Letnik IV.
ilustrirani
glasnik
Letno stane 12 K [ena šteuilka 30 uin.], za Ilemčijo 14 K, za druge držaue in Ameriko 16 K. — Slike in dopisi se pošiljajo uredništuu „Ilustr. Blasnika" u Ljubljani [Katol. Tiskarna], naročnina, reklamacije in inserati na uprauništuo.
Izhaja ob četrtkih
Oš
28. marca 1918
njihove bajte; a rekel sem si čisto nalahno: »domovina«! in to ime se ni dalo pogoditi niti s požigalcem, niti z morilcem. Tako sem prepotoval cesarstva od vzhoda do zahoda, od severa do juga in skrbel vedno za to, da ne bi napravil sramote svoji zastavi.
17. oktobra. — Danes sem napravil pri svojem sosedu dolg obisk. Slučajno izgovorjena beseda je bila povod novega zaupanja.
Vprašal sem ga, če je izgubil oba uda, ki sta mu manjkala, v isti bitki.
»Vendar ne, vendar ne,« mi je odvrnil; top mi je »vzel« le nogo; kamnolomi v Clamart so mi požrli roko.
In ko sem ga izpraševal po posameznostih, je nadaljeval:
»To je tako enostavno, kakor reči »dober dan«. Po veliki zmešnjavi pri Waterloo sem ostal četrt leta v bolnici, da bi dal svoji leseni nogi časa za rast. Ko sem zopet mogel šantati, sem se poslovil od majorja in jo udaril proti Parizu, v nadi, da najdem tu sorodnika ali prijatelja; a ni bilo sledu o njih, vsi so odšli ali pa bili pod zemljo. Na Dunaju, v Madridu in Berolinu bi bil manj tuj! Ako-ravno sem imel medtem prehranjevati eno
K pobiranju piščall iz naših orgelj. Na Nemškem nadomeščajo odvzete cinaste piščali s cinkastimi ali — kakor pri pričujočih — s papirnatimi. Iz Amerike smo že pred vojno slišali o papirnatih orgijah. Kako pojo in kako dolgo se drže, ne vemo. — Po pravici rečeno: veliko raje vidimo, da na slovenskih tleh papirnatih piščali nikoli ne poslušamo, in prav nič se nam ne mudi, da bi preizkusili, kako dolgo drže.
nogo manj, kljub temu nisem izhajal lažje; tek se mi je vrnil in zadnji groši so izginili.
Pravzaprav sem našel svojega starega eskadronskega poveljnika, ki se je spominjal, da sem mu prepustil pri Montereau svojega konja in ga tako rešil iz vrveža; ponudil mi je prosto mesto v svoji hiši. Vedel sem, da je priženil leto poprej grad in ne slabo posestvo in tako bi lahko večno snažil čevlje milijonarju. Le premisliti sem še moral, ako nimam boljšega dela. Nekega večera sem začel preudarjati.
»Poglej, Chaufour,« sem si rekel, »obnašati se moraš kakor mož. Mesto pri častniku se ti prilega; vendar, ali ne moreš storiti ničesar boljšega ? Imaš še zdrav trup in krepke roke; ne dolguješ li domovini vseh svojih moči, kakor je ime[ navado reči tvoj stric v Vincennes ? Zakaj nočeš, da stopi v pokoj pri častniku oni, ki je bolj pohabljen kakor ti? Vzdigni se, stari junak, še par krepkih sil, še dve pesti imašl Ne smemo sesti k počitku, preden je čas.
Nato sem se zahvalil pri eskadron-skem poveljniku in ponudil svojo službo
\Telikonočni žrtvi hvalnice	Grob Kristusa živega,
V darujte kristjani.	in slavo sem videla vstalega:
Jagnje je odkupilo ovce:	Angeljske priče, potni prt in oblačila.
Nedolžni Kristus je z Očetom	Vstal je Kristus, moje upanje:
. ,. . spravil grešnike, pred svojimi poj de v Galilejo. Smrt in življenje	Vem0> da je Kristus
sta se spopadla v precudnem dvoboju:	resnično od mrtvih vstal:
Mrtvi Vojvoda življenja živ kraljuje. -	Ti pa> Zmagovalec, Kristus,
Povej nam, Marija,	sč nas usmili,
kaj si videla na poti ?	Amen. Aleluja.
Pričujoča krasna cerkvena velikonočna pesem je ena izmed petero sekvenc, ki se dandanes še pojo pred evangelijem v petero slučajih. Sekvenca se imenuje himni podoben slovesen spev. Ohranile so se poleg navedene še: žalostna je Mati stala (za praznik Marije Sedem Žalosti), Pridi sveti Duh (za binkošti), Hvali Sion Rešenika (za Sv. R. Telo) in Strašen dan bo dan plačila (za slovesne črne maše). — Velikonočno je zložil dvorni kaplan in življenjepisec cesarja Konrada II. Wipo (1024—1060).
sam ne bom nikoli pozabil,
pred kakimi
norostmi me je obvarovalo ime »domovina«. Ako sem hotel podleči utrujenosti, dočim sem bil za bojno črto in so pokali puškini streli v prednji straži, sem slišal ne-redkokrat glas, ki mi je šepetal: — Pusti, naj napravijo stvar drugi in obvaruj za danes svojo kožo! Vendar vztogotila se je tedaj v meni beseda »domovina«! in tekel sem brigadi na pomoč. Ako so mi dražili živce glad, mraz in bolečine in sem prišel v stanovanje h godrnjavcem, me je včasih ščemelo v prstih, da bi jih
Dohod med pečinami k nekemu našemu oddelnemu povelj- bil najrajši lopnil po stvu v visokem gorovju na laškem bojišču.	hrbtu in jim požgal
Modrijan na podsirssju.
