49*6-19*7
MAJ* S ROD
Rešitev krlžanic »Nebotičnik« in »Dravske banovine«
Obe križanici v 7. štev. so pravilno rešili in bili izžrebani:
1. Alojz Jureš, uč. IV. r. v Križevcih pri Ljutomeru.
2. Ludvik Fujs, uč. osn. šole v Mačkovcih, Prekmurje.
3. Marija Martini, uč. II. r. v. nar. šole v Hrastniku.
Rešitev »Cicibanove Križaniče«
»Cicibanovo križanico« v 7. štev. so pravilno rešili in bili izžrebani:
1. Marjeta Petek, učenka III. r. v Bogojini.
2. Tinka Kokošar, učenka II. r. v Semiču.
3. Vinko Bobnar, učenec II. r. pri Sv. Petru.
Vsi so prejeli lepa darila.
Pojasnilo naročnikom »Našega roda«
Z 8. številko smo spet zaključili nov letnik. Obsegal bo lepo knjigo 320 strani, torej za 64 strani več kot lanski in dosedanji letniki. Zato pa bodo prejeli naročniki letos le tri knjige, ki pa bodo obsežnejše kot prejšnja leta.
Kakor je sklenilo učiteljstvo na svojem skupnem sestanku, bodo knjige letos izšle v septembru. Prejeli jih bodo pa le tisti naročniki, ki bodo v juniju poravnali še zadnji obrok, to je 2 din 50 par.
Ne zamudite torej v juniju poravnati naročnine!
Tisti učenci, ki zapuste letos šolo ali ki se med počitnicami presele drugam, naj se v septembru oglase pri svojem sedanjem šolskem upravitelju, ki jim bo izročil knjige.
Uprava »Mladinske matice«
•
»Naš rod« izhaja v Ljubljani osemkrat med šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske matice«, ki plačajo letno naročnino za list in publikacije »Mladinske matice« Din 22'50, v 9 mesečnih obrokih po Din 2'50.
List izdaja »Jugosl. učiteljsko udruženje« — sekcija za dravsko banovino v Ljubljani, zanjo odgovarja Franja Završanova.
Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6.
Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik Francč Štrukelj).
O GOLOBIH GALEBČKIH
našem
Moraš se pravočasno naučiti!
Uporabljaj za pranje vedno Radion, kajti samo Radion vsebuje dobro Schichtovo milo. Zato je Radion tako blag in izdaten. Pranje z Radionom je tako lahko in preprosto: belo perilo kuhaj 15 minut, volno in svilo pa peri v mrzli raztopini
So to majhne in zanimive živalce ter zelo prikupljive zunanjosti. Ti golobčki so zelo živahni in domišljavega vedenja. Šopirijo se v najrazličnejših barvah. Za vremenske spremembe niso občutljivi. Svoje mladiče odgajajo zelo zanesljivo. Na leto vale 6 do 8 krat. Krmljenje teh golobčkov je zelo enostavno, le debele koruze ne morejo zobati radi premajhnih kljunčkov. Gnezda jim pripravimo v kakem zaboju od sladkorja. Zaboj ločimo z desko v dve polovici, z dvema vhodoma.
Zgodi se namreč, da med tem, ko še pitata starša 2—3 tedne stare mladiče, že znosi golobica v drugo gnezdo novi dve jajčeci ter takoj prične z valjenjem.
Kdor se zanima za te vrste golobčkov, naj se javi na:
Rejec malih živali, Ljubljana, Karunova ulica
Sedaj pa še o dopisovanju. Prošnjam za morske prašičke, angorske kunce in piščance smo ustregli, kolikor je bilo v moči.
Odgovorov na obe uganki iz 6. številke smo prejeli 156. Hvala vam. Pravilnih je bilo odgovorov 76 in sicer: 1. Mlinar. 2. Vinu primešana voda. Pri žrebanju je pripadlo naše darilo sledečim: Par angorskih kuncev prejme Perdih Odon, Zidani most. Papigico skobčevko dobi Dolšek Ema, Litija. Par belih miši pa poklonimo Kunstelju Ivanu v Celju. Vajk Hugo iz Ljubljane naj javi svoj naslov, da prejme morske prašičke. ŠENKOVTURNŠKI REJCI MALIH ŽIVALI
Ht&eje
eno- ali večbarvne, za časopise, knjige, razglednice Ud., izdeluje
k 1 i š a r n a
»Jugografika«
Ljubljana, Sv. Petra nasip 23
Prijateljčki!
Dokler bom hodil v šolo, bom kupoval
vse Šolske potrebščine
v trgovini
Iv. 'Bonač,
v Šclenburgovi ulici
kjer kupuje tudi moj očka
vse pisarniške potrebščine
Blago Jo prvovrstno in poceni, zato tvrdko tudi Vam priporočam
ZVEZA ZOBOZDRAVNIKOV JUGOSLAVIJE
Je dala v promet zdravniško preizkuieno
SISTOM pasto za odrasle
(plava tuba)
SISTOM babi pasto za
(rde&a tuba) otroke
SISTOM zobni prašek
SISTOM ustno vodo
Zahtevajte za nego svojih zob le ta od zdravnikov preizkušena in priporočena sredstva
£
Otroci, hranite in varčujte, lomnite: Iz malega raste veliko!
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
izdaja na dom domače hranilnike,
najboljše učence obdaruje z zlatimi darilnimi knjižicami. Stopite tudi Vi v krog njenih vlagateljev in varovancev!
Otroci,
fotografirajte !
Agfa Cadet Box-aparat
+ 3 filmi Icochrom . din 99'—
Kodak Brownie aparat
+ 3 Pahte filmi . . . din 96’ —
uri Foto
JANKO POGAČNIK
Ljubljana, Tyrševa cesta 20
Razvijamo, kopiramo in povtčavamoJ
IVAN ROZINA
(pr«| Orient)
trgovina barv In lakov — LJUBLJANA
poleg trgovine Sohnelder 1 V a r o v S e k
Velika Izbira kemičnih In oljnatih barv, šolskih, Studijskih In umatnliklh barv. Flrneil, laki, steklarski In mizarski klej, Selak, iplrlt denat, lužil«, „Artl“, tuli, pastele ter sploh vsa slikarske In pleskarska potrebščine. Velika zaloga vseh vrst vedno svetega mavca. Najnižje cen« In to Sna postreiba
Polnilna peresa
v veliki Izbiri in po nizki eenl v
. KNJIGARNI ..UČITELJSKE TISKAM'
V LJUBLJANI
in njeni podružnici
V MARIBORU
NAJVj* ROD
KAPELA
VIDA TAUFER
Kapela v bregu, žalostna kapela, stoletja tukaj mirno že stojiš. Razbitih lic, raztrgana in vela, po vasi gledaš, sanjaš in molčiš.
Nekoč so v tebi Jezusa molili, prižigali na čast mu toplo luč, starinski kipi so se razdrobili, v trhlih vratih zarjavel je ključ.
Velika noč je zemljo poljubila, v življenju novem vse se veseli, cveti spet dren, zorana je že njiva
in zvon v zvoniku praznično zvoni. Menjavajo vaščani oblačila, le ti si tiha, kakor prejšnje dni.
SREDI NJIVE
1 II Jl V C i:	HORVAT
Sredi njive gre meglica, v očke njene zre modrica:
Rž veselo zlatopiri, klasje svoje k soncu širi.
»čuj, meglica, čuj, ne beži, malo rose nam odreži!
Bratec kokolj se že joče, ker ne daš nam svoje moče.
Smeje se nam že pšenica, smeje regrat in zlatica.
Plešejo že drobni slaki, kimajo že bratci maki.
čurimurčki skriti ždijo, ker rosice ne dobijo.«
Dosti prošnje je meglici, rose vsuje dve koritci.
Hop — naenkrat vsi so v plesu, rajajo spet v sončnem kresu.
UBEŽNIK
OSKAR H D D A L E S
(Ilustrirala Marja Tratnikova)
VIII.
Prešlo je nekaj dni. Nebo se je zjasnilo in sonce je sijalo preko trdo zmrznjenega snega. Grelo pa ni nič. Zdelo se je celo, da je ravno tako ledeno kakor sneg, ki je ležal po poljih in gozdovih. Le okrog poldneva se je zrak nekoliko ogrel. Korakali so po široko izorani cesti. Vsi trije so tičali v novih suknjah in močnih čevljih. Pred dnevi so si jih kupili. Tisto jutro po oni viharni noči.
Da, kupili — za ukraden denar.
Brezskrbno so živeli nekaj dni, spali na toplem in v posteljah. Vse za denar. Nekega dne pa, ko so tako složno šli iz vasi preko polj, je njih zadovoljnost zasenčila črna, težka senca.
»Zdi se mi,« je nenadoma dejal Marko in pomežiknil v mrzlo sonce, »da so nam za petami.«
»Kako?« je osupnil Peter in obstal kakor ukopan. Prestrašeno se je zazrl v Marka.
»Slišal sem«, je odvrnil Marko in se ozrl, kakor bi se bal, da ga kdo ne sliši. »Prej. ko sem v trgovini kupoval cigarete, je bilo tam nekaj kmetov. Govorili so o tatvini, ki smo jo izvršili pri Brežniku. Eden izmed njih je pravil, da je govoril z orožniki. Vse vedo: kod smo sli, da smo kurili v oglarski kočici ter da smo si kupili suknje in čevlje.«
Jakcu je obupen strah zadrgnil grlo. Hotel je govoriti, iztresti vso grenkost, ki mu je objela srce, a ni mogel.
Tiho in povešenih glav so stopali dalje . . .
Pred ovinkom, ki je v ostrem loku zavil mimo griča, obraščenega s košatimi smrekami, se je Jakcu razvezal čevelj. Počenil je, da si ga zopet zaveže, a ker je premočno potegnil, se mu je utrgal trak. Zamudil je precej časa, da je čevelj zopet spravil v red. Ko se je dvignil, sta onadva že izginila za ovinkom. Pospešil je korak, da ju doide.
Prišedši na ovinek je za hip obstal kakor okamenel in urno smuknil v goščavo. V naslednjih trenutkih se je pred njegovimi z grozo napolnjenimi očmi razpletel strašen prizor. Peter in Marko sta bila kakih dvesto korakov oddaljena od ovinka, ko sta ju srečala dva orožnika in ju nagovorila. Kaj so se menili, Jakec ni mogel slišati. Pač pa je razločno videl, kako sta orožnika izvlekla verige, da bi ju uklenila. Videl je, da je Marko skomizgnil z rameni in pomolil roke orožniku, kakor človek, ki je že vajen tega.
Toda Peter! Bliskoma je skočil vstran in kakor nor zbežal po trdo zamrznjenem snegu proti gozdu. Orožnik je klical za njim naj obstoji, a Peter ga ni hotel slišati.
Naslednji hip je dvakrat zaporedoma počila puška. Peter je poskočil, kakor bi hotel preskočiti nek neviden jarek, dvignil roke, padel in negiben obležal. Orožnik je stekel za njim ter ga obrnil na stran.
Pod Petrovim truplom se je sredi beline snega pokazala velika, temnordeča maroga.
Jakec je v svojem skrivališču trepetal kakor šiba na vodi. Kaj, če primejo še njega? Kaj, če ga Marko izda? Ali naj beži? Ah, ne! Sedaj še ne. Počakati mora, da odidejo. Če pa ga Marko izda, se bo brez upora vdal. Naj se potem zgodi, kar hoče.
Orožnik, ki je ustrelil Petra, je ostal pri truplu. Drugi je odgnal Marka nazaj v vas, odkoder so prišli šele pred kratkim tako brezskrbni in zadovoljni. Jakcu se je zdelo, da je pretekla cela večnost, ko se je pričela iz vasi pomikati cela procesija ljudi. Prinesli so nosilnico, naložili nanjo Petra in ga odnesli proti vasi. Jakec je iz daljave videl, kako je bil njegov obraz bled, njegove žgoče oči zaprte in ustnice žalostno skremžene. Tisti hip je Jakec pozabil, da Peter nikdar ni bil posebno prijazen z njim. Ubogi Peter! Gotovo je bil mrtev. Jakec je tiho zajokal.
Ko so za ovinkom utihnili zadnji koraki odhajajočih, je Jakca objela gluha samota. Le velika rdeča maroga sredi snega se je bolestno in kričeče vsiljevala v tišino zimskega popoldneva. Jakec se je previdno splazil iz gozda na cesto. Čeprav ni bilo nikjer žive duše, je v Jakčevem srcu v hipu izbruhnil ves oni blazni strah, ki ga je prej zatiral, da ne bi storil kake neprevidnosti.
Zdirjal je po cesti brez smotra in cilja. Čim dalje je bežal, večji strah se ga je loteval. Druga za drugo so se mu podile misli po razgreti glavi. Živo so mu drveli pred očmi dogodki zadnjih dni: prenočevanje v pastirski koči, noč pri Brežniku, ona strašna pot skozi nočni vihar, oddih v oglarski kočici, zadnji lepi dnevi, Petrova smrt. Sedaj je tudi on zločinec. Da, tudi on. Pomagal je krasti. Preganjali ga bodo kakor divjačino. Nobene mirne ure ne bo imel več. Kam naj se poda? Ali bi se vrnil domov? Ne! Po vsem tem, kar je doživel, se ne more več vrniti.
Morda pa ga Marko ne izda, potem zanj ni več tolike nevarnosti. Mogoče, da Marko ničesar ne pove, saj ni hudoben. Peter bi ga prej izdal, a Peter je mrtev. Njegova usta so se za vedno zaprla. Naslednji hip se je zavedel, da je vendar Brežnik moral povedati, kako je soudeležen pri tatvini. Torej je vse zaman. Iskali ga bodo.
Za hip je prisluhnil, če ga kdo ne zasleduje. Vse je bilo tiho, a se je vseeno znova pognal po cesti. Tako je v presledkih bežal ves popoldan. Le mimo samotnih hiš ob cesti je stopal počasneje, da ne bi vzbujal suma. Ko je sonce zašlo, se je hitro zmračilo. V gostem Somraku je naenkrat začul za seboj avtomobilsko hupanje. Kakor blisk ga je prešinilo: »Marko je vse povedal! Z avtom me iščejo! Vstran s ceste moram, da me ne dosežejo avtomobilske luči.«
Skočil je, se nekam spotaknil in padel pod cestni nasip. V nogi mu je škrtnilo in ostra bolečina mu je šinila prav v srce. Zgoraj na cesti je mimo njega nekaj zahrumelo; snop luči se je izgubil v daljavi.
Hotel je vstati, a bolečina v nogi ga je prisilila, da je zopet moral sesti v sneg. Še nekajkrat se je skušal spraviti na noge, a zaman. Čutil je, da mu noga hitro zateka.
»Sedaj je konec«, je bridko pomislil. »Nikamor se ne morem ganiti, nobene hiše ni v bližini. Prišla bo trda noč, prišel bo mraz.«
Spomnil se je Petra, kako je bled in negiben ležal v snegu. Tudi on bo tako ležal jutri zjutraj. Mimo bodo prišli ljudje, ga pobrali in dejali: »Hm, zmrznil je. Ponoči je bilo res strupeno mrzlo.«
Pri tej misli je zadrgetal po vsem telesu.
A naj bo smrt ona bajna deveta dežela, katero je šel iskat? Pomislil je na Marka. Prestal bo kazen in postane morda pošten človek.
Bolečina v nogi je vedno bolj naraščala. Jakec je pričel tiho stokati. .. Blizu nekje je žalostno zatulila tovarniška piščal.
Rudolf Kopač, tovarniški preddelavec, je bil tisti popoldan obiskal prijatelja. V trdi temi se je vračal z lučjo v roki. Da bi se ogrel, je hitro stopal po zamrznjeni cesti, kajti mraz je občutno pritisnil. Poleg tega se mu je tudi nekoliko mudilo, ker bi moral v tovarni nastopiti nočno službo.
