Komunisti in slovenstvo (Zgodovinsko spominjanje) 1. Naivno jugoslovanstvo in radikalni komunizem Po dolgih letih se mi zdi, da sem iz otroštva v mladeništvo prešel zelo hitro, čemur je prispevala prva svetovna vojna oziroma dogodki med njo in takoj po njej, ki so bili sila mogočni in vplivni, pa so vplivali celo na šolanje. Zlasti leto 1917 se je vrezalo v spoznanje. Poleti sem zvedel iz dnevnih ali tedenskih časnikov, ki jih je naglas bral oče, poslušala pa polbrat Tone in očim Franc — vsi trije jamski kopači, to je rudarji osnovnega poklica — da so »naši«, to je slovenski poslanci, sprejeli nekakšno majniško deklaracijo, do katere so bili moji neprostovoljni starejši mentorji dokaj kritičnega mnenja. Kmalu nato, ko so se glasovi o tisti deklaraciji venomer širili, jo treščila že v hladno jesen med nas, bralsko sosesko, neverjetna novica, da je v Rusiji izbruhnila nova revolucija, da je bila aretirana stara vlada in ustanovljena drugačna, imenovana sovjetska, ki ji je predsedoval boljševik Lenin, in da je nova vlada zavzeta za mir, kruh in svobodo. Pisal sem tedaj dnevnik, vse skrbno vnesel vanj in pod novico pripisal svoj prvi življenjski in politični komentar, ki je bil kratek, a zato nič manj jasen: Živeli boljševiki! Tako sta se tisto leto v moje spoznanje vlili dve pomembni ideji: majniška deklaracija v prid Slovencev in ruska revolucija v prid ljudstva, izmučenega od vojne in stradanja. Priznam pa, da so me posebno navdušili boljševiki, za katere so moji mentorji kazali velike simpatije. Vsi smo zvečer pri petrolejki sedeli v kuhinji, tradicionalnem bivalnem prostoru rudarjev, toplem, ker je v štedilniku ves dan gorel rudarjem pripadajoči premog in so se skozi gornje špranje ali odprtine na vratcih od časa France Klopčič 370 371 Komunisti in slovenstvo do časa zasvetili ognjeni snopi razgorelega se kuriva. Včasih je zmanjkalo besed, molčali smo in očitno je vsak po svoje razpredal misli o prihodnosti, se pravi proč od sedanjosti, ki je bila skrajno mučna za ljudstvo in tako obupno odbijajoča, da takrat ni bilo nikogar, ki bi jo hotel obdržati. Omenjeni zamisli sta se v meni pretakali še vse leto 1918, ko sem študiral v Ljubljani, dasi se mi je zdela revolucija pravičnejša. V Ljubljani sem doživel pogreb doktorja Janeza Evangelista Kreka. Preril sem se skozi neštevilno množico skoraj do same tribune, dokler nisem videl govornika od blizu. To je bil doktor Anton Korošec. Govor je obljubljal dobre spremembe in zapomnilo se mi je, kako se je Korošec obračal k zbranim: Amici mei! Moji prijatelji! Za majniško deklaracijo sem se vnemal. Ko so oblasti prepovedale v Ljubljani shod v njeno korist, so organizatorji shod prestavili na Brezovico in pozvali Ljubljančane, naj se ga udeležijo. In res, cesta iz Ljubljane do Brezovice je bila črna od ljubljanskih postav — toliko se je zgrinjalo novic željnih poslušalcev. Srednješolci smo se vmešali v ta potok in peš odmahali vse kilometre, poslušali govornike in spet peš nazaj. Vem samo, da sem prišel na stanovanje Pred škofijo strahotno utrujen. A vojne še ni bilo konec. Šepetalo se je o vojaških uporih in o skorajšnji svobodi za Slovence in druge narode. O cesarju Karlu, ki je nasledil umrlega cesarja Franca Jožefa Prvega, so se prav tako sepetaje širile grde oznake, nič kaj spoštljive, kakor bi morale biti in kakor so dotlej bile ob ponižni vdanosti. Za Karla so namreč trdile, da je velik pijanec, da so ga pijanega Vlekli iz blatnega jarka zraven ceste in podobno. Novi vetrovi so zapihali. Medtem sem bral Ivana Cankarja Podobe iz sanj, Belo krizantemo. V Mestnem domu ljubljanskem sem ga slišal na zadnjem njegovem predavanju. To so bili novi, silni vtisi. Cankarjeva sinteza se je vrezala v zavest: Na plečih delavstva se bo gradil nov, svoboden slovenski dom! Prišel je polom Avstro-Ogrske. Vse staro je zgrmelo na kup, na smetišče zgodovine. Cesarske in kraljevske krone so se trkljale po tleh. Konec oktobra 1918 je bila na Kongresnem trgu (zdaj Trgu osvoboditve) v Ljubljani razglašena Narodna vlada Slovenije. — Največ je bilo delavstva na trgu — mi je mnogo let kasneje pripovedoval Marcel Zorga, strojevodja, legendarni vodja železničarjev in član vodstva socialdemokratske stranke, pozneje eden ustanoviteljev komunistične stranke Slovenije spomladi 1920. — Strankini aktivisti smo imeli rdeče trakove okoli rokava, znak, da smo reditelji. Mi smo zbirali delavce pred tovarnami ali na zbirnih točkah in od tamkaj v kolonah strumno odkorakali na Kongresni trg. Žal je delavski zastopnik Josip Kopač na tem zborovanju opozoril nas, delavce: Nikakih rabuk! Pa smo se disciplinirano razšli s tega znamenitega shoda. Prvi, zares množični in samozavestni nastop delavskega razreda Slovenije je tako obtičal pod slovenskimi zastavami, ki so prevladale nad rdečimi. Tiste tedne se je skupina delavcev tovarne stekla v Zagorju dala slikati na prostem. V rokah so nekateri držali rdeče zastavice, drugi slovenske, toda napis na plakatu med njimi se je glasil: Živela jugoslovanska socialistična republika! 372 France Klopčič Decembra 1918 je umrl Ivan Cankar. Čez približno mesec dni je opozicijska revija Demokracija v spomin na preminulega velikana pisatelja dodala svoji redni številki Cankarjevo Sliko in na uvodnem mestu priobčila njegov esej Zakaj sem postal socialist. Kako temeljita je bila Cankarjeva kritika razmer in kako pogumno in jasno je prihajal do zaključkov! To je vplivalo name. In še bolj se mi je v zavesti utrdil njegov sklep: Na plečih delavstva se bo gradil nov, svoboden slovenski dom! Leto 1919. Vojnih viher na frontah ni bilo več. Domače kraje, sosedne države, vso Evropo in deloma svet so razburile nove, revolucionarne vihre. Stavke, ulične demonstracije in oborožene vstaje so bile na dnevnem redu. Prednjačilo je delavstvo, toda puntalo se je tudi kmečko ljudstvo. Za nekaj mesecev sta nastali sovjetski republiki Madžarska in Bavarska. Prvič v svoji zgodovini je slovensko delavstvo julija 1919 izvedlo generalni štrajk, pa še s čisto internacionalističnih stališč, v podporo Sovjetski Rusiji in Madžarski. V Versaju so medtem velike imperialistične države, zmagoviti razbojniki antante, krojile nov zemljevid Evrope in kolonij. Vadljale so za ozemlje slovenskega naroda in ga razkosale. Kam naj gremo po pravičnost? Mar ni bilo logično, če je v slovenskem ljudstvu rasla simpatija za revolucionarno Rusijo, ki je pomedla s starim, razveljavila državniške pogodbe in dala na svetlo tajne sporazume, tudi tistega z Italijo, ki ji je bil obljubil slovensko in hrvaško Primorje, Istro in vrsto otokov. Doma se razmere niso nič kaj hitro obračale v korist naroda. Gmotno stanje je bilo neugodno, mezde niso dohitevale draginje. Srbska vojska je prišla v Slovenijo kot okupator in kot dušitelj delavskega štrajka v Trbovljah, upora kmetov v Beli krajini in na Dolenjskem. Italijanski okupator je medtem brez zaprek marširal po cestah čez Idrijo, Postojno in Ilirsko Bistrico v globino slovenske grude. Mi, mladi dijaki, smo to videli, obsojali in segali po komunistični literaturi: brali smo Crveno zastavo, glasilo komunistične mladine, ki je izhajalo v Zagrebu, Leninovo knjigo Imperializem kot najnovejši stadij kapitalizma, Marxov in Engelsov Manifest komunistične stranke in še mnogo drugega. Hlastali smo po novem čtivu. Med inteligenco se je širil filokomunizem, ki se je spoprijemal s konkretnim jugoslovanstvom v obliki monarhije in razbohotenega centralizma in še bolj z mednarodno reakcijo. Hinko Smrekar je osmešil pariško mirovno konferenco s karikaturo, kako piš iz Leninovih ust izza gora prevrača mizo in marelo te konference ter vrtinci tedanje krojitelje »novega reda«: Clemenceauja (Francija), Llovda Georgea (Anglija), Orlanda (Italija) in Wilsona (Amerika). France Podrekar je pod črnimi oblaki narisal maso, v njenem ospredju pa delavca, ki s pestjo suje v trebuh kapitala, sedečega na tronu in s krono na glavi; iz vampa so se usuli cekini. Pogosto je bilo tedaj slišati krilatico: Ex oriente lux! Od vzhoda — luč! Seveda ni bila mišljena luč z Balkana, ampak luč iz Rusije. Vrstila so se nova razočaranja z novo Jugoslavijo, ne samo prva hladna prha z dinastijo Karadjordjevičev namesto dinastije Habsburgov. Kmalu je bilo treba avstrijske krone zamenjati za dinarje v razmerju štirih kron za en dinar. Obvezno, po zakonu! Kajpak, z izgubo! Vsaka družina je občutila: za novo državo, za zedinjenje je bilo treba plačati. 