Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. • II Gruppa Katoliški Uredništvo in uprava: C e n a : Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L 110 I Poštno ček. račun: štev. 24 12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 J i Wi Leto VI. - Štev. 37 Gorica - 16. septembra 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek SVOBODA V zadnjem času se po raznih naših časopisih precej razpravlja o beguncih in begunskem vprašanju ter o vzrokih, ki vedno znova silijo ljudi na težko pot begunstva. Povedalo se je že marsikaj. »Klic Triglava« z dne 6. 9. 1954 prinaša v zvezi s tem članek, ki se nam zdi prav na mestu, zato ga skoro v celoti objavljamo. Zaključek, da ljudje bežijo pred-vsem zaradi preselitve preko morja ali pa zaradi avanture, je v osnovi zgrešen, ker ne išče pravih vzrokov pobegov. Ni dvoma, da so primeri lahkomiselnosti in kriminala; toda večina ljudi, ki se odloči za beg v svobodo in na poti do nje, postavlja na kocko svoje življenje, mora imeti za tak korak globok razlog. Ali pa so morda že tako zagrenjeni, da se tudi smrti več ne boje? Nič ni čudnega, da je čistih političnih beguncev razmeroma malo, saj so v glavnem ti že pred leti zapustili Jugoslavijo. Preostali, ki bi prišli v poštev, sedijo po ječah ali pa zaradi starosti in družin ne morejo misliti na beg. Sklonili so glave in tiho doma pričakujejo odrešenja. — Če še pomislimo, da je celo v normalnih razmerah razmeroma malo političnih aktivistov v primeri z množico volivcev, potem nas tudi v izrednih razmerah ne more čuditi nizko število izjavljenih političnih opozi-cionalcev-beguncev. Tem manj, ko pa ni nobene podtalne politične organizacije, ki bi jo bilo mogoče doma ali zunaj čutiti, pa tako tudi ni konkretne prilike za sočasno politično opozicijo in njene žrtve. Upoštevajmo še, da so ljudje postoterili previdnost in da jih ne mika izzivati tajno politično policijo. Ljudje v glavnem bežijo »zaradi slabih življenjskih prilik«, kakor je zapisal »Ti-meso v« zapisnik iz Avstrije. Kdo se bo čudil, če se mladi ljudje odločijo za beg, ker so siti stradanja in životarjenja? Siti večne enoličnosti in priganjanja k delu, katerega sadov ne morejo dostojno užiti. Nai?eličani novorazredne diskriminacije, kjer odloča partijska legitimacija, ne pa pridnost in podjetnost in znanje. Kako naj bo človek zadovoljen, ko pa mu oblast meri kubične metre življenjskega prostora po politični zanesljivosti in z ozirom na to dovoljuje komunistom razkošna stanovanja in brezštevilnim uradom ponosne palače? Kako naj Še kdo ima zaupanje v režim, ko kljub milijardni dolarski pomoči in stotinam milijonov dolarjev posojil življenjska raven pada in stoji i? Evropi — najnižje!? In po drugi strani: kako naj državljan verjame komunističnemu tisku, ki opozarja na težkoče emigrantov, ko pa jim tisk vsak dan na vsaki strani laže? Sicer pa je sama »Borba«, naredila 9. avgusta reklamo za begunstvo; v letu 1953. so be-gunci-izseljenci poslali iz svobodnega sveta v Jugoslavijo 1,500.000 paketov. Zaključek v bistri glavi je naraven; če je »Borba« povedala samo pol resnice, je veliko. Tako na zapadu ne more biti slabo, ko pa je ljudem mogoče poleg lastnega preživljanja še kaj prihraniti in celo poslati kak paket domov. Kar zadeva sedanjo in predvojno vojaško službo je vsaj ta razlika, da pred vojno vojaških beguncev praktično poznali nismo. Če bi šlo tu samo za golo odsluženje kadra ali pa orožnih vaj, število beguncev ne bi bilo tako visoko. Odločilne so moreče okoliščine. Izzivajoče je dejstvo, da beži zlasti mladi rod. Tisti rod, ki ga komunistični režim že devet ali deset let izključno vzgaja in prevzgaja — očividno pa ga prevzgojiti ne more. Ali je morda dal za ta rod pojasnilo tisti študent, ki so mu bila »obzorja preozka« in je izbral svobodo? ' Na splošno je pa težko točno razvrstiti posamezne primere pobega. Mnogi vzroki so namreč med seboj povezani, eni povzročajo druge. Gotovo je le. da odmeva iz vseh primerov globok življenjski klic po svobodi. Kajti tam, kjer ni svobode, tam ni napredka, ni blagostanja, ni zadovoljstva in ni uspehov. V najboljšem primeru pride do mrtvila brez pobud in brez izgledov na izboljšanje. In celo od tega je Jugoslavija neizmerno daleč! Osnovni problem človeškega sožitja je že stoletja in stoletja vpfa* šanje svobode. Nobeno nasilje ni prineslo sožitja. Tega tudi komunisti z nasilnimi metodami niso mogli in ne bodo mogli doseči. Tok beguncev se tako ne bo