Ivanka Kozlevčar
SAZU Ljubljana
O POMENSKIH KATEGORIJAH SAMOSTALNIKA V POVEDKOVI RABI
Analiza pomenov kaže, da ne obstaja samo zveza med besedno vrsto in stavčnim členom, temveč je mogoče govoriti tudi o povezavi med pomenom, besedno vrsto in mestom v stavku — to je sintaktično funkcijo besede. Za določen stavčni člen najpogosteje služijo tiste besedne vrste, ki najustrezneje opravljajo njegovo vlogo. Tako je za osebek in predmet značilen samostalnik, če ga nadomeščajo druge besedne vrste, prevzemajo tudi njegove pomenske značilnosti.' Povedek je najpogosteje izražen s pomensko samostojnim glagolom, lahko pa tudi s pomensko nesamostojnim glagolom in kako drugo besedno vrsto. Zanimiv je delež samostalnika, njegov pomen in razmerje do drugih besednih vrst v vlogi povedka.
Samostalnik kot osebek ali predmet pomeni osebo, stvar ali pojav, v po-vedkovi rabi pa ima zaradi drugačne vloge tega stavčnega člena — opredeljuje namreč stvar, izraženo v osebku — drugačne pomene. Samostalniško značilnost poimenovanja in nespremenjen pomen ohrani samostalnik v stavčnem tipu to je žival, tisto je miza-, pri imenovanem osebku pa se lahko v tej rabi pojavljajo le samostalniki z določenimi pomeni. Pomen je torej važna prvina, ki odloča o tem, ali se kak samostalnik pojavlja v povedkovi rabi ali ne.
1. Zelo pogostoma nastopa v tej funkciji pomenska kategorija, ki imenuje osebe glede na poklic oziroma naziv. V pov. rabi nastopa pomen pokl'c, naziv, ne pa oseba s tem poklicem ali nazivom, npr.: zdravniki so se zbrali na posvet — moj sosed je z d r av n i li; cesar je sklical svetovalce — Krpan ni vedel, da j e ta človek cesar-, plesalke so se priklonile in odšle — ona j e plesalka.
Ti samostalniki imajo skupaj z vezjo tudi glagolski pomen: pomenijo opravljanje ustreznega poklica ali dejavnosti, npr.: Janez j e že dolgo zdrav-ni k v tem kraju, kar pomeni: že dolgo opravlja zdravniško prakso (zdravi); ali bil je profesor na naši šoli; je kuharica v podjetju. Samostalniki, ki pomenijo delujoče osebe, lahko skupaj z vezjo nadomeščajo ustrezni glagol, npr.: katera b o pa danes kuharica (za k u h a r i c o) = katera bo danes kuhala; on je zagovornik novih predpisov = z a g o -v ar j a nove predpise; je borec za delavske pravice = se bori za delavske pravice; že dolgo sem bralka vaše revije = berem vašo revijo;
e odlična plesalka = odlično pleše; nisem i o tog r af = ne fotograf i ram. V povedkovi rabi ti samostalniki ne pomenijo osebe, pač pa skupaj z vezjo opredeljujejo osebo, ki jo v teh primerih izraža osebek, glede na njeno dejavnost. Glagolsko funkcijo danih primerov dokazuje tudi možnost, da jih lahko dopulnjujeta predmet ali prislovno določilo.
* Substantivizirani pridevnik npr. ne pomeni već lastnosti stvari, ampak tako kot samostalnik stvari same: on je bolan — bolni zdravemu ne verjame, vendar še ohrani pridevniško značilnost, da se stopnjuje s prislovi: težko bolni so ležali v posebni sobi. Prehod med samostalnike ni izvršen in moremo govoriti le o samostalniški rabi. Nekateri pa zgubljajo možnost vezave s prislovi, pač pa se vežejo s pridevniki in prehajajo med prave samostalnike: vesten dežurni, spreten plačilni.
