ljudstvo v njih z uspehom branilo proti Turkom, večkrat pa je našlo tudi smrt v plamenu goreče cerkve ali pod mečem sovražnikov.
Poleg tabrov, katerih razvaline nahajamo po mnogih krajih naše domovine, so bili še drugi spomeniki turške sile — kresovi,
Kresovi, ki so bili v starodavnih časih znamenja veselja in jih še dandanes v ta namen zažigamo, so bili za časa turških bojev za naše kraje značilna svarilna znamenja preteče nevarnosti, Kadar so plamteli na gorah, tedaj je naznanjal njih zubelj, da je Turek v deželi. Rabili so jih že ob prvih turških napadih, S časom pa so postala kresišča stalne stražnice, redno zastavljene s čuvarji , ki so morali ob preteči nevarnosti takoj dati znamenje prebivalstvu. Na določenih vrhovih je bilo nagromadenih več sto tovorov suhega lesa. Poleg gromade so stali nabasani možnarji. Ko je stražnik zagledal sovražne trume, je zažgal možnar in podkuril kres, ki je spravil pokonci vse prebivalstvo po okolici.   Za prvim kresom se je za-
svetil drugi,   tretji,   in v par  urah   je vedela vsa dežela,   da Turek zopet pleni po njej.
Po tristoletni hudi borbi je šele prenehala turška nevarnost ob avstrijski meji. Za Slovence ni bilo niti prej, niti pozneje tako usodne dobe, kakor je bila doba turških navalov. Bojevali so takrat krvav obupen boj za obstanek. Rane, ki jih je vsekal turški meč, pa se stoletja niso zacelile,
Kakor je »turška sila« s krvjo in solzami zapisana v povestnico slovenskega naroda, tako in še bolj je začrtana s krvavimi črkami v zgodovino drugih Jugoslovanov, Tamkaj so trajali boji še dalje kakor pri nas, več kot pet stoletij. Toda svetovna zgodovina je vendar tudi svetovna sodba. Turško nasilstvo je našlo strašno maščevanje pri Lozengradu, Kumanovem in Liileh Burgasu. Polu-mesec se nagiblje v zaton, balkanski narodi pa vstajajo iz petstoletnega mrtvila k novemu življenju, —
E^a
ZARJA ZADNJEGA VEČERA.
Zložil Silv in Sardenko.
Nocoj, Raboni,  divna je nocoj pomlad, Ti živa tajnost si v  skrivnostni uri; ne  more  dan zapreti zlatih  duri, odpreti noč ne more  svojih  tihih vrat. Poglej,   kako  kipi  pšenična  nežna  kal, izvila se  je  komaj  iz spomladnih tal! Zakaj  drhti,  ko  stopaš mimo nje nocoj ? Kako  kipi na trti brst zeleni, ogrel je  komaj  žarek  ga rumeni! Zakaj  drhti,  ko je  korak začutil tvoj ?
Molči Raboni.  Dvanajsteri vsi molče, Le  terebinte  z  oljkami  slovesen pogovor šepetajo tajnoresen. Apostoli v bojazni sklanjajo glave. Ah!  ti  šepeti tajni  dušo  ranijo : »Raboni! Kaj ne greš nocoj v Betanijo?« »Na Sion moram.«
Cedron,  daj,  zapri prehod Ni treba. Že je Mojster stopil čezenj: na Sion žene večna ga ljubezen, učence sveti strah za njim. Prelep  sprevod!
Na  Sionu pripravljen pražnji je  obed. Kaj  nisi rekel:  Rad bi k mizi sedel, velikonočno jagnje  z vami jedel? Zakaj nocoj tako zamišljen tvoj pogled? Ne  gledaš nas in vendar mili tvoj  obraz razkriva nam,  da v  srcu nosiš nas.
Ker je ljubil svoje — jih je ljubil do konca. Sv. Jan. XIII. I.
Zapojmo himno, Mojster!  Glej, obed končan. Še ni ?  Pšenični kruh in kelih z vinom je nedotaknjen še pred božjim Sinom, dotaknila se  ga je  komaj  sveta dlan.
V desnici kruh, na ustnih vzdih, pogled v nebo.
O, ta pogled skrivnostno zmagoviti,
še Stvarnika bi mogel v stvar vkleniti.
In res! —Ta kruh — O Bog! —
T                                                   »To moje je telo«
in spet  —
»To  kelih moje  je  krvi«   —
Dovolj! Več  niti Bog ne  more iz ljubezni  zgolj. Ti solnce, ki storiš,  da trta sok rodi, ki v živi cvet presnavljaš mrtvo grudo, vse tvoje delo nič! — On kruh je — kako čudo! v  telo  —-  in vino v  svojo izpremenil kri.
»Vzemite  vsi!«
Kako ?  Boga nevredna stvar. Daj  angelom  —  in še  si jih precenil. Pa nam to sveto hrano bi namenil, duhovno v sebe izpremenil nas ? Nikar! O,  bratje,  vem,  nad  čudom vera  ostrmi, a vedite,  ljubezen združenja želi! Z Evharistijo  se  na Božje  je  srce ljubeče  sklonil ljubljeni  učenec, in mimo  src je  dveh kipel  studenec ljubezni,  ki  se  steka v večnosti  morje.
WS^
—    23    —