373 Komunisti In slovenstvo Pod roko se je znašla še Marxova in Engelsova formula iz Manifesta: Proletarec nima domovine. Proč torej s patriotizmom in z nacionalizmom! Proletarci vseh dežel, združite se! Študentje in dijaki Ljubljane smo se v začetku 1. 1920 združili v Društvo študentov-komunistov. To je bila prva organizacija na Slovenskem, ki se je že v naslovu opredelila za komunizem. Prejel sem člansko izkaznico štev. 52. Malo nas je še bilo, toda zbudili smo široko pozornost. Tako sem se opredelil za komunizem. To mi je postala življenjska odločitev. Druge poti kasneje nisem poznal. Ostal sem v svoji proletarski koži, tudi takrat, ko sem se za golo življenje boril v sovjetskem taborišču daleč na severu, v neskončnih širjavah gozdnate tajge, česar k sreči ni bilo treba doživeti mnogim mojim tovarišem, ki so ostali doma na vodilnih položajih in takrat odobravali stalinske čistke, vštevši pomor komunistov iz Jugoslavije, nesposobni dojeti prehudo ujmo. 2. Samoodločba narodov do odcepitve Slovenski komunizem, prav tako jugoslovanski, ni ostal brez razvoja. V njem ni bilo kaj statičnega, odrevenelega. Hiteč naprej, se je moral opredeliti do jugoslovanstva in do slovenstva. To se je dogajalo v letih 1922—1924. Najbolj sunkovite in temeljite spremembe je prinesla javna diskusija v drugi polovici 1923. leta, ko se je v legalnem strankinem tisku iz številke v številko nadaljevala odkrita diskusija o vseh osnovnih vprašanjih jugoslovanske stvarnosti in nadaljnjih perspektivah. Razna stališča so se spopadala. Toda vedno bolj se je uveljavljala dokaj strumna linija partijske levice. V diskusiji se je poglabljala, širila, dosegala uspehe. Zmagala je pri večini strankinih organizacij vseh narodov Jugoslavije. To se je razodelo v sklepih III. vsedržavne konference KPJ januarja 1924 v Beogradu. Ni jugoslovanske nacije — so govorili sklepi te konference, — so narodi Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev, Črnogorcev in drugi. Za vse narode, zlasti zatirane, ki so v večini, velja načelo: narod ima pravico, da sam odloči o svoji usodi, četudi bi se opredelil za odcepitev od države, v kateri prebiva. Vsak narod ima pravico do lastne države. V boju za prihodnost pa naj se osvobojeni narodi združijo v federativni republiki jugoslovanski ali balkanski. V teh sklepih je tudi slovenstvo našlo svoje pravo, zgodovinsko mesto. Slovenski narod ima pravico samoodločbe. To torej ni bilo kakršnokoli slovenstvo, bilo je slovenstvo revolucionarne usmerjenosti. V tem idejnem vrenju smo prebrali v Manifestu komunistične stranke tudi stavke Marxa in Engelsa, ki sta jih zapisala v nadaljevanju znamenite ugotovitve: Delavec nima domovine. V tem nadaljevanju, ki smo ga bili poprej zanemarili, namreč piše: »Nihče mu ne more ugrabiti, česar nima. Proletariat si mora šele osvojiti politično moč, uveljaviti se kot narodni (!) razred in se konstituirati kot narod (!), zatorej je naroden, seveda ne v meščanskem smislu.« (Klicaji so podpisanega.) Navsezadnje smo pri Leninu prebrali znamenito mesto v članku O nacionalnem ponosu Velikorusov: 374 France Klopčič »Ali je nam, velikoruskim zavednim proletarcem, čustvo nacionalnega ponosa tuje? Nikakor ne! Mi ljubimo svoj jezik in svojo domovino, mi delamo predvsem za to, da bi njene delovne množice (t.j. devet desetin njenega prebivalstva) dvignili do zavestnega življenja demokratov in socialistov. Nič nas bolj ne boli, kakor gledati in čutiti, kakim nasilstvom, zatiranju in poniževanju izpostavljajo našo prelepo domovino carski krvniki, plemiči in kapitalisti. Mi smo ponosni na to, da so ta nasilja rodila odpor v naši sredini, v sredini Velikorusov . . .« Če Lenin za nam sodobne čase trdi kaj takega, tedaj sprejemamo njegovo izpoved kot zgled za nas same. Ne moremo biti anacionalni ali protinacionalni. S tem v zvezi nam je ponovno zasvetila Cankarjeva misel, že od najzgodnejših spoznanj tako mila in dragocena, misel o domovini, o beli krizantemi, o pravici hlapca Jerneja. Domovina, ti si kakor zdravje! Pa smo se oklenili še bolj lastnega naroda, lastne dežele. Kam kreniti z narodom, kje iskati in najti izhod zanj, so nam pomagali prav najnovejši revolucionarni nauki. Saj nam je v ušesih neprestano zvenel glas hlapca Jerneja, potem ko mu sodnik ni ugodil v pravici. Razbojniki! Razbojniki! je grmel po hodnikih slovenski Jernej. Od razbojnikov je bilo treba osvoboditi domovino . . . To so bile mogočne misli in že tudi naloge. Tako se je komunizem proletarskih barv dopolnil s slovenstvom revolucionarne usmerjenosti. Oba sta bila oprta na marksizem. To spoznanje ni bilo plod le študija v tišini kabineta, marveč tudi plod opazovanj takratne družbe, ki se je s svojimi viharnimi spremembami, nenehnimi krči v razvoju in spopadi različnih moči elementarno vsilila v mogočnega vzgojitelja za realno dejavnost. Vzgajala je posameznike, vzgajala je množice. Ne bi mogel reči, da so bila moja spoznanja nekakšen začasni mladostni ideal, ki mu mlada duša tako rada zdrsne v objem. Če je bilo v meni kaj »idealnega«, to je trenutno in mladostno prenapetega, je bilo to v obliki kratkotrajnega jugoslovanstva v zvezi z majniško deklaracijo leta 1918, ki je ob nastanku kraljevine SHS hitro izpuhtelo. Druga spoznanja so bila sila konkretna, vendar družbene razsežnosti, in preverjena na množicah delovnega naroda, potrjena s študijem, pozneje z neposrednim vstopom v politično dejavnost. Tu ni bilo prostora za nedoraslo hipno navdušenje, ki zagori kot slama in ne da toplote, in bi mu sledila razočaranje in nato umik v životarjenje na robu družbe. Ne! Moja in mojih vrstnikov odločitev je bila racionalna, realistična, namenjena dejanjem. Pošteno in s požrtvovalnostjo brez meja! 3. Nikoli separatizem! Slovenstvo pri komunistih v Sloveniji ni nikoli dobivalo podobe separatizma, to je ločitve od drugih jugoslovanskih narodov ali od sosednih narodov do takšne stopnje, da ne bi bilo več zvez slovenskega naroda s temi narodi ali da bi prihajalo do sovraštva v odnosih z njimi. Separatizem nam je bil tuj. Prekrasno smo se zavedali — in nauki s konca svetovne vojne, ko so velesile količile mejnike po Evropi, so nas k temu spoznanju privedli — da majhni narodi samo v skupnostih lahko pomislijo na odpor 375 Komunisti In slovenstvo velikih ali na pogajanja z njimi. Zato je bila slovenskim komunistom stalno pred očmi federacija narodov, in takoj ko je kdo od njih dejal ali zapisal »delavsko-kmečka republika Slovenije« ali »svobodna Slovenija«, je neizogibno sledil dodatek »v federaciji z delavsko-kmečkimi republikami Balkana« ali »v zvezi s sosednimi narodi«. Oba pojma sta bila zmerom skupaj. Uporabljati samo prvi pojem samostojne ali slovenske republike smo imeli za hudo idejno in politično napako. Naj navedem konkreten primer iz leta 1927. Tedaj so bile septembra volitve v parlament ali skupščino kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Naša stranka je za volitve sestavila posebno kandidatno listo, in sicer skupno z delom socialistov, tako imenovanimi Bernotovci, ter objavila skupen volilni program. Lista je dobila ime Delavsko-kmečkega republikanskega bloka. Hkrati je legalno partijsko glasilo Enotnost v več številkah zapored tolmačilo posamezne zahteve programa. Tako je pojasnjevalo tudi geslo nacionalne politike in zapisalo, da bomo volilci zahtevali od izvoljenih poslancev, »da se izjavijo za samoodločbo narodov do odcepitve, da zahtevajo za Slovence v Jugoslaviji in Italiji pravico do samostojne države, da zagovarjajo samostojno in zedinjeno Slovenijo«. Sreski načelnik v Kočevju — v tamkajšnji tiskarni Josipa Pavlička so namreč tiskali list in je torej spadal pod administrativno oblast tega načelnikt — je odredil zaplembo številke Enotnosti, češ da zbuja mržnjo proti državi, in ovadil odgovornega urednika Cirila Skočirja, lesnega delavca, pristojnemu sodišču v Novem mestu. Za kršitev zakona naj bi bilo prišlo do kazenskega pregona. Pokrajinsko strankino vodstvo se je znašlo v škripcih. List je dopustil zmoto in oblast je zagrozila z obsodbo. Kaj storiti? Po posvetu, na katerem sem bil, je bilo sklenjeno: okrnjeno in potemtakem napačno geslo je treba pred sodiščem popraviti, to je dopolniti; ta popravek oziroma dopolnilo naj pred sodiščem izpelje in utemelji pisec članka, Dušan Kermavner, zadosti podkovan marksist, zraven še študent-jurist, ki ga ima odgovorni urednik sporočiti novomeškemu sodišču. Hkrati je bil pooblaščen Milan Lemež, naš odvetnik, da dopolnjeno oziroma popravljeno geslo predstavi kot zahtevo demokratičnih sil, kot prvino parlamentarizma, a s tem kot nekaznivo dejanje. Tako sta se Dušan Kermavner, ki je priznal avtorstvo, in Milan Lemež, ki je prevzel pravno obrambo, oba komunista, znašla 22. aprila 1927 pred sodiščem v Novem mestu. Kermavner je korajžno priznal, da je pisec spornega članka in da je storil napako v njem, ko ni omenil federativne povezave Slovenije z drugimi narodi v Jugoslaviji. Navedel je zadosti gradiva, objavljenega v listu Enotnost, da je dokazal pristnost in iskrenost svoje izjave. Lemež pa je pred sodniki razložil, da je načelo samoodločbe narodov, to se pravi pravica vsakega naroda do lastne države, zdavnajšnja programska zahteva meščanske demokracije, da ga je zagovarjalo tudi delavstvo, da ga je leta 1917 boljševizem po oktobrski revoluciji v Rusiji uresničil in da ga je leta 1918 vključil v svojih štirinajst mirovnih točk tudi ameriški predsednik W. Wilson, da torej ne more pomeniti »komunizma ali terorizma«, ki bi prišel pod udar zakona. Novomeško sodišče je avtorja Dušana Kermavnerja oprostilo krivde. Isto je storil Stol sedmorice v Zagrebu, takrat najvišja sodna instanca v Jugoslaviji, ko je zadeva prišla njemu v roke. 376 France Klopčič Vso zgornjo storijo je leta 1928 objavila Svobodna mladina v štev. 4—5, in sicer v članku izpod peresa Dušana Kermavnerja, ki je še posebej poudaril: »Ena izmed nepopolnosti te formulacije našega stališča (glede) slovenskega naroda tiči v tem, da ni dovolj jasno in krepko poudarjena zahteva po federaciji. Mi stremimo k federaciji ne samo s hrvatskim in srbskim narodom, temveč tudi z vsemi drugimi narodi, ki se otresajo imperializma (s čimer priznajo slovenskemu narodu popolno pravico samoodločbe).« Iz tega konkretnega primera je vsakomur očitno, kako se je slovenska komunistična stranka zavzemala za pravico slovenskega naroda do lastne državnosti, to je samostojnosti, in da je hkrati neločljivo povezovala to pravico s potrebo po federaciji z drugimi narodi, tudi s srbskim. Ni enega brez drugega, ne drugega brez prvega. Potemtakem ni šlo za noben separatizem, ki ga je oblast takrat imela za protidržavno rovarjenje. Stranka se ni niti najmanj počutila slabo ali potolčeno, ko je javno priznala in popravila napako, pa še pred meščanskim, razrednim sodiščem. Ravnala je načelno, pogumno in odgovorno pred delavstvom in narodom. (Danes se pa tako bojimo priznati lastne zmote.) Ponavljam, zgornje se je dogajalo v letih 1927—1928. Leta 1983 pa se najde zgodovinarka dr. Desanka Pešič iz Beograda, ki je v Politiki dne 19. novembra objavila članek z naslovom »Put do samostalnog opredeljenja« in v njem trdi, da je federalistična zasnova KP Jugoslavije nastala pod vplivom Komunistične internacionale, ne pa iz domačih virov in izkušenj. Kakšna preproščina! Federativna državna ureditev narodov na Balkanu in v srednji Evropi je bila na umu delavskih strank še pred prvo svetovno vojno, ko o Kominterni ni bilo ne duha ne sluha. 4. Delež Lovra Kuharja v izdelavi nacionalnega programa Komunisti so osvojili in utrdili slovenstvo v času družbenih stisk, idejnih muk in trpkih izkušenj. Opredelili so ga in se nepreklicno izrekli zanj. Med trpine slovenstva spada Lovro Kuhar, najvidnejši komunist Mežiške doline po zlomu Avstro-Ogrske, poznejši Prežihov Voranc. Iz italijanskega vojnega ujetništva se je vrnil v Ravne, tedanji Guštanj, doživel doma radikalno polevenje ljudstva, spoznal menjajočo se srečo slovenskih in avstrijskih vojaških enot v boju za Podjuno in najbolj grenko občutil za Slovence porazen izid plebiscita na Koroškem oktobra 1920. Takrat je s sarkastičnimi izrazi orisal nesposobnost slovenskega meščanstva, ki ni znalo obvarovati slovenske zemlje pred tujimi posegi. Njegove misli mu je priobčilo glasilo Rdeči prapor. Lovro Kuhar je vsrkal vase teoretično bogastvo naše partije v nacionalnih zadevah. Zato je deloval v svojem kraju, segel čezenj v slovenski prostor, bil delegat slovenske stranke na III. kongresu KP Jugoslavije leta 1926 na Dunaju. Za januar 1927 so bile razpisane prve volitve v tedaj organizirane oblasti, to je pokrajine v skladu z vidovdansko ustavo iz 1. 1921. Slovenijo, že tako razkosano med štiri države, so srbski hegemonisti razbili na dve oblasti, ljubljansko in mariborsko. V dravograjskem in slovenjgraškem volilnem okrožju sta na skupni listi kandidirala Lovro Kuhar od komu- 377 Komunisti In slovenstvo nistov in Vinko Modemdorfer od Bemotove frakcije socialistov (pozneje je postal komunist). Za listo sta oba skupno delovala in izšel je zanjo tudi letak, ki ga je napisal Lovro Kuhar. Tam beremo o izkoriščanju Slovenije v korist srbske buržoazije in najdemo izhod iz nacionalnega zatiranja in zapostavljanja: »Zavedamo se, da ima slovenski narod pravico samoodločbe in zato zahtevamo solidarno z delavci in kmeti po vsem Slovenskem popolnejšo obliko nacionalne in socialne samostojnosti, to je enoten parlament za celo Slovenijo . . .« Dvakratni poudarek na »vsej« Sloveniji je pač napotek, da je treba razumeti Slovenijo z vsemi Slovenci ne glede na meje. Takšno izražanje je bilo nujno glede na reakcionarni zakon o zaščiti države. Kot rečeno, to je bilo na prelomu let 1926 in 1927. In kdaj najdemo v politiki komunistične stranke spet idejo o slovenskem parlamentu? Ne da bi navajali vse primere, povejmo nalogo, ki jo je zapisal manifest s Čebin leta 1937: »Slovenski narod pa mora dobiti svoj lastni demokratično izvoljeni parlament.