II. LETO
NOTICIERO DE SAN MARTIN
GLASILO DOMOBRANCEV IN DRUGIH PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV
REGISTRO NACIONAL N? 393.650 - 2-X-1952
San Martin, 1. avgust 1953	Štev. 12
S
A todo el mundo argentino conmovio, A el 26 de Julio de 1953, la triste no-ticia que a las 20,25 horas, dejo de la-tir el corazon de una de las mujeres mas celebres, la esposa del Excmo. Se-nor Presidente de la Republica Argentina Sra. Eva Duarte de Peron. Se cumple primer aniversario de su tran-sito a la eternidad.
\Tes argentinski svet je pretresla dne V 26. julija 1952 žalostna novica, da je ob 20 uri in 25 minut prenehalo biti srce ene najplemenitejsih žena, soproge predsednika argentinske republike gospe Eve Duarte de Peron. Te dni obhajamo obletnico njene smrti.
Imponderables son sus meritos para la nacion argentina, en especial pa-- ra la masa trabajadora, a quien no solo sirvio de consejera en las dificiles circunstincias de su vida, sino mucho mas aun: de colaboradora. intercesora y madre.
Neprecenljive so njene zasluge za argentinski narod zlasti za delavsko ljudstvo, ki mu ni bila le svetovalka v vseh težkih položajih njenega življenja, ampak veliko več: pomočnica, priprošnjica, mati.
Demas estaria enumerar su gran preocupacion, su abnegacion sin limi-tes y el sacrificio por realizar los ele-vados ideales en beneficio de su Nacion.
Bien podemos apellidarla, con toda justicia, con el titulo de “grande”, que la historia tan solo reserva a las figu-ras de extraordinaria personalidad y es-fuerzo humano que dejaron en el mundo obras impercederas, hasta imprimir un nuevo curso a la mišma historia.
Tenemos la seguridad, que la historia dira mucho mas sobre la celeberri-ma fallecida, de lo que en su libro ha expresado con humildad, pues su obra es tan inmensa,que actualmente no podemos abarcar ni alcanzar a verla por completo.
Odveč bi bilo naštevati vse njeno prizadevanje, vse . njene napore, ves njen trud pri reševanju velikih nalog za svoj narod. Prav gotovo se ji	mora dati	pridevek »ve-
lika", ki pripada v zgodovini vsem onim,	ki so s	svojo	osebnostjo in
s svojimi velikimi napori ustvarili velika	dela	na	svetu	in tako pre-
okrenili tok zgodovine.
Prepričani smo, da bo zgodovina o tej veliki pokojnici napisala več kot skromne bese, kakor jih je sama želela v svoji knjigi: La Ra-zon de mi vida, da ga v sedanjem	času	ob	veliki	žalosti še ne
moremo prav pregledati in doumeti.
Es de lametnar que el gran vacio que sigue a su muerte, no podra. s llenado jamas.	zz/r--4
|<|
Zavedamo se pa, da je z njeno imrtjo nastala vrzel, ki je sploh ne mogoče nadomestiti.


SOČE V T.:
JASNOST
Kdor hrabro pad( 1 jq za vero in domovino svojo v bojih, je trajen spomenik postavil si v srcih zvestih drugov svojih; stavbo v viharjih nerazrušno!
(Theodor Korner)
Nad dvanajst let že ječi naša domovina v težkih okovih; od začetka v okovih treh okupatorjev, v zadnjih etih pa najdalje in v najtežjih okovih krvavega brezbožnega komunizma. Ali se bodo ti okovi razklenili? Kdaj? Prepričani smo, da se bodo; zgodovina,- ki jo vodi le Previdnost, se dosedaj še ni zmotila, zgodovina nam priča, da vsako nasilje traja le nekaj časa. In resnična je in ostane hrvatska prislovica: „bvaka sila do vremena!“ Poroštvo nam daje Marijino zagotovilo v Fati-mi: ”• • - Slednjič bo zmagalo moje brezmadežno Srce!“ Pa... ker je Kristusova Cerkev nezmagljiva: „... in peklenska vrata je ne bodo premagala 1“
Kdaj se bo to zgodilo? Kadar bo volja božja, kadar bo število zadostilnih žrtev dopolnjeno.