Dnevnik srečnega človeka. — Francoski spisal
Emil Souvestre.
(Nadaljevanje: Domovina.)
16. oktobra. — Mali jeklorez mi je bolje razjasnil zasluge očeta Chafour in spoštujem ga tembolj.
Ravnokar zapušča mojo sobo. Noben dan ne mine, da ne bi prišel delat k moji peči, ali da se ne bi jaz vsedel za njegovo mizo in se z njim pogovarjal.
Stari topničar je videl mnogo in rad pripoveduje. Dvajset let je hodil po Evropi .kot oborožen popotnik; bojeval se je brez sovraštva in mislil le na eno: na čast svoje zastave! Bila je, če se hočemo tako
izraziti, misel njegovega praznoverja, a istočasno tudi njegova obramba in varstvo.
Beseda »domovina« mu je bila talisman proti vsem izkušnjavam. Manj vredni naravi se zdi težavno, da je v moči ohranila slavno ime; a močno naravo to vzpodbode.
Imel sem tudi trenutke, mi je rekel nekoč, v katerih sem bil popolnoma pripraven »pobratiti se s hudičem«. Vojska ni ravno šola za kmetske čednosti. Vsled mnogega požiganja, uničevanja in moritve okostenimo. A v takih trenutkih sem se spomnil na domovino, o kateri mi je pravil poročnik. Odtedaj so se iz tega norčevali! Ljudje, ki bi ob smrti svoje matere napravili dovtip, so stvar smešili, kakor da bi ne bilo ime domovina tudi
plemstvo, ki nalaga dolžnosti! Jaz
znancu pri bateriji, ki se je bil vrnil na svoj dom v Clamart in zopet prijel za dleto kamnoseka.
Prve mesece sem opravljal službo prostaka, to se pravi, gibal sem se več kot delal; vendar dobra volja premaga kamne, kakor vse drugo, ne da bi bil, kakor pravimo, prvi, sem vendar izpolnil svoj prostor kot poslednji med dobrimi delavci in jedel z dobrim tekom svoj kruh, ker sem si ga pošteno pridobil. Poglejte, še celo ob kamnih sem ohranil svojo ni-čemurnost. Dobrikala se mi je v notranjosti misel, da delam na tem, da izpreminjam pečine v domove. Šepetal sem si:
»Pogum, Chaufour, domovino pomagaš olepšavati.«
In to me je držalo.
K nesreči sem imel med svojimi tovariši državljane, ki so bili nekoliko preveč vzprejemljivi za mikavnost slave, in sicer tako zelo, da si je izmislil eden, ki je videl svojo levo roko na desni strani, da je zanetil ogenj poleg napolnjene mine : mina se je vžgala, ne da bi nas poprej opozorila, in nas podsula s točo kamnov, ki je usmrtila tri ljudi in meni odtrgala roko, od katere imam le še rokav.
»Tako ^te bili zopet brez službe ?« sem rekel staremu vojaku.
»To se pravi, moral sem jo menjati,« je odgovoril mirno. Bilo je težavno najti tako, ki bi se mesto z desetimi, zadovoljilo s petimi prsti; vendar sem jo dobil.
»Kje pač ?«
»Med pariškimi cestnimi pometači.«
»Kaj! Bili ste pri . ..«
»Zdravstvenem voju; le malo, sosed, in to ni bil najslabši čas. Veste, moštvo cestnih pometačev ni tako slabo sestavljeno, kakor je umazano! Med njimi so stari igralci, ki niso razumeli varčevati, trgovci, ki so prišli na nič pri borzi; imeli smo celo profesorja lepih umetnosti, ki vam je predaval za kozarček žganja latinsko ali žaloigre. Vse to je bilo seveda nezadostno, a uboštvo napravi pregreho odpustljivo in veselost potolaži uboštvo. Tudi jaz sem bil sila reven in vesel, dočim sem se istočasno trudil biti kaj več. Celo v blatu obcestnega jarka sem ohranil mnenje, da nobena stvar ne onečašča, ki more koristiti deželi.
Chaufour, sem si smehljaje šepetal; za mečem kladivo, za kladivom metlo, navzdol gre s teboj, a še vedno služiš domovini.«
»A končno ste svoj novi posel opustili?« sem nadaljeval.
»Ker sem bil odpuščen; cestni pometači imajo redkokdaj suhe noge in radi vlažnosti so se mi nazadnje zopet odprle rane na moji zdravi nogi. Nisem mogel več slediti četi, moral sem odložiti orožje. Sedaj je dva meseca od tega, odkar sem prenehal pomagati izboljševati zdravstveno stanje Pariza.
Izprva me je to potrlo! Od svojih štirih udov sem imel le še desno roko in tudi ta je bila izgubila svojo moč! Moral sem tako iskati zanjo »državljanskega« posla. Potem ko sem bil vsako stvar nekoliko poizkusil, sem zašel med lepen-karska dela in tako izdelujem sedaj škatle za peresa pri kapah narodne straže; delo sicer malo nese, a ga vsakdo lahko opravlja. Ako vstanem ob štirih in delam do osmih, zaslužim šest srebrnih grošev! Stanovanje in hrana porabita štiri in pre-ostaneta mi torej še dva za razkošje. Na ta način sem bogatejši kot Francija, ker moj proračun je urejen in služim ji še dalje, ker ji pomagam varovati njena peresa pri kapah. —
Pri teh besedah me je oče Chaufour smehljaje pogledal in njegove velike škarje so pričele iznova rezati zeleni papir za škatlice.
