Poštnina plačana v gotovini
Krško, dne 7. avgusta 1951. Leto IV. — štev. 11
GLASILO OKRAJNEGA ODBORA OF KRŠKO
Kmetovalci:
izvršimo obveze do skupnosti!
Pred odkupom žita
Dosledna in pravočasna realizacija odkupa belih žit je ena izmed najpomembnejših nalog sedanjih dni. Potek odkupa brez dvoma v veliki meri zavisi od organizacije same. Vemo pa, da imajo naši odkupni organi že navodila o organizaciji odkupa, ravno tako pa so zavezanci obveščeni o količini žit, ki jih morajo po predpisih oddati. V tem pogledu bi torej pri nas ne smelo biti nobenih ovir, posebno še, če bodo politične organizacije s svoje strani po tem vprašanju dovolj aktivne in bodo ljudstvu vso zadevo v pravi luči tolmačile.
Pri letošnjem odkupu žitaric moramo upoštevati nekatera dejstva oziroma izkušnje iz prejšnjih odkupov. Le poglejmo kaj vse so nekateri brezvestneži poizkušali, da bi se izognili obveznemu odkupu mesa. Nekateri so računali takole: če ne bom oddal predpisane količine do 1. julija, potem me naj pa kar radi imajo! .Po 1. juliju pa itak nimajo pravice ničesar več zahtevati. To so bili računi brez krčmarja. Ne bomo zahtevali od tistih, ki so
15. julija ob 14 uri je začela pohod partizanska enota pod imenom brigade »Tone Tomšič« iz Kumrovca. Zbrani so bili -■tari borci in predvojaška iz ŠL Petra: bi ljudi. št. Peter je bil okrašen s cvetjem jn zelenjem ter zastavami. Partizane ■1?. 'Pozdravil tov. Čepin — predsednik
, ’ 'n sekretar KP. Prebivalstvo je pozdravljalo prepevajočo kolono, ki je šla po glavni cesti proti Bizeljskem.
\Ta vrhu šentpetrskega klanca pri Sokolu se je vnela borba s sovražno motorizirano kolono kakih 30 mož in 6 vozil. Sovražna kolona se je po porazu naglo umaknila v Zg. Sušioo — Bizeljsko in se pripravila na obrambo. Bizelanci so z ' el i k im zanimanjem spremljali vojaške premike in boje — zlasti zavzemanje njihove vasi. Partizanom je pripravila organizacija AFŽ večerjo — delovna zadruga in vinarska pa so postregli s pijačo. Ob 20. uri je pozdravil partizane sekretar KP tov. Pečnik Gustav in otvo-ri! miting, na katerem se je zbralo preko 200 ljudi iz vasi in okolice. O pomenu 22. julija je govoril politkomisar poho-da tov. Perovšek Janez, komandant pohoda tov. Šepetave Ferdo in zastopnik JA kapetan Jankovič Risto. Nato je nastopila s partizanskimi pesmimi in zabavnim programom kulturna skupina. Razvilo se je pravo partizansko rajanje, ki je trajalo za civiliste do treh zjutraj: medtem ko so borci odšli spat že ob 23 uri.
Organizacija pohoda je temeljila na stalnem štabu, ki je štel 10 ljudi in so vodili isti ljudje ves pohod od Kumrovca do Razborja pod Lisco v stalni prisotnosti neposrednega vodstva. Ta oblika je imela dobre organizacijske prednosti. V vsakem kraju so se pridružili novi borci, stari pa so se vračali, tako, da se je število stalno menjalo.
Z Bizeljskega na Pišece je šlo 72 ljudi. Kolono sta spremljala tudi sekretarja KP Bizeljsko in Stara vas. tov. Pečnik in tov. Frece Milan. Razpoložen je med borci je bilo odlično. Pri prvem odmoru so pripovedovali zgodbe iz partizanov tov. Pečnik', Perovšek in Šepetave. Kolona je pozdravljala mimoidoče in kmete na polju s partizansko šegavostjo, ki se je vrnila prav tako nenadno, kakor je bilo za ljudi iznenadenje da vidijo po tolikih letih spot partizansko kolono, oboroženo, v koleni po eden, z umirjenim korakom in različno obešenimi puškami.
Najbolje izmed vseh vasi so se pripravile na sprejem Pišece. Sodelovale so prav vse organizacije. Poleg tega je so-
do 1. julija svojo obvezo (40% celotnega predpisa) v oddaji mesa izvršili. Kdor pa tej obvezi ni zadostil, ta bo seveda moral še zadostiti. To poudarjamo vsled tega, da katerega špekulanta ne bi zavedli na napačno pot nepravilna pričakovanja ali bolje rečeno: zgrešene špekulacije.
Že slišimo govorice: tu-di pri odkupu žitaric bodo popustili. Takim povemo, da se bridko motijo. Vsak, kdor špekulira na to, se bo usekal. Odkup žitaric ho izveden v celoti, vsako zavlačevanje odkupa pa bi pomenilo prestopek proti koristim delovnega človeka — prestopek proti skupnosti.
Z ozirom na vpliv, ki ga ima izvedba odkupa žitaric na celotno našo prehran-beno situacijo, je potrebno še posebej poudariti, da se bo odkup tem lepše razvijal, če bodo sodelovale vse množične organizacije. Brez političnega tolmačenja bo šlo težje. Vsak naj torej sodeluje z najboljšo voljo, saj je odkup žitaric stvar nas vseh!	„
delovala tudi motorna kolona iz Brežic. V borbah za Pišece je sodelovalo 177 ljudi. Enota iz Brežic 42 ljudi, gasilcev 28, PAZ 12, AFŽ 8, ZB 16, predvojaška 32 in osnovna kolona ter nekaj lovcev. Po zaključku bojev so gasilci v pravi in nazorno prikazani gasilni vaji izredno hitro začeli z gašenjem. Ranjence so odnašali tovariši od PAZ in RK. Končno so se vsi zbrali na sredi vasi, kjer je partizane pozdravil tov. predsednik KLO, množico pa je nagovoril politkomisar tov. Perovšek predvsem s poudarkom, da je sveta dolžnost braniti svojo zemljo, svoj narod pred suženjstvom imperializma. Kdor bo malodušen, kdor špekulira na velike sile in njihove pokroviteljske plašče — je sedaj in bo vedno nosil sramotno ime izdajalca. Ljudje so govor izredno bistveno spremljali in glasno odobravali. Organizacija AFŽ je postregla z okusnim kosilom partizanam lin vsem prisotnim civilistom, ki so želeli jesti skupaj s partizani. Ob 14. uri je zapustila -kolona gostoljubno vas. štela je 56 borcev.
Kolono so pozdravili potem v Sromljah in se ii je pridružilo 5 članov ZB.
Od Pisec naprej so se začele velike nevihte z močnimi nalivi, tako da so bili večinoma mokri in blatni. V Sromljah so zato partizane okrepili z žganjem.