11
2. Samostalniki, ki pomenijo osebe z določenimi lastnostmi ali v določenem stanju, se v povedkovi rabi pomensko premaknejo podobno kot pridevniki v vlogi osebka ali predmeta: pomenijo lastnost osebe, ne pa osebe same. V primerih kot družil se je z lenuhi in delomižneži — ;' e velik lenuh, je pa res lenuh; težki bolniki ležijo v posebni sobi — on je težek bolnik; on je dobričina, bedak, butec, blebetavec, beloglavec, črnolasec itd. je samostalnik v povedkovi rabi zamenljiv z ustreznim pridevnikom, npr. je res len, težko bolan, dober, bedast, butast itd. Pri tem se pomen ne spremeni, inačici se razlikujeta le po ekspresivni vrednosti. Ta skupina samostalnikov je glede na pomen zamenljiva s pridevnikom, vendar ohranja gramatične značilnosti samostalnika: ne veže se s prislovi, pač pa jo določajo pridevniki glede na stopnjo: veiilc lenuh, precejšen delomrznež, ali pa ti izražajo ocenjevalni odnos do lastnosti, izražene s samostalnikom: zoprn blebetavec, grd lenuh.
Povedkova raba je za pomensko kategorijo »oseba z določenimi lastnostmi« tako značilna, da jo lahko uporabimo za zanesljivo oporo pri ugotavljanju takega pomena tudi pri samostalnikih z drugačnim glavnim pomenom. Samostalnik banda ima glavni pomen »skupina razbojnikov«, npr. roparska banda, odkrili so novo bando. V zvezi njegovi sosedje so banda pa se misli predvsem, da so slabi, malovredni ipd., torej je mogoče sklepati, da ima samostalnik banda tudi pomen »slabi, malovredni ljudje«. Enako tudi pri besedi drhal v zvezi zanj so bili ti ljudje le drhal beseda drhal ne pomeni več »taka in taka skupina«, pač pa »ne-osveščeni, nekulturni« ipd. Da se torej sklepati, da ima samostalnik drhal pomen »neosveščeni, nekulturni ljudje«. Beseda baba je v svojem glavnem pomenu slabšalni izraz za »žensko, navadno starejšo«, npr. babe se zbirajo. V povedkovi rabi pa zopet pomeni določene lastnosti, ki so pozitivne, če se nanašajo na ženski subjekt, npr. ona je baba in pol (pomeni »postavna, čedna« ipd.), in negativne, če se nanašajo na moški subjekt: on je baba (pomeni »neodločen, kle-petav, strahopeten« ipd.). Glede na značilno zvezo bi samostalnik baba lahko pomenil tudi moškega ali žensko z omenjenimi lastnostmi. Seveda lahko o samostojnem pomenu »oseba z določenimi lastnostmi« pri samostalniku tipa banda govorimo šele tedaj, če ima beseda v tem pomenu tudi druge sintaktične možnosti, ki so značilne za tak pomen.
3. V povedkovi rabi so pogostni samostalniki, ki širše, nadrejeno poimenujejo stvari, izražene v osebku, npr. češnja je drevo, čuk je ptica, lisica je žival, mercedes je avto, vipavec je vino. Ti samostalniki ohranjajo samostalniško značilnost poimenovanja, gre pa še za neke vrste kategorizacijo stvari, ki jo navaja osebek. Lahko se pomensko omejijo s pridevnikom: npr. češnja je sadno drevo, čuk je nočna ptica, lisica je škodljiva žival, iičko je osebni avto, vipavec je lahko vino, da se stvar, izražena z osebkom, še natančneje določi. Imajo pa taki samostalniki še eno možnost: pod stavčnim poudarkom pomenijo predvsem kvaliteto, ki se določeni stvari pripisuje, npr. moj konj je žival, da ni take; vipavec je vino, vsak ga rad pije; mercedes je avto, odlično vozi. Ce pa samostalniku dodajamo pridevnike, ki pomenijo pozitivne ali negativne značilnosti, ki jih hočemo poudariti, se samostalnik pomensko razbremeni, lastnost pove pridevnik, zato samostalnik^ ni več nujno potreben. Ce se izpusti, se pomen navadno ne spremeni, vendar pa ima stilistično oziroma ekspresivno vrednost, npr.: moj konj je dobra, brhka žival — moj konj je dober, brhek; vipavec je odlično vino
' Prim. Grammalika russkogo jazyka H, AN, Moskva 1960, str, 418.
12
— Vipavec je odličen; mercedes je izvrsten avto —• mercedes je izvrsten; ona je dobra ženska — ona je dobra.
