«nmwÄ mik
•■"„::"•" olili V UIAM DUM Va* r
Odgovorni vrednik: Ani. .laiiežic.
Ät. 45.	V četvertek 4. novembra 1852. III. leto
D r u g i
iskàt šel križem srečnega sim mesta, Iskal sim ga vse svoje mlade dneve, Al bolj i bolj se medla mi je cesta. Al prave, nisim vedil, ali leve Bi deržal se, al bi naravnost hodil, Po kteri gre do sreče se al reve, Ni znano bilo mi, i ki me vodil Od mladih nog je, siui ga zanemarjal, Da me popustil je, i sam sim blodil, Da sam sim blodil, da sim sam se vkvarjal
Sim zgrešil pol, zašel v tamnó goščavo
Ob ternje bodel, ob kropive sparjal Sim revež se; i gojzd je vzel svečavo, Ker bil je gost, da žarka skóz ni bilo, Da noč i dan le eno sta veljavo Imela za me. Časih zasvetilo Se je nekoliko, al svit je kmalo Minül, i bolj tamnó je nastopilo. Korakal dalje sim, kar se je dalo. Sam nisim vedil kam, zdaj gor,zdaj doli,
Kar ravnega se mi je pokazalo. Čez tri stopinjce ni biló nikoli; Zdaj tu, zdaj tam sim mogelse ogniti, Sim pridno skušal tu i tam ; al koli Bi dalo kam se varno saj stopiti, Al pot spod noge zmir mi je jemalo, Da mislil sim, se zdaj i zdaj pobiti. Al nämest, da iz gojzda pripeljalo Na pot iz labirinta bi me tèga, Me je do brezna groznega prignalo, Prestrašnega okol'i koli vsega. Zdaj luč se je nekoliko prižgala, O luč, le grozniša mi še nadlega! Da mi z očmi strašnoto pokazala, Nevarnost je, do ktere sim zabrédel ! 0 terma, terma, kam si me prignala !
M e s i j a
Da slušal nisim, varli te, nisim vedil, Da .vodiš, vodil boš me ti po pravi. Da sim takó se zmešal ves i zmedel ! Zijali mi po brezna vsi širjavi So kače spred, na desni, levi strani, I gadje, ki jezici njih majavi Zvijali so po viži se neznani, 1 strašen zvizd i sič iz ust strupenih Gušil je sluh ušes, da po prostrani Divjavi odzvizdävalo peklenih Je glasov po sedmero, devetero; Je bliskal ogenj iz oči v plaménih, Nasprot morivnih zmajev na jezéro, Vii znamnje neogibnega pogina; l za herbtom bučeča mi čez mero Izstradana tulila je zverina. Poslal sim; nisim vedil kaj početi, I slal sim ko drevó, i brez premina V obrazu, brez strahu i ne v trepeti, Ne brez strahii,pa lud ne brez bojezni Brez giba, diha, živ pa mertev zreti, Kakor bolnik, ki konec mu bolezni Oznanva smert, leži i se ne gane, Težeji hip za ljube ko železni! Kar zasvetil se mi od desne strane, Pogledam,vidim,—kaj semi prikaže? Tamè po malem strašne so pregnane ; Da vidim spet, okò, pogled ne laže, Ozrem se tje, lej angelca klečati, Vsega v obleki beli rajske snaže ! Sim roke vidil ga kleče deržati Povzdignjene v nebó. I spet se gane Serce čez dolgo i preneha spati. Spomin otročjih let zbujen mi vstane, Prešlih se spomnim svojih dni pobožnih
Zató veselih tudi na vse strane Brez vse skerbi, brez vsih težav nadložnih.