« Prek Speransa se ideja o slovenskem parlamentu povzpne do uresničitve na kočevskem zboru odposlancev leta 1943. Zares, v zgodovini slovenstva beležimo pomembne trenutke, ki ostanejo za vselej v ponos slovenskega delavstva in slovenskega naroda sploh. Podobno je bilo z načelom o zedinjeni Sloveniji, ki ga je komunistična stranka v Sloveniji leta 1925 iztrgala iz pozabe in napisala na svoj prapor. O tem sem že pisal. Naj dodatno omenim, da je decembra leta 1927 zastopnik dekalistov, to je komunistov, železničar Andrej Čanžek v mariborski oblastni skupščini kot njen poslanec prebral deklaracijo, v kateri poleg drugega piše: ». . . slovensko delovno ljudstvo se ne more odpovedati boju proti nacionalnemu zatiranju za popolno nacionalno svobodo vseh zatiranih narodov, to je za uveljavljanje pravice samoodločbe tudi za slovenski narod s ciljem svobodne in zedinjene Slovenije v federativni zvezi s svobodnimi sosednimi narodi.« Verjetno je bralec dojel izraz »svobodne in zedinjene Slovenije«. Istega leta je študent prava Jože Dolenc, komunist, napisal članek v Svobodno mladino (št. 1—2), kjer beremo: »Sicer pa smo se (Slovenci) kot narod priključili na podlagi samoodločbe kraljevini SHS, zato smo upravičeni, da zahtevamo lahko tudi odcepitev in ponovno priključitev na principu federacije. Mi zahtevamo pravico samoodločbe, ker hočemo kot narod sami odločati o svojih zadevah. Mi zahtevamo več kot avtonomijo: samoodločbo, zato da bomo tako o načinu državne oblike, glede sožitja z drugimi narodi in državami sami lahko odločali. To pravico zahtevamo za vse Slovence ne glede na to, v kateri državi prebivajo.« Spet bi opozoril bralca na izraz »za vse Slovence ne glede na to, v kateri državi prebivajo«, se pravi za združitev Slovencev. To niso bile samo izjave posameznikov. To je bila določena strankina politika. Njo je od številke do številke tolmačil strankin legalni tednik Delavsko-kmečki list (1. 1925—1926) in za njim Enotnost (1. 1926—1928). Tako je mislil in govoril tudi Lovro Kuhar, ki je 1. 1927 z izrazom »enoten 378 France Klopčič parlament za celo Slovenijo« konkretno izrazil nacionalno politiko slovenskih komunistov. Tako je mislil mladi revolucionarni rod. Zato neprijetno preseneča izjava Bojana Stiha v članku Izpoved o našem (mojem) narodu v deseti številki Sodobnosti za leto 1983, ko je bil šel brat deseti zvezek Zbranega dela Prežihovega Voranca in v njem dva spisa Lovra Kuharja, enega iz leta 1933, drugega iz leta 1943, pa je našel tam zahtevo po združitvi slovenskega naroda in po zedinjeni Sloveniji ter k temu »odkritju« dodal svojo »ugotovitev«: »Tako se je v omenjeni obliki prvič (prvič! — Fr. K.) pojavilo eno izmed temeljnih programskih gesel našega narodnoosvobodilnega boja za svobodno Zedinjeno Slovenijo. Prežihovemu Vorancu tedaj pripada zasluga .. .« itd. Kaj reči k tej trditvi, ki ne drži, ki jo zavračajo nešteta dejstva mnogih let? Očitno njen avtor ni bral stvari, ki bi jih moral, ko se že loteva določene teme. Petdeset let je minilo, a pisec šele zdaj odkriva . . . Ameriko! 5. Delež Antona Štebija Eden trpinov slovenstva je bil tudi Anton Štebi, inženir elektrotehnike, prvi tehniški razumnik v slovenski socialnodemokratski stranki še pred prvo svetovno vojno, povrh levičar v stranki. Nam, mladim, je imponiral ta reprezentativni visoki moški zrelih let, ki je prvi leta 1919 na javnem zborovanju delavstva omenil Lenina kot voditelja ruske revolucije in februarja-marca 1920 potegnil za seboj vso ljubljansko politično organizacijo, ko je nastopil trenutek ustanovitve komunistične stranke. Zal se je kmalu nato umaknil iz aktivnega političnega življenja, ki ga je leta 1925 vanj pritegnila želja po teoretični literaturi delavskega razreda in je pri tem odločilno vplival na izhajanje Zapiskov Delavsko-kmetske matice, kamor je tudi sam pisal; bil je eden pobudnikov, da v slovenščini dobimo Mancov Kapital. Potem se je aktiviziral sredi tridesetih let, bil med ustanovitelji ljudske fronte itd. Veliko pozornost je leta 1919 zbudil s svojim člankom Pariz ali Moskva, ko je ob razkosavanju slovenskega ozemlja med štiri države na versajski mirovni konferenci obsodil antantin imperializem in se izrekel »za Moskvo«. Članek je izšel v socialdemokratskem listu Naprej in pomeni biser ostre in pereče publicistike, zaskrbljene za usodo slovenskega naroda. Prav tako je Antona Štebija prevzela skrb za slovensko Koroško. Poleti 1919 je srbska vojska po kratki ofenzivi zasedla južno Koroško v Avstriji, prekoračila Dravo in zavzela 7. junija mesto Celovec. Anton Štebi hiti, da »na licu mesta« preveri dogodke. Po nekajdnevnem bivanju v Celovcu se vrača v Ljubljano in piše članek v Naprej z naslovom »Celovec« (št. 145, dne 28. jun.). Objavljam ga v celoti s tedanjim izrazoslovjem. »CELOVEC. Epopeje junaških činov na koroških tleh so vendar nekoliko potihnili in počasi se vzdiguje megla narodnjakarske domišljavosti in slovenske aneksionistične nadutosti iznad pohojene pravice. Belo-modro-rdeči psihiater je baje prenehal s koroško-navduševalnimi injekcijami in prepustil delovanju gospe razsodnosti mol kotiček, da privabi ona tiste še ne popol- 379 Komunisti in slovenstvo noma razbesnele kliente v svoje območje. Seveda imamo malo upanja, da bi našla ta gospa v naši prestolici pravo razumevanje, ker bo najbrž premalo seznanjena z resničnim položajem na Koroškem in bo gotovo tudi premalo trdna v svoji ponarodnjačeni energiji. Povabimo jo zato, da poseti naš divni Celovec false Klagenfurt, in zagotavljamo ji, da bo presrečno sprejeta, ne od slovenskih src, katera tu žalibog še niso prišla do izraza, pač pa od stradajočih nemških, sedaj jugoslovanskih državljanov. Hodil sem po Celovcu od jutranje zore do trde noči, preiskoval to prijazno tujsko gnezdeče od enega konca do drugega — a vtisi so bili zame Slovenca kaj klavrni. Kam so izginili vsi znaki slovenskega Celovca, kam se je poskrila tista zatirana raja, ki komaj čaka jugoslovanskega odrešenja? Bodimo pošteni in odkritosrčni! Če hočemo, da pride vsak kraj v tisti objem, po katerem hrepeni, mora veljati vedno in povsod le en pravo-rek: samoodločevanje prebivalstva. Povedati pa moramo takoj, da, ako so se hotele gotove sile na vsak način polastiti tega nemškega gnezda, potem je bila njih prva dolžnost, da preskrbe zavojevane kraje tudi z živežem in da jim prinesejo možnost življenjskega dihanja. Tako uvideven je bil zadnji in najslabši avstrijski general, da je v zasedenem ozemlju takoj upostavil civilno oblast, katera je skrbela za red zasedenega kraja. In če tudi ni ta črnorumena avstrijska civilna oblast nič posebno koristnega učinila, je vendar skrbela, da so dobili prebivalci zasedenih krajev vsaj mrvico živeža, če ne že polne sklede. Opravičeno smo se pritoževali nad krivicami, katere so se delile nesrečnežem v zasedenem ozemlju. Po razsulu avstrijskega militarističnega aparata je bila naša slovenska buržoazija polna gneva nad neusmiljenostmi, katere so te avstrijske civilne oblasti delile prebivalstvu v Srbiji, *Črnigori, Italiji, Rusiji. Naši buržoazni listi, ki so zajeli pravičnost in človekoljubje nekako v zakup, so bili neumorni, da so zasledili tudi najmanjšo krivico, ki se je dogodila, ne oziraje se na to, ali je prišlo poročilo o njih iz verodostojnega vira ali ne. Opravičeno se je pričakovalo, da bo slovenska oziroma jugoslovanska poklicana sila v enakem primeru ravnala