Borili smo se, veliko smo se borili proti nasilju, proti brezboštvu, za dom za vero, v vrstah vaških straž in v vrstah domobranskih. Padale so žrtve padal cvet naših najboljših • sinov... in se se borimo: doma z nedopovednim trpljenjem — še omahne tu in tam cvet v prerani grob — z molitvami in žrt-vami ...in v tujini: saj imamo prilik dovolj, da z molitvami, žrtvami in potrpežljivim prenašanjem križev in težav zadoščujemo za preteklost...
P'sali smo liste, knjige, brošure, pi-sah smo v revijah o naših borbah, o naših žrtvah v tistih težkih časih in.. .
In še pišemo, pa prav po redkoma in vsekakor še premalo. Kar je bilo pisanega doma o brezbožnem komunizmu m njegovih grozodejstvih, za to so že poskrben brezbožci, da so vse uničili, kar so dosegli. Ostane v glavnem le to’ kar smo rešili v tujino jn kar napišemo v svobodi.
Pa je vstal pred nekoliko meseci „Smartinski vestnik", glasilo domobrancev m drugih protikomunističnih bor-cev, ki si je privzel za nalogo, da kar največ, kar najresničneje, kar najnatančneje opiše vse iz tistih časov znane nam grozote in krvolitja, ki smo jih ah sami doživeli ali jih doznali po za-nes jivih pričah-očividcev. Izšlo je že touko številk tega lista, da si je vsak,
ga Pazno prebiral, pač že lahko ustvaril lastno sodbo o njem: mnogi dobro, nekateri manj dobro, redki slabo ali celo porazno.
Kot pošteni ljudje si poglejmo z vsemi v obraz, iz oči v oči, zlasti s tretjimi m ctertimi, da nastane med nami jasnost!
'fe,tukaJ. pribijemo, da ne bomo tiddi, da je list v vseh ozirih vsebinsko popoln. Tudi o gmotnem oziru ne bomo pisali, ker nimamo namena gledati ljudem v žepe, ali morejo list naročiti, kupovati; to uo že vsak vedel, kaj zmore njegov žep, čeprav z zdravo pametjo preračuna, da list brez tega ne more živeti; članki pa bodo tem lepši, tem jedrna.tejsi, tem bogatejši p0 vsebini, cim cesce bomo vanj dopisovali, čimbolj ga bomo v smislu njegove naloge bogatili bodisi z našimi pismenimi ali ustnimi naročili.
.	P,a k stvari sami! Komaj sta
izsh dve številki lista, že je padel od neke strani - pa ne 0d komunistične - očitek: „čemu še to? Kaj je treba se tega lista. Naj bi vendar že enkrat prenehali pisati: o preliti krvi o gro-zatah p žrtvah! čemu nanovo odpirati rane, ki so se komaj začele celiti ?“
Za odgovor povdarjamo: če ne bomo govorili mi, če ne bomo vpili mi ce ne bomo pisali mi — kjerkoli: v listih, v revijah, v knjigah, v brošurah -ne samo v tem listu, - in to čim vec pisali, bodo govorili krvavi kame-m s krvjo napojena zemlja; bodo vpili: Jelendol, Mozeij, Teharje, kraške jame in drugi kraji, bo tulil Kočevski Rog!
Le poglejmo, kako hitijo razni komunistični pisuni pisariti o naših naj-
boljših, o naših žrtvah in o nas samih, da bi vse oblatili in očrnili. Pa kako sprevračajo dejstva! S krvjo, ki so jo sami prelili, hočejo umazati roke naših najboljših, naših' dragih nepozabnih žrtev.
Če ne bomo pisali mi, o resnici, o resničnih dejstvih, kar največ, bomo delali krivico najboljšim, našim žrtvam, in ti bodo nekoč naši strogi tožniki pred vsemogočnim Sodnikom.
če ne bomo zapisali mi, kar je res, resničnih! dejstev, kar jih poznamo, kar največ, če sami nismo zmožni sukati peresa, če jih ne razodenemo tistim, ki so tega zmožni, se bomo grozno zadolžili pred našo mladino. Zakaj?
Poglejmo!
