VSPORGD:
1.	Zapoj! — Fran Žgnr.
2.	Naša književnost do konca njene 1.
dobe,. — M Stepaiuneeva.
3.	Usiniljenka. Kotarski (Prevod).
4.	Izgubljena v davne dni, -Mimo čas
beži. — Aleksandra. :
5.	Portret Beatrice Cenci. M. Grego^ . vičeva.	. . '.. .
6.	Božična noč. Oskar Krasinski.
7.	Sveta tlOČ. — 'Aleksauilni;
8.	Drobtine.
CENA 80 STOTINK
Glasilo zavednega ženstva
V POJASNIL©.
1.	Izvzemši decemberski iztis, šo ostalie številke za polovično ceno na razpolago.
2.	Ker visoka hš. štv. 492 zavaja Jadrankine prijatelje na škorkljanski grič, opozarjam, da je ulica Škorklja (Via Scorcola), zraven škorkljanskoga trga in tik palače barona Ralli.
(Vse ulice, ki vodijo v Skorkljo nosijo dostavek „pendice", imajo pa posebna imena, kakor: Via Scorcola, Scorcola Coroneo, Scorcola Trenovia, Scorcola S. Piero. Uprava lista pa je v Via Scorcola, 492 I.)
3.	V preprečitev nezmiselnih poštnih stroškov, ne bo uprava v prihodnjem letu uvaževala onih naročb, ki n.so bile izplačane s predujmom vsaj za pol leta.
4.	Ker preide uprava lista v roke druge osebe, naj vsi naročniki in razpro-dajalci lista, ki so se zakasnili z izplačanjem, poravnajo zamudo čimpreje potom priloženodoposlane jim poštne položnice.
5.	Mnoge osebe, povečini izven Trsta, bodo prejele eno poljubno številko na ogled- Ako so naklonjene Jadranki in njenemu namenu, naj jo blagovolijo obdržati, da jih uprava smatra svojim naročnikom, ako ženskega lista ne marajo ngj ga povrnejo ob povratni pošti z dodatkom: Nesprejeto.
6.	Oni, ki naročajo Jadranko naj ne bodijo v skrbeh, ako ne dobe takoj zaželjenih številk. Vsak poselček zahteva svoj časekl
7.	Kazalo letošnje Jadranke izide kot priloga v prihodnji številki.
Upravitetjestve.
LETO 1. - ŠTEV. 12	G	IiHSILO ZHVEDNEGH mm		GRUDEN 1921.
Fran Žgur:
ZAPOJ NAM!
(S. Gregorčiču ob petnajstletnici njegove smrti")
Poti vrbo. polni bolečin vsi žalostni sedimo; dni prošlih nas teži spomin, v daljavo zroč — molčimo.... Za nami dan. pred nami noč preti kot meč nabrušen, in pesmi glas navdušen iz duše ni noči mogoč — Spomin, kot ptiček bega plah, glasti je svojega nas strah; bolesti drug, le veter tih, iz strun nad nami trže-vzdih....
Ti duh veliki, pevec razodetja, glasnik lepote naše in prorok — A* Tvoj vrt nas pel j i daj nam cvetja, na prsih tožnim daj zavetja — zapoj nam pesem in ublaži jok! Zapoj ofl Soče nam valov in tisto o čolniču, o plašču črnem, vjetem ptiču in o vstajenju našem iz grobov! (t zvezdi, ki svetla nekoč,
zdaj strmoglav je pala v noč o lovorju možu na grob, globokoresno pesem — .Job: o fantih čvrstih nam zapoj, kako gredo za dom na boj!
Zapoj nam, duši daj peroti, da nas od tu, iz dola zmot ponese na skrivnostno pot, k resnici večni i li lepoti — Zapoj, da žalost, strah nas mine in nade žarek v dušo sine.... Glej, ves krvav je naš zaton, tišči nas, davi Babilon....
In razumel je, prišumel, vse v cvet nas je in spev objel -Ouj, harfa v vrbi se nad nami v akord mogočne pesmi zdrami:
Vzdržuj, rertij ti narod moj, ni rečni dan /tepelni troj — '/.a dni tožba, srca rso zagrenitev, resela čaka te rrniter!...
.MARICA ŠTEPANCICEVA.
NAŠA KNJIŽEVNOST DO KONCA NJENE PRVE DOBE.
V domačih potrajiuah si učitelji in duhovni niso mogli nabaviti zadostne olike in omike, dočim so izgnani protestantje dvignili šolstvo na jako visoko stopinjo.
Te očitnoslabe in pokvarjene razmere so strp-kim uvercnjem začeli opazovati takratni škoije. In tako je ljubljanski škof Hren, ki je preje z zagrizenostjo tiganabijal poslovanje protestantov uvidel, da če hoče zadobiti katoličanstvo zdrave in plodonosne korenike, mora vse drugače ukreniti in postopati nego do sedaj. Spoznal je, da če hoče ljudstvo izobraziti, mora najprvo poskrbeti da zadobi duhovščina dostojne šolske izobrazbe. Na-svojo žalost je uvidel. da mora dati ljudstvu prav takih knjig, kakoršne niti jih je nudilo protestantstvo, le z razliko, da bode čtivo sestavljeno v drugačnem, duliu. V t.o svrho in
da poda dober izgled, je škof sam sestavil za ljudstvo katoliško razlago sv. pisma, Po njegovem vzorcu so začeli delovati vsi, ki jim je bil blagor ljudstva na duši, med temi je .prav čedne bukvice napisal Matija Kastelec, prebit a- Novemniestti. Marsikateri bi bili škofu radi ustregli ali bila je med njimi večina, ki ob vsej dobri \ olji ni vsled premale jezikovne izobrazbe, mogla zadostiti svojemu stremljenju. Lotili so se pač sestavljanja a zlagali so tako nerazumljivo in zamotano, vsled česar so ljudstvu razni pojmi ostali neraz-tolmačenilii potemtakem neprivlačni, nezanimivi in dolgočasni. Zato je takozvana «bohoričica» bila takratnim pisateljem pravi blagoslov. Bohoričica je bila namreč pisava, ki je" zadobila svoje ime po slovečem slovenskem učenjaku, Bohoriču, kije Trubarjev pravopis izpopolnil. 'Ta pisava utegne biti marsikomu
izmed nas poznana. Videli in razčrkovali smo jo v svojih otroških letih o prilikah, ko sta dedek ali babica hotela pohvaliti našo brumnost ter nam poso-jevala svoje ali svojih staršev shranjene masne bukvice. Bohoričica je trajala skoro 300 let. saj je bila v rabi do 1848 1. to je do nastopa «gajice», odnosno do pisave, ki jo je po češkem vzgledu pripravil Ljudevit Gaj.)
Za hudimi časi protestantskega preganjanja se ljudska duša še dolgo ni mogla pomiriti in pokoriti hotenju in vabi katoliške duhovščine, glavni razlog je tičal v tem, ker je tičalo v neprestanem jarmu dela in truda, nedabi zato zadobilo najmanjšega od-počitka in zadoščenja. Zato je nemir in nevolja posameznih nezadovoljne že v, prehajala polagoma od gruče do gruče, dokler se je polastila vse množice. vsega stanu, dokler se niso za vlado Maksa II." po razprostrani hrvatsko-slovenski pokrajini raztegnili kmetski upori, žalibog za naše pradede tako hudo, brezkoristi in tragično zadušeni.
Tem so sledili turški navali — krvoločni in trinoški, kakoršnih zgodovina malo pozna ki so naše ubogo slovansko ljudstvo trpinčili do 1. 1699. In ko da ni naš narod zadosti gorja in bridkosti prestal, so sledili tem do 1. 1710. strašni nemiri vsled ogerskih upornikov, ki so rogovilili križem po vsej slovanski zemlji. Te grozovite razmere so ubogo hrvatsko in slovensko ljudstvo docela upognile, podjarmile in izčrpale, boljše razmere so nastale zanj še le. ko se je nanovo začelo oprezno plapolanje protestanstva, ki se je začelo med ljudstvom porajati, ko je nastopila vlado Marija Terezija in še temeljiteje ob česu earovanja njenega sinu Jožefa, od leta 1740 nadalje, namreč v XVIII stoletju. Seveda je tudi ta pojav protestantizma bil le prehoden in začasen. Z ozirom na protestantske knjige se jih je
na Hrv.-Slovenskem ohranilo do dandenašnjosti 139 v glagolici sestavljenih, 99 v cirilici in 13 v latinici.