Ko je tako stopal po cesti in mu je sneg glasno škripal pod nogami, se mu je zazdelo, da sliši neko stokanje. Obstal je in prisluhnil. Res je za robom ceste nekdo tiho stokal. Stopil je bliže in vprašal z globokim, zvenečim glasom: »Kdo je?«
»Jaz«, je odgovoril deški glas. »Zlomil sem si nogo.«
V slabem soju svetilke je Kopač zagledal pod cesto nekaj črnega.
»Čakaj!« je dejal. »Takoj bom pomagal.«
Spustil se je v jarek pod cesto in posvetil Jakcu v obraz.
»Te zelo boli?« je vprašal.
»Da, zelo.. . zelo«, je stisnil Jakec skozi zobe, da bi udušil jok.
»Potrpi, kmalu bo bolje«, ga je potolažil Kopač.
»Tako«, je pristavil, ko si je naložil Jakca na krepka pleča. »Le dobro se drži, kmalu bova doma.«
S težkim bremenom na hrbtu je splezal iz jarka in krepko stopal dalje po cesti. Po preteku slabe pol ure so se pred njima zableščale luči malega mesta. Kmalu za tem je stopil Kopač čez prag svojega doma z Jakcem na hrbtu. Dečku je šinila v izmučen obraz prijetna toplota.
»Za božjo voljo, Rudi!« je vzkliknila Kopačeva žena. »Kaj si pa prinesel domov?«	*
Minilo je nekaj tednov. Prve pomladanske sape so se zagrizle v sneg. Ceste so tonile v lužah.
V majhni sodni dvorani je stala pred sodnikom gruča ljudi.
»Povejte mi, kako je bil Jakec Verbič soudeležen pri vlomu v
Brežnikov dom?«
Marko je povedal vse, niti besedice ni zatajil. Priznal je, da sta Peter in on nagovorila Jakca k temu dejanju.
»Ali je res?« se je obrnil sodnik k dečku. »Dovolj si star in bi že moral vedeti, da se to ne sme. Zakaj si ju ubogal?«
Jakec je nekoliko pomislil in slednjič brez zadrege dejal:
»Navezan sem bil na nju. Sredi najhujše zime sta me pobrala na cesti. Življenje sta mi rešila, rešila sta me bede in pomanjkanja.«
Marko je zamahnil z roko in kratko pristavil: »Peter mu je grozil.«
»Ti je res grozil?« je vprašal sodnik Jakca.
Deček je samo prikimal. Mesto njega je odgovoril Marko: »Da, res! Peter je bil nasilen človek.«
Sodnik je še nekaj vprašal navzoče priče, potem pa je prebral obsodbo. Marko je moral v ječo.
Potem je poklical Jakca bliže k sebi in mu dolgo govoril. Na primerih Petra in Marka mu je dokazal, kaj ga čaka, če bo nadaljeval tako življenje.
»Obljubiti mi moraš,« je dejal, »da kreneš na boljša pota. Poslali te bomo domov in glej, da boš priden in pošten.«
Po teh besedah je Jakec močno odkimal in bruhnil v jok.
»Torej se nočeš poboljšati?« je začudeno vprašal sodnik.
»Niste ga razumeli, gospod sodnik«, je pripomnil Rudolf Kopač, ko je opazil sodnikovo osuplost. »Deček ima slab dom. Med boleznijo mi je mnogo pripovedoval o njem. Zato je tudi ušel. In če se vrne, ga čaka še hujši pekel. Ko je bolan ležal na mojem domu, sva postala prijatelja. Iz njegovega pripovedovanja sem spoznal, da vseh svojih grehov ni samolastno izvršil. Prilike, v katerih je živel, so ga zavedi' v to. Uvidel sem, da bi v drugih, boljših okoliščinah postal dober človek. Tudi sam se tega zaveda. Zato me je prosil, če bi smel ostati pri meni. In ker sam nimam otrok, sem se odločil, da ga vzamem. Res, da moj zaslužek ni velik, toda kljub temu si upam dečka pošteno vzrediti.«
In Jakec je odšel s Kopačem na novi dom. Tisti dan je čutil v srcu svoj prvi, resnični praznik.
&
Ali so leta dolga, ali kratka? Nekomu so kratka, nekomu d!olga. Minejo pa vsa. Tudi od tega dogodka jih je nekaj minilo. In zdaj je poletje.
Na griču nad tovarno stoji hišica sredi redkega drevja. Sonce se upira v hrib, greje na njem zeleno travo, pisano cvetje in ptice. V podstrešju te hišice je tesna šobita. Vsak popodlan se odpro sobična vrata, čez prag stopi osemnajstleten mladenič, se umije in preobleče, vzame s police knjigo in sede z njo k mizici ob oknu. Včasih se zazre doli po griču proti tovarni, pa se zopet zatopi v knjigo, vzame svinčnik in si kaj zabeleži.
Mladenič je Verbičev Jakec.
Toda ne oni Jakec, ki je ubežal z doma, ki se je nekoč naredil mutastega, ki je vodil berača, ki je pomagal krasti... o, ne!
To je Jakob Verbič, tovarniški delavec, ki se z delom svojih rok in svojega uma bori za boljše in srečnejše življenje.
K o n e c.
ČEŠNJE
MARA. H II SOVA
Krog praznika svetega Rešnjega Telesa se po Krasu pišejo češnje, »Sv. Vid pa je že češenj sit« in z njim vsi vrabci in njihova krilata žlahta. Tisto leto so češnje prav dobro obrodile. Med gostim zelenjem so se smejali rdečkasti plodovi, kakor nepremagljiva izkušnjava.
Lehte se je imenoval kraj, kjer smo imeli malo njivico, imela je le eno prednost, da so poleg njenega zidu rastle češnje. Košata drevesa so povešala polne veje prav nad visoko ržjo.
Karlinca, Janezek in Stana so ostali spodaj. Ostali trije prijatelji smo bili brž v vejevju. Pulili smo veje in metali na tla. Češnje so padale v rž, oni so stikali za njimi in neusmiljeno teptali žito.
»Jaz ne morem več jesti«, je potožil Janezek.
»Seveda ne moreš! Olupi jih ko jaz«, mu je svetovala Stana.
»Naberite še za domov!« sem jim rekla in legla v sosedovo deteljo, ki ie bila v polnem cvetju in je čudovito dišala.
»Pasja noga!« je zagrmelo prav za zidom. Vrišč, obupen tek in zapletanje skozi visoko žito.
»Le čakajte, Marko vam bo kožo na meh odrl!« je še rohnelo za nami.
Nismo čakali, ali dirjati v klanec je bilo s prepolnimi trebuhi nemogoče. K sreči je bil to le naš stričevec. A moj ded Marko je tisti čas sedel doma na ognjišču in čikal.
»Saj ne bodo zvedeli«, so me tolažili tovariši.
»Vam se ne bo nič zgodilo, ali gorje meni, če zvedo doma«, sem se zbala.
»Če zvedo! Pa ne bodo!« je pogumno zatrjeval slabotni Janezek.
V	prikritem strahu smo se razšli.
»Kdo izmed vas je bil danes v Lehteh?« nas je pri večerji vprašal oče.
Bratje in sestre so molčali. Čista vest jim je sijala iz oči.
»No, kateri je bil?« je ponovil strožje.
»Jaz ne!« »Jaz tudi ne!«
»Še videla jih nisem«, sem se negotovo zlagala.
Materin pogled se je ustavil na meni. V njem je bila pisana sodba.
»Dobro, pravite, da nobeden ni bil? Jutri bomo zvedeli in gorje tistemu, ki je bil, a neče povedati!«
Žlica mi je padla iz rok. S težkim srcem sem šla spat. Iz hiše sem ujela še te besede: »Ne dajaj ji potuhe! Saj ni za češnje. Vso rž so zmleli in pol ducata jih je vodila s sabo.«
Tisto noč sem sanjala o češnjah. Zlata zarja je oblivala drevesa. Čarobno so se svetile v soncu, čudovito debele in lepe so bile. Jutro je bilo polno morečega pričakovanja. Želela sem, da bi se kar hitro zgodilo, kar je moralo priti. Zgodilo pa se ni nič. V šolo sem šla. Na cesti sem srečala Janezka. Ves objokan in kuštrav je bil.
»Kaj je?«
»Nabili so me. Nekdo je vse ovadil.«
»To še ni tako hudo. Ali mene, kaj mene čaka?!«
V	mukah, strahu in negotovosti je prešel pouk. Domov si nisem upala. Prišla sem do pol poti, pa se spet vrnila.
»Samo ded in babica sta doma. Pojdi!« me je hrabril brat, ki me je prišel iskat. »Do večerje jih ne bo. V polje so šli.«
»Kaj misliš da bo, ko se vrnejo?«
»Ne vem.«
»Jaz pa vem! Ubili me bodo. Jaz ne morem tega prestajati, jaz ...«
Popoldne sem gnala na pašo. Pripravljala sem se na smrt. Spomin je ko blisk razsvetljeval mojo kratko preteklost. Nobena malenkost, ne greh, ne prestopek mi nista ušla. S solzami in z vsem srcem sem se kesala svojih grehov. »Ker že moram umreti,« sem mislila, »naj me vsaj Bog ne zavrže. Saj me na tem svetu tako nobeden ne mara. Vse imajo rajši ko mene. Ah, naj bo. Vsem vse odpuščam.« Blažen mir me je prepojil. Strah in trepet je izginil. Živino sem gnala domov čudovito mirna.
»V Tvoje roke, o Gospod, izročim svojo dušo«, sem šepetala stavek, ki sem ga znala iz zgodb sv. pisma.
Ded je privezal živino. Stopila sem v hišo.
»Ti si bila!« je zakričala mati; in že je padlo težko po meni. »Vso rž ste zmleli!« Potem je bilo ko grmenje, bliskanje in lom.
Molčala sem ko zalita. Bolelo me ni nič. Moja duša je bila odsotna.
Začutila sem še močno roko, ki me je iztrgala in pehnila ven. Ne vem, je h to bil oče, ded ali mati sama.
Bila sem v hlevu pri naši Sivki, ki sem jo imela najrajši. Šele takrat se mi je posvetilo, da sem vendarle še živa in da se ni nič posebnega zgodilo. Bolečina se je prelomila. Objela sem rogato, dobro Sivki-no glavo in tiho, dolgo jokala. Raskav jezik me je pobožal po obrazu. »Ljuba moja, dobra Sivka!« Poljubila sem jo prav na vlažen smrček. Ona pa je z jezikom česala mojo vso skuštrano glavo.
HUDE TEKME
PASTUŠKl N
»Jaz bom prva,« de pšenica;
»moram v klas in moram v mlin, (la bom kruh in bom potica; čaka me mil’j on družin.«
»Jaz bom prej«, grozi koruza,
»in bom večja kakor ti!«
In se žene in se muza večja je, a zrela ni.
»Pridi, kosec, mene prvo brž posekaj!« kliče v vas detelja; »za novo mrvo v hlevih je že skrajni čas.«
Trta pravi: »Mene bode varil, pekel sonček vroč; ko ljudem napolnim sode, dam jim nov pogum in moč.«
Letos huje kakor lani v novi rasti vse drhti; hude tekme so v poljani, v hudih tekmah svet kipi.
KORENOV LOJZ
ANTON INGOLIČ
(Ilustriral Fran Mihelič)
2.
»Enega je že izučilo, druge pa še bo!« so ponavljali ljudje, ko se je Lojz vlačil skozi vas in so se pri Meškovih fantje še vedno učili »za akrobate«. Lojz sicer ni več šel k Meškovim tudi potem ne, ko je že brez palice hodil na pašo, toda toliko kot tisti čas ni nikoli prej mislil na vrv in hojo med nebom in zemljo. Prej ga je bolelo, ker je gospodar venomer ponavljal, da ni za nobeno drugo delo kot za pašo, zdaj pa se je kar bal, da bi moral kam drugam.
Na paši ni več sanjal o tem, kako hodi z Boča na Donačko goro, marveč je čisto resno razmišljal, kako bi se naučil hoditi, ne da bi mu bilo treba k Meškovim. Prepričan je bil, da bi se v samoti najprej in najlaže naučil. Dolgo mu ni prišlo nič pametnega na misel, toda ko mu je noga popolnoma ozdravela, je našel tudi rešitev.
Travnik, na katerem je pasel, je mejil na njivo, ki je bila zagrajena z drogovi, privezanimi na precej visoke stebre. Na tem plotu se je začel učiti. Sprva je stopal počasi, se vsak trenutek ustavljal, krilil z rokami in iskal ravnotežja. Pri vsakem drugem, tretjem koraku je moral skočiti na tla. Pozneje, ko si je prinesel iz gozda dolg, raven drog in skušal hoditi, držeč drog pred seboj, je šlo že laže. 2e se mu je posrečilo, da je prišel od enega stebra do drugega, ne da bi padel. Kmalu je jel paziti tudi na to, da je stopal zravnan in miren, kakor so delali to akrobati. Zdaj je že prehodil ves plot od enega konca do drugega. Če je bilo treba zavrniti krave, sploh ni več hodil po zemlji, marveč po plotu. Ko je bilo nekoč treba čimprej na zgornji konec, kjer je Liška z rogovi podirala plot, da bi dosegla deteljo, se je kar spustil v dir po plotu.
»He, Liška! Čakaj me, čakaj!« je kričal in tekel kakor po zemlji. Minil je dober teden od prve vaje in že je bil na plotu tako siguren kakor na tleh. Tekal je po njem, se obračal in poskušal hoditi samo po eni nogi.
Medtem si je Meškov Andrej napel vrv na sadovnjaku od enega drevesa do drugega. Vsa vas je govorila o tem, zato je moral tudi Loj z zvedeti, da Andrej pride že do sredine vrvi in da je prav za prav še edini, ki se še vadi, ostalim je upadel pogum. Nekaj si jih je izvinilo noge in potem niso šli več na vrv, drugi pa so se bali, da se jim ne bi zgodilo še kaj hujšega. Lojza je vsakokrat zabolelo, ko je šel mimo Meškovih in zagledal na sadovnjaku napeto debelo vrv. Toda k Andrejevim »vajam« ni hotel. Učil se je rajši na svoji »vrvi«. Kmalu je že hodil z zaprtimi očmi. Ko je dvakrat prehodil plot miže, je spoznal, da je prestal prvo šolo. Odslej je iskal višje in nevarnejše »vrvi«. Ni je bilo treba dolgo iskati.
Na spodnjem koncu travnika je stal visok in nenavadno dolg kozolec, pokrit z deskami. Ko je prvič pomislil nanj, ga je obšla groza. Toda čim dalje ga je motril, tem nižji je postajal in tem bolj samo ob sebi se mu je zdelo umevno, da je kakor nalašč postavljen tja za njegovo drugo šolo. Vendar ni kar tako šel nanj. Sklenil je, da spleza nanj šele takrat, ko bo prehodil plot petkrat brez najmanjše nezgode. Pretekel ga je celo desetkrat, vendar se je še obotavljal. Ko je nekega dne splezal do strehe, pa je zagledal na bližnjih njivah ljudi in se spet spustil na tla. Šele v nedeljo popoldne, ko so bile njive prazne, se je odločil za trdno. Splezal je do strehe, se previdno zavihtel nanjo in jo zajezdil, potem ga si je k sebi potegnil drog. Nič se ni obotavljal. Mirno kakor bi stal na tleh, se je dvignil in obstal na grebenu. Nepremično zroč predse, je počasi stopal proti drugemu koncu. Ko je bil približno na sredi, se je od spodaj oglasila Liška, nato pa so zamukale vse krave. Mikalo ga je, da bi se ozrl, vendar se je premagal in stopal dalje. Ko se je na drugem koncu ozrl, je zagledal pod sabo tik kozolca vso čredo, stoječo tik kozolca in nepremično strmečo navzgor. Nasmehnil se je, ji pokimal z glavo, nato pa se še z večjim ponosom vrnil na drugi konec.
To je bila njegova prva predstava in takšni so bili njegovi prvi gledalci in občudovalci.
