otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. (Priloga Vrtcu.) Štev. 2. Ljubljana, dnč 1. februvarija 1897. V. tečaj. Še ti tako! 2. Četrta zapoved! ^Bjliorda se vam bo čudno zdelo, mali čitatelji, da juHHJj kar precej preskočim k četrti zapovedi; bržkone pclL5ča| ste poprej pričakovali še kaj druzega. Kaj menite, zakaj sem storil to ? Zakaj neki začnem skoro kar v sredi, takoj pri četrti zapovedi? Prvič zato, ker nisem nikomur odgovoren, kje naj začnem; zakaj nikomur nisem obljubil, kaj bom pisal v 2. številki »Angeljčka«. Drugič govorim zato najprej o četrti za-povedi, ker se mi zdi za mladino najimenitnejša; tukaj je tako rekoč bojišče otroškega življenja, kjer si dobri sinčki in hčerke priborijo najlepše vence detinske slave ; tukaj je prelepo polje, kjer si lahko prav zgodaj pride-lujejo obilnih zaslug za nebesa. Glejte, otroci nimate skoro nobene druge dolžnosti na svetu, kakor spolno-vati četrto zapoved. Stariši in u&telji morajo mesto vas misliti, kaj je prav in kaj je napak; stariši in uči-telji morajo skrbeti za to, da vam kažejo pravo pot, vam otrokom pa je le naloga, da izpolnujete vse, kakor 2 18 vam velijo dobri stariši in vzgojitelji. Pa kako dobro vam je pri stariših, — prav kakor ptičkom pod nebom, o katerih pravi Jezus, da ne sejejo in ne žanjejo ter ne spravljajo v žitnice, pa se jim vendar le tako dobro godi. Tudi vam ni treba skrbeti, češ, kaj boste jedli ali s čim se oblačili. Ljubi stariši vam preskrbijo vsega; samo hvaležni jim morate biti in srčno jih ljubiti — pa je vse poplačano! Tretjič je pa še neka druga — čisto osebna reč, ki me priganja govoriti in pisati o četrti zapovedi. Glejte, pisatelj teh vrstic je sirota, ki že mnogo Iet nima očeta ne matere. Pa mu pride večkrat na misel: Oj, ko bi le še jedenkrat prišli moj oče, moja mati z onega sveta, kako bi jih pozdravil s prisrčnim veseljem, kako bi jim hotel postreči in spolniti vsako željo! . . . Ker je pa meni nemogoče, zato pa vam, predragi otroci, ki imate še ljube stariše, prigovarjam tem bolj vživo: Poslušajte jih, ljubite jih, spoštujte jih, delajte jim ve-selje, dokler jih imate . . . . Vsi dobri otroci so imeli in imajo četrto zapoved posebno v čislih. 0 sv. Rozi Limanski, prvi svetnici v Ame-riki, ste gotovo že kaj slišali; če še ne, boste pa pozneje. Sedaj vam omenim le njeno vnemo, s katero je spolno-vala četrto zapoved. Njeni stariši niso bili bogati in jim je bilo jako težavno preskrbovati obilno družino. Tudi Roziki je bilo hudo, ko je videla, da so stariši v tolikih skrbeh. Otročja ljubezen ji ne da pokoja; čeravno še tako slabotna, si vendar na vso moS priza-deva, da bi jim s svojim delom olajšala trpko pomanj-kanje. Večkrat dela do polnoči, da bi ne bilo treba starišem in družinici stradati. — Na vrtu si obdela ne-koliko gredic, obseje in obsadi z lepimi cvetlicami, katere povija v krasne šopke, da jih dekla nosi na trg prodajat. Kar se izkupi zanje, veselo donaša materi. Neki duhoven jo vprašajo, kaj more pač starišem kori-stiti s tem cvetličjem, s tako uborno kupčijo. Pa na-smehlja se in pravi: »Korist je v resnici majhna, toda Zveličar zna dobiček pomnožiti.