Takó klecé s povzdignjen'ini rokami Sim lud jaz molil v časih brezotožnih, Sercé bilo ni, vest ni bila v mami. I vlije se mi iz oči solzica, I solza lije s curkom za solzami. Se zjokal sim. Odperla se solznica Je v novo, kosim mislil, da spraznila Za vselej se mi je solza rosnica, Pokleknem, se kolena so vpognila, Ki dolgo časa niso že klečala ; Se jezik odvozlà, i prošnja mila Iz serca proti nebu je pognala; I šla je kviško serena spet molitev, Ki dolgo je, predolgo le zaslala; Se dvignila je k bogu spet prositev, Da se usmili i na pot me pravo Pripelje od tirii, ki v pogubitev Na vekomaj pelja,v tarn no blodnjavo, Iz ktere ni rešenja pričakvati. I glej ! kar razsvitli mračni) goščavo Luč solnca, ki je jelo spet sijali, I spred oči mi zgine vsa vsa tmina, Da moč stvari mi zopet je spoznali, I rešen sim, otét. sim bil pogina. Vmaknila se nazaj, ki v me zijala Zdivjana morželeče je zverina ; I množca kač, ki name je prežala, Da vgriznila bi «merino me stru-penka,
I gadov, zmajev četa sama pala Je* v brezno, ki je mene vanj pe-klenka
Pogrezniti na vekomaj želela, Ki v pest zašel sim ji, pekla zrejenka. Sim pravo pot dobil; ozelenela Na novo vest mi je, ki od sopara Je lastnih zmot postala vsa vsa vela.
Za tebe, ki
I, kakor ko sim bil olrok brez kvara, Se v persi mir i pokoj mi poverne, I z njim vred duša mirna, duša stara. Oj angelček! o duša! ti si černe Kazgnala megle iznad moje glave, Po tebi, ljuba duša! spet odgerne Življenje za me se sladkosti prave, Odrešil svet Odamove pregrehe Je Kristus, naš posrednik božje sprave,
Za toraj poje se mu brez prenehe Po vsem širokem, svetu čast i slava Od jutra do večera vedno v spehe. Ti, duša! si resnica moja prava, On pervi, ti si drugi moj Mesija, Zatoraj molim te, zaló ti dava Od mene čast, i dokler solnce sija, Dajala se li bo na večne čase. V sercé podoba tvoja radost vlija, Kakor veselje vernemu podà se Od mile Izveličarja podobe, Ki sili mu iz pers slavilne glase. Zagledan ves sim v tebe; da na ròbe, Da nàpak ni, ne morem jaz verjeti, Ker vedno mir imam od ove dòbe, Kar jél po tebi v novič sim živeti, Da poljubavam usta rad svetnice, Kdo to, kdo more to mi v hudo šteti, Al obdolžiti me zato krivice? Od kdò vé kdäj je vernih to navada! Zavervan toraj v té sim, kras device ! Sercé priseže rado, duša rada: Da živ sim zale, živel bom za tebe, Da v tebi up je, v tebi moja nada, Od tebe bom, kar bodem, ne od sebe, Za tebe dihal, dokler solnce sija, Za tebe sopel, da me smert zagrebe, drugi moj Mesija! M. V.
P e r s t a n.
(Konec.) II.
Mej dvema verstama cernili, zapertih, simtertje raztresenih hiš, seje voz dalje pomikal, na kterern so ranjeni vojaki bili.
V enej teh hiš je bilo viditi okence razsvilljeno. Kdo pač za^ tim okencem tako pozno v noe čuje? Ali je kak bolnik, ki pri enoličnem
tolčenji slečenih ur dolgo, da zares predolgo časa bere, i ne vé, ali ga bodo peljali k smerli ali ne? Ali je morde kak spisovatelj, eden zmed tistih, ki s svojimi deli cel svet osrečujejo, sami se pa te osrečitve nič ne vdeležujejo? — Ni to bolnik, tudi spisovatelj ne, ampak mlada devica je. Nje tilnik, bel kakor labudov vrat je na mizo naslonjen, njena glavica, uzor Marie, se na roke opera. Bere;-žar nočne svetilnice na list novin pada. Morde bi rada kako vest o svojem ljubljencu dobila. — Novica od bitve pri Pragi se je naglo po celem mestu raznesla i nje ljubi je tudi stal v versi ah poljske vo jske pri Pragi. Z neizrečeno tesnobo pri serci, v strahu i zopet v nadi prebega verste natanjko popisane bitve. Glej! na enkrat se jej je lepo obličje ujasnilo, tesnoba sercä i strah sta zginila. Maria Lcvinska je našla inrie Stanislava Potockega. Junaško se Ii je bojeval, ali ker je bil ranjen so ga voditelji dormi poslali, da bi se ozdravil. Kdo more popisati občutke device, ki je upala, svojega dragega spet vidili. Pa Stanislav je morde liroin postal, bi morde marsikteri rekel ! Kaj je bilotoMarii mar, njej bi bil še takó krasnejši. O kako se je tolažila ljubijoča devica, ko bi mogla kedaj \ pira joč se na njegovo ramo ponosno kraj njega hoditi.