Pečice so bile naslednja postojanka, ki je nudila še dokaj dobro razporejeno obrambo, slabo pa so bile zastopane množične organizacije. Ker ploha ni prenehala, ni bilo zbrano toliko ljudi, da bi se lahko vršil miting. Kolono je obiskal dr. Peček iz Brežic, vendar ni imel nobenega primera. Ker so se borci iz Pišec vrnili, Pečice -pa pripravile manjšo udeležbo, je nadaljevala pot samo kolona od 37 borcev.
Ob 19.50 uri se je kolona približala Koprivnici, kjer so imeli najbolje organizirano obrambo. Tu se je namreč priključila veja pohoda iz Kostanjevice. Obramba je bila zato številčno trikrat močnejša. V bojih za Koprivnico je sodelovalo 121 ljudi. Poleg tega so prišli na miting še vsi okr'ajnii funkcionarji lin mnogo partizanov iz okolice. Kljub deževju je bilo prisotnih preko 300 ljudi. Miting je izredno močno vplival na vse prisotne. Zabava je trajala do 2. ure zjutraj. Deževje ni prestalo.
Številčno smo zato o-stali na 38 in napravili najtežji marš proti Zabukovju. V Loščah nas je pričakal Ljudski poslanec Šterban Kar!. Kolono pa je sprejel nadvse gostoljubno stari aktivist Župane.
Med obujanjem starih spominov so potekle prekratke minute, ki so -bile odmerjene za počitek in kosilo. Ob«iskrenem slovesu smo zapustili Lošce.
Zelo izčrpana od naporne poti se je kolona v odličnem bojnem razporedu približala Zabukovju, ter ga zavzela malo pred mrakom. V obrambi so sodelovali domačini in četa iz Sevnice, ki je uprizorila tudi -nočni napad. Miting so obiskali stari borci lin nekoliko -okrajnih funkcionarjev. Izčrpanost se je borcem iz štaba zelo močno poznala. Borce -so odlično postregli z jedačo in pijačo.
Drugo jutro je nadaljevalo pot 53 ljudi, večina od njih je bila v partizanih, zato je bilo razpoloženje v koloni še posebno živo in prijetno in gostije ob poti pogoste, ker so kmetje zaustavljali znance in potem nudili vsem prve hruške in jabolčnika. Na celem pohodu smo bili deležni -same ljubeznivosti in nismo srečali niti ironičnega ali reakcionarno izzivajočega primera.
Na cilj v Razborje smo prišli ob 13.30 dne 18. julija 1951. Kmetje so zbrali -potrebne stvari za kosilo, ki je bilo zelo različno in okusno.
Ob 18.30 je predala naša kolona zastavo in dnevnik partizanom trboveljskega okraja. Nato smo skupaj z njimi zapeli nekaj partizanskih in zaplesali kar na prostem. Ob 19 smo krenili na glavno cesto in se s kamionom vrnili v Krško.
Bojna patrola Krškega je napravila marš od Kumrovca do Razborja -pod Lisco preko glavnih partizanskih krajev. Pohod je vodil stalni štab -brez menjavanja štiri dni. Patrola je krenila na pot v nedeljo 15. julija in izročila zastavo -partizanom trboveljskega okraja 18. julija zvečer. Kljub stalnim ploham je nadaljevala pot točno v odmerjenih časovnih razdobjih. Med prebivalstvom je uživala vso gostoljubnost in iskrenost, ki so jo bili nekdaj deležni partizani.
Med pohodom so vodili partizani borbe nad Št. Petrom, v Zg. Sušici ob Sotli, na Pišecah, Pečicah, Zabukovju in Koprivnici. V vseh naštetih krajih so priredili mitinge, ki se jih je prebivalstvo množično udeležilo. Dolžina -pohoda znaša 76 km.
Jelše so poglavje izdajstva. Naše bivanje je ne-kdo prijavil na Senovo. Okrog 440 mož močna nemška edi-nica SS nas je obkolila ter ob prvem svitu napadla. Večina naših tovarišev je bila neoboroženih novincev, ki se v takem položaju niso znašli. Padlo je 21- borcev, štiri težko ranjene pa so Nemci ujeli in odpeljali v Rajhenburg. To je bil za nas vsekakor težak udarec, ki pa smo ga preboleli.
Prihajali so vedno novi prostovoljci. Okrog 27.e aprila nas je bilo zopet 120, od teh nas je bilo oboroženih najmanj 80. Orožje smo jemali Nemcem -pri naših manjših akcijah, nekaj pa iso ga prinašali s seboj tovariši, ki so dezertirali iz nemške vojske.
IV. operativna zona nam je v drugi polovici aprila poslala za komisarja tovariša Džordža. Takrat smo ustanovili kozjanski odred. Z Dolenjske je. prišel tovariš Janoš za komandanta batal jona, za komandanta odreda je bil postavljen tovariš Marjan Jerin, za pomočnika komandanta tov. Janežič, tovariš Janez Rozman pa je bil načelnik štaba odreda. 27. april 1944 je, torej ustanovni dan kozjanskega odreda.
- Kmalu nato je prispela z Dolenjske tja poslana desetina našega odreda. Prinesli so s seboj orožje, predvsem mitraljeze in brzostrelke. To je moralo naših borcev zelo dvignilo. V takem položaju smo dne
Tako ne bo šlo
Uprava doma onemoglih na Impoljci je morala za dva novodošla starčka urediti začasno bivališče kar na hodniku. Kako dolgo bo to »začasno« bivališče trajalo, zavisi le od KLO Studenec, oziroma -predvsem od tega, kakšne volje bo tovariš predsednik KLO ter kedaj bo smatral on za potrebno, da se iz -stavbe doma onemoglih izsele privatni stanovalci. Po dosedanjih izkušnjah sodeč, bo rešitev tega vprašanja zahtevala še mnogo časa.
Težko si je -pač predstavljati, kako so bili v upravi doma iznenadesni ob dejstvu da se je pred dobrimi 14 dnevi voznik, ki je bil poslan v Krško, vrnil s praznim vozom. — Kaj zlomka naj zopet to pomeni? Tako zanesljivo jj-m je bila obljubljena strešna opeka, kot ostanek od adaptacije stavbe OILO, a -kaj sedaj?
»Ni je več! Nekdo jo je že odpeljal,« je tarnal voznik.
Toda, kdo je mogel to storiti? S kakšno pravico? Saj je vendar vsakomur dobro znano, kako zelo je popravila potrebna streha na stavbi doma onemoglih. Še malo pa bo starčkom res curelo na glave. Mogoče komunala razpolaga s kakšnim pojasnilom? V,se je treba poizkusiti, da se »izgubljena« opeka zopet najde.
Mogoče bi šlo kar s telefonom? In res!
