V€XraUT88X TOTAR" —--^^nr^M^Er^-^-- Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. «IO kr. Tečaj VI. V unbljanl 15. marca 1866. List 6. Baroma @lHla tra Minulo že je let število, Prisvetil kar je zlati žar — Slovenom da se je zdanilo, Objel jih ljubeznjivi dar. Ciril, Metod, dva žarka mila, Pregrela dom sta do serca, Da zemlja sad je obrodila, Krepila pamet in duha. Še zdaj ta svitla luč nam sveti Vsem kaže domovincem pot, Vse serca hoče za se vneti, Osrečiti ves mili rod. Keršanska odreja. VIII. Molitev. Naj učcniki svojim učencem in učenkam ne prikrivajo, da je človeku, ker je po grehu na dušni moči oslabljen, nemogoče, se vseh prigrajanih pregreh neomadeževanega ohraniti, in si nasproti pridobiti lepih čednosti, ako bi ga v tem neprenehoma ne podpirala višja božja pomoč. Jezus Kristus pa, kteri nam je s svojim naukom to tesno pot pokazal in jo razsvitlils svojim zgledom, je na desnici svojega Očeta v nebesih, in je vedni srednik med Bogom in slabotnim človekom, da bi nam po njem in le po njem samim došla od Boga potrebna pomoč. Da pa to pomoč zadobimo od Boga, je pa treba, da ga tudi vsaki dan v svojih molitvah za njo prosimo. Če tedaj mi od svoje strani v Bogu dopadljivih molitvah pomoči prosimo, jo gotovo od Boga zadobimo; če pa molitev opuščamo, nas gotovo tudi zapušča božja pomoč. Kazite učencem molitev kot neko splošno pripo-moč, da človek ostane v strahu božjem, ali v ljubezni do čednosti, in da sovraži pregrehe. Molitev, pravim, jim priporočajte v začetku in h koncu svojih naukov. Spominjajte se vsak dan tudi sami, da nič ne pomaga sejati in prilivati, ako Bog rasti ne da; vedite, da brez božje pomoči ves vaš trud nič ne pomaga. Molite torej, dragi učeniki! molite vsak dan, molite prav goreče in stanovitno, naj mili Bog blagoslovi vaš trud, vaše prizadevanje, da sad obrodi v časni in večni prid in blagor vam izročene mladine! — Le pridno prebirajte za vaš stan in za vaše zadeve podučne in primerne knjige in časnike, to je prav in potrebno; — vender pa, če ne bote v ta namen pridno molili, vse vaše ukvarjanje ne bo nič zdalo in zaleglo, in mladine k pravi omiki in sreči ne bote nikoli pripeljali. Zdihujte torej v goreči molitvi in prosite Očeta luči prave modrosti, ki je v svojem stanu potrebujete; ker le pri Bogu se dobi prava modrost. Da jo dosežete, molite radi • doma in v cerkvi, sami in združeni tudi z otroci, kolikorkrat imate priložnost. Serčna in stanovitna molitev bo tudi še druge dobre nasledke imela za vas in za mladino vam izročeno: da se bote pravega keršanskega duha navzeli, in, kar je čez vse drugo potrebno, da bote tudi po keršansko živeli — po znani in spričani resnici : „Kdor prav moli, tudi prav ž i v i !" Kolikor gorečniše bote molili, toliko bolj bote tudi sami sebe spoznali in zadobili pravo ponižnost, ki je perva in poglavitna čednost. S ponižnostjo bote pa pri Bogu vse izprosili in dosegli, kar sami za se in za pravo omiko in keršansko odrejo mladine potrebujete. a. p., duhoven. O pesniški nmetniji. CSpisal A. D J Po osnovi ali predmetu pa razpada pesništvo v pripovedno ali epično, v nadušeno pevno ali lirično in v delotvorno ali dramatično. In ker se včasih s pervotnim in glavnim namenom razveseljevanja sklepa tudi namen podučevanja, dobimo naučno ali didaktično poezijo, ki je četerti steber pesniškega poslopja, ki se pa vendar dostikrat k lirični ali pa tudi k epični poeziji prišteva. Težko pa je posamesne poezije na tanko ločiti, težko eni ali drugi tesne meje staviti, ker so si več ali manj v tesni zvezi. V naj manjšem pesniškem izdelku najdejo se dostikrat ena pri drugi vse tri, in ne da bi to kerčilo ali temnilo pesniško veljavo in vrednost. Dostikrat storijo vse tri poezije v notranji zvezi in tesni vzajemnosti med seboj naj lepše pesniške podobe ali slike, nad kterimi se raduje oko in serce. Da se brez motenja in škode vse tri lahko sklepajo, kažejo nam naj