Ni mogla dalje brali. Radost, ila bo svojega ljubega zopet vidila, ljubezen do njega i ljubezen do domovine —Maria je bila prava Poljka,— to jej j" Pred dušo naj veselejše obraze vodilo. Na zadnje se pa ni mogla spancu ubranili i list jej pade iz rok; svetilnica je osvitlovala tamneji i tamneji izbo.
Do izbe je mlad, postaven, poljsk vojak pristopil — Stanislav Potočki ; kaka dva koraka od duri ostane i z neizrečenim veseljem ljubo gleda. Devica je imela še glavo podperlo z levo roko, na kterej se na vadno perstan nosi, ki se pri poroki zmeni. Stanislav pogleda nevedoma devici na rokó, pa persiana ne zazrè, ki ga je Marii pri ločitvi na perst dal i se je jel po celem životu hudo tresti ; na drugo roko pogleda i tudi tam ga ne najde. Kam je prišel perstan, kterega sim Marii v zvezo večne zvestobe dal? Stanislav sam sebe praša, kam ga je pač Maria déla? — Strašna misel se naglo v njegovej duši zbudi, misel da mu je Maria nezvesta postala, i obžaloval je, da ni pogledal rok zadavljenega Mihaela Linskega. Obup, naj večja bolezen sta divjala po njegovem sercu; na zadnje se v divji smeli spusti i zavpije: »Vse sim za domovino daroval, i zakaj sim na bojišči kri prelival, goljufala me je, ki sim jo iz cele duše ljubil.« 1 zgrabi spijočo devico, jo trese i kriči z obupnim glasom: »Zbudi se i sliši: Jaz ie preklinjam, nezveslnica!"
Mai 'ia se zdajci s spanja prebudi, zagleda Stanislava, od kterega se jej je ravno sanjalo, kervavečega, ker rane so se mu zavoljo preve-licega dušnega i telesnega ginjenja odperle. Pri tem strašnem pogledu neizrečeno ostrašena, se vboga devica bez zavesti na tla zgrudi.
Druzega due se je na prihod ranjenih i na dogodek po noči spomnila. Dobro jej je še v spominu ostalo, da je že Stanislava vidila, i vender misli, da se jej je le vse lo sanjalo.
Stanislav je v bolnišnici ležal, strašne sanje so njegove misli der-vile; sebe je klel, Mario, cel svet. Moč mladosti je zmagala na zadnje nad boleznijo i Stanislav se je začel počasi boljšati ; vender neprenehoma je bil žalosten i velika tesnola mu je persi kerčila.
Enega dne stopi k njegovej postelji miloserčna sestra, kterej je bil v strežbo izročen i mu majhno škatlico s pečatom narodne vlade zapečateno zroči.
Stanislav hitro škatlico milosercnej sestri z roke vzame, i odpeca-tivši jo, dobi v njej perstan, kterega je pri ločitvi Marii dal- Pn per stanu je bil list, v kterem je to stalo:
Vlada narodna častniku Stanislavu Polockemu! Gospod castniK Namesti mesicne plače k temu lislu priloženi perstan sprejmite, ki ga je rojakinja Maria Levinska kot žertvo na oltar domovine položila."
Stanislav je jel plakali, solze radosti so se po njegovem bledem lici udirale i z ozdravljenjem sercà se mu tudi kmalo telesno zdravje poverne .. • • Niso še štiri nedelje minile, i Stanislav je perstan ljubki i soprugi pri oltarji na perst nataknil.	(Po češkem.)
Obrazi iz Serbie.
IV. Kosovo polje
Juče sitali , daiias imiveu, Juče slavau , (Janas prezreu, Juče strašau, daiias satreu,
Juèe tiran daiias rob. — Sorltsku slavu, Serbsku hrabrost Serhsko ime, Serbsku /.iialnost Sve proguta Vidov dan. — G o 1 u bi c a.