»Kje je strešna opeka?« se je oglasil z druge strani vprašujoč glasek tovarišice Milene.
Da, tista, ki je bila obljubljena domu onemoglih na Impoljci.«
»Ah, tista. Suj to sem vendar jaz dobila.«
»Kako, Vi?«
Da, jaz osebno. Tako lepo. Plačala sem za 5000 komadov 10.500 dinarjev. Sicer je pa to zelo starinska, veste tista okrogla opeka...«
»... verjamem, verjamem. Ampak to je bila vseeno opeka za dom onemoglih ...«
»... nemogoče!« je vzkliknila z malo bolj uradnim naglasom. »Res, nemogoče. To vendar ni bil neki izredni kontingent, da bi ga lahko dobil dom onemoglih na Impoljci. Ako so jim 'ga že obljubili, je bila to samo pomota. Naknadno so pač ugotovili...«
»... da ste opeko odpeljali Vi!«
3. maja pač lahko sprejeli na vrhu Bohorja borbo z Nemci, ki so prišli s Planine in iz Zabukovja. Borba je trajala tri ure. Nemcem, ki jih je bilo okrog 150, je uspelo priti na vrh, od tam -pa smo jih z odločnim, jurišem pregnali ter jih potisnili zopet nazaj. Nemci so se razgubili po gozdovih. Na samem vrhu je padlo 14 Švabov, pozneje pa smo jih med drevjem našli še 23 mrtvih. Zaplenili smo en mitraljez, dve brzostrelki in nad 30 pušk, kar je z ti nas pomenilo zelo veliko. Odred se je tedaj razdelil. Prvi bataljon je oista] na Bohorju, drugi pa je krenil proti Celju ter je mobiliziral. Nemcem smo tam delali precej preglavic. V Svetini smo obračunali s Himmerjem, znanim nemškim priganjačem in ikomandan-tom Wehrmannov. Tam smo likvidirali njihovo postojanko ter zapleniti veliko orožja in materiala.
V tem razdobju je naš odred kazal zelo veliko aktivnost.- Stalni napadi na nemške postojanke ne samo da so uničevali nemško moč -pač pa so tudi v vpliki meri krepiti našo moralo. Pri Žusmu smo pobili nad 40 Švabov. Naša oborožitev je -bila iz dneva v dan boljša. Tako smo že tvegali, da smo pri -belem dnevu napadli Jurklošter ter smo uničili nemško žan-darmerijo. Med take akcije spada tudi spopad z Nemci pri Planini, kamor so (Nadaljevanje na drugi strani)
Boj„i PARTIZANSKI POHOD
(Reportaža)
v s-i nekdanji partizani pa so dejali: taki so naši zvesti ljudje.
Perovšek
/s zgodovine
KOZJANSKEGA ODREDA
(Nadaljevanje)
Ne ponavljajmo napak!
(Nadaljevanje s prve strani)
prodirali iz Laškega. Fronta je tedaj že uspela organizirati ljudstvo v toliki meri, da smo imeli med njimi velikansko oporo in simpatije. Naša moč je na rast la na 200 borcev, tako da smo že lahko formirali tretji bataljon, kateremu je postal komandant tovariš Godler-Blisk. Ta bataljon je napadel kopitarno v Sevnici in je razgnal postojanko Wehrmannov, obenem pa je zaplenil veliko orožja in materiala.' V tem času smo napadli in likvidirali sovražnikove postojanke v Pt-šecah in v Slivnici pri Celju. Ravno tako smo obračunali s postojankami v Zagorju in v Pilštanju.
V avgustu in septembru smo izvršili mobilizacijo skoro na vsem našem -sektorju, neoborožene mobilizirance oziroma prostovoljce (kajti mobilizacije pravzaprav ni bilo, ker so sl ljudje skoro stoodstotno prostovoljno javljali v naše edi-nice) pa smo pošiljali preko Save na Dolenjsko. Od tam pa smo dobivali pomoč vr orožju, predvsem v mitraljezih.
(Se bo nadaljevalo)
Gibanje za ustanavljanje KDZ v okraju Krško se je precej razmahnilo v letu 1948, ko so začeli naši kmetje premišljevati ali morda res ne bi bilo zanje in za večji razmah produktivnosti kmečkih gospodarstev boljše, da se vključijo v delovne zadruge, ali pa še morda stojijo ob strani in nasedajo podtalni propagandi, ki jih je strašila s skupnimi kotli in posteljami. Z doslednim tolmačenjem vsestranske prednosti kolektivnega obdelovanja zemlje je bil končno tudi v Krškem okraju prebit led. Že prihodnje leto so se pričele ustanavljati prve KDZ, v katere so vstopali kmetje z zavestjo in s težnjo za izboljšanje nivoja kmetijske proizvodnje in s tem istočasno za izboljšanje njihovih življenjskih pogojev. Bilo pa je med njimi tudi nekaj špekulantov, ki so vstopili v KDZ le vsled tega, da bi v zadrugi lepo »vedrili« in se tako izognili obveznim odkupom in davkom. Ti primeri so bili kmalu razkrinkani, posebno pa še ob zadnji uredbi o sprostitvi obveznih odkupov večine kmetijskih proizvodov. Kolikor so si pošteni kmetje-za-družniki prizadevali za uspeli njihovih zadrug in vložili mnogo truda in delovnih dni. so pa na drugi strani kmetje, ki so stopili v zadrugo zgolj iz špekulativnih namenov in skušajo zavirati delo in pro-speh zadruge is svojo pasivizacijo in podtalnim rovarjenjem. Pod svoj vpliv spravljajo tudi svoje bivše hlapce, ki so sedaj zadružniki in ki skupno z nekaterimi malimi kmeti-zadružniki še vedno nočejo priznati koristi in dobrin, ki so jih že v povojih njihove izadruge prejeli v obliki večjih pridelkov, bonov, kreditov in ostalih dobrin, ki jih v svojem privatnem gospodarstvu ne bi mogli biti deležni. Še vedno se pojavljajo primeri, ko pod vplivom sovražnikov zadružnega gibanja in izboljšanja življenjskih pogojev naših delovnih kmetov tolmačijo naziv »zadruga«, ne zavedajo se pa, da so kolektivni lastniki zadružne zemlje in da hodoi imeli od nje toliko koristi, kolikor truda in dela bodo sami vložili v njo.
Pa si poglejmo kako živijo in delajo posamezne KDZ v krškem okraju.
Po dosedanji oceni bi bila najboljša kmečka delovna zadruga na Bizeljskem, kar je v glavnem zasluga tamošnje partijske organizacije in pa njenega predsednika tov. Pečnik Gustava. Napaka je le v tem, da se ostalo vodstvo zadruge preveč izgublja v pisarni, premalo pa sodeluje pri konkretnem delu med zadružniki na polju. Zadrugo je v tem letu ogromno prizadela toča, ki je samo v vinogradih uničila 400 vagonov vinskega pridelka. Sicer je nekaj škode pokrila zavarovalnina, vendar pa se bo še vedno poznalo opustošenje v vinogradih nekaj let, da se bodo zacelile rane. Kljub ogromni škodi po toči pa stoji bizeljska zadruga v gospodarskem 'pogledu zelo dobro.