Vsi pošteni Slovenci se zavedamo, v kakšni nevarnosti se nahaja naša mladina, čez nekaj let se bodo razklenile spone naš domovini. Gotovo! Kakšna bo naša mladina. Več ali manj bo zastrupljena s komunističnim strupom, ki ga komunisti stalno vbrizgavajo vanjo, čimdalje bo trajalo to stanje, tem več strupa bo vžila naša mladina. Res je, da je bo veliko tudi ostalo na razpotju. In tedaj bo radovedna mladina pograbila po čtivu. Pograbila bo po tistem, kar bo imela pri roki. Le sodimo sami o sebi! Ali ne pograbimo radovedno za vse, kar je pisano o naši komaj minuli preteklosti — naših očetov, naših dedov? — Ne samo, kar bo naša mladina slišala od nas — če bojno te čase doživeli —, kar bo mladina či-tala — in po tem pretežno — po tem bo mladina sklepala o svoji preteklosti, o nas, o baši borbi in naših žrtvah. In če bo ta mladina imela pri rokah samo — ali po večini — komunistično čtivo, koliko nam bo verjela — našim besedam? Kdo bo kriv, če zgreši? .. .Odgovor je lahek.
In odgovarjali bomo pred zgodovino, če ji sami ne damo snovi o resničnih dogodkih, o dejstvih, ki so zanjo po-' trebna, resnična, dejanska, jasna in številna.
Pa, da ravno moramo že zdaj, še v dnevih trpljenja naše domovine, ko se nad njo razgrinja še tema, opisavati 'njeno gorje bližnje, nam znane preteklosti? Ali ne bi to storili nekoliko po- ' zneje?
V očigled tega vprašanja odgovarjamo takoj na tem mestu:
Kdaj vidimo zvezde na nebu? Kajne, ponoči, v temi! Kaj pa je zatemnilo našo domovino, da so se prikazale nad njo in zažarele njene zvezde? Trpljenje! V trpljenju so zažareli naši najboljši, naše žrtve, naši domobranci, te naše neugasljive zvezde! V trpljenju kujemo našo zgodovino, ker najjasneje v trpljenju vidimo to, kar jo dela slavno — naše zvezde!
Katekizem nas uči, da smo v trajni zvezi z našimi dragimi žrtvami, ki so dale v tistih dneh najdražje, kar so imele — svoje življenje: „Verjem... v občestvo svetnikov!" Da, v zvezi smo z njimi, saj so idealni naš svetilnik za vse čase. — Da so bile te naše zvezde zares idealni ljudje, možje in fantje, ne bo mogel tajiti noben pošten kristjan. Ali niso imeli stalno v svojih srcih zapisanega gesla: „Za križ in svobodo zlato!" ki jih je bodril do najvišjega koraka? Kdo bo sicer dal življenje za manj vredno stvar?
Za časa življenja so bile te naše zvezde plodonosne vinske mladike na trti, ki je Kristus, so bile zdravi udje mističnega telesa Kristusovega, in so sedaj to še bolj, saj so dale življenje za trto in za glavo Kristusa!
Sveta Cerkev nas bodri in nas opominja k pogostejšemu premišljevanju trpljenja Kristusovega. Ali naj potem zanemarimo in pozabimo na trpljenje njih, ki so žive mladike in udje zdaj pri Njem?
Svojim dragim pokojnim- postavlja-, mo spomenike na njihove grobove, da nas spominjajo nanje, kadarkoli jih vidimo, da kličejo rodu za rodom o njih,
■ kdo so bili in kaj so bili; svojim dragim žrtvam pa ne moremo postaviti takih spomenikov, ker so nam nepoznani njihovi grobovi; ali jim zato ne bomo postavili nobenega spomenika, ki bo pričal v sinjo bodočnost o njih, kdo so bili in kaj so bili? Ali naj z nami umre-spomin nanje? — Ne, nikakor ne! Postaviti jim hočemo pisan spomenik; za-vedamo se, kaj so nam, kaj so našim potomcem! Zato pa bomo storili, da bodo naše zvezde sijale iz roda v rod do skrajnih mej človeštva!


l
ODHOD V. . .
(Po lastnih doživljajih piše rešeni borec.)
