Zavita pot do telovadnice Telesna kultura v občlnl Center je v zelo neugo-dnem položaju. V telovadnice in na telovadišča — kar Jih sploh imamo — hodijo prebivald iz vseh Ijubljan-skih občin, mi pa nlmamo možnosti, da bl uredill in vzdrževall objekte, kot Je potrebno. Tako Imenovani domlcilni princlp zblranja prispevne stopnje nam one-mogoča, da bl pridobill ustrezna sredstva za razvoj telesne kulture. — To so poglavitne ugotovitve tele-snokulturnlh delavcev naše občine, kadar nanese beseda o problemlh na tem področju. Samoupravna interesna tele-snokulturna skupnost sicer delu-je še kar zadovoljivo, saj se doslej še ni zgodilo, da bi imeli nesklep-čno sejo skupščine. Delegati tudi aktivno posegajo v razpravo o predlogih, ki jih pripravi strokov-na služba. Šibka točka njihovega delovanja pa so konference dele-gacij, ki so večinoma nesklepčne in delegati pridejo pač na podlagi tako omejenega izbora. Najbrž bi morali imeti posebne delegacije - tako vsaj menijo v skupnosti -saj je nemogoče zahtevati od dele-gatov v splošni delegaciji, da se v mesecu dni sestanejo tudi po osemkrat, ker pač v tem roku za-seda osem skupščin interesnih skupnosti. V telesni kulturi je nekoliko ne-rodno, ker imajo v bistvu dve vr-sti organiziranosti: Zveza telesno kultumih organizacij povezuje med seboj izvajalce, Telesnokul-turna skupnost pa delegate prek konferenc delegacij. Večkrat se dogaja, da so eni in isti ljudje po-vezani v obeh grupacjjah, saj so na primer člani društev (ta tvorijo Zvezo telesnokultnmih organiza-cjj - ZTKO) tako izvajalci kot uporabniki. Takšna - nekoliko zapletena organiziranost pa povzroča nepo-trebno zapletanje na drugih rav-neh. Tako mora na primer raz-pravljati o programu nekega društva kar 14 različnih teles. Za-pletenost in finančna neurejenost je pripeljala centrske športne de-lavce do predloga, naj bi ukinili občinske sise za telesno kulturo; ostale pa naj bi le zveze telesno-kulturnih organizacij kot strokov-ne organizacije, medtem ko naj bi samoupravno organiziranost ure-dili na ravni mesta. Predlog ni na-stal samo zaradi zapletenosti od-ločanja, ampak tudi zaradi domi-cilnega principa zbiranja prispev-ne stopnje. V občini Center je na-mreč zelo malo zaposlenih prebi-valcev, saj jih veiina pride iz dru-gih občin. Prispevno stopnjo pa dobi tista občina, kjer delavec sta-niue in ne tista, kjer je zaposlen. Zaradi tega se nabere v občini Center skoraj polovica manj sred-stev za telesno kulturo kot v dru-gih ljubljanskih občinah. In tu smo pri vprašanju, ki smo ga načeli že v uvodu: denaija za po-lovico manj, športniki pa pridejo iz vseh občin. Solidarnostnega prelivanja sredstev telesni kulturi na obmo-čju Jjubljanskih občin ni. Potrebe pa so dokaj različne, vsaj kar za-deva občino Center. Za primer naj povemo, da telovadi v Naro- dnem dotnu samo 21 odstotkov občanov iz Centra, medtem ko je 73 odstotkov telovadcev iz drugih ljubljanskih občin. Poseben problem predstavlja telesna kultura v krajevnih skup-nostih. Tu je vse skupaj odvisno od posameznikov in če teh ni, po-tem tudi s telesno kulturo ni nič. Za stvar bi morale skrbeti krajev-ne skupnosti same in imeti za to posebne komisije. Seveda pa bi glavno mobilizacijsko vlogo mo-ralo odigrati telesnokulturno društvo, ki pa največkrat ne delu-je tako, kot bi moralo. Premalo je volonterskih delavcev, saj hoče že vsak imeti honorar. Iz sredstev, ki jih zberemo s pri-spevno stopnjo, dajemo na podro-Cju telesne kulture 46 odstotkov za športno rekreacyo in 54 odstot-kov za vrhunski šport. Takšna de-litev je za Ijubljanske razmere še kar v redu, nikakor pa ne ustreza naši občini. Za zbrana sredstva si ne moremo privoščiti nobenih omembe vrednih vlaganj, med-tem ko v drugih občinah niso ta-ko utesnjeni. Sicer pa - tako do-dajajo telesnokulturni delavci -nekaj smo vendarle napravili: to-pla voda na Iliriji, centralna kur-java na Taboru in še nekatere manjSe izboljšave. Sicer pa so pri nas normativi zelo skromni. Ko-maj 0,6 m2 pride na prebivalca površine v telovadnicah, medtem ko bi morali imeti vsaj 2 kvadrat-na metra. Rekreativnih površin je v Centru dva kvadratna metra na prebivalca, moralo pa bi jih biti vsaj pet. Niko Isajevič Prispevna stopnja za telesno kulturo je vsako leto niija in se giblje takole: 1974 je znaiala 0,35%, 1980 že 0,28 odstotka in 1983 le Se 0,21 odstotka. V primerjavl z narodnim do-bodkom se je gibala takole: 1974 - 0,63% 1983 - 0,48% 1980-0,60% 1984-0,47% 1982 - 0,53% Sredstva, ki jih zberemo s pri-spevno stopnjo po občinah na ieto (v miHJonib dinarjev): Beiiffrad 70 Center 43 Moste-Poije 73 Šiika 99 Vič-Rudnik 73