Obstal sem ganjen in nekam zrl ves zamišljen.
Še en ud one svete čete, ki koraka v boju življenja vedno na čelu, svetu za
Naše vstajenje.
Velikonočni spomini, tako polni nepričakovano srečnih dogodkov, ki jih je rodilo nezaslišano sovraštvo, toda ne brez nepojmljive večne Ljubezni, ta čudovita zmaga večne Resnice, ki je vstala iz naj-
Po Italijanih razstreljena cerkev v S. Polo.
zgled in v blagor! Vsak teh drznih bor-	globlje uničbe učlovečenega Usmiljenja,
cev ima svoj bojni klic: ta »domovina«,	nas kljub stiskam navdaja z živim zaupa-
oni »družina«, drugi »človeštvo«; a vsi	njem.
slede isti zastavi, dolžnosti; za vse velja	Nehote z zaupanjem pa vstaja tudi
Pisarna našega generalnega štaba v neki cerkvi.
isti božji zakon, vdanost. Nekoliko bolj kot same sebe, ljubijo skrivnost tega, kar je veliko; živeti, ne zase, je cilj velikodušnega človeka.
vprašanje: ali so dogodki zadnjih let že naš veliki petek, ali se naše trpljenje že nagiba k zatonu tega bridkožalnega dne, in se nam bliža tiha, pokojna velika sobota s svojim pripravljanjem na veselo vstajenje; ali pa je morda srd in divjanje narodnih sovražnikov, ki jim daje znamenje nezvest domačin, šele grozna, po-
niževalna noč velikega četrtka, ki ji hujša bolest, globlje ponižanje in neverjetnejše trpljenje velikega petka šele sledi?
Toda če nas najhujše muke velikega petka še čakajo, nas vse to ne sme motiti, zakaj večni zakon, s kakršnim božja Previdnost niti svojemu učlovečenemu Sinu ni prizanesla, je tak, da je vsak porod združen z bolečino, vsaka velika misel se mora preizkusiti v trpljenju. In še druga resnica: Kar si brez truda pridobiš, ima zate malo cene. Odtod pojav, da nam ljudje
Najsijajnejši koncert ne nudi fantom toliko užitka kot preprosta pesem, ki si jo sami zapojo.
Če smo morali in še vedno moramo in bomo morali za udejstvitev naše jugoslovanske misli morebiti še bolj trpeti, nam bo tako pridobljena Jugoslavija tembolj ljuba in draga, ker bo odkupljena z našim delom, z našimi žulji, gorkimi solzami, srčno krvjo.
Pomnimo tudi, da se je v velikih dobah narodov vedno ponavljal pojav:
Meso njih mesa, kri njih krvi je po-
zažari tem lepše, v tembolj blesteči luči, tem bolj žarkem ognju, tem iskrenejši ljubezni . . .
Iz Ukrajine: Žitno polje; spodaj: tedenski semenj v vasi.
za dobrote, ki smo jim jih izkazali, niso hvaležni, da jih hitro pozabijo.
Kar pa si človek pridobi s trudom svojih rok, s telesnim ali umskim naporom in trpljenjem, to ima zanj pravo ceno. Ali bi mati tako ljubila otroka, če bi si ga ne priborila takorekoč z neprestanim trpljenjem? Palača, ki bi jo dobil v dar, bi ti ne rodila toliko veselja, kakor hišica, ki si si jo s svojimi žulji postavil.
dajala roko tujcem, da pomaga ugonobiti lastno meso in kri. Toda tudi to početje je rodilo dobre sadove, zakaj iz njega so se posamezniki in narodi učili, kako je treba tudi nad talenti čuvati, da se ne izprevržejo. —
Čim hujša stiska od zunaj in znotraj, tem trdnejše naše upanje: Da nam po velikem petku trpljenja, preganjanja in krivice velikonočno jutro našega vstajenja
Ukrajinci-Malorusi.
Država, ki smo ž njo prvo sklenili mir, je Ukrajina. Ljudstvo, ki tod prebiva, se imenuje Ukrajinci ali Malorusi. t
To je visokorasel rod, z vitkim krepkim stasom, ne preveč koščen, z okroglimi udi in obrazom. Lice je izrazito, milo, ponekod črnikasta barva obraza spominja na teint Jutrovcev. Dolgi lasje so temno-plavi, semtertje črni, redkokdaj svetli. Oči imajo izvečine sive, pa imajo tudi črne in rujave oči, plave so pa zelo redke.
Možaki goje samo brke, redko celo brado, dočim — kakor vidimo za ruskimi praznično oblečenimi kmeticami — Veli-korusi s ponosom goje dolgo brado.
Ženske so ponavadi manjše rasti in krepkega stasa, ponajveč temnih oči in črnih trepalnic. Izraz lica pri ženskah je nežen in prijazen, pri tem pa nekoliko melanholičen (turoben). Zdi se, da je ma-loruskemu tipu primešano nekaj azijske krvi, čemur se ne smemo čuditi, saj so bili Malorusi, zlasti pa maloruski kozaki v nepretrgani — izvečine sovražni zvezi s Turki in Tatari, ki so z dveh strani obdajali in napadali malorusko, oz. ukrajinsko ozemlje.