starejše gerške žaloigre, v kterih so zares vse tri zedinjene, in se še le pozneje ločijo. Dokler je še zbor (kor) bil v navadi, bila je lirika na pervem mestu, ko se je pa kor jel umikati in zgubljevati svojo poprejšnjo važnost in pomenljivost, pokažejo se vsi trije pesniški razdeli v tesni zvezi med seboj in ko se je kor poslednjič popolnoma zgubil in gledavec postal, pokaže se delotvorna poezija v pravi čistoti in goli obliki. Tudi v francoskih žaloigrah se najdejo vse tri poezije v dotičnosti. Začetek je pripoveden, sreda delotvorna in konec, ki je nekako goreč, nadušen in razvnet, imenuje se po pravici liričen. Iz tega se lehko razvidi, kako si podajajo vse tri poezije roko, kako se sklepajo in vežejo in kako težko jih je na tanko ločiti. 'Ker se pa vendar dobe pesniški izdelki, ki spadajo le v eno poezijo, naj bo že v pevno, pripovedno ali delotvorno, mogoče je, jih vsaj nokoliko razločevati in jim staviti meje. Zdaj hočemo pa posamezne pesniške razdelke bolj na tanko pretresovati in jih dalje razdeliti in ločiti. I. Epika ali povestno pesništvo je zercalo zunanjega življenja in djanskega početja. Epični pesnik pripoveduje do-godbe in obraze iz človeškega življenja, pripovedovati pa mora jasno, živo, naravno, na tanko, objektivno ali predmetno in 6* vsikdar tako, da se strinjajo vse okolnosti in vnanje zadeve brez nasprotja in navkrižnosti. Snov epičnih pesem mora biti zares pesniška, zanimiva in mikavna, djanje naravno in resnično, beseda lepa, živa in blagoglasna, da sega v serce in se bravcu prikupi. Kar pa tiče tvarino, smejo se jemati v epične pesme zraven pripovesti tudi čudeži in sploh čeznaravne do-godbe, ki so važne in pomenljive za človeštvo, kar nam kažejo „legende". Pripovedno pesništvo razpada: v pravljice in pripovedke, v legende, balade in romance in v junaške pesme. Tu sem se prištevajo tudi povest, roman, novela in selanka in drugi epični umotvori v nevezani besedi. Pravljica je tista epična poezija, ki jo je rodila ljudska domišljija in ki pogosto kako resnico iz vsakdanjega življenja v priprosti besedi in obliki pojasnuje. Delajoče osebe v pravljici niso le ljudje, nego tudi duhovi, živali ali celo naravne moči, kterim je ljudska domišljija podelila govorjenje in življenje. Namen pravljice je, kratkočasiti in razveseljevati, pa vendar tudi nehote podučuje v mnogoverstnih resnicah in v modrosti življenja. Dobro se primerja pravljica s sanjami, ker nam kaže čudne, čeznaravne reči v nekem stanu, ki je naj bolj spanju in nepopolni zavesti podoben. Pripovedovati pa mora pravljica nekako nežno, milo, tiho in mirno, otročje nedolžno, prijazno in mikavno, v lepih zalih podobah, ki objemajo duha in notranje čute. Gradivo pa je resnobno, šaljivo ali celo pikavno ali satirično, pisava v vezani ali nevezani besedi. Od pravljice se le malo razloči pripovedka, kteri je kaka zgodovinska dogodba za podlago, ktero je pa ljudska domišljija tako prestvarila in preobrazila, da se zgodovinsko djanje, jedro pripovedke, le težko več spoznati more. Zraven legende, ki pripoveduje pobožna in čudežna djanja iz življenja svetnikov in družili pobožnih oseb, ki kažejo moč prave pobožnosti keršanske, posebne je opombe vredna balada in romanca. Balada je pognala kali pod severnim nebom in ima vtisnjen značaj svoje domovine. Resnobne so dogodbe, ki jih po— peva balada; po ljudski pripovesti v pesemski obliki, včasih celo tužne, pretresljive in grozne. Ohranile so se iz temnih časov poganstva, ko je revnega človeka, ki je pogrešal luči prave vere in dušne in telesne omike, pestila nemila osoda in spačeni naravni nagoni. Zatorej je zapopadek njen tako res- noben in temän. V tesni zvezi z balado je romanca, ki je pognala pod milim južnim nebom iz tla in je tudi bolj veselega in jasnega zapopadka. Ona se je razcvetla ob času viteštva, ko je že objela luč svete vere narode in razširila omiko in dušno in telesno svobodo. Notranja