šušljati se je začelo med utrujeno vojsko: Odrinemo v kratkem na jug, v sončno Italijo. Toliko se je govorilo, da je beseda postala „resnica“. Vsaj odhod je bil resnica. Vse drugo so bile grozne laži, zvijače, hudičeva prevara.
Napočil je 27. maj. Prvi kamijoni so privozili, naložili človeško blago in ga odpeljali — v mesnico! Cena je bila visoka! Kako tudi ne, saj meso je bilo človeško! Baje so kramarji za to meso nedolžnih žrtev obdržali Koroško deželo lastnemu včerajšnjemu smrtnemu sovragu Švabu. Rdeči zmaj pa jo je rad pustil.še naprej v sužnosti odtrgano od narodnega telesa, le da bi se mogel.na-piti nedolžne krvi. Pošteni slovenski narod je bil udarjen z obeli plati'bolj kruto kot kdaj koli v svojem obstoju: dežela jezer, črnih gora, rumenih polj, belih planin in rujavih rek — izgubljena, tisoče in tisoče mladih življenj pa pokošenih in pometanih v brezno, življenj, ki so predstavljala zdravo življenjsko silo pravičnega naroda.
Sledil je 28, 29. in ostali dnevi maja tistega leta, ko je zavladal ,,mir“ v svetu, po zadnji svetovni vojni.
Doghe-ji so pridno nakladali vse dni in brzeli v... ? Lagali so tisti, kot satan črn, ki so trdili: v Italijo.
Prišla je vrsta za odhod tudi na mojo malenkost. Vse vprek so oznanjali: V Italijo gremo. Nihče si ne bi mogel
niti v najbolj bedasti domišljili resnico predstavljati. Pa je človek v svoji notranjosti čudna stvar. Vsa okolica je vpila: v Italijo gremo, na svidenje v Italiji... tudi sam sem ponavljal to grdo laž. Znotraj pa sem bil pust in prazen. Ni mi bilo ne za Italijo, čeprav sem se navduševal zanjo, ne za Angleže. Le očetov dom in mama, pa sestrice so mi bile pri srcu. Nanje sem mislil. Kako bi jih rad še enkrat videl!
Potem pa sem bil prazen, prazen. . . Svet se mi je zdel tako grd in hudoben. Stopal sem s tovariši kot prodano meso na kamion. Med vožnjo prepeval z njimi naše koračnice, duša pa ni pogrešala razen ljubljenih prav nič, ni si želela ničesar drugega kot pokoja.
Naše duše pa so bile, vsaj tako pravim, kljub smehu na ustnicah, zapuščene, prazne, naveličane vse zemeljske hudobije zato, ker so slutile bližine velikega petka in v naslednjem bližino večnosti, bližino nebes. Da bližino nebes!
Kamioni so se polnili, brzeli in razkladali. -Kramarji so bili veseli kupčije. Krvnikom onstran Karavank pa srca vriskala. Da bi jim vsaj popokala iz sovraštva in divjega veselja nad maščevanjem! Oboji, ti in oni pa so si častitali k imenitni kupno-prodajni pogodbi. Ovce, peljane v zakol j, pa so postajale tihe, plahe in neme...
(Se bo nadaljevalo)

Ob koncu letnika 1953
Zaključujemo prvi letnik šmartin-skega vestnika kot glasilo slovenskih domobrance in drugih protikomunističnih borcev. Vsekako bo zanimiv pogled v preteklo delo in njegov uspeh. Brez oklevanja priznamo, da šmartinski vestnik srečno vrši nalogo, ki smo mu jo nadjali: prodreti v celokupno slovensko narodno družino s poživljeno idejo domobranstva in protikomunističnega dela, osvetljevati in dvigati vedno višje glavne junake tega delovanja, to so umrli in padli domobranci in soborci — 'kot žrtve te ljute borbe. Pa tudi prikazati ogabno delo komunistov, ki se mora zastuditi vsakemu kulturnemu človeku in ki obstoja v pobijanju, klanju in neizraznih mukah usmrčenih slovenskih fantov, mož, žena in deklet. Ta glavni cilj Š. V. se doseža prav srečno. Dokazi so tu: Pisma slovenskih domobrancev, ki iz raznih kontinentov v priznanjih, zahvalah in pobudah naročajo Vestnik, češ ugaja nam zlasti Matica mrtvih in pošiljajo imena padlih ter njihove slike. Iz Nemčije smo dobili poziv, da navežemo stike z večjim protikomunističnim listom, ki izhaja v Nemčiji, čigar zveze pa gredo v Berlin in Pariz. Imena iz :^nanih razlogov zamolčimo. Javila se je pri nas v uredništvu skupina publicistovi z Argentine, ki želijo vsa zlo* dejstva komunistov v Sloveniji redno priobčevati v svojih publikacijah. O slovenskih deželah izven Jugoslavije topogledno tudi ne omenjamo iz gornjih razlogov. S srbskimi in hrvaškimi listi smo v stikih.