Malorus je snažen, rad ima lepo hišo, čisto obleko. V svojih kretnjah je nekoliko počasen, ni posebno trudoljuben, tudi je veliko manj vesele nravi in manj podjeten nego Velikorus. Žene pa so zelo pridne in vsakršnega dela vajene. Bo pač tudi tu vsaj še nekaj ostanka jutrovskih navad in življenja, kakršno se je razpaslo pri naših južnih bratih, zlasti Črnogorcih, pa deloma tudi pri Srbih in Bolgarih, kjer mož po stari navadi le »junači« in »pije tobak«, če pa ne junači, pa pohajkuje, žena mora pa sama za vse skrbeti in vsa težka dela opravljati.
O lepih duševnih lastnostih nam pričajo krasne narodne pesmi, z živo domišljijo, polne prilik, slik, prispodob in simbolov. Domišljija mu oživlja vso naravo, ki v njej simbolično utelesuje razne pojave človeškega življenja.
Napevi maloruskih pesmi so čudovito nežni, globoko občuteni in so pogosto še bolj turobni nego besedilo samo.
Nepregledna, enakomerna, žalobno sanjava ravnina namreč, ki v njej že stoletja prebivajo, jim je ustvarila mehko občutno srce, ki zlasti nežne, melanholične strune v njem hitro zazvene, tako da ga tužna zgodba ali žalna pesem privede do solz.
Ta mehka čuvstvenost srca se kaže ob vsaki priliki: v ljubezni, veselju, iskreni vdanosti med možem in ženo in v veliki nežnosti do otrok.
Zmisel za lepoto se kaže tudi v tem, da svoje posestvo rad obdaja z vrtom, hišo z drevjem. Deklice si poleti rade krase lase s cvetjem, V hišah pa zaljšajo suhe ali umetne cvetlice iz pisanega papirja svete podobe.
Malorusi so zelo pobožen narod. Vendar pa vsled svoje čuvstvenosti in tenkočutnosti večkrat premalo odločen, sentimentalen in se v resnični ali umišljeni bolesti rad poloti čaše, da si v pijači utopi svojo pravo ali dozdevno bridkost.
Vsled svojega neodločnega značaja se tudi ne briga za javno življenje, tako da je bilo n. pr. sedaj med
Malorusi treba velike agitacije, preden se je ljudstvo vsaj nekoliko zganilo za samoodločbo, dočim je pri nas samo ena beseda vsa srca vžgala in celo slovensko zemljo razpalila v veličasten kres, čigar odsev ožarja cel svet, tako da vročino tega požara čutijo tudi tisti, ki si tišče oči pred bliščem tega blaženega ognja. . .
Brezbrižen je, toda če se loti, pa tudi trmast. Težko se odloči za kaj, pa ga zopet ne moreš odvrniti, če se je enkrat za kako reč zavzel. Ravno to mu je tudi pomagalo, da si je ohranil svoj jezik, ro-bujoč pod tujim gospostvom.
Kljub vsemu temu pa Malorus svojo osebno svobodo visoko ceni. Dasi se na pr. celo marsikateri izobraženec za splošno, javno blaginjo skoro ne zanima in s tem daleko zaostaja za velikoruskim izobraženstvom, se vendar zelo zanima za svojo osebno samostojnost.
Zato družinsko imetje čim najhitreje dele; gospodarsko združevanje jim ne prija, sin se poizkuša hitro oženiti in se gospodarsko osamosvojiti, kar gotovo ni v hasek gospodarskemu napredku in razcvetu.
Prav to je tudi vzrok, da se gospodarstvo med Malorusi ni moglo kdovekaj razviti, in prav to je tudi v veliki meri pripomoglo, da so se mogli sredi med njimi v takem številu naseliti in se do take moči razviti premeteni židje, da so Malorusi sedaj popolnoma od njih odvisni: vsak trgovec, vsak gostilničar, zdravnik, kupec in tudi večina veleposestnikov, sploh: kjer se denar služi na lažji način, da le ne z delom in žulji, tam je Žid.
Medseboj so Malorusi pravični, od-kjriti in drug drugemu vdani. Izredno ljubijo svojo ožjo domovino, svoj rojstni kraj, zato ga neradi zapuščajo. Zadovoljni so z malim, doma imajo, kar nujno rabijo za življenje, po kaj naj bi z doma hodili?
Zato ni čuda, če so se ravno malo-ruskim vojnim ujetnikom najbolj iskrile oči genotja, ko so zaznali vest, da je njih domovina sklenila mir in da se kmalu vrnejo domov:
»Slava Bogu, slava Bogu!« so ukali presrečni.
Po poklicu so ponajveč kmetje in pastirji. Za rokodelstvo nimajo niti veselja, niti spretnosti, še manj za trgovino ali obrt. Za večje trgovsko podjetje nimajo prav nikakršnega zmisla, ne za to potrebne urnosti, ne okretnosti, pa tudi ne dovolj bistre iznajdljivosti. Kakšna razlika v tem oziru med Veliko- in Malorusi!
služabnica svojega moža. Res da žena pri Malorusih veliko dela in trpi, toda nikdar ne toži, ker je gospodinja pri hiši. Gorje njemu, ki bi žalil Malorusovo ženo; nikoli bi tega ne pozabil.