3Ve morem izreči, kakšni občutki mi serce obhajajo, ko vzemem pero v roke, da bi vam Kosovo polje popisal. Golovo mora vsakega bridka žalost obiti, če pomisli, kakšna nesreča je Slavjane na Kosovem polju zadela Tuje zgodovina pokazala, da na zemlji nič ni stanovitnega, da si sreča in nesreča roke podajate. Serbski narod je bil 14. junija 1389 na najvišjej stopnji svoje sile in slave," ktero je knez Nemanj založil in Dušan Silni doveršil — in na den svetega Vida pade v jednej samej bitvi narod v sužanstvo. Petnajsti juni je grob serbske deržave, svobode in slave. Tuje padel car Lazar, padel' je hrabri Miloš Obilic, padli so vsi drugi pogumni junaki, ž njimi je padla serbska deržava, ž njimi svoboda domovine. — Narod je imenitnost lega dneva spoznal in ga hrani v svojih pesnih svojim najpoznejšim vnukom. Spomin zgube na Kosovem gre od ust do usi, od plemena do plemena, od stoletja do stoletja, in nikoli ne more pozabiti narod tega najnesrečnejšega dneva.
Čudomilo opeva narod prihod Lazara na Kosovo. Carica Milica prosi Lazara, da dovoli jednemu njenih devet bratov pri njej oslati* Lazar car jej dovoli. Ona gre k vratam, skoz ktere je šla vojska na Kosovo. Jednega za drugim prosi in zaklinja, naj da pri njej ostane. Ali solze in prošnje sestre Milice so bile zastonj. Nobeden ni hotel pri sestri ostati j nobeden ni hotel manjkali pri bitvi, po klerej bi imela osoda domovine rešena biti. Očeta, starega Juga, še prositi ni smela, da bi ne šel na Kosovo. Tako je padel Lazar, devet Jugovičev, sivih sokolov s starim Jug Bogdanom, najlepša žeti va na aitar domovine, kar jih zgodovina spominja. Kakor Otakar Premvsl II. pade s osemnajst ranami pokrit, izdan od Milote Dediškega, tako izda tudi tukaj Vuk Brankovič Lazara, serbsko vojno in svojo domovino. Ali Serbi so se tudi nad njim zmaščevali. Pepel Vuka Brankoviča, kteri so Turci v vlastnej kapelici kakor svetinjo hranili, so Serbi, ko so to mèsto vzeli, na lopato naložili in
na vse strani o najvecem vetru razmetali, da bi ga iz Serbske zemlje odnesel. Serbi obhajajo 15. junija svoj največi praznik. Vsi slepci — serbski narodni pesniki — se snidejo tega dneva v kakem večem mèstu in opevajo bitvo na Kosovem, cara Lazara, carico Milico, Miloša Obilica in preklinjajo se dan današnji Vuka Brankovimi.
Hočem še v kratkem Kosovo polje popisati. Kosovo lezi v lako ime-novanej starej Serbii, v današnjej Prištinskej nahii. Dve uri pred Ko-sovim prideš do Gračanice in odtod se ti odpre pogled po celem polju. Na Ievej strani je mèsto Priština s J5000 večidel serbskimi prebi-vavei. V Prištini so skoraj vse džamije iz lesanih kamnov sozidane. Ljudstvo pripoveduje, da so vse te džamije same vdove tistih junakov, ki so na Kosovem padli, sozidale, kar je tudi lahko mogoče, ker zares niso nikjer lako pridno in marljivo zidane. Črez Kosovo se vidi Prištini nasproti hrib, imenovan Goli hI i Golija, z kterega je Vuk Brankovič, kakor Kosovci pravijo, svojega cara Lazara izdal. Na podnožju Golije leče po polju Drinica, čez ktero je kamnat most napravljen. Med Golijo in Prištino sdružile se Drinica in Silnica. Obe le reke sle v serbskih na rodnih pèsnih zlo zlo imenitne.