oblika je pri baladi tako, kot pri romanci lirična, ker je mnogo misel izpuščenih, ki si jih mora čitatelj sam nadomestiti in sposobno vplesti; osnova pajeepična, ker je vedno pripovedna. Zatorej jo stavijo med liriko in epiko, in jo imenujejo hčer lirike, mater epike. Junaška pesem je tista povestna pesnija, ki popeva slavne dela in čine narodovih junakov. Razdeljuje se v narodno in umetno junaško pesem. Narodne pesmi so ogledalo narodove zgodovine in temne preteklosti. Oela slavnih svojih junakov je ljudstvo rado pripovedovalo, poslušalo in, ako je bilo z darom pesniškega duha obdarovano, tudi popevalo. Ta je po-peval to, uni zopet kaj druzega o ravno onem in istem junaku, tako se je gradivo množilo in narašalo, in zbrano in zloženo je storilo naroden epos ali narodno junaško pesem. Tako se je osnovala Ilijada in Odiseja, tako Cid, Nibelungi in krasne serbske pesme o Dušanu, Milošu, Marku, Lazarju in druzih slavnih junakih, od kterih sem že poprej nekoliko govoril o razdelitvi pesništva sploh. Tako se lehko razvidi, da le tisto ljudstvo, ki je bilo bojno in je imelo veliko izverstnih junakov, je v stanu imeti takih pesem. Zraven narodnih imamo tudi umetnih junaških pesem ali epopej, kot so: Virgilova Eneida, Tasov os-vobodjen Jeruzalem, Mickievičev Konrad Wallenrod in druge. V teh pesmah tirja se pred vsem edinost; glavna oseba mora biti zares glava celega čina in vse druge delajoče osebe le zavoljo nje. Tudi episode ali stranska djanja se vpletajo vmes, ki pa ne smejo ovirati poglavitnega djanja, nego je le podpirati. » H. Lirika. Lirika je tista pesnija, ki obstoji na subjektivni podlagi pesnikovih čutov in misli. Ona je zvesto in verno zercalo notranjega življenja pesnikovega, kteri razodeva kaj se godi v njegovem sercu, kteri popeva veselje ali žalost, radost ali tugo, ljubezen ali čert, ob kratkem vse, kar čuti in kar se godi v njegovi vroči duši. Tako popeva lirični pesnik naravne čute človeškega serca v lepi, blagoglasni besedi in sposobni obliki, z nadušenjem in gorečnostjo, s ktero hoče serca ogrevati, ganiti in zadeti in tako duševno razveseljevati. V lirično polje spadajo: Pesmi posvetne in svete, ode, elegije, popevke, soneti, glose, kancone, rapsodije, madrigali i. t. d., od kterih hočemo le nektere nekoliko omeniti. Pesmi so tisti lirični izdelki, ki v lepi, blagoglasni besedi nežne, olikane in naravne čute popevajo, ki so v soglasji zloženi in za petje posebno pripravni. Po gradivu se ločijo v posvetne in svete pesmi. Oda je tista lirična pesem, ki ognjeno, razvneto in navdušeno v mičnih besedah visoke misli in občutke razodeva. Visoki domišljiji pa je tudi zunanja oblika in notranja osnova primerna. Visokim mislim, ki ne poznajo ni konca, ni meje, pristojno je nepravilno merilo, notranjemu visokemu zapopadku primerna je razstava in snov. Misel se na misel ne veže, mnogo nadušeni in ognjeni pesnik izpusti, kar si mora čitavec sam nadomestiti in sterniti, in kar se imenuje lirični nered ali skok. Elegija je tisto lirično stihotvorstvo, v kterem pesnik razodeva svoja grenka čutila in bridko dušno bol nad minljivostjo vsega posvetnega. Elegični pesnik popeva le vzorno ali ide-alično tugo in bolečino; zatorej mora vsaki reči, ki jo popeva, vtisniti duševni in nadzemski značaj in še le potem udarja na strune svojega serca, ki zarad prešle mladosti ali smerti kakega ljubega prijatla bridko in milo odmevajo. Vsi drugi lirični izdelki zunaj popevke so iz tujih vertov presajene cvetice, ki se tudi na slovanskem slovstvenem polji dobro obnašajo in lepo razcvitajo. III. Dramatika. Dramatika je tisto pesništvo, ki nam kaže v sedanjosti dogodbe iz življenja človekovega, ali pa djanja, ki jih je stvarila pesnikova domišljija. Djanje se razvija pred našimi očmi, kot se je v resnici godilo in veršilo, ali bi se pa bilo goditi v stanu pod gotovimi pogoji. Djanje je zgodovinsko ali pa izmišljeno, toda biti