Kmalu se je tudi kozolca tako privadil kakor nizkega plotu. Še laže je stopal, ker se njegova sedanja »vrv« niti malo ni tresla. Kmalu se tudi krave niso več čudile, čeprav je tekal po vrhu kozolca, poklekal in celo legel nanj. A zdaj je prišlo vmes drugo zlo. Zima se je nenavadno naglo bližala. Nič več ni bilo pravih prilik za vaje. Ali je tako močno brilo, da ni mogel na kozolec, ali pa so ljudje spravljali z njiv pridelke. Na noben način pa ni hotel, da bi ga
kdo videl. Sicer so ljudje skoraj že pozabili na akrobate. Na Meško-vem sadovnjaku je bila sicer še vedno napeta vrv, toda ko se je Andrej včasi spravil nanjo, je samo ta ali oni od daleč pomilovalno zmajal z glavo in zamahnil z roko:
»Iz te moke ne bo kruha! Škoda za čas!«
Kmalu pa je izginila tudi Andrejeva vrv in zapihali so mrzli vetrovi.	....	.
Zima se je Lojzu zdela neskončno dolga. Ni in ni je hotelo biti konca. Ko je v začetku marca končno sneg izginil in je že zasijalo toplo sonce, pa je v drugi polovici spet pritisnil mraz in na veliko noč zapadel nov sneg. Toda naposled je vendar minila. Travniki so ozele-nei in Lojz je ognal čredo na pašo, ker pač ni bil »za nobeno drugo rabo«.
Seveda je najprej poizkusil na plotu. Sprva mu je šlo nerodno, čeprav si je pozimi napravil nov drog. Toda že čez nekaj dni je brezskrbno tekal po plotu. In že se je šel »sprehajat na kozolec«. Čez dober mesec pa je spoznal, da sta plot in kozolec popolnoma premagana in da bi si moral poiskati pravo vrv. Spet ga je zamikalo, da bi stopil k Andreju, ki se je že tudi vadil. A se je premagal, toda misli na vrv ni opustil.
Ko so kmalu potem pri Korenovih popravljali vodnjak na kolo, je Koren prinesel tudi nove vrvi, stare pa je spravil v kaščo. Te vrvi so Lojza močno vznemirjale. Res, da so bile na nekaterih mestih že močno odrgnjene, vendar pa bi se še bil našel tolikšen dober kos, kakršnega je Lojze potreboval. Kadarkoli je bila kašča odprta, je smuknil vanjo in si jih ogledoval. Končno pa jih je nekega zgodnjega jutra odnesel v gozd ob pašniku, si odrezal najboljši kos in ga skril v gosto grmovje, ostanek pa je še tisto jutro odnesel domov in ga položil, kjer ga je vzel. Naslednje dni je iskal v gozdu dveh primernih dreves, med katere bi lahko napel svojo vrv. Toda to je bilo mnogo teže, kakor si je predstavljal. Predvsem je moral paziti na to, da ostane na robu gozda, odkoder bo lahko gledal na krave. Na zgornjem koncu je končno odkril dve primerni smreki. A zdaj so nastopile druge težave. Čeprav je hotel vrv privezati nizko, je vendar ni mogel, ker jc bila predebela. Ves dan se je mučil, preden jo je napel, medtem pa so mu krave trikrat ušle v deteljo. Popoldne pa je poizkusil. Toda ni šlo. Vrv je bila premalo napeta, pa tudi veje so ga ovirale, da se ni mogel kretati z drogom. Ker se je bal, da ne bi kdo čez noč vrv opazil in jo celo izmaknil, jo je na večer spet odvezal in skril. Naslednjega dne pa si je prinesel sekiro in posekal veje, ki so ga motile. Tretjega jutra se je ob prvem svitu splazil v gozd, si privezal vrv nekoliko više in jo na eni strani s kolom nategnil.
Zdaj je šlo bolje. Še preden je pozvonilo poldne, jo je brez nezgode prehodil. Tako je delal ves teden: ob svitu si je napel vrv, v mraku jo je spet snel in skril. Toda kmalu se je tega naveličal, zato si je nekega dne prinesel lestev in privezal vrv tako visoko, da je bila višja kakor s senom naložen voz.
Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Zadnje čase jih je že večkrat moral slišati, da ne pazi dovolj na živino. Tega jutra pa mu je dejal Koren, ko je odhajal v hlev po krave: »Pusti! Odslej bo pasel Nace! Saj s teboj ni nič več! Vso deteljo si že popasel! Vzemi si sekiro in pojdi drva cepit!«
Tisti dan in še ves teden je Loj z sekal drva in ni utegnil niti toliko, da bi šel v gozd in pokril vrv z vejami.
Šele v nedeljo popoldne je spet lahko gnal na pašo in tudi poizkusil hojo na visoki, napeti vrvi.
»Pogum velja!« si je dejal, ko je zagledal nekje globoko spodaj smrečje in grmovje.
Previdno in počasi se je nameril na drugo stran. Srečno jo je dosegel. Potem pa nazaj. Kri mu je hitreje plala po žilah. Vse je šlo po sreči. Tudi poklek se mu je posrečil. Zdaj se je zdel samemu sebi kot osvojevalec zraka. Šele zdaj se je zavedel, da zmore nekaj, česar ne zmore nihče v Gruškovju. Kar zaželel si je ljudi! Zdaj naj bi prišli in ga videli! O, to bi ga gledali!
Ko je spet stopal po vrvi, baš na sredi je bil, pa se je razlegel od spodaj silen krik:
»Loj z! Loj z!«
Lojz se je nehote okrenil in pogledal navzdol. Tedaj pa mu je zastal dih. Spodaj je stala gospodinja, mahala proti njemu z obema rokama in nekaj kričala. Lojz je v strahu hotel hitro na drugo stran, v tem pa mu je zmanjkalo tal. Za hip se mu je stemnilo, a že je zagledal tik pod seboj vrv in se je krčevito oprijel.
Tega dne je bilo vse Gruškovje pokoncu, ljudje so se čudili, zmajevali z glavami in kljub vsemu niso mogli verjeti. Pri Korenovih so mu	še	vsi	enkrat napravili pridigo, vendar pa je Lojz čutil, da	ne
govore	z	njim	tako, kakor so prej govorili. Kljub vsem grožnjam	je
bilo v njihovih besedah toliko občudovanja in priznanja, kakor ga Lojz še ni bil deležen nikoli.
Ob	prvi	priliki,	ko je Meškov Andrej srečal Loj za, ga je posmehljivo ogovoril:	»Če	si takšen junak, kakor	gre glas o tebi, pa pridi v
nedeljo in pokaži, kaj znaš!«
Lojz, ki bi navadno ob takih prilikah povesil glavo in mirno nadaljeval pot, se je zdaj skrivnostno nasmejal in odvrnil:
»Pa pridem, samo nekoliko više jo napni!«
In res, v nedeljo popoldne je zavil k Meško-vim. Ves sadovnjak je	bil že poln vaške otročadi,
pa tudi starejši ljudje	so prišli, posebno ženske.
»Boste videli, kako bo padel! Zadnjič si	je
nogo samo izvinil, zdaj si jo bo pa zlomil!«	je
vzkliknil nekdo, ko je Lojz splezal na drevo	in
prijel drog v roke.
Toda ko je dvakrat prehodil vrv, prvič počasi, drugič hitreje, so se oglasili drugačni glasovi. »Glejte ga, glejte!«
»Kdo bi si bil mislil kaj takega!«
»Saj hodi, kakor so hodili v mestu!«
Lojz pa je znal še več. Pokazal jim je vse, česar se je naučil v samotnih urah na paši. Marsikaj pa je prvič poizkusil in posrečilo se mu je.
Odsej so otroci s spoštovanjem zrli nanj, celo Koren mu ni več omenjal vrvi, ki si jo je izposodil brez njegovega dovoljenja. Sploh so ga začeli ljudje upoštevati in odrasli fantje so ga celo vabili v svojo družbo. Lojz se je s skrivnostnim smehljajem okoli ust še nadalje hodil vadit k Andreju, sicer pa je bil prav tako zamišljen in vase zaprt kakor nekoč. Korenka se je jela bati zanj. Zato se nikomur ni zdelo prav nič čudno, ko ga lepega jutra ni bilo s senika, kjer je spal.
Vsi so se pa zavzeli, ko se je dober teden pozneje raznesla vest, da je odšel k onima dvema akrobatoma, ki sta pred letom nastopila v mestu. Res, nekaj dni pozneje je bilo čitati v časopisu:
»Sinoči je tudi nastopil Alojz Vršič z Ilovšaka v Halozah. Je mlad, toda izredno siguren na vrvi; pred njim je še velika bodočnost«.
Še tisti dan pa so Korenovi dobili nekaj denarja in sporočilo:
»To je za vrv, ki sem si jo izposodil. Prav lepa hvala zanjo, povrnila mi je spet moje ime. Vas pozdravlja x\lojz Vršič! Da, Alojz Vršič!«
CiCiBANOV^ROD
ZLODEJ NA SVATBI
Nekdaj — to je bilo v starih časih — so imeli v našem kraju imenitno svatbo. Mize so bile bogato obložene z jedjo in pijačo in svatov je bilo toliko, da so komaj našli prostora za mizo.
Godci so godli in svatje so se veselo sukali in drenjali v tesnih prostorih.
Pol vasi je bilo v hiši in pred njo. Na svatbi je bilo tudi mnogo svatov iz drugih vasi, zakaj nevesta je bila drugod doma.
Zato se vsi svatje niso poznali med sabo.
Tako se je vrinil z lahkoto sam zlodej med svate in nihče ni vedel, kdo je.
Bil je čedno opravljen kakor vsi ostali svatje, le nekoliko šepal je in nekoliko je dišal po žveplu.
Zvečer, ko je dirindaj naraščal od ure do ure, je imel zlodej lahko opravilo. Neopažen je stopal svatom na prste, da so godrnjali, skrivaj odvijal godcem
strune, da so kleli, in vlival svatom žganj ico v vino, da so se nehote opili in rohneli. Skratka: uganjal je svoje burke, nagajal in dražil, da so bili vsi svatje nataknjeni. Naposled je smuknil v kuhinjo in tako močno podkuril, da se je vse pečenje prismodilo.
Končno je bilo norčij in greha dovolj in zlodej je bil utrujen. Zlezel je v kozji hlev in legel na steljo, da se odpočije. Medtem so kuharice sklenile, da pripravijo novo večerjo. Mesa je zmanjkalo. Treba bi bilo	nekaj zaklati. V hlevu je bil črn kozel.
In poklicali so	mesarja, da ga zakolje. Nekaj
svatov se mu je pridružilo, da bi mu pomagali.
Zlezli so v temen hlev in zgrabili zlodeja. Ta pa zavpije:
»Stojte, nikarte, saj nisem kozel!«
»Kdo pa si?« vprašajo svatje.
»Svat sem.«
»Čigav svat, ženinov ali nevestin?«
»Ženinov«, reče zlodej.
»Lažeš!« zavpijejo ženinovi svatje. »Saj te nismo še nikoli videli!« »Nevestin svat sem!« jeclja zlodej.
»Ni res!« se oglase nevestini svatje.
»Mar nisi sam zlodej«, pravi kuharica, ki je prišla, da bi stregla kri, »sam zlodej si, ki si nam prismodil pečenje! Na meh ga oderite!«
In nataknjeni svatje so neusmiljeno zgrabili zlodeja, mu potegnili kožo čez ušesa ter jo vrgli čez plot, kjer so jo psi raztrgali na drobne kose. Zlodeja pa so pognali na gmajno. Nato so zaklali kozla in ga odrli, kožo pa obesili na gumnu, da se osuši.
Ko so se svatje v pozni noči razšli, se je zlodej vrnil v vas, da poišče svojo kožo. Išče in išče, pa ničesar ne najde. Nazadnje pa zavoha na gumnu kozlovo kožo.
In misli si zlodej: »Boljše nekaj, nego nič!« Pa si obleče kozlovo kožo. In ker je imel zdravo kri, se je lepo zarasla na njem.
In tako je zlodej od takrat črn in kosmat, ima kozje roge in parklje in baje tudi resnično diši nekoliko po kozlu.
P/ČMA1
DETE IM Ji_____
PASTUŠKIM
in ušesca zmerom budna, vse glasove v nje loviš, dve oči, da ljubeznivo vse objema tvoj pogled, in srce, da gorko, živo ljubiš mamico in svet.
Dete zalo, dete milo, da bi zmerom dobro bilo!
Dete milo, dete zlato, oj kako si ti bogato!
Imaš urni dve nožiči, z njima tekaš in skakljaš; imaš gibki dve ročici, z njima vzameš, z njima daš. Usteča imaš neutrudna, z njimi sladko gostoliš;
vni.
PRI
„Hoho!“ je rekel wmj , KO JE mi PRIPELJALA K NJEMU. „E)OŠ PO Sl Z MENOJ PLEZAL. Z DOLGIM BOVA PO	HODILA,	V LUKNJE BOVA
ŽELEZNO O SPUSTILA. VsE EjS^ BOVA POMETLA.
TUDI
	m
	
BOVA Z 0 OSNAZILA, DA SE BO
LEPŠE PEKEL. VsE
BO TREBA OSNAZITI
Cel
O NA
BOVA SPLEZALA. In POSTALA BOVA
ČRNA, DA BODO MALI IN
BEZALI OD NAJU,
,%vy.“ Res je postal črn 8*. In res so
OTROCI	PRED	NJIM.	„BeŽIMO,	BEŽIMO,	5^	GRE,
f
GRE!“ JE PEPČEK IN Mi POTOŽIL: „LjUBA
m,
JAZ NE BOM wkJ, AMPAK BOM S . Bom NJIVO
BOM PRIDNO mt, ZEMLJO	PoLETI	BOM
POZIMI ŽIVINI SENO V	DAJAL.	PrIDEN	S	BI	RAD
POSTAL.“ Mi Sl JE S OBRISALA VZELA
IN
IN PEPČKA V K? VODE UMILA. „ZAHVALJEN
“ 'b, DA SI MOJEMU & VSE fe PREPODIL IZ
JE REKLA. JE RES POSTAL PRIDEN ^ . Še GOSPOD SE JE ČUDIL: „*SlP NA VODI! GlEJTE TEGA JL
Meni so nove zrasle, njemu pa v^) nova pamet. Njegove SŠ so najlepše, njegove iSF
NAJBOLJŠE IN NJEGOV fiH NAJBOLJ POLN. Na VSE SE Mh SPOZNA: ZnA	IN	.	ZNA	ŽELEZO
ZNA POPRAVITI NA SAM
v, ZAKRPATI ^0 IN SE
tc^\ ( POHAJAČKE
\
RAČKE
MAMA RACA SVOJIM RAČKAM JE DEJALA: »JAZ SEM TRUDNA, BI RADA POČIVALA, DOVOLJ SEM Z VAMI SE TRUDILA. SEM PO VODI VAS VODILA, VAS PLAVATI UČILA. SE VE ZDAJ POCENITE, ZAMIŽITE, SE MALO ODPOČIJTE! IN PRIDNE MI BODITE!«
SO RAČKE REKLE: DA! IN SEDLE SO NA TLA. SO ZAMIŽALE IN ČAKALE, DA MAMA BI ZASPALA. POTEM JE ENA TIHO VSTALA IN DEJALA: »HIIIII11! NASA MAMICA ŽE SPI! NA ZELENO TRATO BOMO ZDAJ ZBEŽALE. TAM .Siv BOMO BREZ SKRBI IGRALE!«
NA ZELENO TRATO RAČKE SO ZBEŽALE. TAM SO ENI OČKE ZAVK-ZALE. SO REKLE JI: »SLEPA MIŠ BOŠ TI! TE BOMO ME ŠCIPALE, NAGA-
JALE. TI SE BOŠ BRANILA, NAS LOVILA. ČE KATERO TI VLOVIŠ, BO ONA SLEPA MIŠ. .ENA, DVE IN TRI, SLEPA MIŠ LOVI!«
KO SLEPE MIŠI SO SE NAVELIČALE, SO DRUGO IGRO SI IZMISLILE. SO REKLE: »ZDAJ BOMO PA SKAKALE, ČEZ KONJIČKA SE POGNALE!« NA SMREKI VEVERIČKE SO SE ZASMEJALE: »HOHOHO, KAKŠEN KONJ JE TO? BOMO RAJŠI ME KONJIČEK. VAS PONESEMO ČEZ DOL IN GRIČEK!«
ZARES PRIŠLE SO VEVERIČKE IN SO BILE RAČKAM ZA KONJIČKE. RAČKE VEVERIČKE SO ZAJAHALE, ZAVRISKALE: »HI-HOT, KONJIČEK! KDO PRIDIRJAL PRVI BO NA GRIČEK?« KO VETER SO SE VEVERIČKE ČEZ TRATO POGNALE. RAČKE JAHAČKE SO VPILE IN SE SMEJALE.