Sosedna kmetijska delovna zadruga Sv. Peter pa je mnogo slabša od bizeljske kar pa je krivda na zadružnikih samih, predvsem na predsedniku KDZ Geršak Antonu. Pri vstopu v KDZ ni vložil, v njo vse svoje zemlje, ampak dela največ na posestvu svoje matere, dočim delo v KDZ zanemarja. Vsled slabosti vodstva tudi ni bila zadruga zavarovana proti toči, radi česar je škoda še večja, ima pa KDZ, kar je vse pohvale vredno, izmed vseh KDZ v našem okraju najlepšo živino in svinjerejo ter dobre ekonomske pogoje, kar pa je zasluga izredno požrtvovalnega zadružnika tov. Hudine. Vsled
Najprej smo se čudili, da nam je oljna repica dala majhen hektarski donos. Vse smo imeli na jeziku, nismo pa imeli ničesar očitati sebi ikot gospodarjem. Ponekod je bila redka in slaba in še te nismo pravočasno poželi in spravili, tako, da sta jo obdelovala sonce in dež. Jasno, da se je zasejala po njivi in bo delala kmetu jezo kot nadležen plevel. Toda poglejmo eno najvažnejših del pri oljni repici, ki pride v avgustu: to je rana setev, od katere je odvisna v prvi vrsti tudi letina oljne repice. Izvrši setev čimprej, torej avgusta, da ne bo godrnjanja ob žetvi.
Nedavno tega me je zanesla pot na Krško polje in smo s kmeti premlevali letošnjo letino. »Rja je strla žita, pridelki bodo islabi. Pa še snetijivost je močna, nimaš pa sredstva, da bi seme razkužil« Ej, rja in sneti, docela jih odpraviš, sredstva za razkuževanje imaš po KZ, le pozanimaj se. Mi smo pa površni in se za *3S)
malomarnih odnosov večine članov KDZ, ki ne nudijo tov. Hudini zadostne pomoči pa je KDZ v gospodarskem pogledu precej zaostala.
V	KDZ Stara vas-Bizeljsko je vložilo zemljo le nekaj kmetov, večina zadružnikov ipa je brez vložene zemlje. Ta zadruga je tudi najmlajša v okraju. Vodstvo KDZ je sicer dobro, treba bo pa bolj pritegovati v delo zadružni ke-prolet a rce, da ne bo treba najemati drugo delovno silo izven zadruge. Ima pa zadruga vse pogoje uspešnega razvoja, is pravilnim usmerjanjem pa jim bo uspelo odstraniti dosedanje napake. V gospodarskem pogledu stoji KDZ dobro. Med zadružniki je bilo sicer nekaj trenja, kar pa se je poravnalo.
KDZ Leskovec pri Krškem bi lahko primerjali z gospodarskimi uspehi KDZ na Bizeljskem, ki je pretežno vinogradniška ta pa je poljedelska. Največ zaslug za vzorno vodenje poljedelstva ima njen predsednik tov. Kerin, ki je na vsakem delu med zadružniki. Pohvalno je zanje da so pridelek pšenice n apni m lanskemu letu z.višali za 60% in kakor kaže, bodo dosegli prav lep donos tudi pri krompirju in ostalih kulturah. Splošen odnos ostalih zadružnikov do KDZ bi bil dober, kvarita ga pa bivša velika kmeta Svetec s svojim odnosom do zadruge in pa Strgar s svojim omahovanjem.
V	KDZ Roštanj so predvsem dobri za-
družni.ki-proletarci in pa nekateri kmet-je-zadružniki s tov. Dobovškom in tov Jekošem na čelu. So pa v tej zadrugi nekateri kmetje-zadružniki, med njimi tudi tov. Papež, ki s svojim negativnim delom minirajo boštanjsko zadrugo, predvsem s svojo neudeležbo pri obdelavi žemlje, radi česar je ostal cel hektar koruze in nekaj pese neobdelane. Več paž-nje bi morale posvetiti tej zadrugi tudi frontne organizacije, prav bi pa bilo, da bi se tudi tamošnji KLO bolj zavedal dolžnosti napram zadružnemu življenju na svojem področju. Letošnji posevki kažejo dobro. ___
KDZ Log je radi slabega vodstva in ekonomskih pogojev še vedno slaba, vendar pa je z ozirom na lansko stanje boljša. V KDZ je po krivdi njenega predsednika preveč familiarnosti, kar kvari večji prospeh zadruge. Vendar pa so obdelane vse kulture. Pohvalno je zanje, da so si znali letos res pravilno in tovariško razdeliti pripadajoče količine pridelkov po vloženem trudu in delu česar lansko leto ni bilo. Nujno potrebno je pri njih izvesti arondacijo orne zemlje, s čimer bo možna lažja obdelava zemlje. Imajo pa med zadružniki tudi nekaj nezdravih članov, s katerimi bo treba to vprašanje še posebej obravnavati.
V	KDZ Bučka se je stanje od lani precej popravilo in jim je letos uspelo obdelati vse kulture. Zelo bo pa zadrugi koristilo, alko se bo njeno vodstvo otreslo svoje ozkosti in ostrosti napram nekaterim zadružnikom, ter da bo upoštevalo tudi njihove dobre predloge. Napaka vodstva zadruge je tudi v tem, da je preveč popustljivo napram poedinim starejšim članom, ter jim ne prikaže dovolj resno njihovih napak.
KDZ Veliki Podlog se je od lanskega leta precej izboljšala, kljub temu, da ima premalo delovne sile. Da ni letos ogrožena obdelava zemlje, je zasluga borcev JA iz Cerkelj, ki so zadrugi večkrat priskočili na pomoč, kadar je bila v zadrugi potreba. Predsednik zadruge je agilen in se zanima za njen prospeh, treba bo pa v tej zadrugi vskladiti složno delo po le-
stvar prej ne pozanimamo kakor tedaj, ko je že škoda tukaj.
Rje napravijo ogromno škodo predvsem v vlažnili letih. Celo isedem različnih vrst jih je. Ene spoznamo po rumenih, r javih ali črnih točkah ali progah na listih, njih nožnicah, celo na plevah in resah.
Kakšna je borba proti rjam? Brezkompromisni boj proti češmi novim grmom, ki so rjam vmesni gostitelji. Če teh ne bo tudi rje ne bo več. Razen tega ne sejmo žit v vlažnih in senčnih predelih ter v zaprtih legah. Tudi neposredno gnojenje vpliva nepovoljno na žita, zato pa je žitom dati več kalijevih in fosfornatih gnojil.