« Če so pa stariši kaj oboleli, je vse drugo popustila ter noč in dan čula pri ^B^^^ 19 postelji, da bi jim mogla preeej postreči, karkoli bi po-želeli. čudovito natančna je bila njena pokoršdina. Brez materinega dovoljenja niti piti ni hotela, in če mati kdaj ni dovolila, je več dnij žejo trpelo ubogo dete. Vselej je mater poprosila za dovoljenje, predno je vzela iz skrinje to, kar je potrebovala za delo. Mati jo neko6 vpraša, zakaj neki prosi vedno dovoljenja, saj ni skrinja zaklenjena. Roza odgovori: »Delo moje ne donaša veliko, pa bi rada mali dobiček pomnožila z zasluženjem po-korščine.« V dokaz, kako je bila tankovestna v pokorščini, naj omenim le še to-le: Roza se je bila naučila lepe cvetlice všivati. Mati ji nekoč nalašč zapove, naj bi jih naredila narobe. Deklica takoj uboga brez pomisleka. Ko so pa bile svilnate cvetlice izgotovljene, kaže mati navidezno hudo nevoljo in jame kregati Rozo: »To so mi lepe cvetlice, to! Kaj pa si delala ? Zdi se mi, da si spala pri delu !« Dobro dete prav pohlevno odgovori: »Meni se je tudi zdelo, da tako ne bode prav, kakor ste mi bili ukazali, pa naredila sem po vaši volji. če hočete, bomrazdrla vezenje, in če vam je všeč, začela botn zopet od kraja«. Ob času francoske vstaje, ko so tisoče nedolžnih pozaprli in pomorili, vjeli so tudi nekega kupca v Lijonu in ga odpeljali v Pariz. Njegova hči je srčno prosila, naj bi se smela tudi z očetom peljati; a ker ji nikakor niso hoteli dovoliti, tekla je peš poleg voza vso dolgo pot. Za trenutek ga ni zapustila, le opoldne, da je dra-gemu očetu preskrbela kosilce, ali zvečer, da mu je izprosila kaj odeje. Ko je bil oče v Parizu zaprt, ni miro-vala inje toliko in tolikrat prosila in nadlegovala sodnike, da je slednjič ljubemu očetu izprosila prostost. Vsa radostna spremlja sedaj rešenega očeta nazaj v Lijon. Toda vsled prehudega truda lii napora zboli že med potom in potem kmalu umrje. Ali se mar ne prikupi vsakemu tak otrok, ki da življenje za svojega očeta ? Zgodbo o vrlem mladeniču Vukasoviču ste že gotovo slišali, zato vam rajše povem slično dogodbo o nekem pruskem generalu. Ta general (Ziethen) je bil v svoji mladosti strežnik na dvoru pruskega kralja 2* Priderika I. Da bi mogel podpirati svojo mater, ki je bila uboga vdcrva, prevzame večkrat za denar mesto svojih tovarišev nočno čuvanje v kraljevi predsobi. Neko noč ni mogel kralj spati in je večkrat pozvonČkal služniku, da bi mu prišel kaj brat. Toda zastonj je vse klicanje. Kralj vstane in gre sam v strežnikovo sobo. Tu zagleda našega mladeniča, ki je pri mizi spal nad pričetim pismom. Kralj se tiho približa in bere: »Pre-draga, preljuba mati! Nocoj je že tretja noč, da za denar stražim pri kralju. Skoro ne morem več zmago-vati. Ali veseli me, da sem zopet zaslužil za Vas deset tolarjev, kafcere Vam tukaj pošljem . . . .« Kralj je zelo ginjen in pusti mladeniča še dalje spati, gre v svojo sobo in prinese dva zavitka cekinov ter mu dene v vsak žep jednega in gre zopet v posteljo. Ko se mla-denič zbudi in najde denar v žepih, se mu takoj dozdeva, da mu ga je kralj vtaknil v žepe. Kakor je bil tudi vesel tega daru, ker bode mogel zopet zdatno podpi-rati svojo ljubo mater, vender se je zelo prestrašil, zato, ker ga je bil kralj našel spečega. Precej zjutraj gre in poklekne pred kralja, prosi ga odpuščenja in se zahvali za milostni dar. Kralj pa pohvali njegovo sinov-sko Ijubezen in si ga izvoli za častnika, ki se je pozneje povspel do najvišje vojaške časti.