ALI, O JO J, ENA SE RAČKA JE PREKUCNILA, NA TRDIH TLEH SE POBILA, VSE KOSTI SI POLOMILA. SO RAČKE POHAJAČKE ZAVPILE, GRENKE SOLZE TOČILE: »JOJ, PREJO J, KAJ BO PA ZDAJ? SAJ SI NE UPAMO K MAMI NAZAJ!«
S T U A H
M Ji 'S K O G O C /1 R
Trije možici v zlati pšenici
čuvajo kmetu njivo bogato —
v vetru mahljajo
in se smehljajo,
sonček pa boža biserno trato.
»Iluda zadrega, kaj bo iz tega,«
vrabčkov družina plaho modruje — »Kdo ste možici tamle v pšenici?«
vrabček najmanjši jezno sprašuje.
Glej ga junaka, kam pa koraka?
Vrabček junaški k njivi se plazi veter zapiše, vrabček zavzdiše:
»Joj, če možic me grozni opazi!«
Kar se zasmeje vrabček iz meje:
»Saj so iz slame tile možici!« »Pojdite gledat/« pride povedat — že se gostijo vrabci v pšenici.
RADOVEDNI KUŽA PIKEC
DONA in po JV
POMLAD V LUK-ARIJI
Zdaj že zjutraj tako lepo sije sonce v oči, da še Veseličeva Margeca z lahkoto vstane. Sonce jo samo vzdigne. Nič več ni svet tako utrujen in zaspan. Vsako jutro sonce bolj greje zemljo in veter tako nalahno pihlja. Jerebice še prepelijo, da kar zemlja od njih leti. Tudi živina se je zmisla (menjala dlako), ko je občutila toploto. Za Pesnico poganjajo jelše bateke (popke), bezeg pa že ima dolgo časa liste. Gospodinje, ko zjutraj opravijo, se počasi odpravljajo v ogračjake (ze-lenjadni vrt pred hišo). Kopljejo, sejejo solatno seme, česen, Marijina srca in dišečo bajžolko. Bajžolka je zelena zel, močnega vonja, ki jo pri-denejo v vsak šopek rož. V Lukariji jo ponekod denejo v jed, da lepše diši. Veselič je že tudi zoral za luk, da bo pripravljeno, ko bo žena rekla: »Margeca, idi in naprosi ljudi, jutri bomo sadili lukec!« Na to prvo in najvažnejše delo so se že zgodaj spomladi pripravili. Lukec morajo namreč očistiti, preden ga oddajo zemlji. Margeca ga je snažila v četrtek in petek Zvečer. Prinesla ga je zvrhano korpa-čo (spletena košara) in si ga vsipala na mizo. Vsakemu je najprej posebej odrezala nekaj betvic in odluščila toliko lukovine, kolikor je samo gre. Odrezala je tudi nekoliko kečke (korer ninica) in izbirala le takega, ki ni bil ne predebel in ne predroben. Tako očiščenega je sproti devala v drugo korpačo in kadar ji ga je zmanjkalo, si ga je pa še več prinesla. Na pomlad je lukec najbolj sočnat in zato najrajši klije. Tisti, ki je preveč klicnat, ni za sajenje, ker potem zraste sam dudač ali roglač, to je takšen luk, ki požene visoko stebelce ali tutko, s kapico lu-kečevega semenja na koncu.
Prav za prav bi že morala biti polovica lukeca posajenega, pa ga ne morejo, ker dežuje in dežuje. Zato se Veseličeva mati vsak dan jezi: »Sedaj vedno dežuje, ne moremo kopati in ne drugega dela opravljati. Ko bo postalo lepo, tedaj pa bodo vsi naenkrat začeli z delom.«
Margeca, ki hodi zadnje leto v šolo, je že sedem pomladi sadila lukec. Ko je bila v drugem razredu, ga je morala prvič, čez tri leta nato pa je že hodila z materjo k sosedovim, da je pomagala odslužiti 60 težakov za najeto njivo. To pomlad pa je prišla za Margeco velika sprememba. Oče ji je namreč po stari lukarski navadi dal eno izmed petih gred. »Margeca, sama si jo zasadi in okopavaj jo, saj zdaj že znaš. Več in lepšega si boš pripravila, več boš dobila v jeseni za njega!«
Kolikokrat bi že bila Margeca rada šla kam kopat za denar, da bi si ku pila svojo edino željo, rdeč robec z belimi pikami, takšen, kot jih nosijo Prelogove dve in Gočlova Mica. »Saj me je že sram, niti rokavcev nimam, druge imajo nove, jaz pa hodim vedno, raztrgana v šolo.« Tako je dostikrat rekla materi! Zato je Margeca, ki še nikdar v življenju ni ničesar dobila, zdaj mislila le na svojo gredo, ki jo bo zasadila z lukcem, ki bo rastel v lepih zelenih vrstah, drug za drugim..
S plugom ogrebačem se hitro napravijo grede, dosti hitreje kot pa z motiko. Je pa lepše videti grede, ki jih z motiko napraviš, kot pa tiste s plugom. Tolkla in drobila je grude. Nato pa je sproti vlekla z motiko zemljo na vsak kraj in gredo zgoraj enakomerno razgrebila in razravnala, da je postala široka in ravna. Nato si je nagrnila v preprogo lukec in začela saditi. V
mehko zemljo je z roko potiskcrvala rdeče glavice tako globoko, da so se ji prsti skrili. Včasih pa je le kazalec pogreznila v zemljo in za njim vtaknila seme. Margeca je dobro vedela, da ga ne sme saditi preveč skupaj, ker bi bil potem droben in slab sad. To so pa že roke kar nekako same vedele, poldrugi njen pedenj, kar je toliko, kot odraslega eden. Nazadnje je še z grabljami zgladila, da je bila greda ravna kot miza. Poprej se niti ogledati ni imela časa. Tako je hitela, da je vsa zažarjena obstala na kraju grede. Tu in tam je še mimogrede pobožala po Sveže nakipnjeni gredi, popravilo to in ono in z nogo potlačila od strani zemljo, da se ne bi krušila. Kakor je to videla, da delajo prave gospodinje! Se enkrat se je ozrla in nekaj novega je moralo obleteti njeno drobceno srce, da je stiskala dlani, kakor da bi drobila težko in mastno grudo. Tako je Veseličeva Margeca postala lukarica!
Med potjo domov je srečala soseda Ambroža, ki se je peljal s polja
s svojim -sinom. Pogovarjala sta se nekaj o zemlji. Radovedni Stanko bi bil rad vedel, kako zrnje sklije. »Eh, kaj me bcš to izpraševal, samo da je le koruza posejana.« Margeca bi bila dru-gekrati prisedla na voz, danes pa je celo Ambroža prezrla in Stanka. Važno je stopala, skoraj imenitno, kakor to gre dekletom, ki že imajo svojo gredo. Počasi in brez smeha in zamišljeno. Kakšno misel je le imela v sebi spravljeno? Na kaj je neki mislila ves čas? Mogoče v čas jeseni, ko bo prvič z rdečimi venci novega luka na rokah hodila od hiše do hiše s prosečim glasom: »kiipte luk, le dva dinarja venec, no, kiipte ga ...«
Mogoče jo boste takrat kje na cesti srečali, našo mlado lukarico Mar-geco, poglejte ji dobro v oči, v tiste, kot dva divja kostanja rjave oči, v katerih se ji bo skrivaje lesketala nemirnost zaslužka osmih dinarjev, ki so potrebni za takšen rdeč robec z belimi pikami...
Andrej Debenak.
KROMPIR
EVROPSKI RIŽ:
Bilo je med svetovno vojno, v tistem času, ko je primanjkovalo hrane vsepovsod. Za kruh in ostale življenjske potrebščine smo se morali nastavljati v dolge vrste. Več ur je preteklo, preden si prišel na vrsto, zgodilo pa Se je cesto, da so po dolgih urah čakanja rekli: »Danes pojdite domov! Vsega je zmanjkalo ...«
V	tistem času so bili med največjimi reveži vojni ujetniki, Mnogi so umirali od lakote.
Za Ljubljanico so metali ljudje iz cukrarne in bližnjih hiš razne odpadke, pepel in nesnago. Šel sem ravno mimo kupa, ko so prikorakali ruski ujetniki. Vodila jih je vojaška straža. Stražniki so imeli na puškah nasajene bajonete.
V	tistem opazi eden izmed ujetnikov, da so na smetišču krompirjevi olupki. Bog vedi, katera gospodinja jih je prinesla tjakaj.
Ujetnik stegne roko in pokaže olupke svojemu sosedu. Oba planeta kakor sestradana volkova na okusno pojedino,.. Hip nato se je raztrgala vsa vzorna vrsta in nesrečniki so planili na olupke in so jih goltno nosili v usta; umazane, pomešane s pepelom in drugo umazanijo, ki je je bilo na sme-, tiščnem kupu obilo.
Stražnika, ki sta vodila ujetnike, sta za hip obstala, nato sta pa pograbila puške in sta s kopiti suvala nesrečnike ... Še tistih nagnusnih, ko maj vrednih grižljajev jim nista pustila, da bi si ž njimi potolažili glad...
Končno so se ujetniki uvrstili v vrsto, hlastno so nosili krompirjeve olupke, ki so si jih nabrali polne pesti, v usta.
Z opotekajočimi koraki je stopala četa nesrečnikov naprej ...
kar jc za Kitajca riž, to je za Evropejca krompir. Jemo ga ob vseh prilikah. Zaradi nizke cene si ga lahko omisli skoro vsakdo. Kuharski umetniki trde, da ga znajo pripraviti na najrazličnejše načine. Teh je menda že okrog 200.
V Evropi je krompir znan šele nekaj stoletij. Pradomovina mu je v Južni Ameriki v državah: Peru, Čile, Bolivija in Meksika. Preko Oceana so ga zanesli šele v 16. stoletju. Mnogo črnila sc jc že prelilo in mnogo besednih bitk jc že bilo zaradi vprašanja, kdo je prinesel krompir v Evropo.
V času, ko je prišel krompir v Evropo, so bile naše dežele mnogokrat deležne slabih letin. Kmetje niso znali tako pametno gospodariti kakor dandanes. Posestva so imeli razdeljena na tri dele, en del zemljišč so porabljali za posevke za lastno uporabo, drugega za živinsko krmo, tretjega pa so pustili v prahi. Šele lakota jih je začela modriti, da so izrabili vsako leto vso zemljo. Sprva so sadili na zemljo v prahi krompir.
Nova rastlina je imela spočetka obilo nasprotnikov, seveda največ med kmeti samimi, ki so običajno proti vsaki novotariji. Razne evropske vlade pa so uvidele koristnost krompirja; koder so ga začeli gojiti, niso poznali več lakote. Zato so si vladarji in njih ministri na vse načine prizadevali, da bi uvedli saditev krompirja vsepovsod.
Kraljevska hiša na Francoskem je dala prednost krompirjevim cvetom pred vsemi ostalimi cvetlicami. Marija Antoaneta je prišla nekoč na dvorni ples vsa okitena s krompirjevimi cveti.
Imenitno je potegnil kmete v okolici Pariza dvorni botanik Parmentier.
f
Orači rahljajo zemljo za krompir
Sprva se jc zastonj mujal, da bi pričeli kmetje gojiti krompir. Nato jc poizkusil z zvijačo. Dal je razglasiti, da bodo pričeli na dvornih njivah saditi krompir, ki ga bodo porabljali le za svečane pojedine, kajti je krompir okusna jed, vredna le vladarskih ust...
Čez dan so vse njive močno za-stražili. Težko je bilo priti do dvorskih hlapcev in dekel, ki so sadili po navodilih samega učenjaka Parmcnticra. Kmete je prav zato zamikala nova rastlina, ki jo je kraljevska hiša tako cenila. Zato so se sredi noči plazile številne sence na dvorske njive in izkopavale krompirjeve gomolje.
K sreči jih ni nihče motil pri tatinskem poslu. Zviti dvorni botanik je namreč naročil stražam, naj ne ovirajo ponočnih gostov, ki so hodili na njivo izkopavat prepovedano rastlino.
Odtlej se je krompir razširil po vsej pariški okolici in Franciji.
Na poseben način so ga uvedli tudi na Angleškem. Kraljica Elizabeta je priredila 4. aprila 1851. leta svečano dvorno kosilo. Tu so prvič postregli goste s krompirjem in odtlej mu je bila odprta pot v vse hiše in vse kmetije, ki so se ga sicer dotlej močno otepale in branile.
*
*	#
Danes poznamo krompir v mnogih, mnogih sortah. Statistike navajajo, da ga goje po vsem svetu že okrog 3000 sort. Pri nas so znane kot najbolj cenjene sorte: navadni beli, kifeljčar, rožnik, kresnik. V različnih krajih naše banovine pa goje še druge sorte.
Lansko leto — tako pravijo letošnja poročila — je bilo v naši banovini posajenih 56.000 hektarov zemlje s krompirjem. Najbrž pa še več, kajti dvomim, če so statističarji vzeli v poštev vse vrtičke, kjer si mali in srednji sloj pripravlja krompir, po večini zgodnjih sort, da mu zadostuje vsaj za nekaj priboljškov.
Krompirjev gomolj vsebuje redilno snov, ki jo imenujemo škrob. Tega je okrog 15%, gomolj pa obstoji skoro iz 75% vode.
Obilen blagoslov za delo pridnih rok
Šrob pa ni le važno hranilo, saj rabijo mamica ponekod krompirjev škrob tudi takrat, kadar likajo za očeta trde ovratnike.
*
*	#
Kmetje pripravijo njivo za krompir že v jeseni. Tedaj jo pognoje in zorjejo. Zmrzal jo do pomladi še zrahlja ter uniči škodljive žuželke, ki se skrivajo v zemlji. Na pomlad njivo še enkrat prcorjejo.
Napredni kmet trdi: »Kdor bolj globoko orje, več pridela.« Tako je či-tal v kmetijskem listu, da so na eni in isti njivi pridelali 27 centov krompirja, ko so preorali zemljo 10 cm globoko. Ko so orali 20 cm globoko so pridelali 86 centov krompirja. Tretji poizkus pa je presenetil vse. 45 cm globoko oranje je vrglo 102 centa krompirja.
Gospodinje in dekle pripravijo seme takrat, ko orje gospodar. Vsak gomolj razrežejo na več krhljev. Vsak krhelj mora imeti dva do tri Očesa, iz njih poganja nova rastlina. Krompir bi se dal tudi sejati iz semena, vendar bi
tedaj rabil tri leta, da bi dal zadovoljivo debele gomolje.
Z leti krompir oslabi, če jemljemo pridelek domačih njiv za nadaljnje sajenje. Zato je priporočljivo semenski krompir menjavati. Kmet, ki je doma z Dolenjskega, se je obrnil letos na znanca iz Štajerskega, ki mu je preskrbel dober semenski krompir. V sosednji vasi je občina naročila kmetom semenski krompir. Dobili so ga ceneje, ker so ga naročili vagonsko pošiljko.