usmiljeno, ako ne že pošteno in pravično. A kaj smo doživeli? Po zasedenju Celovca še danes ni upostavljena civilna oblast, ki bi uredila žalostne razmere zasedenega ozemlja. Prebivalstvo Celovca je odrezano tako od Jugoslavije kakor od Nemške Avstrije. Od te ne more dobiti živeža, ker preko demarkacijske črte niti nemška gosenica ne more in Jugoslavija ne pošlje živeža, najbrž ker si hoče potom izstradanja pridobiti ljubezen koroških Nemcev. Državni uradniki danes ne vedo, kako naj opravljajo posle, ne vedo, so li nemško-avstrijski ali jugoslovanski služabniki, ne vedo, kje imajo prejemati svoje službene prejemke, kam se imajo obračati v službenih zadevah. Brezposelni ne dobivajo podpor; hiralnice, zavetišča, bolnice so brez sredstev. Pošta, brzojav, železnica ne posluje za te reveže, nego le za raznovrstne verižnike. Komisije hodijo po Koroškem in zasledujejo po svojih, nad vse »vestnih in sposobnih« članih zadnjo od Nemcev pomandrano bilko, ščuvajo naše uslužbence in netijo sovraštvo do slovenskega naroda. Konji se pasejo po žitnih poljih, kjer niso pokosili zelenega žita, uničujejo se posestva, kosilo se pa kuri s pohištvom. Vse to v znamenju tako svetovno znanega jugoslovanskega gostoljublja! 380 France Klopčič Mi zahtevamo od Italijanov pravice in poštenega ravnanja z našimi sorodniki v Primorju. Zahtevajmo tudi od sebe isto napram nedolžnim prebivalstvom tistega, četudi majhnega ali velikega dela Koroške, ki ne bo nikdar hotelo in nikdar moglo čutili ljubezni do sebi tujega gospodstva. Kar zahtevamo zase, priznajmo tudi drugim. To bi moralo veljati za vse Slovence, tudi za najbolj zakrknjene burzo-azijce. A ko je gotovim mešetarjem radikalno jugoslovanstvo business, narodu mora biti jugoslovanstvo poštenje in ponos. Od nas, jugoslovanskih socialistov pa zahteva ta doba in ta žalostna usoda trpečega naroda na Koroškem še nekaj več: socialnega sočutja in odpomoči. Naše delavstvo naj pove delavstvu na Koroškem jasno in odkrito, da obsoja vsako nepošteno in krivično ravnanje kateresibodi buržo-azne gospode. Naša konzumna društva naj priskočijo koroškim konzumom na pomoč, da se vsaj gospodarsko organizirano bedno ljudstvo otme stradanja in bedi. Ne bomo s sovraštvom in maščevanjem pridobili Koroške, nego z ljubeznijo in pravim jugoslovanskim gostoljubjem. Le s poštenjem in pravičnostjo bomo osvojili srca koroških nesrečnežev. S krivicami in šovinistično odurnostjo bomo pa zanetili plamen večnega odpora.« Članek je uničujoča obtožba slovenskega meščanstva in srbske vojske. Vplival je na bralce kar se da iztreznjujoče. Kako žgoči so očitki ljubljanskim »narodnim« politikom! Kako sarkastične njihove oznake! Slovenska buržoazija, zgodovinsko kasno pripušče-na k oblasti, te moči ni znala niti na sebi lasten način izkoristiti: izpričala je svojo nesposobnost in svojo zgodovinsko nemoč. Katastrofalno oceno je dal A. Štebi srbski vojski, ki je zasedla Celovec. To namreč niso bili prvotni slovenski polki pod poveljstvom slovenskih častnikov in generala Maistra. Ti polki so bili deloma že razslovenjeni. Srbski polki so dali pečat koroški ofenzivi. In kakšno škodo so ti polki storili slovenstvu! Štebijevo trpko pričevanje je zadosti zgovorno. Naj omenim mimogrede, da tega Štebijevega članka ne zgodovinarji ne novinarji ne navajajo. Zakaj? Ali jim je žal ožigosati nesposobno in dotrajano slovensko meščanstvo? Slovenskim »buržoazijcem« prizanašajo. Upravičeno je bilo leta 1919—1920 vprašanje — in ostalo je do danes: Ali naj bi se Korošci pri plebiscitu oktobra 1920 izrekli za kraljevino SHS in s tem za njeno vojsko, ki se je slabo izkazala pred ljudstvom? Avstrijci so znali izkoristiti slabosti in napake države SHS. V Vrbi (Velden) na zahodnem koncu Vrbskega jezera so postavili kamnit pomnik z napisom: Bis hieher und nicht weiter kamen die serbischen Reiter, kar bi se v slovenskem prevodu glasilo: Do semkaj so jezdeci srbski prišli, a dalje nobene pedi. Navsezadnje se je morala srbska vojska umakniti iz Celovca, od Vrbskega jezera! Zakaj? To je zgodba posebej, prav nič prijetna. Za polom na Koroškem leta 1919 je plačeval slovenski narod dolga desetletja in se še danes z grenkobo spominja izgubljenega slovenstva ob Dravi. 381 Komunist! In slovenstvo Anton Štebi je ostal zvest slovenstvu do svoje smrti leta 1942. Pazljivo spremlja notranji razvoj Jugoslavije in usodo zatirane domovine. Leta 1936 izda knjižico Samouprava Slovenije, pogumno delo za tedanje razmere, tiskano v Zagrebu. Hudo je kritičen do ravnanja slovenskih strank leta 1918. Piše, da so vsakemu zaupale, »ki je z lepimi besedami mnogo obljubljal«. »Švabič nam je bil heroj, zato ker je bil Srb — nadaljuje Štebi. — Pašiči so nam bih bogovi, zato ker so nas znali zavesti do slepega zaupanja. Tedaj so samozvani voditelji (slovenskega) naroda gledali že v samem golem združenju solnce naše svobode, so vodili meščanske kroge ... do nezaslišanih pretiravanj entuziazma.« Na podlagi žalostnih izkušenj Jugoslavije, ki »tepta vse naše narodne svetinje, stalno izpodjeda našo narodno samostojnost in dela hinavsko prav tisto, kar je delala Avstrija odkrito«, se Štebi izreka za samoupravo Slovenije, za tisto, »kar smo že imeli«. Predlagal je tudi preureditev Jugoslavije: »Vseh samouprav bi bilo po mojem šest do sedem, in sicer: Slovenija, Hrvaška, Bosna, Vojvodina, Stara Srbija, Makedonija in Črna gora.« »Če zahtevamo samoupravo Slovenije — pojasnjuje A. Štebi — potem moramo zahtevati, da bomo mi sami odločali, za kaj in kako bomo porabili vse dohodke Slovenije, kako bomo uredili gospodarsko in kulturno našo deželo in koliko bomo prispevali k vzdrževanju skupne države. To je vsa modrost pojmovanja vsake in tako tudi naše samouprave.« (Pojem samouprave, ki ga tu rabi A. Štebi, se usklajuje z besedo avtonomije, v preteklosti pogosto rabljeno.) Leta 1939, po izbruhu druge svetovne vojne, grozeče slovenskemu narodu z novimi nevarnostmi, je Anton Štebi med pobudniki ljudske fronte, tako imenovane Zveze delovnega ljudstva Slovenije. Podpisnik je razglasa Kaj hočemo? Na znani fotografiji teh podpisnikov, objavljeni večkrat (glej npr. Zbornik fotografskih dokumentov, I, 2, 441), sedi prvi z leve. Konec 1. 1941, ko se iz Beograda in Kraljeviče vrne v Ljubljano, pristopi k OF, deluje v gospodarskem odseku. V začetku 1. 1942 je aretiran, znajde se najprej v italijanski internaciji, toda ga okupatorji vrnejo v Ljubljano in ustrelijo kot talca. Na ljubljanskem pokopališču je med grobovi talcev tudi plošča slovenskemu politiku Antonu Štebiju. V poslovilnem pismu z dne 10. maja 1942 najdemo presunljive besede o njegovih političnih namerah, z izpovedjo katerih je sklenil svojo dejavnost, posvečeno slovenskemu narodu. »Boli me danes le — piše — da ne bom doživel vstajenja naše sproščene Slovenije. Vse moje delo je šlo v tem pravcu, vse moje želje so se zadnji čas osredotočile le okrog tega cilja. Tolažim se pa s tem, da je bilo moje delo pravilno, da sem tudi jaz nekaj pripomogel ustvarjanju nove Slovenije.« Poklonimo se temu junaškemu Slovencu, patriotu naše ljubljene domovine. 