SLOVENSKA KNJIŽEVNOST I 

Ob pogledu na prvo knjigo izbranih del in odlomkov z naslovom Sloven­ska književnost* človek ne more mimo dejstva, da je tudi ta izbor nastajal v okviru tistih momentov, ki so že dozdaj botrovali nastanku podobnih anto­logij, nastajal je kot namenski priročnik za naše šole. Knjigo je v ta namen odobril Svet za šolstvo LRS. Naj dodam še to, da je izbor nastajal v položaju, ki je za našega učečega se človeka do kraja tragičen in škandalozen hkrati, se pravi v položaju, ko na knjižnem trgu že več let ni mogel kupiti osnovnega slovenskega berila, iz katerega naj bi spoznaval lepoto naše klasike in se učil jezikovne kulture. Ta dva momenta nista v prid izboru, prav tako pa nista v prid izhodiščnemu konceptu, ki so ga sestavljavci postavili pri svojem delu. 
Nesporno je, da gre pri novem izboru za povsem samosvoj, izviren kon­cept, ki se je skušal, kolikor se je le dalo, ogniti vsakršni tradicionalni in zaostali potezi, predvsem pa si je prizadeval, da bi se rešil pedagoškega spremstva, kar pa nikakor ni v skladu z namenom in porabnostjo knjige, ki ima šolski značaj in bi potemtakem morala upoštevati tudi ta moment. Za strogi estetski izbor, kakršnega so si sestavljavci zamislili, v danih okoliščinah ni bilo dovolj pogojev. Naj dodam še nekaj: čas bi že bil, da bi dobili nekakšen nešolski izbor, ki naj bi najprej domačemu človeku pokazal razvoj našega slovstva, bil pa naj bi hkrati tudi predstavnik naše literature zunaj meja. Tak izbor bi bil potem seveda tudi najboljša osnova za dobro šolsko berilo. Preden pa bomo dobili soliden izbor, bo treba še precej dela, kajti z enim samim poskusom si problemov res ne moremo do dna pojasniti in ne najboljše rešiti. Pobuda pa, ki jo prinaša Slovenska književnost I. je vsekakor razveseljiva in dobrodošla, čeprav za zdaj ostajamo pri prvi knjigi in bo nadaljevanje pri­neslo kopico novih momentov, ker gre za čas, ki ga naša literarna zgodovina še ni dovolj kritično pregledala, vsi povojni izbori pa so glavni, estetski vidik vse preradi puščali ob strani. 
Časovno zajema prva knjiga obdobje od Brižinskih spomenikov do konca moderne, torej čas od 10. — 20. stoletja. Tisočletje in nekaj več. Zato skromni obseg 405 strani vzbuja pomislek v stilu Anastazija Zelenca in njegove cule. Ne gre, da bi po tej strani delali poklone domači besedni ustvarjalnosti, toda pretirana skromnost ji je v škodo in bi težko našli pravi smisel takemu početju. Omenjeno starejše obdobje je bilo doslej pregledano z različnih vidikov in ocenjeno z različnimi kriteriji, marsikaj pa kaže, da smo pri pregledu lite­rarnega razvoja iskali predvsem njegovo značilno podobo, ne pa zgolj in samo ekstremnih pojavov. Tak aspekt je zahtevala vrsta momentov, nastaja pa vprašanje, ali je prav, da vse tisto značilno zdaj pustimo ob strani in stvari pregledamo skozi aspekt, ki že a priori ni absolutno prepričljiv. Sestavljavci Slovenske književnosti so se odločili za hudo radikalen izbor in so iskali le ekstremne pojave v posameznih literarnih razdobjih oziroma smereh in hkrati tudi pri posameznih avtorjih. 
Preprosto postavljeno razmerje prisojenih strani temu oziroma onemu obdobju dokazuje, da so dodobra okrnili najstarejšo književnost, se pravi čas 
* Slovenska književnost. Izbrana dela in odlomki. Prva knjiga. Uredil Dušan Pirjevec s sodelovanjem Staneta Miheliča in lanka Kosa. Recenzenti: Mihael Feguš, Uroš Kraigher, Miroslav Ravbar, lože Šifrer, Blaž Tomaževič. Izdala Mladinska knjiga. Odobril Svet za šolstvo LRS 13. decembra 1960. 
653 
do Prešerna, saj so ji prisodili le 36 strani. Na njih se vrste odlomki Brižinskih spomenikov, Stiškega rokopisa in nemške pesmi s slovenskim puntarskim geslom Stara prauda, nato pa avtorji: Trubar s tremi teksti, s po enim od­lomkom Krelj, Dalmatin, Bohorič, Kastelic, Svetokriški, Hipolit in Pohlin, medtem ko jih ima Vodnik enajst in je edini izmed vseh predstavljen kot celotna literarna osebnost, česar ne moremo reči za Linharta, saj sta v knjigi le znana odlomka iz Micke in Matička. 
Iz najstarejšega razdobja je povsem izpuščena ljudska pesem, ki ob prvih spomenikih in ob nabožni literaturi ne pomeni zgolj neke značilne folklore, ampak je resničen izraz naše ustvarjalnosti v določenih pogojih. Ali konec koncev ljudska pesem ni taka estetska kategorija, ki bi sodila v antologijo, kakršna je naša? 