Krompirjeve krhlje sade v jamice, ki jih zasipajo. Tudi kasneje, ko je krompir že ozelenel, ga osipavajo. To koristi gomoljem, da se bolj debele.
Na jesen je na njivah veselo, če je pridelek bogat. Veselo pobirajo izkopani krompir in ga nosijo v košarah na voz. Doma ga razdele: debelejšega porabijo za kuho, drobnejšega bodo kuhali za živino. Nekaj centov ga tudi prodajo. Za krompir je navadno dovolj povpraševanj. Bogatin in siromak ga cenita, saj je krompir res skoro glavna hrana našega človeka.
Jože Župančič.
ŽUŽELKE KOT LJUDSKA HRANA
Ko sem se v otroških letih lovil s tovariši po hostah okoli domače vasi, smo iz radovednosti brskali tudi po mravljiščih. Enemu izmed nas je prišlo ob taki priliki na misel, da bi bilo dobro poskusiti, kako tekne takle mravljinec. Polovili smo pest mravljincev in
jim grizli zadke. V želodcu je izbruhnila revolucija, ampak to nas ni motilo. Imenitno se nam je zdelo, da nas bolj mevžasti tovariši občudujejo.
Od takrat nisem namenoma in ve-doma požrl nobene žuželke več. Koliko muh in drugih šesteronožeev sem po-
m
nevedoma spravil pod: streho, ne vem. Škodilo mi menda ni. Prav gotova pomagajo uničevati žuželke mnogi, ki se jim o tem niti ne sanja. Če bi vedeli. .
Odkod tak gnus in odpor proti žuželkam, vsaj pri nas? Raki in ostrige niso nič boljšega okusa in vendar mnogi žrtvujejo mnogo denarja za take »slaščice«. Mogoče so morske živali radi slanega in vodnatega staničja bolj podobne kuhanim jedem. V letih lakote in pomanjkanja pa so prišle na vrsto tudi žuželke, saj ni ljudem ostal noben drug izhod!
Narodi izven Evrope imajo mnogo manj predsodkov. Že od nekdaj jedo vzhodni narodi kobilice, škržate, ličinke hroščev in drugo. Na pr. sv. pismo piše o Janezu Krstniku, da je živel od kobilic in medu divjih čebel. To ni bila nobena posebnost in so hoteli le poudariti njegovo zmernost. Beduini v Arabiji že od nekdaj love kobilice in jih pripravijo na poseben način. Vržejo jih najprej v slano vodo in jih posuše na soncu. Glavo, noge in krila odtržejo, trup očistijo soli in ga pohrustajo ali pa namažejo kobilice na kruh. Na otoku Madagaskarju uživajo tri vrste velikih kobilic. Misijonarji, ki žive že leta in leta na otoku, pravijo, da so na olju pečene kobilice prav okusna jed. Poskusiti je treba!
V. Cotič: Kobilice
Kobilice niso .edine žuželke,* ki si jih je človek izbral za prikuho. Rimljani so pitali ličinke hrošča, po imenu Cossus, z moko in črvojedino, da so se lahkq na pojedinah postavili s tako okusno pečenko. Ker ni bilo takrat no^ benih naravoslovcev, ki bi znali opisati to živalco, ne vemo točno čigava ličinka ie to bila. Zelo verjetno je, da so bile to ličinke rogača, ker so razmeroma debele in baje še dosti okusne. V starih dobrih časih so se mastili s tako pečenko celo kralji in knezi. Gorje kuharju, ki ni poznal takih slaščic in skrivnosti njih pripravljanja. Njegovi glavi se je slabo godilo.
Ličinke hroščev rilčkarjev so v Afriki zelo cenjena jed, ki jo radi pokušajo celo Evropejci. Posebno palmov črv — ličinka nekega rilčkarja, 4—-5 cm dolgega črnorjavega hrošča, je za zamorce in Indijance prava slaščica. Hrošč živi namreč v Afriki in južni Ameriki. Ličinke so tolste, okroglaste, belkastorumene in do 6 cm dolge. Njih vsebina je skoro sama mast, ki jim daje dobro ime in okus. Zamorci narežejo skorjo palme, da teče iz nje sok in takoj priletijo hrošči, da ga srkajo. Obenem izležejo jajčeca v drevesni stržen. Ličinke dorastejo v šestih tednih. Zamorci si preskrbijo zalogo tako, da zarežejo več palm. Preden ličinke pojedo, jih umijejo v mlačni vodi in jih vržejo v vročo mast kar žive. Živali pri tem nabreknejo kakor meh in so podobne našim kranjskim klobasam. V Braziliji jedo razen ličink omenjenega rilčkarja še mnogo drugih žuželk.
Našemu majskemu hrošču podobna žuželka v Indiji ima ličinke, ki objedajo riževa stebla na poljih. Prebivalci teh krajev jih pridno nabirajo, ker jih smatrajo za slaščico. A jih ne kuhajo, ne pražijo, ne pečejo, temveč jih z največjim užitkom pospravijo kar surove.
Gotovo ste že slišali ali brali o avstrilskih črncih. Z velikimi težavami si morajo priboriti vsakdanjo jed. Ni čudno, da so se spomnili med drugim tudi na žuželke.
**• ■
V. Cotič: Mravlje
Celo gosenice ne uidejo bistremu očesu lačnega človeka. Afriški potova-lec Lander pripoveduje, da ga je obiskal visok dostojanstvenik zamorskega plemena, Debeluh se je pohvalil, da si lahko priskrbi vse, kar mu poželi srce. Samo ziniti mu je treba in takoj je pred njim skleda oslovskega mesa, pečenih gosenic ali celo rajsko dobra juha iz kobilic in mravljincev. Kaj se ne bi človeku sline cedile ob tako okusnem jedilnem listu.
Kitajce poznate; pri njih ne izgine in se ne zavrže nobena, le količkaj užitna stvar. Saj jedo celo bube svilnega prelca, ki se jih pri nas še živali ne lotijo. Bube pražijo v ponvi, da jim odpade trdi roženi ovoj, potem priredijo očiščene bube z maslom ali oljem in polivajo z mesno juho. Ko se nakuhajo, jih z žlico mečkajo. Bogataši dajo v tako mešanico še jajec. Na Madagaskarju ima pravico do bube nekega nočnega metulja le knez.
Indijanci ob Amazonki, največji reki v Južni Ameriki, se radi posladkajo z rdečo, veliko mravljo, ki živi v velikih trumah ob Amazonki. Včasih rojijo v velikanskih rojih. Če se to zgodi v bližini indijanske vasi, zaženejo otroci in žene vik in hitijo z vsemi posodami, kar jih premorejo, da zajamejo živali. Samice bolj cenijo od drugih, ker so debelejše radi jajčec. Vsaki mravlji odtržejo glavo in pojedo le zadek. V Braziliji jih prodajajo kakor pri nas kostanj. Tudi po izložbah jih raz-
stavijo. Nekaj primerkov oblečejo kot lutke, da privabijo kupce.
Na zapadni obali Afrike jedo zamorci črne mravlje.
Na otoku Ceylonu lovijo in jedo mravlje, kadar rojijo. Pražijo jih z ri-teljem kakor pri nas koline.
Termiti, ki žive v vročih, južnih krajih, so na jedilnem listu raznih indijanskih rodov v južni Ameriki, pri zamorcih in v Indiji. Bušmani nosijo več kilogramov težke kamne s seboj, da lahko razderejo trdne termitske stavbe in spražijo termite kar v lončenih posodah ali jih pojedo surove.
Človeški želodec ne prizanese niti škržatom in stenicam. Indijanci v Mehiki nalovijo letno več desettisočev kilogramov jajčec neke vodne stenice.
Še mnoge druge stenice, mravlje, termiti in sploh žuželke nam služijo s telesom ali proizvodi. Čisto gotovo pa noben užitek ni tako svojevrsten, da bi se dal primerjati s slaščicami zamorcev in Indijancev, ki jih pobirajo kar na svojih glavah ali na glavah svojih sorodnikov.
Predstavljajte si, kakšen užitek je to, kadar ujame Indijanka uš na glavi in jo pohrusta.
Rafael Bačar
V. Cotič: Gnezdo termitov
SKRIVNOSTNE LADJE
r ne bo pozabil voj-strahot, kdor jih je preizkusil. Vsa mogoča orožja so sproti iznašli za ubijanje človeka.
Posebno poglavje v minuli vojni so tvorili hudi pomorski boji med Anglijo in Nemčijo. Angleži, ki so morali uvažati potrebno hrano in blago iz svojih bogatih kolonij, so krepko odbijali nemško ladjevje, ki je brez milosti potopilo vsako z blagom natovorjeno ladjo, namenjeno v Anglijo. Največ škode in preglavic pa so delale Angležem nemške podmornice, katerih so imeli Nemci že leta 1915. nad 3()0 in so z mrzlično naglostjo gradili še nove. Hoteli so z njimi obkoliti Anglijo, jo izstradati in prisiliti, da se uda. Le poglejte malo v zemljevid, pa vam bo kmalu jasna nemška nakana.
Toda Angležev tudi to pot ni zapustila njih znana hladnokrvnost in pretkanost. Prišli so na izvrstno misel.
V	svojo vojno mornarico so uvedli posebne ladje, s katerimi so lovili nemške podmornice. Imenovali so jih »skrivnostne ladje«. To so bile večinoma stare trgovske ladje, pri katerih so ob
straneh v ladijski strani izrezali in pritrdili ležeča vrata. Zadaj za ograjo pa so bili postavljeni močni brzostrelni topovi, toda tako skriti, da jih od zunaj ni bilo mogoče opaziti. Na poveljniškem mostiču pa je bil pred poveljnikom pritrjen električen gumb — en pritisk — vrata ob straneh ladje so se odprla in topovi pripravljeni za boj so grozeče zazijali. Poleg tega pa je bila ladja sama napolnjena s plutovino, tako, da je lahko plavala še par ur po morju, čeprav bi jo podmornica pogodila s torpedom. Posadka takšne »skrivnostne ladje« je bila sestavljena iz najbolj hrabrih in hladnokrvnih pomorščakov angleške vojne mornarice. Posebnost na tej ladji je bil tudi tako zvani »oddelek za zmešnjavo«, ki je imel nalogo, da je v primeru napada nalašč trepetaje begal sem in tja po palubi, delal nered z obupnimi kretnjami, skakal v rešilne čolne itd., da je bila vsa uprizoritev kar najbolj podobna napadenemu trgovskemu brodu, zaradi česar je bila seveda tudi vsa posadka oblečena v civilno obleko.
Ko je nemška podmornica zapazila skrivnostno ladjo, kajpada ni vedela, koga ima pred seboj. Misleča, da je to navadna trgovska ladja, ki vozi živila
Ladja s spuščenimi ograjami (O); na palubi se vidijo topovi (T)
in druge potrebščine v Anglijo, jo je napadla. Ustrelila je navadno enkrat pred prednji del ladje in s tem opozorila posadko naj se izkrca, ker hoče ladjo potopiti. Na tak način se je začela komedija, kakor pravijo Angleži. Takoj po prvem strelu se je skrivnostna ladja obrnila ter se delala, kakor da hoče pobegniti. Nemška podmornica je začela ladjo obstreljevati in ta se je čez nekaj časa res ustavila, kakor da je močno zadeta. Podmornica to opazivši, se je začela polagoma potapljati, češ, morda je »angleški vrag« vendar-le oborožen, previdnost je vedno dobra stvar. Poveljnik pa je skozi periskop ostro opazoval ladjo, če bi opazil kaj sumljivega. Tedaj pa je prišel na vrsto na palubi oddelek za zmešnjavo, kar sem bil že preje omenil. Začelo se je beganje po brodu, snemanje rešilnih čolnov in druge take zmešnjave, dočim je druga polovica posadke, skrita za ograjo, bila strogo pripravljena za boj in nestrpno pričakovala, kdaj pritisne poveljnik na gumb, ki je, skrit za okencem, skrbno motril kretanje sovražnega periskopa. Dobro je vedel, da bodo Nemci napadli njegovo ladjo raje s topovskimi kroglami, kakor da bi žrtvovali silno drag torpedo. In res, tik pred ladjo se dvigne sovražnik na površje — bil je prepričan, da ima pred seboj trgovski brod. Tedaj pa — pritisk! in preden se je neprijatelj zavedal, je zagrmela angleška salva in podmornica je izginila, razbita — v globino morja.
Tako so Angleži potopili nebroj nemških napadalcev v Biskajskem zalivu, Rokavskem kanalu in sploh v okolici angleškega otočja, ne da bi Nemčija vedela o usodi svojih sinov. Kdo naj bi ji bil tudi to sporočil? Mar li oni
dnu
morja:
Skrit za ograjo, opazuje komandant nemški periskop
Naposled pa se je vendarle stare mu nemškemu pomorskemu lisjaku posrečilo, da je ušel tudi skrivnostni ladji in njenim pogubonosnim strelom in konec je bilo skrivnostne slave. Vendar pa so brezobzirni nemški napadi na trgovske ladje odslej pojenjali. V evropske boje je posegla tudi Amerika, pa tudi druge okolnosti so prisilile Nemce, da so odložili orožje. Ogroženo angleško ljudstvo pa je bilo svojim skrivnostnim pomorščakom zelo hvaležno in še danes jih slave kot prave narodne junake z železnimi živci.
L. Marok.
Komandni most nemške podmornice
NEKAJ ZA KOPALCE
Toplo majsko sontie nas vabi v cvetočo naravo. Še nekaj tednov in pričeli bomo z najlepšim športom vročih dni — s plavanjem. Oživeli bodo bregovi voda, polni bodo kopalcev, željnih zraka, sonca in hladne vode. Tako je dandanes, ko živimo v dobi športa in higiene.
Ne mislite, da se včasih nismo kopali. O, bili smo dostikrat še preveč vneti kopalci, čeprav smo bili maloštevilni. Prvič sem poskušal plavati, ko sem kot štiriletni frkolineek po nerodnosti padel v gnojnico. Čudovito hitro sem porjavel, pa tudi primerno dišal. Ponovno sem moral v kopel, v svežo vodo potočka, kjer so me pošteno preprali.
S tovariši smo kakor ribe vedno tičali v vodi. Po večkrat na dan smo se kopali, zato smo vedno hujšali. Skakali smo ko žabe v vodo. Prav nič se nismo zavedali nevarnosti, ki jih v vodi ne manjka, dokler nas ni izučila nezgoda. Sosedovega Franceta je prijel v vodi krč, ko je skočil s polnim želodcem v globoko vodo, in bi gotovo utonil, da ga ni rešil Potočnikov Ivan, izkušen mornar, ki je bil takrat doma
na dopustu. Vsi smo ga iz hvaležnosti zelo vzljubili, posebno še zato, ker nas je učil plavati. Na dolgih progah in v globoki vodi nas je spremljal s čolnom. Kadar pa smo se sončili na topli mivki, nam je povedal nekaj navodil:
Ako nisi popolnoma zdrav in se ne počutiš dobro, ne hodi na kopanje. Kdor ima občutljivo uho, naj si ga zavaruje z mastno vato. S polnim želodcem ne v vodo! V sončenju bodi zmeren. Ne lenari na obrežju. Preden greš v vodo, se ohladi. Ne kopajte se sami in ne v nepoznanem kraju. Prepričajte se o globini in toplini vode, ki naj znaša najmanj -f-15° C. Kopel naj traja 10 do 15 minut. Čim vas hoče tresti mraz, pojdite takoj iz vode. Ne polegajte v mokri kopalni obleki po tleh, posebno če je hladno in vetrovno vreme. Dobro se osušite in telovadite, da izravnate telesno toplino.
Upoštevajte navedeno, pa vam bo kopanje in plavanje res prijeten in koristen šport, ki bo utrdil vaše telo čez počitnice, da se boste jeseni vrnili telesno in duševno osveženi zopet v šolo.
Janko Sicherl.