6. Odločilne zamisli Dragotina Gustinčiča K opredelitvi slovenstva po prvi svetovni vojni s stališča delavskega razreda in komunizma je največ prispeval Dragotin Gustinčič, inženir za vodogradnje, drugi tehnični razumnik v vrstah predvojne socialdemokracije, ki je po vojni postal leta 1919—1920 eden prvih utemeljiteljev komunistične stranke na Slovenskem. Bil je takrat tudi prvi teoretik marksizma- 382 France Klopčič leninizma pri nas. Idejni izpit za komunizem je opravil z odličnim stališčem v nacionalnih zadevah Slovencev v Jugoslaviji, a prav tako pod Italijo in Avstrijo. Nacionalno vprašanje je sploh bilo preizkusni kamen teoretične moči komunistov. Nas, mlade komuniste, je D. Gustinčič presenetil s svojim znanjem jugoslovanskega vprašanja, ko je obračunal z meščansko miselnostjo, z liberalnimi in klerikalnimi recepti, z vso navlako — tudi z romantizmom — ki se je vlekla za marsikatero formulo jugoslovanstva. Leta 1914 je Gustinčič iz Avstrije prešel v Italijo, ker kot interna-cionalist in hkrati slovenski razumnik ni hotel obleči vojaške uniforme in braniti osovražene Avstro-Ogrske. Iz Italije ga je pot vodila v Srbijo, ki je bila v vojnem stanju s habsbuško monarhijo. V Nišu se je 1. 1915 priključil naporom združiti Jugoslovane. Po takratnih pojmih je storil vele-izdajstvo, ki se je kaznovalo s smrtjo. Potem je v Švici zagovarjal federativno Jugoslavijo, o čemer je pisal v tamkajšnjem tisku in brošuri Vivos voco! Revolucija v Rusiji, zlasti oktobrska leta 1917 z zmago boljševizma, je pobudila Gustinčiča, da je v državno obliko federativne Jugoslavije spravil socialistično vsebino, to je proletarsko revolucijo. Bral je Lenina ... Še bolj ga je učila družbena praksa po končani vojni. Slovenci v kraljevini, ki naj bi bila jugoslovanska, niso dosegli vseh nacionalnih ciljev; še več, zdrsnili so v novo zatiranje, a zatiralo jih je srbsko meščanstvo. Slovenci pod Italijo in Avstrijo so trpeli še huje. Italijanski imperializem jim je namenil usodo iztrebljene nacije. Sam Dragotin Gustinčič je bil s Krasa doma, pa je še bolj občutil težak položaj naših Primorcev. Nauki iz prehitevajočega se in bolečega prerivanja v družbi so se mukoma rojevali. Leta 1923 se je Gustinčič na Dunaju srečaval s komunisti številnih, predvsem balkanskih držav. V avstrijski prestolnici je bil namreč sedež balkanske komunistične federacije. Izmenjava mnenj je bila plodna ter pokazala rezultate. Pridobljena znanja je Dragotin Gustinčič vlil v resolucijo o nacionalnem vprašanju, predloženo konferenci partijskih organizacij Slovenije decembra 1923 v Ljubljani. Tam beremo, da »se zavedajo vsa štiri ljudska plemena, da so samostojne nacije (Srbi, Hrvati, Slovenci in Makedonci); in to njihovo prepričanje mora biti za nas odločilno«, zaradi česar je treba zahtevati »povsem konkretno: samostojnost Slovenije, Hrvatske, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne gore v okviru podonavsko-balkanske federacije. . .« Še določneje se je D. Gustinčič izrazil v članku, ki je izšel v legalnem strankinem tedniku Glas svobode v Ljubljani, in sicer 3. januarja 1924. V njem je podal čudovito in realno vizijo prihodnosti: ». . . izpremembo nacionalnih odnosov v Jugoslaviji. . . more izvršiti edinole delavsko-kmetska vlada, ki uvede nesebično in brez predsodkov federalistično, zgodovinskim momentom in gospodarski razvojni stopnji posameznih pokrajin ustrezno ustavo v Jugoslaviji in ki bo pustila svobodo onim delom dežele ali celim pokrajinam, ki si žele zveze z drugimi državami. Kot dele take svobodne federacije je smatrati: Srbijo, Hrvatsko, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Makedonijo, Slovenijo in Vojvodino.« To je bilo prve dni leta 1924. Storjen je bil odločilni korak. Od glavnega načela samoodločbe narodov, enega temeljev demokracije in sociali- 383 Komunisti In slovenstvo zrna, so slovenski komunisti, ki so v celoti prevzeli Gustimčičeve ideje, prešli z njim vred k izdelavi konkretnega nacionalnega programa slovenskega komunizma. Minilo je šestdeset let in naša današnja socialistična Jugoslavija je že skoraj štirideset let federacija šestih republik, kakor jih je naštel D. Gustin-čič, z eno izjemo — Vojvodine. Nihče ni bil leta 1924 bliže prihodnosti, kot je bil Gustinčič. To je priznala tudi že omenjena zgodovinarka dr. Desanka Pešič, ki je v intervjuju za beograjski NIN (preveden v Naših razgledih z dne 27. januarja 1984) morala pritrditi zastavljenemu vprašanju: »Res so se slovenski komunisti prvi približali današnji obliki urejanja jugoslovanskega narodnega vprašanja«. Na vprašanje, zakaj si je prav Dragotin Gustinčič zelo zgodaj zamislil, kakšna bodi jugoslovanska država in zakaj so se prav slovenski komunisti prvi približali današnji rešitvi narodnega vprašanja v Jugoslaviji, je D. Pešič odvrnila: »Morda bi lahko to pojasnili po eni strani z njihovo samostojnostjo v razsojanju in odločanju o vprašanjih, ki so zadevala jugoslovansko delavsko gibanje in njegovo nacionalno politiko, odtlej, ko je nastala KPJ; po drugi strani pa bi to lahko tolmačili z izkušnjami, ki so si jih nabrali (očitno Slovenci.- Fr. K.) med dolgo nacionalno odvisnostjo in med življenjem v okviru avstro-ogrske monarhije. Morda so že tistikrat spoznali, da večja razdrobljenost večnarodne države botruje manj trdni skupnosti in temu, da postane ,vladajoči narod' še bolj ranljiv.« K tem izjavam v bistvu ni kaj reči. In vendar se avtorica izraža o Dragotinu Gustinčiču kot o »nacionalnem egoistu«, ki mu je manjkalo »internacionalizma kot bistvene lastnosti takratnih marksistov ter borcev za proletariat«. Kako je to mogoče? Najprej mu izreka priznanje in ga hvali, potem ga v isti pretekli zadevi ošine z nelogičnim očitkom in obsodbo! Kako se ne spomniti starodavnega pregovora: Timeo Danaos et dona ferentes! Bojim se Danajcev, tudi kadar darove prinašajo. Pregovor kajpak ne daje prave razlage. Spomnimo se, da je bil D. Gustinčič prekoračil več državnih mej, da bi 1. 1915 prihitel v Srbijo in se v Nišu stavil na razpolago srbski vladi in napadenemu srbskemu narodu ter s tem pred Avstrijo zagrešil veleizdajstvo, kaznivo s smrtjo. Mu je manjkalo jugoslovanstva? Internacionalizma? Je izkazoval sebičnost? Nikakor ne! Kaj naj bi bil Gustinčič še storil, da bi zaslužil današnje brezpogojno priznanje zgodovinarke D. Pešič za takratna dejanja?! Ali je takšnega priznanja sploh mogel biti deležen slovenski človek?! Avtorica se ne strinja z Gustinčičevo zamislijo iz 1. 1923 o sudetsko-podonavsko-balkanski federaciji. Tudi jaz se nisem strinjal in se Sne strinjam z njo, dasi sama po sebi takšna zamisel ne bi mogla biti prišteta k protiinternacionalističnim ali egoističnim idejam. Ni pa bila za tedanje nove razmere realistična in preveč je spominjala na ranjko avstro-ogrsko državno tvorbo. To je res. Zato je Gustinčič leta 1923 odvrgel »sudetsko-podonavsko« različico federacije in je ni več ne zagovarjal ne omenjal. Tudi to je res. Avtorica tega ne jemlje v račun. Še manj upošteva resnico, da je bila življenjska pot D. Gustinčiča polna najbolj pozitivnih dejanj tistega časa, kar ne opravičuje zgornje krivične oznake. 384 France Klopčič Bodice iz Beograda ne morejo zmanjšati zaslužnosti Gustinčičevega pogumnega in vizionarskega dela, saj je III. vsedržavna konferenca KP Jugoslavije prve dni januarja 1924 načelno potrdila Gustinčičeva stališča, objavljena v Ljubljani prav iste dni. To je neminljivo zgodovinsko dejstvo. Obrobno se kot zanimivost (ali morda kaj več?) postavlja vprašanje, če zgodovinarka priznava pozitivno in marksistično vsebino nacionalnega programa III. konference. Dragotin Gustinčič ostaja nepreklicno naš največji graditelj modernega slovenstva, izhajajoč iz marksističnih postavk. 