20 lenega fotosinteznega tkiva, ki oblikuje zračne votlinice. Te se navzven odpirajo s porami v zgornji povrhnjici, ki jih s pro- stim očesom ali z ročno lupo vidimo kot drobne bele pike na zgornji površini stelj- ke. Čeprav pore na prvi pogled spominja- jo na listne reže, ne gre za iste strukture. Zgradba je drugačna, za razliko od rež pa se tudi ne morejo odpirati in zapirati. Spodnja plast steljke je neobarvana, gradi pa jo založno tkivo, v katerem se nalaga predvsem škrob. V Sloveniji uspeva kar precej vrst iz sku- pine kompleksnih steljkastih jetrenjakov. A le vrsti, ki ju predstavljamo, imata na zgornji površini steljke razplodne koša- rice (Sl. 3, 4). Pri studenčnem jetrenjaku so te čašaste oblike (Sl. 3), pri polmese- čevem jetrenjaku pa so polkrožne, v obli- ki polmeseca (Sl. 4). V njih zorijo geme, s katerimi se vrsti vegetativno razmnožu- jeta. Geme so večcelični brstiči, genetsko enaki materinski rastlini, iz katerih se ob ugodnih razmerah razvijejo nove rastline. Razširjajo se s pomočjo vodnih kapljic. Obe vrsti se razmnožujeta tudi spolno. Ker sta dvodomni, se moški in ženski ga- metangiji razvijejo na ločenih rastlinah. Pri studenčnem jetrenjaku se razvijejo na pokončnih, dežničkom podobnih iz- rastkih, imenovanih gametangiofori ali receptakli. Moški dežnički so ploščati, z valovitim robom (Sl. 1, 5), ženski pa imajo več ozkih, navzdol zakrivljenih rogljev (Sl. 6). Pod temi roglji se v primeru uspešne oploditve razvijejo drobni viseči sporofi- Mahovi so zelo zanimive rastline, ki pa jim ne posvečamo prav veliko po- zornosti. Na to kaže tudi zanemarlji- vo število vrst, ki imajo uveljavljena slovenska imena. Razlogov za prezr- tost mahov je verjetno več, od njihove majhnosti, medsebojne podobnosti in precej težavnega določanja, za katere- ga običajno potrebujemo dobro lupo, mikroskop in kup literature. Na srečo obstaja kar nekaj vrst, ki jih lahko pre- poznamo in določimo tudi na terenu. Med njimi sta dve lahko prepoznavni vrsti jetrenjakov, ki ju lahko srečamo kar na domačem dvorišču. Navadni studenčni jetrenjak (Marchantia polymorpha) (Sl. 1) in navadni polmese- čev jetrenjak (Lunularia cruciata) (Sl. 2) sta predstavnika kompleksnih steljka- stih jetrenjakov (razred Marchantiopsi- da). Za to skupino mahov je značilno, da imajo sploščeno, vilasto razraslo steljko, ki raste tik ob podlagi, na katero se pri- trja s številnimi rizoidi. To so enocelični nerazvejeni lasasti izrastki, ki poleg ven- tralnih lusk izraščajo iz spodnje strani steljke. Pri kompleksnih steljkastih jetre- njakih so rizoidi dveh tipov, kar lahko vi- dimo le, če si jih ogledamo pod mikrosko- pom. Gladki rizoidi so živi in skrbijo za pritrjanje rastline na podlago in privzem snovi iz okolice ter služijo kot življenjski prostor simbiontskih gliv, čepkasti rizoidi pa so mrtvi in pomagajo pri zadrževanju in transportu vode po rastlini. Če steljko prečno prerežemo, vidimo, da je dvopla- stna. Zgornja plast je sestavljena iz ze- Jetrenjaki z domačega dvorišča Besedilo: Simona Strgulc Krajšek, Žan Lobnik Cimerman in Dren Dolničar Foto: Simona Strgulc Krajšek (1, 3–6) in Leon Rojk Štupar (2) ti, v katerih dozorijo spore. Polmesečev jetrenjak se pri nas le redko spolno raz- množuje. Moški gametangiofori so plo- ščati in se razvijejo na zgornji površini steljke, ženski pa so pecljati in imajo de- žniček iz štirih horizontalnih rogljev. Ker so ti postavljeni v obliki križa, je vrsta do- bila vrstni pridevek »cruciata«. Studenčni jetrenjak je precej raznolika vrsta, znotraj katere so opisali tri pod- vrste. Med tlakovci v urbanem okolju ali na prsti v cvetličnem koritu lahko najde- mo najpogostejšo podvrsto – Marchantia polymorpha subsp. ruderalis. V bolj na- ravnih habitatih, predvsem na višjih nad- morskih višinah uspeva pri