Reka Silnica leče od vasi Nekodimlje okoli Sazlie po srèdi Kosova in se steka pod gradom Zvečanom v Ibar-reko. Od Prištine poldrugo uro je v krilu Kosova Muratov grob, kterega je tukaj roka Miloša Obi lica prebodla. S tim je Miloš Obilic najlepše svojo zvèstost do domovine in vladarja dokazal. Zalo se je tudi k nja spominu v (Jernej gori založil poseben red pod tim imenom. Na njegovih kolajnah stoji napis: ,,Vèra, sloboda i hrabrost!" — Nad grobom Muralovim. okoli kterega neprene-harna osem svéc gori, stoji iz obtesanih kamnov turba (kapelica), v kle rej (larvisi svoje molitve opravljajo. Okoli in okoli kapelice je zid, kjer skoz male vratica le inalo,, kdo noter priti more, razun plujcev, kteri Muratov grob viditi želijo. Če derviš komu lo dovoli, mora kak denarček žertvovati. Kakih petdeset korakov od kapelice vidiš dva alj tri kamne, o kterih se pripoveduje, da je Miloš Obilic po dokončanej kervini (osve-ti) po njih skakal, ko je iz šotora Murala letel.
V.
Kake pol ure odtod je selo Razkovo, kjer so Turci Miloša vbili in oklep na njem razkovali, za čega delj se tudi vas tako imenuje. Blizo Razkova najde se čez reko Labo most, Rabin imenovan., pod Isterini se jedna rama Silnice v Labo vlije. Med njim in gradom Vučiternom na pravem brègu stoji samotna cerkev, o kterej se pripovèdujc, daje tam car Lazar, prej da je na Murata vdaril. svojo vojno nagovoril. Vučitem leži na koncu Kosova, ima malo terdnjavo, okoli ktere leče Ibar reka, pri kterej ves Banja leži. Zraven pod jednim hribom je studenec, imenovan „Miloševa Banja«, h kteremu ljudi po vodo hodijo, ker jej zdravilno moč pripisujejo. Tukaj zna ludi grob Miloša Obilica biti.
Kosovo polje je sploh ravno brez posebnih hribov. Taisti so dobro obljudeni. Ravnina je sicer zadosti rodovitna. Polje je kakib 15 ur hoda dolgo in od štiri do šest ur široko.
Na celem polu, koder sem šel, so Serbi o Kosovem govorili. Prepričal sem se, da še zdaj vsi Vuka Brankoviča preklinjajo, kakor tudi Irilja Vukašina, kteri je mladega kralja Uroša vbil. V Kosovskej okolici stanuje nekoliko Serbov, še več pa Turkov in Arnau'ov, kteri gro
zovitno kradejo in se tudi od tega živijo. Ker sem razun Prištinskih ter-govcev še dva pandura (vojaka), ktera sem v Prištini na ukaz Belgrad-skega pašeta za varnost po eèlej Turskej seboj dobil, pri sebi imel, se mi ni ničesar žalega dogodilo. Odtod sem šel črez Prištino do Novo-Pazara, kteri na meji sedajne serbske kneževine leži. Novi Pazar se more imenovati ključ do Bosne, ker se nikje tako labko kakor tu v Bosno ne pride.	Štefan.
Običaji narodov ruske Azije.
(Konec.)
Bureti (t. j. mali bratje) so v rodu s Tunguzi in stanujejo od reke Jenizaj do kitajskih mej. Večidel so mehkužni, leni, slabotni na duši in telesu, razuzdani in radi kradejo. Žive se od lova in živinoreje. Eni si bogove t. j. malike koj sami iz lesa delajo in jih potem s sajami počer-nijo, eni pa so lamajske vere. — Ostudno je, kar njih vmazanost vtiče.
Jaku t i, Tatarskega rodii, so razširjeni na obeh straneh Lene notri do ledenega morja. Navada jim je, dolgo lasé imeti, in na kravah jezda-riti, kar ni pri druzih ljudstvih „Sibirije" običajno. Namesti kruha jedó mnogotere korenine, znotrajno kožo mladih smrek, tudi postojne, medvede, sobole, divje miši in drugo divjačino, pa še le takrat, ko je že na pol vsmrajena. Marsikteri ruski naselnik nima nobene mačke pri hiši, ker mu koj jakutski hlapci miši polovijo. Nosijo pa čevlje, hlače in kožuhe, ki so mnogotero lepo ozaljšani. Po zimi zavijajo noge v zmerz-njen kravjek, da ne ozebejo. Tudi posodo imajo iz tacega one. Konjsko meso jim je ljubše, kot goveje, samo da počakajo, da živina sama počepa. Kol Kalmuki tudi oni zelò konjsko mleko čislajo. Moški po letu pasejo, po zimi pa na lov hodijo. Vsi so še ajdje in imajo neštevilno bogov. Kristjani pa zato nočejo bili, ker bi potem, kakor menijo, nič več konjskega mesa in miš jesti ne smeli. Proti ptujcom so zelò gostoljubni, ter jim s konjskim mesom in mišjo pečenko na debelim postrežejo. Ce kdo umerje, ga z narboljšim konjem vred pokopljejo in po grobu še konjsko kožo raztegnejo. Potem pride pop, in perduši duhove, pokojnega nikdar več ne nadlegovati. — Jakuti so zelo tožljivi in zaspani, posebno njih ženske, ki po zimi večidel spé, in se le takrat pobude, kadar so lačne; toda še koj med jedilom spet zaspé. V nar kračjih zimskih dnevih, kadar solnce celò nič ne vzhaja, spé po celih 24 ur vedno naprej.