Podobne pomenske možnosti kot samostalniki iz 2. in 3. skupine ima tudi samostalnik človek. V stavku on je človek pomeni »dober, plemenit, razumevajoč« (prim. še ona je baba). V zvezi s pridevnikom, npr. on je dober človek, ima človek tako vrednost kot samostalniki v tipu moj konj je dobra žival, zato se lahko izpusti, ne da bi se pomen spremenil: on je dober. V primeru on je dober človek in dober pisatelj pa ne pomeni več osebe sploh, pač pa določeno plat te osebe, njene značilne lastnosti, in se ne more izpustiti. Taka pomenska možnost nastopa tudi, kadar sta osebek in povedkovo določilo izražena z isto besedo: jno/a žena je dobra žena; njegova mati je bila dobra mati. Da je pomenska razlika občutena, kaže tudi novejša varianta: on je dober kot pisatelj in kot človek. Tako se uporabljajo v povedkovi rabi tudi nekateri samostalniki z drugačnim glavnim pomenom, npr. duša. Duša pomeni lahko tudi človeka, osebo, kot npr. ti si prva duša, ki sem jo srečal v tem kraju. V povedkovi rabi on je zlata, dobra, plemenita duša se duša lahko izpusti fon je dober, zlat, plemenit), ne da bi se pomen spremenil. V stavku on je (zares) duša, pa duša pomeni »plemenit, dober, uslužen«, kar je podobno tipu on je človek.
Poleg omenjenih pomenskih kategorij, ki kažejo, kako samostalnik v povedkovi rabi v zvezi z vezjo lahko opravlja iste pomenske funkcije kot glagol oziroma pridevnik ali pa nima nadomestila, prim. on je zdravnik, je v povedkovi rabi še cela vrsta samostalnikov, ki lahko na podoben način pojasnjujejo osebo ali stvar, izraženo v osebku (to dekle je moja sestra, znanka, prijateljica, soseda; naslednja zgradba je šola; sama lenoba ga je; same besede so ga; sam jezik ga je) ali pa izražajo medsebojne odnose: mi smo sosedje, sovražniki, prijatelji ipd. Kadar je samostalnik glede na pomen zamenljiv s kako drugo izrazno možnostjo, npr. s pridevnikom ali pomensko samostojnim glagolom, izbira enega ali drugega vpliva predvsem na stil in ekspresivnost.      ,
4. Posebej si velja ogledati še samostalnike, ki izražajo stvar, pojav ali dejanje, ki so glede na določene norme pozitivni ali negativni, navadna ali nenavadni, prijetni ali neprijetni, koristni ali nekoristni ipd. Samostalnik čudo npr. ima dva osnovna pomena; pomeni ali
1. nenavadno, občudovanja vredno stvar: razkazoval je čuda starega gradu, Niagarski slapovi so znano čudo sveta ali pa
2. nenavaden, presenetljiv d o g o d e k : vsi so pričakovali čudo, kdaj bo sonce mrknilo; zgodilo se je čudo, da je ozdravel. Prvemu, konkretnemu pomenu
samostalnika čudo so enaki primeri kot novi sodelavec je pridobitev, nadloga za podjetje; izdelek je uspeh tovarne; zadnji Ulm je prijetno presenečenje za vse; alkohol je za mnoge nesreča ipd. V omenjenih primerih samostalniki v povedkovi rabi predvsem vrednotijo stvari, ki jih izraža osebek, ne pomenijo pa stvari samih. Lahko pa tudi nadomeščajo glagolsko izražanje, npr.: ta bolezen je posledica prevelike utrujenosti; bolezen je bila vzrok za izostanke; napaka j e moja ktivda (gre h); to j e njegov do mi si e k ipd. = bolezen je povzročila prevelika utrujenost; napako sem jaz zakrivil; to si je on izmislil. V drugem pomenu pa se samostalnik čudo realizira v povedkovi rabi le, če osebek pomeni določeno dejanje, dejstvo, pojav in je navadno izražen z glagolskim samostalnikom, npr.: njegovo ozdravljenje (ozdravitev) je čudo; zadnji zločin je največja grozota, kar smo jih doživeli; nasprotovanje v tej situaciji je ne-
13
smisel; tvoja odločitev je bedarija. Tudi v teh primerih samostalnik, predvsem vrednoti.