Obstaja pa še druga, 300 izvodov številna zbirka ohranjenih protestantskih naukov, ki je pa raztresena po svetu semintja po raznih vseučiliščih Grmanije, ki je bila najvarnejše zatočišče preganjanih hrvatskih in slovenskih preporoditeljev. Vendar ima v svoji posesti par knjig Belgrad, Zagreb, Ljubljana, Praga, Vratislava, Boleslava. Moskva, Petrograd, Benetke, Rim, Pariz, London, Oksford in daljna zgodovinsko znamenita Upsala. Druge ostaline Slovani nimamo, kajti kar ni dosegel požig nahujskanih vladarjev in kljubovalnih katol škofov, je uničil ogromni požar, ki je bil v Ljubljani v XVIII veku, to je 1. 1774.
Do dandenašnjosti ohranjene knjige so baje izmed onih. ki jih je v takratni dobi z vso opreznostjo in lokavostjo čuval na Trsatu provincijal tamošnjega samostana, Franjo Glavanič, rodom iz Kanfanafa v Istri.
Najagilnejši oznanjevatelji Trubarjevih naukov sta bila brata Anton in Jurij Dalmatin in brata Da-njel in Matija, Vlah ^Flacius .
Vsi takratni protestantski pisatelji pa niso skrbeli le zato, da razširijo s svojimi knjigami preko domovine Lutrovo vero, ampak da bi jezik avstr. Slovanov nekako izedinili v eno samo celoto. In to bi se jim brezdvomno posrečilo, ako bi protestanti-zem ne bil tako, sovražnostno vničen. Da je temu tako, izprevidimo lahko po predgovoru protestantske biblije, ki je izšla 1. 1576. in ki nosi sledečo izjavo : «Ovaj jezik smo sastavili. da ga mogu Dolenci, Istrani, Vipavci, Koruščani, Hrvati in Krašani moči razumjeti.
Na konzu je tudi «ti regishter, v katerim so sa Harvatou inu drugih Slouenou volo, nakatere Krans-ke inu druge besede vnih iesik stolmazhene, de bodo lete in udruge nashe Slouenske buque bule sastopili!»
Kome.
KOTARSKI.
USMILJENKA.
(Prevod hrvaščine).
V Zagrebu, v eni izmed bolnišnic, pričakujejo nov transport ranjencev, padlih pri Gorici. Vse je pripravljeno, strežnice in usmiljenke čakajo molče, kdaj pripeljejo ranjence. V prilog domovini se je ponudilo vse. Moški so odhiteli ; na bojno polje, ženske so vstopile v službo za pomoč in postrežbo ranjencem. Častno delo je to, a naporno ob enem. Rane, te častne in težke rane.... Ali ne trepeta srce matere, srce žene, srce neveste ob pogledu na krvavače rane, globoke in strašne ? Ali ne trepeta duša ob misli, da zagleda med temi onega, ki ga ljubi, sina, soproga, ženina?....
Vlak je dospel. Skrbno, narahlo prenašajo nesrečnike na mehke postelje.
V oddelek za težkoranjence neso pravkar mladega narednika. Nezavesten je! Predno so ga i naložili v lazaretu na transportni voz, se je čutil dovolj krepkega, da vzdrzi vožnjo do Zagreba, ki itak ni daleč od bojne linije pred Gorico. Ali rana na roki je jela vnovič krvaveti. Vožnja je bila naporna za težko ranjene posebno, kakor je bil narednik Velimir Malnerič.
— Na to posteljo, prosim — je rekla usmi-Ijenka nosilcem, ter pokazala postelj, na katero naj polože narednika.
Mlada je bila la umisljenka, mlada in lepa. In v tej preprosti obleki, z rdeečim križem na prsih, je bila kakor angelj utehe med trpečimi. Sklonila, se je nad renjencem, da mu popravi zglavje. Rahel, pridušen vzklik se ji je izvil iz prsi m njen mili jasni obraz je prebledel.
Za trenutek je gledala, kakor v omotici bledi obraz-mladega narednika, ki je ležal tu nepremično, zaprtih oči., kakor bi v njem ne bilo več življenja. Skozi obvezo na roki pa je silila še topla kri. A samo trenutek je gledala usmiljenka ta obraz. Obrnila se je do blizu stoječega zdravnika in rekla s tihim glasom :
—	Gospod zdravnik, tukai je pomoč nujno potrebna !
Zdravnik je pristopil k postelji.
Krvavi! - Nato je zmajal z glavo in dejal: Ne smeli bi ga prepeljati sem!
Morda pa ni tako nevarno, gospod zdravnik, — je odvrnila šepetaje usmiljenka.
Zdravnik je pogledal v nje obrazek in se trpko nasmehnil:
—	Gospodična, siromaku je šel drobec granate" skozi in skozi.
—	Torej je zapisan smrti? -— Trepetajoč je bil glas usmiljenke in z njenega lica je izginila vsa barva. Zdravnikov pogled je za hip obstal na njenem prebledelem obrazu, ki je pod tem pogledom nekoliko zardelo, kakor v zadregi. Nato se je sklonil nad ranjencem, mu vstavil kri in prevezal rano. Nato je zmajal z glavo. Zaslutil je izkušeni mož bližino dveh ljubečih duš in zato dejal nekako sočutno:
—	Skrbite posebno zanj, gospodična. Le spretnemu negovanju se morda posreči, da ga ohranimo pri življenju, Tudi jaz bom storil vse. kar morem!....
¿t.
-» *
Vojna. ..
Kakor misel je šinila ta beseda po ljubljanskih ulicah, po celi Avstrji. Jugo-zapadno bojišče je vzplamtelo.
Vojna....
In sedaj so se zgrinjali skupaj možje in mladeniči in kakor iz tal se vstajale čete za četo, polk za polkom in odhajali na mejo — na bojno polje.
Polk, v katerem je služil Velimir Malnerič, inlad narednik, je stal pripravljen za odhod.
Nemiren je bil mladi narednik in bled. Čakal je vojaka, kateremu je dal pismo, da ga ponese gospodični Ivanki Gorkovičevi. Pisal ji je v slovo in sedaj čaka na odgovor.... Ali mu sploh odgovori? Tako neizrečeno jo ljubi, a
ona.... Odgnala ga je od sebe, odgnala samo radi malenkosti. Ničesar ni zakrivil, a vendar ga je obsodila Imel je sliko, njeno sliko. Ko vila stoječa ob potoku, gledajoča v daljo vzhajajočega solnca je bila na tej sliki. In to sliko j je nekoč pokazal v neki družbi, ne iz prešernosti, nego iz prevelike ljubezni do nje, svoje miljenke. j Zvedela je to, hudoben jezik poln zavisti, ji je I moral povedati. In bila je razžaljena. Ljubila je mladega narednika s sanjavimi očmi, ki so jo umele gledati tako udano in ljubeče, da ji je drhtela duša. A njen ženski ponos je bil užaljen in ljubezen se je morala vkloniti. Odslovila ga je. Kratko in odločno. Ni mu pustila govoriti, ni hotela slišati opravičbe. In njegovo oko, ki jo je gledalo proseče, je zatemnelo in odsev odločne volje je vzplamtel v njem, Ponosno se | ie poklonil in odšel trdih korakov,
Zabolelo jo je sicer; za hip.ji je postalo j žal, ljubezen ze je oglasila v nji, a ženski ponos se je uprl: Zasmehoval te je, s svojo sliko se je bahal tovarišem!
In Ivanka Gorkovič je stisnila ustnice in kakor- bi hotela sama sebe prepričati v trdnem sklepu, je rekla odločno: Ne!