mora edino, naravno ali vsaj resnici podobno in pesniške cene. Ena iz med delajo-čih oseb mora biti glavna oseba, zavoljo ktere se vse godi in verši, in velika spaka dramatičnega izdelka bi bila, ako bi več oseb se bojevalo za prednost in pomenljivost. Lastnije ali značaji morajo biti primerno in izverstno opisani, kajti na tem je ležeča vsa vrednost dramatičnega umotvora. Delotvorna pesnija razpada v več djanj ali činov in ti zopet v več prizorov ali nastopov, po notranjem zapopadku pav žaloigre in veseloigre. O žalostni igri hočem le to opomniti, da je žalostni osnutek ali sploh, kar je žalostnega, v tesni in ozki zvezi s človeštvom, in da tega ni treba le pri višjih stanovih iskati, kakor so dolgo časa menili učeni in modri možje. O naučni poeziji, ki se ne šteje kot samostojno pesništvo, nego se zdaj k ti, zdaj k uni poeziji prišteva, ne bom bolj na tanko govoril. Le nektere razdelke hočem tu omeniti: Taki so: Alegorija, basen, poslanica, satira, pregovori, zastavice in več druzih mladik naučnega pesništva. Kar pa tiče pesnika, treba mu je gotovih lastnosti, ki ga povzdignejo k pravemu pevcu, ki podelijo njegovim umotvorom kras in pravo pesniško vrednost. Pred vsem mora imeti poklic. Komur Bog ni podelil že v zibeli pevske žile, zastonj se bo trudil revež, koval bo le prozo v vezani besedi in nikdar se povzdignil s svojim ubogim Pegazom v oblake, naj ga še tako suje in zbada z ertastimi ostrogami v bedra. Treba je pesniku dalje učenosti, vsestranske omike, čutnega serca, zdrave pameti in jasnega uma. Kdor nima teh lastnosti, komur manjka teh zmožnosti, naj se ne vtika v kolo pesnikov, naj ne mlati prazne slame, nego naj raji prozo piše. Kdor si je svest pesniškega daru, in ga lastno serce naganja zlivati svoje čute v zavoj lepih besed, tisti je srečen, kajti serce mu vroče bije za vse, kar je lepo, krasno, blago in resnično. Duh mu zapušča temne zemeljske loge in se dviguje na perutah krasne poezije v nadzemeljske kroge, kjer ni časne minljivosti in praznih nad, kjer biva v večni slavi in veličasti sijajna resnica, ki je Bog sam, vir vsega krasnega, vir resnice in vsega vidljivega in nevidljivega. #) (Primeri tudi Janežič. „Cvet slov. poez".) Pomenki o slovenskem pisanji. XX. T. Imenu k'ni ga je koren k'r, k on ali v noveji obliki č'n, čin, ter znamenuje incipere in facere. „Jezikoslovno srod-stvo med k'n-iga i k'n-gz', piše učeni dr. Rački, svaki če lasno opaziti tako, da k'n § z'je samo ina forma, isto pak zname- *) Prav vstreglo se nam je s tem spisom, ki utegne koristiti marsikte-remu učeniku in učencu, ki ima govoriti o pesništvu. Hvala! vredn. nujuea, prema više rečenoj k'nig'cij ili k'niz'nik!" To nam spri-čuje tudi slavni Palacky, kteri kaže, da se pri Slovanih beseda knöz izvirno in koreninsko vjema z besedo kniga. £7. Kaj prav pomeni in kako jo razlagajo Slovani? T. Eni menijo, daje knez izpeljevati a) iz stsl. k on' initium, principium, in v tem smislu pravi Metelko pg. 52: „Das erste Wort ist in der Altsl. Bibel iskoni d. h. im Anfange, in principio, h äoyr//, wie also princeps von principium, ctQx03*1 Fürst von «ot abgeleitet wird, ebenso von kon, k-n — knez". In Rački pg. 48: „kon' initium, iskoni ab initioy kon-ati incipere. Ali kon'c' = finis t.j. početak (kon') s druge, pro-tivne strane. Iü c'n je na - čglo initium, čin-iti facere". Drugi mislijo, da je knez razlagati b) iz kon' equus, konjik, konjnik, konjenik (serb. konjanik) eques; spet drugi c) iz nem. Knecht, češ, da ta beseda nekdaj ni bila tako za-nikarna, ker je pomenila sploh to, kar pomeni zdaj minister! Nekteri terdijo, da je d) iz stsv. konr vir nobilis „ede-ling", ker so knezi bili sploh plemenitega stanu; nekteri pa e) iz gotovskega kuni yevog genus Geschlecht (čes. šlechta coli, der Adel, älechetny edel, edelsinnig — müthig.) — Ako pišemo besedo k'niga in k'nez' latinski, imamo kuni g a in k un en z i. V poslednjem je z postal