Omenjeni samostalniki" pa imajo še eno možnost; dejanje, dejstvo, ki ga vrednotijo, je lahko izraženo tudi z odvisnim stavkom, npr.: čudež (čudo) bo, če bo ujel kaj rib; greh bi bil, če bi ne šli ob lepem vremenu na sprehod; neumnost (nesmisel) je bila, da ga niste ubogali; ni bila nobena nesreča, če niste prišli; uspeh bo že, če bo prebral nekaj knjig; sramota je, da ne ubogaš; bedarija je, kar si storil.
Samostalnik čudo pa lahko pri brezosebnem izražanju skupaj z vezjo nadomešča tudi pomensko samostojen glagol. V SP 1962 je naveden primer: ni čuda, da je bolan in ni čudo, da je zbolel. SP ga v omenjenih primerih uvršča med prislove. V slovaškem Slovniku slovenskeho jazyka ima ta tip svoj pomen in posebno kvalifikatorsko pojasnilo »ima vrednost stavčnega prislova«; za zgled je stavek Ved nie čudo, že ste taki ako popareni. Lahko se nadomesti z glagolom ne preseneča, ne čudi nas in se po pomenu nekoliko razlikuje od tipa čudo bo, če bo kaj ujel. V to kategiorijo spada tudi primer ne bi bilo greha, če bi ga malo kresnil po glavi.
Nekateri samostalniki iz te pomenske kategorije poleg redkih drugih v zvezi z odvisnim stavkom izražajo tudi stanje, situacijo, če se zgodi tisto, kar navaja odvisni stavek, npr.: strahota je, če ti gre vse narobe; vrag je, če te nihče ne ubaga; zguba je, če imaš take ljudi okrog sebe; križ bo, če bo ostal bolan; strah je bil(o)), če je prišel pijan domov; groza je šele bilo(a), če po več dni nismo dobili hrane. V navedenih primerih je mogoča že tudi brezosebna raba. V osebni rabi se samostalnik v tem pomenu veže s pridevniki, v brezosebna rabi pa vezava s priidevnikom ni mogoča.
V stavčnem tipu laže, da je strah (groza) ali uči se, da je veselje nastopajo le redki samostalniki. Stavki so brezosebni in vezava s pridevnikom ni mogoča. Določajo povedek glavnega stavka, in sicer izražajo visoko stopnjo tega, kar pomeni. Čutijo se kot ustaljene fraze.*
Redki so tudi samostalniki, ki nastopajo večinoma v brezosebni rabi v zvezi z nedoločnikom.5 Navadno vrednotijo dejanje, izraženo z nedoločnikom, glede na njegovo prijetnost oziroma neprijetnost za človeka, npr. (velik) užitek se je voziti po taki cesti; veselje ga je bilo poslušati; strahota ga je bilo prenašati; groza (strah) je pospravljati za vami; škoda vam je dajati. Razen škoda, ki je lahko prislov, (npr. zeio škoda mu je bilo dajati), se drugi samostalniki ne vežejo s prislovi, lahko pa se vežejo s pridevniki.
5. V povedkovi rabi nastopajo tudi redki samostalniki, ki lahko izražajo počutje oseb. Raba je brezosebna in smiselni osebek je v tožilniku, redko v da-jalniku; npr. zelo strah (groza, sram) me je; zelo mraz mi je. Gre za ustaljene zveze, nadomeščajo pa pomensko samostojne glagole: zeio se bojim (sramuje m), zelo me zebe. Ne morejo se vezati s pridevnikom, lahko pa imajo skuipaj z vezjo glagolsko vezavo. Čeprav imajo nekatere značilnosti prislovov, jih je težko uvrščati med druge prislove, ker se lahko vežejo le z vezjo, ne morejo pa pojasnjevati pomensko samostojnih glagolov ali pridevnikov.
^ Prim. E. M. Galkina — Fedoruk, Beziicnye pr-^dloženija v sovremennom russkom jazyke, Moskva, 1958, str. 318 in sledeče.
* Prim, za ruščino čudo Slovar' sovremennogo russkogo literarnogo jazyka. ' Prim, za ruščino greh, Slovar' sovremennogo russkogo jazyka.
14
Samostalniki v povedkovi rabi v brezosebnih in osebnih stavkih izražajo tudi podnebne razmere, npr. zuna; je bil(o) mraz, bilo je zelo tema — zunaj je bila velika tema; vendar samo: včeraj je bilo sonce, jutri bo pa sneg.