Ob izbruhu vojne, ko je dobil njegov polk povelje, da mora odriniti na mejo, je ta vest prevzela vseh prevzela vseh zmešanim čustvom ponosa, junaštva in bolesti; saj je treba zapustiti dom in drage in iti tja, kjer žanje smrt. Narednik Velimir Malnerič je bil v prvem hipu ves o-mamljen od nerazumljivega čuvstva; zaiahal je konja in "v skoku odjezdil na dom gospodične Ivanke Gorkovičeve. V tem kaosu razigranih čuvstev je pozabil, da ga je odgnala, pozabil vse. Samo vojna mu je vršela po glavi in hitel je, da ji stisne roko v slovo, morda za vedno. Ali že na pol pota je pridržal konja, ga počasi obrnil in odjezdil korakoma nazaj k polku. Krog ust mu je legel trd, bolesten izraz: Ne! Čemu pošlovitve <:
Vkljub temu sklepu ni mogel najti miru. Vleklo ga je k nji in večkrat je hotel vnovič za,: a ha t i konja.
Čimbolj se je bližal čas odhoda, tembolj je postajal nemiren. Končno je ves zmučen napisal pismo ;
Velecenjena gospodična!
Odhajam na bojno polje. Rad bi Vam stismil roko v slovo a bojim se, da Vas s svojim obiskom razžalim. Ob grmenju topov in smrtnem vrisku krogelj bom mislil le na Vas, ki sem jo edino ljubil. Domovini žrtvujem sedaj to ljubezen in življenje	Velimir Malnerič.
Ali odgovori?!... In kak bo odgovor? Nestrpno je čakal vojaka. Končno je prišel.
—	Si izročil ?
—- Sem!
—	Imaš odgovor ?
—	Imam!
In- vojak, istotako mlad Slovenec, je izročil naredniku pismo.
Odprl je pismo ter čital :
Velecenjeni gospod narednik!
Mislila bom na Vas, ko - bode.te stavili, svoje življenje v nevarnost za domovino. Bog Vas čuvaj!;
Ivanka.
Zamišljen je strmel narednik v te kratke vrstice. Ali so to vrste ljubezni ali hladne vljudnosti ? Za hip je obdržal pismo med prsti, na'to ga dvignil, hot bi ga hotel vreči stran, vendar ga je nato spravil v listnico.
In ko je odhajal polk na mejo je jahal molče pred svojo četo z istim bolestnim trpkim usmevom okrog usten, ki ga je delal
odločnega in neizprosnega.
* #
Prihajala so poročila o zmagah, avstrijske vojne, velikanskih slavnih zmagah ki je sovražnika butal kot ob skalo, da ni prodrl. Zmagovalni venec lavorejv si je pletel na bojišču Slovenec, Hrvat, Dilmatinec in Bošnjak. Srca vrlih vojskujočih se narodov slovanskih so žarela junaštva in zmagoslavja.
In svet strmi. Strmi in se čudi; odkod ta moč, odkod ta sila? Kaj je zažgalo temu narodu ogenj tolike moči?
Ljubezen domovinska je bila, ljubezen neusahljiva in neupogljiva, zlato upanje, da izide iz trinoštva....
Ivanka Gorkovič čita poročila. Srce ji trepeta navdušenja, trepeta bojazni. Kje je zdaj on, Velirmir? Ali je še živ? Morda spi med padlimi smrtno spanje in nikogar ni, ki bi pokleknil na njegov grob.
In pri tej misli ji je postalo hudo, tako hudo, da je zaihtela. Odšel je od nje, z jezo v srcu je odšel, čakala je, da se pride poslovit. A ni prišel. Samo pisal je. Kako pa naj pride ko ga je. odgnala? ni ljubila?.... Ljubila ga je,, to čuti sedaj, ko ne ve, kje je. Ali misli na njo?
Vzela je pisemce* ki ji ga je poslal ob slovesu ter čitala enkrat, dvakrat, desetkrat: «.....ob grmenju topov in smrtnem vrisku krogelj
bom mislil le na Vas, ki sem jo edino ljubil...»
In njena dnša je vsldikala pol radostno pol bolestno: Velimir, Velimir.... — .—--—
—	Zapoj nam, guslar, zapoj še enkrat
je vsklikalo nekaj glasov iz gruče, ki je poslušalo slepca-guslarja, pevajočega o vojni in zmagah.
Guslar je pel, poslušalcem pa je gorelo srce. Mimo se je peljal voz. V njem .je sedela mlada-gospodična, Ivanka Gorkovičeva. Peljala se je na kolodvor, Vstopila je k rdečemu križu kot usmiljenka in sedaj se odpravlja v Zagreb streč ranjencem.
*
- Gospod zdravnik ali mu je že bolje?
To vprašanje je stavila vsaki krat mlada usmiljenka zdravniku, ko je odhajal od ranjenega narednika.
—	Bolje, bolje — je odgovoril vedno zdravnik s tolažečim glasom. Pri srcu mu je bilo hudo, kajti upanja je bilo malo. A nekega dne, ko mu je stavila usmiljenka to vprašanje vnovič, ji je podal roko in dejal iskreno :
Gospodična, hvala Bogu !
Usmiljenka je vzdrhtela. V teh besedah je bilo za njo toliko sreče in utehe, da so ji na mah orosele oči. Sklonila se je in poljubila roko zdravniku z „vso hvaležnostjo ljubečega srca.
Zdravnik pa je dejal presenečen :
—	Gospodična ? !....
Rešili ste ga, oh, kako sem srečna, kako sem srečna....
Zdravnik pa je dejal počasi, naglašaje vsako besedo :
—	Rešil ga nisem jez, nego vaša požrtvovalnost, gospodična! Prebdeli ste pri njem skoraj vse noči In dasi vsled poluzavesti ni vedel, da ste vi, je vendarle čutil vašo bližino.
Nato pa je dodal smehljaje:
Kdo bi si mislil, da se najdeta tako !
Usmiljenka je zardela in povesila glavo, zdravnik pa je pristopil k drugi postelji, k drugemu bolniku..,,	*
*
Narednik Velimir Malnerič je bil izven nevarnosti. Rana seje celila, zdravje seje vračalo! Ležal je pa še vedno najraje z napol odprtimi očmi, kakor da gleda v polusnu prijetno in' sladko prikazen.
In vsakikrat, ko je odprl oči, je plul njegov pogled hrepeneč po dolgi vrsti postelj, se ustavljal na usmiljenkah, ki so pomagale zdravnikom
in. stregle bolnikom, kakor bi iskal med njimi znan obraz iz sanj onih noči, ko je ležal še poluza vesten, viseč med življenjem in smrtjo. Zaman! Obraza, tistega znanega in sladkega obraza ni bilo. In vender je hrepenel po njem, po odsevu tistih milih sijajnih oči, ki so bedele nad njim v skrbeh in ljubeče ter mu pripovedovale o ljubezni. Kje je zdaj ta obraz, kje te ^ oči in ona topla sladka usta?! Sanjal je o njih, čutil jih je, a sedaj, ko bi lahko gledal v resnici, kje je, sedaj, vse to?! Ali se je motil? Ali je bila ta vizija le plod možganov, plod rane ? Kdo naj mu to razjasni?!
Vsakikrat, ko se je vzbudil, je zagledal pn postelji usmiljenko a njen' obraz mu je bil tuj. Njene oči so gledale sicer sočutno nanj a L te oči niso bile take,, kakor jih je gledal v snu. In čudno! Ko je poprej napol bedečj napol v omotici vso noč in malone ves dan gledal tako znan obraz nje, katero je ljubil, kako se je
-	sklanjala nad njim, da mu je srce utripalo v opojni slasti, je ta obraz zagledal sedaj le redkokdaj. I.e v pozni noči je tuintam začutil topel dih sladak napoj rožnatih ustnic. Mižaje je gledal
; znan mili obraz ljubkega dekleta, ki ga je pustil v njenem rojstnem kraju v Ljubljani, ki večne mara zanj. .In ni si upal spregledati, boječ se, da mu ne izgine slika vzpred oči. Le njegove ustnice so šepetale v hreprenenju in sladkobi : Bvfnka !. .. Ivanka !....
In tedaj se je sladka prikazen sklonila k ■Špiu. Njeno o"ko se je nasmehnilo. Na ustih je začutil vroč poljub. Hotel je vstati nehote,
-	hoteč objeti njo in jo priviti na srce, Ali prikazen se je umaknila in izginila za dolgimi vrstami postelj:
Odprl je oči! Luč je motno svetila in v tem polumraku je videl sence postelj njegovih sotrpinov in tam ne daleč od njegove postelje ie stala usmiljenka in podajals ranjencu vode.
Velimir se je sklonil in njegove ustice so |tšepetale:
—- Ivanka!