Tako plavajo mojstri
TVOJ FOTOGRAFSKI APARAT
Ali si že kdaj poslušal odrasle, ko se pogovarjajo o lepoti mladosti in ko si kličejo v spomin ona prva leta svojega življenja, ko so živeli tako brez skrbi. Taki mladostni spomini so pravo bogastvo za vsakogar. Toda mla-
dostna doživetja z leti obledijo in izgubijo svoje ostre obrise. Fotografski aparat pa ti jih ohrani žive v vrsti slik, ki so najlepši spomin na mladost. A nele zato mladina rada fotografira. Slikanje je tudi zelo prijetna in po-
učna stvar; s fotografskim aparatom opazuješ svet s čisto druge strani. Ob vsakem koraku doživiš nekaj novega, vse te zanima. S slikanjem začneš vzgajati samega sebe za prijetno delo. Kakšen užitek pa je šele, ko napolniš svoj prvi album s samimi posrečenimi slikami in dokažeš staršem, da onih nekaj dinarjev, ki si jih dal za fotografiranje, ni bilo izgubljenih.
Ne boj se, da je fotografiranje težka stvar. Zanimivo je, da ima otrok, ko začne slikati, večje uspehe kakor odrasli. Čisto drugače in temeljiteje se poglobi v to zanimivo delo in posameznosti fotografskega aparata. Tvoj aparat ne stane niti 100 Din. Z vseh strani ga poznaš in veš, kdaj dobiš z njim naj lepše slike. Sam hraniš vsak dinar, da si kupiš nov film; zgodaj si se tako naučil spoznavati, kako prijetno je z lastnimi prihranki gospodariti za pametne in koristne stvari.
Z aparatom si se naučil še bolj ljubiti domovino. Kako lepa je naša
Toliko priprav je potreboval fotograf
pred 50. leli
: "}
•V* '
Tako fotografiramo danes
pokrajina, ki kakor človek živi popolnoma svoje čudovito življenje. Poglej jo poleti, ko svetli oblaki jadrajo nad globoko resnimi gozdovi; kako drugače izgleda pozimi, ko se sneg v prahu dviga za smučarjem. Saj te kar vabi in kliče k slikanju.
Vsak poklic, tudi šolarjev, potrebuje oddiha. Fotografiranje je namenjeno oddihu. Mimogrede in neopazno se poglabljaš v vse to, kar si slišal pri zemljepisu, zgodovini in prirodopisu.
V	prostem času vidiš, da je okrog tebe polno vsega tega, kar si se učil v šoli. Vidiš, da šolski predmeti niso pusta reč. S fotografskim aparatom ujameš na film cvetico, ptico, lepo stavbo, znamenito cerkev in še tisoč drugih stvari. Kdor fotografira, živi lepše življenje. Tvoj fotografski album naj ti bo dnevnik, v katerem naj najde mesto poleg pisane besede še živa slika.
Tvoj aparat je tako enostaven, da skoro ne moreš napraviti napake z njim. Z njim se ti slikanja ni treba učiti. Brez znanja dobiš lepe posnetke.
vsega nobena stvar le ne zmore, povsod moraš poznati meje. Ako pa poznaš meje in možnosti slikanja z enostavnim aparatom, boš vedno uspel. Kljub enostavnosti pa lahko slikaš z njim 90 procentov vsega, kar te zanima. Drugo leto ti bomo natanko opisali vse meje, preko katerih ne smeš, ako hočeš dobrih slik. Pokazali ti bomo tudi, kako slikaj in kaj slikaj. Med počitnicami pa si boš sam pridobil toliko izkušenj s slikanjem, da boš z zanimanjem sledil našim nasvetom.
Pomisli, kako lahko je danes fotografiranje. Ko je leta 1861. hotel Avgust Bison napraviti na najvišjem vrhu v Alpah, Montblancu, tri slike, je mo-
ral vzeti s seboj 25 nosačev, ki so nosili prtljago za fotografiranje. Danes lahko vtakneš aparat v žep, za slikanje pa ti je potreben samo en pritisk. Tako se časi izpreminjajo. Tvoj aparat je lična mala omarica, v kateri imaš zvitek filma za osem posnetkov. En pogled, en pritisk, slika je že na filmu. Ali si moreš misliti za nagrado za svoj uspeh v šoli kaj lepšega kakor fotografski aparat. Letošnje počitnice ti bodo šola slikanja. Jeseni pa boš v sliki, besedi in risbi v našem listu začel spoznavati vse zanimivosti in lepote fotografiranja. Do tedaj pa ti želimo mnogo posrečenih slik in mnogo lepega vremena.
Fr. Bajd
"DROBNE. ZANIMIVOSTI
Banane
V novejšem času mnogo pišejo o bananah. Hvalijo jih kot najboljše in najzdravejše sadje. Doma so iz južne Amerike. Trgajo jih, ko še niso povsem zrele in jih pošiljajo v posebnih ladjah in železniških vagonih v Evropo. Plodovi dozore med potjo in v posebnih skladiščih. Za uvožene banane izda Evropa vsako leto težke milijone. Jugoslaviji vzame to sadje vsako leto do 15 milijonov dinarjev, ki pa se po svojem plehkem okusu ne more meriti z našim sočnim sadjem. Vso hvalo, ki so jo že prepeli bananam, zasluži v polni meri naše sadje. Reklama je povzdignila slavo banan, a vendar je naše jabolko prav tako zdravo in ukusno, kakor drago uvožene banane.
V naši državi imamo toliko raznovrstnega in tako dobrega sadja, da nam res ni treba kupovati tujega. Vse od sočnih pomaranč, do sladkih češenj in fig, okusnih hrušk in jabolk, dišečih marelic, breskev in sliv, od plemenitega grozdja do raznega grozdičja, jago-dičja, jagod in malin, nam nudi naša domovina. Ali je pri tej bogati izberi
res potrebno še izbirati? Sezimo po domačih dobrotah in podprimo domače sadjarstvo in s tem naše gospodarstvo!
Ribice uničujejo malarijo
V	širši okolici Mostarja je precej močvirja. Tak svet pa je kakor nalašč ustvarjen za ploditev komarjev. Komar namreč polaga svoja jajčeca v stoječe vode močvirij in njegove ličinke prežive vso svojo dobo v vodi. Brez nje bi komarjeva zalega poginila. Naši komarji so sicer zelo nadležni, vendar pa običajno niso nevarni. Drugače pa ie to v južnih krajih. Tam živi po-seb-ne vrste komar, ki prenaša kužne kali malarije s človeka na človeka. Razširjenje malarije je skoro izključno navezano na tega komarja. Ko so zdravniki pričeli z bojem proti malariji, so kmalu spoznali, da je treba v prvi vrsti zatreti nevarne komarje. Ker je ta živalca navezana na močvirja in stoječe ali leno tekoče vode, je bilo potrebno najprej to odpraviti. S kanalizacijo in čiščenjem strug so izsuševali zemljo in so pri tem dosegli lepe uspehe.
Koder pa so močvirja prevelika, se to seveda ni dalo storiti. Poizkušali so komarjeve ličinke pregnati z raznimi drugimi sredstvi. In so jim prišle na pomoč ribe, in sicer v tako izdatni moči, kot malokatero drugo sredstvo. Te ribice se imenujejo gambusije in so doma v severni Ameriki. So zelo požrešne, se hitro plode in uničujejo vse, kar je živega in primerne velikosti. Prav majhne so te ribice, dolge komaj 3 do 5 cm. Zaradi tega so kot nalašč pripravne za majhne zaraščene vode. K nam so jih prinesli iz Španije. Prvi poizkusi udomačen j a gambusij \ naših vodah so bili izvršeni 1.1920.—1923., in sicer v Hercegovini ter v Trogirju. Toda takrat niso imeli s tem mnogo uspeha. L. 1931. pa je mostarski »Dom zdravja« naročil iz Italije veliko število gambusij ter jih je zaplodil v rečici Bunici pri Mostarju in še v drugih vodah, ob katerih je kar mrgolelo nevarnih komarjev. Tudi lani so ponovno zaplodili v hercegovskih vodah preko 8000 gambusij. Prej omenjeni »Dom zdravja« (zdravstveno društvo) ima sploh zelo velike zasluge pri uspešnem pobijanju malarije. V prejšnjih letih je bilo v mostarskem in ljubuškem srezu po 2000 malaričnih bolnikov, lani pa so našteli le še 36 primerov malarije. Gotovo imajo pri tem največje zasluge ribice gambusije, o katerih že preprosto ljudstvo govori, »da jedo malarijo«. Lahko je opazovati te ribice, saj so tudi v naših akvarijih precej razširjene in poznane.
Kaljivosi raznih semen
je zelo različna. Tudi pri najboljšem semenu ne skale vsa zrna. V semenskih trgovinah izražajo kaljivost semen v procentih. Nekatera semena obdrže kaljivost zelo dolgo, druga pa so le malo časa kaljiva. Seme breze je na pr. samo 8 dni kaljivo. Javorovo seme zgubi kaljivost po 80 dneh, dočim je kaljivo seme kapusnic do 5, kumar pa celo do 8 let. Semena nekaterih plevelov ostanejo do 80 let kalji%ra.
Cena bencina
Avtomobilski promet in njegov razvoj sta tesno povezana s ceno bencina. Sicer bencin ni edino pogonsko sredstvo za avtomobile, ker smo pričeli v zadnjem času uporabljati tudi oglje v ta namen, vendar pa je bencinskih motorjev še vedno ogromna večina. Zato se avtomobilski promet razvija tem bolj, čim cenejši je bencin.
Njegova cena pa je, v dinarje preračunana v raznih državah, sledeča (za 1 1 čistega):
Norveška ....	1,48	Din
Danska . . . .	. 1,70
Finska . . . .	. 1,94
Anglija . . . .	. 2,1()
Nizozemska . .	. 2,73
Belgija . . . .	. 2,79
Grčija . . . .	. 3,28
Nemčija . . . .	. 3,85
Češkoslovaška . .	. 3,86
Portugalska . .	. 3,90
Avstrija . .	. 4,23
Italija		. 4,63
Švica		. 4,84
Romunija . . .	
Bolgarija . .	. .5,57
Poljska . . .	. .5,98
Francija . . .	. .6,17
Madžarska . . .	.6,55
Turčija . . . .	
Jugoslavija . . .	• 9,—
Kdaj je dobila Srbija prvo osnovno šolo?
Točno se to ne more določiti, vendar je gotovo, da jo je imela že po L 1804., to je po prvem uporu zoper Turke. Po 1. 1815. pa so jo imeli že tudi drugi srbski kraji. Leta 1819. sta bili v Beogradu že 2 osnovni šoli.
Šele 1. 1830. so bile v Beogradu 3 osnovne šole, ki so bile razdeljene na tri razrede: za najmlajše, srednje in starejše otroke. V teh so bili razdeljeni učenci po znanju in napredku. V zadnjem, to je najvišjem razredu, so se učili poleg branja, pisanja in molitvic še srbsko slovnico, grško in nemško abecedo, seštevanje, odštevanje,
množenje in deljenje in praktične nauke.
Te srbske osnovne šole so ‘ bile prvotno občinske ali zasebne. Država jih je le podpirala in zato tudi deloma nadzorovala. Šele leta 1835. so bile podržavljene. Takrat je bilo v vsej tedanji Srbiji že 21 osnovnih z 28 učitelji in 1640 učenci. V Beogradu je bilo 264 učencev.
Ako pa kaka šola ni imela dovolj dohodkov, da bi plačevala učitelja, so jo zaprli.
Koliko zaslužijo tujci v naši državi?
Na Kosovu se nahaja rudnik Trepča, kjer vsebuje ruda povprečno 8,9% svinca, 8,7% cinka in 3 unče (angleška utežna mera: 1 unča = 31 g) srebra na tono rude. Ta rudnik imajo v rokah Angleži, ki so vtaknili vanj 1,125.000 funtov šterlingov. Naši rudarji jim delajo za skromno plačilo, čisti dobiček angleških podjetnikov pa je bil
1930./1931.	.	.	.	110.000	angl. funtov
1931./1932.	.	.	.	114.000	angl. funtov
1932./1933.	.	.	.	221.000	angl. funtov
1933./1934.	.	.	.	161.000	angl. funtov
1934./1935.	.	.	.	307.500	angl. funtov
1935./1936.	.	.	.	402.200	angl. funtov
Skupno torej . . 1,315.700 angl. funtov
V dinarje preračunani čisti dobiček v lanskem letu znaša skoro 100 milij. dinarjev, v šestih letih pa so dobili podjetniki z dobičkom vrnjen že ves denar in še več, kot so ga vložili v rudnik. Rudarji, ki zaslužijo na dan povprečno po 20 do 40 Din, se mučijo globoko pod zemljo po 8 ur dnevno.
Dobički pa bodo vsako leto večji, kajti cene kovinam neprestano rastejo. Na londonskem trgu je znašala lani poleti cena svincu 15 funtov za tono, jeseni pa je poskočila že na 23% funta, za tono bakra so plačevali lansko poletje še 36 funtov, jeseni pa že 44% funta.
Naš cement
V Jugoslaviji proizvajamo tudi mnogo cementa. Znane so n. pr. tvor-nicc v Dalmaciji, pa tudi v Sloveniji.
Ves cement pa ne		porabimo	doma,
temveč	ga še več	izvažamo.	Koliko
smo ga	producirali,	izvozili in doma	
porabili,	kažejo naslednje številke (v		
tonah):			Domača
	Produkcija	Izvoz	poraba
1929.	874.000	460.000	414.000
1930.	850.000	417.000	433.000
1931.	893.000	418.000	475.000
1932.	665.000	311.000	354.000
1933.	650.000	358.000	292.000
1934.	682.000	421.000	261.000
1935.	785.000	472.000	313.000
Kakor vidite, smo proizvajali leta
1931.	največ cementa, potem je proizvodnja padla 1933 na najnižjo stopnjo, potem pa zopet naraščala. — Pa izračunajte koliko % cementa smo izvozili v posameznih letih.
Vo}ni dolgovi
Od svetovne vojne so imele Zdru žene države Amerike še največ koristi. Zalagale so evropske bojujoče se države z orožjem, municijo in drugimi vojnimi sredstvi, pa tudi s hrano. Seveda niso mogle države v Evropi tega blaga takoj plačati. Nekaj časa so po vojni odplačevale dolg v obrokih, potem so pa tudi to prenehale in zahtevajo od Amerike, da jim ta dolg sploh odpusti. Vsote so pa ogromne. Dolžne so še:
Anglija . . 4340 milijonov dolarjev Francija	.	.	3852	„	„
Italija .	.	.	1993
Belgija .	.	.	396	„	„
Poljska	.	.	205	,.	„
Češkoslovaška 162	„	„
Romunija	.	.	63	„	„
Jugoslavija .	61
Seštejte, preračunajte v dinarje in pomislite, kaj bi se dalo koristnega s tem denarjem storiti.
Ali padefo mačke res vedno na noge
Splošno je razširjeno mnenje, da se ujame mačka vedno na noge, pa naj pade še s take višine. To naziranje velja popolnoma le tedaj, če je žival
povsem zdrava in če sama- prostovoljno skoči. Ako mačka pade, če jo prisilimo k skoku ali jo celo vržemo ali pahnemo v globino, si sicer pomaga s svojimi izredno razvitimi ravnotežnimi organi, katerih sedež je v notranjih ušesih, sigurno pa vselej le ne pade na noge. Mnogo mačk se je že ubilo, ko so jih brezsrčni ljudje za zabavo vrgli z višin. Zelo poučno je dejstvo, da se pri padcih ubije največ belih mačk s plavimi očmi, ki so, kakor je dognala znanost, prav pogostokrat gluhe ali vsaj naglušne. S tega sklepamo, da sta sluh in čut za ravnotežje v neki zvezi.
Zlato v morju
Kolikokrat smo že slišali, da so pričeli iz morja pridobivati zlato. Take vesti so neresnične, saj so natančno dognali, da sc nahaja v 4000 kg morske vode samo 1 milijoninka grama zlata (ali v 250.000 tonah vode 1 g zlata). Priprave za pridobivanje zlata iz morja bi stale mnogo več, kot bi bilo vredno pridobljeno zlato.