Malorusi so pesniško navdahnje-pesem ljubijo in ob času žetve in košnje
n i
gredo cele družine s srpovi in kosami in
Prebivalci Ukrajine — kjer vlada »mir« — v svojih slikovitih narodnih nošah.
Na semnju ti Velikorus svojo robo ponuja in hvali na vse mogoče in nemogoče načine, da pri njem kaj kupiš, ta ti pa ne ponuja, in če ga prašaš po blagu, ti odgovarja, kakor da se mu ne zljubi.
Boljše za kupčijo so maloruske žene, ker so živahnejše, iznajdljivejše in pod-jetnejše. In ker Malorus osebno svobodo visoko ceni, zato žene veliko bolj spoštujejo in uvažujejo nego Velikorusi. Pri Malorusih je žena tovarišica in zaupna prijateljica svojemu možu, pri onih pa
z »bandurkami« (neke vrste tamburicami) v južne kraje. Kakor si Bolgarke venčajo glavo z rožami za časa rožne trgatve (Bolgari sade rože, ki iž njih cvetja pridelujejo dragoceno rožno olje), tako si tudi Malorusinja ob žetvi diči glavo s klasjem.
Nošo imajo sledečo:
Malorus nosi belo domačo srajco, nad njo telovnik in jopič, bele hlače prehajajo pod kolenom v visoke čevlje, če so pa dolge, se zavezujejo nad nizkimi čevlji, ki so spredaj zaokroženi, pozimi pridevljejo
Ruske kmetice v svojih dragocenih in zgodovinskonarodnih prazničnjh nošah.
še dolgo kmetiško suknjo. Glavo mu pokriva ali črna kapa ali širokokrajen klobuk.
Ženske nosijo dolgo belo srajco, ki je ob robu in na rokavcih navadno lepo rdeče vezena. Nad njo rjavkasto, približno pedenj krajšo haljo, ki jo spredaj ponavadi zakriva okusno vezen predpasnik, in med obema zadaj zapet širok moderc brez rokavov. Glavo si pokrivajo ali z rdečim robcem ali kapo — rekli bi — srednjeveške oblike. Vsa obleka je domače delo, v marsičem podobna hrvatski narodni noši.
Hiše so izvcčine majhne, lesene, s slamnato streho, pročelje je obrnjeno proti dvorišču, odkoder imajo tudi vhod pod lopo, ki ima lepo izrezljane stebriče. Tla v hiši so ponavadi iz steptane ilovice, notranje stene so pobeljene, za vrati stoji ogromna peč, v kotu visoka postelja.
Kakor med Jugoslovani še vedno žive pevci-slepci, tako imajo tudi Malorusi svoje slepce, ki hodijo od sejma do sejma, od vasi do vasi in prepevajo stare pesmi in jih spremljajo s »kobzo« ali »banduro«, to so »kobzari, banduri«, ki se krog njih zbira narod, da posluša junaška dela svojih prednikov: Nolivajka, Taras Buljbe, Pav-ljuka, Ostranica, predvsem pa kozaškega hetmana Hmielnickega. V starih časih so kobzarji spremljali kozake v boj, da so jih s svojimi spevi hrabrili in navduševali.
A. M.
IIHIHIHHIIO
Kratka povest o antikristu.
Ruski spisal Vladimir Sergjejevič Solovjev.
Prevel Franc Poljanec.	(Dalje.)
Če se je polstoletno podaništvo pod azijske barbare dogodilo vsled nesoglasja držav, ki so mislile samo na svoje posebne narodnostne koristi, se je velika in slavna osvoboditev dosegla z mednarodno organizacijo zedinjenih sil vsega evropskega prebivalstva.
Kot naravna posledica tega očividne-ga dejstva se je pokazalo to, da je stari, zgodovinski ustroj posameznih narodnosti izgubljal pomen in da so skoraj povsod izginjali zadnji ostanki monarhističnih ustav. Evropa v 21. stoletju predstavlja
zvezo bolj ali manj demokratskih držav — evropske zedinjene države.
Uspehi zunanje kulture, po mongolskem navalu in osvobodilni borbi nekoliko zadržani, so znova načeli svojo pot s pospešenim hodom. Toda predmeti notranje zavesti — vprašanje o življenju in smrti, o končni usodi sveta in človeka, zavito in zamotano v množico novih fizioloških in psiholoških3 raziskavanj in odkritij, osta-

a
Alojzij Škrjanc Ivan Gorjanec
s Holmca, padel na la- iz Postojne, narednik, škem bojišču ob deseti umrl junaške smrti na
italijanski ofenzivi.	bojišču ob Soči
Vzornemu mladeniču	28. oktobra 1917.
blag spomini	Spomin ti domovine!
jajo — kakor prej — brez rešitve. Jasen je samo en važen negativen uspeh: odločen padec teoretičnega materializma.4 Predstava o svetu, kot o sestavu plešočih atomov5 in o življenju, kot o posledici mehaničnega kupičenja najfinejših tvarnih izprememb — s takimi predstavami se noben misleči um več ne zadovoljuje. Človeštvo je za vselej odrastlo tej stopnji mo-droslovske otroške dobe.
Toda po drugi plati je pa tudi popolnoma jasno, da je odrastlo tudi otroški sposobnosti za naivno vero brez premiš-ljanja. Tako pojmovanje, kot o Bogu, ki je svet iz nicTa ustvaril itd. so prenehali poučevati že v začetnih šolah. Iz-
3	Fiziologija se peča z vprašanjem o naravi, zakonih razvoja človeške telesnosti, psihologija pa razglablja o človeški duševnosti.