Usmiljenka se je počasi obrnila in Velimir je legel nazaj z bolestnim prevaranim izrazom v očeh.
—	Kaj želite gospod narednik? Velimir je zmajal z glavo.
—	Nič ! .
—	Klicali ste me ! Velimir jo je pogledal,
Vi se zovete Ivanka ?
—	Da!
—	Ste Slovenka ?
Da!
Veli mir je vzdihuil in zamižal ter zašepetal:
—	Niste vi Ivanka, niste....
Usmiljenka je gledala nekaj časa njegovo
lice in se smejala.
* * *
Velimir Malnerič je vstal. Rana se mu ie do malega zacelila. Lahko zapusti bolnišnico, da se do dobrega pozdravi v drugi bolnišnici
Vesel je bil Velimir Malnerič ' te vesti. Zdravnik, ki mu je sporočil to, mu je stisnil roko in dejal :
—	Veseli me, da ste prestali tako rano. Na žrtvenik domovine ste položili svoje živiljenje. Glejte! To življenje se Vam vrača in za Vašo požrtvovalnost Vas čaka nagrada.
Velimir se zahvali raztreseno. Zdravnik pa nadaljuje :
Idite z menoj v pisarno! Da ne bodete sami, vam bo krajšala čas ena izmed usmiljenk.
Ko sta stopila v pisarno, je narednik obstal. Zdravnik je pa premaknil stol in dejal :
Sedite prosim!.... Nu kaj Vam je, gospod narednik ?!
A Velimir Malnerič je stal s široko odprtimi očmi in gledal usmiljenko, ki je stala po-vešenih oči tam pri mizi, zardevajoča in tako ljubka. Ni verjel svojim očem. Zdelo se mu jef. da vnovič gleda pred seboj prikazen in kakor takrat v pplusnu, so šepetale njegove ustnicc polne hrepenenja :
—	Ivanka!.... Ivanka!...
Zdravnik pa je dejal: .
—	To je ona usmiljenka, gospod narednik, ki vas pospremi v Ljubljano. Upram, da se vam pod njenim varstvom in negovanjem ukrepi zdravje, kakor se vam je pod njenim požrtvovalnin trudom zacelila rana.
Zdaj se je šele narednik zganil. Stopil je naprej in vzkliknil s pol radostnim, pol plašnim glasom, kakor bi se še vedno bal, da bi ne bile sanje, kar vidi čuje:
—- Ivanka....
In ona se mu nasmehne tako prijazno in milo, da je izginil ves dvom kakor pena. Nato jo je že privijal v svoje naročje in jo poljubljal. Ni se mu branila.
Zaprla je oči in sloneč na njegovih prsih, je drhtela sreče in šepetala:
Imam te spet, Velimir...-. moj Velimir..,.
Tiho je odhajal zdravnik proti vratom z nasmehom na ustnih in rosnimi očmi. —■ —
ALEKSANDRA:
ZGUBLJENA V DAVNE DNI.
Temotno žde, leno sanjarijo polnočne ure nad menoj, spomini žalostni nocoj po duši samota rijo. O, mlada noč, kako si siva, vsa v molk zavita! Ali, kakor moja duša, ki obli ta z bolestjo tilio dolge ure sniva, zgubljena a- davne, davne dni....
MIMO ČAS BEŽI....
Kakor dili pomladnih sap preko polj vrši, kakor šumni pada slap, mimo čas beži.
Mimo čas beži.... Besno tira s sabo ideale v prvih rosnih j litrih vstale in z železnimi rokami mlado cvetje drami i/, prelestnih sanj....
MARICA GREGORIČEVA:
PORTRET BEATRICE CENCI
Najkrasnejči umotvor, ki ga je bii ustvaril italijanski slikar Guido Reni, je gotovo portret Beatrice Cenci. Svoje prve nauke je Guido Reni prejemal v Bologni od znamenitega Dionisio Calvari; kasneje pa je zahajal v šolo Caraccijev, ki so —trije na številu, oče s svojima sinovoma - sloveli za bolonjske zvezde. Pri teh je istočasno dobil priliko proučevati mitologične slikarije mojsterskih palač: Zamperi, Magnani in Fara. V tej dobi je bilo njegovo navdušenje za umetnost neizrecno, kajti le v umetnosti si je pred oče val smisel svojega življenja. Zato tudi so oklepali njegovi prsti čopiče po ves dan in po ves dan je izmišljeval najtežavnejše kombinacije posamičnih barv.
Caracci so se zelo veselili dečkove nadarjenosti — ker so- bili u ver j eni, da bodo nekoč tudi oni sami želi pohvalo zavoljo svojega gojenca — vendar niso mogli zatajevati zavisti, da jih utegne šestnajstletni Guido prekositi s svojim talentom. Toda njihovo pritajeno očitanje in napol porogljivi nasmešek ni ostal Reniju prikrit, marveč ga je včasih tako skelel, da je ta njegova tajna tuga odsevala iz te ali one slike, ko pristna elegija.
Navzlic vsemu se je umel toliko premagovati, da ni omagoval v svoji dobri volji ter ni nehal zahajati v akademijo, da proučuje Michelangela in Raffaela Kmalu zatem je sledil nasvetu slikarja Alpina ter vstopil k pouku veleslavnega Caravaggia, ki je načeloval v Rimu takozvanim naturalistom ter veljal za najbolj vnetega opo-zicijonista bolonjske šole.
S kakim navdušenjem si je Reni prizadeval povspeti se do slave svojega mojstra, spričuje
najlepše še dandanes njegovo tedanje delo : Križanje sv. Petra. S tem umotvorom je vzklil Reniju prvi lovorjev vršič. Zaslovel je mladenič bliskoma tako, da se ljudstvo dolgotrajno dobo ni pomenkovalo o drugem nego o njem. Ko je pa poklonil občinstvu na ogled svojo nedosegljivo krasno sliko: Krvoprelitje nedolžnih, je bilo navdušenje od strani meščanov nepopisno. Ves dan so se zbirale črne mase pred vhodom njegovega stanovanja, da mu na vse mogoče načine
izražajo svoje priznanje.
*
* *
V Rimu je Guido Reni ¡prebival nasproti arhitektu Alcotti, ki je imel krasno hčerko. No,-in to ni bilo pač nič čudnega, da ni ostal Guido brezčuten za mlado lepotico — za katero so sej potegovali sinovi rtajimovitejših rodbin - kakor ni -bilo nič čudnega, da se sedemnajstletna Vittoria ni vnela za svojega soseda le, ker je bil čislan umetnik, ampak ker je bil istočasno tudi zal mladenič.
Marsikateri mladenič je o priliki njune zal roke zavidal mladega slikarja in marsikatera mladenka je zavidala srečno Vittorio. Ali dasi je mlademu parčku potekalo najbrezskrbnejše življenje z misli jo na poroko, vendar je melanholični Guido često izustil: «Najina sreča je preobsežna, da bi je nič ne skalilo, Vittorina!»
«Ej, to sov tvoje vsakdanje nepotrebne črne misli, Guido! Še par mesecev, in ti si samo moj, moj», je šepatala deklica, dasirarno so tudi v njenih mladih prsih poganjale neprijetne slutnje.
Nekega večera je slonel mladi slikar ob stebrišču svojega balkona in zrl zamišljen v
nasprotno poslopje, ki je pa bilo že nekaj tednov zaprto, ker sta odpotovala oče in hči k pogrebu oddaljenega sorodnika.
Zapeljivo-vedra noč se je razprostirala krog njega in hladilen zefir se je igral z njegovimi črnimi kodri. Bilo je že kasno in ulica se je že davno izpraznila.... Ali dasi je Guido baš zaradi mistične tišine lahko razločno slišal najmanjši šepet, vendar ni cul niti železnega kladiva, ki je potrkavalo ob močne z železjem okovane duri, niti polglasnega klica. Stoprvo neznaten kamenček, ki je pridrvel z ulice nad njegove prekrižane roke, ga je vzdramil iz zamaknjenosti.
—	Kdo je?
Povem pozneje, odprite, prosim!
—	Ob tej kasni uri? Izvolite mi vsaj razo-deti svoje ime!
Dosedaj še ne! Toda zaupajte moji pleme-nitaški časti. Evo kdo, oziroma kaj sem!