Proti sneti imamo pa lažjo borbo. Vendar si moramo biti na jasnem, da imamo dve vrsti sneti: trde in smrdljive sneti ter prašnato sneti.
Trde sneti so pravzaprav najbolj razširjene bolezni žit. Napadena žita ne da-
tih starejših in mlajših članov. Donosi letošnjih pridelkov so precej boljši od lanskih, kljub temu bo pa morala zadruga razširiti površine donosnejših in koristnejših kultur (krompir itd.).
Tako približno stojijo naše kmečke delovne zadruge v Krškem okraju. Naši kmečki delovni ljudje imajo navado, da prej opazujejo in šele potem verjamejo, da prej preračunajo in šele potem prinesejo svoj zaključek.
Ta zakl juček je pa takšen, da ^o naši kmetje prav z ozirom na sproščenje obveznih odkupov, še bol j pa po vprašanju novih cen, začeli bolj nazorno premišljati o socialističnem zadružništvu.
Kar se tiče zadružnih ekonomij, bi bila na prvi pogled najboljša v Artičah, ker sloni na pravilno socialistični osnovi. Vendar se pa nekateri člani, ki so podpisali pristopno izjavo v zadrugo, svojega podpisa ne zavedajo, niti v najmanjši meri, ampak smatrajo zadružno ekonomijo kot »marelo«, da se izognejo obveznim odkupom in davčnim obremenitvam. To nezdravo stanje bo treba pri prizadetih temeljito razčistiti, kajti marci« v 'socialističnem gospodarstvu ne poznamo, ampak poznamo le predanost in poštenost v vseh pogledih družbenogospodarske dejavnosti. Samo vodstvo ZE je delavno in požrtvovalno. Zadružna ekonomija še ni povsem prebolela lanskoletne toče.
Vsled dobrega vodstva prav lepo napreduje ZE Brežice-okolica. Napram lanskemu letu ise je precej popravila tudi ZE v Krški vasi, čeprav ji je skušal onemogočiti razvoj veliki kmet Horvatič s svojo izstopno izjavo iz zadružne ekonomije.
Tudi ostale zadružne ekonomije so se precej popravile. Lep gospodarski uspeli in pa pravilna razsodnost in gospodarska preračunljivost se kaže tudi v uvedbi vrtnarij, ki predvsem dobro uspevajo v Rajhenburgu, v Brežicah-okolica itd.
Prav hi bilo, da bi naši kmečki delovni ljudje nekoliko več mislili na zadružno gospodarska vprašanja, kajti s tem bi se razvozljalo marsikatero vprašanje, ki še
To bi morali vprašati predvsem upravo mestnih podjetij v Krškem, kajti vse kaže, da tam nimajo razčiščenih pojmov o tem vprašanju. Zanimivo je namreč, da se je uprava na vse načine protivila ustanovitvi otroške restavracije v Krškem. Končno je bila, kot rezultat vztrajnega zalaganja organizacije AFŽ, pred 4 meseci vendar ustanovljena. Sedaj ko ta restavracija že uspešno deluje, je tudi uprava mestnih podjetij spremenila svoje mnenje o njej. Prehajajo pa v drugo skrajnost, kajti novoustanovljeno otroško restavracijo smatrajo za objekt, iz katerega bi se dalo izvleči mastne dobičke. Kako tudi ne. Saj prejemajo vse potrebne artikle po cenah zagotovljene preskrbe na nakazila poverjeništva za trgovino in preskrbo. S tem v skladu bi morali postaviti tudi cene, kajti le na ta način bi otroška restavracija odigrala svojo pravilno vlogo kakor na primer na Senovem. Tega pa v Krškem ni. Do sedaj je imela restavracija preko 50.000 dinarjev dobička, kar se nikakor ne bi smelo dovoliti. Svet potrošnikov je odločno apeliral na upravo mestnih podjetij, da zniža cene v otroški restavraciji na višine kritja efektivnih
jo normalnih zrn, zrna so polna črnega prahu, ki se pri mlačvi ali pa že prej zdrobi in zapraši is tem pa tudi okuži ostalo zrnje, ki ga nameravamo sejati. Pri setvi vzkalijo tudi trosi snetijavosti na površini semena in njihovi kalčki proti ro v mlade žitne biljke in is tem okužijo klas.
Preden sejemo žita jih moramo razkužiti z živosrebrnimi razkužili (ceretan. cerezan) ali pa z različnimi drugimi preparati, ki so kmetovalcem na razpolago pri KZ. Na zavitkih razkužil so tudi potrebna pojasnila.
Težja pa je borba zoper prašnato snet. Le poglejte, kako ob času rasla žit namesto klasja, ki bi naj bogato pripogibalo svoj klas, štrli v zrak le golo vreteno. Mi-celij glivice se nahaja v notranjosti zrn, le pri prašim ti sneti ovsa je micelij v plevah ali pa med zrnom in plevami. Zato je pri ovsu slično razkuževanje, kakor pri trdi sneti.
Prašnato snet uničimo tako, da žita najprej štiri ure namakamo v topli vodi 20—30 stopinj C, nato pa še 10 minut v vroči vodi s 50—52 stopinj C. Najboljši način pa je pobiranje s neti javili klasov, ki pa jih moramo sežgati. To delo opravimo preden prično žita cveteti.
Če bo naša borba proti rji in snetem dosledna in če bomo imeli čimveč stika z naprednimi gospodarji in kmetijskimi strokovnjaki, ki bodo dali potreben poduk. uspehi ne bodo izostali!
Zidarji, tesarji in delavci!
Splošno gradbeno podjetje »Pionir« v Krškem vabi na ugodno zaposlitev v tovarni »Roto-papirja« na Vidmu in v Brežicah pri gradnji stanovanjske kolonije.
V tovarni »Roto-papirja« boste imeli stalno zaposlitev za par let.
Podjetje nudi delavcem naslednje pogoje:
Delo v akordu.
Plače po Uredbi o plačah delavcev v gradbeništvu — Urad. list FLRJ št. 44/48, poleg plače terenski dodatek v višini 85 din do 120 din na dan, poleg tega dodatek na stalnost, ter ostali pripadajoči dodatki
Interesenti naj se zglasijo na upravi sektorja »Pionir« Krško, odnosno neposredno na graclilišču.