iz g, tedaj kunengi. Primeri litv. kuningas, stnem. chuninc (kuning, könig) rex, princeps, in slovansko kneg — knez, — kneginja i. t. d. U. Po Slovenskem je mnogo tacih lastnih imen; pri Knezu, pri Knezovih pravijo sim ter tj e; in Knežak je po nemški celo Grafenbrunn. T. Jarnik, Murko p. imata knežija a) das Fürstenthum, b) die Grafschaft. £7. Kako rabijo to ime drugi Slovani? T. Jugoslovani v pomenu glavar ali načelnik bodisi kake deržave, deželice ali tudi posamnih krajev in sel; ruski se glasi knjaz, in na Rusovskem so bili nekdaj tolikanj sloviti veliki knezi ali knjazi. V poljskem in v češkem imajo to besedo v dveh oblikah z različnim pomenom: čes. kniže princeps; knez sacerdos; polj. ksi%že princeps, in ksi^dz sacerdos. Tako p. čes. kniže biskup Fürstbischof, knižiti = co kniže pano vati, serb. knezovati (imperareut knez), knez cirkevni der Weltpriester. Nsl. kneginj a, pa tudi knežnja (die Fürstin) , nekdaj kngž'na f. principis filia, kngzija f. coli, principes i. t. d. Prilog se glasi: knezov, knežji, knezovski — knežev-ski, po kneško i. t. d. XII. U. Kaj se reče knez po staroslovenski? T. Staroslovenski k ngz' ima mnogotere pomene : prineeps, magnatum unus, tribunus, du.v, prsefectus, homo liber i. t. d. Severoslovinski ali sorbski je knjez kar dominus, litvanski kuningas dominus, paroehus. U. Kakor se iz tega vidi, se daje to ime cerkvenim in deržavnim oblastnikom, duhovskim in deželskim gospodom, in le pri nekterih z različno obliko. T. V poganstvu je bila duhovska in deželska oblast sklenjena v eni osebi; kerščanstvo pa je to ločilo, in le samo ver-liovni knez katoliški (summus ali supremus sacerdos) ima obojno še v svoji roki. Tako je bilo tudi pri Slovanih. Knez jim je bil verhovni svetjenik ali viši duhoven in vladar vsega plemena. In ker izvirate besedi knez in kniga iz iste korenine, nam kaže to, da so jim duhovni bili tudi pervi pisatelji ali k nji ž ni k i (cf. Palacky Dej. čes. I, 191). V. Oho! Jeli mogoče? T. ,,K'n§z' bijaše u poganskieh Slovjenov ona sveta osoba, koja im je i nabožnost, obrede i. t. d. rukovodila, i bilježila i tumačila črte, rieze, buky i knjige. Knez bijaše narodni svetjenik i knjižnik (vid. Rački pg. 48.) U. Ali so bili takrat tisti preklicani časi, o kterih naši slovenski rojaki pravijo, da so tedaj svetinje s terte vili, na ozarah pobirali in jih prostakom za čire čare prodajali? Ali takih časov ne bode več, vpijejo, naj se posamni poslanci še tako napenjajo, ker „luč, olika, prosveta je zdaj beseda, je občna glasilka omikanega sveta!" T. Kdaj je že bila! In ravno duhovniki so jo imeli pervi, jo imajo in jo bodo imeli do konca v djanji in v resnici, naj se napenjajo naši kromarji (kroma stsl. margo, rus. frustum) in dežmani (degba #_) stsl. rixa, nsl. degmati se) in drugi o-stroverharji kakorkoli! „Častitemu gosp. Kobetu na njegovo vprašanje v „Novicah" oznanim: da na Štajarskem je beseda dežmati in degati, zanken, še običajna (navadna); priime sosebno po Kranjskem živečih rodovin Dežman je čisto slovensko". Davorin Terstenjak v „Novic". 1853. — Zastran konca -man cf. racman, purman, kračman , čarman, klešman, taterman i. t. d. Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Zivkov. Ta prikazen poterjuje nekdajno obnašanje tistih zveri, ktere so nad perve kristijanske mučence in mučenke spuščali. Naj gro-znejše se dolgo niso podstopile in se lotile svetnikov, in so raji napadale svoje šuntavce. Včasih so planile nanje —pase spet koj odvernile, da je bilo treba drugo in tretjo zver na odme-njeno žertev spustiti in jo z bodali in ognjem morati, kar pa tudi ni vselej zdalo. Blandina je bila ves dan v zverinjaku k stebru pripeta, in nobena zver se je ni dotaknila. Prerok Da-niel sedi 7 dni varno med gladnimi levi. Če mesožerci priza-neso človeku, je sicer veče čudo, kakor če ne hoče selojedec slon, ki je po svoji naravi krotek in plemenit, moriti nedolžnih in pobožnih ljudi in njih teles oskrunjati; ali omenjeni sloni so bili navajeni groznega ravnanja, ker so tam morali službo ra-beljnovo opravljati. In vendar so se nedolžnega anali! 