Torej majhen Š. V. na 8 straneh je že v vseh delih sveta in porojen v ozkem krogu slovenskih domobrancev in protikomunističnih soborcev je le dosegel v enem letu ugodne rezultate. Kdor pomisli, kako težko je v gostem gozdu tiska, ki ga danes človeštvo vsestransko producira, z novim listom uspeti, bo le vesel našega dela! Zlasti Matica mrtvih vzbuja pozornost in že posnemanje v drugih narodih, kar nas srčno vedeli in vsakomur radi postrežemo, kar moremo.
Poglejmo nekoliko delo samo. Ma-tisa mrtvih doseza tretjo stotino padlih
borcev in idejnih sodelavcev iz raznih delov Slovenije.
Prišla je v uredništvo mati več padlih sinov, zjokala se je češ. „Hvala Vam za plemenito delo — potolažena sem, ko vidim, da naši reveži ne bodo pozabi jeni.“ V solzah nam je izročila skrbno zavite slike njenih ljubljenih sinov. To je izliv preprostega srca slovenske žalostne matere, ki več pove, kot ploha izuemtničenih fraz prisiljenega navdušenja. Vsled majhnega prostora nismo dosegli večjega števila padlih. Skušali bomo to poglevje š. V. razširiti. Imen imamo, le slik bi želeli več. Ne pazabimo, da bodo te kolone s slikami vred tvorile narodni album slovenskih žrtev komunistične revolucije!
Pozivamo vas, rojaki, zdramite se zlasti vi fantje in nabirajte podatke padlih, pa vi, bivši borci. Mnogo več bi se lahko napravilo, če bi bilo več dobre volje in zaupanja v sam sebe.
Prišel sem v hišo dobrega domobranca, češ: »France, napiši imena padlih naših fantov iz vaše vasi.“ „Saj jih ni.“ „Kako da ne, kje je pa tvoj brat.“ »Vrnjen iz Vetrinja, pa še dva bratranca." In začela sva jih pisati. Torej le iz domače vasi mi je nabral 21 — iz cele fare sva jih naštelo 300. Tako bi jih kmalu nabral tisoče, kar vse še pride.
Nekaj posebnega pa je zadelo poglavje »Strahote taborišč".
»Meni ste odprli," izjavlja začudeno rojak, »novo, doslej mi docela neznano poglavje našega mučeniškega naroda. Groza me je, kaj vse se je dogajalo v taboriših — tako begunskih kakor političnih." Kako groza pa bo šele, ko pridejo Rab, Dachau, i. dr.! žal nam pa je, da nismo, kot je bila naša misel, posvetili ene številke našemu ženstvu, ki ima tudi dobršen delež na mučeništvu komunističnih rabljev. Vzrok je na premajhnem zanimanju ženstva samega. Ali ste že videli spise komunistov o partizankah, ko proslavljajo s slikami svoje soborke, kjer prednači znano dekle, ki je ustrelila lastnega očeta. Sku--šali pa bomo spopolniti občutno vrzel in priobčiti tudi imena žrtev iz vrst našega ženstva!
Kakor pa nas dosedanje delo navdušuje in veseli, tako smo žalostni dejstva, da je med mladino premalo zanimanja! En vzrok osvetljuje uvodni članek, nadaljnji pa tista stran nekaterih Slovencev, ki se jim pravi nergači! Po srcu taki ljudje niso toliko hudobni, toda neznosni v vsaki družbi in organizaciji. Bodisi list, organizacija, knjiga, predavanje, vse je za nič po njihovi sodbi. Prvo vpraša nergač po osebi, kdo — nato ga obgrize do kosti, končno se loti dela samega in mrcvari, obsekuje kot drevesce do golega, čudo, da naš narod, ki je že tolikokrat okusil grenke sadove nergačev in razdiralcev, pa jim še vedno verjame.