Sveli Peter skusi Bog bili.
(Narodna pripovedka.)
Ji aj bom jest dans Bog« prosi sveti Peter enkrat Jezusa. Jezus je precej pri volji; in Peter je Bog, Jezus njegov lovarš. Gresta in pridela do trie. Jezus jih ogovori rekoč: „Trice, dajte potice!« Hitro mu Irica pol potice pomoli. Jezus jo vzame in novemu Bogu da rekoč: Na jo, treba
ti je bo. Gresta dalje; solnce že gorko pripeka in pridela do stergane koče. Razmeršena, raztergana in vmazana baba stopi iz nje. Vidilo se ji je, da je ravno kar vstala. „Kaj boš kosila, ker si tako dolgo spala;« jo vpraša Jezus. „Bo že Bog kaj dal," odgovori žena. „Daj ji potico« reče Jezus Bogu. Peter, ktereiiiu so se že dolgo pred, ko je potice ogledoval, sline cedile, ji jo mora dali; sam pa, desiravno Bog, lačen dalje iti.
Bilo je okoli poldna. Solnce je ravno naj huje pripekalo. Kar začno krave, ki so na bližnjem travniku pasle, repe vihati in bezljati, da je bilo kaj. Pastir vekaje za njimi teče ter vpije: „Sam Bog mi pomagaj!« „Pomagaj mu« reče Jezus Petru. Bog ne ve, kam bi se djal. I lane v goščo za živino in dere kakor divjak po germovji in po ternji, po kamenji in po mlakah, dokler živine počasi vkup ne sožene in pastirju ne izroči. Razoglav, ves razcapan in razpraskan pride k Jezusu nazaj. Ne želi si dalje Bog biti. Sreča za Petra, da je kmalo noč in tudi konec njegovega bogovanja. Svoje žive dni je pomnil, kako se mu je godilo, ko je Bog bil.
Malokdo je s svojim stanom zadovoljin. Veči del vsak si želi, kaj druzega biti kot je. Pri svojem slanu le težave in nadloge vidi, pri druzih stanéh le prijetnosti in sladkosti.
Zmes.
Slovstvene (Irobliiirr.
V Ljubljani je ravno na svitlo prišel: »Koledarček slovenski za leto 1 8 53" od našega za slovensko slovstvo visoko zasluženega g. Dr. J. Bleiweisa. V svoj čas hočemo o njem kaj več pregovoriti.
* Novice pišejo: Važni slovar, ki zapopade prav oslovske in politične besede z obilim številom druzih besed, in se na Dunaji tiska pod naslovom »Juridisch-politische Terminologie" je v horvaško-serbskein (z latinico in cirilico) in slovenskem jeziku do pismenke V (v 33 polah) že gotov; zna biti, da bo ob novem letu že vès dodelan. Ministerstvo daje to terminologio v vsih slovanskih je-zicih naliskovati, ki so jo sostavili zvedeni jezikoslovci vsih slovanskih narečij. Nemški besedi je namreč pridjana slovanska, tako, da je slovar nemško-slovanski. Velike hvale vredna misel je bila, da je hor-vaški, serbski in slovenski slovar edina knjiga, koristna tedaj na več strani. Da bi bilo slavno delo kmalo gotovo!
Slavengke drofitinee.