7. Kes in sprava. (Pasja pripovent.) Po zimi o hudem mrazu je najšla grajščinska družina sledno jutro, kedar je vrata odpirala, pred pragom malega slokega ku-žeka, kteri bi rad v grad smuknil. Pa domači psi ga spodijo; posebno sovraž mu je pinček. Gospodičini se uboga žival smili, skliče jo notri, in okrega pinčeka. Odsih dob se sprijaznijo vsi drugi psi s kužekom, kteri si zvest gospodičinine milosti tudi svojo ravnopravnost tirja; le pinček renči vedno in počne vsak dan tako. Nekega dne se tako serdito zgrabita in vjedata, da vsakemu kos kože od drugega v zobeh ostane, ko so ju po sili raz-pravili. Kužeka, ki se komaj giblje, nesejo v hišo, pinčeka pa sunejo pred duri. Skoro začne pinček po durih praskati, pa mu ne odprejo, ker se bojijo, da bi sovražnika čisto ne zadavil. Zdaj jame globoko in nemilo javkati; kužek pa zleze k durim in mu na žalostno tožbo s kratkimi glasi odgovarja. Potem mu vendar odpro, pinček plane pred bolnika, se uleže na prednje noge, joče močno krog njega, se potem k njemu uleže in mu rane liže, ta pa pri tem prijazno z repkom miga, in od sih dob ni bilo nikoli več sovraštva med njima, in vidilo se je, da sta se resnično spravila. Tu se vidi, da pes svojo krivico spozna, obžaluje in jo gleda poravnati; po sovražni kervavi praski sledi terdna, verna sprava. Obenem se vidi, kako se te živali razumejo; kajti ku-žek, ako bi se ravno imel zelo bati serditega sovražnika pred durmi, spozna vender koj s prežalostnim tulenjem, kaj se mu je pripetilo, kaj hoče, in da se odslej ni ničesa več bati. 8. Bernardski psi. Bernardski psi slovijo po celi Evropi. Čez visoko ber-nardsko goro je zelo obhojena gorska pot na Laško. Na verhuncu te gore v pusti dolinici sred golega prestermega skalovja, ktero krije večni sneg, stoji naj višja človeška stanica starega sveta — samostan sv. Bernarda. Tu živi kakih 12 pobožnih redovnikov, ktere veže sv. dolžnost, popotnim z vsem potrebnim zastonj postreči. 8 ali 9 mescev v letu, kedar je pot zavoljo snega, megle, neviht in snežnih plazov hudo nevarno, sprehajajo ti duhovniki s svojimi hlapci vsak dan vso okolico, da poiščejo zajšle in rešijo pogrezle. Pri tej službi že jim dosti let pomagajo za to posebej podučeni veliki psi, kteri hodijo ž njimi, ali sami na svoj posel. Ko pes kakega nesrečneža zasledi, priliti jaderno k svojemu gospodu, laja otožno, skače nemirno, odhaja skerbno ogledovaje se, dokler gospod ne gre za njim, in ga pripelje do kraja, kjer je ubogi popotnik obtičal. Dosto-krat mu na vrat obesijo pletenico s kruhom, žganjem in drugim krepilom, da jo nese in ponuja opešanim popotnikom. Tak iz-versten pes je bil Bari, kteri je sam v 12 letih več ko 40 ljudi otel. Kakor hitro se je nebo le pooblačilo, megla od daleč prikazala ali sneg, ni mogel biti več v zidovji, tako vnet je bil za svojo službo. Dirjal je lajaje sim ter tje, ni opešal in se vedno spet vračal k nevarnim krajem, naj bi koga izkopal ali mu vstati pomagal; — če mu je bilo to nemogoče, je v velikih skokih prilajal k samostanu po pomoč. Enkrat je izkopal dečka, kteremu se ve tak prijazno prilizovati, da se otrok upa, in se mu na herbet obesi in ga objema. Čversto ga nese k samostanu, pozvoni pri vratah, da pokliče miloserčne pomočnike, ga rahlo položi pred nje, in gre spet vesel na pot, da bi opravljal svojo lepo službo. — O kolika razumnost in postrežna ljubezen! Te pse si menihi v svojem nižjem samostanu v Martinah odgajajo in nekaj vadijo; od tod jih spravijo na breg, kjer jih starši vajeni psi brez daljega človeškega truda dalje za to vadijo. Znano je sicer, da ena žival drugo uči in vadi, pa to se godi navadno le v njeno ali njene plohe koristi. Ali ti psi služijo človeku in mu v prid učijo in podbujajo mlajše. Za