4	Materializem uči, da je samo čutni svet; česar s svojimi telesnimi čuti ne zaznavamo.
5	Najmanjši delci teles.
Prebivalstvo Bukovine se klanja svojemu vladarju cesarju Karlu.
delali so neko splošno vzvišeno stopnjo predstav o takih predmetih, ki se pod njo ne more dopuščati nikak dogmatizem.8 In če je bila ogromna večina mislečih ljudi popolnoma neverna, so tudi maloštevilni verniki vsled nje postali m i s e 1 c i, izpolnjujoč zahtevo apostolov: bodite otroci po
srcu, toda ne po umu.7
* • *
Ta čas je živel med maloštevilnimi vernimi spiritualisti znamenit človek — mnogi so ga imenovali nadčloveka — ki je bil enako oddaljen i od umstvenega i od srčnega otroštva. Bil je še mlad, toda vsled svoje visoke genialnosti8 se je pri svojih triintridesetih letih široko proslavil kot veliki mislec, pisatelj in javni delavec. Zavedajoč se sam v sebi velike duševne sile, je bil vedno prepričan spirituaiist in jasna pamet mu je vedno kazala resnico tega, kaj je treba verovati: v dobro, Boga, Mesija. V to je veroval, toda ljubil je vedno le samega sebe. Veroval je v Boga, toda v .globini duše je nehote in brez premišljanja samega sebe višje cenil nego Njega.
Veroval je v Dobroto, toda vsevidno oko Večnosti je vedelo, da se ta človek ukloni pred zlo silo, da ga le podkupi — ne z omamo čuvstev in nizkih strasti in celo ne z visoko vabo oblasti, toda z edinim neizmernim samoljubjem. Sicer pa to samoljubje ni bilo niti nezavesten instinkt niti brezumno zahtevanje. Razen izredne genialnosti, krasote in plemenitosti so najvišji pojavi vzdržnosti, nesebičnosti in dejanske dobrodelnosti, se je zdelo, opravičevali ogromno samoljubje velikega spiritua-lista, asketa9 in filantropa1.
In ali naj se mu to očita, da je, ki je bil z božjimi darovi tako obilno obdarovan, spoznal v njih posebne znake izredne naklonjenosti božje do sebe in da se je dalje imel drugega za Bogom, v svoji vrsti edinim božjim sinom. Kratko: on je sebe imel za to, kar je v resnici bil Kristus.
Toda ta zavest svojega visokega dostojanstva se dejanski v njem ni določala kot nravstvena obveznost do Boga in sveta, ampak kot njegovo pravo in pred-pravica pred drugimi in prav posebno pred Kristusom.
On izpočetka ni sovražil Jezusa. Priznaval je Njega mesijansko dostojanstvo, toda on je v resnici gledal v njem samo svojega največjega predhodnika, — nravstveno delovanje Kristusovo in Njegova absolutna edinstvenost je bila temu s samoljubjem omračenemu umu nerazumljiva.
Sodil je tako-le:
»Kristus je prišel pred menoj; jaz sem se pojavil kot drugi; to pa, kar se v teku časa javlja kesneje, je po bistvu prvo. Jaz prihajam poslednji, na koncu zgodovine, to pa zato, ker sem jaz popolni, končni odrešenik. Oni Kristus je — moj predhodnik. Njegov poklic je bil, pripraviti in pri-gotoviti moj nastop.«
In v tej misli veliki človek 21. stoletja obrača nase vse, kar pravi evangelij o drugem prihodu, razlagajoč ta prihod ne kot povratek istega Kristusa, ampak kot nadomestitev pripravljalnega Kristusa z dopolnjevalnim, to je ž njim samim.
Na tej stopnji predstavlja človek še nekaj značilnega in originalnega. Saj je n. pr. na podoben način svoje razmerje do Kristusa presojal tudi Mohamed, pravičen
6	Krščansko načelo, da so nespremenljive, večne resnice.
7	Prim. I. Kor. 14, 20.
8	Duhovitost.
9	Mož versko strogega življenja.
1 Človekoljub.
človek, ki ga ne smemo dolžiti v nikakem zlem umiselku.
Samoljubno povzdigovanje sebe nad Kristusa je ta človek opravičeval še na sledeči način:
»Kristus, ki je pridigal in v svojem življenju kazal nravstveno dobro, je bil poboljševalec človeštva, jaz pa sem poklican za dobrotnika tega, deloma poboljšanega, deloma nepoboljšljivega človeštva. Jaz bom dal vsem ljudem vse, česar je treba. Kristus kot moralist1 je ločil ljudi v dobre in hudobne. Jaz postanem pravi predstavitelj tega Boga, ki dviga svoje solnce nad dobrimi in hudobnimi, ki dežuje na pravične in krivične. Kristus je prinesel meč, jaz prinesem mir. On je grozil zemlji s strašno poslednjo sodbo.
Toda poslednji sodnik bom jaz, in moji sodbi, toda ne pravica povračevalna, ampak sodba milosti. Bo tudi pravica v moji sodbi, toda ne pravica povračilna, ampak pravica razdeljevalna. Jaz bom vse razločil in vsakateremu dal, kar mu je treba.«	(Dalje.)