Uprava SGP »Pionir« sektor Krško
tare našega kmeta vsled nepoznavanja poti v socializacijo vasi. Na drugi strani bi si pa marsikateri slovenski kmet prihranil bridkih izkušenj, ko je slepo verjel podtalni propagandi proti socialističnemu družbenemu redu, istočasno bi se pa še lahko prepričal v šestih letih po osvobojen ju, da se ni še ničesar zgodilo, kar je trobila podtalna sovražna propaganda, ampak, da je imel le škodo, ako ji je verjel. Razvoj socializacije gre svojo pot naprej po krepko začrtani poti. Tega se prav dobro zavedajo tisti sloji iz kmečkih vrst, ki skušajo zavirati socializacijo vasi v svoje osebne koristi, a proti koristim večine kmečkega delovnega ljudstva, delovnega kmeta, varati je mogoče le nekaj časa, potem se pa obrne. To si naj zapišejo za uho vsi tisti preroki, ki bi radi begali naše kmečko delovno ljud-
stro-škov, kakor je to povsod drugod. Toda sam upravnik mestnih podjetij je to zahtevo energično zavrnil z utemeljitvijo, da bedo cene v otroški restavraciji znižali šele takrat, ko bodo padle tudi cene tekstilu in ostalim industrijskim proizvodom. Potrošniki so popolnoma upravičeno z negodovanjem sprejeli takšno postavljanje uprave mestnih podjetij, ker so si svestni, da proste cene industrijskih proizvodov ne bi smele vplivati na cene v otroški restavraciji, ki se oskrbuje izključno po garantirani preskrbi. To pa še ni vse. Uprava mestnih podjetij si celo dovoljuje prisvajati artikle garantirane preskrbe iz otroške restavracije, za uporabo v svojih ostalih objektih. Nedavno je tov. Han po nalogu upravnika mestnih podjetij dvignil v otroški restavraciji 19 kg masti za delavce pri sečnji lesa na Planini. S tem so na eni strani prikrajšani naši malčki, na drugi strani se neupravičeno izkoriščajo fondi zagotovljene preskrbe, zato bo potrebno o poslovanju in odnosu uprave mestnih podjetij do Otroške restavracije v Krškem povesti malo več računa, a končno upoštevati tudi predloge sveta potrošnikov, v kolikor so koristni in utemeljeni, kakor so v tem primeru.
Življenje v kmetijskih delovnih zadrugah in v zadružnih ekonomijah v okraju Krško
sivo.
Čemu staži otroška restavracija v Krškem?
v
Potrošniki pozor!
Državno trgovsko podjetje »Okrajni servis« v Krškem, Vam nudi po ugodnih dnevnih cenah:
Trboveljski cement v vrečah, Anhovo cement v sodih ali v lastni embalaži. Razni gradbeni material: barve, okovje, železo, steklo, pločevina itd. Sprejemamo naročila za zidno in strešno opeko ter apno, kar .dobavimo v 10—13 dneh po naročilu (večje količine, manjše dobavimo takoj).
Na zalogi imamo tudi dovoljne količine raznega spodnjega, galanterijskega in zgornjega usnja.
Poslovalnice so odprte dnevno 'od 7 do 14 ure.	»Okrajni servis«, Krško
Nekaj besed o naših cestah
O naših cestah je bilo že veliko govora, seveda je bilo upravičeno več kritike kakor hvale. Saj so po nekaterih krajih res že podobne kolovozom. Raznolike so težave, s katerimi se borimo kar se tiče popravila cestnega omrežja. Predvsem je važno pomanjkanje gramoza. Ne moremo reči, da gramoza ni, isaj ga je v kamnolomih dovolj pripravljenega. Če pregledamo kamnolome v sevniškem cestnem omrežju, ga lahko takoj ugotovimo nad 200 kubikov, samo nikogar ni, da bi ga spravil na ceste. Vse urgence da ibi okraj-
ni »Prevoz« dodelil vozila za odvoz gramoza, niso imele dovolj uspeha. Cestarji v glavnem pravilno vršijo svojo dolžnost. Iz sevniškega sektorja smo dobili podrobno poročilo o stanju cest. Tako je iz tega poročila razvidno, da je najboljša cesta v tem sektorju tista iz Sevnice na Planino, kar pa je v glavnem zasluga dveh dobrih cestarjev. Tovariš Senica in tovariš Maliigoj zaslužita v tem oziru vso pohvalo. Ceste pa, ki vodijo na Rako ali v pršečo vas, pa tudi tista na Poklek pa so se v zadnjem času zelo poslabšale. Nekaj je tukaj objektivnih težav, predvsem pa kličejo naše ceste po dvojem: po gramozu in po pridnih cestarjih.
Kaj je z Žvarjevo Tončko?
Vsak Kozjanski partizan jo pozna. Lojze Avsenak je njeno nesebično delo in ljubezen do partizanov za časa borbe lepo opisal v svoji knjigi' »Bohor žari«. Če se pogovarjamo o spominih z Bohorja, se gotovo spomnimo tudi na Tončko. Visoko v Bohorju pri Zajeselah je njena bajta. Vse življenje je samo garala, služila, trpela. To njeno trpljenje ji je rodilo tudi silno ljubezen do vsega, kar je trpelo po bo-horskih hostah, do vsega kar se je takrat uprlo okupatorjevem nasilju.
Kaj je danes s Tončko?
Pozabljena je. Mi vemo, da se je z veseljem spominjajo prvi partizani z Bohor-
ja leta 1941. Vprašajmo zanjo Sergeja Kraigherja, vprašajmo Miho Berčiča-Maksa, vprašajmo Doberška na Planini! Pa še nešteto drugih, vsak se je bo spomnil. Tončka zasluži za njeno delo najvišje priznanje.
Danes pa je Tončka pozabljena. Zaradi rane, ki jo je dobila v partizanih, je dobila težko bolezen: rak na prsih. Hodila je od človeka do človeka in je prosila za pomoč. Delati ne more več. Invalidnine ji niso priznali. (Take rane so kaj navadne — tako so ji rekli v Ljubljani. Naj-brže ji je to rekel, človek, ki sam tega ni doživljal kar je doživljala Tončka.) Pokojnine ji niso dali, čeprav ima pravico do nje. Saj je delala nad dvajset let. Tako je prosjačila za miloščino. Krajevna zveza borcev s Senovega ji je od časa do časa dala denarno podporo. Socialno skrbstvo ji je od časa do časa kaj malega primaknilo.
Težko bolna in zapuščena je odšla partizanka Tončka v bolnico. Ali se bo še vrnila?
Še je čas, da ji popravimo krivico. Kozjanski partizani predlagajo vsem, ki to lahko store, da na merodajnih mestih stvar razložijo ter da dosežejo, da se Tončki nudi vsa možna zdravniška pomoč, ko pa se bo vrnila v svojo bajto sredi bohorskih gozdov, da ji ne bo treba skrbeti če ho imela jutri svoj vsakdanji kruh ali pa ne.
Obvestilo
Krajevni sindikalni svet v Rajkenburgu obvešča vse svoje članstvo, da se nahajajo uradni prostori KSS v poslopju Elektrarne v Rajhenburgu in ne več pri restavraciji »Zemljak« v Rajhenburgu.