Tudi pri našem delu so nergači umazano močvirje, preko katerega se včasih pot udira, pa seveda nas to ne ustavlja na začetem pomembnem domovinskem delu in z novim pogumom stopamo v
prihodnjo številko š. V., v nov letnik!
Izdali bomo brošira ne letnike, kjer bodo vse številke 1952/53 po ceni 15 pesov. Prijatelji, podprite list Š. V., da nas razbremenite materialnih skrbi za š. V. Vse dobro misleče pa vabimo, pridite na lepo narodno delo — za vse je dovolj prostora in dela. V čem je to delo? Nabirajmo imena in slike padlih, vršimo propagando za odjem in branje š. V., pišimo svoje težje doživljaje na bojnem polju. Pošlji v uredništvo ali pridi in povej, tebi vse to ne povzroča truda, narodu je pa le v veliko korist. Inteligenten Nemec iz Švice nam piše te dni. Pošiljajte mi redno Š. V. iz S. B. na novi naslov, prevajam ga na naš jezik, da svetli zgledi božje in domovinske ljubezni vaših fantov ne svetijo le vašemu ljudstvu, marveč tudi našemu narodu. In to piše tujerodni človek, ki gotovo ni prizadet. Nergače pa pometimo v kot.	š.
STRAHOTE TABORIŠČ
Kljub vsemu temu pa je zamisel sa-mopomoi dobivala vedno nove pristaše — lane in raztrgane — tudi iz one druge skupine. Prvi sestanek širšega obsega se je vršil koncem novembra leta 1942 v prvem desnem ali študentovskem repartu. V glavnem se je sestanek vršil kot nekak poskus združenja vseh sorodnih akcij. Internirani častniki so imeli namreč že dalj časa svojo samopomoč, ki pa je imela nedostatek, da je obsegala samo vojake, na potrebne j še civiliste "ni segla. Obstojala je poleg tega tudi neka „Samopomoč“, ki je dobivala iz domovine od časa do časa skromno podporo. Vse te socialne akcije naj bi še združile v eno samo, ki bi obsegala prav vse taboriščnike brez razlike, Ka-petona Klinar in Killer in navzoči častniki so privolili v razpust oficirske samopomoči in v priključitev v novonastalo »Socialno akcijo", ki je s tem začela svoje delo toda praznih rok.
Decembrski mraz je grozil, da pokonča v kratkem času mnogo internirancev, zato je imenovani Kunst napel vse svoje sile in vpliv, da akcija zaživi Klinar pa disciplinirano povezanost vojske, za neštevilne intervencije pri
laški komandi. V kratkem času je to nesebično prizadevanje obrodilo prve sadove. Lahi so privolili, da se obnemogle taboriščnike preseli v poseben re-parto in da se jim izboljša hrana na račun ostalih taboriščnikov. Privolili so tudi, da pooblaščenec akcije nadzire kuhinjo in kantino. Tako je na mah uspelo zajeziti kuharsko samopašnost in tolovajstvo „višjih“ in „nižjih“ capo-tov.še vedno nezadostna hrana se je občutno izboljšala, ko so se „kanali“ pod budnim očesom akcije hermetično zapirali. Polagoma se je vračalo zaupanje množice, kar je avtomatično spravilo v tek zasnovano akcijo. V vsakem repartu so bili repartni, pod njimi filni in nato sobni zaupniki, ki so zbirali skorjice, prepečenec, suho sadje in drugo ter to oddajali v sobo in pisarno S. A. skupno s podpisanimi nabiralnimi polami. Tu pa se je nabrano sortiralo, razdelilo v obroke in nato delilo po polah nujne pomoči potrebnim. Delilni seznam se je vedno sestavil na podlagi zdravniške komisije, ki je bila sestavljena iz najmanj dveh zdravnikov, zaupnika repar-ta in člana odbora akcije.