1 Moralist sodi o delih, ali so dobra ali slaba.
Illl
| Doma in po svetu. 1
tttllfl It llf It l>l tli Vt 11 lltfllltlKlfllltllllllllftltltllltllllCIlKflftltltlltlllllttllllCIltllllttlltllfCICIIIIIVtlftll llff^
Žito iz Odese.
Ni samo ogrskim polkom in Židom zadišala žita polna ukrajinska Odesa, ampak tudi nemška vojska, ki se je izprva delala, da hoče severno v Kijev, jo je zavila "proti jugu, in toliko da ni prišla pred našimi tja in na mestna vrata pritrdila napisa: Deutsche Beute — nemški plen, pa bi se bili celo neusmiljeni Madžari in prekanjeni Judje pod nosom obrisali, kakor smo se v Italiji. Sicer je pa vpra-
šanje, kaj bi bilo za nas večjega pomena: Madžari sploh nič ne dado, Nemci nam pa od žita, ki je za nas namenjeno, pa po kakšnih zavoženih potih v Nemčijo zaide, vendarle semtertje kak vagon pošljejo, če imamo le preveč široka in polna usta — zabavljanja.
Japonci stezajo svoje kremplje po bogati ruski Sibiriji. Amerika, ki je te zvite kramarske Jutrovce, sinove vzhajajočega solnca, že davno postrani gledala in svojim rumenim zaveznikom niti dovoljevala ni, da bi se smeli v njej poljubno naseljevati, jim genljivo pridiga in jih poizkuša zaenkrat z lepo besedo odvrniti od tega roparskega pohoda, dela se celo, kakor da jih hoče ob priliki nakrcati, samo japonski kremplji so neobčutljivi in nevarno je, da se japonski zmaj razkači in jih Ameriki zasadi v občutljivo meso. Z zverino se je nevarno bratiti.
Koliko je vredna cela Avstrija?
Bivši finančni minister Engel je cenil Avstrijo na 125 milijard kron, upal je celo, da bi mogel dognati celo 130 milijard. Največji optimisti (ljudje, ki gledajo vsako reč le z najbolj ugodne strani) so dejali, da vrednost Avstrije znaša vsaj 135 milijard. —
Danes so nam zopet ministri razodeli, da smo pa dolžni čez 70 milijard, torej zadolženi nekaj nad polovico vse vrednosti. Če bi kakšen velik posestnik prišel do podobnega zaključka, bi se vsaj malo za ušesi popraskal in poskrbel, da vse nepotrebne izdatke ustavi.
*
i *
Na zahoda se bodo udarili — kakor
vse priprave kažejo — da se bo cel svet v tečajih zamajal in zaječal kakor v strašnem umiranju. Kar sta si mogli izmisliti
človeška in peklenska domišljija najhujših uničevalnih in morilnih strojev, so nagrmadili, kakor zavezniški in sovražni listi radostno in s ponosom poročajo.
Koliko je naših ujetnikov na Ruskem.
Te dni smo zvedeli iz ministrskih ust, da je naših ujetnikov na Ruskem še enkrat toliko, kot je ruskih pri nas. In zopet so nam vladna usta — nekoliko prej pač
Izlet t osvojene italijanske pokrajine:
Ogrski delegatje v Palmanovi. Zadnjič smo spremljali ogrsko vojsko in Žide pred bogato ukrajinsko pomorsko mesto Odeso, danes jih gledamo v osvojenih krajih Italije — kjer se pač da kaj dobiti.
— odkrila, da je pri nas sledeče število ruskih ujetnikov: 10.000 častnikov in en in eno četrtinko milijona drugih vojakov.
Gos stane na Dunaja 150 kron.
Doklej bo trajala vojna?
V Pragi pravijo: dokler ne postane
zadnji praški jud milijonai.
*
* *
Na dunajskem vseučilišču je devetdeset odstotkov vseh slušateljev judov. — Tako pa res nihče več ne zna skrbeti, da se »življenje moštva kar najbolj varuje.«
Ženska emancipacija — sestra Rdečega križa kot brivka.
IIIIIIHIMIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIimillHIlIMIIIIIIIII IIIIIIIUItllllHIlllllllllllllllč
Dva — nekaj vredna. K pruskemu kralju »velikemu Fricu«, ki — je kakor tudi nemški zgodovinarji brez olepšavanja pišejo — napadel našo cesarico Marijo Terezijo brez vsakršnega vzroka, samo s tem namenom, da je Avstrijo oropal bogate Šlezije. — K njemu je prišel kandidat in ga prosil službe. Kralj ga je vprašal, kje se je rodil.
»Rojen sem bil v Berlinu«, je odvrnil.
»Poberite se!« je dejal vladar, »vsi Ber-linci niso nič vredni.«
»Oprostite, prosim, Veličanstvo«, je kandidat odvrnil, »pa je tudi nekaj poštenjakov med njimi; jaz dva taka poznam.«
»Kdo sta ta dva?« je kralj radovedno vprašal.
»Prvi«, je odgovoril kandidat, »je Vaše Veličanstvo, drugi, ta sem pa jaz.«
Kralj se na ta odgovor ni mogel zdržati smehu in mu je podelil službo.
Vojak-novinec, ki mu je vojaška plača premala za njegove potrebščine, piše svojemu
LISTNICA UREDNIŠTVA.
A. B. v D. Če preberete našo globoko zamišljeno, od številke do številke zanimivejšo »Kratko povest o Antikristu« in si do korenin ogledate vodilno strast v njej opisanega nadčloveka, nas ne boste več popraševali po duhu, ki vodi »Resnico«.