Koliko vojakov je danes na svetu
Kakor poroča svetovno vojno poročilo, ki ga vsako leto izdaja Društvo narodov, je bilo ob koncu 1. 1934. na vsem svetu 7,500.000 mož pod zastavo. Pri tem niso vračunani mornarji in aviatičarji ter specialne tehnične čete. Število teh ni določeno, ker se od dne do dne bolj spopolnjuje; ceni se približno na 750.000 mož.
Največji del teh vojakov, to je več kot polovica, je v Evropi, kar dokazuje, da so tu najbolj vroča tla, ker je razmerje med evropskimi državami stalno napeto. Za njo pride Azija, ki ima 2,900.000 vojakov. Obe Ameriki štejeta 550.000 mož. V Afriki imajo 3 samostojne države 60.000 vojakov, a Avstralija le 30.000.
Danes pa so ta števila seveda precej drugačna, ker je med tem Nemčija uvedla stalno armado, a Italija mobilizirala vojake za pohod v Abesinijo.
Le ameriška republika Panama sploh ne pozna vojakov v mirnem času. Imajo le vojaško godbo, za katero pa mnogo žrtvujejo, kar dokazuje, da so Panamci veseli ljudje. V primeru vojne se tam vpokličejo vsi prebivalci, domačini in tujci.
Zanimiv pojav
Imeli smo kokoš, ki se je vsako leto, Čim je pripeljala koklja prvič na dvorišče piščeta, pridružila mladi družini in začela iskati piščetom hrane. Neutrudno jim je iskala mrčes, pa jih je tudi pogrela pod svojimi peruti kljub hudemu šopirjenju koklje. Počasi se je koklja pomirila in sprijaznila s svojo vztrajno pomočnico. Vzajemno sta vodili mama in mačeha piščeta na pašo, zvečer pa sta jih greli pod svojimi perutmi. Zanimivo je bilo opazovati kako so se nagajivci selili izpod koklje pod kokoš in obratno, preden so se popolnoma umirili.
Ko je koklja začela leči jajca in zapuščati že precej odrasla piščeta, je ostala pri njih mačeha in jih še dalje vodila na pašo in hodila z njimi zvečer spat.
Ob drugi priliki so zgubila piščeta že v drugem tednu kokljo. Ni bilo mogoče dognati, ali jo je kdo ubil ali jo je ugrabila lisica. Osirotela piščeta je prevzela v varstvo starejša mačka.
Na sliki vidimo kako se grejejo ob njenem toplem kožuščku.
Opazujte življenje živali in sporočite posebnosti, ki jih boste opazili, svojim tovarišem in tovarišicam v »Našem rodu«.
Muca — mačeha osirotelih piščet
MACE GOSPODARJE
O cepljenju vrlnic
Kraljica med rožami je vrtnica. Trav lahko jo vzgojimo iz divjaka, to je divje vrtnice ali šipka, ki raste pri nas skoraj povsod. V jeseni izkopljemo najlepše in najbolj ravne šipke ter jih presadimo na vrt. Izkopali jih morda ne boste tako lahko, kot se vam zdi, saj imajo divje vrtnice močne korenike, ki segajo navadno precej globoko. In trnje, trnje! Debelce je posuto s trni, ki se kaj radi zapičijo v prst in roko. Zato odrežite najprej vse stranske veje in vejice ter pustite samo najlepše in najbolj ravno stebelce 1 % m dolgo Nato rastlino previdno izkopljite. Če slučajno »čavsnete« z motiko koreniko in jo posekate, nič zato, ker divje vrtnice se rade primejo, četudi imajo prav malo korenin. Seveda morate vse rane na korenikah z nožem gladko odrezati, divjak posaditi v zemljo do koreninskega vratu ter ga nato močno zaliti.
Spomladi bodo divjaki pognali, eni krepkeje, drugi šibkeje. Močne mladike, ki poženejo iz debelca, bomo v višini 1,20 m še v istem letu cepili, ostale divjake s šibkimi poganjki pa šele prihodnje leto.
Kdaj in kako cepimo vrtnice? Lahko jih cepimo skoro skoz vse leto, t. j. od februarja do septembra in na več načinov. Vendar se najbolje obnese cepljenje na oko. Ta način cepljenja je ne-le najpripravnejši, ampak izmed najlažjih.
Cepljenje na oko imenujemo z drugim imenom okulacijo; ponekod mu pravijo tudi cepljenje s popkom ali očesom. Razlikujemo pa cepljenje na živo in speče oko. Ako požene očesce še isto leto, govorimo o cepljenju na živo oko, ako pa požene očesce šele prihodnje leto, pravimo, da smo cepili na speče oko. Na oko cepimo lahko od junija do srede septembra, a le tedaj, ko so podlage sočne ali mu-ževne. Cepiti moramo ob lepem in tihem vremenu; v deževnem vremenu se
cepljenje le slabo obnese. Cepiče narežemo od žlahtnih vrtnic tik pred cepljenjem. Paziti moramo, da cepiči primerno zreli in očesca dobro razvita. To spoznamo po belkastem lesu, ako cepič prerežemo. Premladi in še zeljnati cepiči niso uporabni. Cepičem porežemo sproti liste, pustimo jim le centimeter dolge peclje. Da nam prehitro ne ovenejo, jih položimo začasno v mokro cunjo.
V	živo oko cepimo v drugi polovici junija in v začetku julija. Seveda morajo biti divjaki, ko jih cepimo, mu-ževni, da se lub rad loči od lesa. Dobro je, če prejšnji dan divjake močno zalijemo. Visokodebelnate vrtnice cepimo na stranske poganjke. Izberemo eno ali dve vejici; vse ostale pa gladko ob deblu odrežemo. Pa tudi pozneje moramo vse morebitne poganjke na podlagi sproti odrezovati.
Cepljenje samo je zelo enostavno. Najprej odrežemo na cepiču oko. V roko vzamem cepič, izberem zdravo in krepko očesce ter nastavim oster ce-pilni nož nekoliko poševno in približno 1 cm nad očescem ter režem od zgoraj
navzdol. Oko odrežemo tako, da je pod lubom čim manj lesa. Nikar ne reži pregloboko v les!
Nekateri odluščijo nato izpod ščitka še ves les in vtaknejo nato očesce s samim lubom v zarezo. To pa je povsem nepotrebno. Zato tega delati ne priporočam, zlasti začetnikom ne. Zgodi se prav dostikrat, da z lesom vred odstraniš tudi srčece očesa. Tako očesce bi seveda ostalo »gluho« in ne bi nikdar pognalo. Navadno zarežejo začetniki tudi pregloboko v les, zato pazite in položite nož čim bolj poševno na cepič! S počeznim rezom odstra-nima nato ščitek z očesom od cepiča. Držimo ga za pecelj, a nikdar na rani. Nato izberemo na podlagi in sicer na močnem in krepkem stranskem poganjku gladko in zdravo mesto ter odstranimo z nožem še morebitne trne. Zdaj vrežemo na divjaku najprej zarezo počez in odtod približno 2 cm dolgo zarezo navzdol nekako v podobi velike črke T. Odluščimo še nekoliko obe polovici luba in vtaknemo ščitek z očesom v zarezo. Porinemo ga še tolika navzdol, da pride pod obe plati luba nekako v sredino podolžne zareze.* Na vsak poganjk vstavimo samo en cepič.
Začetniki devajo po 2, 3 in celo 4 cepiče. Ako poženejo vsi, se bo lepo razvijal le zgornji, med tem ko bodo spodnji popolnoma zaostali v rasti. Vedno tudi vstavimo na stebelce očesca le ene sorte žlahtnih vrtnic. 10 do 15 cm nad cepljenim mestom mladiko odrežemo, vendar pa pustimo nekoliko stranskih vejic. S tem prisilimo vcepljeno očesce, da požene še v istem letu.
Ako se je oko prijelo, spoznamo že čez nekoliko dni tako, da se narahlo dotaknemo peclja. Ako pecelj odpade, je to znak, da se je očesce prijelo; v nasprotnem primeru cepimo vnovič nekoliko više. Poganjek, ki požene iz očesca, privežemo z rafijo k stebelcu, da raste lepo pokoncu, in ga tudi veter
* Cepljeno mesto obvežemo ne pretesno z rafijo, lipovim ličjem ali z belo bomba-žasto nitko.
ne odlomi. Šele ko je poganjek dovolj krepak in razvit, odrežemo še vse ostale stranske poganjke na divjaku. Ako bi jih že prej odstranili, bi se sokovi v rastlini zaustavili in očesce bi le slabo odgnalo.
V	živo oko moramo cepiti dovolj zgodaj (v juniju in morda še v prvi polovici julija), to pa zato, da novi, sedaj že plemeniti poganjki do jeseni dozore in olesene. Nedozorel les uniči namreč zimski mraz.
Od srede julija pa do srede septembra cepimo prav tako, kot je bilo pravkar opisano, le da vcepljena očesca ne odženejo v prvem letu, ampak šele prihodnjo pomlad. Takšno cepljenje imenujemo na speče oko. Da pa vstavljena očesca ne poženejo že v prvem letu, moramo pustiti na divjaku vse poganjke. Ne smemo jih odstraniti, niti prikrajšati. Odrezati smemo le kako malo vejico, ki nas morda ovira pri cepljenju. Cepič se v prvem letu samo prime, vendar ne odžene, ampak — spi. Odtod ime: cepljenje na speče oko. Cepiče večkrat pregledamo in kadar opazimo, da se obveza ob cepiču zajeda, jo odvijemo ali na nasprotni strani prerežemo. Včasih se vendar zgodi, da katero očesce odžene že v prvem letu. Takšne šibke poganjke previdno odstranimo z ostrim nožem in namažimo cepljeno mesto s cepilno smolo. Spomladi bosta krepko pognali stranski očesci, ki sta bili v jeseni še komaj vidni. Prav tako namažemo v jeseni tudi vsa speča očesa s cepilno smolo. V pozni jeseni pripognemo stebelca k zemlji ter jih pokrijemo s smrečjem. Še prej pa odrežemo nad cepljenim mestom divjak. Ko spomladi spet vrtnice odkrijemo, odstranimo rahlo z očesa belkasto prevleko — cepilno smolo. Čudili se boste, kako sveža in krepka so ostala očesca pod smolnato prevleko. Toplo spomladansko sonce bo oživelo speče oko, ki bo zdaj krepko pognalo in kmalu bo tudi na poganjku zacvetela lepa roža.
Prav tako kot vrtnice, cepimo v speče oko vsa sadna plemena razen kostanjev in orehov. Leopold Paljk
XA. MALE. GOSPODINJE
Trganje cveiic
Kadar si hočemo prinesti z izleta domov šopek cvetic, jih vedno naberemo šele na povratku med potjo. Seveda moramo imeti za to nožič, s katerim si pomagamo nabrati cvetke. Ne poskušajmo pa tega z roko, ker bi se nam lahko zgodilo, da izpulimo cvetico s korenino vred, kar onemogoči rastlini nadaljnjo rast. Nikar ne nabirajmo vsega, kar vidimo, temveč si natrgajmo samo cvetic za lep in okusen šopek. Tudi naj ne bo preveč pisan in raznovrsten. V njem naj bo naj več troje različnih cvetičnih vrst. Najlepši bo šopek iz ene same vrste cvetk, med katere vtaknemo nekaj okrasnih trav ali vejic. Izjema pa so tako zvane
Košarica srt nabiranje različni h jagod ter
cvetlični košek
poljske cvetke, ki so lahko pomešane in bodo vseeno tvorile lep šopek. Naberemo si modric, maka, marjetic, zlatic in drugih. V ta šopek povežemo pa različne vrste cvetic tako, da ne bo nobena vrsta prevladovala. Tudi temu šopku dodamo okrasnih trav in vejic, kajti cvetje in listje spadata skupaj.
Sestavljen šopek zvežemo z vrvco ali kakim trakom, ki ima na koncu zanko. Za zanko nosimo šopek, da nam ga ni treba držati stisnjenega v potnih rokah. Obvarujmo tudi šopek tega, da nam že med potjo ne ovene. To se kaj lahko zgodi, če ga vržemo na dno nahrbtnika ali pa ga zvežemo ob palici na svojem kolesu. Ob prihodu domov vtaknemo takoj cvetice v vrč s hladno vodo.
Na vrtu si naberemo cvetice že zgodaj zjutraj, ko so še rosne kapljice na njihovih listih. S seboj si vzamemo ostre vrtne škarje ter košek, kamor bomo polagali že odstrižene cvetke. Zelo pripraven košek za to je tak, kot ga vidimo na sliki. Košek je podaljšan v dolgo palico, ki jo pri striženju vtaknemo v zemljo. Poleg tega pa je tudi pripraven, ker lahko že v njem nekoliko urejamo cvetice v okusen šopek. Ob strani koška si vtaknemo še škarje, kamor jih vtaknemo po vsakokratni uporabi.
Vsako cvetko odrežemo čim glob-je ob steblu do začetka novih popkov.. Prav tako strižemo vrtne rože tik ob popkih, ki nam kasneje poženejo in dobimo tako še nove cvete. Včasih se nam nekateri taki popki še hitreje in močneje razvijejo, če postrižemo stebla tik nad njimi. So pa cvetovi, ki jim kaj kmalu odpadejo cvetni listi. Zato pa take cvetove postrižemo šele na pol razcvele. Taki cvetovi so maki, jetr-niki in rože.
Do vseh teh cvetic moramo gojiti ljubezen in skrb zanje in to ne samo do onih, ki jih imamo v kozarcih, temveč tudi do onih v naravi.
Mašina posoda
postane hitro in lepo čista, če jo umivamo v vodi, ki smo ji primešali nekaj kapljic kisa. Seveda mora biti voda topla.
Zračenje stanovanja
Dober in čist zrak je potreben človeku prav tako kot dobra hrana. Z dovajanjem svežega zraku v stanovanje, si tudi prihranimo kurivo, ker se svež zrak mnogo hitreje segreje. Poleti je zračenje lažje kot pozimi. Pazimo le na to, da zračimo takrat, ko je cesta mirna in brez prahu. To velja predvsem za hiše poleg ceste. Spalnice prezrači mo vsako jutro, ko pospravljamo ter zvečer pred spanjem. Delavno sobo, kjer se nahajamo ves dan, prezračimo večkrat na dan. Najbolje je, če napravimo zjutraj pošten prepih skozi vse sobe. Tako je stanovanje najhitreje in najtemeljiteje prezračeno. V vlažnem vremenu zračimo manj. Ponekod imajo zelo radi po oknih sobne cvetice. Te so sicer koristne za zrak v sobi in tudi služijo kot lep okras vsaki hiši, vendar pa ne smejo biti okna prenatrpana z njimi tako, da se okna niti odpreti ne morejo. Cvetice naj bodo razpostavljene po oknih tako, da se okna lahko vsak hip odpro. Ne le sobe, tudi kuhinjo in vse druge pritikline zračimo. Kuhinja naj se prezrači opoldne, ker se nabere med kuho mnogo sopare.
Nikar ne zavrzile majhnih krp
Mala gospodinja mora biti tudi varčna. Zato naj dobro premisli, preden zavrže kakšno reč. Pri šivanju in striženju ji gotovo vedno ostane nekaj prav majhnih krp. Vse barvaste krpice, pa bodisi iz svile, žameta, volne ali bombaža, razrežemo na ozke trakove in jih vse sestavimo ter sešijemo v dolg trak. Tega navijemo v klobčič. Ko je v klobčiču že dovolj zvitega traku, delamo lahko preprogo. Lahko jo skvač-kamo, spletemo ali pa stkemo. Bele krpice shranimo posebej na isti način kot barvaste. Iz teh si spletemo vrv.