nikdar ustavil in tega vprašanja nobena povrat-niška pisarna ne bo nikdar mogla rešiti. Če boste vrnili enega, jih bo pobegnilo deset. Vsi ti begunci so danes in jutri živ opomin svobodnemu svetu, da je Jugoslavija dežela nesvobodnih, lačnih, raztrganih in nesrečnih ljudi. Ti begunci odrekajo n«* silnemu režimu vso moralno osnovo, da bi govoril v imenu tlačenih narodov. Begunci so pred svobodnim svetom glasnik tistih milijonov, ki ječijo v domovini in čakajo od svobodnega sveta odrešenja. Tisoč let je slovenski narod krvavel, a izkrvavel ni; tudi zaradi beguncev ne bo! Dokler bo v njem kaj vere in hotenja po svobodi! Nevarna trenja Med tem ko so se zbirali zastopniki osmih držav na ,Ma:i;li, da bi izdelali in podpisali obrambni pakt za jugovzhodni del Azije, je prišlo na Daljnem Vzhodu do dveh dogodkov, ki pričajo, kako napete so on-dotne razmere in kako lahko hi prišlo ravno v tem delu sveta do izbru-ha kake nove vojne. Prvi dogodek, ki ga moramo omeniti, je napad dveh sovjetskih reakcijskih lovskih letal na ameriško izvidniško letalo -»Neptune«. Napad se je izvršil kakih sto milj Vzhodno od Vladivostoka in kakih 40 milj od Sibirije, torej izven sovjetskega teritorialnega neba. Ameriško letalo je bilo zadeto ter se je z deseti ju i možmi posadke zrušilo v morje, vendar se je posrečilo rešiti devet mož posadke. Sovjetska vlada je, kakor po Aa-Vfldi, potvorila resnico ter obdolžila ameriško letalo, da je prekoračilo sovjetske meje ter da je kot prvo napadlo obe sovjetski letali. In da hi 'bila sovjetska trditev tem bolj verjetna, je namestnik sovjetskega zunanjega ministra Gromiko izročil Bohlenu, ameriškemu poslaniku v Moskvi, posebno noto, v kateri sov- jetska vlada protestira zaradi kršitve sovjetskih meja ter poziva ameriško vlado, naj ukrene vse potrebno, da se taki in podobni incidenti ne bodo več dogodili. Ameriška vlada je zavrnila ogorčeno ta protest, obenem pa se je obrnila na Varnostni svet ZN ter zahtevala podrobno preiskavo in obsodbo sovjetskega napada. Pri seji Varnostnega sveta, ki se je vršila zadnji peteji, je ameriški zastopnik Lodge zahteval, da mora Sovjetska zveza stopiti v stik z Združenimi državami ter se z njimi zmeniti glede odškodnine za sestreljeno letalo in za osebo, ki je izgubila pri tem svoje življenje, ali pa prepustiti vso zadevo Haaškemu mednarodnemu razsodišču. Sovjetski delegat Višinski je označil Lodgevo trditev o poteku dogodka za nerefcnično ter je zahteval zavrnitev ameriškega pred-loga. Varnostni svet pa je njegovo zahtevo z desetimi glasovi proti enemu, to je sovjetskemu, zavrnil. Drugi dogodek, ki je vznemiril politične kroge, pa je obstreljevanje otoka Kemoja s strani baterij komunistične Kitajske in takojšnji odgovor kitajskih nacionalistov na ko- munistično izzivanje. Otok Kemoj, ki ga imajo kitajski nacionalisti v rokah, leži v neposredni bližini o-toškega mesta Amoja ter je le kakih deset km od kitajske celine oddaljen. Otok nima nobene strateške važnosti, ker ga komunistično topništvo ne samo težkega, ampak tudi srednjega kalibra vsak čas lahko obstreljuje. Važen je le toliko, ker predstavlja z nekimi drugimi otoki izvidniško postojanko nacionalistične vojske, ki ima, kakor znano, na otoku Formozi svoj glavni sedež. Tukaj pri Kemoju je prišlo torej do obojestranskega topniškega obstrer Ijevanja in do kombiniranega letal- skega in pomorskega napada s strani kitajskih nacionalističnih sil. Tega napada se je udeležilo več ko! sto letal in več vojnih ladij, s ka-. terimi razpolagajo nacionalisti. Napad je bil naperjen proti mestu Arnoju ter je prizadel komunistom veliko škode. Podobne napade so nacionalisti pozneje še večkrat ponovili. Vse to pa utegne kitajske komuniste še bolj razdražiti ter jih privesti do tega, da boj za Formozo, ki ga že dolgo obljubljajo in napovedujejo, vzamejo resno v roke, kar bi imelo spričo ondotnega položaja lahko težke mednarodne posledice. Zaradi Formoze Kakor znano, je nacionalistična Kitajska od ogromnega kitajskega ozemlja ohranila le otok Formozo in nekaj malih otočičev v njeni bližini. Tja na Formozo je pribežalo pred komunisti, kakor cenijo, par milijonov Kitajcev, vštevši okoli pol milijona mož razbite Čangkajšekove armade, tako da je sedaj na otoku, ki ima skoro 36.000 kvadr. km površine, okoli osem milijonov ljudstva. Formoza (Lepa), tudi Taiwan i-menovana, zasluži povsem svoje ime, ker je v resnici lepa, prelestna dežela. Njena notranjost je gorata ter pokrita s