(Se bo nadaljevalo)
DEJANJA
Zglasil se je v uredništvu š. V. mož resnega obraza, na katerem se je bralo, da je prestal že mnogo telesnih in duševnih muk..	t
„Zelo mi ugaja š. V., v katerem lepo opisujete trpljenje in žrtve nas borcev in naših prijateljev v komunistični revoluciji. Bom še jaz' dodal nekaj težjih dogodkov v domobranski borbi."
Opozorjen na resnico — malo užaljen zavrne. „Bom. rajši manj povedal kot več. Leta 1942 smo se pozno v noč vrnili na postojanko. Upali smo na nočni počitek, pa ravno v tem trenutku v največjem diru pritečeta mlad fant in sestra s sporočilom, da so v mraku komunisti odkolili našo vas. Ropajo, mučijo in odpeljujejo. V našo hišo so vdrli, komaj sva se rešila. Vsa vas prosi vas, legijonarje, pomoči.
Takoj se formira četa in v največji naglici hiti proti označeni vasi Sv.-Marjete. Po kratkem boju jih obkolimo in zavzamemo položaj. Vstopimo v ozna-•mož zvezan sedeč na stolici, pred njim snaha, krog pa kosi in koščki njegovih rok. Bil je I. Selan, gospodar te domačije. Komunist mu je sekal z ostro sekiro, začenši pri prstih, obe roki in je bil že malo pod rameni. Družinska soba je bila polna krvi in po tleh konci in kosci rok. Revež je bil v nezavesti. Z nami došli župnik je reveža previdel in proti jutru je izdihnil.
Kot vodnik . sem imel nalogo leta 1942, da preiščemo gorice pri Dobrovi blizu Škocjana. Naletimo na grozen grozen prizor. Do pazduh je bil starejši mož zakopan v zemljo v stoječem stanju. V glavo pa je bil zavrtan sveder tako, da je na čelu in na drugi strani molelo ostro orodje iz glave. Bil je domačin A. Selak, seveda mrtev, a še svež. Ravno prej so krvoločni komunisti izvršili grozen uboj.
Bilo je leta 1942. Na jesen je šlo, ko so komunisti napadli cerkev Marije dobrega sveta na Slivnici nad Kostanjevico. Mala posadka legijonarjev ni bila kes velikemu navalu in se je umaknila v stolp cerkve. Poskušali smo mi zavzeti spet cerkev, a ni šlo vsled našega položaja v ravnini in prodiranja po zadnji strani hriba. Komu-
GOVORE
nisti niso bili še sigurni, dokler ne uničijo posadke, ki se je hrabro branila iz cerkvenega stolpa. Razkrili so bližnje slamnate strehe, znesli slamo v cerkev m skupno s- cerkvenimi klopmi zažgali.
Hoteli so udušiti hrabre borce z dimom, ker v stolp niso mogli prodreti.
Zato je bil naval vedno hujši na cerkev.
Udrle so še komunistke; njim pa je bil glavni cilj tabernakelj, kjer so bile shranjene svete hostije, četudi je bila podružna cerkev. Farani niso mogli v župno cerkev radi vednih komunističnih napadov. Toda v zadnjem času se nam je z zvijačno taktiko posrečilo, da smo zapodili komuniste, ki so se ustrašili v temi fingiranega prodiranja čete legi-ionarjev in zbežali, šli smo v cerkev.
Bil sem osebno navzoč kot vodnik čete. Fantje iz stolpa so se rešili v cerkev vsi živi in zdravi, a pred tabernakljem nam se je nudil grozoten prizor. Sam pekel ga ni zmožen. Naše slovenske komunistke so raztresle svete hostije po vsej cerkvi in Najsvetejše nezaslišno oskrunile z lastnim blatom in v. . . Za nami došli kostanjeviški de- o kan g. France Golob je ob tem prizoru glasno zajokal in se skoraj sesedel od same groze sredi cerkve. Opravili smo v zadoščenje Najsvetejšega kar smo pač mogli!