S temi besedami je nočni obiskovalec privzdignil v ozračje lično torbico, ki se je zasvetila v mesečini, kakor pristoja pristni srebrn in i in katero so nosili takrat na svojih prsih sami vitezi.
Takoj sem spodaj ekscelenca, je zaklical Guido Reni in stekel urno po stopnicah. Par minut kasneje sta sedela v resnem pogovoru oba v priprostem ateljeju.
—	Nespodobno je trkati ob polnočni uri na tujo dver, vendar sem prepričan, da opravičite mojo kasno prisotnost in verujete, da sem si izbral to neprimerno uro namenoma in z obzirom na vas, gospod!
Tako je izrekel ob vstopu komaj petnajst-tetni plemič in ko sta se oba sklonila do svojih sedežev, je nadaljeval: Prišel sem tako kasno le zato, da ne vzbudim s svojo navzočnestjo nikake mržnje do vas v krogu vaših prijateljev in čestilcev. Saj, Zabilog, veste bržkone tudi vi, kaka nesreča se je pripetila naši družini zaradi poslednje sodnijske razsodbe. Saj veste da, zavoljo umora na mojem ubogem očetu, se ne odmi-kajo od nas ne le vsi sorodniki, ampak ves Rim. In vendar mi smete zaupati, gospod, da je moja sestra Beatrica nedolžna, da ni umorila rodnega očeta ter je krivično obsojena v smrt!
—	A, vi ste toraj Bernardo Cenci, se je začudil slikar prijel za svečnik in posvetil mlademu plemenitašu pod obraz, da bi ga bolje videl.
—	Koliko naključje !
—	Zakaj naključje ?
Videl sem vas nekoč ob vhodu v katakombe in vam sledil le z namenom, da si zapomnim vaše obličje za uporabo nekega svojega dela!
—	Tako? No, čujte toraj: Takrat ste hoteli ovekovečiti moje obličje, bodite tedaj toli mi-lostljivi in vtisnite v platno obraz moje nesrečne sestre!
Kako vendar? Beatrica je baje v zaporu in vsak obisk je bržkone strogo prepovedan !
—	Kar pravite je nepobitna resnica, toda pomislite na srečni slučaj, ki ga imamo v svoji
bedi. Jetnišničar je baš nekdanji tlačan ranjkega očeta. Z njim sem sporazumljen, da vas bode spuščal vsak dan ob določeni uri v Beatricino stanico. Ne skrbite torej, gospod Reni, radi njega si ne nabavite nikakih sitnosti. On bi celo rad rešil sestro iz temnice, ako bi le mogel. Ali kam naj Beatrica pobegne iz obsežnega Rima, ko ima vendar sleherno dete pravico zalučati vanjo kamen ter jo sramotiti z najnesramnejšimi psovkami ?
—	Nesrečnica!
Da, nesrečnica, a to tembolj, ker je na-dolžno zaprta in ki žrtvuje svoje mlado življenje in bo klonila glavo pod krvnikovo sekiro le, ker se je v svoji sestrinski ljubezni priznala sodišču krivim, samo da osvobodi Lucrezio.
—	In kako je mogoče, da vaša druga sestra ne izpove resnice?
- Lucrezia je pripoznala svoj krvni čin, kakor hitro je izvedela o Beatricini smrtni obsodbi. Ali za njeno prisezanje je senat popolnoma gluh, uveren bolj ko kdaj preje, da sta krivi obe!
Lukrecijino dušno trpljenje je potemtakem pač zelo hudo, saj ne umrje le z zavestjo, da je ubijalka lastnega očeta, ampak, da je neposredno morilka lastne sestre. Revica!
Ne pomilujte nje, gospod, ki zasluži občno in večno zaničevanje, pomilujte raje z dvojno mero ubogo Beatrico.
—	In vas, ki še toli mlad ostanete na svetu sam brez božajoče roke!
O, ako je vaše sočutje istinito in prisrčno tedaj mi ustrezite v prošnji, ki me je dovedla semkaj, in vsled katere se vas bode moja sestra v svoji smrtni uri spominjala hvaležno. Slikajte mi Beatrico v platno!
—	Iz srca rad: Kedaj smem vstopiti v jetnišnico ?
Vsako jutro ob zori s prvim petelinovim klicem!
Tužno donijo zvonovi nebrojnih cerkva, prav taho turobno in žalostno, kakor da klenkajo mrtvecu.
Vse rimske ulice so obljudene in raznovrstna množica revnih in bogatih uhaja iz svojih bivališč brzim korakom in pomenkujoč se glasno med seboj, kot da se izvrši tega dne nekaj veličastnega.... Le zvonovi klenkajo tužno, le oni oznanjajo turobo, ki se odigra še danes, le oni poročajo žalostno obglavjenje najzaljše Rimljanke, katero je sodišče spoznalo krivim na umoru lastnega roditelja...
Med elegantno skupino aristokratičnih pa-tricijev je posedla. Vittoria Alcotti že davno svoj prostor pred moriščem. Toda nasmešek, ki je sprva poigraval krog njenih rubininih usten in zadovoljnost in brezskrbnost, ki sta malo preje odsevali iz njenih oči, je polagoma izginjala, dokler ni docela izginila. Nekaj neumevnega jo je stlačilo mahoma, nekaj neumevnega ji teži in stiska grudi...
Tuintam se ji celo dozdeva, da se mora sključiti njeno vilinsko telo. Črne slutnje ji skelijo srce, da je brezuspešno vsako zanimane mladih vitezov, ki si prizadevajo razvedriti onemelo ljubeznjivo prijateljico s svojo laskavo govorico.
Kakor še nikoli, pogreša Vittoria svojega zaročenca, kakor še nikoli se boji, da se mu ne pripeti kaj nečuvenega in grozovitega in uso-dopolpega.... Boji se zanj le zato, ker ga ne zapazi še med gnječo, dasiravno ni bil njen zaročenec ob hrupnih veselicah nikoli točen. | Samo neznatno nemo upanje brli v njeni no- | tranjščini, da je vse njeno upanje la prazen | strah. Vendar je ne more potolažiti ne to sladko upanje, ne dobri oče, ne skrbna družabnica. Nekaj trenotkov kasneje je Vittoria stopala brzih korakov, kamor so jo vodile njene slutnje in težko sopeč prisopihala do Renijevega stanovanja. ^c je prijela za železno kladivo ob durih, ko zepazi, da je vhod prost in odprt, kar ni bilo ne običajno ne oprexno. Globok vzdih se ji izvije iz srca in kot preganjana pohiti po okornih, visokih stopnicah. Trenutek pozneje je stala pred ateljejem svojega zaročenca in potrkala. Nikakega odgovora. In potrkala je Vnovič, Zopet neprijeten nič. Otvori in vstopi. V ateljeju ni bilo nikogar. In akoravno so vse tiste dovršene, ali jedva načete sličice razobešene ali položene ob stenah, oživljale in kinčale vso tisto preprosto izbico in čeravno so še sveže barve na paleti in čopičih izpričevale, da jih ja rabil slikar še
lega dne, se je vendar zdeio Vittor i, da e v grobnici....
Približala se je vratom, ki so bila odprta na stežaj ter vodila v Guidovo spalnico. Potrkala je vnovič ali nihče se ni oglasil, dasi e cula šepetanje.... Nato vstopi s krepko resigna-cijo v mladem srcu in pripravljena na vsakojako razočaranje. Obtičala je, ko zamaknjena. Na stojalu je slonela velika slika. Žarek, ki ga e metalo zahajajoče solnce skozi pol o d prte vetrnice, 'se je poigraval na svežih bojah tistega umotvora, da so tuintam blesketale, ko ledene zvezde ob solčnem zimskem jutru. A poigrava je tisti zlati žarek 'tako nagajivo, kakor da ve, da boža zapeljivočarobno lice Beatrice Cenci....
Vittoria Alcotti je stala pred njenim portretom. A ob vznožju tistega portreta je čepel sključen, potlačen in ves potrt njen zaročenec kraj objokanega vitežiča Bernarda.,..