7. Za zedinjeno Slovenijo Kot rečeno, Gustinčiču je v narodnostnem vprašanju pritrdila vsa slovenska komunistična stranka. Zlasti mlajši razumniki smo sprejeli nove zamisli. Med temi »mladini« se je odlikoval Vladimir Martelanc, slovenski komunist iz Trsta. Leta 1925 je V. Martelanc v reviji Zapiski Delavsko-kmetske matice priobčil razpravo, v kateri je nadvse pomemben zaključek, oblikovan kot naloga: »Ustanovitev samostojne delavsko-kmetske republike Slovenije, kateri bi pripadali tudi primorski Slovenci, v okviru podonavsko-balkanske federacije.« Samostojna Slovenija! ... s primorskimi Slovenci vred! ... Saj to je bila ideja o zedinjeni Sloveniji v novem času, v novem bistvu, v novi obliki. Ta ideja, ena prvin slovenstva, je bila takoj sprejeta, kajti strnila je nacionalna pričakovanja. Postala je last Slovenskih komunistov. S strani njihovega tiska ni več izginila. Pri tem vnovič rojena zedinjena Slovenija ni bila mišljena drugače kakor v federaciji z drugimi narodi na Balkanu. Ta ideja je postala tudi moja. Zato sem jo razlagal in širil. Oktobra 1926 sem v strankinem glasilu Enotnost, katerega urednik sem bil nekaj mesecev, objavil članek z naslovom O italijanskem imperializmu. V njem opozarjam na nevarnost za slovenski narod pred pohlepi italijanskega meščanstva. Hkrati kažem na »beograjski imperializem«, ki bi bil pripravljen »za Solun žrtvovati vso Slovenijo in še Reko italijanskemu imperializmu«. Članek sklepa: »Rešitev za slovensko ljudstvo iz krempljev dveh imperializmov to in onstran Jadrana je samo v zedinjenju Slovencev v slovenski republiki v balkanski federaciji.« O poti do teh ciljev sem avgusta v Enotnosti zapisal: »V takem položaju pada na proletariat zgodovinska odgovornost. Njegova naloga ni samo iztrgati kmete in malomeščanstvo vplivu in vodstvu burzoazije. Njegova naloga je, da se stavi na čelo odločnih bojev proti nacionalnem in socialnem zatiranju slovenskega delovnega ljudstva, da postane vodja bloka delavcev, kmetov in malomeščanov.« Odlično so o narodnostnem vprašanju pisali Dušan Kermavner, Jože Dolenc, Albert Hlebec. Enaka revolucionarna stališča so zagovarjali Bratko Kreft, Lojze Ude, Srečko Kosovel, Franjo Aleš, Ivo Grahor, Ludvik Mrzel, Ferdo Delak in mnogi drugi iz mlajše generacije. Tako na primer je F. Aleš oblikoval geslo »Slovenijo Slovencem!« Lojze Ude je leta 1925 zagovarjal široko avtonomijo Slovenije v državi, leta 1927 se je zavzel za združeno 385 Komunisti in slovenstvo Slovenijo in leta 1928 je razpravljal o razmerju Slovencev kot naroda do drugih narodov Jugoslavije; svobodo naroda je povezoval z delavskim razredom. Mojo razpravo o nacionalnem vprašanju s konca 1926 je zaplenila policija v ljubljanskem Delavskem domu. Doslej v arhivih ni najdena. Ohranjena je uradna informacija o njej. Vse doslej omenjene poglavitne misli o slovenskem narodnostnem vprašanju je strnila izjava komunističnih strank Jugoslavije, Italije in Avstrije leta 1934, ko je za slovenski narod priznala pravico do samoodločbe, to je do lastne države, in hkrati potrdila nalogo doseči zedinjeno Slovenijo. Ta izjava je glavni seštevek dotedanjih zamisli in podlaga slovenskega nacionalnega programa. 8. Zasluga Edvarda Kardelja Edvard Kardelj je kot avtor manifesta s Čebin leta 1937 in kot Sperans v knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1938—1939 dopolnil in konkretiziral slovenski nacionalni program glede na nove razmere, v prvi vrsti v odporu proti agresivnosti nemškega fašizma — poleg italijanskega — ki je prišel na oblast, rožljal z orožjem in pripravljal vojno. Pojavila se je nova bistvena okoliščina: rešiti pred fašizmom državo jugoslovanskih narodov. Kardelj je opravil veliko dejanje. Čebinski manifest ugotavlja, »da je Slovenija ena tistih dežel, po kateri nameravajo fašistični roparji najprej stegniti svoje roke«, da je »na kocko postavljen« obstoj Slovencev, ter sklepa: »Zato pomeni nemško-italijanska zveza za slovenski narod strašno nevarnost, da ga bodo fašistični roparji vnovič razkosali. Jugoslovanski del, četudi sam zatiran, pa je danes matica slovenskega naroda, njegovo kulturno središče, iz katerega črpajo novih sil tudi Slovenci v Italiji in v Avstriji. Ako bi se fašističnim osvajalcem posrečilo razkosati tudi ta del, tedaj bi bil to za ves narod udarec v srce.« Kakšna prenikava zavest o novi nevarnosti! Nova nevarnost je bila neprimerno večja in hujša od zatiranja v centralistični kraljevini Jugoslaviji. Zoper to izredno nevarnost je bilo treba osredotočiti odpor z vsemi silami, znotraj Jugoslavije pa zagotoviti proces demokratizacije. Zato je upravičen zaključek: »Bodočnost slovenskega naroda in njegov narodni obstoj bosta zagotovljena le v svobodni zvezi bratskih narodov Jugoslavije v obliki zvezne države. V ta namen je treba sklicati konstituanto, ki naj odloči o obliki bodočega sožitja narodov današnje Jugoslavije. Slovenski narod pa mora dobiti svoj lastni demokratično izvoljeni parlament. Treba je podpreti boj slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in drugje za svoje narodne pravice, kajti slovenski narod se ne more in ne sme odpovedati svojemu staremu cilju: združeni in svobodni Sloveniji.« Te temeljite misli s Čebin so našle zgodovinsko in politično razlago v Speransovi knjigi iz leta 1938—1939. Delo je znano in sprejeto v hranilišče poglavitnih idej slovenstva in v samo življenje naroda. 386 France Klopčič 9. Slovenstvo v letih 1941—1945 Slovenstvo se je potrdilo in utrdilo v svoji socialistični vsebini in obliki, ko je v letih 1941—1945 divjala strašna druga svetovna vojna. Samo takšno slovenstvo je vzdržalo preizkušnje tega časa. Ponujeni drugačni programi, eden slabši od drugega, so se izkazali za docela jalove. V štirih vojnih letih so se pri Slovencih do skrajnosti zaostrile nacionalne in socialne razmere. Okupacija z razkosanjem in najrazličnejšimi pritiski je na slovenskih tleh prispevala k polarizaciji narodnih in razrednih sil. Na eni strani je bil manjši del slovenskega meščanstva skupno z višjim slojem katoliške duhovščine, hlapčevko vezana na italijanskega in nemškega okupatorja v nizkotni vlogi kvislingov, na drugi strani so se zbrali: velikanska večina ljudstva, to je delavcev, kmetov in srednjih slojev, pretežna večina razumništva ter celo deli meščanstva; ta prevladujoča večina se je naslanjala na lastno, povsem na novo vzniklo oboroženo silo, na parti-zanstvo. Ognjena črta je ločila obe smrtno nasprotujoči si strani. Cela štiri leta! Ta črta je šla skozi mesta in ulice, vasi in zaselke, skozi vsako družino . . . Skrhala se je tudi ideologija družbe, njena psihologija. Spremembe so nastajale v sami biti slovenskega naroda. Dramatičnost pojavov in dejanj je bila splošna. Vrnitve k staremu ni bilo več. Nujna je bila nova družba. Vse ljudske sile so terjale takšno rešitev. Zato slovenstvo ni moglo več braniti starega reda, ampak se je moralo posvetiti ustvarjanju nove ureditve. Obrambni boj se je sprevrgel v ustvarjalno-napadalnega in je tako postal revolucionaren. V takšnih razmerah se je slovenstvo izenačilo z narodnoosvobodilnim gibanjem in s socialistično revolucijo. Redko kje v Evropi se je družbena alternativa tako ostro razodela kakor prav pri Slovencih. Fašizem je hotel zbrisati z zemljevida Slovence in njih deželo. Temu poginu se je slovenski narod uprl in je zagrabil za orožje. Prva temeljna točka Osvobodilne fronte se je glasila: »Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.