Na Črni prsti
§f|daj čast Bogu! Dospcli smo do vrha!
Razburjeno utriplje nam srce,
Na čelu potne kaplje se iskre.
A ni nam mar, da palica se krha
]n kreše iskre iz kremena,
Saj težka vsaka pot je do namena.
Na vrhu smo!  Prijatelji veseli, Kako Triglav štrli, glavar gora, Kako temni meglena plan morja, Kako se lepe Soče struga beli, Kako vrstijo s hribi se gorice, Kako po njih samevajo vasice!
Prijatelji, vi glejte domovino,
Jaz gledam rodno svojo vas samo.
Za drugo vse zapira se oko.
Le tja, le tja, kjer pod strtnd pečino,
Stoji sred sadnih vrtov ljuba koča,
Le tja me vleče srca želja vroča.
Ob tihi vasi cerkvica se smeje, Krog nje se razprostira božji vrt, Kjer dolgo že vrtnari bela smrt. V gredice svoje mnogo ndd poseje. A nade zrno ji ne dozoreva, Zorelo Še do sodnjega bo dneva.
Na božji njivi v tihih grobov vrsti Že mnogo dragih src pokojno spi: Učitelj, ded, prijatelj raladih dnij In boter, ki me držal je pri krsti. Najgorje pa mi bela smrt obeta, Da tam zaspč Še^mater in očeta.
Zato veselo doni vaša pesetn, Na Črni prsti jaz ne bom zapel, Na gori tej nikdar ne bom vesel. Zakaj spomin mi vstaja v duši resen, Da v Črni prsti smrt kedaj zagiebe — Očeta mi in, mati draga — tebe.
F. S. Finžgar
*) Grna prst — gora na me]i Kranjske in Goriške.
Nemarnost.