Namizni prti
Nikar ne hranimo svojih namiznih prtov samo v omari, temveč jih položimo tudi na mizo, da jo bodo krasili. Če pa pokrijemo mizo s prtom, ki je ležal dolgo časa zložen v omari, se nam bodo zelo poznale gube, ko je bil zložen. Posebno grdo je videti gu be, ki se križajo sredi prta. Zato poizkusimo zložiti prt na drug način najprej ga zganemo po dolžini v tri enake dele. Nato ga zložimo v drugo smer, in sicer % od leve proti sredi in ,od desne proti sredi prav tako. Tako preganjen prt ne bo imel toliko gub in tudi ne onih po sredini, ki ga najbolj kazijo.
Češnjevi kruhki
Če hočemo napravit' hitro, a ven dar dobro večerjo, si pripravimo nekaj debelih in lepih češenj. V železni ponvi stopimo nekoliko surovega masla ali masti. V to potresemo nekaj cimeta in sladkorja v prahu ter v ponev položimo kruhke, da se pečejo. Te smo pripravili iz belega kruha, ki smo' ga narezali na ozke kose in smo jih obrezali štirikotno. Pečene kruhke postavimo nato na latvico, to je plitvo skledo. Nanje stresemo dušene Češnje. Češnje smo namreč tudi že prej pri pravili tako, da smo jim odvzeli koščice ter jih dali v posodo z malo vode in nekaj masla. Te češnje pustimo na štedilniku, da se nekaj časa duše, nato pa jih damo na pripravljene kruhke ter polijemo vse skupaj s sokom, ki smo ga dobili pri dušenju češenj. S tem je naša večerja narejena. Je zelo poceni in obenem zelo okusna.
Madeži od juhe
Mala kuharica, ki se suka okrog . štedilnika, si kaj kmalu zamaže krilo ali predpasnik z juho, ki jo pripravlja za kosilo. Volnena obleka bo te madeže kmalu izgubila, če jih bomo dobro drgnili,z blagom, ki smo ga namočili v mešanico iz enakih delov terpen-tinovega olja in bencina. Nato izperemo blago v mlačni milnici.
SPOMINSKI DNEVI
(Od 20. maja do 20. junija)
28. maja leta 1586. je umrl prvi slovenski pisatelj Primož Trubar, liodil se je na Rašici, kjer so prebivali mogočni Turjačani. Njegov oče je, bil mlinar in precej veljaven mož. To je menda odločilo, da je šel Primož v šole. Študiral je najprej na Reki, nato v Solnogradu, nazadnje v 'Trstu, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. Kmalu se je Trubar seznanil s krivo vero, ki jo je tedaj oznanjal Luther, in ztlčel pridigovati v novem verskem duhu. Ker pa so vse. pristaše nove vere preganjali, je moral tudi Trubar bežati. Režal je na Nemško in lam začel pisati prvo slovensko knjigo »Abecednik« in »Mali katekizem« v slovenskem jeziku. Sekaj let nato je 'Trubar izdal drugo slovensko knjigo »Novi testament«. Toda sedaj ni več delal sam. Okoli njega se je zbrala četa učencev in sodelavcev. Trubar je delal do konca svojega življenja, še na smrtni postelji je prevajal Luthrovo postilo. 'Trubarja cenimo, ker je prvi začel pisati knjige v slovenskem jeziku.
*
29. maja 1830 se je v Mengšu rodil slovenski pisatelj Janez Trdina. Ril je profesor na Reki in v Varaždinu, umrl je v Novem mestu 1905. Trdina je najprej zbiral narodno blago, tudi vsebina njegovih začetnih pesmi in povesti je vzeta iz naroda in narodove zgodovine. V' zrelejši dobi se je oglasil v »Ljubljanskem Zvonu« in priobčeval »Rajke in povesti o Gorjancih«. Njegov slog je preprost in naroden, ker je Trdina dobro poslušal kmečki govor. Jezik je klen in jedrnat.
*
9. junija 1856. leta se je rodil v vasici Globoko pri Rimskih Toplicah pesnik Anton Aškerc. Njegova »teta	Ajtka« je poskrbela, da je	odšel	v šolo	v Celje in
Maribor in ga je	podpirala,	dokler ni nove maše pel.	Ril je	kaplan	po raznih
krajih na slovenskem Štajerskem in je umrl v Ljubljani pred 25 leti. Aškerc je začel pesniti pod vtisom krasnih pesmi »goriškega slavčka« Gregorčiča in Stritarja. Zato je sprva njegova pesem mehka, otožna in rodoljubna, vendar pa prav nič podobna Gregorčičevi. Pesmi je pošiljal uredniku »Ljubljanskega Zvona« pod imenom Gorazd. Za svojo pripovedno pesem je jemal snovi iz narodne pripovedke in iz slovenske in slovanske zgodovine. Najboljše so njegove balade in romance. Svoje pesmi je izdal v več knjigah. Najboljša od teh je zbirka »Rulade in romance«. Stritar, Gregorčič in Aškerc so vodniki mladoslovenskega gibanja pri Slovencih.
*
15. junija 1875 se je rodil na Ježici Alojz Merhar Silvin Sardenko. Začel' je sodelovati pri	»Domu in	svetu«. Najprej je pesnil	samo	za »Angelčka« in
»Vrtec«, nato pa	je poslal	poleg Medveda najboljši pesnik	»Doma	in svetasc.
Sprva je njegova pesem narodna, pozneje pa verska. Izdal je več pesniških zbirk, najboljše so: »V mladem jutru«, »Marjetice« in »Roma«. Poleg pesmi je pisal tudi drame. Vsebino za drame je zajemal iz svetniških življenj. Sardenko je najboljši slovenski verski pesnik.
*
18. junija 1901 je umrl v Ljubljani pesnik Josip Murn. Njegovo pesniško ime je Aleksandrov. Gimnazijo je študiral v Ljubljani, umrl je v dvaindvajsetem letu. Najlepše so njegove kmečke pesmi. Njegova pesem je otožna in mehka. Pesmi je začel zlagati že kot tretješolec. Pošiljal je svoje pesmi »Domu in svetu«. Ker jih urednik ni maral priobčiti, je Murn začel pesniti za »Angelčka« in »Vrtca«. Njegove mladinske pesmi so podobne Župančičevim. Nato je pisal za dijaško »Zoro« in »Ljubljanski Zvon«. Umrl je v stari čakrami v isti sobi kot dve leti prej pesnik Kette. Zbirko njegovih pesmi je izdal Ivan Prijatelj, njegov sošolec.
Cen/eno uredništvo !
Moj tata, ki je profesor v Kranju, je sestavil za lansko vidovdansko proslavo ta prizor, ki se je uprizoril na kranjski gimnaziji. Ker sem tudi jaz sodelovala, mi ga je podaril. Pošiljam ga Vam s tatovim dovoljenjem.
Z odličnim spoštovanjem
Ivica Ivančič, Kranj učenka 111. gim.
MATI - DOMOVINA
Zbor: Kako lepa si zemljica, mati! Ni je lepše od tebe nikjer! Kako dobra si, ti naša rednica, skrbnica ti naša! Kako te ljubimo vsi, domovina, ti mati!
(Deček priteče s culo.) Kam, deček ti mali hitiš? V naše vstopi se kolo in pomagaj zapeti!
Deček: Mudi se mi, ne morem!
Zbor: Kdo si, od kod in kam?
Deček: Ubog sem deček. Moj oče je še bolj ubog rudar. In moja mamica strada. Kruha nima.
Zbor: In kam, ubogi dečko?
Deček: V svet, v široki, lepi svet. Tja, kjer je kruh. Zaslužil ga bom. Zase, za mamico in za očeta.
Zbor:	Tako	majhen in tako sam! Tako
sam!
Deček: Majhen sem, res! A ne bojim se. Dovolj sem močan in pogumen, da služil bom sam. Hočem v svet, pomagati hočem.
Sestrica priteče: Bratec, nazaj! Mama se joka, mami je hudo!
Zbor: Kaj boš tako mlad in šibak v tujem svetu? In sam! In sam!
Deček: Tujina je lepa, močna, bogata. Sem že slišal o tem.
Zbor: Tujina je lepa, močna in bogata za svoje otroke. Kdo te bo sprejel in redil? Kdo te bo ljubil, gojil? Pogubil se boš in te ne bo več nazaj. Vrni se k materi, ki zate skrbi in te ljubi! Deklica: Vrni se, bratec! Mama jc žalostna in tata bo hud!
Zbor: Vrni se k mami! Si pozabil, da deček njen si? Da te ljubi! Da zate trpi! Da ji bo pokalo srce po tebi! Da ne smeš biti sam, dokler mater imaš! Deček: Saj jo ljubim tudi jaz. In le dobro ji hočem. Pomagal bi ji.
Zbor: Kaj boš ti pomagal, ti sam? Revna je mamica, a močna v trpljenju in ljubezni do tebe. V njeno se vrni okrilje. Potem pa že prišel bo čas, ko ji boš tudi pomagal.
Deček: Res je! Mamico imam. Rad jo imam.
Sestrica: Radi jo imamo.
Deček: Vrnil se bom. Sedaj vidim, da sem še majhen, šibak. Ob mamici trdno bom stal. Močno me ljubi in ob njej bom močan tudi jaz. Zame trpi in z njo bom z veseljem trpel. Da bo bolje kedaj!
Sestrica: Skupaj bomo trpeli.
Zbor: Trpel boš z njo in rastel in zvedel, da trpljenje v ljubezni ni težko. To je življenje. Vzrastel v moža boš in zvedel, da trpljenje dela človeka.
Sestrica: Joj. to bo lepo, bratec! Pri materi! Z njo v ljubezni trpeti! (Deček prime deklico za roko): Vrniva se! K materi!
Zbor: Mater imaš in očeta. Ljubiš ju. Je pa to tudi dovolj?
Deček: Dovolj! Saj mamo imam!
Zbor: Kaj pa ko mamica v delu zate omahne? Ko očeta skrb stare in delo? Kaj boš tedaj, deček ti mali, deklica ti?
Deček in deklica: To se ne sme zgoditi nikdar.
Zbor: Se preden se to zgodi, spoznajta, da mater še drugo imata!
Deček in deklica: Mater imava le eno! Le eno!
Zbor: Imata mamico in ljubita jo! A če jo zgubita, ne pozabita, da imata še eno!
Deček: še eno? Kdo mati je ta?
Zbor: Domovina mati je ta!
Deček in deklica: Domovina? Kaj je to domovina?
Zbor: Kar vama je mati, to domovina nam vsem je. Ona ljubi nas vse. Ona vse nam daje. Daje nam vzgojo in šolo, daje brezskrbno mladost. Daje nam kruha, ob varnem ognjišču počitek. Za vse nas skrbi, ljubi nas vse.
Deček: A zakaj nam kruha sedaj ne daje? Lačni smo vsi!
Zbor: Domovina je kakor ubožica mati. Daje nam vse, a če nima, srce jo boli. Potrpeti moraš v ljubezni. Bogata je, a njeno bogastvo zakopano leži. Ljubezen in delo nas vseh ga dvignilo bo. In tedaj bo vsega dovolj. Za očeta, mamico, zate, za vse.
Deček in deklica: Ljubiti jo hočemo, z njo trpeti in delati zanjo, da nam svoje zaklade odpre.
Zbor: V naše kolo se vstopita in z nami zapojta (pojejo): Kako lepa si, zemljica, mati! Ni je lepše od tebe nikjer. Kako dobra si, ti naša rednica, skrbnica ti naša, kako te ljubimo vsi, domovina, draga nam mati!
POMLAD
Oj,, veselo je spomladi, ptički žvrgole,
potoček v gozdu zašumlja mi. pomlad, pozdravljam te!
In škrjanček prileti, na polju gnezdo si gradi, veselo v zrak zažvrgoli: tri, tri, tri, tri, tri, tri.
Lojzika Roškar,
učenka višje narodne šole Ptuj - okolica.
ŽABE
Zbudila pomlad je vsa žabja krdela,
in znova se godba je žabja začela. »Kvak, kvak, kvak, le urno ven na zrak!«
»Reg, reg, reg, podajmo se na breg!«
»Grah, grah, grah, ne vemo, kaj je strah!«
Mesec zrcali se v vodi.
»Glej ga, glej ga!«
Čof, štrbunk,
žabji zbor je urno v vodi.
Slavko From,
učenec viš. nar. šole pri Sp. Sv. Kungoti
•	'•	.v • • •
POLJSKI ZAJEC
Jaz in Pavla sva šli nabirat cvetje za čaj, kateremu se pravi »dobra misel«. Imeli sva s seboj psa, kateri je izvohal poljskega zajca. Svoje zavetje pred zimo je imel v gostem brinju. Izprva naju je milo gledal, ko pa sva se mu približali, se je prestrašil in zbežal na vrh malega griča. Tam je tako dolgo stal, dokler nisva odšli.
Olga Škantar in Pavla Resman,
III. r. osn. šole Sv. Janez v Bohinju.
ŠT. JOŠT NAD VRHNIKO
Je to hribovska vas v Polhograjskih Dolomitih. Središče je na gričku, kjer stojita dve cerkvi, župnišče, šola in nekaj hiš. Druga naselja so po okoliških hribih. Kadar je visok sneg sploh ne moremo do šole. Letos je pomlad deževna in ko se izboljša, bomo morali pridno pomagati pri poljskem delu.
V	poletnem času nas obiskujejo izletniki. Čudijo se, da imamo kar dve cerkvi. Da, ena je nova, druga je popravljena stara cerkev, ki ima grobnico in najstarejše zvonove v dravski banovini. Izletnikom so všeč naši gozdovi, polja in travniki. Hvalijo tudi dobro mleko in sadje. Le to pravijo, da smo daleč od sveta. Seveda, saj je do najbližje železniške postaje na Vrhniki 3 ure hoda. Pa če ste junaki, nas že pridete obiskat. Slišala sem, da bo mogoče spelja-
na skozi našo vas cesta in se bomo vozili z av.tom. Skrbi me pa, da ne bomo imeli denarja. Imamo ga namreč vsi skupaj prav malo. Še »Našega roda« ne moremo vsi naročiti. Nekateri naročniki so morali prislužiti naročnino z nabiranjem in prodajo gob. Drugi pa že služimo pri tujih ljudeh in dobimo razen obleke tudi kak dinar, ki ga pošljemo za »Naš rod«. Vsako številko pre-čitamo skupno v šoli. Zelo imenitno bi še nam zdelo, če bi v prihodnji številki drugi naročniki in mi čitali o Št. Joštu.
Albinca Maček, za višjo narod, šolo v Št. Joštu nad Vrhniko.
t URAN SRČKO
Meseca marca 1. 1937. je umrl v ljubljanski bolnici Uran Srečko. Bil je moj prejšnji sošolec III. razreda osnovne šole v Zidanem mostu.
Zelo je ljubil živalce. Želel si je kanarčka. Starši so hoteli ugoditi tej želji. Naročili so mu kanarčka, a preden ga je videl, ni bilo več Srečkota.
Milan Skok, uč. IV. r., Zidani most.
IZGUBIL JE MAMICO
Pri staremu očku so dobili majhnega janjčka. Čisto bel je, le gobček ima črn, kakor bi bil črnilo poduhal. Ko je bil star pet dni, so zjutraj našli v hlevu njegovo mamico mrtvo. Ostal je sam in milo meketal. Vsi so mislili, da bo poginil, ker ne bo imel hrane. Pa mu je stari očka kupil dudko in stekleničko. Od kraja ni maral piti mleka na dudko, pa se je hitro privadil. Sedaj pije mleko z dudko, kakor mali otročiček. Išče pa si tudi že sam hrane na prvih pomladnih traticah. Pri starem očku ga imajo vsi zelo radi, zato sme priti čez dan tudi v sobo. Kadar je lačen, pride k mizi, položi prednje noge na rob mize in zamekeče. Tetki mu postrežeta vedno s stekleničko polno mleka. Zelo je srčkan. Kadar gremo na obisk k staremu očku, se z bratcem Miloškom vselej z njim igravii. Vsi ga imamo radi revčka, ki je izgubil mamico.
Marija Blagotinšek, učenka II. B. razreda mestne dekliške šole v Celju.