KSS Rajhenburg
— KINO ---------------------
KINO SEVNICA PREDVAJA:
4. in 5. avgusta
MOČVIRJE — ameriški film 11. in 12. avgusta
ANDY HARDV JE ZALJUBLJEN — ameriški film 18. in 19. avgusta
MOJA DRAGA KLEMENTINA — ameriški film 25. in 26. avgusta
RDEČI CVET — jugoslovanski film
Dopisujte v
„Naše delo**
F. Šetinc:
Slezij§ka kronika
(N adaljevanje)
Oblaki se kopičijo...
Ljudje so že govorili. Tajno šepetanje se je spreminjalo v javni govor, ki so mu plašno prisluhnili prebivalci Štajerske. Da bodo selili, je segala beseda v globino čustev človeka, ki jih čuti do svoje zemlje svojega doma, svojih ljudi in vse domo-vjnc- Selili bodo! Ta beseda je že razumljiva. Zakaj selili? Ta in podobna misel se je kopičila ena vrh druge. Pregnati iz moje zemlje, ki je z mojim znojem prepojena, ali je to mogoče? Vzeti to kar je nekoč moj praded z vilami branil pred Turki, ali je to mogoče?
Kočevarji bodo prišli na naše domove! je šel glas od vasi do vasi. Toda s kakšno pravico? Berači so bili tam na Kočevskem. Ko so naši kmetje trpeli in so si od-trgovali od ust, da bi si nekaj p te s Kr beli, so oni že hodili na svoje shode in kovali zaroto, medtem ko jim je gospodarstvo propadalo. Sedaj bi hoteli plačilo za svoje izdajalsko početje. *111Jer jim ga bo dal, zato pa nesramno SDodil slovenske družine iz njihovih lastnih domov
O, izdajalci, krvniki, kam peljete svet? Vase početje je enako inkviziciji! Toda bojte se, pravica bo zmagala! Prišel bo čas ko bodo vaše družine jokaje zapuščale svoje domove!
»Partizani so blizu, oni nas bodo rešili!« so upali naši ljudje. Puška že poje svojo maščevalno pesem. Komunisti so jo sprožili. Komunisti! Mnogo se sliši o njih. Banditi da so, ki ne poznajo več moralnega življenja, oskrunjajo cerkve in ljudem režejo ušesa. Tako so govorili o njih Nemci. Med ljudstvom je pa bilo onih, ki so že dejali zanosno: »Vsi so zbežali, le komunisti so ostali verni svojemu ljudstvu !«
_ Da res, kje so vse pisane stranke, ki j Bi je bilo nebroj? Kje so, da bi pomagale svojemu ljudstvu, da bi ga vodili? Nekateri so zbežali, drugi nosijo rdeči tlak na rokavu s kljukastim križem na sredini, nekaj pa je takih, ki tičijo doma in so se predali zimskemu spanju. Nji-bova parola glasi: ČAKATI! Komunisti so pa blizu. Pridite in nam povejte, kam naj odslej vodi naša pot!
»Predajmo se usodi!« je še najbolj bučalo med ljudmi. Ta beseda je bila še najbolj glasna. Ona je prevzemala ljudi, jih premagovala. Ta beseda je bila zapeljiva.
»Pa zbežimo v hribe!« se je komaj slišala beseda. »Kam pa z otroci, kam pa naše bolne matere, mali dojenčki, betežni starci in bolniki? Ali jih naj prepustimo drhali, sami pa zbežimo?« Tako so odganjali edino rešilno misel od sebe.
Noč, ki ani je še dobro v spominu ...
Otroci smo bili .tiste1 dni sila radovedni. Povsod nas je bilo dovolj. Radovedno smo si ogledovali vojake v črnih uniformah, ki so imeli kape na glavi nalik nemškemu orlu, ki je na grbu predstavljal roparsko ptico, ki preži na svojo žrtev. Oni drugi v rjavih uniformah so se nam zdeli manj pomembni, preveč starikavi so bili in se niso znali tako spretno poigravati s pištolo. A zelenci, ki so zvesto stražili mejo so bili preprosti vojaki in niso zaslužili otročje pozornosti.
Tako sem tisto popoldne radovedno ogledoval nemškega vojaka v črni uniformi. Stal je pred K. trgovino v razgovoru s Slovencem, ki mu imena ne bom navedel:
»Meni ne bo težko, nemški jezik obvladam prilično. Celo boljše mi bo. Morda se v novi domovini javim v nemško vojsko.« Tako govori Slovenec onemu drugemu, le ta samo zadovoljno prikimava:
»Da, da, boljše ...«
»Kovček imam že pripravljen. Meni je lahko, sam sem in mlad.« nadaljuje prvi.
»... da, da, mlad.«
Moja pozornost je rasla. Postavo sem si že dodobra ogledal, sedaj bi hotel še odlikovanje na prsih dobro in razločno videti. Zato sem se jima približal. Črni pa na mene:
»Kaj delaš tu? Ti paglavec! Cigan! Poberi se odtod!«
Pobral sem šila in kopita in bežal proti domu.
»Ha, ha, ha.. ,« sta se oba režala na debelo.
»Ha, ha. ha ...! Še dolgo mi je prihajal na ušesa ta smeh in še danes ga slišim. Cigan! Cigan! Cigan! Ali sem res cigan? Sebi sem postavljal to vprašanje še dolgo v noč na škodo spanja. In res še to zadnjo noč, ki bi jo mogel prespati, je nisem. kakor bi čakal hudo, ki je prišlo.
V sobi slišim miš, ki se je prav tiho prikradla skozi vrata. Že je pri postelji. Popade me, da bi prižgal luč in jo ubil. Ne, ne bom jo ubil, naj živi. Saj mi nič noče in je tako uboga, da se še braniti ne more. S svojimi ostrimi zobmi se je zagrizla v posteljo. Crk, crk, crk... Posteljo uničuje. Misel (postaja jezna: Ubil jo bom! Naj jo uničuje, saj tako ne bom več dolgo ležal ina njej! Naj jo popolnoma uniči!
Srečna miš! Ostala si pri življenju! Ostala boš na svojem domu! Tebe ne bo nihče odganjal od tod, prevzel te bo novi gospodar!
Miš se je naveličala škrtanja. Že dolgo je v sobi zopet vse tiho, slišim le utrip
svojega srca. Misel se odtrga od miši in preide na popoldanski dogodek pri trgovini.
Nič dobri niso Nemci! Ošabni so M domišljavi! Tudi kruti so in krvoločni! Zakaj se je drl nad menoj in mi rekel, da sem cigan? Zakaj so ona blesteča imena na plakatu? Toliko so jih že ustrelili! Celo otroke, ki so ina Veliko moč pokali s -karbitom kot so to delali vsako leto! Sedaj pa še selitev povrhu! Pustiti bom moral Šeko, mačko, zajčke in še mnogo tega! Saj -sam ne vem kaj vse imaim! Dvorišče je tako veliko im še neraziskano!