Guido Reni je zapazil, kako je vstopila njegova raročenka, ali njegove oči so sanjavo begale mimo nje proti oni, ki je stala pred njim v svoji majestetični postavi in naravni velikosti. Zanj- ni živela več. Vittoria Alcotti, zanj živi le Beatrice Cenci, ki ima .biti obglavljena prav v istem trenotku, ko izgine solnčni pramen z njenega krasnega obraza. Svoji zaročenki ni zinil Reni neene besede, a Vittoria je vzlic temu umela, da doživi skoro roman in prav jasno je bil pred njo začrtan finale tega romana.... V tistem trenotku je mahoma zapo-padla vse ter se z bridkostjo v srcu zavedala, kako utemeljene in resnične so bile njene in njegove nedavne slutnje.... Zadrževaje solze in prikrivojcč vso nesrečo, ki jo čuti istohipno, je rezko in hladno, kot da se tiče razgovor neke tretje osebe, izpregovorila: Odhajam od vas brez očitanja, gospod ženin, brez očitanja in groženj, kakor se spodobi ponosni ženski. Naj se vaša lastna nezvestoba sama maščuje nad vami! Raztrgali ste mojo srečo z vso krutostjo ali vedite, da se bodete v duhu često povračili pred moj obraz. Zdravstvujte!
Ne tako, ne tako! Odidite, da ali pre-kolnite me preje; odidite, ali preje mi odpustite! Poslušajte, Vittoria, in če morete povrnite mi brez srda mojo prostost. Nepotrebne so nove prisege, saj pač sami veste, kako sem vas oboževal ali baš zato, ker sem vam bil resno udan, vam hočem biti iskren. Ljubil sem vas toplo, zvesto in odkrito, toda nikoli ne brezskrbno, kajti mojo -naklonjenost do vas je vselej potém-njevala nevidna senca, tista senca, ki jo najo-čitnejše razprostira sedanji trenotek. O, da,
, Vittoria, ljubil sem vas, toda s hipom, ko sem i zagledal Beatrico vas nisem več ljubil, vas nisem |več poznal, sem vas pozabil.... In čimbolj sem Lo motril, krasno in zalo, kolikor nesrečno, tembolj je moje srce v divjem obupu, v neskončni nestrpnosti in v najgloblji tugi koprnelo po nji.... Tiste ure v zaporu, ki sem jih preživljal poleg Beatrice, so me docela izpremenile. Glejte, izginil je poslednji žarek iz njenega obraza, kakor je izginil zadnji plamen z obzorja. S tem trenutkom je Beatrica izdihnila.... Poslednji so tudi jj-voki zvonov, ki oznanjajo svetu njeno smrt. Ne jokaj, Bernardo, saj za naju oba Beatrica ni preminula; za naju oba živi, kakor je živela v trenotku, ko sem jo upodabljal v_to platno. Ne plakaj, Bernardo, pomiri se, dragi, tvoja sestra ' bo danes pokopana ali istočasno zagrebejo moje srce, tisto srce, ki si ga je ona osvojila s solzami in mrtvaškim znojem.... Odpustite, Vittoria ! Moje besede so preostre, moje pripovedovanje vam je neprijetno, ali uveren sem, da vi, ki ste živahna in vesela, kolikor mlada, pozabite na bolest, ki sem vam jo prizadel. O, pozabite 'tudi name, oprostite in vedite, da kdor se je uglobil v Beatricine oči, kakor sem se jaz, ne ' more postopati drugače a niti več ljubiti druge ženske. Recite mi blaznik, recite mi podlež; rad sprejmem molče najhujši očitek, ker vem, da je - opravičeni vsak še tako trd in osoren izraz. Le ljubiti Beatrico mi ne prepovejte, ker je moja udanost do nje večna in naj bi bila ona tudi toliko kriva, kolikor je revica nedolžna Moje ustne se ne bodo dotaknile nikoli več drugih žen-
skih usten, odkar so poljubile Beatrico, kajti s hipom, ko si je osvojila moje srce, je izbrisala iz njega vsako sled za drugo žensko. Odpustite, Vittoria, in pozabite moža, ki ne ume dovolj ceniti vaše lepote in kreposti, In z mislijo, da so tožni zvonovi, ki so ravnokar utihnili, zvonili za mojim pogrebom, me položite v svojem duhu med mrliče!
—	Ta sobica je torej vaš grob, Guido! Večni mir in pokoj vaši duši, je zašepetala mladenka ali zbog solza, ki so se ji nagloma utrnile po licu, je pobegnila od njega.
—	Vittoria, Vittoria, je zaklical umetnik proseče, ali Vittoria Alcotti se ni več povrnila pred njegove oči....
Par dni kasneje pa je tista živahna, brhka mladenka, katero je Reni smatral površnim lahkomiselnim otrokom, potrkala na samostanske duri...: In tako se je uresničilo njeno prerokovanje, da je Reni čestokrat plul v dahu pred ono bitje, kateremu je raztrgal srečo z vso krutostjo. A da se je je resnično spominjal dokazujeta zlasti sliki: «Judita» in «Caritas» v katerih je oveko-večena lepota in vilinski stae arhitektove hčerke.
Ti dogodki pa niso prav nič zmanjšali slave, ki jo je užival umetnik pri rimsken ljudstvu. Občinstvo je še nadalje z občudovanjem motrilo in proučevalo živahni kolorit njegovih umotvorov, v katerih pa so bile natančno zarisane nijanse melanholije, to je tiste melanholije, ki se mu je vzbujala in obnavljala zlasti ob pogledu in spominu na Beatrico Cenci....
' OSKAR KRAS1NSKI:
Aleksandra :
BOŽIČNA NOC.
(Moji Zori).
Vre čaj in ob uri ko polnočni bron vabi v božji hram cerkva,
poljubljam tvojo sliko.
Pada v smeli balerin blesk tvojih črnih oblek, žalost tvojih dni, oj zvezda vseh ljudi — —
Vre čaj in ob uri ko polnočni bron vabi v božji hram cerkva,
poljubljam tvojo sliko.
SVETA NOČ. -
Čez višnjeve gore
se plazijo mrakovi,
umirajoč drhte
že A vini glasovi
Natilio pada Sveta noč,
deviškobela,
ki, tožna, nevesela
objema dol in breg.
Vse posrebrene
tanke pramene
si riše luna v sneg.
Iz blede polnoči, spomin
se dviga plah in tih
z velikimi, bolestnimi očmi.
In iz daljin
se mehko bliža dih
detinskih dni.
	DROBTiNE	
		
OB 15 LETNICI GREGORČIČEVE SMRTI.
24. lisfcopada 1906. je zadel naš narod krut udarec. Izdihnil je svojo pesniško dnšo soški slavčeb, Simon Gregorčič. Utnrl je v Gorici oni častitljivi človek, ki ga je naše ljudstvo visoko čislalo in oboževalo, odkar je začulo bajno brenkanje njegovih rahlih strun, ki so izdihavale zdaj tožnožgoleče, zdaj zaupuotolažljive, zdaj vedrilnomile stihe.
Simon Gregorčič se je rodil 1;">. listopada 1844 na Vršnem pod Krnom štev. 17, v skromni vasici, ki se razprostira na levem bregu Soče.
Po prvem ljudskošolskem učenju, je vstopil v goriško gimnazijo, nato v bogoslovno semenišče, katero je ostavil kot duhovnik 1. 1868.
Svojo (prvo službo je nastopil novomašuik v Kobaridu, kjer mu je vso dušo prevevalo stremljenje delovati le v blagor ljudstva in ustanovil je tamkaj Narodno čitalnico. Iz Kobarida je šel kaplanovat v Rihemberk in pozneje v Gradišče pri Prvačini. Ta kraj se mu je tako omili), da si je nakupil skromen domek ter v njem živel več let.. Poslednja leta svoj-ga življenja pa se je bi! preeelil v Gorico, kjer je tudi umrl. Na njegovo željo je bilo njegovo truplo preneseno in pokopano ob soških valovih, v Libušnjem pod Krnom.