Osrednji osebnosti naše književnosti, Francetu Prešernu, so odmerili 53 strani, izbrali 37 pesmi, 9 epigramov in pismo staršem. Izbor sicer ni sporen, toda danes si Prešerna kar težko predstavljamo v izboru, ko nam je pred očmi njegovo celotno delo in so Poezije domala ljudsko berilo. Tako bo tudi vsakdo raje segel kar po knjižici, kot pa se zatekal k izboru, pri katerem moti nenavadna razporeditev, ki ni ne Prešernova ne kronološka, čeprav bi v taki knjigi časovno zaporedje najbolj ustrezalo. 
Obdobje realizma je na 141 straneh zastopano z naslednjimi avtorji: Trdina, Levstik, Jenko, Stritar, Jurčič, Gregorčič, Kersnik, Tavčar in Aškerc, Izbor imen je res reprezentativen, toda komu na ljubo tu ni Mencingerja in Maslja? Izmed vseh je najbolje predstavljen Jenko, medtem ko pri drugih ni vedno tako. Trdina danes v našem slovstvu pomeni mnogo več, kot pa dajeta slutiti Gluha loža in odlomek iz Mojega življenja. Menim pa, da se je prav pri pisateljih začel drug problem tega izbora, začel se je boj za prostor. To je precej otežilo delo, ker pod takimi pogoji res ne moremo govoriti o čisto estetskem kriteriju, ko je pa treba izpolniti le toliko in toliko strani. Zato so trpeli avtorji in njihova dela. Vse preveč je okrnjen Jurčič, saj je ostal brez svojega reprezentativnega Desetega brata, Levstik brez Popotovanja, pri Kers­niku in Tavčarju so se sestavljavci hoteli na silo izogniti standardnim naslovom iz Kmetskih slik oziroma Med gorami, žal ne z najboljšim izidom, podobno pa velja vsaj še za Aškerca. 
Da je štirim predstavnikom slovenske moderne pripadla malone polovica knjige, nas vendarle preseneča, preseneča predvsem v primerjavi z ostalimi ob­dobji pa tudi posameznimi imeni. Ni mogoče zanikati, da gre za posebno na­klonjenost naši moderni, kar je čisto prav, celo več: tako široki naj bi bili sestavljavci tudi do ostalih avtorjev oziroma dob. Mislim, da bi bilo zelo prav, ko bi prva knjiga obsegala le čas do moderne, moderna sama pa naj bi bila za­jeta v posebni knjigi, kajti kljub vsej širini pri izboru bi ta izredna doba naše književnosti potrebovala dodatnih besedil (in celo nekaj imen). Tako bi že pri Ketteju, ki mu je izbor naklonil pretežno le refleksivno liriko, bilo po­trebno dodati njegove vedre in iskrive stihe, saj gre za tako izjemen pojav take pesmi pri nas. Lirik Murn-Aleksandrov je edini avtor v knjigi, ob katerem moremo reči, da ni dobil premalo prostora, obilica pesmi prej meri na razkošje, ki pa nam ga ni žal. Najbolj enotno podobo so sestavljavci izoblikovali Zupančiču. Dela si v okviru širših skupin, kot so Mlada pota, V zarje Vidove in Zimzelen pod snegom, sledijo v časovnem zaporedju, ki ga nakazujejo zbirke 
654 
oziroma izbori. Šestintridesetim pesmim je dodanih še nekaj epigramov in odlomek iz Veronike Deseniške. 
Cankar je tudi to pot poglavje zase, žal še vedno nerešeno. Sestavljavci so se odločili, da ga pokažejo v zaporedju oblikovnih kategorij: poezija, pri­poved, drama. Na začetku so pesmi Iz moje samotne, grenke mladosti, Bolnik in Sonet, pripovedni del pa uvajata dva odlomka iz Bele krizanteme. Sledijo pa Zdenko Petersilka, Za križem, Skodelica kave, Tuje žioljenje, Gospod stotnik in Uvod k Podobam iz sanj kot celotna besedila, med njimi pa so razporejeni odlomki iz Martina Kačurja, Hlapca Jerneja, Kurenta, Hiše Marije Pomočnice in Novega življenja. Za zaključek se zvrstijo še odlomki iz Cankarjevih dram Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Hlapci in Pohujšanje v dolini šentflor­janski. Za vse našteto velja splošna ugotovitev, da je Cankar zastopan sicer močno, toda še vedno preskromno in ne v vseh velikih stvaritvah. 
Za sestavljavce najnovejše slovenske slovstvene antologije je po svoje pohvalen odnos do besedila, jezika. Hoteli so uveljaviti načelo, naj teksti ohra­nijo svojo prvotno obliko brez slehernih kasnejših popravkov, kar doslej pri nas ni bilo v navadi. Ta odločitev je nadvse pomembna, žal pa ni v celoti uveljavljena. Zakaj vsi teksti niso ohranili historičnega zapisa, zakaj torej niso vsi teksti do Prešerna natisnjeni v bohoričici? Zakaj namesto latinskih in nem­ških originalov le modernizirani slovenski prevodi? Oba problema sta težje na­rave, toda rešiti bi ju bilo vendarle treba. To bi seveda pomenilo, da bi knjigi morali dodati precej zajetno spremno besedilo. S tem bi nastale sicer nove kom­plikacije, zavedati pa se moramo, da je knjiga šla med naše učeče se ljudi, katerih starostni razpon danes sega od 15 do ca. 50 let, in da bi prav s komen­tarjem pridobila v osnovnem namenu, ker vsi uporabniki ob vsem delajo tudi brez nujnega in prepotrebnega literarnozgodovinskega priročnika. 
Andrej Tušek 
655