« Položaj je bil pritiran do antagonizma, ki ga je francoska pisateljica-demokratka George Sand (1804—1876) vihravo strnila: »Boj ali smrt; krvava vojska ali nič! Vprašanje je tako stavljeno nezadržno.« Marx je leta 1847 ti vrstici imenoval za »zadnjo besedo socialne vede« na pragu vsake splošne »pretvoritve družbe«. V slovenščino jih je po njem objavil Albin Prepeluh-Abditus leta 1912. 10. Primerjava s srbstvom V primerjavi s slovenstvom se srbstvo v letih 1941—1945 ni znašlo v takšnem hudem precepu. Srbski narod ni bil stavljen pred nujo takojšnje in nepovratne odločitve, kakor je bil slovenski. Nemška okupacija v Srbiji se je mirila z režimom generala Nediča in ga podpirala. Ta režim pa je bil izrazito protipartizanski in protikomunistični. Še zdaleč ni bil tako osamljen v lastnem narodu kot slovenski kvislingi. Trudil se je gojiti in zlasti v šolah ter javnih občilih izpovedovati posebno zvrst četništva, s katerim se je branil pred vdorom oziroma širjenjem revolucionarnih idej delavskega razreda 387 Komunisti in slovenstvo in deloma upornih kmetov, da bi omejeval partizanstvo. Do zloma nedičev-skega režima je prišlo leta 1944 iz notranjih razlogov in pod udarci združene narodnoosvobodilne in sovjetske vojske. Tega zloma ni spremljal zlom vsega prejšnjega ideološkega in psihološkega ustroja, kakor se je dogodilo v Sloveniji. Pristanek na federativno Jugoslavijo se je pri nekaterih slojih srbskega naroda družil z ostanki srbsko razumljenega jugoslovanstva. Ne pozabimo, da se je srbstvo v stari kraljevski Jugoslaviji počutilo v vlogi vodeče in »državotvorne« sile. Ničesar ni tvegalo v njej, nasprotno, pridobilo je z njo in se je zlasti znalo okoristiti z jugoslovanstvom made in Scrbia. Neznatno sicer, toda otipljivo je povzdigovalo svoje piemontstvo, ki ga nihče od drugih narodov ni priznaval. Ne pozabimo še, da je v tistih časih za srbstvom stala močna, premetena in izkušena srbska buržoazija. Polom fašizma ter zmaga narodnoosvobodilne vojske skupno z zavezniki je ustvaril tudi v Srbiji nov red socialistične narave. Nacionalizacija je pristrigla peruti meščanstvu. Nastalo je novo razpoloženje. Drugačne ustanove in napredne ideje so mahoma vstale. Ce vzamemo iz vsega novega življenja v Srbiji le področje idejnega snovanja, lahko ugotovimo, da so se neverjetno hitro in na veliko širili idejni tokovi marksizma, socializma, demokratičnosti, da se je zanimanje razprostrlo od starih mislecev Aristotela in drugih prek Erazma Rotter-damskega, Spinoze, Hegla, do Marxa in Engelsa, do Lenina in najnovejših korifejev, k primeru Camusa in Marcuseja, pri tem kritično, ne apologetski, s samostojno obdelavo, s svojskimi zaključki. Hotenje po osvežitvi nacije je prevladalo. Morda pri nobenem drugem narodu v Jugoslaviji ni bilo toliko ideoloških iskanj, pa tudi izrednih uspehov pri tem, največjih pri nas. Preteklo je nekaj desetletij. Gospodarski položaj v svetu in doma je navrgel vrsto težav, ki so jih povečale ali poudarile posamezne politične »ujme« (liberalizem, hrvatski maspok, revolt na Kosovu idr.). In v Srbiji so se zganili duhovi ter zajadikovali, v skrbeh za srbstvo. Znanstveniki so začeli dvomiti o samoupravljavskem redu. Zgodovinarji so se lotili prevrtljivo tolmačiti preteklost. Piemontizem in unitarizem sta vstala iz grobov. Priča smo poizkusom idejnopolitičnih sprememb. Nekatere zamisli so se zavrtele okoli pojma jugoslovanstva, ki naj bi postalo nekaj več kot državna zajednica ali skupnost, ki naj bi prejelo značaj »zajedništva«, to se pravi nekaj novega po formi, a še neznanega po vsebini. Nihče te krilatice, zdaj pogosto rabljene, ni pojasnil, določil. Središče teh poizkusov in zamisli je danes SR Srbija. Jugoslovanstvo se zrcali dejansko v uresničeni federaciji narodov. Vsebuje torej prvine državotvornosti kakor republikanski red, suverenost nacij, samoupravljanje narodov, polet kulture, graditev socializma, napredek v demokratizaciji idr. Jugoslovanstva ni, če ni slovenstva, srbstva, hrvatstva, makedonstva itd. Šele temeljni kamni posameznih narodov (nacij) omogočajo pojav jugoslovanstva. Hkrati mora biti to jugoslovanstvo v najbolj demokratičnih, samoupravljalskih in kulturnih odnosih z drugimi neslovanskimi narodi na ozemlju jugoslovanske države. Jugoslovanstvo ne more pomeniti ne izginjanja posameznih narodov ali utapljanja enega v drugega, ne omejevanja njihove suverenosti, ne krnitve nacionalnih in kulturnih dobrin in stoletnih izročil, ne kakršnegakoli zapostavljanja, preglasovanja in podobnega, kar krni narod (nacijo). Jugoslovanstvo je svobodna in enakopravna skupnost narodov in njihovih držav 388 France Klopčič (državnosti); brez teh suverenih narodov oziroma njihove državnosti ni jugoslovanstva. Jugoslovanstvo ne more biti sinonim za srbstvo in hrvatstvo. Ne moremo pisati jugoslovanstvo in izgovarjati ga kot srbstvo ali hrvatstvo. V tolažbo nam je lahko, da si pod pojmom jugoslovanstva nihče ne zamišlja slovenstva, makedonstva, albanstva in pod. Za modni pojem »zajedništva« v slovenščini nimamo doslej ustreznega izraza. Po analogiji bi za to besedo morali reči skupnostnost. Dvomim, da bi ta beseda mogla kljubovati kritičnosti naših upravičeno strogih slovenistov. Predvsem pa, kot smo omenili, ni znana vsebina tega »zajedništva«. Ali gre morda za višjo stopnjo »zajednice«, skupnosti? Ali čepi za novim izrazom staro upanje za spajanje narodov? Ali se k njemu zatekajo duhovi, žejni centralističnih zajetij in unitarističnih pritiskov? Ne eno ne drugo ne tretje ni izvedljivo. Če avtorji takšnih nakan računajo na uspeh, slepijo sami sebe, se lotevajo poizkusov brez prihodnosti. Lasciate ogni speranza! Ugibanja o zajedništvu niso iz trte izvita. Znano je, da je opazni general iz časov NOV Kosta Nadj pred letom dejal: »Ne bi bilo marksi-stički tvrditi da danas-sutra neče biti jugoslovanske nacije. A biče je!« Ali je takšna izjava kaj v sorodu s pojmom »zajedništva«? Se v njej skriva novo pojmovanje jugoslovanstva kot korak k unitarizmu in spajanju nacij? Itd. Kadar kdo govori ali piše o jugoslovanstvu oziroma o »zajedništvu«, naj najprej razločno pove, kaj hoče. Sodobni slovenski pesnik Janez Menart, ki je načelno, temeljito in prodorno 1, septembra 1983 v Delu nastopil proti unitarističnemu »programskemu jedru« v izobraževanju in vzgoji, je k zgornji generalovi izjavi popolnoma upravičeno zapisal: »Hvala lepa za tak marksizem! Marksizem se je pri Slovencih v mnogo-čem ,prijel' prav zaradi pravilnega obravnavanja narodnostnega vprašanja. Lahko pa se seveda spet tudi ,odprime', če bo še več takih generalov. Proti ljudski volji nobena sila nič ne zaleže, toliko bi si vsak pravi marksist že lahko zapomnil.« Umestno je tudi pripomnil: »Kar se tega tiče, imamo Slovenci zelo dober zgodovinski spomin. Kadar je kaj v zraku, zavohamo kot kmet nevihto.« * * * Zadnje poglavje sega že v zdajšnost, pa je čas končati. Namera tega zgodovinskega spominjanja zgodenih reči je namreč bila osvetliti slovenstvo v njegovem razvoju v preteklosti, zlasti pri njegovi oploditvi po eni strani z bojem delavskega razreda in po drugi strani z vojno vsega slovenskega naroda proti fašizmu, ki sta za slovenski narod potrdila načela marksizma in politiko komunizma v nacionalnih zadevah. Ni še vse povedano, kar bi bilo treba. Eno vsekakor pribijemo: slovenstvo je postalo zgodovinsko in sodobno dejstvo visoke kulture in pristnosti, načelno in konkretno hkrati ter v svetu znan dejavnik, nikomur podločen, vsakemu odprt, zmerom trdoživ. Takšno bo slovenstvo tudi ostalo.