Kako se bo mirno tam spalo na gričku zelenem ob Soči; pod Krnom ponosnim med vsemi sosedi naj bivam na sredi! — Simon Gregorčič je bil na.š najslavnejši lirik. Njegovi stihi so pjlni čudovitomamljive glazbe in predoČujejo prelesten posnetek narodnih prizorov; njegova poezija vsebnje in ustvarja najmehkejše čav-stvovanje; njegovi verzi so žlahtni dragulji, ki sa kristalizujejo v sladko prijetni, čarobno divni govorici; njegove pesni so pristen izliv njegove tožuonezado-voljne, bridkostnotrpečp, idealnovnete duše.. Srčno sem ljubil te, te ljubim ranjko še, a razodel se nisem ni tebi, oj dekle! Kropiti te ne smem, ker dobro, dobro vem, da grenkih solz prikriti ne mogel bi ljudem.	j
Simon Gregorčič v svojih pesmih izraža vso ' neveselosfc, trpkost, melanholijo, gorje krvavečega duha, ki zatajujoča preboleha vso zločest, zavist in otrovno natolcevanje dozdevnih prijataljnasprotnikov.
Nikoli ni želela boja duša plemenita. In vendar tu leži ubita kot žrtva krutega uboja prepolna ran.....
Gregorčičeve pesmi ostanejo vsakomur, ki jih je kedaj čital trajnozasejane v srcu in večuoomiljene, večnozale, večnopri vlačue in edinonajl jubše kakor ostanejo pesmi njegovega prednika, Prešerna. Morda se je Simon Gregorčič baš zategadelj istotako omilil ko Prešeren, ker se je v svojih samotarnih urah tako rad ukvarjal s Prešernovimi pesnitvami, jih z vnemo proučeval ter se zatekal k njim vsekdar z drhtečim sreem in pobožne duše.
Oba pesuika sta umela iziiti iz svoje duše ono ptiprosto čisto poezijo, ki si jo ume raztolmačiti na prvi mah razumnik in delavec, olikanec in kmetič. Zato smo si tudi lahko v svesti, da ostaneta onadva i nadalje na vrhuncu vseh drugih slov. poetov, izmed katerih verzi marsikaterega jedva zganejj srčne ž'lioe in ki že z naslednjo minuto zdrknejo v pozabnoat. Kot Prešernove, tako ostauejo tudi Gregorčičeve pesmi milodoneče in trajnodivne i za nase tiajkanejše potomstvo, kajti tem pesmim je izreklo svojo pravično kritiko vse naše ljudstvo in nikak pesnikov intimen prijatelj, nikak podkupljen kritik ali pseudoknjiževnik.
Prav zato ima Gregorčičeva poezija svoj poseben izrazit pomen za razvoj našega slovstva; ona je izčrpek narodove biblije in zato je ta narod ne more pozabiti, kakor bi ne mogel zabiti očenaš a.
Z vsem uverenjem lahko presojamo, da je Gregorčič za Prešernom edini največi slov pesaik svoj» dobe. Njegovega pesniškega obzorja, njegovega bohotnega poleta, njegovega mišljenja in sijajne velesile njegove poezije, ki je bila zajeta vsa iz narodnega življenja in v kateri preveva le pristno srčnoizrazito čuvstvovanje, bo težkokdaj kdo drugi dosegel ali umel podati v obliki otožnosti ali v obliki hipne zadovoljno3ti-
Oj vrtnice, oj vrtnioe kako ste mične, dione ko naše gospodične! In mnoga poljskih tu je rož, le glej jih, čudil se jim boš! Kako krepčalen svež je duh iz cvetne neskvarjene čaše Procvetajte, proovetajte, Oboje vkup se spletajte !
Simona Gregorčiča je življenje prevaralo kot človeka iu kot pesnika: rezke šibra so sikale vanj ter se s svojo strupeno ostriuo zasajale globoko v njegovo rahločutno srce, vendar strle ga niso.
Pač vrgel z oblakov vihar me je silen....
Naprej neprestano veslajmo,
vetrov in pa morja se jezi ne vdajmo!
Pesnik Gregorčič se porogljivosti in strupenim svojih nasprotnikov ni branil z rezkim sunkom, ni odstopal s krepko oguitvijo, zato sta staluotrdna nezaupljivost in ravuodušnost zagospodarili v njegovih srčnih predorih. To se jasno izraža v njegovih pred-smrtnioah, pesmih, v katerih ozuanja zmago duha nad svetno zlobnostjo, nad lastno tajuoskelečo bolestjo, nad grenkim zdvajanjem, ki je nastalo v njegovi notranjščini vsled otrovnega zadiranja. vsled zaničljivega namigovanja od strani njegovih črnodušnih nasprotnikov	> Zdaj me nič ne dvigne, nič me več ne gane, rogam zdaj se graji, rogam. se pohvali!
Glodajočega trpljenja ga ni rešilo pravočasno kesanje njegovih protivuikov, rešila ga je komaj smrt. Še le ko je ležal na mrtvaškem odru, še le tedaj so njegovi sovražniki sami pred sabo zarudeli, še le tedaj se je zdramila vest v njili, še le tedaj so prijemali za oljčno vejico s katero so škropili z usmevom, ki je izražal: Meaoulpa! Odpusti nam! Stoprv ob veliSastju smrti so povešali oči, še le tedaj so se divili njegoremu delu, še le tedaj so njegov pesniški polet tolmačili pravilno ter spoznali, de je pokojnik bil prežet z žarkim idealizmom.
Simon Gregorčič je polagal v svoje stihe gorko sočutje do slov. trpinov, do slov. siromakov, do slov. zatirancev. Bil jim je blagovestnik svobode, oznanje-vatelj boljše bodočnosti, pravi tolažitelj, ki z vzgledom navaja k potrpežljivosti in udanost.i.
S svojim delom si je zagotovil med narodom nevenljiv spomin. Slava njegovim proizvodom, slava »jegovemu duhu!
M. Stpč. j
Svojemu učitelju, S. Gregorčiču.
K tebi v šolo sem hodila
in učenka slušna bila,
ko učil si me moliti,
zvesto narod svoj ljubiti,
ko h kreposti me bodril,
ti, vzgojitelj strog in mil	i
Kobarid moj rojstni kraj bil je tebi tihi raj, v njem sedaj vsak pot šepeče, da te zabiti le neče. da ostane večno ti udan «narodne čitalnice» vsak član!
Soča pod mostom se peni. šumi • pevca domačega k sebi želi — in s Sočo drhti vsa dolina razdejana domovina'. A mi v obupu roke vi jmo za teboj, da izprosiš narodu blaginjo, da svobodo izprosiš za svetinjo, za jezik naš. za govor svoj!
M. Skrinjarjeva.
Slovenski knjižni izkaz
v Julijskobeneški krajini.
a) Knjige.
1.	Anžlovar-Res: Visokošolski študij v Italiji.
2.	Bevk Frunce: Malčki iu palčki.
3.	Fajgelj: Bacili in bacilke.
4.	Gradnik Alojz: Božje solze.
Pesmarica.
Pravljice.
5.	Godina 1>.: Kako pridejo kmetje iu delavci do
blagostanja.
ti. Gregorio Marica: Slovenska slovnica za Italijane.
Otroški oder, II. izdaja.
7.	Kat. tisk. društvo: Kri o dejan ke.
8.	Kleinma/jr Fevd.: Slov. ital. in ital. slov. besednjak.
9.	Lovrenčic: Gorske pravljice.
10.	Narodna tiskarna: Burke in šaljivi prizori.
Goriška pratika.
Molitvenik.
11.	0/e.l: Volilni zakon.
12.	Remec: Naši ljudje.
13.	Staroraški: Za tretjo goro.
14.	Stepančič Marica: Italijanska slovnica za Slovence.
15.	tiiroh Karel: Jutro (pesmi).
16.	Stoka .Jaka: Vedež (žepni koledarček).
b) Časopisi.
1,	Edinost (dnevnik; politično glasilo:.
2.	Goriška straža (tednik; politično glasilo).
,'!. Jadranka (mesečnik; žensko glasilo).
4.	Mladika, (polmesečni leposl. list).
5.	Novi rod (mlad. list).
6.	/' roleta rec (tedensko socialistično glasilo i.
7.	1'ravnik (mesečnik).
8.	rciteljski list (polmesečnikj.
9.	Zbornik, mesečnik; zl|or svečenikov sv. P.).
Poziv dramatičnim društvom!
