni mogel odpirati, ne govoriti, niti ne kosati s šrbinami vsled mrzlice, ki ga je trosila od temena do palca. K mrzlim obkladkom so se zatekli. V posteljo se je zmotal od čebel premagani Kruc. (Dalje sledi.)