tropskimi pragozdi. Najvišja gora, Mount 'Morrison, je 4143 metrov visoka. Formoza je pa tudi bogata dežela, ki pridela veliko riža, sladkornega trsa, zemeljskih lešnikov, soje in čaja. Ima tudi premog in petrolej. V njeni notranjosti živijo razna divja malajska ljudstva, medtem ko najdeš ob njenih obalah predvsem Kitajce in Japonce. Formoza je spadala že od nekdaj h Kitajski, le po nesrečni kitajsko-japonski vojni (1894-1895) je prišla pod japonsko oblast ter ostala pod Japonci do konca zadnje svetovne vojne. Da ni padla kitajskim komunistom v roke, se mora zahvaliti zadnji vojni na Koreji. Ko je prišlo namreč do korejske vojne, je predsednik Truman, kot vrhovni poveljnik -ameriških vojnih sil, ukazal VII. ameriškemu brodovju, da mora nevtralizirati otok, to je, da mora preprečiti, da bi prišlo med kitajskimi komunisti in nacionalisti do kakih spopadov. Ta Trumanov korak je bil Čangkajšekovi razbiti armadi v veliko korist. S pomočjo ameriških izvedencev in ameriških podpor, so nacionalisti reorganizirali ter moderno opremili svojo armado, mornarico in letalstvo. Ko je postal Eisenhower predsednik Združenih držav, je ukinil tako zvani »embargo« ter dal nacionalistom prosto roko. To je storil, da bi zmanjšal pritisk kitajskih komunistov na Korejo in na lndokino s tem, da so morali del svojih sil razpostaviti vzdolž svoje na tisoče km dolge obale za slučaj kakega napada z nacionalistične strani. Obenem je ščitil še vedno Formozo pred komu- nističnimi napadi. Iz tega sledi, da polagajo Združene države na Formozo posebno važnost in da ne mislijo dopustiti, da bi prišel ta strateško tako važen otok kdaj komunistom v roke. Kitajski komunisti pa so že večkrat poudarili, da se Formozi ne mislijo odpovedati. V luči teh dejstev je treba presojati zadnje dogodke v neposredni bližini Formoze, dogodke, ki bi se utegnili razviti v kak nov krvav spopad na Daljnem Vzhodu. L. P. Katoličani o vodikovi bombi Thomas E. Murrav, eden od petih elanov ameriška komisije za atomsko silo in ugleden katoličan, je imel govor na katoliški univerzi v Washingtonu in je v njem dal zanimiv predlog, ki ga je objavilo vse svetovno časopisje. Rekel je, da naj bi povu-bili vse glavne državnike sveta, da bi prisostvovali eksploziji velike vodikove bombe. Če bi se namreč oni in narodi, ki jih vodijo, zavedli, kaj bi pomenila nova vojna, tbi to vzbudilo v njih upravičen strah pred njo in nastopili bi proti vsakršni politiki, ki bi lahko privedla do atomske vojne. Groza pred novo vojno hi morda tudi vzpodbudila ljudstva, ki zdaj trpijo pod totalitarnimi komunističnimi diktaturami, da bi se uprla in odstavila svoje vlade. Državniki, ki bi videli eksplozijo vodikove bombe, bi se znebili vseh utvar. A bogve kakšna nova atomska orožja bodo še iznašli, če ne bo možno hitro končati sedanjega tekmovanja v atomskem oboroževanju, je rekel Murray. Celo Sovjeti morajo zdaj spoznati, da se je človekov odnos do narave temeljito izpremenil. To pa mora nujno vplivati tudi na odnose med narodi. Murray je poudaril, da atomska sila, s katero zdaj razpolaga človeštvo, še ni sama po sebi nevarna. Nasprotno, kot vsaka naravna sila je tudi ta od Boga. Z«to je dobra in lahko človeštvu koristi. A moralo bi jo izkoristiti v dobro, ne pa v slabo. Vse zavisi od tega, kako jo bo uporabilo. Lahko jo izkoristi za napredek, ki človeštvu ne bo ustvaril nebes na zemlji, pač pa omogočil ljudem mirno, urejeno življenje in blaginjo. Če ne, pa lahko spravi človeštvo v strašen, predzgodovinski kaos. Od ljudi samih zavisi, kako se bo Jo olločili. Edenova potovanja V začetku preteklega tedna se je govorilo o konferenci devetih, ki naj bi se vršila ta teden v Londonu in na kateri naj bi se našel kak izhod iz slepe ulice, v kateri se je znašla zapadna Evropa zaradi francoske zavrnitve evropske obrambne skupnosti. Na splošno so vse zainte-res ir an e države ta angleški predlog o konferenci z veseljem sprejele, le čas konference se je zdel nekaterim vladam preuranjen, češ da se ni mogoče v tako kratkem času pripraviti primerno na tako važno konferenco. Amerika in Nemčija sta imeli še po. sebne razloge, da bi se konferenca preložila1 na poznejši čas. Ameriški zunanji minister Foster Dulles se je mudil še sredi preteklega tedna na Manili; od tam bi se moral podati, kakor je bilo zmenjeno, še na Formozo in Japonsko. Ker ni mogel in tudi ni hotel teh serio e approfondito«) kakor na italijanskih šolah. Na šoli imajo vpliv Titovi tržaški emisarji (»gli emissari trie-stini di Tito«.), ki jim gre predvsem za to, da postane šola njih propagandno sredstvo. Navaja se tudi konkretni primer tiike propagande na šoli: risanje jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo in petje partizanskih pesmi. Radi teh dejstev bi po trditvi pisca v vedno večji meri slovenski starši vpisovali svoje otroke na italijansko šolo. Trditve omenjenega članka niso tako malo pomembne. Vprašanje je, ali so resnične. Tisti, ki imajo stik s slovensko šolo, v prvi vrsti starši, morejo reči, da te trditve niso resnične. Profesorjem in učiteljem bi delali veliko krivico, če bi trdili kar na splošno, da niso sposobni. Nihče ne more pričakovati, da bodo na kaki šoli vse učne moči enako sposobne. Starši in učenci se bodo vedno pritoževali nad tem ali onim učiteljem. To se godi prav tako, če ne v večji meri, učnim močeni na italijanskih šolah. Saj živimo z italijanskimi someščani z ramo ob rami in obiskuje marsikateri slovenski otrok italijanske šole. Zato vemo, kaj se ondi godi. Tudi glede učnega programa nima nihče ničesar očitati našim šolam. V bistvu se ne razlikuje od učnega načrta na italijanskih šolah, samo obširnejši je. Seveda se mladež na naših šolah ne posebno navdušuje za heroje italijanske zgodovine. Toda to za njeno življenjsko bodočnost bržkone ni važno. Najhujši je očitek, da imajo na slovenskih šolah vpliv Titovi emisarji. Bodimo odkritosrčni! Na celem svetu se Italijani odlikujejo po velikem odstotku članov komunistične stranke, visokem številu oddanih glasov za Togliattija pri volitvah in v Italiji tudi po precejšnjem številu komunističnih profesorjev in učiteljev. Zato Italijani najlaže razumejo naš položaj in morajo priznati, da je razumljivo, da je med našimi profesorji in učitelji marsikak Titov prijatelj. Toda te osebe ne sestavljajo učnega načrta. Sicer pa so na razpolago učbeniki, ki jih je dala za naše šole natisniti ZVU. V teh učbenikih ni nič takega, kar bi dokazovalo kak škodljiv vpliv na učni načrt. Ko se pa o-menja risanje zastav z rdečo zvezdo in petje partizanskih pesmi, je treba reči, da se je to res godilo v letih 1946. in morda še 1947. Toda to je že daleč za nami. Takrat je bil tudi položaj naših italijanskih someščanov še čisto drugačen. Danes pa — tako se zdi —- na slovenskih šolah zlepa ne boste našli risanja zastav z rdečo zvezdo ali petja partizanskih pesmi. Da pa ni brez vsakega i>pliva titovskega komunizma na naši šoli, je spet mogoče. Saj šolo v■ gotovi meri ustvarjajo učitelji in med temi so ljudje raznih nazorov. Ali je na slovenskih šolah vpliv učnih moči, ki so Titu več ali manj zvesti, res tako močan, da to spravlja resen in temeljit pouk na slovenskih šolah v nevarnost, o tem ne gre sodba le piscu »Katoliškega glasa«, temveč v prvi vrsti postavnim oblastem, ki so radi svoje službe dolžne skrbeti za dobro kvaliteto šol. Danes je nositelj te šolske oblasti poseben uradnik, ki ga nam je poslala rimska vlada. Ta uradnik je g. prof. Fadda. Njegova dolžnost je, preiskati, kako je s tem, kar piše 8. septembra »Giornale di Trieste o Titovih emisarjih na naših šolah. G. prof. Fadda mora ugotoviti, ali je radi titovskih elementov res v nevarnosti resnost in temeljitost pouka. Če g. prof. Fadda spozna, da očitki niso utemeljeni, mora zahtevati od časopisa, da prekliče netočno obveščanje. Če pa uvidi, da ima kritika italijanskega javnega mnenja prav, ko se spravlja na slovenske šole, potem pa je g. prof. Fadda radi svoje službene dolžnosti dolžan, odstraniti to, kar bi moglo spravljati pouk na naših šolah v slabo luc. Seveda smo Slovenci še vedno mnenja, da bi bil za tako delo bolj sposoben slovenski uradnik, ki bi znal pri skrbi za naše šole slovensko misliti in čutiti. Živimo še vedno v dobi, ko Titovi in Scelbovi ljudje barantajo za Svobodno tržaško ozemlje. Scelbovi ljudje pač gledajo ta trenutek na to, kako bi tržaškim Slovencem čim več obljubili, a na tak način, da bi potem ne bilo treba ničesar dati. če bi hotel omenjeni italijanski člankar pisati v tem stilu, bi moral reči: G. prof. Fadda, skrbi, da bodo Slovenci s svojimi šolami čim bolj zadovoljni! Slovenskim staršem pa bi moral klicati: Nikar se ne bojte, zapisati svoje otroke v slovenske šole! Saj je še vedno verjetnost, da pride semkaj v Trst mati Italija! Ta vam bo dala šol, kar boste hoteli! Zato vsak slovenski otrok v slovensko šolo! Morebiti pa časi še niso dozoreli, da bi se italijanski novinar povzpel do take