tega del je ljudstvo njih življenje človeškemu jednako visoko cenilo; pod smertjo nikdo ni smel nobenega pokončati. Te pse so iz Pirenej dobili, kjer so jih imeli za volčji in medvedov lov. Je res taka, kak čudovito so njih divjokervo-želno naravo ljubeznjivi menihi premenili in požlahtili v blago človeško službo! Nek vojščak francoski častnik srečaje takega miloserdnika s pletenico na vratu, mu hoče žganje iz nje potegniti, pes pa mu ga ne dd, temuč .beži pred tolovajem, kteri beguna razser-den ustreli. Ali to hudodelstvo je vse tako razkačilo, da so ga mahom zgrabili in k jednaki smerti obsodili na istem mestu, na kterem je žlahna kri umorjenega preblagega psa k pravici zakričala. p»i>) P a š n i k. Kaj naj učitelj po postavi stori, da ni kriv, če otroci ne hodijo redno v šolo? Pred vsem naj si učitelj prizadeva, da z otroci prijazno in po očetovsko ravna, in naj jih preojstro ne kaznuje, da otroci ne bode zavoljo strahu pred kaznijo iz šole ostajali. Stori raj, kar je mogoče, da se otroci v šoli kaj nau-če, da starši doma vidijo, kako koristna je šola za otroke. Ce pa pri vsem tem otroci redno v šolo ne hodijo, naj pozveduje, kdo je tega kriv, ali starši, ali otroci; če so sami otroci krivi, naj staršem naznani, da bodo na otroke bolj pazili i. t. d. Ce so pa starši krivi, naj jih naznani g. fajmojštru ali šolskemu predniku, da starše opominjajo ali v cerkvi ali doma. Ako pa to nič ne zda, naj jih pa oba skupaj gosposki naznanita, da jih po postavi kaznuje in sili, da otroke v šolo pošiljajo. J. Saje. Lestotea, d®trt{o> In praft. (V šoli.) Leskovica. „Jaz sem gospodinja v šoli; mene mora vse vbogati, ako ne, gorje mu! Kedar jaz govorim, vse joka, zdihuje in trepeče". Darilo. „Ne ti, jaz sem vladar mladih glav; na me se veselo in upljivo ozirajo otroci in njih starši, in kedar pridem, se me vsi vesele in od veselja poskakujejo. Leskovica! ti si nemila sila, ne pa gospodinja; pojdi rakom žvižgat!" Prah. Neumen prepir, ne leskovica, ne darilo ni se v šoli rodilo, obasta se le vrinila po spačeni hudobni" volji v šolo. Naj bolje bi bilo, da bi šla oba rakom žvižgat, ker Ne sila, in ne darilo Ne bo mladine osrečilo — Če prazno v persih je serce. —o — h dnevnika nekega starega učitelja. .9. aprila. Danes sem prišel nekoliko pozneje v šolo, kakor sicer, in kaj sem vidil! Učenci so razgrajali in skakali, da se je vse kadilo. Ze mislim prijeti za palico in hočem udariti po bližnjih nepokojnežih, kar mi zastane roka in pretrese neka misel, ter se mi zbudi vprašanje: „Kdo je kriv, da je tako? Ko bi bil učitelj v šoli, bi bilo drugače". Prišla mi je na misel tudi povest od pastirja, ki mu je krava ušla v zelnik; od tega časa sem vedno prej v šoli, preden je treba začeti nauk. Zraven pa tudi učencem ojstro zapovedujem in tudi sam pazim, da ne prihajajo prezgodaj v šolo. 10. aprila. Huda se godi učitelju, če ima razposajene učence, kteri ga med naukom vedno motijo in mu prizadevajo sto in sto sitnost. Takih nadlog sem že dosti okusil in jih še vedno okušam. Prepričal pa sem se, da učitelj nepaznosti v šoli naj pred zavre, če prav živo in mično podučuje, in če se prizadeva, da vsako nerodnost že precej v začetku zatira. 11. aprila. Večkrat premišljujem, kako težaven je učiteljski stan in kako malo ga vendar čisla in plačuje navadni svet. V takih nezadovoljnih mislih sem že večkrat daleč za-bredil, tako, da sem imel dovolj opraviti, da sem se zopet napotil na prejšnjo vsaj nekoliko zadovoljno pot. Tedaj , kedar me bodo še za naprej take misli nadlegovale, si bom precej mislil: „Poglej v druge še bolj težavne in nehvaležne službe, in vidil boš, da se ti še ne godi prehudo". "Velika noč. Veselo, veličastno. ^ ' ! ^ i - ! . : . I. Kuniic. P. Zvo issbpg novi dans čver j | := f= stô po - je =bd=I=± —s— jo, Ve- E— 'Ê LC ■ - 1—t—1 i h P 4 f r — se-li praz - nik zna - ni - jo, Zma - gav-cu sla-vo, 1 4 m Ï r t HM ■ 2-1 ča 4-L-f-J