*	Ruska vlada je kupila dragoceno zbirko profesorja Pogodina. Taista obseže 2000 rokopisov, 800 starih del v Slovanskih jezikih, 5000 diplomov, 12000 podob svetnikov, 600 križev, 2000 spominskih pene-zov. itd.rCela zbirka je veljala 150.000 rabljev sr.
*	Cesko družtvo sv. Janeza Nepomucenskega v Pragi, ki stoji pod vodstvom visokozasluženega kanonika Pešina, se čedalje bolj razvija. Sedaj šteje že 4400 družtvenikov. Poslednjih treh četvertletij je taj okoli 1000 novih udov k družtvu pristopilo.
Kh/|)ìm darila za slovensko zgodovino.
Med druzimi potrebnimi knjigami se posebno težko pogreša „pro-stonarodna zgodovina slovenskega ljudstva«, ki bi v prijetne] lahkorazumljivej besedi vesele in žalostne dogodbe našega milega naroda od najstarejih do najnovejib časov pripovedovala in razlagala. Zatorej je družtvo sv. Mohora v Celovcu sklenilo, s lim primerno darilo od SOO Kid. s t-, razpisali, ktero se ima tistemu pisalelju podeliti, kterega zgodovina bo od družtvenega odbora za najboljšo in našemu prostemu ljudstvu najprimernišo spoznana.
Družtvo ne tirja kacega preobširnega dela , v kterem bi se vse tudi manj važne dobe natanjcno popisovale ali znanstveno razlagale; ravno lako se pa tudi ne more zadovoljiti s kakim načerlom zgodo ine. — Bolj imenitne dobe v zgodovini našega naroda naj se, kakor so p. turške vojske itd. obširnej in prav prijelno pripovedujejo, menj važne dogodbe pa je že dosi i samo kratko omenili. Pia koncu vsake dobe naj se ludi vera, jezik, družbirlsko in hišno živlenje, običaji, slovstvo ild. blizo kakor se v Krempelnovej »dogodi v šini štajerske zemlje« najde. Kralko povedali, naj bo ta zgodovina v resnici proslonarodno iz kers-čansko-slavjanskega obzira spisana, da jo bo naše ljudstvo z veseljem prebiralo in tudi popolnoma zapopadlo. — Rokopisi naj se gotovo do konca mesca oktobra 1853 Celovškemu odboru pošljejo, ki jih bo berš pretresel in spisatelju tiste zgodovine, ki se za primerno spozna, ustanovljeno darilo izplačal.
V Celovcu 31. Oktobra 1852.
An dr. Einspieler,	A n t on J a ne žic,
zač. vodja druživa.	zač. tajnik.
Jlrnztvo sv. Moli ora. V seji 31. oktobra so bile sledeče reči obravnovane:
1.	Je bilo oznanjeno, da se je doslej 574 udov oglasilo.
2.	G. Orožen, mestni kaplan v Celju, ponudi družtvu svoje: časopisje Celjskega mesta. — G. spisatelj se ima naprositi, svoj rokopis popolnoma doveršiti in ga družtvu na ogled poslati.
3.	G. S v elee L. oznani, da se je izdelovanja »a vstr lanske zgodovine« poprijel. Družtvo jo bo, če bo prostemu ljudstvu primerno spisana, z veseljem prevzelo.
4.	Je bilo sklenjeno, prihodnje lelo družlvene knjige v treh formatih natiskovati. Potem taj se bo rabila za manjše spise, p. povesli za mladost, molilne bukvice itd. šestnajsterka (sedeč), za srednje dela majhena osmerka (oetav) in za obširnejše dela velika osmerka.
5.	Računi za to leto in imenik častitih g.g. družtvenikov se bo pervej knjigi novega leta pridjal.
Aaznanje. Slišali je, da nekteri g.g. družtveniki še družtvenih knjig sprejeli niso. Tega vendar niso družtveni odbori krivi. Naj se družtveniki pri dolicnih odborih oglase, ki so za to leto razdelilev knjig radovoljno prevzeli. Prihodnje leto bode razpošiljanje knjig vse drugače uravnano, da bodo udi veliko ložej knjige dobivljaii. — G. g. Lavantin-skim bogoslovcem lansk. 1. sopet na znanje damo, da jim je družtvo mesca julja pervi dve knjigi v St. Andraž poslalo.
Izdatel in tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr v Celovcu.