V založbi „Zvezne tiskarne" v Ljubljani bo izšla tekom oktobra knjiga, ki so jo doslej vsa naša dramatična društva in dramski odseki tako zelo pogrešali: „Diletantski oder", navodila, spisal Milan Skrhinšek. Že ime avtorja daje garancijo, da bo knjiga strokovno na višku; pisana pa je tako priprosto in pregledno, da bo dostopna in razumljiva prav vsakemu deletantu, ki bo iz nje mogel črpati vse, kar rabi za nastop na odru. Ker so že došia mnogotera naročila, prosimo, da nam vsa dramatična drušva in dramski odseki raznih korporacij javijo, koliko iztisov bi vfiako društvo naročilo, da bo temu primerna naklada, istočasno izidejo tudi strokovna navodila g. E. N. za šminkanje: „Lepa Maska". Naročila za obe knjige se naj pošljejo na naslov: Založba „Zvezne tiskarne" Ljubljana, Marijin trg. št. 8.
Z. K.
LEKARNA:
Zanesljiv pomoček proti nahodu. Če smo dobil nahod, vsa lokalna sredstva (formanova váta, vohanje mentholovega praška) nahoda samega na sebi ne odpravijo, kvečjemu ga olajšajo. Odpravlja ga, če se že ni prehudo razvil, močno potenje, bodisi v parni kopeli ali kopeli z vročim zrakom, bodisi, da izpijemo zvečer par skodelic vročega lipovega ali bezgovega čaja, ko smo poprej vzeli (V* — 1 g) „aspirina", ki ga dobimo v , lekarni. Na Francoskem pa rabijo pri nahodu gorčični j o bi i ž (Suefpapier, 'sinapismo). Najboljši je originalni j pariški obliž tvrdke „Kigollot" v Parizu ki ga dobimi v vseh boljših lekarnah. Vsi drugi gorčični obliži, nemški in avstrijski niso yolovico tako močni kakor je EigoUotov m nimajo torej sigurnega učinka. Zadostuje nam, če je nahod šele v začetkih, en sám listek „gorčičuega papirja Higollob", da poneha vnetje nosnih sluznic, kakor bi odrezal. V ta namen si prerežemo obliž počez na dva enaka dela, ki ju pomočimo poteni za par sekund v vodo mi si privežemo na vsako mečo na nogi po enega. Čez nekaj časa začne papir na meči žgati in peči; obdržimo ga tam kakšnih 5 minut, dokler pač moremo vzdržati in j ga potem predeneuio na drug prostor na meči, kar lahko z obližem Kigollot, ki je zelo močam, še enkrat ponovimo. Od obliža koža na meči postane rtideča in vneta, kar pa nič ne škoduje; na ta način ravno potegne kri in vnetje iz nosnih sluznic, iz oči in -glave v noge hi rešeni smo nahoda, ki bi se lahko spremenil v infhieuco aii hud katar v sapniku. Najbolje bo delovalo, če napravimo to zvečer v postelji. Če treba ponovimo še dragi dan.
Kako se spozna vnetje slepiča? Znamenja te nevarne bolezni so sledeča; 1. uenadiia bolečina na desni strani trebuha spodaj med popkom i m kolkom; 2. huda vročica; 3. slabost in bljuvanje; 4. trebušne mišice spodnjega dela desnega trebuha so napete, . da se čuti tam trebuh trd kakor deska. Kdor opazi na sebi taka znamenju,
mora takoj k zdravniku. Včasih ga le takojšnja operacija reši gotove smrti.
Nevarna razvada je male mozoljčke na licu aliña roki prebadati z iglo, če ni pred porabo dobro de sin-1 ricirana. Če hočemo z iglo kaj operirati, jo vtaknimo najprej v špiritov plamen, ko se ohladi, jo pa porabimo. Že velikokrat si je zastrupil kri kdor se je sam operiral z nesnažnimi iglami itd.
Kako ustavimo krvavenje iz nosa. Sluznica v nosu je zelo občutljiva in prepletena z neštetimi krvnimi žilicami. Če pride veliko krvi v clavo,• kaj lahko od pritiska krvi poči kaka žilica. Če se to velikokrat ponavl ja, ' je to znamenje, da oseba ni zdrava. Posebno za bledične je kri dragocen sok in varovati se morajo vsake izgube. Ako že ni mogoče preprečiti krvavljenja, pa ga je treba saj hitro ustaviti in sicer s tem, da zmanjšamo pritisk krvi. To dosežemo z globokim dihanjem in sicer na ta' način, da s prstom pritisnemo na drugo nosnico, ki ne " krvavi in krepko vlečemo zrak le skozi krvavečo nosnico. Dihati moramo počasi, tako da pride na en dihljaj 5-8 sekund, lzdihavati pa moramo zrak skozi usta in sicer hitro. Glavo moramo držati pri tem pokonci in ravno. Navadno zadostuje že par dihljajev in kri se strdi in ustavi. Seveda se ne smemo takoj na to z žepnim robcem vsekniti. Tako globoko dihanje potegne takó temeljito kri iz glave, da začne človeku, če ga dolgo časa ponavlja, migljati pred očmi in nastopi lahko celó omedlevica.
Če piči čebela ali osa, izvleci takoj želo, a tako, da ga ne iztisneš (ne izprazniš v rano) na rano pa devlji . obkladke s szežim mlekom: tudi na pol zrezan česen je, dober.	•
O ČIŠČENJU
Neprozornost stekla. Steklo napravimo kaj lahko" neprozoruo: drgnemo ga s soljo, raztopljeno v pivu. ?i" vrelo vodo'táko steklo spet lahko očistimo.
Zarjavele železne peči očistimo najprej s petrolejem iti volneno cunjo. To se ponavlja še drugi dan. Ko je peč čisto suha, jo še zbrišemo s suho volneno cunjo" in poteni šele namažemo s črnilom za peči.
UREDNIŠKA LISTNICA.
Ljudmila c Cerknem: Iskrene hvala in najprisrčnejš»
pozdrave!
Gorica, ulica ZoratU: Oglasite se zopet!
Gdč. P. r Mariboru: Opozorim z prib. številki!
Minka z Celju: -Izpremembo navedem ob Novem-letu!
Janko G. c Gorici: Kdor je bil kedaj že okužen ali se ukvarja z okuženostjo, zavoha kužljiv smrad že oh uevonju ovenelega na-geljčka. Oni, ki je lilijskočistobele duše utrga z nedolžnovedrim us»e-vom tudi cvetko, ki raste ne gnoju ! — 1 Oskar K.: Prosim za natančen naslov!
STA3. TIP. S. 5PAZZAL • TrtiESTE.
JADRANKA
IZHAJA V TRSTU I. VSAKEGA MESECA. - IZDAJA JO SAMOSTOJEN IZOBRAŽEVALNI ŽENSKI KROŽEK. — LETNA NAROČNINA IZNAŠA 10 L, ZA JUGOSLAVIJO 60 K. — POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 80 STOTINK, V JUGOSLAVIJI 5 K. — UREDNIŠTVO IN UPRAVA JE V TRSTU, VIA SCORCOLA 492, I. UREDNICA JE MARICA STEPANČIČEVA (GREGORIC).
Ljubljanska kreditna banka
Podružnica ¥ Trstu.
Centrala v LJUBLJANI
Podružnice: Celje, Borovlje, Brežice, Gorica, Saraj., Split, Trst, Maribor, Ptuj, Kranj, - Delniška glavnica i 50,000,000. Beserva K 45,000,000,
Obavljn vse v bančno stroko spadajoče posle. —Sprejema vloge v lirah na hranilne knjižice
proti 3'V/o , f na žiro-račune proti 4% obrestovanju
Za na odpoved vezane vloge plača obresti po dogovoru. Izvršuje borzne naloge in daje
v najem varnostne celice.
Tel. št. 5-18. Blagajna !e odprta od 9-13
ulita im FoBtane št. 6. L TRST ulita Sstie Fontane št. 6.1.
Odprt mak dan od 9-13 in od 15-19.
Izvršujejo se hitro in točno vsa dela z zlatom kakor tudi zobuiee s kavčukom.
-Del® laiamženo. =====
IVAH KERŽE
ima v lastni zalogi najraznovrstnejše
kuhinjske in drip hišne potrebščine
iz aluminija, steklovine, lesa in emailirane prsti.
Trst, Trg sv. Ivana štev. 1.
K. SUSIG - TFSt-Rojan
Via di Roiano 2; poleg cerkve.
Priporoča svojo manifakturno trgovino cen j. občinstvu za obilen obisk. Postrežba točna - cene najniž e.
Svoji k svojim!