st da - je - jO, Ki l=H=| t=f=f=J vni - čil l=M:=i je hu - do - bo - - H ■-r r r rr rf— i • H F=è bi j=i M N ■ r / — 1 H J—4-J— iV^n u - pa - nje da - jè. A - le - lu frEfcrJ m 1 j J-rd-^T -, - ja, a - le - lu-J P F ~ T " • 1 1 i H --1 ' r r cd Ah— —j-irl — -K------|----j— — M ---g g r J J J • J ti«* 'T t ¡1 istti^i^-li^il češčen in hvaljen, Jezus, bodi, Da rešil si človeški rod! Kar koli diha, gre in hodi, Naj poje hvalo ti povsod! Zaperti raj si nam odperl, Premagal smert, hudobo sterl! Aleluja! češčen in hvaljen za življenje, Ki s smertjo si nam kupil ga! Ti naše zdaj si hrepenenje, Ves blagor našega serca Ljubezen večno ti damo, Oj spremi jo le milostno! Aleluja! __A. P. I © 1 l © Iz Celja. Nov dokaz, da sedanje ministerstvo v resnici spoštuje enakopravnost avstrijanskih narodov, smo ne davno dobili, in ga z veseljem zaznamvamo. — Prišel je od ministerstva ukaz glede celjske glavne šole, v kterem se učiteljem četirili razredov zapoveduje, da se imajo za čas, ki ga škofovski konzistorij določil bo, slovenskega jezika popolnoma naučiti. Kakor čujemo, se je dal dotičnim učiteljem obrok do konec tekočega šolskega leta , do kterega časa se imajo preskušnji iz slovenščine podvreči. (Tudi v Ljubljani bi nam enaki ukaz dobro došel. — Vredn.) Iz Ljubljane. Slavno ministerstvo je izreklo, da naj se gimnazijski učitelji in učitelji v realkah imenujejo „profesorji", kakor je bilo nekdaj sploh navadno. — 1. in 2. t. m. so bile v glavni mestni šoli pri sv. Jakopu polletna spraševanja, ktere so bile letos posebno s tem povikšane, da so jih prišli poslušat tudi njih ekscelencija c. k. deželni poglavar gospod baron Bach, kteri so šli prav zadovoljni iz šole. — Z dopisom 5. t. m. je slavna c. k. deželna oblastnija učenike te šole za glavne šole po-terdila. — 10. t. m. smo spremljali k pogrebu dva prespoštovana moža, ki sta eden za drugim umerla: preč. g. g. Jožefa Poklukarja, korarjs, in Jožefa Poklukarja, šentvidskega — nekdaj dobrov-skega fajmoštra — oba velika prijatelja našega šolstva. — Na grob obeh stavi „Tovarš" njima v spomin, drugim pa v posnemo lastnoročni spis, ki so mu ga ranjki g. korar že pred nekaj časom v natis poslali : Kratke vošila za mertve. Slava — (hvala in slava — večna slava) — njegovemu spominu! Slava in hvaležnost njegovim visokim zaslugam! Njegov spomin bodi blagoslovljen! Bog mu poverni po obilnosti njegovega zasluženja! Bog dodeli njegovemu duhu večno luč! (njeg. duši večni pokoj!) Bog mu daj večni raj! — — Na veke naj slovi njegovo ime! Naš od m en je: ločiti se; naš up: zopet viditi se, Kader se tukaj doli zamrači; se tamkej gori zasvitlji! — Ko zemska tukej neha straža, se rajska tam odpre tolaža! Imenik p. n. g. naročnikov: 167. Čitavnica v Tminu pri Gorici. — 168. Čitavnica v Kranji. — 169. Peter Musi, izgledni učitelj v Soštanji. — 170. Čitavnica v Celovca. —171. Jernej Brence, duhoven v Dutovljah. — 172. Juri Vari, fajmošter v Krašnji. — 173. Valentin Lesjak, kaplan v Belaku. — 174. France Jamšek, učitelj v Mozirji. — 175. Učiteljska duheljska knjižnica v Klanjal. — 176. Matevž Novak, kaplan v Skalah. — 177. Dr. Lovro Vogrin, kanonik v Mariboru. — 178. Anton Koželj, duhovni pomočnik in učitelj na Munali. — 179. Gospa Marija Kozlerjeva v Ljubljani. — 180. Raimund Hofbauer, učitelj v Doberli vasi. — 181. A. Zamejic, bogi. profesor v Ljubljani. — 182. Janez Tomazin, mestni kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani. — 183. Jakop Jerin, fajmošter pri Beli cerkvi. — 184. Peter Fleišman, učitelj pri Beli cerkvi. — 185. Valentin Krek, učitelj pri sv. Gregorji. — 186. Jožef Lavrič, učitelj v Loškem potoku. — 187. Franjo Raner, učitelj v Polčanah. — 188. Čitavnica v Ajdovšini. — 189. Leopold Krapš, učitelj v Orehku. — 190. Janez Muršec, učitelj pri sv. Lenartu v slov. Gor. Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik. Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.