Tržaške razmere.
Vladnim krogom prav blizu stoječa dunajska „Reichs-vvehr" je prinesla te dni o tržaških razmerah prav oster članek, katerega naslednje podajemo v prostem prevodu : „Novoizvoljeni občinski svet nekega mesta je na tem, da se konstituira. Verifikacijske komisije konstatujejo v svojih poročilih, da so se vse volitve postavno završile in predlagajo torej, da se iste potrdijo. Neki član občinskega sveta izrazi željo, da naj bi se o veljavnosti volitev posamezno glasovalo. To se zgodi in pri tem večina kar natihoma, a mej frenetičnim odobravanjem galerijskega občinstva razveljavi volitev enega člana manjšine, ki pripada drugi narodnosti. Somišljenik njegov izjavi, da ne zapopade, kako se more razveljaviti postavno završena volitev, proti kateri ni bilo ugovora. On vidi v tem moralično zaušnico dotičnim volilcem. Predsednik na to pripomni, da če se je že dala zaušnica, ni veljala ista volilcem temneč izvoljencu. Manjšina je na to ogorčena mej kričanjem galerije zapustila dvorano. V katerem turškem gnjezdu se je pa pripetil ta neverjeten in vendar do cela resničen dogodek? Ali se to celo ni dogodilo v Evropi, morebiti v Aziji ? . . . O ne, zgodilo se je to v najbolj napredovanem, cvetočem mestu avstrijskem, zgodilo se je na ponosnih obalih Adrijanskih, zgodilo se je v Trstu. Ondi je italijanska progresova večina občinskemu svetniku Ivanu Nabergoju, ki je bil postavnim potom izvoljen, a je imel nesrečo biti rojen Slovenec in nejednako drugim tržaškim renegatom, ostati zvest tej narodnosti, na popisan nečuven način zaprla pred nosom vrata mestnega zastopstva. Pred očmi imamo stvar, ne osebe, vendar bi pa pripomnili, da Nabrgoj nikakor ni nesimpatična osoba. Priprost kmetovalec iz tržaške okolice je bil več let tudi član poslanske zbornice in nikdar ni kako agresivno nastopil. Ne vemo torej, zakaj si je nakopal jezo tržaških italijanisimov. Pa če tudi bi bil kak slovenski rogovilež, bi progresova večina tržaškega mestnega sveta ne imela niti najmanjše pravice, zakon na tako nesramen način z nogami teptati. Po tem tržaškem vzgledu bi ne bil ves naš parlamentarizem in naša toli hvalisana občinska avtonomija niti piškovega oreha vredna. S sklepom večine se manjšina vrže kar vunj in potem se lahko zapoveduje po svojem dopadajenji, kar se hoče.
Zopet vprašamo: Smo li v Avstriji ali v — Abru-cih? Seveda, Abruci spadajo k Italiji, pa tudi ondi italijanska vlada skrbi, da bi napravila postavne razmere in italijanska vlada bi gotovo nikjer in nikoli ne trpela od strani kakega občinskega zastopa tako izzivajočega in nesramnega vedenja, kakor je že več let ono tržaške gospode napram državni oblasti. Le v Avstriji naj bi si pustili vse dopasti? Gospodu Nabrgoju zadana »zaušnicaa zadene tudi avstrijsko državo in ta ne sme iste prenesti.
Da, mera je polna. Še plapola s tržaškega gradu črno-žolta zastava, katero braniti bodo vsikdar pripravljeni sinovi te države. Kaj vse pa mora ta staroslavni prapor gledati v skupni Primorski? V Trstu bodo skoro vrgli poslednji figov list s sebe, nastopa se javno z proti-
avstrijskim mišljenjem. Državnozborske volitve so bile spremljane s pojavi, ki morajo vsakteremu, če sicer hoče videti ali ne, odpreti oči. In kakor stari v Trstu pojejo, tako žvižgajo mladi v Istriji. Tam bi italijanisimi radi ustanovili pravcato anarhijo, da bi se znebili svojih sovražnih slovanskih sodeželanov. Sliši se od požiganj in drugih jednakih lepih reči. Civilne oblasti je videti, da so popolnoma brez moči, kajti šele opetovani intervenciji vojaštva so je posrečilo, najhujše zabraniti. Slovani so ravno ob državnozborskih volitvah storili to pregreho, da so zopet pokazali, da žive. To pa ne prija niti italijani-nisimom v Trstu niti italijanisimom v Istriji. Cela tržaška okolica in cela Primorska morata postati italijanska — in četudi s silo. Če se Slovane uduši, potem bo moč Primorsko čim lažje pripraviti kot goden grižljej za Italia unita. Dotlej pa le pustimo, da naši milijoni mirno romajo v Trst, saj jih imamo itak preveč. Če bodo svoje-dobno Italijani (s posmehom prevzeli našo čveterokotno trdnjavo, potem bodo tudi z veseljem isto storili s Trstom .... Tako mislijo namreč tržaški italijanisimi. V nas se pa ne vzbujajo zastonj britki spomini izza polupre-teklega časa. Lombardija in Benetke sta bili zgubljeni največ vsled popolnoma zgrešenega vladnega zistema, in ta popolnoma zgrešeni vladni zistem — ne bojimo se položiti prsta na odprto rano — je tudi v Trstu doma. Mi opazujemo, kako tržaško namestništvo ne od včeraj, temveč že več let, neopravičeno rahlo in potrpežljivo postopa. Po tem so tudi tako krasni sadovi. Italijanisimi naj počenjajo kar koli in naj se vedejo najbrezobzirneje, v tržaški namestniški palači ne vidijo in ne slišijo ničesar, ali pa se v najboljšem slučaji ohrabrijo toliko, da napravijo platoniško izjavo, katere italijanisimi ne sprejmo posebno spoštljivo. V njihovnm navajenem delovanji ne napravi to nobene premembe. Namestnik tržaški, vitez pl. Rinaldini naj dolgo vrsto let svojega jneuspešnega delovanja le pregleda, in prepričal se bode sam najbolje, h kakim rezultatom je dovela njegova slabotna politika. Toda sedaj ni čas za premišljevanja. Ob sedanjih razmerah je potrebno brzo in energično ravnanje. jNov duh mora prevesti tržaško namestništvo in četudi bi se moralo z nekaterniki korenito pomesti. Italijanisimi naj ko-nečno prav jasno občutijo, da je tudi avstrijskega potrpljenja enkrat konec."
122