narodnostne strpnosti. Ne smemo pa izgubiti vere v bodočnost. Slovenski starši še vedno zaupajo v pravičnost. Nismo izgubili vere, da se bodo uredili v Trstu odnosi med Slovenci in Italijani na podlagi pravičnosti. Pravičnost pa zahteva za vsak narod posebne šole. To se pravi: Slovenski starši pošljejo svoje otroke v slovenske šole, italijanski v italijanske. Na svetu bo vladala pravičnost takrat, ko bodo v slovenskih šolah odklonili italijanskega otroka; ako bi ga starši hoteli vpisati v slovensko šolo, in ko bodo na italijanski šoli odklonili slovenskega otroka, ki bi ga hoteli starši vpisati v italijansko šolo. Ako slovenski starši vpisujejo otroke v italijansko šolo, je to za slovenski narod nesreča. Ako italijanske šole take otroke sprejemajo, je to za italijanski narod sramota. NAŠ MARIJANSKI KONGRES IN POSVETITEV SRCU MARIJINEMU V ŠTANDREŽU SNE 3. OKT. V dnevih od 1. do 3. oiktobra bomo imeli goriški Slovenci naš marijanski kongres, kjer bomo javno in skupno proslavili božjo in našo mater Marijo v tem marijanskem l,etu. To in ono pobožnost smo že imeli, a kake skupne proslave, kjer bi z vsemi močmi pokazali svojo vdanost in ljubezen Mariji ter se ji posvetili, nismo še imeli. Kongres bomo obhajali tako, da bomo po vseh duhovnijah kar najlepše opravili prvi petek, prvo soboto in rožnovensko nedeljo, sklep kongresa pa bo za vse duhovnije v Štandrežu, kjer je sedež največjega rtašega dekanata, v nedeljo 3. oktobra popoldne ob 3h. Tam bo veličastna procesija z Marijinim kipom, obnovili bomo posvečenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu, nakar bo sledila marijanska akademija. Natančnejša navodila vam bodo dali vaši dušni pastirji. Nobena duliovnija ne sme manjkati! Pevski zbori, z veseljem sodelujte pri tej naši največji Marijini proslavi! Spored bo objavljen prihodnjič v našetn listu. Sklepi konference na Manili Manilška konferenca, ki se je pričela 6. septembra, se je v sredo 8. septembra srečno zaključila. Konference so se udeležile tri zapadne velesile (Združene države, Anglija in Francija), dve jugotihomorski državi (Avstralija in Nova Zelandija) in tri azijske države (Pakistan, Siam in Filipini). Namen konference je bil. izdelati pogodbo za kolektivno obrambo jugovzhodne A*ije (SEATO) ter jo obenem tudi podpisati, kar se je izvršilo v izredno kratkem času. Podpisana pogodba, ki ima namen zaustaviti komunistično prodiranje na Daljnem Vahodu, se nanaša na jugovzhodni del Azije in na južni del tihomorskega ozemlja. Za Laos, Kambodžo in nekomunistični del Vietnama so podpisali poseben protokol, ki razteza -obrambo nove obrambne organizacije tudi na .te tri države. Obrambna pogodba pa se ne nanaša ne na angleško kolonijo Hong Kong ne na naeionalističho Formozo, tem manj seveda na Korejo in Japonsko. V predgovoru te pogodbe je poudarjena pravica narodov do samoodločbe, kar pomeni nekako indirektno obsodbo vsakega kolonializma, ki ga ravno komunisti tako radi zlorabljajo v svojo propagando. Sicer pa je v Aziji le malo kolonializma, odkar določilih lastne ustave. V slučaju, da bi prišlo do neoboroženega napada, se bodo podpisnice obrambnega pakta posvetovale med seboj o ukrepih, ki bi jih bilo treba p od vzeti. Ustanovil se bo poseben posvetovalen odbor, ki bo imel nalogo, pogodbo dopolniti ter poskrbeti za vojaške in druge načrte. Obveznosti, ki jiih imajo podpisnice kot članice ZN, ostanejo nedotaknjene, kajti Organizacija združenih narodov ostane še nadalje najvišja organizacija za ohranitev miru in varnosti. K obramb, pa,lotu pristopijo lahko tudi druge države, ako so v stanu prispevati k ciljem obrambne pogodbe in ako jih ostale članice soglasno sprejmejo. Vse dokumente obrambne pogodbe bo branila filipinska vlada. Pogodba ostane v veljavi za nedoločen čas. Ob podpisu pogodbe so podale Združene države posebno »razjasnilno izjavo«, v kateri poudarjajo, da so pripravljene nastopiti samo zoper komunističen napad, vendar obljubljajo, da se bodo posvetovale z ostalimi članicami, ako bi prišlo do napada s kake druge, to je nekomunistične strani. Podpisana obrambna pogodba za jugovzhodno Azijo ni taka, kakor je bila prvotno predvidena. Predvsem so odklonile svoj pristop štiri protikomunistične države Daljnega Vzhoda in sicer Indija, Cejlon, Burma in Indonezija. Poleg tega pogodba ne predpisuje svojim članicam podpisnicam avtomatičnega oboroženega nastopa zoper oborožen sovražnikov napad. Filipini so sicer to avtomatičnost zahtevali, a