Samostalnike v tipih čudež bo, če bo ujel kaj rib; strahota je, če ti gre vse narobe; laže, da je strah; užitek se je voziti po cesti in v 5. pomenski kategoriji v slovenščini lahko zamenjajo* prislovne oblike ustreznih pridevnikov, ki se od pridevnikov srednjega spola ločijo po naglasu, kadar je ta za pridevnik in prislov različen: čudno bo, če bo ujel kaj rib; strahot-n o je, če ti gre vse narobe; laže, da je strašno; prijetno je bilo voziti se po lepi cesti; zunaj je mrzlo. Stavki s prislovom v pov. rabi so brezosebni.
6. Naslednja pomenska vloga, ki jo opravljajo samostalniki v povedkovi rabi, je izražanje modalnosti. Tudi to lahko izražajo samostalniki, ki jim že osnovni pomen dopušča pomenski premik v to smer. Vežejo se z nedoločnikom ali odvisnim stavkom in izražajo potrditev: resnica (fakt, dejstvo) je, da se tako ne pride daleč, ali pa nujnost ali možnost: dolžnost ti je poslušati in ubogati; tvoja pravica je, da si čas svobodno razporediš; tvoja n a -loga je prepeljati jih čez reko; čas je že, da to narediš. V drugi skupini (prim. dolžnost) so večinoma zamenljivi z naklonskimi glagoli in prislovi: moraš poslušati in ubogati; smeš si čas svobodno razporedili; moraš jih prepeljati čez rekO; treba je, da to narediš. Tudi v tej funkciji samostalniki ohranijo samostalniško kategorijo spola in vezavo s pridevniki.
Naj povzamem:
Povedek določa osebo ali stvar v osebku glede na dejanje pa tudi glede na druge značilnosti. Izražen je s pomensko samostojnim glagolom ali pa pomensko nesamostojnim glagolom in kako drugo besedno vrsto. Samostalniki v vlogi povedkovega določila ne pomenijo osebe ali stvari same, temveč so pomensko premaknjeni v smer lastnosti (on je lenuh, duša, tvoja odločitev je bedarija) in so zamenljivi s pridevnikom. Pogostni so v povedkovi rabi taki pomeni, ki lahko določajo osebo ali stvar v osebku (on je zdravnik, naslednja zgradba je šol a) ali pa jo nadrejeno poimenujejo (lisica je ž i -v a 1). Skupaj z vezjo v nekaterih pomenskih kategorijah nadomeščajo pomensko samostojni glagol oz. glagolsko izražanje (sem bralka vaše revije— berem vašo revijo, napaka je moja krivda — napako sem jaz povzročil) in imajo lahko prislovna določila in predmete (že dolgo je zdravnik v našem kraju, zelo me je strah teme). V zvezi z odvisnim stavkom in nedoločnikom ter kadar izražajo počutje oseb in podnebne razmere, jih lahko včasih nadomeščajo prislovne oblike ustreznih pridevnikov. Samostalnik se v teh primerih tudi v brezosebnih stavkih navadno :ie veže s prislovi, pa tudi vezava s pridevnikom je redka. O prislovni rabi lahko govorimo pri 5. pomenski kat., kjer nekateri samostalniki zgubljajo sam. značilnosti, pač pa se lahko stopnjujejo s prislovi {zelo groza me je; zelo je mraz).
V primerih, ko je samostalnik v povedkovi rabi zamenljiv s kako drugo besedno kategorijo, ima uporaba enega ali drugega določeno ekspresivno oziroma stilno vrednost.
• v ruščini jih zaradi posebne pomenske funkcije nekateri uvrščajo v posebno kategorijo. Prim. horošo v Slovarju russkogo literaturnogo jazyka in E. Galkina—Fedorus, Bezlicnye predlozenija v sovremennom russkom jazyke, Moskva 1958, str. 266; Fr, Travniček, Zametki o »kategorii sostojanija, Vo-prosy jazykoznanija, 1956, štev. 3; A. V. Isačenko, O voznikovenii i razvita »kategorii sostojanija v slav-jauskih jazykah, Vopiosy jazykoznanija 1955, štev. 6; Grammatika russ. jazyka AN. 1960, I., str. 639 in II., Str. 922. Za. češčino prim. dr. František Kopecny, Zaklady češke skladby, Praga 1958, str. 76.
15