Tako sem mislil in imel oči uprte v strop. Majhna svetla pika je privlačila mojo pažnjo. Od kje prihaja? Sedaj se premika v kot, po steni navzdol. Na sredi stene se ustavi. Pika je vse večja.
Nekaj sekund me pika ne zanima: Pusti to tvojo piko in se, zamisli v kaj drugega!
Pika se spreminja v velik kolobar. Saj to je reflektor od avta. Že čujem njegovo brnenje. Brnenje je glasnejše. Lahko je zaključiti, da je avto že v vasi. Blizu naše hiše je že. Brnenje ise spreminja v glasen ropot. Avto vozi počasneje, Zavore zaškripl jejo in avto pošto ji pred hišo.
Hrapav glas kriči nemška povelja.
Čuje se isti hrapav glas. Nekomu daje nekakšna navodila. Ne morem razumeti. Potem se čuje kako več nog hkrati udari peto ob peto. Koraki se oddaljujejo. K nam jih ne bo. Drugam gredo.
Zopet govorjenje, že čisto blizu. K nam gredo. Že so na dvorišču. Nekdo je prijel za kljuko veznik vrat in pritisnil. Vrata so zaklenjena, ne vdajo se. Potem. »Odprite!« po nemški. Nekaj časa je vse tiho. V sobi kjer sta spala mama in ata je zaškripala postelja. Oče se je dvignil: »Takoj, takoj!« Ključ v ključavnici vežnih vrat je zacvilil in vrata so se odprla. Dva vojaka sta stopila v vežo. Z očetom sta nekaj govorila. Besede so bile grobe, razumel jih nisem. Oče je odgovarjal v slabi nemščini, glas se mu je tresel. Hudo je padlo na našo hišo ...
»Žena, otroci, pridite! Zapustiti moramo dom! Vzemite kar morete mesti in še zadnjič si oglejte -svoj dom!« To so bile očetove besede. Izgovoril jih je tako; da sem pomislil: Ali je to moj oče? To so pa bile njegove zadnje besede. V svoji hiši do povratka iz tujine ni več spregovoril.
Marica...
Kateri izmed delavcev ne pozna sivega zaprtega avtomobila, ki je nosil na videz lepo, drugače pa preklemansko pošastno ime: MARICA. Včasih je večkrat na dan švignil po zagrebških ali pa (beograjskih
ulicah in vselej se je zmračil pogled tistemu, ki ga je videl: Peljejo...! Koga peljejo? Nobeden ni postavljal tega vprašanja, vendar je vsakdo vedel, da peljejo nekoga, ki je pošten, ki ga pač peljejo samo zato ker se je Boril za -pravico. Peljejo...! Kam peljejo? Nobeden ni postavljal tega vprašanja, vendar je vsakdo vedel, da ga peljejo v Glavnjačo ali morda Sremsko Mitrovico. Koliko Glav-njač v kraljevini Jugoslaviji, ki se sedaj zopet polnijo, od koder odmevajo pogosto posamezni ali rafalni streli a njih stene so še vedno pošastne. Človek, ki gre mirno ima občutek, da ga prevzema grozni-ca, da mu ledeni telo im se mu znoji čelo. Marica ipa še naprej šviga po ulicah. Njen namen je- isti pod fašističnim režimom, zato ni izgubila svojega imena.
Marica! Koliko ljudi si pogoltnila v sebe in pustila vrata za seboj zaprta? Tista vrata se več niso odprla pod soncem, kajti zapeljala si -pod neke sive in mračne oboke, nato v celice, od tam pa v noči na plan kjer si odvrgla mučenike in pustila, da so mlada življenja izginila za vedno, prekmalu iz tega -sveta v neznano. Le ti si slišala njih klice, ki pa niso bili namenjeni tebi. Domovini, ženam, otrokom, materam, možem so pripadali klici, ki jih je pa odbijala gluha noč, ne, zamrli so v bližini, ker so glasovi bili tihi kajti oddajali so jih mučeniki...
Marica! Tvoje ime so dobili tudi oni avtomobili, ki peljejo ljudi v tujino! Koliko ljudi brez zavesti si peljala? Bili so kakor mrtvi. Usoda je prehudo udarila po njih, niso mogli vzdržati bremena. Koliko otrok si peljala, ki še niso spoznali svoje domovine, svojega doma a ti si jim že nudila tujino? Ali se bodo povrnili? Morda! Kaj pa, če bo še ta beden zalogaj spoznanja tonil enkrat v pozabo in ne bodo nič vedeli o domovini in domu? Koliko nosečih mater si -nosila v tujino in se nisi ozirala na njih stok in jok? Pod srcem so nosile otroka in bale so -se za njega. Srce si jim parala, kajti od srca si jim ga jemala. Barbari! Ali vaše žene nimajo materinskih čustev? Ali njim niso življenja otrok važnejša od lastnega življenja? Če imajo, mar so naše žene živina? Preprosto so oblečene, nobenih klobukov in šmink, zgarane roke in hrapava -koža, toda ta -preprosta obleka in hrapava koža pokriva dobro in čuteče srce.
Pred našo hišo stoji Marica. Ogledujem si to pošast, ki je siva, nepokrita in ima štiriindvajset sedežev. Štiriindvajset križev, štiriindvajset mest na katera bodo sedli ljudje kakor obsojenci. Na teh sedežih sedeti bo -največja muka. ki mora doleteti človeka. Sedeti in gledati svoj dom, ki izginja izpred oči, njive in travnike, bujne gozdove. Sedeti in ne imeti moči, da bi se dvignil in skočil. Skočiti v naročje -svoje zemlje, ki bi začela rdečeti, kajti fašist bi z rafalom odvzel življenje.
T
__R
__A
__D
__l
__C
=f „MATIJE GUBCA"
L
A v nedeljo 19. avgusta 1951 v Krškem
OB 9. URI SVEČANA OTVORITEV
III. RAZSTAVE
lokalne industrije, kmetijstva in obrti v prostorih gimnazije Krško
OB 14. URI NA STADIONU „MATIJE GUBCA'
VELIKE MOTORNE DIRKE
Vozili bodo najboljši vozači z motorji solo in prikolicami raznih kategorij. Po dirkah bo na veseličnem prostoru Stadiona ljudska zabava, bife, ples.
Razstava bo organizirana na trgovinski osnovi s konkurenčnimi cenami. Odprta bo do 26. avgusta dnevno od 8. do 18. ure. — Pri razstavnem prostoru dobro oskrbljen bife in večerne kulturno
zabavne prireditve. — Ugodne prometne veze.
Izhaja 1. in 15. v mesecu. — Mesečna naročnina 6 din. — Poedina številka 3 din. — Čekovni račun št. 605-95603-9. — Ureja uredniški odbor. Naslov uprave in uredništva: Okrajni odbor OF'Krško, telefon 43. — Tisk Celjske tiskarne v Celju. — Odgovarja uredniški odbor.