niso s svojim predlogom prodrli. Tudi vezi, ki vežejo članice tega pakta, niso tako tesne, kot so na pr. pri Atlantskem paktu, vendar je podpisana pogodba velike važnosti za obrambo Daljnega Vzhoda. Novo zaganjanje komunizma proti veri so Indija, Pakistan, Burma, Cejlon in Indonezija z več kot pol milijarde prebivalstva zadobile svojo popolno neodvisnost. Nastopil pa je nov, vse hujši kolonializem, ki je skoro polovico azijskega prebivalstva vklenil v komunistične okove. Obrambna pogodba, ki so jo podpisali na Manili, priznava Združene narode za organizacijo, ki mora skrbeti za mir med narodi, obenem pa opozarja vsakega morebitnega napadalca na edinost in složnost tistih, ki so pogodbo podpisali. Pogodba ima deset členov, ki določajo dolžnosti držav, ki 90 to pogodbo podpisale. Te dolžnosti hi se dale na kratko takole povzeti: Članice obrambne pogodbe se obvezujejo, da bodo slučajne medsebojne spore na miren naoin med setboj poravnale ter obenem delovale za utrditev o-brambe in politične stabilnosti. Članice se nadalje obvezujejo, da bodo podvzele gospodarske ukrepe za zboljšanje gospodarskih in socialnih razmer ondotnih narodov. Podpisnice priznavajo, da bi oborožen napad na zgoraj omenjeno ozemlje spravil v nevarnost njih lastno varnost ter da bo zato vsaka podpisnica nastopila proti napadu po V Sovjetski zvezi že tretji mesec divja najkrčevitejša ideološka borba proti veri. Pri tem sodelujejo vse množične organizacije, cel državni aiparat, zlasti pa državna propaganda, radio in tisk. Tu je nekaj najnovejših dokazov; Sovjetska tiskovna agencija TASS, 31. avgusta: »Prezidij Vsezvezne družbe za pospeševanje politične in znanstvene prosvete je sklenil, da bo povečal ateistično znanstveno propagando v državi... Pripravljen je bil načrt za javna predavanja o hrezbožnih znanstvenih vprašanjih. Sklenjeno je bilo, da ho šlo še letos v tisk 12 brošur s ponatisnjenimi predavanji o teh vprašanjih.« RADIO MOSKVA, 26. avgusta: »Sovjetska država vzgaja množice v duhu mark-sistično-leninističnega svetovnega nazora. Ljudem pomaga do napredne, materialistične znanosti, ki razblinja meglo verskih predstav.« RADIO ARMENIJA, 25. avgusta: »Vera je temno orodje reakcije... Neumnost je, kar uči biblija, da je Bog ustvaril svet in življenje. Komunistična partija, katere o-rožje je vsezmagujoči marksistično-lenini-stični nauk, to je dialektični historični materializem, znanstveno točno lahko predvidi ves bodoči razvoj. Borba naprednih sil proti staremu in umirajočemu, proti reakciji, bo nujno vodila do zmage novega in naprednega, do zmage znanosti nad vero in češčenjem praznih stvari.« RADIO VOLGA, 20. avgusta: »Komunistična partija se je vedno borila proti preživelostim preteklosti, proti buržujski ideologiji. Ta borba je v glavnem usmerjena proti preostankom vere v zavesti sovjetskih ljudi. Borba proti veri pa je lahko uspešna le, če jo izvajamo s politično-znanstveno propagando. Prav ta je med našim vojaštvom močno padla. Zaradi tega ao se ustvarili ugodnejši pogoji za porast verskega vpliva v armadi...« Zbirka za „Marijanišče“ na Opčinah Kmalu se bo začelo novo šolsko leto in z njim drugo leto življenja slovenskega katoliškega vzgojnega zavoda za dijake na Opčinah - »Marijanišča«. Ta zavod nudi slovenski dijaški mladini tako vzgojo, da bodo iz njega izšli verni in narodu zvesti izobraženci. Morda bo med njimi Bog vzbudil tudi duhovniške poklice. Prav je, da se vsi Slovenci zanimamo za ta zavod ter ga s svojimi močmi podpremo. V ta namen bo v času jesenskih kvater nabirka po vseh cerkvah s slovensko službo božjo. Verniki so naprošeni, da v podeželskih župnijah prineso ovojnice nazaj na kvatr-no nedeljo 19. septembra; v mestnih župnijah se bodo ovojnice delile šele 29. sept. in izročale v nedeljo 3. oktobra. Pomagajmo našim dijakom in ne odre-cimo svoj, čeprav skromen dar za Marija-nišče! DROBNE NOVICE Svetogorska kronika in devetdnevnica Ker je tudi 2. izdaja te knjižice že pošla, je bilo potrebno izdati 3. izdajo. Častilci svetogorske Matere božje bodo gotovo radi segli tudi po novi 3. izdaji te brošurice, saj Kronika prinaša nove zanimive prispevke o Sv. gori. Želeti je, da bi svetogorska knjižica prišla prav v vsako slovensko družino, da bi tudi mladina spoznala to našo svetovno-znano božjo pot, ki je biser vseh božjih poti. Svetogorski zgodovinar med drugim pravi: »Ne pozabimo, da se je Marija prikazala na naši tako zvani gori »Skalnjca« preprosti grgarski pastirici Urški in da ji je v milem slovenskem jeziku naročila: »Reci ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me prosi milosti!