IZ UREDNIŠTVA
Prejeli smo več dopisov, med drugim tudi pismo domobranskega častnika s predlogom, da bi š. V. začel v predalu z razgovori o zadevah, ki jih list zastopa. Z veseljem ustrežemo praktični želji. Danes odgovarjamo na pismo domobranca, ki povdarja, da Š. V. naj ne nosi *e enega grba, to je kranjskega, marveč tudi grb primorskih domobrancev in gorenjskih. Odgovarjamo: Ob ustanovitvi glasila domobrancev in protikomunističnih borcev je bila razprava o sličnem predlogu. Pa kot je pri Slovencih navada — idealna dela začno navadno ljudje na idejah in idealizmu bogati, na denarnih sredstvih pa revni! To nam je onemogočilo izvršitev gornjega predloga, ki pa pride v obravnavo na našem prvem občnem zboru.



1013-2 SZT
MATICA MRTVIH
Levo:	Po vic Cvetko iz
Novega mesta, glej M. M. št. 217. — D sne: Pahoie Anton iz Prigorice 20, glej M. M. št. 149

Bratje: 203 šmalcelj Jože, Laze ob Kolpi št. 7, sin gostilničarja in pos., domobranec, samski, star 24 let, iz Vetri-nja vrnjen domov in ubit.
204.	šmalcelj France, Laze ob Kolpi štev. 7, sin gostilničarja in posestnika, domobranec, samski, star 22 let, vrnjen iz Vetrinja v domovino v smrt.
205.	šmalcelj Viktor, Laze ob Kolpi štev. 7, sin posestnika in gostilničarja, domobranec, samski, star 20 let, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
206.	Majerle Miha, Jelenja vas št. 5, posestnikov sin, domobranec, samski, star 22 let, vrnjen iz Vetrinja v domovino in ubit.
. .207. Ferdeber Peter, Jelenja vas, po-
sestnikov sin, domobranec, samski, 20 let star, vrnjen iz Vetrinja in v domo-
vini ubit.
208.	šterk Marko, Zagozdec št. 5, posestnika in gostilničarja sin, domobranec, samski, star 22 let, padel v borbah s komunisti v ok. Logatca v jeseni 1944.
209.	Pešelj Ernest, Zagozdec št. 7, posestnikov sin, domobrjanec, služil v Rupnikovem bataljonu, samski, star 22 let,, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
210.	Pešelj Marko, Zagozdec štev. 7, posestnikov sin, vaški stražar, padel v borbah pri Predgradu 1943.
211.	Kump Peter, Gornja Ppdgora, delavec, domobranec, samski, star 21 let, vrnjen iz Vetrinja in ubit.
212.	Vajdetič Ivan, Gornja Podgora, posestnikov sin, domobranec, samski, star 23 let, vrnjen domov iz Vetrinja in v domovini ubit.
213.	šterk Ivan, Čeplje, posestnikov iz Vetrinja vrnjen in v domovini ubit. sin, domobranec, samski, star 21 let,
204. Bukovac Peter, Čeplje, posestnikov sin, domobranec, samski, star 23 let, vrnjen v domovino iz Vetrinja in v domovini ubit.
215.	Majerle Marko, čeplje (Vimolj), posestnikov siri, .domobranec, samski, star 21 let, vrnjen iz Vetrinja v domovino in ubit.
216.	Mihelič Jure, Sodevci, posestnikov sin. domobranec, samski, star 20 let, vrnjen domov iz Vetrinja in ubit.
217.	Povše Cvetko, Novo mesto, star 21 let. Bil je najprvo kot sedmošolec odpeljan v internacijo. Po 14 mesečnem trpljenju v Trevisu in Gonarsu se je vrnil domov, dovršil osmi razred gimnazije in maturo ter vstopil v domobranske vrste, želel je postati vojak Kristusov in se je v ta namen vpisal v ljubljansko semenišče, a dejanskega .vstopa ni dočakal. Bil je z drugimi domobranci v maju 1945 vrnjen iz Vetrinja in ustreljen v Kočevskem Rogu.
sli sr
5h4
5l=3
INTERES GENERAL Concesion 4848
List šmartinski Vestnik izhaja mesečno. Letna naročnina za Argentino 15 pesov, v UrS. A. 1.5 dolarja, isto za Kanado; za ostale pokrajine tej valuti primerno. — Za uredništvo in izdajatelja: Karel Škulj, Calle San Martin 20, Gral. San Martin. — Uprava: C. de los Derechos de la Ancianidad 130, Gral. San Martin FCNGSM, Prov. Bs. As. — Tisk Grote, MAntes de Oca 320