nas precej Studenčni jetrenjak (Marchantia polymorpha subsp. ruderalis) med kockami na dvorišču gradu Gewerkenegg v Idriji. Na sliki so moške rastline. Navadni polmesečev jetrenjak (Lunularia cruciata) med kockami ulice v Celju. Podvrsto studenčnega jetrenja- ka Marchantia polymorpha subsp. ruderalis so znanstveniki izbrali za modelni organizem skupine jetre- njakov (deblo Marchantiophyta). To pomeni, da so določili zapored- je nukleotidov njegovega celotnega genskega zapisa. Temu sledijo po- globljene raziskave razvoja osebka, razmnoževanja, fiziologije in biolo- gije vrste. Vse zbrane informacije bodo zelo dragocene kot podlaga za razumevanje biologije ostalih vrst jetrenjakov. Modelni organizmi nekaterih drugih skupin so: hišna miš (sesalci), vinska mušica (žužel- ke), navadni repnjakovec (rastline), bakterija Escherichia coli (evbakte- rije) in drugi. 1 2 21 redka podvrsta M. polymorpha subsp. montivagans, prav tako v naravi, ob po- tokih in na vlažnih senčnih rastiščih pa tipska podvrsta M. polymorpha subsp. polymorpha. Pri tej vzdolž zgornje stra- ni steljke po sredini poteka zelo očitna neprekinjena temna črta (Sl. 3), pri pod- vrsti montivagans te črte ni, pri podvrsti ruderalis pa je ta neizrazita in večkrat prekinjena. Žal, predvsem v naravi, več- krat najdemo tudi primerke, kjer se težko odločimo, kateri podvrsti pripadajo. Še posebej pa je težavno določiti suh mate- rial. Razširjenost podvrst studenčnega je- trenjaka v Sloveniji še ni dobro raziskana. Prav tako zelo slabo poznamo razširje- nost polmesečevega jetrenjaka. Ta vrsta je kot ranljiva uvrščena na Rdeči seznam mahov Slovenije. Še do pred kratkim so bili znani le nahajališče iz okolice Solkana in stari podatki o uspevanju v Ljubljani. V zadnjih letih je bilo zabeleženih nekaj novih nahajališč v Ljubljani, na Primor- skem in Štajerskem. Naravni areal vr- ste sta Sredozemlje in Makaronezija, od koder je bila zanesena v mnoge evrop- ske države. V zahodni in severni Evropi je pogosta na ruderalnih rastiščih in jo obravnavano kot invazivno vrsto. Ali je v Slovenijo prišla po naravni poti ali ne, ne vemo. Verjetno so vsaj primorske popu- lacije, ki uspevajo izven urbanega okolja, avtohtone. Nekateri raziskovalci menijo, da sta širjenje vrste iz Sredozemlja in njena uspešna ustalitev izven naravnega areala dva izmed pokazateljev globalnega segrevanja. Vsa do zdaj znana nahajališča iz osrednje Slovenije so vezana na urbano okolje, kjer lahko govorimo o toplotnih otokih. A zaradi majhnega števila po- datkov in raziskav težko zanesljivo reče- mo, da gre v Sloveniji za širjenje vrste iz submediteranskega območja proti seve- ru, saj je bila vrsta prav lahko spregleda- na in so novi podatki v osrednji Sloveniji predvsem posledica večje pozornosti, na- menjene raziskavam mahov. Kot vidite, o obeh vrstah v Sloveniji ob- staja še mnogo neznank. Zato vas vabimo, da se nam pridružite pri raziskovanju in nam pomagate dopolniti zemljevid raz- širjenosti teh dveh vrst jetrenjakov. Naj- lažje bo, da za začetek pozorno pogledate v špranje med tlakovci v bližini svojega doma, šole ali službe in morda na svojem pragu odkrijete novo nahajališče katere od njih. Veseli bomo vsake nove najdbe, ki nam jo lahko skupaj s fotografijo opa- ženega jetrenjaka sporočite na e-naslov: mahovi.slo@gmail.com. Čašaste razplodne košarice pri podvrsti Marchantia polymorpha subsp. polymorpha. Polmesečaste razplodne košarice pri vrsti Lunularia cruciata. Moške rastline studenčnega jetrenjaka (Marchantia polymorpha subsp. rudera- lis) z lepo razvitimi moškimi gametangiofori z značilnimi ploščatimi dežnički. Ženske rastline studenčnega jetrenjaka (Marchantia polymorpha subsp. rude- ralis) z lepo razvitimi ženskimi gametangiofori z dežnički z značilnimi ozkimi roglji. 5 6 3 4