« Zato smo tembolj dolžni izkazovati čast svetogorski Materi božji in širiti njeno češčenje. Poslužimo se torej svetogorske devetdnevnice, ki je tako pripravljena, da jo lahko vsak doma opravlja. Marija svetogorska bo gotovo, če bomo zaupno klicali k Njej, pri svojem Sinu Jezusu izprosila nam potrebnih milosti.« Knjižica in svetogorske razglednice kot »Spomin na Marijino, leto 1954« se dobijo v Katoliški knjigarni v Gorici, v Knjigarni »Fortunat« v Trstu (zraven cerkve Sv. Antona Novega) in pri prireditelju: Peter Flander, Via Cavana 7/III, Trst. G. poverjeniki se obveščajo, da se za pla> čilo že prodanih svetogorskih knjižic lahko poslužijo poštne položnice. Zobozdravnik Dr. STANISLAV PAVLICA v via Rittmeyer štev. 13 sprejema od 9 - 13 in 17 - 19 Telef. št. 31813 TRST Telef. št. 31813 Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici BrookIynski mučenec Gruča 30 rdečih kitajskih vojakov z nasajenimi bajoneti je okorno prikorakala čez most reke Mei v starodavno mesto Kaying na Južnem Kitajskem. Sredi te gruče surovih vojakov so pred seboj porivali dva Amerikanca, ki sta imela roke na hrbtu z bodečo žico trdo zavezane, tako da je kri kapljala iz ran, a konci žic so se nekajkrat ovijali nad lakti in rameni ter se zabadali skozi strgano obleko v prsi in obraz. Ko so dospeli na mrgoleči trg Kavinga, jili je straža rdeče kitajske infanterije popravila z avtomatičnim povsod enakim krikom: »Dol z amerikan kini itnperiali-zmom!«, »Smrt amerikanskim špijonom!«. Na komando je njihovo blazno kričanje prenehalo in dva ponosna Amerikanca so izročil; »rdeči pravici« v pozabo kitajskih ječ... 23. decembra 1950. leta se je na opisani način začelo zadnje poglavje škofa Frančiška X. Forda iz Brooklvna. Za Američane je on s svojo junaško smrtjo postal ameriški Stcpinac ali ameriški kardinal Myndszenty Daljnega Vzhoda. Po 18 mesečnem zaporu in zasliševanju skupaj s škofom Fordom, se je 2. septembra 1952 njegova tajnica sestra Joan Marie (Mary C. Ryan iz Bronxa, New York) komaj in s težavo, vsa izmučena, bolna, lačna in raztrgana privlekla do meje v Hong Kong ter z zadnjimi napori s slabotnim glasom povedalai strasno storijo mučenja ter počasne smrti škofa Forda v cantonski ječi. Slabotni »škofiček« (bil je po postaji m 1.60 visok) je umrl od težkega pomanjkanja in bolezni, od mučenja in trpljenja po enem letu neprestanih dnevnih in nočnih zasliševanj, od pretepanja in mraza... Sestra Joan Marie je videla njegov grob, ki se ji je vtisnil v nepozaben spomin mučenca iz prvih časov krščanstva... pri njem je delala svojih zadnjih 13 let kot tajnica, vse do takrat, dokler ni prišla »rdeča Neronova pošast...« 31 let je škof Ford dajal Kitajcem svoje življenje in svojo neumrjočo ljubezen: hranil je lačne, oblačil, zdravil in mladino učil Resnice, vere in dostojanstva in vrednosti človečke osebnosti. Vendar Frančišek X. Ford je bil od A-merike pozabljeni človek Daljnega Vzhoda. Milijoni, katerim je ime nadškofa Stepinca in kardinala Myndszentya postalo simbol rdeče sramote in svobode, bi nikdar ne izvedeli o njem, če bi se Previdnost ne poslužila sestre Joan Maric. »Ker je škof umrl,« je rekla, »potem rdečim nisem bila več potrebna za satansko lažnivo propagando v zasmeh vsaki pravičnosti pri zadnji sramotni sodbi, ki so jo pripravljali. S svojo smrtjo jih je škof premagal...« Zato so jo vso izmučeno izpustili, ker so mislili, da živa ne bo nikdar prišla do Hong Konga in tako nikdar vsemu svetu izpričala resnice... ZADNJE SRAMOTNO PONIŽANJE Sestra Joan Marie je v svojem 18 mesečnem zaporu videla trpinčenega škofa le trikrat. Zadnjikrat so ga pripeljali v njeno celico 1. febr. 1. 1952, in 21 dni pozneje je škof umrl. Kar ustrašila se je, ko ga je zagledala: rama kost in koža. ves tresoč se, nezmožen, da bi sam bodil. Oči so mu bile krvavo podplute, da pred seboj ni skoraj nič videl. Obleka, ne obleka, ampak raztrgane cape so se oprijele ranjenega telesa, a po obrazu in rokah so se videle modro krvave lise kitajskega biča. Zastokal je od bolečin; pa o, groza, sestra je kar zamižala, kajti njegovih lepih belih prednjih zob ni bilo več in iz ust se je ulila kri... Zapestje na obeh rokah je bilo do kosti oguljeno. Vojaka sta ga podpirala, da se ni zgrudil in takrat se je pred njo moral sleči popolnoma in stati drgeta, joč od mraza v vsej nagoti. Samo