C. Č. v J. Dobri rokopisi so nam seveda vedno dobrodošli, bodisi kratke črtice, dobre smešnice, popisi domačih znamenitosti in važnejših dogodkov (najbolje s priloženimi fotografijami), poljudni poučni članki itd., itd., sploh vse, kar utegne naše naročnike zanimati.
očetu: Dragi oče ! Tu v mestu je strašno drago	Prijazen odgovor.
vse_predaj kravo, prodaj tele in mi pošlji	Jaka vpraša prijatelja Tomaža nekoliko
denar. — Oče mu kratko odpiše: Krava ostane zbadljivo: »Kako da si šel k Medvedarju služit,
doma — tele je pa že v mestu.	čemu mu vendar boš?«
koruzne in 5 dkg bele moke; ko je dobro premešano, primešaj še žličko prahu. Zravnaj polovico testa po pekači, namaži z mezgo in pokrij z drugo polovico. Peci dobre pol ure.
Kruhov kipnik. Eno ali dve čebuli opeci na maslu, vmešaj 20 dkg namočenega kruha, odstavi in primešaj dve žlici pšeničnega zdroba, par žlic mleka in prašek. Peci v sopari petindvajset minut.
Jabolčno testo. Stepi 2 rumenjaka in 10 dkg sladkorja, vmešaj žlico mleka, 10 dkg krompirjeve in 10 dkg navadne moke in 10 dkg prav fino razrezanih kislih jabolk. Končno primešaj še jajčni sneg in prašek.
Korenjeva torta. Nastrži 20 dkg rumenega korenja, raztepi 2 rumenjaka, 12 dkg sladkorja. Vmešaj korenje, kani nanj kapljo kisa in vmešaj žličko dišav, žlico lešnikov, 6 dkg krompirjeve moke in prašek. Peci 25 minut.
Zličniki z jabolki. Nareži l/2 kg jabolk, ki naj stoje 2 "uri, potem stepi jajce, osladi in otepi 24 dkg moke in jabolka. Kuhaj četrt ure.
Snemanje s križa. — Po Michel-Angelu; delo s slonove kosti.
Napuh. »Mi pa molimo I« — Pobožen oče je vsak večer čital sv. pismo. Njegovi trije sinovi so med tem molili večerno molitev. Dva sta med njo zadremala, tretji pa je samozavestno dejal očetu:
»Glej, oče, ta dva spita, jaz pa molim!«
Modri oče je pa odvrnil:
»Sin moj, bolje je spati, nego se s tem bahati, kar dobrega storiš.«
Dober zgled.
Učitelj: »Če kdo n. pr. eno oko izgubi, je zato drugo tem krepkejše; če pa kdo obe očesi izgubi, se mu pa zato drugi čuti tembolj raz-vijo. — Kdo mi more še kak podoben zgled navesti?«
Jerica (postriže z drobnimi prstki): »Jaz vem!«
Učitelj: »No?«
Jerica: »Moja teta ima eno nogo kratko, zato je pa druga tem daljša.«
Pri naboru.
Potomec izvoljenega ljudstva: »Če me kaj boli? Naduho imam, gospod polkovni zdravnik, putiko in želodec me boli, pa nervozen sem in napihnjen vrat imam, pa srčno hibo in kamene...« — »Res?! Potem bo pa junaška smrt za domovino za Vas prava rešitev! Potrjen!«
Tomaž pa ga — ne bodi len — pouči: »Za konja me dedec ima; če bi bil osla potreboval, bi bil pa tebe poiskal.«
Marsikdo si je življenje obtežil, ker je bil prelahek.
BI
Domače stvari.
HI^IIIIMIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlillllllllllllllllllllllllllHMIlHIllllllll
Kipnik iz koruzne moke. Raztepi jajce, 5 dkg surovega masla in 15 dkg sladkorja, primešaj 3 žlice mleka, žličko dišav, 20 dkg
NAŠE SLIKE.
Na uvodnem mestu prinašamo sliko vstalega Kristusa, ki se je kot vrtnar prikazal Magdaleni. Slikal jo je Italijan Friderik B a r o c c i o (izg. Baročo) iz Urbina, rojstnega mesta preslavnega Rafaela Santija. Živel je (1528—1612) v dobi, ki je sledila najslavnejši dobi italijanske upodabljajoče umetnosti, ki jo posebno dičijo imena Rafael, Cor-reggio (Koredžo) in Michelangelo (Mikel-andželo).
To je doba posnemanja teh velikih mojstrov in nam zato ne nudi veliko samorastlega. Eden najsamostojnejših in najbolj darovitih umetnikov te dobe je naš Baroccio, ki so ga v njegovem času prištevali največjim mojstrom vseh časov. Doseči je hotel zlasti Correggia v njegovih čutno lepih podobah, v njegovem čudovitem, mehkem, tako poživljajočem kolo-ritu (barve) in gorki svetlotemačni svetlobi.
Njegove osebe so zato tudi tako polne čutne mehkobe, živahno notranje življenje in čuvstvovanje je utelešeno v teh vitkih, lepih, ljubkih, deloma sentimentalnih postavah, življenje, ki se giblje med zamaknjenjem in čutno sanjavostjo.
Tisk a in izdaja Katoliška tiskarna, Ljubljana.
Odgovorni urednik JOSIP KLOVAR.
Na poti iz gozda v mesto.
„Viž jo mrho, kako ponosno stopa, kot da ve, da bom ta drva prodal za — 300 kron."