en pogled na njegovo izmučeno telo in sestra je omedlela... To je bilo zadnje ponižanje... tri tedne pozneje je »mali škof« umrl... Rdeči so pred redovnico skrivali škofovo smrt in še naprej objavljali lažnive dokaze zoper »dva največja ameriška špijona« ter tako s svojo propagando javno smešili vsako pravičnost bodisi pri rdečih satelitih Vzhodne Evrope ali pa sedaj v rdeči Kitajski. In seveda: demokratski State Department ni imel moči, da bi se zmenil za svoje ljudi vse tako dolgo, dokler ni kalifornijski senator William F. Knowland javno napadel in prisilil državo, da se pozanima za svoje državljane, ki trpe in n-mirajo po komunističnih ječah, trdeč in zagovarjajoč isto načelo, ki so ga že pred letom dni po radiu naznanili katoliški škofje po vsej Ameriki: vlada, ki ne skrbi za dobrobit državljanov, bo propadla in ni vredna zaupanja svojih državljanov, kajti niso ljudje zaradi države, ampak dr- žava je zaradi ljudi! Seveda State Department se je le malo zmenil in še manj storil, da bi osvobodil svoje državljane, katerih število je prekašalo sto. Z vsemi so enako raivnali in vsi so enako umirali kakor škof Ford. Zato je Amerikanee Ford tudi nekatoličanom ,postal simbol pozabljenih jetnikov na Koreji in Kitajski. Todt on je kot predstavnik še višje ideje, ki jo je učil in zagovarjal, bil še posebej zbran za prvo tarčo komunistične lažnive krvave propagande. Kdo bi le mogel biti bolj pripraven za njihove grde namene kakor poštenjak-človek, ki ga je ljudstvo ljubil« in spoštovalo in ki je 34 let preživel med njimi, da ga v svoji komunistični perverznosti čez noč »spremenijo« v največjega »ameriškega špijona«! Celo leto, ko je mali škof že trpel v ječi, je rdeči tisk brizgal nanj žalitve in krive obsodbe in metoda ter način se ni prav nič razlikoval od nekaterih slovenskih komunističnih časopisov v Ameriki, ki so z istim gnojem oblivali naših deset tisoč pobitih fantov, ki so padli za svobodo in vero in Boga, le da je bil jezik drugi. Uradni cantonski časopis »Nam Fong Yat Po«, kar po naše pomeni približno nekaj takega, kakor glas osvobojenega naroda, je posvetil svoje prve in S TRŽAŠKEGA Dijakinjam v Trstu V soboto zjutraj prejšnji teden je bil zaključen I. tečaj duhovnih vaj v ul. Be-senghi. Udeležilo se je 43 tržaških deklet 3dnevnih zaprtih duhovnih vaj. Z nasmejanimi obrazi so odhajale s sklepom, da za prihodnje leto še drugim pokažejo pot do bogatega veselja. Med udeleženkami je bilo 2j3 zelo mladih deklet iz mesta in okolice. Voditelj duh. vaj, g. prof. P. Slapar je z mimo, a prepričevalno besedo mlada srca ogreval za bogato, nadnaravno življenje, ki mora donašati sadove tudi v apostol, delu za bližnje. Dijakinje! Sedaj je vrsta na vas, da pokažete, koliko cenite sebe in svoje krše. ideale. V ponedeljek, 20. sept. zvečer ob 6.30 se prično duhovne vaje za vas in sicer pri sestrah v ul. Ginnastica 79. Trajale bodo le 2 polna dneva. S seboj prinesite; 2 rjuhi, »brisačo, servieto. Vzdrževalnina 1650 lir. Čas za priglasitev je do nedelje 19. sept. — Gg. asistentje, obvestite prizadete! Se razume, da morejo priti k tem duhovnim vajam tudi druga dekleta, zlasti ker jih je bilo nekaj za I. tečaj odklonjenih radi pomanjkanja prostora. Vodstvo Slov. dij. zv. Zlata maša na Proseku Prosečani so obhajali v nedeljo, na praz. nik imena Marijinega, dvojno slavje. Dopoldne ob deseti uri in pol je pristopil k oltarju preč. g. župnik Josip Križman kot zlatomašnik, obdan od dveh zlatomas-nikov, preč. g. Škabarja in preč. msgr. Ukmarja ter bližnjih sosednih sobratov. Zapeli so mu pod vodstvom prof. Zupančičeve njegovi pevci,, ki jim je sam kot poseben ljubitelj glasbe in pevovodja posvetil izredno skrb svojega več kot tride-setletnega uspešnega službovanja v* župniji. Zlatomašniški govoT sta govorila v obeh deželnih jezikih preč. p. Roman Tominc, ki je pripravljal na to pobožnost s posebno tridnevnieo, in jn Husu, doma s Proseka, redovnik brezmadežnega Spoč. Marijinega v Rimu. Zelo ganljiva slovesnost je privabila ogromno število vernikov od blizu in daleč. — Popoldne pa se je vršila procesija z Marijinim kipom kot zaključek slovesnosti Marijinega leta v župniji. Kip je prenašalo šestnajst mladih fantov, v sprevodu je velika množica s petjem in molitvijo častila Marijo. Zlatomašnik je hotel počastiti nebeško Kraljico na ta način, da je spet sedel za orgle in v cerkvi sam vodil petje STedi svoje drage pevske družine. Gospodu jubilantu voščimo Se dolgo in prijetno po